
Zgodovinska povest.

Hrvatski spisal Avgust Šenoa.

Poslovenil

F. Š. Cvetkov.


V TRSTU, 1898.

Natisnila, izdala in založila tiskarna konsoreija lista »Edinost«.
(Ponatis iz »Edinosti«).

648

^ n

i (

/

Čitateljem!

Ker se podlistki večinoma čitajo sproti in
se poizgubljajo potem, sklenili smo, da bodemo
odslej ponatiskavali iste v posebnih knjižicah, da se
tako ohranijo čitateljstvu. To potrebo smo uvideli
posebno na krasni zgodovinski povesti »Čuvaj
se senjske roke!«  iz peresa divnega pisatelja
hrvatskega, Avgusta senoe,  katera se je tako
priljubila v obče, da je že prevedena v mnoge
jezike. Ker bodemo izbirčni v spisih ter bodemo
gledali, da bode »Edinost« prinašala edino le
zanimivih povesti, in ker bodo ti ponatiski jako
v ceno, nadejamo se, da bodo ti naši podlistki
dobro došli čitajočemu občinstvu.

Uredništvo „Edinosti“.

■ <■





s




r.

Bilo jo popoludne pozne jeseni. Starcu Vrat¬
niku se je bila ovila glava z belim oblakom. Iz
višine je bučala burja, kakor bi hotela polomiti
starodavno hrastje okolo Senja, kakor bi hotela
strmoglaviti v morje senjske stolpe. Jezno je ki¬
pela morska ožina med hrvatskim obrežjem in oto¬
kom Krkom. Kakor daleč je segalo oko, posulo se
je zeleno valovje z belimi penami, kopala se jo
burja v slanem blatu, potapljaj e se, cvilč, tulč in
žvižgajo: dvigala je pod nebo velikanske oblake
vodnih kapelj, ki so se bliščale v solncu, kakor bi
sipal Bog v morje vse drago kamenje nebeškega
raja. Radi samih sijajnih kopelj nisi mogel razločiti
nasprotnega brega, dft, ob vsej ožini ni bilo videti
beneške ormanice ali fustc (troveslača), katere so dru¬
gače tudi za burje prežale na vražje uskoške barke.

— 6  —

V mestu Vrbniku, belečem se nad morjem na
otoku Krku ravno nasproti Frankopanskemu ka-
stelu Novemu, stala je za pozorom zadnje hiše jaka,
močna deklica. Ni še dovršila šestnajstega leta, a
mlado, nežno obličje kazalo je vrlo mnogo trdne
volje, iz črnih očij pa jej je sevalo neko posebno
junaštvo. Deklica, črno oblečena, je kaj pozorno
gledala v to pusto, valovito morje, v ta šumni
metež, kakor da jej oko na nekaj preži. Sedaj je
natezala zlat križic z drobnimi prsti, ki jej . je visel
okoli vratu, sedaj gladila s polno roko črne, gladke
lasi. Prsi so se jej dvigale burno, a iz., očesa je
kanila včasih solza na črne, dolge trepalnice.
Kmalu se je pojavila na pragu druge sobe starka,
oblečena v črnino, sivih las, grbasta, uvelega lica,
a dobrodušna. Sklenivši roke pred seboj sejo vsta¬
vila na vratih ter skrbnim pogledom opazovala de¬
klico.

>:l)uma, čuj me, Duma!« je zajecljala starka
plaho. .

»Kaj je, teta? « je obrnila deklica glavo ne¬
kako zlovoljno.

»Povej mi, Duma moja, si-li kaj mislila o
onem — — — — «

»Ne dirajte v to, prosim Vas, teta«, mahnila
je Duma zlovoljneje z roko, stegni vsi goste obrvi,

- »ne drezajte, pravim, v to rano. Kako naj kaj
izmislim, ko ne smem niti misliti o tem. Čemu
tudi?« in obrnila se je zopet proti oknu.

»Ali vendar bi bilo dobro«, je nadaljevala
starka, »beneški gospod, a? Ne nameri se vsaki
dan plemiča. Vendar bi bilo dobro. «

»Teta«, obrnila se je deklica srčno, »ne tro¬
šite več medu za ta kolač, meni ga pač ne osla¬
dite. Strup ostane strup. Gospodstvo? Čemu meni
to? Mene ni za to rodila mati. Ne srdite se. Dobra
je sicer vaša volja. Ali jaz sem sama, • vi sto mi
oče in mati. Pustite predobro, ko je dobro. Čemu,
pravim, čemu? Mar nam manjka vsakdanje skorje?
Imamo je, hvala Bogu; stariši so mi zapustili hišo,
smokve, oljke, vino, živino, in prištevajo me med
boljše dedinje. Ne iščem gospodstva, a naj manj e,
ko mi ga ponuja oni bledi, suhi Benečan.«

»Ali on te ljubi, in jedenkrat mora biti de-
vištvu konec.«

»Lahko za moje devištvo. Še imam časa, a
tudi ni sramota. Ljubi mo! A jaz njega ne ljubim.
Recite mu, naj srce bije tako, a ne drugače, ko
neče in neče — — —«

»Obvaruj te sveta Lucija«, razljutila se je
starka, »tebi se obračajo jadra po drugem vetru,

in po hudem vetru. Kaj poreče svet? Sramota ho.
Morda ne boš — čuvaj nas sveti Anton —■ —«

Deklica je dvignila glavo. Oči so jej vzplam¬
tele živalineje; prekrižala je roke in spregovorila
srčno:

»Sramota? Zakaj mislite sramota? Ni-li veča
sramota, alco se zarotiš komu pred Bogom: »ljubim
te«, a ti ga mrziš? Cernu mi silite? Jaz ga nočem!«

»A tvoj oskrbnik, kum Niko, je vse tako
vravnal z gospodom Vittorijem, in on pride danes
v snubo.«

»Vem,« seje nasmehnila deklica in je zrla na

morje.

»A ti?«

»A jaz? Porečem mu: nočem in nočem, ker
ne dam teptati svojega srca, a gospodu Vittoriju
porečem, naj si najde drugo nevesto, kjer ga je
volja; pa ko je kum Niko vredil vse, naj se le
oženi on, jaz, kakor Bog živi, jaz se ne.«

V tem trcnotku so se slišali koraki na stop¬
nicah, in malo potem je stopil v sobo visok,, suh,
bled človek, črnoga očesa, majhne brade. Oblečen
je bil gospodski v črn baržun. Po ozkem, špičastem
obrazu, po zavitem nosu, je bilo spoznati, da ni
otočan. Obličje mu ni bilo še staro, a tudi ne več
mlado. Korakal je po lahko, globoko se klanjal,

9

smehljal se sladko in gladko, a srce mu ni znalo
nič o sladkem posmehu.

»Signora, signorina!« poklonil seje, »oprostite,
da sem malo zakasnil. Prihajam iz mesta Krka,
kjer sem se bavil z važnimi posli, a burja ni pu¬
stila ni dihati konju. A čim kasneje, tem bolje.«

»Sedite, signor Vittorio«, se je začela vrteti
starka po sobi in je obrisala z robcem stolico, »se¬
dite. • Dil, burja je, hudo vreme; čuvajta nas Bog
in sveti Anton!« Prišlec je sel. Naenkrat so ob¬
molknili vsi. Starec je pogledal starko, a ona je
zganila z rameni; za tem je pogledal deklico, a
Duma je gledala na besneče morje.

»Gospodičina«, je nadaljeval Vittorio, »glejte
me tukaj radi Vas. Na sodišču sem vse opravil
z Nikom, in sreči treba vdariti samo pečat. Ako-
ravno niste polnoletna, vendar slišim rad tudi Vašo
besedo, da se ne poreče, da je bila sila. Glejte, sin
sem premožnega rodu, in ker verno služim pre-
jasno republiko, mi je odprta pot da veče go-
spodščine. Tudi Vi ste hči plemenitega rodu. De¬
lite z menoj srečo, in bodite, po čemer mi srce
hrepeni že davno, bodite moja.«

Deklica je stopila pred Vittorija, prekrižala
roke na prsih, pogledala ga z velikim, sijajnim oče¬
som in je rekla resno:

10  —

»N ik d ar!«

Benečan jc prebledel in skočil na noge.

»Nikdar? Pravite«, je odvrnil drhtavim gla¬
som, »je-li beneški plemič zaslužil to besedo od
Vas za svojo udanost, za svoje poklone?«

»Je-li Duma kedaj pokazala beneškemu go¬
spodu, da so jej mili ti gladki pokloni ?« je vprašala
deklica.

»Beneški plemič je mislil«, jo nadaljeval
drhtajoči Vittorio, »da deklica radi sramežljivosti
ne sme oddati srca; beneški plemič je mislil, da
deklica ne bo tako neumna, da odbije čast, da bi
vzela svojega gospodarja.«

»In ta deklica pravi Vam«, jo odgovorila
krepko Duma, » Vam, beneškemu plemiču: Nikdar!«

»Lepo sto pripravila devo, signora Marta,« se
je obrnil Vittorio porogljivim smehom k drhteči
starki.

»Gotovo, da sem jo, pa zlomite Vi železje,«
je zajecljala Marta v strahu.

»In zlomim je«, je viknil Vittorio jezno,
»zastonj se ustavljaš nespametno dekle! Dete si še,
ti ne smeš imeti še lastne volje. Moram te dobiti,
moram. Da bi to še vprašal ? To je beneška zemlja.
Svojemu gospodarju se moraš vklanjati, ako nočeš
kakor žena, pa kakor ljubica. Moraš —

— 11  —

Benečan je skočil za mladenko. Oči so sc mn bli-
ščale kakor risu, obličje mu je prebledelo na smrt,
ustnice drhtele kakor od mrzlice.

Deklica se je odmaknila. Bleda, drhteča, je
gledala željno, oh željno v morje, a morje je bučalo,
kipelo, vrelo, kakor bi hotelo poplavati nebo in
raznesti zemljo. Prestrašena se je prijela Duma za
srce. A na to se je pojavil pod oknom deček v
črni boduški  kapi. Dvignivši se na prste; je
obrnil glavo proti oknu, plesknil z dlanmi, mignil z
glavo in izginil. Deklici je šinila kri v lica. Bene¬
čan jo je zgrabil za roko. O tem se je pojavila
sredi burnih valov črna točka — barka.

»Ah, slava ti, večni Bog!« je vskliknila de¬
klica; jeznega Benečana je pahnila od sebe kakor
kačo, skočila drzno na noge in zakričala :

»Vittorio Barbaro! Beneški plemič! Nikdar
ne bodem tvoja — čuj me: Nikdar!« In zopet se
je zbral Benečan, a deklica je odletela iz hiše.
Starka se je prekrižala jokaje; Vittorio jo stiskal
pesti in kričal:

»Držite jo ljudje! Znorela je!« stekel je za
deklico. Siloviteje je pihala burja. Kakor morske
kače se je metalo belo valovje na breg, trde skale
so se tresle pod besnim navalom morja, a skozi
somrak je bilo slišati v srce segajoč jok.

