List 12.
Politični oddelek.
Iredentizem  in  pangermanizem.
Glasilo slovenskih in hrvatskih državnih poslancev, na Dunaju izhajajoči „Stiden" je priobčil naslednji jako zanimivi članek:
Kdor zasleduje razvoj avstrijske politike in opazuje postopanje posameznih političnih in narodnih skupin, temu je moral pasti v oči kontrast v vedenju italijanskih poslancev našega Primorja, kontrast, kateremu se na prvi pogled pozna, da je preračunjen.
Na Dunaju so ti ljudje dobri Avstrijci. Pritožujejo se sicer radi vlade, toda pred vratmi vseh ministrov jih je vedno dovolj ter se čutijo srečne, ako se jim kak minister milostno nasmehlja, da, osreči jih celo smehljaj kakega nižjega ministrskega uradnika, prosijo za koncesije in zahtevajo miloščin ter so najlojalnejši podaniki. V Trstu in v Istri je pa stvar popolnoma drugačna! Ondu so ti ljudje samo italijanski poslanci; ondu ni avstrijskega prebivalstva italijanske narodnosti, kakor zatrjujejo na Dunaju, marveč sta jim Trst in Istra dve pokrajini, ki po božjih in prirodnih zakonih spadata k apeninskemu polutoku. Ondi stojijo ti ljudje na čelu stranki, ki se vsak trenotek poslužuje hrumečih demonstracij, bodi na ulici, v kavarnah, v gledališčih, da, celo tudi v cerkvi.
Ondi stojijo ti ljudje na čelu stranke, ki odpošilja svoje časnikarje v Rim, kjer v objemu z najhujšimi iredentisti vzklikajo na banketih: „Živio italijanski Trst! Dol z Avstrijo"! Z jedno besedo: na Dunaju so ti ljudje Avstrijci italijanske narodnosti, v Trstu pa „neodrešeni Italijani", katere je le kleta usoda prišel jala pod Avstrijo, kateri pa se hočejo jednako odtrgati od Avstrije, kakor sta se odtrgala Milan in Benečija. Sad mera samo dozo-reti, kakor je to izrekla pri neki priliki  „La nuova Au-
tologia", v kateri je pisal pred nekaterimi dnevi umrši italijanski publicist Boglietti. Potem pade ta sad sam od sebe v naročje materinski zemlji.
Ta kontrast v vedenju nazivljejo gospodje Latinci, kateri smatrajo Trst, Goriško in Istro za „Venezio Gi-ulio", kakor politično modrost, oni smatrajo svoje vedenje kakor macchiavelizem najfinejše vrste.
Mi Hrvatje in Slovenci, ki visoko čislamo odkritosrčnost jednako v privatnem življenju kakor v javnosti, imenujemo to vedenje seveda drugače.
Tudi nočemo ožigosati nastopanja iredentistov s stališča morale, saj je isto tako s političnega kakor i z duševnega stališča največja nesmisel. Ali verujejo gospodje Latinci prav za resno, da bodo svoje iredentistiške želje sploh kedaj videli uresničene? Oni zamorejo te želje in nade gojiti, saj nam je znano, da se te nade podpirajo celo iz Italije, a te želje in nade «o naravnost smešne. Kje je dobiti resno mislečega človeka, ki bi hotel verjeti, da Italija zamore iredentistiške nakane omogočiti s silo?
Jeden najpopularnejših listov v Italiji, „Corriere della Serau ima na Kitajskem prav izbornega poročevalca. Ta poročevalec je poslal svojemu listu dopis o oboro-ženju italijanskega vojaštva, kateri dopis vzbuja kar grozo. Italijansko vojaštvo ni preskrbljeno niti z najpotrebnejšimi rečmi. Vse je v neredu, vsega manjka, niti sledu ni prave vojaške organizacije. Isti poročevalec pravi, da, ako bi šlo na Kitajskem resno za vojno, bi se Italijanom jednako godilo, kakor se jim je godilo v Abesiniji.
