Pripovedke iz zgodovine avstrijskih vladarjev. X. Cesar Rudolf I. in — ,,cesar slepar". Friderik II., sin Henrika VI., bil je zadnji nemški cesar pred žalostno dobo brezvladja, imenovano interregnum, katera je tra^ala od 1250. —1273.1. Friderik II. se je proti koncu svoje dobe bojeval v Lombardiji, kjer mu je vse podjetje popolnoma spodletelo; v Fiorentini v Apuliji pa ga je 1250. 1. dohitela nagla smrt. Poročila o njegovi smrti pa ljudstvo ni smatralo verjetnira. Nasprotno pa se je širila pravljica — podobni slučaji so se že prigodili češče — da Friderik ni umrl, ampak se je samo ljudstvu odtegnil iz pred oči; ta pravljica se je čem dalje, toliko globeje ukoreninila mej ljudstvom. Neki slepar pa je to priliko tehtno preudaril, je uporabil in se ž njo hotel okoristiti na poseben način. V 12. letu Rudolfovega vladanja nastane po vsej državi velik hrup: govorice gredo vse križem, da se je prejšnji cesar Friderik II. prikazal in da hoče prevzeti zopet državno žeslo. In v resnici je v Collnu ob Reni nastopil človek, ki se je izdal in imenoval cesarja Friderika II. Bil pa je Frideriku popolnoma podoben v rasti, govoru, v vsem obnašanji in kretanji. Na obilna vprašanja: zakaj je vladarstvo pustil? zakaj je zdaj zopet nastopil? kje je mej tem časom bival? in na druga podobna vprašanja je odgovarjal: ,,Leto 1250. mi je provzročilo toliko nevolje, da mi je ni bilo moč več prenašati; nepokorščina podložnih, večletno hudovoljno nasprotovanje sosednih vladarjev, vedne sitnosti in nezgode v Italiji, posebno pa še ondi moje zadnje podjetje; v svoji tedajšnji bolezni sem se vladarstva popolnoma naveličal. Hotel sem se ljudstvu iz tega žalostnega pozorišča ogniti. Poseben slučaj je pospeševal mojo nakano. V istem času je umrl ravno neki človek meni močno podoben, velel sem ga v rakev položiti in ga kot kralja pokopati; sam pa sem kot nepoznan zbežal v Palestino, kjer sem mej svojimi in sovražniki kristijanstva živel do zdaj v mirni in srečni sužnosti. Ko sem pa naposled zvedel, da so se v moji državi razmere predrugačile, da so moji in moje države sovražniki upokorjeni, sem odločil povrniti se in državno žeslo zopet prevzeti." Na takšne izpovedbe so hiteli k njemu od vseh strani vitezi in vojaki, kateri so nekdaj Frideriku II. služili in se ž njim marsikatere vojske udeležili. Tem je pripove- doval toliko slučajev iz življenja cesarja Friderika in te s tako točno natančnostjo, da so jeli vsi verovati njegovim besedam in so resno mislili, da je ta človek pravi cesar Friderik, o katerem se je reklo, da je umrl. Proti vedno bolj množečiin se obiskovalcem se je vedel izvrstno prijazno obnašati; kinalu je pridobil njih vero in srca sebi in svoji narastoci stranki. Pogosto je vzprejemal darila, katera so mu dohajala od raznih strani. V kratkem si je nabral 2500 mark srebra. Ko je že svoj delujoci krog močno razširil, poskušal je tudi več knezov in mest za se pridobiti; pa tudi v tem je zdatno napredoval: vsi, ki niso bili z Rudolfom popolnoma zadovoljni, so se poprijeli njega in njegove stranke. Vender pa so se ga v Collnu (menda Kolnu), kjer se je to godilo, kmalu naveličali; prisiljen je odišel