— 12

Sfe skale na skalo, s kamena na kamen je le¬
tela deklica brez sape, kakor brez glave, proti
morski obali. Vikar jej je odnesel robce, kurja so
jej je zaplela v črno obleko, lasje so jej leteli po
vetru, čevlji padli jej z nog, strmi grič jo je oviral,
a ona je tekla sireča beli roki, tekla kakor :-srna,
kakor lastovka, kakor zvezda k morju, k morski
obali. A za njo je bučala kurja, kakor da sika tristo
strupenih kač, a nad njo so šumeli vetrovi, kakor
da se smeje tristo peklenskih duhoy, a za njo je
letel s četo Vittorio: srdit, slep, blazen, besen,
kričeč:

»Ljudje, dvignite kakije! Držite deklico!
Znorela je!«

Zc se je zmračilo. Na jasnem nebu se je
prikazala zvezda za zvezdo, na nebu seje prikazal
mesec ter je sipal svoje zlato na široko, srdito
morje. Po valovju se je bliskalo na tisoče bliskov.
Čim huje je popihnil veter, tem bolj so vzplamtele
črne baklje Benečanove čete.

»Za njo!« je vsklikuil Vittorio, »glejte jo,
na rtu stoji; naprej ne more. Za njo!«

Na rtu pri morju je stala deklica; držala se
je z desno roko skale, z levo je krila prša. Vihar
jej je raznesel lasi in obleko. A čuj ! Od morja se
je začul klic skozi bučanje valov. Glej, na divji

peni se ziblje barka zdaj kvišku, zdaj nizdol, -
zdaj, - zdaj jo pokrije morje, ali glej, zopet je tu
cela, glej, primičc se bližje in bližje rtu !

»Santa Trhlita!« je viknil Vittorio, »ste-li
videli ono ladijo ? Mar se vozi sam satan po morju
na sprehod ? Sveti mi Marko, tu se spleta prokleta
mreža. Da ni — brže junaki! Se po onem holmu
doli! Glejte rt! Deklica ne more nikamor! Brže
junaki!«

Silni vihar je odmaknil ladijo daleč od kraja.
Strahom je opazila deklica, kako se jej bližajo ru-
deče baklje beneškega krvnika; strahom je opazila,
kako še trije ljudje v barki zaman trudijo, privesti
jo h kraju. Zdaj, zdaj jo zgrabijo. Na jedenkrat
je izginila z rti. —• Spustila se je s kamena proti
obrežju in se skrila v votlino, katero je bilo iz-
dolbilo morje. Tu je pritisnila glavo na mrzlo
skalo, zaprla oči, prekrižala roke, šepetala molitev,
a okoli nog so jej kipele pene.

»Vpri se, sokol, vpri-se!« odzival se je iz
burje doneč glas; valje dvignil barko, primaknil
jo li kraju, ali v tem trenutku se je osmelilo v
njej strašno človeče, objelo z obema rokama trdo
skalo in se privleklo tako h kraju pod rtom.

»Duma, dušica!« je kliknil junak, »tu sem!
Pojdi na moje junaške roke, da te rešim pijavk!

— 14  —

Da bi se bilo peklo odprlo, bi bil prišel po-te, ko
sem cul črne glasove. Junaki, pazite, da nam morje
ne odnese barke. Pridi, pridi, golobica moja, pridi!«

Deklica je sedla onesveščcna v junakove roke,
a ta jo je odnesel v svojo barko.

»Stojte!« je zagrmel na to z rta Vittorijev
glas. »Deklico dajte, razbojniki!«

Presenečen je stal Benečan, a poleg njega je
stala začudena četa Seljakov in arbanaskih na¬
jemnikov.

»Tebi da jo dam, pasji sin!« nasmejal se je
krohotom junak iz barke, »na ti drugih jabolk,
beneški pes!« Puška je počila; Vittorio je pal na
kolena, a junak je zagrmel:

»Ta jabolka ti je od Juriše Orloviča, vojvode
senjskega. Vprite se, sokoli, v božjem imenu in
sv. Nikole!«

Barka je odrinila od kraja. Arbanaski vojaki
so sprožili na njo puške. Zastonj. Ni je bilo več
med valovjem. Silneje in silneje je hrumela burja,
silneje se je penilo morje, a nad njim je migljala
zlata mesečina.

ir.

Štelo sc je 1600 po Kristu. Gladko morje sc
jo prelivalo, kakor zelena svila, a mlado majniško

solnce je sipalo svoje zlato v valove hrvatskega
morja preko otokov Krka, Raba in Prviča; maj¬
niško solnce se je razprostrlo nad starimi zidinami
in stolpi mesta Senj, ki je, ovenčano z gosto hra¬
stovo šumo, temno stalo stisnjeno v zavetju med
vrhovi: Vratnikom, Orlovim gnjezdom in Trebuš-
njakom. Osamljena se je belila ob morju zidana
cerkvica »Sv. Marije na rtu«, gotovo pribežališče
pobožnih mornarjev; ponosno se je dvigal stolp
sv. Save, a na vrhu nad mestom je bila kakor
orlica nad gnjezdom trdno zidana »Nehaj«, katero
je bil sezidal slavni hrvatski junak Lenkovic pred
42 leti proti osmanskemu besu — in, recimo prav,
proti krilatemu levu. V senjski luki je stalo
nekaj bark in dve, tri ladijce. Pa to ni bilo nič
čudnega. Dokler so drugače jarboli vrveli po tem
morskem zavetju, prihajajoči z Reke in Trsta, od¬
hajajoči v Jakin in Levant, ni smel sedaj nesrečni
trgovec iziti v morsko ožino, ni smel dovesti dve,
tri barigle vina iz Vinodol$. Beneški brodi so ob¬
kolili vso ožino in iz daljine si mogel dobro razlo¬
čiti bela jadra; beneški pomorski vojskovodja je
prežal kakor krilati zmaj na vsako beneško bar¬
čico, da jo ugrabi z nemilimi kremplji in obesi
mornarje; in ako bi bila ladjica senjska, na križ
svojega broda, da bi si s tem pridobil večno slavo

16  —

pred silno gospodarico, prejasno beneško republiko,
ki je imela samo jedcu trn v peti — »proklete«
serijske Uskoke. Saj je znala, čeprav je bilo minulo
že osem let, pripovedovati vsaka serijska mati,
kakšne pijavke so Benečani, kako je proveditor
Almoro Tiepolo v sredi tihega miru streljal s topovi
na krotek Bag in kako je, osvojivši si mesto s
prevaro, dal razbojniški obesiti kapitana, poročnika
in dvajset krepkih junakov. Poleg tega so zevali
s trdnjavice sv. Marka na Krku strašni topovi in
kar jo bilo najslabeje, Benečani, ne zaupajoči več
svojim hrvatskim in dalmatinskim vojakom, priskr-
bovali so si vedno več arbanaskih najemnikov,
ljutih krvnikov brez duše.

Divno je sijalo sobice dne 18. majnika 1600.
nad Senjem, a v Senju je bilo vse tožno in ne¬
veselo. Po ozkih ulicah so ležali pod kalpakom *)
in orožjem mrki ljudje, vstavljali so se v krdelih,
razpravljali živo in iskreno; brezposelni mornarji
so sedeli na praznih sodih in preklinjali Boga; dva,
trije postarani plemenitaši so stali pred meniško
cerkvijo in gledali izpod paznega očesa za četo
oboroženih Uskokov; ženske, ki so sedele le po
»balaturah« pred hišami, so se neprestano prekri-

: ) Kosmata kapa.

— 17  —

ževale, mahale z rokami, ter šepetanja in blebe¬
tanja ni bilo ne konca ne kraja.

V ulici, ki vodi od kaštela proti morju, je
stala ozka, siva, visoka hiša. V tej hiši pri zemlji
je bila krčma, ali bolje rečeno, temen, izdolben
liram, v katerem ne bi bil človek videl o belem
dnevu niti prsta pred nosom, ako ne bi tu noč in
dan gorela leščerba,  in razsvetljevala nekoliko
starinskih klopij in miz, nekoliko sodov in četo
mrkih gostov. Gospodar te krčme je bil »Črni
Niko«, rodom Lošinjan. Pred mnogimi leti mu je
zapeljal beneški poročnik mlado ženo. Niko je prebol
Benečana z nožem, pobegnil iz Lošinja v Senj in
tu postal krčmar.

Po hramu »Črnega Nike« se je razlegal za¬
molkel šum. Opiraje se ob lakte, sedelo je za mizo
čudno društvo, debeli, plečati ljudje, ostriženih las,
dolgih brk, rujave polti in svetlih očij. Na glavi
so jim stale kape od junčjega kožuha, podšite z
rodečim suknom, za pasom se je bliščal nož, z
ramen je visela siva suknja, a ob zidu za njimi
bliščale so se dolge puške. Vsi ti ljudje so upirali
oči v človeka, ki je sedel na čelu mize pri stop¬
nicah pivnice. To je bil kakor saje ruj a v svat,
temnega, rujavega, nagubančenega lica, okroglega
čela, nad katerim so se belili lasje, kakor planinski

2

- 18

sneg. Nad črnimi očmi ste se ježili gosti, beli obrvi,
a izpod debelega nosa so se spuščali brki kakor
labodova krila. Na širokih prsih so se bliščali
srebrni gumbi, a za pasom s srebrom okovani samo¬
kresi. Starec je postavil kapo pred-se na mizo, otrl
si znoj s čela in dvignil glavo.

»Daj, vojvoda«, je spregovoril iz kota Pero
Radakovič, nizek mornar, debele, plešaste glave,
»daj, povej, je-li res, kar se čuje med narodom?
Da so se vzdignili na nas? A? Tristo jih — -— !«

»Da-lijeres, me vprašaš Pero ?« je odgovoril
sivoglavi starec, vojvoda Pavel Milovčič, »Bog ve,
kaj je res, a gospodi se je prilepil jezik na nebo,
da jim ne prihaja na zobe, kar se jim kuha v
možganih. To se je pred teden dnij razneslo med
ljudstvom, ne ve še kako; pa vedi sinko, vsaka
šala je pol resnice!«

Na to se je pomolilo izza soda okroglo, rudeče,
obrito lice pod črnimi, kuštravimi lasmi. Male oči
so se zaiskrile, široke obrvi se zožile in na tanki
ustni je dospel čuden smeh.

»Ha, ha, ha! Pero Radakovič, brkat si, a
kako neumno vprašuješ, rekel bi, da sesaš še mater,
a ne srčeš iz mojega, »Črnega Nike«, vinskega
meha. Res, je-li res? Kača ti pije kri, a ti jo vpra¬
šuješ, je-li žejna. Najbrž si se izračunal na prste,

19  —

da Benečan ima rad Uskoka, kakor vrag kadilo.
Vprašam tc, kje je kak beneški jarbol, na katerem
ni visela senjska glava? Nesrečni Pero! Čuj, kaj
ti pravijo moji sodi! Dum, -prazno! Dum, prazno!
Vse prazno in prazno! Ni, da popiješ svoje jutranje
in večerne kapljice. Vse prazno, bratec, ker Bene¬
čani ne dopuščajo, da ti dovažajo ladije po morju
bruha in vina. Pa daj, Pero, pa preorji naš grič,
ali oberi grozdje na Vratniku. Bogme, glavo imaš
kakor moj sod. A plača iz cesarske mošnje kaplje
nekako počasi.«

»Kaj kaplje?« je prestrigel bližnji vojak be¬
sedo, »reci, mošnja se je posušila. Govore nam:
Dobodete denarja, otroci, dobodete jutri ali po-
jutrašnjem. Čakaj osel, da trava zraste, a svoj
račun mi zapiši za uho in stoj, kakor rosa na listu.«

»He, vidiš, dragi bratec«, se mu je nasmejal
krčmar, »dolga je pot od Gradca do Senja, dolga
pot in slabi jarmi. Pa Bog zna, da-li se ni potoma
razsula katera vreča cekinov, v kateri je bila ravno
tvoja plača.«

»Dovolj šale«, je lopnil Pero s pestjo po mizi,
»da naj molčimo, da naj mirujemo, kakor nam pi¬
šejo. Pa reci, ni-li odsekal beneški general Giusti-
nian nedavno 17 naših glav, pa jih nataknil v Be¬
netkah na trgu, a otročaji in babe so se posmeho-

2 *

- 20

vali našim junaškim bratom? Da bi jih podavila
kuga, ker niso boljši od Turkov. Lepi kristjani,
katerim je duša podšita z volčjo kožo.«

»To je bila modra«, je odvrnil »Črni Niko«,
»na vrč vina, pa mi ga plačaj, ko dobodeš cesarsko
plačo. Ali rečem vam, junaki, pri svetem mi Jurju,
ne trobi »Črni Niko« v vražji rog. Pravim vam,
zberite pamet. To ni padlo s hruške, ampak kakor
bi bilo pred vami že zapečateno. Mesi se vam kolač,
a v njem je strup. Mislijo vas podaviti, kakor miši,
ali kaj podaviti ? Vem, da vas hočejo zvezane pre¬
dati Benečanom, da vas obesijo, da vas nataknejo
na kolec, da vas prikujejo ob beneško veslo. Kakor
je Bog živ, to se vam mesi.«

»Tako-li? Tako?« je zagrmelo društvo in
bilo po mizah.

