Milan BAIAZJC* izvirni zmNsrvENi ČLANEK POLITOLOGIJA, ZNANOST, PSIHOANALIZA, RESNICA Povzetek. Znanstveni disknrz je oblikovan kot paranoja. Potlačitev in molk Boga govorita skozi znanstveno pisanje. Načeloma je subjekt znanosti izkljiičen in šele z izkustvom manka v Drugem dosežepost-fantazmatski odnos do objekta znanosti. Politologija je kot koristna vednost način obstoja teorije v kapitalistični družbi. Psihoanaliza z vpisom subjekta cilja na resnico, čeprav se tudi sama lahko sprevrže v Gospodarjevo terapijo prilagajanja. Polje politične znanosti kot zgodovinske vednosti je politična realnost, polje psihoanalize kot 'ne-zgodovinske' je logika nezavednega. Iz povezave vednosti in resnice nastajajo revohtcije. Ključni pojmi: poUtologija, znanost, psihoanaliza, resnica. Hegel je bil tisti, ki je skoz tezo, da je treba substanco dojeti kot subjekt, presegel prag t.i. "spoznavnega letiSizma", osredi.4čenega - inutatis nuitandis - okrog utelešanja računa spoznavanja kot razkrivanja nečesa že danega, kot prodiranja do "ravnodu.šne" substancialne vsebine. Iz kritike tega "naivnega" sloga |x>tegne sklep o spoznanju kot konstitutivnem za svoj predmet, vnaprej vštetega v predmet, ki le-tega spremeni, preoblikuje in proizvede v obliki, v kateri je spoznan - pot do resnice je obenem dogajanje in del same resnice. Ta heglovski motiv najdemo tudi pri G. Bachelardu - od kogar Lacan jemlje posamezne elemente epistemologije -ko pretanjeno dokazuje, da prepoznavanje "elementov kopernikanske revolucije v... delu znanstvenega preciziranja ... natančnosti ne označuje objekt, marveč metoda" (Bachelard, 1971: 126), ki je spo.sobna reči ne (naslov enega izmed Bachelardovih del: "La philosophie du non") tradicionalni filozofski relleksiji, da bi zagotovila teoretsko dognanje "faktuma..., da novo izkustvo reče ne staremu, saj drugače povsem očitno ne gre za novo izkustvo" (Bachelard, 1971: 122). V znanosti - ta je edina usposobljena potegniti svoje lastne meje, ki pa jih z zarisovanjem že prekoračuje - poteka konstituiranje znanstvenega predmeta kot proces rekonstrukcije resnice/realnosti in je potivrženo zakonu "luči, ki vzpostavlja temo": ' t)r. .Milan HaUtik. docent na tiikiilleli zii družbene vede. 'V duhu danih orirpoduhorljenja... se za znanstveniha spoznanje dviga iz nezJianja kol luč iz lenie. j\'e vidi pa. da je neznanje splel pozilivnih, irdorrninih. povezanih zmot..., da je duhovna tema sirukiurirana, in da mora zato sleherno pravilno objektivno spoznanje pogojevali korekturo objektivne zmote" (Badielard, 1971:158.120). To pa nas žc priix;ljf ilo icnic-ljncga zasiavka, cia diskurza znanosti ni i>rcz zunanjosti, da je gosto obmejen z dvojno negacijo, dajajoOo polju znanstvenega iliskurza določeno ix)zitivnost - kot uveljavlja J.-A. Miller v svojem tekstu "Dejavnost strukture", "znanstvenega diskurza ne prizadeva preprost manko, toda manko manka je tudi manko": "Manko manka pušča v slehernem znanstvenem diskurzu prostor za spregled, za ideologijo, ki ga spremlja, ne da bi nui notranje pripadala: v znanstvenem diskurzu kot takem ni utopičnega elementa. To bi lahko ponazorili z dvema pro.storoma, ki Sla drug nad drugim, med njima pa ni nikakršnega prešitka (point de capiton), drug ne more zdrsniti (lapsu.s) v drugega. Zaprtje znano.sti je potemtakem zaprto (clos) polje, ki mu, če ga gledamo od znotraj, nc vidimo nobene meje, razloči od izrinjenega (forclos) prostora. Izriv (forciu.sion) je druga stran z:ipore. Ta izraz je zadosti, da nas opozori, da je sleherna znanost strukturirana kot psihoza: izrinjeno se vrača v obliki nemožnega" (Miller, 1981:250). Na ne.sporno ugotovitev o psi-hotični strukturiranosti znanosti bi bilo treba navezati Lacanovo mi.sel, kako ima znan.stveni diskurz obliko paranoje: v.saka občost je vedno že "zainteresirana". Pluralizem interesnih skupin, kombiniran s teorijo demokratičnega elitizma (j. Schumpeter) in .svobodno tekmo za gla.sove volivcev po vzoru na kapitali.stični trg. preil.stavlja pr\'orazre<.lni hit ideološke hegemonije konca 20. .stoletja. Pri tem je potrebiKJ |xniilariti, tla .se interesi ne vežejo na potrelx). temveč na željo kot "željo Drugega", objekt pomeni .šele, ko drugemu nekaj pomeni, zalo je interes izvorno "paranoiden" - "objektiv ni' pogled znanosti (tudi iloločene vrste |x)litologije), abstrahirajoč «hI neposrednega interesa na predmetu, subjektu omogoči ločitev chI potreb in identiriciranje želje subjekta z žel)o tirugega, ko predmet gletla "z očmi drugega", z očmi možnega subjekta zavisti. Toda, mar ni možno to sklicevanje na Lacana (pr\e eta|)e) zajKjpasti po modelu razrešitve napetosti med "subjektom" in "odtujeno substanco" prek besede, s katero vzame na.se subjekt .svojo željo, kot da bi .šlo za psihoanalitično varianto Heglove absolutne vednosti, drugače, nezaprečenega Drugega ali polja Simlx)lnega brez simptoma? Vnazajske Lacanove reference |X)kažejo na metanje zavajajoče luči: gre - ravno obratno - za vpeljavo avtonomije okrog manka z;iprcčencga Drugega kot možnosti ab.solutne vednosti oz. popolne simlx)lne realizacije, kajti nek manko/izostanek označevalca vedno vznikne kot ne-smisel ob nastopu smisla sredi samega gibanja simbolizaci-je. .\li drugače, heglovska absolutna vednost ne deluje kot ukinite\' manka, pač pa kot prekritje dveh mankov, manka subjekta in manka v Drugem - subjekt znanosti v iskanju skrivnosti Drugega izkusi, kako je skrivnost Drugega hkrati skrivnost za samega Drugega, ko .se znajde na točki izpada objet a iz Drugega, izpada pred-meta-razloga želje raziskovanja, ki poganja znanstveno dejavnost. V monientu ločitve objet a otl Drugega, subjekt znanosti opazi, da objet a ne manjka zgolj njemu samemu, marveč tudi Drugemu, saj le-ta v sebi nima razloga želje. Po tem kratkem uvotlu v razmerje med znanostjo in psihoanalizo, se na prvi pogled zdi, kot da se je psihoanaliza zarotila proti znano.sti - ta je strukturirana kot psihoza, znan.stveni di.skurz ima obliko paranoje. da ne omeninjo .še ene presenetljive Lacano\e epistenjološke teze, namreč, da je struktura znanstvenega diskurza povezana z diskurzom histerije (histerija, denimo, Freuda privede do temeljne psihoanalitske .strukture) - vendar pa temu še zdaleč ni tako: ne tla bi sku.šala razvrednotili znanstvena zavzemanja, psihoanaliza odpira pro.stor za resno teoretsko analizo znanstvenega pristopa, ki zahteva deseksualizacijo dojemanja .sveta, porajajočo se iz dejstva, da je > sak imaginarni pomen vseskozi .seksualen. J.-A. Miller pri tem vpotegne zakon govorice, (kj katerem je lalos znieraj tu in .se -mimogrede povedano - pokaže v šalah ali s|X)dr.sljajih, znan.stveni diskurz pa uhaja tej govorni zakoniio.sti, .saj zahteva ločitev .Simbolnega in Imaginarnega, označevalca in podobe ter tako terja naslonitev na označevalca, ločenega oil v.sakršnega imaginarnega pomena: "Pa.scalov stavek o tišini neskončnega prostora priča o povsem modernem čustvu, .saj nebo in z njim celotno .stvarstvo, pred nastopom znanosti sploh ni bilo nemo. Prav nasprotno, vesoljni prostor, nebo in stvarstvo so opevali božjo slavo in slavili veličino njegovega načrta. .Sele znan.stveni tliskurz, ki se je začel z matematično liziko, je .svet prisilil v molk. in Lacan to .strne v postavki o kateri, mislim, ne more biti dvoma, da znanost predpostavlja, da je v .svetu označevalec, ki nikomur več nič ne |X)meni" (.Miller, 1983: 57). Sam Lacan .slednji u.stroj izkustva prižene v polni meri do osmi.slitve v .svojem sedmem seminarju ("Etika psihoanalize", 1959-1960), kjer govori o diskurzu občestva/splo.