v Neuss*), kjer si je že okoli sebe preskrbel kraljevski dvor z običajnim sijajem. Ko je Rudolf to novico zvedel, bil je ravno nainenjen odpotovati, da bi nekatere državne nemžke viteze, kateri so si državne dohodke osvojili, na odgovor vzel. Začetkoma se je Rudolf temu le posmehoval, meneč, da mora ta le kak prismojen človek biti; ko je pa zvedel, kako resno Ijudstvo to vzprejema, da se namerava za tega del sklicati državni zbor, da je že velik del plemstva njegovi stranki pristopil, veliko ljudstva pa je zbeganega, da ne ve, katerega naj za pravega cesarja spozna, je pa kmalu spoznal, da bi utegnilo to za nemško cesarstvo največe nemire in občutljive nasledke imeti, posebno pa še, ker je dobro vedel, da mu mnogo knezov ni udanih, zato se odloči, dati vso stvar resno preiskavati. Na to mu pa še pride od ,,cesarja Friderika II." povelje, da naj cesarsko krono in žeslo odloži in k njemu v Neuss pride, da bode od njega fevde vzprejel. Rudolf je bil radi te predrznosti tako razjarjen, da jo s svojo vojsko mahne naravnost proti Neussu. Ko je pa oni Bcesar" zvedel o Rudolfovi bližajoči se vojski, pobriše jo iz Neussa v Wetzlar**). Cesar Rudolf hiti tja, od mestjanov zahteva, da mu ,,cesarja" izroče; ako pa bi se ustavljali to storiti, bode jih zadela osoda, kakeršna caka tega sleparja — tako jim zažuga. Na to niu mesto izroči človeka, imenovanega ,,cesarja". Rudolf pa ga izroči sodnijski preiskavi. — Na tezivnici (Folter) je obstal, da je bil nekdaj pri cesarji Frideriku II. v službi, in da so mu po tem potu znane razmere cesarja Friderika. Razven tega je bil pa še tudi obdolžen črne umetnije. Obsojen je bil on in dva njegova služabnika k smrti na grmadi. XI. Cesar Karol IV. je plačeval izdajalce z brezvrednim, ponarejenim denarjem. Že v starodavni dobi so izdajalce in odpadnike črteli, to nam spričuje brezmejno zaničevanje, katero je ljudi te vrste zadelo ravno od onih, katerim so izdajice s svojim nesramnim početjem koristili. — Vzprejme se izdaja, a izdajalca zaničuje vsakdo iz duše. Takšen vzgled nam kaže cesar Karol IV. Cesar Karol IV. rabil je pregovor: BOptimum est aliena insania frui". — NekoČ je ta svoj pregovor tako-le uresničil: Ko se je vojskoval proti mogočnemu sovražniku, kateremu s svojo vojsko nikakor ni bil kos, mislil je na zvijačo in podkupljenje. Podkupil je sovražnikove vojskovodje in zmago dobil. Ko pa je on svoj namen dosegel in so izdajalci od njega zahtevali obljubljeno plačilo, jim je plačal — pa ne s pravim, ampak *) Neuss — po Meyer's Handlexikon, 1872 — Kreisstadt im preuss. Regbz. Dusseldorf, '/, St. vom Rhein, 12.603 Einw.; Quirinskirche — Rundbogenstyl, im 13. Jahrh. erbaut. Wichtigster Getreidemarkt in der Rheinprovinz. ¦*) Wetzlar — po Meyer's Handlexikon, 1872 — Kreisstadt im preuss. Regbz. Koblenz an der Lahn, 6180 Einw.; alter Dom, das ehemalige Deutschordenshaus, Gothe-Erinnerungen, Seit 1180 freie Reichsstadt etc. s ponarejenim denarjem. Izdajalci to opazivši so se mu pritožili in zahtevali pravega denarja; Karol pa jim je odgovoril: ,,Adulterina fides, adulterinum meretur aurum". — Neprava zvestoba se pla&uje z nepravim denarjem.*) V. Jarec.