»Ne bode, pri častnem nam krstu,« je skočil
Poro na noge, »ne bode, dokler nam jo živa glava
na ramenu. Vojvoda! Povedi nas h kapitanu, da
čujemo, kaj je na stvari!«

»Povedi nas!« je zaorila vsa četa.

Vojvoda Milovčič sc je bil ž,e dvignil, da
povede četo, ali v tem trenotku se je pojavil na
pragu visok, silen junak, širokega čela, orlovega
nosa, podolgastega obraza. Sodč po sijajni obleki
in orožju, je bil tudi on vojvoda senjskih Uskokov.

Ko je vstoj)i 1 v društvo, vzplamtelo mu je , črno,
mračno oko, in izpod črnih brk so se mu pojavili
gosti, beli zobje, kakor skozi lahek smeli. Svojo
desnico je del na nož za pasom ter spregovoril
jasnim, blagim glasom:

»Kam ste se namenili, bratje?« A  mesto od¬
govora se je odzvala vsa četa jednoglasno:

»Zdrav nam bodi vojvoda, Juriša Orlovič!«

In spet se je nasmehnil junak in zopet je
vprašal:

»Vprašam, kam ste se namenili, junaki?«

»Do kapitana, brat!« jo odgovoril stari Mi-
lovčič; »glasovi so dospeli, da nas hočejo premestiti
iz Senja v Otočao, a nekateri pravijo, da nas ka-
nijo predati Benečanom v robstvo. Pa sramota bi
bila, ali puške mi moje, ne prodajo nas; ali naj
ne okusim nikdar več zrna soli.«

»Bodite mirni, bratje«, je odvrnil Juriša Or¬
lovič, »bržkone me poznate, da sem vašinec. Vaša
duša, moja glava. Bodite mirni, vam pravim. Tudi
jaz sem slišal tu in tam črnih glasov, ali duše mi,
ne znam, kaj je resnica, kaj laž. No, glejte, ni še
pol ure od tega, ko je prijadral z Reke škof Anton
in je precej pozval k sebi našega kapitana, da mu
objavi dobrih novic.«

Dokler je vojvoda Juriša Orlovič tako miril
svoje junake, razplel se je v starem škofovem dvoru
vrlo živahen razgovor. V mali sobici je sedel za
pisalno mizo cerkveni dostojanstvenik, odet v modro
škofovsko obleko. Bilo mu je kakih 40 let. Oglata
svilena kapa je pokrivala fino, visoko čelo; gladko
lice zožalo se je proti bradi, jaki nos izrastel je
prav izpod čela, pod katerim sta plamtela dva živa
ogla — dvoje črnili očij. Iz tega gladkega, toda
ostrega lica, obrobljenega z dolgo sivo brado, mogel
si spoznati dvoje — razum in strast, a ta cerkveni
dostojanstvenik je bil »izbrani senjski škof« Anton
de Dominis, Ribničan, sin hr/atske zemlje, a ita¬
lijanske matere. Igral se je zlatim križcem na prsih
ter gledal nepremično v vojaka, ki mu je sedel
nasproti. Ta človek je bil jak, poln, žilav. Pod
nizkim čelom mu je bil širok nos, okroglo lice,
okrašeno s tankimi brki in španjolsko brado. Dolgi,
a redki lasje, razčesani na dvoje, padali so mu na
bel, vezen ovratnik. Oblečen je bil v zobun (oprs-
nik, jopič) iz črne kožuhovine, rumenih rokavov,
na nogah je imel visoke rumene čevlje, a na levi
strani ob boku se je spuščal dolg meč. Na levi
strani prs je imel vojak tri križce, pretkane sre¬
brno žico. Dokler je škof sedel mirno, gibal se je

23  -

kapitan živo na svoji stolici, jezč se morda nad
škofovim mirom.

»Reverendissime«, je rekel in stisnil male oči,
»oprostite mi, a moralo je biti. Vem, da Vam je
bilo težko ostaviti Reko, in da ste se tudi tam
bavili z važnim poslom, a upam, da se Vam bode
tudi v Senju nudila prilika, služiti dobro cesarja
in nadvojvodo. Govorim Vam iskreno, kakor vojak,
sluga cesarjev, a govorim Vam, kar sem mnogo¬
krat slišal o Vaši modrosti; pa vem tudi to, da
bi rad povrnil mir temu mestu. Ravno za to sem
Vas klical. Jaz ne morem več brzdati svojih ljudij.
Ti so Vam popolnoma podivjali. Iz Gradca mi
pišejo,,naj držim Uskoke na uzdi, da se tako be¬
neškemu svetovalstvu vzame prilika pritožbam. Ali
kako naj? Senjski Uskoki imajo dobiti letnih
10.000 zlatov. Ali jih ne dobivajo. Hodijo nam
samo prazni listi, a tu sedi med zidinami 800
gladilih in žejnih ljudij z ženami in otroci, 800
vojakov nevajenih plugu,, sedi na kamenu brez
groša. Beneške ladije branijo vsaki privoz kruha
in vina, Benečani obešajo brez obzira vsakega Se-
njana, in zopet se prosi, naj se ti ljudje bojujejo
zoper Turka. A zdaj je nekdo - - ne znam kdo
razsejal glas, da se razpusti vsa uskoška vojska
in da se izžene iz Senja. Ne verujem tega, mislim,

— 24

da vlada ni slepa, da bi sama odbila od sebe toli
junaško desnico, kjer si Benečija osvaja izključljivo
gospodstvo na jadranskem morju, kjer preži na
Furlanijo in na avstrijsko Istro. Pa ko je yse to
tak6, je-li čudo, vprašam, da trgajo ti ljudje uzde,
da kedaj prodirajo po noči na barkah ter ugrab¬
ljajo tu ali tam kako glavo beneške živine, ali da
kradejo po kojo ladijoo dalmatinskega vina. Tudi
v meni sc pretaka italijanska kri, ali vojak sem
in pravičen; tudi vem, da je pod to trdo skorjo
zdravo jedro, da so ti ljudje zdravega in poštenega
srca — pa da ne bi bilo njih, da ne bi trepetala
pod senjsko roko Osmanlija, ne bi se po tej obali
vila cesarska zastava; ali se ne bi, Bog me! niti
beneška bandera razvijala nad dalmatinskimi mesti.
In v resnici, žal mi je, ker je ves svet vzdignil
gonjo na moje Uskoke. Ko sem bil opazil, da so
v skrajni bedi, da ne morejo ne živeti ne umreti,
sem Vam pisal, prečastni gospod škof. Saj Vi
slednjič tu škofujete, in če ste se rodili na beneškem
zemljišču, pretaka se zopet po Vaših žilah hrvatska
kri - kakor tudi v tem narodu. Vi ste se do¬
govarjali, kakor sem slišal, o tem z graškimi in
praškima ministri, pa ste gotovo tudi pravo ubrali.
Zato sem Vam pisal, zato Vas prosim in zaklinjam:
ukrenite kaj, da se umiri ta siromašni narod in da

se mu zboljša življenje. Jaz sem ministrom stokrat
pisal, ali vsakikrat so mi odgovorili: Vmirite svojo
četo, za sedaj nimamo novcev. Res lepi nauki:
»Miruj, verni narod, pa grizi kamen!«

Škof so je o toliki hvali Uskokov vedno ži¬
vahnejše igral z zlatim križem. Ko je Danijo Barbo
dovršil svoje živo pripovedovanje, začel je De Do-
minis izredno prijateljskim glasom :

»Hvala Vam, gospod kapitan, čast Vam. Ni¬
mam Vam ničesar oprostiti, pač pa moram hvaliti
Vašo modrost, ko ste me pozvali sem, da pomirim
burjo. Ne mislim sicer tako o Uskokih kakor Vi,
niti jih toliko ne slavim. Jaz gledam to stvar mirno
iz daljine, a Vam, ki živite med tem narodom, se
dozdeva vse naravno, kar smatrajo drugi ljudje
barbarskim. Ne oslanjam sc na Benečane, katerim
Uskoki nikakor ne morejo biti po volji; ali pomis¬
lite, kako piše o njih sveti oče Klement VIII.
cesarju Rudolfu, da naj reši svet te nesreče ! Po¬
mislite, kako tudi španski.kralj sili cesarja na večjo
strogost; pa tudi samim cesarskim svetnikom pre¬
seda to nezadovoljstvo. Vaši Senjani so pravi div¬
jaki ! Zovejo jih branikom krščanstva, in pravijo,
da se Turčin plaši njihovega imena. No, vprašam
Vas, morejo-li Benečani drugače postopati, ko jim
Uskoki nemilo gospodarijo na morju, ko jim grabijo

črede, deklice, blago, uničujejo sela, vinograde,
oljke? More-li republika mirovati, ko se jej Turčin
vsaki dan grozi, da prihrumi z brodovjem v ja¬
dransko morje, ako sama ne iztrebi senjskih raz¬
bojnikov ? Radi tega posla, sem bil pred cesarjem
Rudolfom v Pragi; bil sem tudi pred nadvojvodo
Ferdinandom v Gradcu; govoril sem mnogo o tem
z ministri in trudil sem se mnogo z cesarskim po¬
slancem Rocciem v Benetkah, da bi se našlo loka
tej nesreči. No, človek obrača, Bog pa obrne, a
največe zlo je, ko sti pražita in graška blagajna
prazni. Ali poleg vsega tega ne obupujem. Odločil
sem se, da izvedem popolnoma ta posel; to mi je
bila prva misel, ko sem dobil senjsko škofijo; in
hočem rešiti meni po Bogu podeljeno čredo, hočem,
da se vrneta mir in pokoj med krščanske vlade.«

« Hvala Vam, stokratna Vam hvala, reveren-
dissime, « sc je poklonil kapitan iskreno, »velika
zasluga bode to, ali kako — — — ;.«

V tem trenutku se je zaslišal silen šum in
ropot. Kapitan je skočil k oknu, da vidi, kaj je,
a tudi škof se je dvignil naglo. Mali trg pred sta¬
rim škofovskim dvorom in stranske uliec so se bile
napolnile mrkih, zlovoljnih Uskokov. Kapa pri kapi,
dolga puška pri puški se jo stiskala tu. Oči ne¬
mirne čete so se upirale v okna škofije, a iz nejas-

— 27  —

nega šuma cula se je včasih kaka ronska beseda.
Škofovo lice je potemnelo, ali oči so mu vendar
radovedno igrale na tem ustajniškem krdelu. Saj
do sedaj ni videl toliko zbranih Uskokov.