šnega dobra, znotraj katerega imamo opraviti z učinki znanstvenega cliskurz;t v smislu razgaljene moči označevalca kot takega: "Nenatlna, izredna ra.st moči označevalca, diskurza, ki je vzniknil iz teh malih matematičnih znakov in .se je razločil od v.seh dotlej veljavnih diskurzov. [»stane neka dodatna odtujitev. V čem? V tem. da je to diskurz. ki po strukturi ne pozabi ničesar Prav po tem se razloči od diskurza prve mentorizacije, ki .se nadaljuje v nas brez naše vednosti, od memorialnih iliskurzov nezavednega, katerega srecli.šče je odsotno, katerega mesto je določeno z ni vedel, kar je pravzaprav znak tiste temeljne poziibe, kamor.se umesti .subjekt" (Lacan, 1988: 233) - znanstveni di.skurz pa - nasprotno - izključi .svojega subjekta, četudi subjekt mestoma nalomi njegovo konsistenco. Lacanovska tez.a je preprosto v tem, da znanstveni diskurz ni produkt subjekta, pač pa prej obratno: kot bi dejal kak heideggerjanec, človek ne drži jezika, temveč jezik človeka. Kot vemo, obstaja cel niz povsem neznansrvenih (filozofskih) praks, ki so lahko izjenmo učinkovite ne glede na lastno neznanstvenost - ali morda prav zaradi tega: "Če gredo ljudje v Essalem in se goli sprehajajo po morski obali, se potem |X)čuti-jo bolje, to je v.sekakor učinkovito, znanstvenost pa ima .svoje zelo stroge kriterije in končno ne moremo trditi, da je marksizem-leninizem znanost, če .se da na podlagi njega izvesti učinkovito revolucijo, to še ni ipso fado potrditev njegove znanstvenost i. Znanost zahteva še nekaj več, brez tega je le pragmatizem, to pa po mojem in tudi po Marxovem mnenju ni zadostna teorija znanstvenosti" (Miller, 1983: 70), ziiaiisivcni cliskiirz zahteva razkrajanje "konkretne reahiosii" kot fantastične reahiosti, meri na znanstveno spoznanje in - ali laiiko rečemo kol za psihoanalizo? - na resnico. Politologija se dogaja kol politična teorija snovi (Leibnitz), imenovane država-družba, ki je sestavljena iz |X)sameznikov. Od francoske revolucije naprej novo politično realnost konstituirajo točke-državljani, ki tvorijo državo kot nujno zlo. in svobodo, ki ni več omejena s kraljevo oblastjo, temveč z drugim: drugi ovira, omejuje, zanikuje. Omenjena mehanika politične realno.sti, ko nato ijartikularni elementi tekmujejo med seboj za pripoznanje reprezentiranja univerzalnosti, se vpisuje moderne politične vede, že v 19. .stoletju - ob svojem rojstvu - vzfXJStav-Ijene "kot jireslikava mehanike" (Lukšič, 1997: 13). Sele ko politologija pre.seže pravšnji ideal zgolj ustreznega opisa svojega objekta, lahko avtorelleksivno posega vanj s teoretsko prakso denaturalizacije politične realnosti: z Marxovim imenom je zvezjn tisti del politologije, ki v spopadu s postvarelimi družbenimi formami države, trga in posameznika odkriva specifična historična omrežja družbenih razmerij med |X)samczniki. Ta politologija predpostavlja neposredno intcr\enco v objekt - podobno kot kvantna fizika ali psihoanaliza. Na nasprotnem koncu pa se z njo .sooča neka druga politologija, ki izraža zbalanizirano skepso glede angažirane znanosti v službi humanih ciljev: '1'mL'likoni teorije našt et: glede na ralotv, ki prihajajo, zniSati prag indiferentnosti in ne podpisati nobenega manijesta - ali vse" (Lnhmann, 1970:265). V prvem približku bi strukturirali razliko med poljem resnice in poljem vednosti s tem, da resnica \edno že je, s tem, da je pot k resnici pot tja, kjer vedno že smo - "iščeš me, ker si me že našel" (Lacan) - med tem ko .se pri vednosti kon-•struira odprt proces prodiranja in širjenja spoznanja sveta tja, kjer .še nismo. Vendar pa v znanstvenem diskurzu ni nikakršne institucionalizirane značke, ki bi zaznamovala akcent resnice - ta akcent je zgolj med vrsticami in zato Lacan nekje zapiše: "Zares, le kdo bi pričal za resničnostni poudarek?" Resnica je vselej delna in vpisana na(s)pol: realno v rokah subjekta znanosti ni pogosto nič drugega kot fantazma in četudi znanost obstaja po zapisu, ponavadi noče vedeti, kako lahko resnico zgolj izrečemo - ne rečemo - na(s)|X)l in je treba resnico izrečenega brali za rečenim. Ali, kot bi rekel Lacan: "Vselej govorim resnico, ne vse resnice, kajti nikoli ne pridemo do tega, da bi jo izrekli vso. Reči vso resnico je materialno nemogoče: zmanjka besed. Prav skozi to nezmožnost je resnica povezana z realnim" (L:ican,1993: 47). Najzanesljivejši indikator pravkar razvitega najdemo v tem, kar Lacan imenuje manko Drugega -manka v Drugem, ki ga določa kot mesto označevalc;i/evokacije odsotnosti - toda to ne |x>meni, da je subjekt tisti, ki mu za vedno uhaja nedostopno me.sto resnice, pač pa manko leži v sami Resnici, Resnica nam uhaja, ker je njeno mesto glede na subjekt ekscentrično - ali, če pre.skočimo od resnice (psihoanalize) k vednosti (politologiji), tu izgine temeljni pomen registra .Simbolnega kot diferencialno.sii in arbitrarnosti označevalca, t.j., tla Drugi ne ve. Pod pretvezo homogenosti znan- stvenega diskurza lahko v maniri iipravičevanja z lahkoto sprcvrnemo, zamistifici-ramo ali potlačimo izkustvo nc-vednosti Drugega, dejstva, kako vse, izjavljeno z avtoriteto resnice v smislu "resničnega spoznanja", kako "vse z avtoriteto izjavljeno nima druge garancije kot zgolj svoje izjavljanje" (Lacan, 1966: 813). Oil tod izhaja svojska Lacanova ref leksija o nemožnosti meta-govorice, ki bi se v znanstvenem di.skurzu skoz "objektivno distanco" izdvojila iz simbolne prakse, v kateri središču se nahaja manko same Stvari (das Ding) oz. manko Realnega: iz označevalca, mesta resnice, je izključena Stvar, da bi bila ta nakazana poteza zamračena z znan.stvene prak.se ukvarjanja z "realnostjo". V.se .sodobne meta-teorije (Kjlitičnih ved - pa naj gre za normativne, empirično-analitične, dialektično-kritične teorije ali post-moderne "ekiekticizme" libertarcev in konuinitarcev, pluralistov in kori>ora-tivistov - funkcionirajo na ta način; še poselsej p;i so se izkaz;ili behavioristi s svojim poudarjanjem value-free metodologije, ki je, prvič, iKjskrbela za "masturbaci-jski stadij znanosti o ptjlitiki" (Spiro), drugič, pa je depolitizacija vpra.šanj v politologiji služila za povrhnjico nekritičnega profiliranja vrednot anglosakson.ske demokracije. Od tod ni |x>treben konik k upr;ivičevanju političnih odno.sov v po.sameznih (z:ihodnih) državah z argiunentom, da je drugje še hujše, radik;iliz:ici-ja pozicije vrednostne indeferentnosti pa zgotibo z;iokroži z ugotovitvijo, da je vsak politični sistem Bogu enako blizu. Ker je Realno nemogoče, ne moremo z istovetno strukturo zajeti na eni .strani teoretsko, ideolo.ško, politično itd. prakso, ki .se vse gibljejo na ravni Im;iginarnega, in na drugi strani označevalno prakso, ravno po teh prak-sah prikrito in njih omogočujočo z izključitvijo Realneg;i konstituirajoč polje Imaginarnega. Označevalna pniksa je sknuka dejavna v \\seh ostalih praks:ih kot zamračeno mesto njihove resnice, kot Simbolno, ki "obvladuje realnost", s;tj pride do rob:i nemožnosti Re;ilnega in ne le do gole realnosti. Je že t;iko, d;i se Resnica na površini ne prikazuje ali razodev a, mar\eč zastira, spregovori pa .