Mi pa trdimo, da bi se jim godilo še mnogo sla-beje, kakor svoj čas pri Kustoci in Visu. Resnično je sicer, da so Italijani 1. 1866. vkljub svojim porazom dobili Benečijo, a za to pridobitev se imajo zahvaliti le takrat Italiji ugodni konstelaciji. Danes take konstelacije ni več, katera bi pomogla Italiji do Trsta tako, da bi se Jadransko morje  moglo  spremeniti v italijansko   jezero.
Stran 112.
volile, najmanj pa Nemčija, sedanji zaveznik Italije. Ako člani italijanskega kluba prečitajo knjigo francoskega publicista Andreja Cherodema „L' Europe et la question d' Austriche un senil du XX si6cleu najdejo ondi več ko dovolj podatkov za dejstvo, da se hoče Nemčija razširiti preko Trsta in od tu dalje na Iztok. Ako pa gospoda Benatti in Hortis ne verujeta tem podatkom, pa se naj zaupno informujeta pri gospodih Wolfu in Schonererju, katera sta o pangermanskih težnjah popolnoma poučena. Potem izvesta, da se ti gospodje pomilovalno posmehu-jejo njihovim iredentistiškim željam. Velika Germanija treba Trsta zase; ona hoče gospodariti od Trsta do Hamburga in tako razširiti svoj kulturni in trgovinski vpliv tudi na Iztok do perziškega zaliva.
To so začeli spoznavati tudi v Italiji in jeden naj-resnejših italijanskih listov „La Stampau je nedavno opozoril na to pangermansko stremljenje, da potegne Avstrijo v nemško carinsko zvezo ter tako izvrši prvi korak do uresničenja velikonemških teženj.
„La Štampa" je tudi izrekla, kako velikanski gospodarski poraz za Italijo bi bila ta pangermanska nakana. A list ni izvajal logičnih posledic iz tega. Prva logična posledica bi bila, da se odpravi iredentizem, kajti iredentizem dela samo gaz pangermanizmu.
Pangermani radi tega tudi dovoljujejo iredentovcem njih zabavo s peatoničnimi manifestacijami ter vplivajo vmes s svojim pangermanizmom. Kajti Germanom gre pred vsem za to, da ne dajejo pravic Hrvatom in Slovencem. Ko pa pride trenotek obračuna bodo Germani z jednim mahljajem podrli ves iredentizem.
Oni element, kateri se bori proti iredentizmu, in proti kateremu tudi iredentizem najstrupenejše pušice strelja, bi bil jedini faktor, ki bi se z uspehom zoper-stavil tudi pangermanizmu in ga zamogel tudi odpraviti, ta element so Hrvatje in Slovenci.
Hrvatski gimnazij v Pazinu ni ne le delo pravičnosti, marveč tudi delo političnega silobrana. Kajti ne samo pravica, marveč tudi politična potreba zahteva zasnove hrvatskih in slovenskih šol v celem Primorju. Italijani, ki se temu protivijo, menijo morda, da služijo iredentizmu; v resnici služijo tendencam Wolfa in Scho-nererja. Zveza vseh hrvatskih in slovenskih pokrajin v jedno samostojno državno zvezo ob Adriji bila bi nepremagljiva trdnjava nasproti germanskim pobožnim željam.
Žal, da tega nečejo v naše veliko začudenje spoznati ne na Dunaju ne v Pešti. Toda pride dan, ko prisili dan potreba voditelje naše države do tega spoznanja. Tudi Madjari naj pazijo! Začasno podpirajo pangermani madjarsko politiko, katera jim služi, a Madjari se uda-jajo veliki iluziji, če menijo, da jim nemški tok prizanese ali če celo menijo, da jim v odločilnem trenotku Nemci prepuste ves vpliv na Iztok, o katerem danes sanjajo ...
Po iredentizmu posredno podpiran pangermanizem preti obstanku monarhije. Jedin o mi (Hrvatje in Slovenci)
jo zamoremo  oteti  in  bodemo  to  tudi   storili —   proti volji kratkovidnih državnih krmilarjev.