»Brez sumnje so prišli po mene,« je odgovoril
kapitan nekako v zadregi, »da slišijo kakšne glasove
jim nosim.«

»To so torej ti ljudje«, se je nasmehnil škof
nekako porogljivo, »radi katerih govori vsa Italija:
»Čuvaj se senjske roke!«  V resnici divji
svati, ali njih ime, zdi se mi, je nevarnejše, nego
oni sami.«

»Kaj naj jim rečem? Ker trumoma navale
na beneške zemlje, ako se jim ne olajša. Tako so
se mi vsaj zagrozili. Kaj naj jim rečem?«

»Recite jim, gospod kapitan,« je odgovoril
škof za trenutek, »naj pridejo vojvode ob dveh po-
poludne v kašfel. Sporočite to tudi gospodi na ma¬
gistratu. Tudi Vi pridete gotovo. Recite jim, da
sklenemo tam mir.«

»Dobro, rcverendissime, ob dveh. Klanjam se
globoko Vaši prečasti!«

Škof je blagoslovil kapitana, pokimajo z glavo,
in v kratkem se je četa razšla izpred škofovskega
dvora. Mirno je stal znameniti cerkveni dostojan¬
stvenik pri olc m, naslanjal svoje čelo na steklo ter

gledal za temi krepkimi junaki, za tem strahom
nekrščenih in krščenih barbarov. Škof, zaglobljen
v čudne misli, ni niti opazil, kako so se otvorila
postranska vratca, kako je stopil v sobo .mal, mr¬
šav ali precej mlad človek v redovniški obleki.

»Monsignore!«je spregovoril prišlec — »mon-
signore !« je spregovoril glasneje, ne čakaje odgovora.

»A, tisi Antonio!« je obrnil škof glavo. »Si
se-li nagledal tega razbojniškega gnjezda; si-li sli¬
šal kake novosti ? «

»Jaz prav za prav no smem soditi o tem,
kakor ste izvolili reči, »razbojniškem gpjezdu«, saj
je to Vaša prestolnica. Razgledal sem pod varstvom
enega svetega prcoblečenca marsikaj, tudi Vaše
fratre. Svetega mi Marka, ti sinovi svetega Fran¬
čiška so pri Vas popolnoma druge narave, nego-li
naši italijanski redovniki. Ti mrki, plešasti ljudje
nagibajo bolj na razbojniško struno. Ali zopet so
modri. Ko so slišali, da sem italijanski frater, umol¬
knili so vsi in niti besedice nisem mogel izvleči iz
njih; še celb hrvatski niso hoteli govoriti pred
menoj; samo pozdravljali so me s kratko latinsko
formulo. Kako bi se bili še le prekriževali, ti dobri
pobožnjaki, ko bi vedeli, da se skriva pod ovčjo kožo
beneški volk in da se mi skriva pod izposojeno
obleko znak služabnika visokega sveta deseterice.

Dit, šel sem dalje - monsignorc. Čudite se: Vaš
svetli sorodnik Sabieno Veluto gotovo izbuli oči
- zašel sem v levji brlog, v kremo nekega Lo-
šinjca »Ornega Nike « i  nedaleč od kaštcla. To Vam
je pravo gnjezdo vseli uskoškili sršenov. V Dalma¬
ciji sem se priučil nekoliko temu Vašemu jeziku,
pa sem vse razumel. Tam se je celd preveč govo¬
rilo. V vas je res čudna navada. Ne čudim se,
da na levu sv. Marka ni ostala ni dlaka ali da
ste slišali mastno kritiko cesarskih in nad vojvodskih
svčtnikov, da ste slišali, kako so Vas stavili na
rešeto ti peklenski duhovi Bog pomagaj! Iz
njih krilca sem posnel dvoje. Za prvo slutijo, kaj
jim preti od nas, da jih namreč kanimo izgnati iz
Bcnja ; za drugo sem razumel, da jih najbolj peče,
ker so galije (Iadije) prejasnc republike zaprle
senjsko ožino.«

»A kateri nečisti duh jim je našepetal vse to?«
je vprašal škof srdito.

»Tudi jaz sem prcmišjjeval o tem, ali zastonj.
No, bojim sc, da bode slcoro zopet boj med Uskoki
in našo vojsko. Med ostalim sem razumel tudi to,
da je lucifer Juriša Orlovič ugrabil pred nekoliko
dnevi zaročnico tajnika našega generala Paskvaliga,
bogato deklico iz Vrhnika, a divjak jo hoče ože¬
niti, pa jo je skril v hišo kneza Martina Poseda-

— 30  -

riča. Barbaro je, kolikor ga pamtim, maščevalen
človek. «

»Martina Posedariča'?« je pomrmral škof.
» Veš, da republika nima veeega neprijhtelja od
njega? Niti Jure Daničič ni bil Dobrovčanom veči
krvnik, nego Posedarič Benečanom. Ali da — ob
dveh imam dogovor z Uskoki, da jih pomirim. Z
njimi moram skleniti mir.«

»Ki pa seveda ne veže nikogar ne na nebo,
ne na zemljo«, se je nasmehnil ogleduh republike.

»Seveda! Ki veže Uskoke vsaj na neki čas,
a to pod pismom in pečatom. Tega ne poteptajo ti
divjaki, ker oni, da resnico govorim, držč be¬
sedo.«

»Po mojem mnenju, monsignore, mora se jim
najprej vse dokazati, da je prazen krik, kar se
jim govori, da jih mislimo premestiti z silo iz Senja.«

»Dobro«, je potrdil škof, »a za drugo jim
treba reči, da jim dozvoljava prejasna republika
brez nevarnosti brodariti po kvarnem v oborože¬
nih barkah.«

»To je«, je mignil Antonio z rameni, »napi¬
sati se to more, ali kakšen pečat udari na to ge¬
neral Paskvaligo, ne vem. Jaz vsaj ne bi dal glave
za tak mir.«

— 31  -

»Vsejedno«, je odvrnil škof, »sedaj idi, da
sestavim pismo. A potem pridi, da ti povem, kedaj
treba oditi od tod.«

O krinkam frater se je poklonil in odšel.

Okoli jedoč ure popoludne so bobnali glasni
bobni po senjskih ulicah. Radovedne ženske glave,
katerih je bilo redko videti v Senju na oknih,
prikazovale so se iz vseh hiš. Meščani so si pri¬
povedovali, kako so posli res zeld resni, ker je šel
v kaštcl cesarski komisar Andrej de Daunooh, a
tudi debeli mestni notar Jeronim Srebrnjak je zelo
resnega obraza korakal tjc, in celo sam preeastni
gospod škof. Nihče ni mislil tedaj, da bode šala,
samo vražji »Črni Niko« je bobnal s prsti po
praznem sodu, kričč v smehu; »A saj pravim,
pravim: Dum, dum, dum! \ T se prazno in votlo do
vekomaj. Srečni oni, ki si sami spletajo vrv !« Na
glas bobna se je zbrala uskoška četa pod orožje
na trg pred kaštel. Kakor pečine so stali ti mrki
junaki povešene glave. Videlo se je, da jim roje
pod kapo čudne misli; videlo se je, da jim tli v
očesu tajni srd, a dolge puške so se jim svetlele
tako čudno v majniškem solncu, kakor da bi ho¬
tele reči: »Tudi za nas bode še posla!«

V stolpu senjskega kaštela se je zbralo med
tem čudno društvo za dolgo drveno mizo: cesarski

komisar Andrej de Raunoch, debel in zaspan go¬
spod, ki je, kimaje z glavo, odobraval vsako mc-
nenje; škof de Dominis; kapitan Danilo Barbo;
Vuk Hreljanovič, brkat človek in senjski grajščak;
Jeronim Srebrnjak, mestni notar, ki se je silno po¬
til, zarezujč pero. Došli so tudi uskoški vojvode
Juriša Orlovič, Pavel Milovčič, Miša Radič, (Jašo
Stipanovič in Ive Vlatkovič pod svetlim orožjem.
Komaj je bil nataknil cesarski komisar naočnike,
komaj pomočil notar svoje fino pero, ko se je dvignil
starec Milovčič in je spregovoril tako-le zbrani
gospodi:

»Glejte, došli ste, svetla gospoda, med nas
siromašne trpine, med nas Uskoke Senjane, da nam
poveste, kaj misli svetli cesar in gospodar; in to
Vam tudi pristaja, ker ste modri, učeni in zgo¬
vorni, a mi ne bolj od puške in sablje. Za Boga,
prosim Vas, naredite, kar bode pravo in zdravo za
krščanski narod. Pravijo vam, da se nam slabo
godi in da nas pritiska velika beda. Cesarska plača
se nam pridržuje, a beneški doze nas goni s kolčem
in vrvjo. Zena gladna, otroci bosi, plugu nisi va¬
jen, grič neploden, a sramota za zdravega človeka,
ako čaka, da mu bodo leteli pečeni golobje sami
v usta. Pravijo vam, da smo kakor drevo na go¬
lem kamena, tu nas morje bije, sever nas brije in

veter nas vije, pa trže korenino za korenino. Gra¬
jajo nas, da smo volkovi, obešajo nas, gospoda, nas,
krščene ljudi, a vprašam Vas, kdo je zgubil glavo
za sveto vero Jezusovo ? Pravijo, da nas vržejo iz
Senja, da nam razdro ognjišče. Težko je, go¬
spoda, izdreti iz zemlje starodaven hrast, ki je pu¬
stil korenine na vseh štirih straneh; težko ptico
premestiti iz starega gnjezda. Kam naj gremo, kam
naj se obrnemo? Smo-li Vam bili kako koristni,
dajte nam živeti; Vam nismo-li koristni, raje v
morje, pa Bogu hvala ! Ako ste ljudje, pomagajte!«

Škof je pobešenih oeij in prekrižanih rok po¬
slušal besede sivega starca. Na to je rekel voj¬
vodom :

»Dragi moji vitezi! Glejte, sreča me je do-
vela k Vam, hvala bodi Bogu. Odkar sem pastir
te vaše cede, sili me srce, da bode med vami mir,
ker sta mir in ljubezen zakon božji. Verujte meni.
Tudi jaz sem človek vašega jezika in vem, kaj je
volja cesarja gospodarja, pred čegar svetlim licem
sem mnogo govoril za vas; ali našli so se hudobneži,
ki pripovedujejo laži, da vas mislijo izgnati izpod
krova. A jaz vam pravim, da je to gola laž.«

»E, kadar nam praviš ti, gospod škof, je
resnica, verjamemo!« je dodal starec Milovčič.

3

»C ujte, gospoda,!« je zavpil Orlovič in skočil
na noge. Noter se je preplašil in pero mn je padlo
iz roke. — »Cujte, gospoda,« je ponovil Orlovič,
»top iz Nehaj a! Kaj je to?«

Kapitan in vojvode so izleteli iz kaštela proti
morju, vojaki so mrgoleli za njimi. Pred »mala
vrata« so šli. Strašen prizor! Od Raba je letela
mala ladij ca, a v njej starci, žene in otroci.

»Ti ljudje so naši!« je zavpil Orlovič.