šele, v simptomih, belin;ih in praznih mestih površin.skega teksta vseh treh delov tr;idicionalne delitve politologije: ix)li-tične teorije, znanosti o vhidanju (notranje politike) in mednarodnih otlno.sov. Ti politološki tek.sti so po označevalni praksi n:iddoločeni, zato Resnica vdir;i na površino "ob robu": beline znanstvenega, ideološkega, |X5litičnega itd. teksta ilelu-jejo kot simptomi znotraj imaginarne scene in nadomeščajo pothičeno Resnico kot konstitutivno za polje Imaginarnega. Belina ali manko v polju inutginarnega ni neka naključna formuUtcija. temveč natanko "tišina, napaka, ki organizira izjavljeno be.sedo, odtegnjeno mesto, ki se ne more razjasniti, ker je tekst mogoč, ker se diskurzi izrek;ijo iz njegove odsotno.sti" (Miller). Iz te |X)zicije Lacan izreka presojo o notranjo.sti iluzije in sprevida resnici: proti Platonovi poti prodiranja od z;ičetne iluzije proti končni resnici, in na .sledi I leglovi misli, s katero smo tekst uvedli - .skoz notranjost iluzije resnici se le-ta dogaja, saj, kot pravi, "resnica vznikne iz sprevida", iz iluzije, tja do tega, da ima .sama resnica strukturo fikcije. Ta poseg ne izpričuje toliko točke, ko mislimo, da je pred nami resnica, vtem, ko imamo opravka zgolj z varijivim videzom, prej gre za točko, da v tem, ko mislimo, da imamo pred seboj le videz, smo že sredi resnice: ko mislimo, da izrek;imo fikcijo, neko vednost, se lahko ziuijtlemo n;i mestu resnice. To je n;ičin, kako se tudi politologija lahko zn;ijde na mestu resnice, ne glede na uporab- Ijeno iiKioclo, naj bo la zgotlovinsko-gcnetska, insiiuicionalna. bchaviorisiična. funkcionaltio-strukturalna, primerjalna iin. V .skladu s lem pristopom bi prava iluzija pravzaprav bila iluzija pojava, z;i katerim bi .se skrivala neka nasebna resnica; že Hegel v "Fenonienologiji duha" ponudi zgledno razl;igo, da ob odgrnitvi "/-ivese pojavnosti" ni z;i njo nič oz. smo za njo mi sami. Poanto tega, d:i z;i zaveso ni nič, velja brati tako, da je .subjekt ta nič, praznina, zapolnjena s lantazmat.sko vsebino objet a: subjekt je prazno mesto .strukture, praznina, ki jo zapolni objekt kot inertna ne-dialektizabilna in ne-simbolizabilna tvarina, objekt kot v.sebina tan-tazme, ki je subjektov;! Dasein. Tu je treb:i iskati odgovor na vpriiiSanje o Heglovi postavki poti do resnice kot dela same resnice: iluzija je notranj;i resnici na način, da je sanKi pot do resnice že sredi resnice in je resnica udejanjena že skoz iluzijo, ko smo .<>e mislili, da šele potujemo do njene realiz;icije. Temu procesu je torej ima-nentna iluzija, kako n;is v nenehnem približevanju na koncu čaka resnica, operacija p;i se sprevrne v trenutku, ko ugotovimo, da je to, kar smo iskali na koncu poti, že vsebov;mo v s;imi poti in smo s tem tisto iskano že n;išli. Ta obrat je v diskurzivnem univerzumu strogo na simlx>lni ravni. k;ijti nujnost iluzije kot notranje resnici implicira izkustvo zgolj pretlpostavke resnice kot polne Resnice brez luknje ali vrzeli, tisti manko, ilotlej lociran v nez;idostno.st spoznanj;i p;i .se izkaže kot manko in nez;Klostnost, luknja ali vrzel sredi same resnice. Sklepna resnica ni cela in ni vsa resnica - če je Hegel "najbolj sublinuii v.seh hi.sterikov" (Lican), je to zaratli vpotegnitve histerika, ki sku.ša s svojim v|5ra.š;injem "izdolb.sti neko luknjo v Drugem" in na liniji "želja histerika je želja Drugega" prc|K>znali svojo željo po Drugem kot učinek želje v samem Drugem, ali drugače, histerik si zastavi vprašanje, ki zanj pred|X)st;ivlja, da skrivnostni cnlgovor nanj posreduje Drugi. Ali še drugače: mnogi politologi si pred.st;ivljajo napredek političnih ved kot kontinuirano izboljšev;inje teorije, ki bo nekega dne odkrihi Veliko Formulo Svetit, skrivnost politike in države lx) odkrita - zato le še intezivnejše empirično r:iziskuj-mo omenjene objekte, ki v sebi skrivajo odgovore. Končni odgovor ost;me zopet odprto vprašanje, vendar premeščeno v vprašanje samega Drugeg;i z rel leksijskim obratom, v katerem .s;imo vprašanje prične funkcionirati kot .svoj htstni t>dgovor. Adornov leitmotiv na.sprotujočih si opredelitev družbe je tipični primer Lacanove strategije - "neprimernost kot taka naredi, da p;ide .skrivnost"; tisto, kar .se najprej k:iže v obliki s|X)zn;tvne ovire - nasprotujoče si opredelitve - .se izk;iže z;i samo resnico, za v .sebi manjkavo in razcepljeno "samo stvar". Različnim politolo.škim konce|5tom politike so kot vzrok pripisovali neumnost ali zaostalost znanosti, različne interese ljudi in od toti izliajajoče usmeritve, zato naj bi vse te različne podobe politične dejanskosti ovirale politologijo pri njenem prodoru do bistva reči; r;ivno obratno, onienjena nasprotja in protislovja različnih konceptov politike .so del resnice o politiki, .so "re.snica politike" same. Zdaj je |x>zornemu bralcu nemara že |X)vsem jasno, zakaj pot do resnice kot del same resnice implicira strukturo "spodletelega srečanja": fantazma končne resnice se .sesuje v izkustvu, da smo bili že vseskozi v resnici, nemožnost "pnivega trenutka" je ujet;i v razsežnost zaobrnitve "prezgodaj" v "pre|X)zno", ko se nam izmakne objet a, panidoksni presežek čistega dozdevka. ki žene politologijo k resnici na koncu, da bi nenadoma ugotovili, kako smo ga prehiteli in je že za nami. Sama rcsnica je artikulirana okrog neke praznine, ki jo zapolnjuje fantazmatski objekt, zato resnica vznikne iz j^revicla. zmote, iluzije ali likcije, ker je - heglovsko rečeno -substanca subjekt in ker - lacanov.sko povedano - ni politološke meta-govorice: iluzija meta-govorice skuša osmisliti |X)stopek, s katerim bi že od začetka "vračunali" zmoto, s čimer spregledamo, da se resnica konstituira ravno skoz zmoto: " To temeljno postavko oz. implikacijo dialektičnega procesa, da resnica vznikne iz previda, lepo iziazi Uican s .svojim znanim paradoksom tes non-dnpes envnt (neprevarani se motijo - naslov njegovega .seminarja iz I. 1973/74, ki kajpada igra na homofonijo z les noms dn pere)': edini način, da pridemo do resnice je, da .se |XJV.scm prepustimo parcialni zmoti, ker .šele ta zmota konstituira mesto resnice. Kdor .se noče prepustili parcialni zmoti, kdor vztraja pri izhodi.