»Dit, Senjani!« je odvrnil Uskok Rodanovič,
»nekaj živeža vozijo.«

»Glej!« je pristavil kapitan Hreljanovič, »pre¬
ganja jih beneška ormanica (troveslaea ali bulija,
oborožena s topovi). Vidite-li na zastavi leva?«

»Ha, Arbanasi so v njej !« je zaškriknil Orlovič
zobmi, »vodi jih neki črni Benečan. Da bi ga Bog
ubil! Junaki! nabasajte topove, spustite barke v
morje! Na noge, junaki!«

Uskoki so priskočili k ladijam. Vuk Hrelja¬
novič je primaknil gorečo šibo topu. Grom je za¬
grmel, blisek je planil in zrno je odneslo beneško
zastavo. Kakor lastavice so hitele uslcoškc bulije.
Ali glej! beneški brod se je primaknil mali ladiji.
Arbanasi so izpulili puške. Petdeset pušek je počilo.
Strašno vpitje se je zaslišilo od ladijce. Ladijea se

35  -

je prevalila, starci, žene, otroci, vse se je pogreznilo
v globoko morje.

»Tako vam Boga, veslajte!« je zavpil Orlo-
vič, »da jih zgrabimo žive!« Zaman. Veter se je
obrnil in prijel jadra beneškega broda, ki je od.be-
žal kakor strela proti Rabu.

Solznih oeij se je vrnil Orlovič na breg.

»Desno roko bi bil dal, da bi mogel pognati
proklete malopridneže na dno morja!«

»Vodi nas, vojvoda!« je zavpila uskoška četa
jednoglasno, »vodi nas na Benečane!«

»Junaki!« je spregovoril škof, bled, prestra¬
šen, ko je bil dospel v kolo razsrjenih junakov,
»zaklinjam vas, slušajte me ! Rotim se vam, da temu
ni kriva beneška gospoda, ampak arbanaski divjaki,
ki so svojevoljno prelili nedolžno kri. Drago jim
bode plačati to, rotim se vam. Pojdite, saj beneška
gospoda vam hoče zopet odpreti morje. Cestiti voj¬
vode, prosim vas, vrnite se v kaštel.«

»Je-li res, da maščuješ" one, škof?« je vpra¬
šal Orlovič.

»Res je.«

»Bodemo videli ! je rekel Orlovič. — Hajdimo
junaki!«

»Nikdar!« jo odvrnil Milovčič — »prej zlo¬
mim sabljo.«

3 *

— 36  —

Vojvode so šli brez starca za škofom v ka-
štel. Zlovoljno je čakala četa, čakala tri polne ure.
Slednjič so prijavili vojvode, da je narejeno pismo,
da smejo Senjani slobodno brodariti po morju od
Baga do Istre, toda brez orožja, in za svojo potrebo
in trgovino samo, da se ne dotikajo beneških bro-
dov, in da se to zabrani vsakemu od svojih, a vse
to da ima trpeti toliko časa, dokler vsega posla ne
uredi cesar sam. Neradi so potrdili Uskoki pismo,
in so prisegli, dasi jim je srce kipelo ljutosti; saj
so bile žene in otroci gladili; sedaj se jim vsaj tega
ne treba bati, in pa, da bi jili gonili iz domovine,
iz junaškega Senja.

Ko je prišel škof v svojo sobo, je našel An¬
tonia.

»Hvala Bogu«, je vzdihnil ves truden, »vspclo
je delo; malo da nam ga ni pokvarila arbanaska
neumnost. Ali mnogo muke je bilo treba. Jutri ob
zori se vrnemo, Antonio.«

Pred meniškim samostanom sc je sestal ka¬
pitan Danilo Barbo z gorostasnim človekom, ogr¬
njenim črnim plaščem.

>l)a ste mi zdrav!« pozdravil gaje  velikan.

»Oj! Bog z Vami, knez Posedarič!« je od¬
zdravil kapitan.

» Odkod tako pozno ? «

3 1

»Od menihov, kapitan! Vi ste danes sklenili
mir z Benečani, a zastopal jih je škof. Kapitan,
kapitan! Čuvajte se tega pajka. Mreža se zapleta.
Lahko noč!«

III.

Po modrem nebu so se gonili krdeloma beli,
srebroliki oblaki, sedaj zakrivaj e, sedaj odkrivajo
mesec in zvezde. Težka soparica je pritiskala na
zemljo. Silni jug je objestno metal morske valove
pod oblake, vrh katerih je plamtela zlata mesečina;
metal jih je v zrak, kakor meče neumno dete drago
kamenje; zamolklo šumč so butale silovite pene y
orjaške zidine, umikale se zopet, da potem navalč
tem silneje.

Visoki zvonik sv. Marka je molel kakor ve¬
likan iz množice poslopij, stolpov, krovov, belih
kakor sneg od svetle mesečine, ki je samo tu in
tam prodirala v ozke kanale, v ožje ulice beneško;
od Guideke so blestele skozi noč žarke iskrice,
male svetiljke mornarjev, samo včasih se je ogla¬
sila skozi nočni mir katera vesela pesmica, da brzo
spet umolkne in zavlada tajinstven, veličasten mir
nad »kraljico morsko«, kateri je vladal Marino
(■»rimani. Hkratu se je oglasil v zraku čuden zvon,
kladiva medenih mož nad Mereerijo javila so Be-

38  -

netkam polnoč. Sedaj je hitela mala, črna gondola
kakor hitra ribica po plitvini od Piacete k velikemu
kanalu. V gondoli je sedel človek pod širokim klo¬
bukom, ogrnjen z nabranim plaščem; ker je bil
navlekel na čelo krajce klobuka in se je bil tesno
zavil v plašč, mu nisi mogel spoznati lica. Gotovo
so mu je mudilo, ker je dva-trikrat rekel gondo-
ljeru poluglasno:

»Brže, Nikoleto !«

»Komaj se je bila ta črna ladijca odtisnila
od Piacete, pojavil se je izpod stolpov dožcve pa¬
lače človek, visok, bled, suh ; sodč po opravi, re¬
dovnik svetega Dominika. V mesečini se je do¬
zdevalo to lice, da je mrtvaško, ali žarko oko je
kazalo, da je živo. Redovnik je pohitel k prista¬
nišču in plesknel z dlanjo.

»O !« je pogledal iz privezane gondole zaspan
gondoljer, »kam želite?«

»Vidiš-li, mladenič, ono ladijco, hitečo proti
velikemu kanalu?«

»Kako da je ne bi videl? Saj jo mesečina.«

»Za njo, hitro za njo! Ali ob kraju V senci, da
naju nihče ne opazi«, dvignil je redovnik suhi kazalec.

Gez trenutek se je spustila druga ladijca za
prvo v lov, lahko, tiho hiteča v senci visokih ka-
menitih palač.

- 39  -

Slednjič je pristala prva gondola ob stopnicah
gospodske palače, kateri so belo, kamenito pro¬
čelje, umetno izrezana gotska okna in s tankimi
stolpi okrašena veža, čudno odsevale v mesečini.
Ogrnjeni gospod je stopil na kopno in šepnil gon-
doljeru : »Bene, Nikoleto ! Čakaj me tukaj !« in od¬
šel je brzo v hišo.

Na to je prihitela druga ladijca. Dominikanec
je nagnil glavo in njegov gondoljcr je zavil v mul
kanal poleg palače.

Neznanec je pohitel po kamenitih stopnicah
in otvoril naglo vrata na levi strani.

Tu je sedel za mizo in pisal visok v črno
oblečen človek polnega lica, živega izraza, modrih
jasnih očij, malo osivele brade. Cim so zaškripala
vratca, dvignil je glavo. Prišlec je odložil plašč i n
klobuk — in škof Marko de Dominis je stal pied
svojini sorodnikom, Sabienora Velutom, beneškim
senatorjem.

»Glej ga no, sorodnika..!« je viknil Sabieno
in skočil na noge, »mislil sem, da se ti je pripe¬
tila kaka nesreča, in da niti ne prideš; a odi An¬
tonija ni glasu!«

»Ne boj se, dragi Sabieno, zdrav in živ sem«,
je odvrnil škof z lahkim smehom, »ne znam, kakšna
nesreča bi se mi mogla pripetiti v srcu prejasne

40  —

republike, kateri sem prezvest sin: tam, na drugem
bregu, na hrvatski zemlji, dft! — Zakasnil sem
nekaj, ker mi je sreča poslužila izredno, kakor
spoznaš pozneje. Si-li pripravil, kar treba?«

»Sem. Zelo sem se začudil tvoji zapovedi.
Pri moji Angelini sede signora Marieta Quirini,
cesarski poslanec Rossi et cetera. Marieta je sicer
izbegavala sladkim besedam Avstrijca, ker je zvesta
svojemu možu, a danes se tako sladko smeje, tako
milo govori s poslancem, — da sem začuden izbulil
oči, — a mož — naš mili Marin, naš ljubosumni
prijatelj, naš bistroold »savio di Terra terma«,
mirno gleda to šepetanje in ljubkovanje Avstrijca,
bobna smehljaje se s prsti po mizi in pije malvazijo,
kakor da se ga Maneta niti ne tiče.«

»Naš dragi prijatelj Marino«, nasmehnil se
je škof zadovoljno, »je pravi savio«, to je modrijan
in predober beneški državnik, da bi bil ljubosumen.
D k, Sabieno, ti se čudiš Marieti, ali pravim ti,
vsak njen nasmeji stane uslcoško glavo, vsaka
sladka beseda, senjsko barko. Marijetiiie črne oči
so ona Arhimedova točka, s katere dvignemo senj-
ske razbojnike iz njihovega gnjezda.«

»Marieta je torej kača pod cvetko ? Poli¬
tika torej?«

»A ti nisi opazil tega takoj?«

41  —

»Ne urnem nič. Vse to mi je apokalipsa.«

»Potem bodeš umel. Si-li že govoril zdožejem,
s svčtniki desetorice?«

»Saj si bržkone tudi ti?«

»Sem. Dože in signoria ve predobro, da be¬
neška republika nima zvestejšega sina od mene.
Se-li nisem rodil na Rabu, na beneški zemlji? Ni-li
bila moja mati Benečanka, sestra tvoje matere? A
materino mleko jo v vsakem človeku jače od oče¬
tove krvi. No, vi, gospoda beneška, ste nekako ne-
zaupni do vsakega, lci se ni rodil v lagunah, v
katerem se ne pretaka tanka in debela kri dožeja
Pavla Anasta, zlasti, ako je v človeku malo slo¬
vanske primesi, kakor v meni. Zato sumim, ker mi
je dože in »modri svčt« iztaknil vse misli, a meni
so povedali samo pol svojega mnenja.«

»Bržkone veš načela naše države. Vrh tega
si senjski škof, sinovec škofa Ivana, ki je padel
pri Klešu, bore sc za Avstrijec.«

»Senjski škof!« nasmejal se je de Dominis,
»iSabieno! nisem se nadejal od tebe toli smešnega
priimka. Misliš-li ti, da sem ostavil Rim, stolico
sveta, da sem zapustil red družbe Jezusove, vse¬
učilišče, samo za to, da živim in završim svoje dni
v Senju, v tem gnjezdu upora in razbojništva, da
bodem do smrti pastir te garjeve črede? Boga mi,

- 42  —

ne! Pojdi!« je prijel škofSabiena za roko, sprovel
ga k oknu in pokazal z roko na nebo: »Glej one
zvezde, one zlate črke nebeške, ki nam naznanjajo
večno slavo. V nje se mi je vglobil duli, iz njih
prorokujem in čitam. Oh njihovem plamenu se mi
je vžgalo srce, krila mi rastejo in duša je sklenila
doseči to slavo. No, nisem neumen, nočem, da mi
solnce pokvari krila; naredim si stopnice do hrama
slave; a Senj je prva, najnižja stopnica.«

»In zopet apokalipsa!« je odvrnil Sabieno
v začudenju.

»A kaj misliš, zakaj sem se trudil, da dose¬
žem po svojem stricu senjsko stolico, ta revni za-
kotek, jaz, komur je pretesen Rab, pretesne Benetke,
pretesen Rim, pretesen svet, ki sem posegel, da
snamen zagrinjalo doli z neba ? Pol veka stoji pred
vami ta nerazrešljiva uganjka — senjski Uskoki —
ta kost v beneškem grlu; vaši državniki so se ob
tem potili, vaši admirali se ob tem mučili, vaši ge¬
nerali se ob tem sramotili — dfi, slavna Venecija
dobiva rano za rano, sramoto za sramoto od pesti
divjakov; vladarica jadranskega morja drhti na ja¬
dranskem morju. Katera vaša luka je varna, kateri
brod na morju sloboden. Ne blišči-li povsod usko-
ški nož? Junaki so oni, pravi levi. Vi jili obešate,
snemate jim glave, ali kakor lernejski kači izrastejo

mesto jedne glave tri. Avstrijci, bojazljivi ljudje, se
boje Turkov, boje se Bouetek, boje se Uskokov,
radi bi imeli morje ali novcev nimajo. Benetke mo¬
rajo zavladati vsemu bregu jadranskega morja ; Trst,
Beka, Vinodol, Senj : vse se mora klanjati svetemu
Marku! Uskoki so temu jcdina zapreka, morajo se
torej uničiti. Ta popolnoma logična misel povračala
sc mi je sto in sto krat in slednjič sem rekel:
Marko Anton, reši ti to uganjko; to ti bode začetek
slave. Zato sem šel v levje žrelo in postal sem senj-
ski škof. Me-li razumeš, Sabieno, jaz sam bodem
kopal pod Senjem rove, da ga dvignemo v zrak.«

»Tvoje besede, škof,« je odvrnil Sabieno, »so
jasne, žive in radi tega tudi resnične. Tebi veru¬
jejo doze Grimani in njegovi svčtniki. No, se-li av¬
strijski ministri, ki nam vse obetajo, a nič ne de¬
lajo, se-li poprimejo tvojega svčta ? Oni so se colo
dvignili, da branijo Uskoke. Ni-li poslal nadvoj¬
voda Ferdinand ljubljanskega namestnika Rabato,
ki je predvčerajšnjem glasno-zahteval v zboru, da
se odpre Trstu in Reki zopet trgovina, a Uskoki
da se ukrote po mogočnosti; se-li ni oni vetrnjak,
španski poslanec Iniko de Mendozza, podpiraj e Av¬
strijo, celo zagrozil beneškemu senatu v imenu svo¬
jega kralja?«

»Ne plašimo se tega, moj Sabieno! Mendozza

- 44  —

je ohol norec, ki brblja na svojo roko; on mora
pasti. Rabata je strog, mrk, brezobziren, da, celo
krut vojak, »condottiere,« ki bi na zapoved obesil
celo svojega očeta. On nam bode proti Senjanom
meč, a mi roka in glava, ker ima malo v mož¬
ganih.«

»Rabata?« se je začudil senator.

»On, dk. Ti veš predobro, koliko sem se tru¬
dil na pražkem in graškem dvoru, da sklonim
Uskokom vrat, d;\, celo preveč, preživo sem snoval,
da so me začeli moji protivniki sumničiti pred ce¬
sarjem in nadvojvodo, da mi odvzamejo senjsko
škofijo. A to ni težko. Rudolf ni cesar, državnik,
on je astrolog, sumničiv človek, čuden, a njegovi
ministri, osobito Cehi, zvite lisice, ki se srdijo še
zdaj, odkar so se razbili pražki dogovori med ce¬
sarjem in republiko. V Gradcu vedo za moje osnove
protestantski ministri, a na Hrvaškem mrzijo Be¬
nečane ban in general Lenkovič — torej tudi mene.
Vidiš torej, dragi sorodnik, da moram biti oprezen,
da ne smem prednjačiti povsodi. Naj delajo drugi,
ne- vedoči, da je vse to moja osnova. Preglodajmo
malo svojo vojsko. Evo ti cesarskega poslanca Ros¬
sija. On je pravi gizdalin, dovolj top, pa za nas
bolje; ponorel je za žarkimi očmi Marijete, žene
našega prijatelja Q,uirinia. A zaljubljen državnik,

tudi če Iti bil pameten še od narave, je neškodljiv.
Šepnil sem Marijetinemu možu, kako mora ona
preskrbeti od Avstrijca, da postane Rabata komi¬
sar v Senju. Ti se čudiš, smeješ ? Dst, prav Rabata.
Ta strašni vojak brez lastne misli in lastnega čuta,
se ravna že sedaj po mojem migljaju, a nadvojvodi
Ferdinandu, gorečemu katoliku, se je omilil zelo,
ker udriha na Kranjskem z železno šibo po Lu¬
trovih pristaših. Pomisli še to, sorodnik, da se je
ta nepremišljeni vojak predvčerajšnjim vjel, govoreči
živo za svojega vladarja, ter ga vsakdo smatra pro-
tivnikom republiko; tem manjša bode sumnja, tem
lažje njegovo imenovanje, in a ko dobim to vojaško
pirnico v Senj, bode sekal in obešal Uskoke vse
po moji volji. Na morju preži na njihove ladije
vaš general Paskvaligo, železen bat, a turške po¬
veljnike treba opomniti, naj ne puščajo razbojnikov
na svoje zemljišče. Niso-li tako zapleteni v pajkovo
mrežo od vseh strani?«

»Da, ali potem ni še" vse Primorje in Senj
beneška zemlja?«

»To so mi rekli tudi dože Grimani in nje¬
govi svčtniki,« nasmejal se je de Dominis, »ali jaz
se vam čudim v resnici. Da protivniku izbiješ meč,
ni treba udarjati po sablji, ampak raniti ga v roko.
Počasi ali varno. Senjani niso vsi jednaki. Plemiči

naj ostanejo patriciji, samo se mora izmed njih iz¬
trebiti plevel: Daničiee, Hreljanoviče, a zlasti Po-
sedariče. Najljutejše vojvode treba uničiti; oni, ki
dobivajo cesarsko plačo, oni se pomirijo; najemnik
se ne vznemirja silno. Ti ljudje bodo sčasoma tr¬
govci, obrtniki. Najhujše, ki ne dobivajo plače, mo¬
ramo odstraniti; ti žive od ropa, plovejo po morju,
ker drugače ne morejo živeti. Sežgi jim barke, pre¬
mesti jih v trdnjave Otočac, Brinje in Prozor, pošlji
jih globoko na Hrvatsko na Turčina, ta jih ali po¬
tolče, ali pa bodo oni branili krščansko, torej tudi
beneško mejo. Senj jo važno brauišče avstrijske
vlade, ali samo, dokler so Uskoki v njem, ker samo
ti vragi umejo skakati in plezati po pečinah ; Nemci
pa, Boga mi, ni najmanje. Pa pomisli potem: Senj
brez obrane, Avstrija brez mornarice ! Beneška mor¬
narica posede Jadransko morje; Frankopani so že
tako iztrošili, a pomorska mesta bodo pristajala
vedno bolj k Benetkam, ker sem vleče vsa trgovina.
Tako pade zrelo jabolko samo v krilo prejasne
republike. Seveda, tega nisem rekel cesarju in
nadvojvodi, ali oni mi odobravajo osnovo, ne
misleči na posledice. Se več. Zavil sem svojo
osnovo v lepo obliko. Avstrijci nimajo denarja, a
senjske šume so lepe. Beneški trgovci morejo pod
roko pokupiti šume zelo po ceni; Uskoki izgube

- it  —

potem svoje glavno zavetje — šume, a Avstrijci
odstranijo Uskoke s tem denarjem. Kaj praviš
iSabicno ?«

»Pravim Tl,  da mi je sedaj vse jasno, in da
se .čudim tvojemu diviiomu umu, sorodnik, in ako
pojde vse po sreči, ni zaslužil nihče veče časti od
beneške republike, nego-li senjski škof Marko An¬
tonio de Dnminis«.

»To mi je rekel tudi zaderski nadškof Mi¬
mici«, nasmehnil se je zadovoljno Marko Ant<'.*>>,
»to mi je rekel tudi Grimani. Sedaj sem ti dokazal
yse, dragi Sabieno, tudi ti delaj po tem. No, čas
'Id bil, da gremo V društvo, da Rossi ne ponori
popolnoma. Pa morda, d ;l  pride — «

»Kdo ?«

» Rabata. «

»On li?«

»Dil, on.«

»Da nisi škof, rekel bi, da si — —«

»Matematik brez rogov in repa. »Gradatim
ad sidera tollor«. Idimo!«

Obojica je stopila v sijajno dvorano. Obo¬
kane stene prostrane dvorane so pokrivali tapeti
(od pozlačene kože. S svoda je visel sijajen svetil¬
nik v podobi steklenih rož iz finega kristala,a pla¬
meni dišečih voščenic so bliščali v ogromnih ogle-

- 50  -

»Signora!« je odvrnil Rossi sladko' šepetajo,
»jaz nisem sramežljiv, marveč srčen sem, da bi
smelo provalil v Armidin vrt, ali ne vem, bi-li se
mogel ustavljati njeni divoti kakor Gotfrid bil¬
ijonski.«

»Ne recite torej, illustrissimo«, je šepnila
Marieta in pogledala poslanca iz]iod očesa, »ne
recite, da ste junak, ko že naprej priznavate, da
ste slab.«

»Veselim se celo svoje slabosti,« je odvrnil
Rossi, »ker v tem slučaju je ona krepost.«

»O, jaz bi Vam mogla odgovoriti,« je začela
Marieta z mehkim glasom, »da je ta krepost gospej
Vašega srca slaba uteha, ker slab do jedne, slab
bodete do vseli gospa, a zvestoba — — — .«

V tem trenutku sta vstopila v dvorano senj-
ski škof in njegov sorodnik senator. Vsi gosti so
ju pozdravili uljudno, a zlasti poslanec Rossi je
stisnil živo škofovo roko.

»Da ste mi zdrav, gospod poslanec,« je začel
de Dominis poluglasno, »ste se-li potrudil popraviti
ono, kar je pokvaril oni neumnež Mendozza. Ti
Benečani so jako razsrjeni, kakor sc meni dozdeva.
Oprezni moramo biti; jaz se ne mešam v te posle,
ali kar sem Vam predložil, odobrava tudi nad-

— 51  —

vojvoda. Delati moramo za mir in ugled naših vla¬
darjev.«

»Mislim,« je odvrnil Rossi tajinstveno, škile z
jednim očesom v lepo Marieto, »mislim, da se vse
posreči. Seveda, razsrjeni so, kakor besni levi.«

» Res ? «

»No, jaz sem fino zaplel ves posel in Grima-
niju vse razložil. S p oče tka ni hotel niti slišati, imel
je sto in sto prigovorov in pritožeb. A ko sem mn
razložil točko za točko z ostrimi razlogi, ko sem
dokazal iskrenost naše vlade in potrebo složne pri¬
jateljske politike, omehčal se je dože, spustil se v
potanko razpravo, zlasti glede pomorske trgovine
z Reke in Trsta, a svbtnik Badoer je zahteval po-
tankega obvestila o senjskih šumah. Na razstanku
mi jo še rekel Grimani: Illustrissimo, ko nam tol¬
mači nadvojvoda svoje želje po ustih toli modrega
državnika, ni dvoma o srečnem vspehu.«

»To znači po priliki, da ni bilo treba poslati
Rabate,« je dodal škof.