ščni abstraktni poziciji ali kdor ohranja do vsake partikularne pozicije skepso, distanco v .slogu, da gre ob vsaki radikalni poziciji za nekaj 'enostranskega", da je treba ohraniti v.sestran.sko odprto.st in zatorej .skeptično distanco do vsake radikalne 'enostranske' pozicije, ta ostaja na poziciji 'modrosti', ki nikoli ne doseže resnice. '.Modro.st' je prav v tem, da se ne pustimo prevarati', da ohranimo do v.sega 'enostransko'-partikiilarnega .skeptično distanco in tako ostanemo na koncu praznih rok. Drugače povedano, 'motlrost' je v tem, da izdamo svojo zeljo, saj je konec koncev prav to, kar nam pridigajo vse oblike modrosti: od|X5vej .se želji kot iluzorični, .saj se v svojem žele-nju poganjaš za himeričnim dozdevkom" (Dolar - Žižek, 1985: 98). Kot bi .se (ilo-zoli odpovedali želji, tla bi postali platonov.ski tirani, ali, kol bi politologi popustili gletle .svoje želje, ki .se \eže na diktaturo vzgoje (Marcuse: "Kako .se lahko osvo-l>odijo hlapci, ki niti ne vedo, da .so hlapci?"), n:i t|uis custodiet cusiotles? - kako legitimirali intelektualno avantgardo, ki bi vzgajala ljudstvo o njegovih "resničnih" ixjtrebah?, kako najti trdne kriterije za prave in napačne potrebe, zn pravo in napačno zavest? - in nenazadnje, kako se ob vsem tem izognili habermasovskemu načelu: "Nihče se ne sme vnajjrej identificirati z zavestjo bodočih prosveiljenih množic, da bi tlanes deloval v njihovem imenu" (Mabermas, 1963: 201). Ob tem je pomembno razlikovali - gletle razmerja političnih ved in psihoanalize - daljntjsežno nasprotipostavljenosi Lacana tej "modrosini" interpretaciji in vzeti v ozir njegove navetllx; iz .seminarja o etiki psihoanalize: temeljno načelo analize je, "ne popustili gletle .svoje želje", kar .se sicer zgotli pri simptomu, ob katerem gletle .svoje želje |Xjpustimo. Momeni prehoda, pa.sse, konca analize je ravno v tem, tla subjekt nase prevz.:ime svojo željo kot vetino-že-nezatlovoljeno, željo v čistem stanju kot - onstran hisioričnosti/histcričnosti - "željo smrti". Analitikova želja kol "čista" želja, ni več vezana na nek "palolo.ski" fantazmatski objekt, saj povzema izkustvo "prekoračitve lantazme", tega kar mora storiti tutli kolikorto-liko solidna politologija, namreč, da je fantazmatski objekt-razlog želje le mašilo/gonilo, ki z^ipoljnjuje luknjo v Drugem. V prekoračitvi fantazme je skratka na delu neko izkustvo otipovetli. zgube, manka, toda manka Drugega in ne subjekta znanosti. Subjekta zdaj kot temeljna poteza opredeljuje izkustvo, da objekt-razlog želje manjka že samemu Drugemu - ni več predptjstavljenega "skrivnega zaklada", agalma - objet a izpatle iz Drugega in .se loči oti I, Ideala kot označevalne poteze v Drugem, v tem razmerju subjekta do objet a pa po.stane "izkustvo temeljne fan- ta/mc piilzija". IHilziranjc k cilju, pulziranjc politične vednosti se izkusi kot ciljno nenehno prehajanje že prehojenega, kot pot. pri kateri "ni njen cilj nič drugega kol to, da .se povrne v krožno gibanje" (Lacan, .Seminar XI.) - cilj je utlejanjen v spodletelosti uresničitve končnega cilja, skoz nenehno uresničevanje krožnega gibanja. To gibanje pa kot posledico otipre prostor razvoju znanosti z nekim "tu peu.x savoir" (lahko ve.š), ko vednost pomeni zgolj to, da je prekoračila temeljno fantazn>o in izkusila manko v Drugem. Lacan navzlic noti paradoksnosti opozori, kako "l'Autre n'existe pas" (Drugi ne ob.stoji), v imenu česar vme.sti za|)rečeno.st Drugega, da bi obstajal kot Garant Resnice. Z izkustvom manka v Drugem je dosežen jio.st-lantazmatski odnos do objekta znanosti, ker le ta izgubi .svojo la.sci-nantno politično auro in se sprevrže v izmeček: objekt ne zapolnjuje več manka v Drugem in ni več identificiran z I, z idealom jaza - kar je Lacanova označba hi|> nože - se pravi, z ločitvijo politološkega objekta od 1, objekt zgubi svojo hipnotično moč in .se tudi v znanstvenem spoznanju resnice "spremeni v darilo govna" (Lacan, 1980: .356). Medtem ko je razmerje vednosti in resnice, "zgodovinskih" političnih ved (homo politicus) in "nezgodovinske" psihoanalize (homo libidinalis) vselej spodletelo srečanje, pa pojem znanstvenega spoznanja nakazuje fantazmo priljubljenega ujemanja subjekta in objekta, komplementarno ustrezajočih. dojKjlnjujočih in povezujočih se v celoto - v tej fantazmi "uspelega srečanja" zasledimo fantazmo spoznanja kot fantazmo "prisotnega" in skladnega s|X)lnega razmerja: "Vse dotlej (tlo nastopa te znanosti) se ni zasnovalo nobeno spoznanje, ki bi ne bilo zadolženo fantazmi z;ipisa sjxjlne vezi... Pomislimo samo na termina aktivno in pasivno, na primer, ki obvladujeta vse razmišljanje o odno.su med formo in materijo, tem temeljnem otlnosu, na katerega .se sklicuje vsak Platonov korak, in nato Aristotelov, kolikor zadeva naravo stvari. Vidno je, otipljivo, kako se te izjave vzdržujejo le skozi fantazmo, s katero .so skušali zapolniti tisto, česar se nikakor ne da izreči, namreč spolno razmerje" (Lacan, 1975: 76). Šele z ireduktibilnim razmikom med politološko vednostjo in resnico v strogem pomenu izstopimo iz komplementarno.sti .spoznanja - "... resnica in vednost nista komplementarna, ne tvorila celote... Celota je indeks spoznanja" (Lacan. 1970: 92-93), ki ga žene faniaz-ma spoznanja .skladnega sklopa celote, ustrezanja |>ojma predntetu in predmeta pojmu. Tu velja opozoriti, kako šele izkustvo, da "spolnega razmerja ni" in da fan-tazma spoznanja zgolj zakriva prazno mesto te od.sotnosti, prine.se refleksijo nenehtiega subvertiranja skladne celote po neskladju razmerja med politično vednostjo in resnico - Lacan predstavi ta sprevid tudi takole: "Zdi .se, da si subjekt predstavlja negibne predmete v funkciji tega, da ni spolnega razmerja. Dejal sem, da obsiojijo zgolj govoreča telesa, ki si ustvarijo neko predstavo o .svetu kot takem. Svet, svet biti, polne vednosti, so zgolj sanje, sanje telesa, kolikor govori, zakaj spoznavajočega subjekta ni. Obstojijo subjekti, ki si kot korelaie, korelate uživajočega govora kot užitka govora, dodelijo objekt «"(Lacan, 1985: 102-103), ali, če si prizadevamo to kompleksno mesto vzeti z vidika postavke, da ni spolnega razmerja: ta odsotnost bi delovala kot neke vrste skrivni pogoj za vznik in na.stanek diskurz;i znanosti. L:)imenzija razcepa med politično vedno.stjo in resnico izpostavi vpraSanje vednosti, tci ni brez zveze z legitiinacijskiin okvirom ideologije - Lacan ga zapiše: "Je potreben \'es ta ovinek, da bi penega in j^olitičnega -sproži do.sleilnejšo obravnavo delovanja znan.stvenega di.skurza, ki v razmerju do narave in človeka proizvaja ".svoje" objekte kot predmete vednosti in obvladovanja: s preteklostjo (idiogra(ijo) se ukvarja zgodovina, s sedanjostjo (nomoietičnostjo) pa ekonomija, sociologija in ekonomija; civilizirani svet obtielujejo zgodovina, ekonomija, sociologija in politologija, ostalemu svetu p;i sta namenjeni antropologija in orientalistika; s trgom se ukvarja ekonomija, s civilno družbo sociologija in z državo politologija (Wallerstein. 1999). Fascinaiitna iičinkoviiost znanosti v "stvarnc-ni svetu" narave in družbe jc kar najbolj intimno |X)vezana s strukturo teoretskega diskurza vednosti, ki proizvaja predmet svojega učinkovanja, opredeli polje in določi orodja tehnološkega delovanja. Po ili.skurzivni strukturi vednosti je di.skurzivno j^roizvedeni preilmet politološkega raziskovanja kajpak na moč odvisen od najrazličnejših jezikovnih operacij na videz "nevtralnega opi.sovanja" države in družbe. Na dispozitivu oblasti-\'ednosti se izkaže osvolxijevalna intenca politološkega znanstvenega diskurzj kot njegova lastna s|X)ntana ideologija, katera na način prikrivanja omogoča in opravičuje svojo nemara poglavitno dejavnost: proizvodnjo predmetov v priil institucionalnega obvladovanja, pripravo materiala, ki ga z mrežo razmerij gospostva in vednosti v družbi zajemajo oblastne naprave. Ce pa je temu tako, potem nastane potreba po eksplicitni osamitvi, izolaciji polja politične vednosti, iz česar bi šele izrasla konstitucija politične teorije. R. .Močnik potegne v .svojem delu "Beseda be.sedo" ločnico med teorijo in vednostjo tako, da najprej pokaže, kaj teorija ni, ker praviloma pristanemo v polju politične vednosti, ki je prepreženo z variacijami odno.sa med teorijo in prak.so: prvič, praksa je aplikacija teorije, kar se zvede na tehniko gos|X)stva; drugič, teorija je teoretizuicija prak.se, kar je podlaga ideološkega legitimiranja gospostva; in tretjič, teorija raz-svetljuje že "po nanivi" praktične in ne-teoretične množice, kar ideološko interpelira v u.strezni položaj znotraj gospo.stvenih razmerij (Močnik, 1985: 175). Teorija torej ni v .soglasju z naštetimi točkami ix)litične vednosti, jo pa s .svojim obstojem in za .svoj obstoj predpostavlja, kar implicini nek "kratek .stik", pri katerem lahko pridemo do izjemnega momenta, ko .se ravni teorije in vednosti pome.