»Mislim,« je pomežiknil Rossi zvito z očmi.

»In ni ga bilo treba. Rabata je dober kri¬
stjan, junak na glasu, strog upravitelj, ali državnik
nikdar! Njemu bi se moralo poveriti kakšno važno
poveljništvo, kjer treba stroge roke, železnega biča,
a ne ga poslati v beneške mreže, katerim je kos

4.*

— 52  —

samo Vaša modrost. Delajte samo tako naprej, a
jaz preskrbim, da Rabate, morda Vašega nasprot¬
nika, odstranimo — — daleč!«

Rossi se je poklonil globoko in odšel k lepi
Marieti.

Ro tem razgovoru je prijavil mal, v črno svilo
odet zamorec prihod dveh gostov, plemenitega ba¬
rona Josipa Rabate, namestnika Kranjske ter po¬
slanca Njegove cesarske Svetosti, in Antonija Capo-
grossija, poročnika prejasne republike na galiji *)
gospoda Soredana.

Društvo se je dvignilo začudeno. Čez trenotck
sta vstopila gosta. Rabata je bil visok človek, poln,
jak, rekel bi, debel. Na kratkem vratu mu je stala
debela glava. Na okroglem, debelem licu si videl
nizko nazaj potisnjeno čelo, gosto nabrane obrvi
nad bledomodrimi očmi, ki so drzovito gledale pred¬
se ; pod ogromnim nosom so se čvrsto stiskale
debele ustnice, nad belim ovratnikom si videl debel
podbradek. Dolgi plavi lasje so mu padali na ra¬
mena, o bradi in brkali ni bilo ni sledu. Človek
bi rekel, da ima Rabata žensko lice, ali nepremič¬
nost njegovega očesa in dve potezi, idoči od nosnic
do kraj ustnic, sta svedočile, da se v tem človeku
ne skriva ženska narava. Poslanec je imel na sebi
*)  Velika ladija, tudi vojna ladija,

oprsnik od črnega baržuna, rumene svilene rokave,
kratek plašč, visoke rumene čižme in širok klobuk
z črnim in rumenim perom, a ob boku dolg nemški
meč. Poročnik Antonio, mal človek, se je poklonil
precej škofu, s katerim se je bil povrnil iz Senja
pod krinko fratra.

»Gospodje in gospe!« je začel Sabiena, ko je
bil pristopil k Rabati in mu podal desnico, »zelo
me veseli, da morem pozdraviti pod svojo streho
dičnega gospoda barona Rabato, cesarskega poslanca
in desnega prijatelja mojega dragega sorodnika,
prečastnega škofa senjskega. Radi tega prijateljstva
sem pozval tega slavnega gosta v svojo hišo, da
mu prikratimo čas po našem običaju. Predajem
ga Vam gospe, saj, kje naj iščemo zabave, kje
mineva sladkejše in hitrejše čas, nego pri krasnih
damah ? «

Rabata se je poklonil silovito, da so mu za-
žvenketale ostroge.

»Hvala, eccelenza«, je odvrnil domačinu,
»oprostite, da sem zakasnil. Moral sem sestaviti
poročilo o svojem poslanstvu, a cesarska služba
je prva. Predajem se gospem, da-si se nisem še
predal v svojem življenju, ali oprostite, ako Vam
ne bodem po volji, ker sem vojak in oženjen.«

- 54  -

Gosti so obkolili tujca, ki je praznil čašo za
čašo grškega vina ter se smejal glasno šalam be¬
neških dam.

»Illustrissimo!« je šepnila Maneta Rossiu,
katerega je bil Rabata pozdravil zelo hladno, »so¬
parno mi je, pojdimo na zrak, na balkon!«

»Vaša zapoved mi jc najsvetejši zakon!« je
pomrmral poslance, ter odšel skozi steklena vrata
na balkon za lepo gospo. Ko je poročnik Capo-
grosso to opazil, prislonil se je na steber priprtih
vrat, zamišljen na jedno stran, na drugo gledaje
Dijano in Endimijona.

Lepa gospa se je naslonila na gotsko ograjo
balkona. Mesečina se jej je čudno razprostirala po
divnem čelu, po belili ramenih, po sijajnih laseh,
a oči so jej trepetale kakor nočna rosa.

»Rossi«, je rekla z zamolklim glasom, »ostane
li Rabata dolgo v Benetkah?«

»Zakaj vprašate to, signora!« se je začudil
poslanec.

»Rossi, ostane-li Rabata dolgo v Benetkah ?

»Čez dva, tri dni zapusti to mesto, pa se
vrne v Ljubljano«.

»Ljubljana je blizu, zelo blizu; Rabati je
nadvojvoda zelo milostiv«.

»Cujem!« je odgovoril poslanec ravnodušno.

- 55  —

»A Vi se ničesar ne bojite?«

» Česa ? «

» Veste-li, da Vam more postati Rabata na¬
sprotnik ? «

» Meni ? «

»Da pride mesto Vas za cesarskega poslanca
v Benetke«.

»Mesto mene? Ste gotovo —■ — — ?«

»Slišala sem — ne povem Vam, kaj. Jaz
nočem, da pride ta medved mesto - - Vas. Pri¬

vadila sem se Vašim poklonom. Zaprečite to!«

»Oh, Marieta, kako sem srečen!«

»Ne. govorite o sreči, dokler je nesreča blizu«.

»Ali kako?«

»Glejte, da ga odstranite daleč — iz Ljub¬
ljane — ali kam?« se je zamislila lepa gospa in
pritisnila roko na — čelo.

»D<\, kam?« je ponovil zaljubljeni poslanec.

»A«, planila je gospa, »v Senj! v Senj! med
rozbojniške Uskoke!«

»Divna misel, Marieta! Da, tako bode naša
ljubezen gotova!«

»Da, samo pod tem pogojem!« je dodala gospa.
»Imate-li prijatelja na graškem dvoru?«

»Imam in koliko!«

»Dobro! pohvalite Rabato, njegovo srčnost;
recite, da je samo on kos Senjanom. In naša lju¬
bezen je gotova!« je dodala Marieta mekše in je
podala Rossiju roko.

»Jutri pojde kurir v Gradec«.

»Dobro! vrnimo se v dvorano!«

Med tem je razmotrivalo oko poročnika Ca-
pOgrossija sliko Dijanino, ali fino uho je begalo za
razgovorom lepe Mariete tako živo, da se je bil
nagnil proti balkonu tako, da mu je mesec skrivaj
svetil pod doljno obleko, kjer so stale na prsih s
srebrom vezane črke C. D. X., t. j. consiglio
dei dieei.

V dvorani se je Rabati razvedrilo srce v
sijajnem društvu.

»Pri moji sablji!« je zavpil Rabata in dvignil
kristalno čašo proti svetiljki, »pri Vas je lepo,
gospoda, pri Vas jo kakor v raju! Vaše palače,
Vaše cerkve, Vaše gospe; Vaše vino, vse to ugaja
očem in srcu!«

»Ali zopet ste se dvignili ljuto na prejasno
republiko v senatu, da, malo da niste slavo peli
razbojniškim Uskokom!« je pregovoril Quirini.

»Jaz da branim Uskoke? •— Tržačane, Re¬
čane, da ! Ali one senjske smeti, svetega mi Josipa,
nikdar! Pri moji sablji!« je zavpil Rabata zopet in

lopnil po Sablji nem držaju, »ako bode prilika, za¬
vijem jim vrat, ali mi recite, da nisem plemič. Po¬
znam te vražje svate, pravil mi je o njih moj vrli
prijatelj, senjski škof; a vem tudi to, da niso po
godu svetlemu nadvojvodi Ferdinandu. General sem,
ljubim disciplino, a kje imajo Uskoki disciplino?
A sedaj moram oditi, gospodje in lepe gospe; rad
bi še jutri krenil v Ljubljano, tudi bi rad med
potjo pohodil svoje sorodnike v Gorici, pa se mi
mudi! — AP Uskoke bom — ne bojte se ! — Špa-
njolec Mcndozza je neumno govoril! — Jaz uredim
vse to! «

»General!« je pristopil Sabieno, ki je bil do
sedaj govoril s škofom, »hvala Vam na časti; ve¬
rujte mi, veliko srečo sem doživel danes, ali opro¬
stite mi na razstanku prošnjo. Ne prosim za-se, am¬
pak za poročnika Capogrossija, ki Vasje sem sprem¬
ljal. Kodom je iz Luke od dobre rodbine, a do
sedaj je služil kaj junaški v naši vojski, osobito na
Kandiji. Njegova stotnija je razpuščena, a mladenič
išče službe, katero pa tukaj težko vdobi, ker ni
rodom Benečan; za to prosi, ne bi-li Vaša mi¬
lost — — .«

Antonio je stopil pred Rabato in se mu po¬
klonil po vojaški.

»Da ga jaz namestim ?« se je nasmehnil

Rabata, ko je premeril Antonija od pete do glave,
»na Kandiji, velite? Dober junak! Bene! Všeč mi
je. Naj bode po Vašem, eccellenza! Sprejmem ga
v goriško mušketire za poročnika. Uren je, velite.
Bene! Naj bode moj pobočnik. Jutri ob zori naj
gre z menoj! A za Uskoke se ne bojte! Glejte,
jaz dvigam čašo in vsklikam:

»Morte ai ladri!«

»Morte ai ladri!« je zagrmelo beneško dru¬
štvo živo trkaj e z čašami.

Vgreti general se je poklonil društvu in usta¬
vil s svojim novim pobočnikom dvorano, a mali
zamorec je sprovel obojico z bakljo do gondole.

»Kje je .vaš stan, Antonio?« ga je vprašal
general, ko je sel v gondolo.

»Kakih petdeset korakov od tod v onem oz¬
kem kanalu, ali jaz Vas sprejmem domov, illu-
strissimo!«

»Cernu to? Pripravite svoje stvari in pridite
jutri ob zori v palačo cesarskega poslanca! Morete-li
po kopnem domov?«

»Morem, illustrissimo !«

»Torej izstopite. Police notte!«

»Pelicissima, illustrissimo !« se je poklonil
Antonio in skočil na kameniti tlak ter odšel ob ma¬
lem kanalu. Generalova gondola je odhitela, a An-

- .69  -

toni o jc krenil v ozko uličico, pevaje skozi zobe
veselo pesmico. Zaviti jc hotel ravno za temen
svod, za katerim je imel svoje stanovanje; ali v
tem trenutku se je pojavil pred njim človek —
redovnik. Antonio se je prestrašil, odstopil neko¬
liko. korakov nazaj in segnil po meču.

»Stoj !« jc zahreščal redovnik in je pograbil
častnika za roko, »stoj, kukavica!«

»Vi—i—i, ujec Cipriano v Benetkah?« je
zadrhtel Antonio.

»Ne imenuj me ujca, izrod, kisi svojimi pre¬
grehami ubil svojo mater, jadno mojo sestro.« An¬
tonio je pobesil oči.