šata - tu je potemtakem iskati korene, zak;ij teorija vednost predpostavlja ali na način, k;iko so skoz vednost navzoče (ideološko interpelirane) infornuicije, ali teorija predpostavlja vednost kot priviligirani predmet .svoje subverzije, kot polje, v katerem se odvijajo učinki teorije: "vednost je namreč organizacijski n;ičin obstoj;i teorije v nizsvetljenskih družbah" (Močnik) - ali torej v spopadu z dej.stvom, da je sodobna kapitalistična družba voljn;i trpeti teorijo zgolj kot vednost; "Katkirkoli od vas zahtevajo, naj bo vaša teorija 'družbeno uporabna, koristna, potrebna' - tedaj vedite, da oti vas zahtevajo natančno to: redukcijo teorije na vednost. V.se to so ideološke zahteve, zahteve vladajočega razreda: brž ko govoričijo o 'družbeni uporabnosti", govorijo o državotvornosti, govorijo o vednosti kot tehnologiji gospostva" (.Močnik. 1985: 176), kar .še posebej velja znotraj polja politologije kot vede o upravljanju, kot znanosti o vladanju, kot Gospodarjeve vednosti o načinih gospo.stva, načinih vhtdanja razdeljenim družbam "brez čezmernega nasilja" (Crick) - v katerokoli razmerje velja v [irid nevtraJizacije revohicionarnih silnic n;ibrizg;Ui razmerja uk:izovanja in podrejanja, prijatelja in sovražnika, zasel> nega in j;ivnega kot predpostavk |X)litičnega (Freund, 1997). Subverzivni potencial bi potemtakem lahko locirali v družbeno "nekoristni" teoriji, zatorej neki ne-vednosti, ki se bo - ob eksplozivnem širjenju vednosti o koristnosti kot "računalniške revolucije" - znova proizvajala le na skrivaj, (X>d plaščem izvajanja vednosti. Za zdaj tu izpostavimo zgolj ključni poudarek, da teorija/resnica in politična vednost kon.stitutivno ne gre.sta skupaj, razen če pri tem ne tnerinio na politični moment okoliščine, "iz katere nastajajo revolucije, spoj;i med resnico in vednostjo" (Lacan, 1983: 280). Vendar pa tudi ta moment združitve psihoanalize in politologije kot spoznanja ne ovrže Lacanove teze, da je spoznanje po svojem značaju "paranoidno" (Lacan, 1966: 111,180), .saj je vezano na polje politične vednosti, ki se mu zoperstavlja polje |)olilične teorije/resnice. Lacan ravno vsieti radikalnega preloma z vednostjo pledira na vzix)stavilev nove klasifikacije znanosti, ki bi na podlagi splo.šne teorije o simbolih v sredi.šče znova postavila družbene znanosti, kot znano.sti o subjektivnosti (Lacan, 1983: 68). Ko Lacan sledi Freudu, navaja zanimive obrazce, ki mehanizme histerije, obsesivne nevroze in paranoje statusno veže na tri načine sublimacije - na umetnost, religijo in znanost, s čimer določa funkcijo sublimacije v njenem razmerju do Stvari. V.se oblike te Stvari, ustvarjene po človeku, spadajo v register sublimacije, kjer je Stvar predstavljena z neko praznino - saj ne more biti predstavljena z drugo stvarjo oz. je vedno predstavljena samo z drugo stvarjo - odločilno v vsaki obliki sublimacije. Vsa umetno.st je kot histerija organizirana okrog te praznine; religija kot obsesivn;i nevroz;« je sest;n'ljena iz načinov izogibanja tej središčni praznini, obsesionalne poteze religioznega vedenja v nekem smislu spo.štujejo to praznino; in nenaz;idnje, v di.skurzu zn;mo.sti kot paranoji - fenomenu nevertjvanja, ki predpostavlja potlačitev verovanj;i - in spočetemu v diskurzu modrosti, .se pnivi, v diskurzu filozofije, do.seže svojo fxjlno vrednost in potencial Freudov pojem Unglauben, uporabljen kot formuhicijska opora za opredelitev otinosa paranoje do "psihične realnosti", vend;ir - če -se že hoče - Unglauben ni negacij;i verovanja, ne zanik;i politološke fenomenologije Glauben. Po tej plati se v hicanovski perspektivi tu najde diskurzivne pozicije, z;isnovane na razmequ do Stvari: če imamo v umetno.sti opnivka z Verdršngung, potlačitvijo Stvari, in pri religiji določeno preme.ščanje, Verschiebung, diskurz znanosti Stvar zavrže v smislu Verwerfung, zavržk;i prisotnosti stvari, izoblikov;uicga z idealom ;ibsolutne vednosti, ki pa kljub temu vsebuje potimeno o stvari. Četudi je ne upošteva: "Diskurz znano.sti je določen s to Venrerfiiiig, in verjetno .se pr;iv zato - kar je z;ivrženo v simbolnem, se v skladu z mojim obrazcem znova poj;ivi v re:ilnem -izteče v perspektivo, kjer .se na koncu fizike oblikuje nekaj prav i;iko enigmatične-g;i kot je Stv'ar. (...) Niti znanost niti religija nista take narave, da bi Stvar ohranili ali nam jo dajali, k;ijti od nje nas ločuje čarobni ris, ki ga začrta na.šc razmerje do označevalca'(Lacan, 1988:132,135). Karzuidera (ne)verov:mje znanosti, bi torej na tej podlagi zapisali mi.sel, kako v diskurzu znanosti psihoanaliza pokaže - ravno obratno od religije, ki verovanje motivira z vednostjo - na verovanjske pogoje vs;ikc vednosti; ali če tenni ustrezno v en sint;igmaiski niz povežemo pregnano strukturirane naslove poghn ij že omenjenega Močnikovega dela: "Nekaj lahko ali remo aH verjamemo - a Če lahko verjamemo tisto, česar ne vemo - ne moremo pa vedeti nečesa, česar ne verjamemo, potem nujno verjamemo, pa če vemo aH če ne vemo" (Močnik, 1985:227J. Pri tem vcrovanjskem elementu znanstvenega diskurza ne gre za nekakSne Se v aktualnosti prezentne nereilektirane "ostanke" dejstva, da se pričetki znanosti, izoblikovani v 17. stoletju, utemeljujejo na dejanju vere, v popolnem zaupanju božji regularno.sti narave, kolikor velja pojmovno obdelati prepričanje v samem temelju znano.sti, t.j., da obstoji Drugi, ki ne vara. Čeprav .se nenehno i.Sčejo nova in nova dušna dopolnila v bolj ali manj organiziranem neznanstvenem vedenju in je znanost ti.sta, ki je v opoziciji <.lo religioznega/okulti.stičnega fenomena .svetu otistranila dušo (.M. Weber) - z znanstvenim diskurzom je Bog nehal govoriti - pa se ne da zanikati izhodi.ščnega tesnega razmerja meti znanostjo in židov-.sko-krščanskim monoteizmom. Koyrf in Kojeve, tlenimo, proizvedeta tezo, kako znaastveni diskurz ni mogel nastati nikjer drugje, kot v religioznem kontekstu stvarjenja .sveta ex nihilo po božan.skem velikem Drugem - J.-A.Miller iz tega izpelje: "Stvarjenje e.v uiltilo, ki ga je iztielal religiozni tliskurz, je omogočilo zaupanje v naravno izkust\-o, zaupanje v to, tla lahko preko naravnega izkustva najtiemo sletli neke logične zgradlx;. Po eni strani v znanstvenem di.skurzu označevalec gletle na naravo nič ne (Ximeni, a |)o tlrugi strani je označevalec v naravi, treba ga je le organizirati po določenih zakonih. Zato je znanost zmeraj zvezana z idejo, tla je tloločeno vetlenje že v realnem, tla v realnem deluje artikulirana mreža označevalcev neotivisno od naše vednosti o njih" (Miller, 198.3: 59). Znanstveni di.skurz .skratka uči, tla je v Realnem na delu neko vetlenje - je treba k temu tlodaii, kakt) znanost na tiva načina pretlpt)stavi Boga (?): prvič, kot poroka resnice, kot Drugega, ki ne vara (že De.scartes izdela precizno formulacijo o lxižji popolnosti, kjer Bog ne more lagati ali wirati, saj bi lo krnilo njegovo popolnost - ker pa je Bog l>opoln. tlejstvo, tla ne more lagati, ne pretipostavlja omejitve, mar\-eč nasprotno, izraz njegove najvišje mere moči), in tirugič, znanost pretlpostavi Boga kot sss, kot subjekta-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve. Izku-stvo psihoanalize .se - v nasprotju z običajnim zatrjevanjem znanstvenega tliskurza - o.sretlišča okrog ključnega mesta konstitutivnega neskladja med resnico in realnostjo v najbolj vsaktianjem pomenu: (politična) realno.st je vedno že vzpostavljena na neki zmoti, torej strukturirana po fantaznu, po fantazmat.skih prt> jektih individualnih in "kolektivnih" subjekta družbenega in političnega, v nesklatlju z resnico mesta, otl kotier govorimo oz. smo govorjeni. Samo polje resnice je v sebi manjkavo in zaprečeno, strukturirano okoli nemogočega jetira Realnega, katerega praznino sredi resnice za|x>lnjuje fantazma, ki tako rekoč organizira našo vsaktianjo (politično) realnost. Drugače povedano: fantazma ni neko iluzorično zastiranje resnice, pač pa za|X)lnjuje manko resnice, katere sprevid v fantazmat.ski realnosti .sloni na manku v sami resnici, zmota, sprevid je konstitutiven za samo "pozitivno realnost". Tako kot psihoanaliza .se tudi politologija ne more utemeljevati z etiko Ideala: začenši z aristotelov.skim konceptom politične znano.sti kot nauka o dobrem in pravičnem življenju, pa tja do post-mtKlernih konceptov pravične družbe (med katerimi še posebej izstopa John Rawls: "Vse družbene vretlnote - svoboda in priložnost, dohodek in bogastvo ter osnove samospoštovanja - morajo biti porazdeljene enakomerno, razen če je neenakf> nierna porazdelitev nekaterih ali v.seh teh vretlnot vsakomur v priti"). Politologija, ki bi se bolj približala etiki Realnega, mora zgornje politično Imaginarno prepuščati polju politike, njeno Ziiclržanje pa je morda v tesnejši |x>vezavi s tisto linijo ne-idealistične politične misli, ki sicer inter\enira v objekt svojega raziskovanja (politiko) ne le z opisovanjem le\'jclisičjih prigod, hkrati pa tudi ve , da državam ni moč vladati z očenašem v roki (.Machiavelli). Vzrok in plod politološke etike kleala - s potlačitvijo etike Realnega vred, soočenja z nemogočim jedrom sredi resnice - je današnje .sklicevanje na pred-znansiveno in pred-paranoidno politično realnost, na mit I.ebens\velta kot avtentičnega, branega v gestah Blut-und-Botlen ideologije v tem, ko je že sama politična realnost notranje opredeljena z diskurzom politične znanosti. Dandanes je politologija pač na raznolike načine prisotna v vsakdanji politični realnosti, večina te prisotnosti pa se daje kot "odgovori brez vprašanja", saj se je histerija našega časa že prilagodila obliki vednosti, ki je po.stala dominantna: znanosti. Znanost je tisto Realno sodobne realnosti kapitalsko organiziranega polja družbenega in političnega: "cHlgovor brez vprašanja" dodatno potrjuje in definira iX)ložaj Realnega kot danosti, ki ji umanjka pomensko obzorje in zato ne odgovarja na nobeno vprašanje - lahko bi torej rekli, da smo |X)stavljeni pred dejstvo " rešitve brez problema" (nesimbolizabilnega Realnega, kjer v temeljni razsežnosti ne \ emo, kaj z njo početi, in .se zato prepuščamo krožnemu toku no\'ih in novih odgovorov politične vedno.sti, politologije, da bi razrešili zagato nefunkcionalno.sti ter .se izognili "nelagodju v kulturi". Zdi .se, da smo s tem prišli do vprašanja specifičnega razmerja dveh diskurzov, znanstvenega diskurza in diskurza Drugega, torej diskurza nezavednega: v nasprotju z diskurzi pred na.stankom znanosti in ob njem, se diskurz znanosti ne ravna po nezavedni kombinatoriki in "pretrga vezi s pogoji diskurza neza\ednega" (Lacan, 1980: 212). Znanost - in s tem tudi politologija - se vz|X>stavlja in utemeljuje tako, da do nezavednega - kolikor je le mogoče - konstruira razmerje ne-razmerja, čeprav zastrta druga plat, nezavedno, ne izgine in deluje v znanstvenem diskurzu še naprej. Psihoanaliza pa je zavezana temu, da .svojo konsistenco nepretrgano gradi na učinku označevalca v subjektu, na funkciji želje - desidero je freudovski cogito. Seveda je polje psihoanalize, kolikor se nudi raziskavi, na nek način predmet znanosti, znanosti o želji, toda tu Lacan z razlogom opozarja na okvire, ki .se psihoanalizi pripravljajo znotraj področja humani.stičnih znanosti: "V programih, ki jih načrtujejo kot programe humanističnih znanosti, ne vidim druge funkcije, kot da se bodo kot sicer plodovita, a \endar le pomožna veja udinjali v službi javnemu dobru. Ali z drugimi be.sedami: v službi bolj ali manj majave oblasti in to ob enako sistematičnem spregledovanju vseh jxijavov nasilja, ki bi svetu lahko pokazali, da pot, |X) kateri naj bi prišlo to dobro, ni ravno brez ovir" (Lacan, 1988: 327). Psihoanaliza - v skladu z obrazcem znamenitega kardinala Mazarina, da je politika politika (in jo obdeluje politologija), ljubezen pa ostaja ljubezen (ki pa je tudi temelj političnega gospost\'a in se z njo ukv arja psihoanaliza) - vpeljuje akt analitskega diskurza, ki izpostavlja človekov o željo, uspokoje-vano IX) moralistih, pokorjevano po vzgojiteljih in izdajano po akademikih .skozi dolga obdobja zgodovine, da se je želja sčasoma zatekla pod okrilje najsubtilnejše in najbolj .slepe strasti, strasti do vednosti. Za.sluge za ta temeljni model imajo po Lacami že znansiveniki-alkiinisii, ki so oblastnike pretentali z "znanstveno" propagando - govoreč jim: "tlajte nam denar in svojim očem ne boste mogli verjeti, kaj vse vam lx)mo za prgišče denarja spravili v |X)gon, da vam bo na voljo in uslugo" - s čimer je modrost razpadla v vednost, ta pa se je skoz obračanje na oblastnike ujela v zanko nenehnih povračil. Splošno vzeto, že Freud sodi, da - v nasprotju z znanostjo - psihoanaliza ne sn>e biti v službi nikakršne morale ali .svetovnega nazora, zoperstavlja se iluzorični znan.stveni etiki, saj znanost zanj ni v .službi blaginje niti ni u.sluga ali neka dobrina, ki .se jo pridobi in nato razširja. V svojem pismu Jungu (25.1.1909) Freud .slednje zjpiše z besedami: "predv.sem ne smemo hoteti, da bi zdravili, .se učili in služili denar" (ali se kot politologi slepo udinjali vsakokratni "majavi oblasti"), kajti verjame v resnico kot gonilo raziskovanja. Tematizirajmo drugačno .strukturo znan.stv-enega di.skurza od psihoanalitičnega di.skurzit .še določneje: glavni vir različnosti je v vpisu subjekta pri psihoanalizi, medtem ko v toku znanstvenega di.skurza trčimo na fenomen izključitve ali izvrženja subjekta: "V znanstvenem dikurzu je (.subjekt) izključen, izvržen, v psihoanalit.skem di--skurzu pa je vpisan. Po tej plati je psihoanalitski diskurz |X)vezan z znan.stvenim. psihoanaliza bi ne mogla nastati neodvisno od znanstvenega diskurza in lahko bi celo rekli, da je z znanostjo v dialektičnem razmerju - hkrati s tem, ko .se znanstveni diskurz čedalje bolj pola.šča univerzuma, psihoanalistki diskurz dobiva svojo konsistenco; hkrati s tem, ko znanstveni diskurz ne priznava ničesar več razen tistega, kar je koristno - na kratko in poenostavljeno rečeno - psihoanalitski diskurz nasprotno daje prostor tistemu, kar ničemur ne .služi, brezkori.stnemu po kriterijih rentabilnosti, ki se sedaj vsiljujejo celemu planetu, tako sovjetskemu .socialističnemu kot kapitalističnemu sistemu, namreč užitku" (.Miller, 1983: 69). Politična znanost je nadvse koristna, saj iz družbenega sistema oposamlja politični subsistem, analizira adaptacijo, do.seganje ciljev, integracijo in utrjevanje latentnih vzorcev (AGIL-shema, T. Parsons), svoje izsledke in eventualne popravke pa sporoča Gospodarju. .Sodobne politične teorije - novo-funkcionalistične, struktu-rali.stične, modernizacijske, primerjalne itd. - v tekmi preživetja tekmujejo s .svoji-nti paradigmami med seboj za dokaz pojasnitvenega presežka, pred Gospodarjem pa za resurse s ix^nutlbo resnic. Objekt |X)litične znanosti .se koristno ekspandira s širjenjem novih političnih prostorov: biogenetike, kulture in medijev, šolstva, .sodstva, ekologije itn., v prid razvoja in miroljubne koeksistence se brišejo militari-stični Pentagoni in ri.šejo civilizacijski heksagoni, da bi potegnili del sveta iz večne tranzicije, jxjlitologi države merijo s koncepti demokratične konsolidacije in osmimi Dahlovimi proceduralnimi in in.stitucionalnimi minimumi, svetujejo, ponujajo, odgovarjajo, da .se ja poberejo s tal po padcu čez prag, ki nosi letnico 1989. Novo ne bo radikalno (H. Arendt) niti banalno zlo (F. .NietZ-sche), številka 2000 obljublja optimistično pričakovanje nenehnega napredka, saj so rešitve statusa quo pre-pričljivej.še od novega začetka. Najprej je bila bc.seda in beseda je bila pri Bogu: politologija spoznava politično realnost zgolj po besedah, enako kakor psihoanaliza pozna nezavedno zgolj prek privrelih besed. Ne da se dovolj poudariti Lacanovega upora proti zaničevanju ali ne|X)znavanju tega orodja: "Naj lorcj vedo, da sem si moral nekaj let na vso ntoC prizadevati, da v njihovih očeh revaloriziram to orodje, besedo - da ji povrnem njeno dostojanstvo in dosežem, da zanje ne bi bila vseskoz le tisto že vnaprej razvrednoteno besedičenje, ki jih sili, da svoje pogletle uprejo drugam, da bi zanj ilobili poroštvo" (Lacan, 1980: 29). Ob tem primarnem besednem topusu se sixjmnimo tudi freuilovega očrta programa idealne univerze, ki bi obsegala študij zgotlovine civilizacij, mitologije, psihologije religij, literarno zgo lema nezavetinega, kar implicira, da analitik ni zunaj nezavednega, marveč sta tako analitik kot njegov diskurz del samega nezavednega, celo več - [psihoanalitična teorija takorekoč ni možna, če se ne prizna psihoanalitika za eno ckI tvorb nezavednega. Tega nikakor ni dojeli v običajnem [îomenu, kako imamo pred .seboj - kot pri znanosti - abstrakino-občo teorijt>, katere aplikacije [jredstavljajo primeri; analiza .se v.seskozi giblje "od po.sebneg;i k (jo.sebnemu" - "[îsihoanaliza, to je resnica" (Lacan) - ne "odraz" ali "izniz" resnice, temveč .samo dog;ijanje resnice. Interpretacija ni bolj ali manj ;idekvatno tolmačenje zun;inje ".stvari" oz. objektivirane želje, diskurz an;i]itika, ni govor o ['>acientovem nez;ivednem, ki govori iz gibanju "stv;iri s;ime" izvzete tlist;ince meta-go\ orice in gt)s|5ostv;i. Distanco pretipostavlja jjolitologija, ki iz izvzete [pozicije "opisuje" objektivno polje |)oli-tičnih sil in ji je |>ojem "moči" ključna deviza, primerljiva s "kf)ristjo" v ekonomiji ali "normo" v pravu (H. .Morgenth;tu). V analizi [7;i spregovori razsežnost gtjvora same analitikove želje, ciljajoč na (samo)spremembo ekonomije želje, na reartikulacijo resnice skozi ozn;ičevalec, kar v temelju spodbija "pozitivnim znanostim" zadolžene konstrukte [psihoanalitične teorije kot po.sebne znanosti z omejenim objektom, dt) katerega ohranja di.stanco. To, čemur obič:ijno pravimo korak txl lm:iginarneg:i k Simbolnemu, ni korak k vsej resnici, ki bo zapolnila manko [Kjvršine, saj je manko v.sebov;in že v samem Simbolnem, .sama resnica je "izvorno" ne-cela: "celota" kaj[Xik pri|xitla [jovršin.ski ravni kot imaginarni iiCinck zaslcpitvc. Od tod lahko |XJtcgncmo d\'a sklepa: prviC, strukturalno je nemogoč sklati meti resnico in znanstvenim poljem t)bjektivne-ga/realnosti, ni nikakršne komplementarnosti med označevalno resnico, t j. mestom, otI kotler govorimo, in znanstveno-objektivno resnico s(K)znanja, t.j. tem, o čemer govorimo, neskladje je ireduktibilno in ni mogoče psihoanalitične resnice zvesti na pozitivistično-objektivistično reducirano "objektivno" spoznanje, kot ni mogoče "objektivne resnice" iz resnice Simbolnega - "neka konstitutivna zmota' je ireduktibilni pogoj samega dostopa k objektivnemu spoznanju realnosti", ki pa zato ni nič manj objektivna', ni nikakršen 'goli videz" - nastop same dejanskosti' je pogojen s 'konstitutivno zmoto" glede na Resnico" (Žižek). Takšnemu koncipiranju razmerja meti pt)litično znanostjo in psihoanalizo hi.storični materializem postavi vprašanje "revolucionarne prakse" in M. Mannoni na potllagi še s\ežega izJvusr^a z tlogodki leta 1968 takrat zapiše: "Psihoanaliza kot znanstveni cliskinz ni \ ezana na politične pt)goje. Če ima sub-verzivne učinke, je lahko sprejet ali ne, kot ga lahko pris\oji tloločena razredna ideologija, ki posku.ša njegove učinke narediti ne.škodljive. Licanov diskurz ne cilja na to, da pride na me.sto določene revolucionarne akcije, v ptKlrtJČju, ki mu je svoj-st\'eno, pa ima lastno koherencoš Ce se postavlja izbira, potem je to izbira nejx)sretlnega angažmaja v revolucionarni akciji, in ne kompromis, ki s 'političnim' prisvajanjem analitičnega diskurza povzroči zastoj vsakega znanstvenega raziskovanja (Mannoni, 1970: 245, 246). Za pravkar navedeno stališče naletimo na nastavke celo pri Lacanu - historičnemu materializnni je priznaval njegovo lastno raven "revf)lucionarne prak.se", kot je za |)sihoanalizo zahte\'al, tla se ji prizna polje resnice. Pretlv.seni smt» predhodiu) že analizirali elemente, po katerih lahko sklepamo, kako lacanovska psihoanaliza ne nastopa kot znant>si s .svojim "pozitivnim objektom", temveč je njeno področje ix)dročje subjektovega "transcendentalnega mesta", nezavednega kot resnice - ker pa je temu tako, ni možna nikakršna psihoanalizi vnanja pozicija, ki bi ji določila o|>erativno |X)lje: psihoanaliza je z vpisom subjekta vetino-že svoja lastna meta-teorija, postavljena zoper razmerje znanosti do subjekta, kjer se znanstveni diskurz konstituira ravno .skoz izJtIjučitev razsežnosti resnice, izključit\'ijo subjekta in subjekta svoje lastne govorice. Odgovorimo torej, kot temu pravimo, na izhodiščni zastavek, čemu je "srečanje" meti (ix>litično) znanostjo in psihoanalizo vselej "zgrešeno", sploh če jemljemo |X}litologijo kot znanost o politiki, o upravljanju dobrin (L. Harold-D. Lasswell: "kdo dobi kaj, kje, kako?"): "Mar je tedaj, ko smo dialektiko zahteve, potrebe in želje artikulirali v skladu s freudovskim izkustvom, uspeh analize moč omejiti na nek položaj individualnega udobja, ki je povezan s to zagotovo utemeljeno in legitimno funkcijo, ki jo lahko imenujemo upravljanje dobrin (le service des biens)? - privatnih dobrin, družinskih dobrin, hišnih dobrin, prav tako tudi drugih tlobrin. ki nas pritegnejo, dobrin kake stroke, poklica, občestva (cité)... Nobenega razloga ni, da bi jamčili za meščanske sanjarije. V našem .soočanju s človeškim položajem je potrebno malo več strogosti in trdnosti in prav zato sem vas zadnjič spomnil, da ima upravljanje dobrin .svoje zahteve, da ima prehod zahteve po sreči na politično raven svoje posledice. Ce priženemo univerzalizacijo upravljanja dobrin do njenih zadnjih konsekveiic, tedaj gibanje, v katerega je vpet svet, ki v njeni živimo, implicira neko okrnitev, odrekanja, namreč tisti puritanski stil v razmerju do želje, ki se je vzpostavil v zgodovini. Ureditev upravljanja dobrin na univerzalni ravni zato še ne razre.ši problema dejanskega razmerja vsakega človeka do njegove lastne želje v tem kratkem časovnem presledku med njegovim rojstvom in smrtjo - ne gre namreč za srečo prihodnjih rodov" (Lacan 1988: 305). Problem razmerja subjekta do lastne želje - in to je tu ključno - je v navedenem pasusu in v drugačnem kontekstu zgolj drugo ime za zagato nezvedljive heterogenosti, neskladja ali neujemanja med Realnim kot "objektom" psihoanalize in politično realnostjo/objektivnostjo kot objektom politologije. Realnega se drži značaj vzvratno predpostavljenega travmatičnega jedra, natančneje vzeto. Realno je retroaktivni produkt simbolizaci-je, ki kot notranji "presežek" izpade iz procesa simbolizacije. Za konstitucijo politične realnosti pa je neizogiben zator dimenzije Realnega, toda ne po modelu bistva in pojava, pri čemer bi bila politična realnost zgolj fantazmatični videz - realnost je -še kako "dejanska". Na razcepu med Realnim in politično realnostjo, na razcepu znotraj samega procesa simlxilizacije - v enem cepu imamo brezoporni, diferencialni in samonana.šajoči se označevalec, Strukturiran okrog luknje Realnega, v drugem cepu pa se znak nanaša na označeno politično realnost - kar implicira nemožnost usklajenosti, sintetizacije ali sinhronizacije obeh plati, vzpostavljajočih samo Simbolno, v tem razcepu velja iskati odgovor na vselejšnje "spodletelo srečanje" med psihoanalizo in jx)litologijo oz. znanostjo. Če se psihoanaliza omeji na avtonomni označevalni proces, ki se skoz vrtenje v brezo-pornem krogu nanaša le sam nase, s tem pa lahko izpostavi in razvije raz.sežnost Realnega, (|x>litična) znanost zajame simbolizacijo kot proces (re)produkcije politične realnosti/objektivnosti družbenega, s tem pa umanjka razsežno.st Realnega. Razcep je položen v "stvar samo", ni mogoča nekakšna teoretska uskladitev, povezava, združitev konceptov: psihoanaliza plača dostop do Realnega z avtono-mizacijo Simbolnega, politologija pa za vpogled v jx)sredovanost družbenega in političnega spregleda razsežnost Realnega v Simbolnem. Objektivistična pozicija politične znanosti si v pozi tihega gospodarji Univer-zitetnika skozi vetinost organizira popuščanje glede "druge" resnice Drugega prizorišča, |x>litično realnost pa producira, ji vsiljuje svoj vzorni kot in se do nje obnaša na način gospodarja, t.j. kot vednosti-oblasti tliskurza, kot znanost, ki raziskuje si.stem zavezujočih vrednot v določeni družbi. Psihoanalizo - katere "predmet" je sam predmet/objekt kot travmatično jedro Realnega - seveda močno zanimajo dvosmiselni učinki diskurza, besede, ki lahko vodi h gos|X)stvu ali k Drugemu, v polje "druge resnice", kjer ne gre toliko za to, česar ne moremo videti, kot zato, česa nočemo videti in čemu znanost ne more preprečiti obstoja. Res da je področje psihoanalize slabo razmejeno, saj psihoanaliza "ne zado.šča sebi", toda to je prej rezultat dejstva, da psihoanaliza lahko nastopi kot znanost zgolj skozi upoštevanje subjektovega vzroka, to resnico - kako psihoanaliza ni znanost v smislu "pozitivnega" teorijskega polja ali [jredmeta raziskovanja - pa velja zapopasti, četudi se je ne da "znanstveno" testirati in čeprav se ji ne da verjeli kot filozofski Weltanschauung. Psihoanaliza se upira pofilozofenju, kajti filozofija ne more zajeti polje nezavednega, v klasičnem pomenu -ni niti psihoanalitske "znanosti" niti psi- hoanaliiskc VCeltanschauiing-lilozofije: če znansivcnik simbolni imiverzinn spravlja v \eclnost, filozof pa maSi vrzeli zgradbi iiniverzinna s sniislom, psi-hoanaliiik govori o resnici in vrzeli ohrani odjjrie. Ali drugače: v |X)Ziciji Ontologije/"svctovnega nazora" je mesio izjavljanja znotraj totalnosti objektivnega polja, objektivne vednosti in celote (diskurz Gosplitološkimi teorijami civilne družbe, države in novih družbenih gibanj - sprevr-nitvi (Kjlitologije kot (Gospodarjeve) znanosti o gos|x>stvii v hhipčevsko vednost demokratične revolucije: zgolj za trenutek, dva, dokler se hlapec ni z;ivihtel na izpraznjen prestol Gospochtrja. V človekovem soočanju z Re;ilnim, s potenc;imi razkroja in razpada simbolnega univerzuma, s tujostjo diaboličnega "nagona smrti", .so trenutki .sovpada vedno.sti in resnice tisto najdragocenej.še, na k;ir lahko .st;ivimo, na kar lahko igr;i politologija kot mak) upanje v ntožnost obvladovanja brezdanjega brezna zJa das Ding. LITERATURA I):iclK'l:iaL Oiiston (1971): Hpistemologic. texte choisis par D. I.ecourt, P.iris lialažic, Mil;in (1995): Gospo.stvo. Trije pristopi psihoanalize k |x)ljii družbenega: Frciiil. politični freutlovci. fr.inkiirt.ska .šola, l;icano\ ska šola, ZPS. I.iublj;in;i Uev mc. Klaus von (1974): Die |x)lili.schen thairien der gcgcnwart, länc einführiing, K. Piper, CO. Verlag, .München »cyino, Klaus von (1991): Theorie der politik im 20. j;ihrluindcrt. Von der moilerne zur post- niodcrne, .Suhrkamp. Krankurt am Main Dahl, Roben A. (1997): Uvod v teorijo dcniokracijc. Krt, I.juWjima Dolar, .MIadtn - Ži?.ek. .Shivoj (I9H5): Hegel in objekt. Problemi, I.juhlj;ma Fa-und. Julien (1997): Tri prcdpo.stavkc poliiiCnega. v: Kaj jc politik:»?, ZP.S. Ljubljana Habermas. Jürgen (1963): Theorie unil pnixis. Sozialphilosophisclic Studien, H. I.uchterhand Verlag. Darni.stadt/'Neuwicd I-ican, Ja«iuf.s (1966): HcriLs, Scuil, Paris Kacan, Jacques (1970): Kadiophonic, v: Scilicci 2/3, Paris l.acan, Jac<|ucs (1975): l.c séminaire xx.; Kncore, .Seuil, I'-aris Lican, Jac(|ues (1980): .Seminar XI.: .^lirje temeljni koncepti p.silu)anali/.e. CZ. Ljubljana Ltcan, Jac«|ues ( 1983): Spisi, Proswta, IJeonrad Lican, Jact|ues (1983): .Seminar .^e, v: I'roblemi, Ljubljana Ijcan. Jaci|ues ( 1988): .Seminar VII.: i;iika psihoanalize, DM. Ljubljana Lican, Jacques (1990): Vodenje zdravljenja in principi njegove nioCi, v: R:iz|X)l 6, Ljubljana Utcan. Jacc|ues (1993); Telev izija, v: Problemi-liseji 3 (XXXL), Ljubljana l.ulmiann. Niklas (1970): .St)zit)loglsche aulkliiruiig, Opladen/Köln Lut^iC. Igor ( 1997): Onkraj politične mehanike, v: Kaj je politika?. ZPS. Ljubljana Mannoni. Maud ( 1970): Le p.sychiatre, son "fou" et la psychanalyse. .Seuil, Paris Miller, Jac(|ues-Alain (1968): Anion de la structure, v: Cahiers pour l'analy.se 9, Paris Miller. Jacques-Alain (1981): Dejavnost .strukture, v. Psihoanaliza in kultura. DZS. Ljubljana .Miller. Jaciiues-Alain (1983): Pet predavanj o Utcanu v Caracasu. v: Gospostvo, vzgoja, analiza. Ljubljana Miller, Jacques-Alain (1981): l.iniinaire. v; Ornicar? 29, Paris .Močnik. K:i.siko (1981): Spremna beseda, v: NL Foucault. Nadzorovanje in kazntivanje. Di:. Ljubljana Močnik. Rastko ( 1985): lleseila besedo, .škuc. Ljubljana Kawls, John (1971): A theory of Jaslice. The Belknap Pres.s/Harvard University Press. Cunbridge, Ma.ss. Wallerstein. Immanuel ( 1999): Utopistike/l)edi.ščina .sociologije. CF.. Ljubljana 247