»Ti si ogleduh deseterice. Vem, da ti je na pr¬
sih znak izdajstva. Ti si bil pri Velutiju. Kdo je
bil tam v gostih?« Antonio ni odgovoril.

»Govori, velim ti!«

»Nočem!« je dvignil Antonio ponosno glavo
in oko mu jc plamtelo kakor risu.

»Ah tako-li?« se je nasmejal redovnik. Ti
veš, da bi me beneški inkvizitorji polagali na mu-
čeniški stol. Kliči, daj! pokliči svoje tovariše, ali
jih ne pokličeš. Govori, kdo je bil tam! Kaj
se je govorilo? Ako ne, se jutri najde pismo z do¬
kazi, v katerem žrelu kraj dožejeve palače da dela
Antonio Capogrosso krive cekine s tajno družbo.

- (>0

Si-li kedaj videl, kako se zibljejo taki kovači na
vešalih med stebri svetega Teodora in Marka na
Pinceti? Govori!«

»Pri Velutiju?« je pomrmral Antonio jezno,
»so bili Rossi, Qnirini, de Dominis in Rabata.«

»Govori naprej, vse povej!« je rekel redov¬
nik. Dvignil je od mesečine bledo lice, drže še
vedno Antonija.

»Napivali so smrt Uskokom; — Marieta
Quirini je pripravila tajno Rossija, da naj se po¬
trudi, da pride Rabata v Senj, a meno je ime¬
noval Rabata svojim pobočnikom na prošnjo Velu-
lijcvo. To je vse.«

»Tebe?! — Tebe?!« je zadrhtel redovnik.
»D*.«

»Dobro!« je nadaljeval Cipriano mirneje, »idi
z Rabato, idi v Senj, ali delaj samo, kakor ti bom
veleval jaz — tu vešala — tam uskoški nož! Na,
kukavica!« je završi! redovnik in mu je vrgel
mošnjo cekinov na tlak, »vzemi, hudobnež, niti re¬
publika ne plača bolje. Torej nož — ali vešala!
A mene nisi videl!«

»Hvala Vam, ujec!« jo pomrmral Antonio,
in pobral mošnjo, »nisem Vas videl ni z jednim
očesom! Lab ko noč!«

A redovnik se je bil že zgubil.

— lil

IV.

Nedaleč od samostana svetega Pavla puščav-
nika je stala oh mestnem zidovju senjskem ozka,
visoka hiša, od sivega kamena, a nad hišnimi vratini
je bil vklesan v kamen grb knezov Posedaričev,
nekdanjih Dalmatincev iz Posedarja, a sedaj senjskili
veleposestnikov. V prvem nadstropju je stanoval
knez Martin Posedarič, udovec z hčerko Klaro, v
drugem nadstropju pa v skromni sobici njegova
mati, gospa Lucija Posedarička, slepa, petinosem-
desetletna starka. V sobici, čisto pobeljeni, ni bilo
videti nikakega sijaja, niti gospodstva. Na jedrn'
strani je bila čudna, trebušasta omara, vzidana
morda pred stopetdeset leti v debel hišni zid. Za
steklenimi okni omare si videl nekaj beneškega
steklenega posodja, nekaj turških čašic, čudne sta¬
rinske znamenitosti, in gotovo jej je bil. te redke
darove donesel preko morja v Senj kateri Posedarič,
bivši mornar pred mnogo in mnogo leti. Okoli
zidov so stale jake skrinje, v katerih je čuvala
stara gospa svojo obleko in tumbane (pčče), svoje
djerdane (ovratnik, posut z biseri) in kožuh. Sredi
sobe je stala velika miza, a v kotu postelja, ozka,
dolga, visoka in jakih nog, pokrita s perzijskim
pokrivalom. Na zidu si videl samo sliko čudodelne

trsaške Matere Božje, pod katero je noč in dan
gorela srebrna svetiljka, a ob njej je visela zelo
nejasna podoba nekega trgovskega broda, pod ka¬
tero je bilo pisano ime: »San Antonio di Padova,
vasello dei Possedari«. Ob sami postelji na drveni
stolici je sedela slepa, grbasta starka. Podobna je
bila bolj kamenitemu kipu, nego živemu stvoru.
Črn, kratek jopic, zapet s srebrnimi gumbi, v sredi
širokih, pri kraju ozkih rokavov, črna svilena suknja
odevala je starkino telo, a okolo vrata in glave
jej je bil omotan snežnobel robec, izza katerega je
gledalo rujavo, nabrano lice, finega nosa, tankih,
upalih ustnic, velikih, temnih — a otrpnelih očij ;
lice je gledalo izza robca, kakor stara slika iz si¬
jajnega okvirja. Noge so jej počivale na preprogi
v papučah rujave kože; ob strani jej je visela na
pasu debela, srebrna verižica, a na njej nekoliko
velikih ključev. S suhimi rokami je prebirala de¬
bele jagode svetega Rožnega venca. Za koga je
molila? Za ves rod, a največ za svojega Nikico.
Saj moli že polnih dvajset let za Nikico, joče za
njim, za svojim mlajšim sinom, da je celo oslepela
od solza. Niko je odjadral z brodom po morju v
Amsterdam, a od tam ni več glasu od njega. Sta¬
rejši sin Martin jej pravi, da se Niko skoro povrne
iz Genove; starka joče, moli in veruje in čaka


Niko iz 'Genove, čaka dvajset let, dasi ve ves
ostali svet, razim starke, da so Niko tunižki ro¬
parji že pred dvajsetimi leti ubili j>ri Malti.

Ali bi se ti našla katera duša, ki bi javila
ta žalosten glas, ki bi porinila nož v to dobro,
staro srce? Saj bi se zgrudila mrtva na mestu.
Bilo je poludne. Solnce je svetilo skozi mala okna,
silovita burja je tresla okna, tresla vso hišo. Starka
je molila. V tem hipu so se odprla vrata. Starka
je obrnila glavo tja. V sobo je stopil visok, širok
človek, silnih prsij. Nice mu je bilo podolgasto,
bledo ali krasno; črno oko se mu je igralo kakor
blisek na morju, črna brada mu je padala do pasu,
lasje so mu bili kratko pristriženi. To lepo, močno
moško telo je odevala obleka od plavkastega sukna,
ozke, črne hlače, a. na glavi je imel rodečo kapico.
Za njim je stopala deklica, prava očetova slika,
spuščenih dolgih kit, povešene glave, črno odeta,
a nazadnje jo vstopil v junaški zlati obleki s sabljo,
poln, zdrav, črnolas mladenič, sokolovega očesa,
jakih obrv in malih brk. Oko dekličino je blodilo
nestalno sem ter tja; sedaj jej je vzplamtelo pod
dolgimi trepalnicami, sedaj jej je zardelo lice kakor
roža, in polne prsi so se jej vzdigale silovito; mla¬
denič — je stopal slobodno, yešelo, kakor jelen v
gori; oko mu je sevalo kakor srebrni gumbi

na

junaških pršili; rudeee, polne ustnice so mu drhtele
radosti in blaženstva izpod črnih brk. —

»Kdo je?« je vprašala starka otvorivši usta,
»si-li ti Martin ? Imaš kak glas od Nike, imaš-li,
sinko ?«

»Nimam«, je odgovoril ponositi junak z
mehkim blagim glasom, »a jutri pride oče gvardijan
z Reke; on nam gotovo donose dobrih vestij, ker
mi je obečal o slovesu, da bode povpraševal na
vse strani.«

»Bode-li? Bode li?« je odvrnila starka, »to
je dolgo, sinko Martin, ah, predolgo! Sinoči sem
lepo sanjala o njem. Poljubovala, objemala in gle¬
dala sem ga, čuješ-li, Martin! gledala ga, ah, slepa
sirota. Dolgo je temu. Pomagaj mi Mati Božja s
Trsata! A po kaj si prišel, Martin? Vas je več
tukaj — tudi Klariča je tu. Si-li, zlato moje? Si-li?«

»Sem, sladka babica!« je zavpila Klara, spu-
stivši se na kolena in položivši lepo glavo v star-
kino krilo. Starka se je pripognila in jo prijela z
obema rokama za glavo. »Ali si objestna! Kako
sem se preplašila! Pa glej! glej! Mokre oči! Kaj
se je pripetilo mlademu srcu ? Zakaj ste došli,
Martin, da mi nosite nemir v moj mir!«

»Draga mati«, je rekel knez Martin, »nismo
Vam donesli nemira, marveč srečo in radost!«

»Srečo in radost, sinko?« jc pokimala starka
z glavo, »oj, to so redki gosti pri meni; ne znam
jim več imena.«

»Zares, mati«, je nastavil Martin. Danes je
doletel na dvor bol golob in me vprašal na ju¬
naško vero, je-li tu bela golobica. A jaz sem mu
odgovoril, da se ne spominjam prav. A golob mi
je rekel, da jo on pozna prav dobro in da bi mu
bila lepa družica ter je pristavil še, da je dobre
rodovine in da mu je prazna hiša. Nato sem pozval
jaz golobico, a sedaj vprašaj jo, kaj bi rekla, ako
bi golol) zagolčal, a ona, videla boš, da nc poreče:
»Nočem !« Doleteli so tudi bratje golobi in so rekli,
da jo bodo varovali s svojimi krili, in da jej ne
bode nedostajalo nikdar prosa.«

»Kaj mi pripoveduješ tu bajke, kakor na
Božič, in čemu te šale; ne veš-li, da je danes velik
post ? « se je razsrdila starka nekako, pritiskajo ži-
vahneje Klarino glavo. »Govori trezno, Martin!
Kaj jo! Svati? Da mi oženite Kla^ico; moje dete,
mojo Klarico?«

»D;\, mati«, je odgovoril knez. »V par be¬
sedah rečeno: Mojo Klarico snubi vrli plemič in
junak Jurij Daničič, sin mojega pobratima Ivana.
Vi veste mati, da jo to slavna kri. Vi poznate
njegovega očeta, Vi ste poznali slavnega strica

njegovega Jurija, radi čegar junaštva je podelil
cesar Rudolf vsemu plemenu Daničieev ogrsko
plemstvo; Vi ste bila, mati, posestrima Klare An-
tulovičeve, babice tega mladeniča, kateremu je ju¬
naštvo preraslo brke, sin je našega naroda, Senjan
in vlastelin. Jaz sem rekel: v božjem imenu! De¬
klica je pordečela kakor rožica in glejte nas, dobra
starka, pred Vami, da rečete tudi Vi svojo in da
blagoslovite zaročenca.«

»A ti? Ti?« jo dvignila starka dekličino
glavo in goste kaplje so jej drhtele v ugaslih očeh,
»kaj praviš ti, Klariča?«

»Jaz —« je šepnila deklica in zardela silno,
— »jaz sem tako srečna —• srečna, sladka babica!«

»Glej !« je nadaljevala, položivši roko na
Klarine prsi, »kako leti to srce — leti kakor la¬
stovica. Tu ni leka, razu n smrti, smrti! Jaz vem
to, kaj se pravi: tok, tok, tok! A meni si tajila,
idi, mlada grešniea! Ker po srcu sem izmerila,
da to ni vzplamtelo kar čez noč, da so to stare ji
računi. Modri ste! Izmolili ste litanije, pa sedaj
sto prišli semkaj, da babica reče: »Amen!« Modri
sto! Da, kaj nas briga slepa babica, v kot z
njo, je-li?«

»No bodite taka, mati! Vaše čiste roke so pečat
tej sreči; brez Vas ni blagoslova!« je dodal knez.

»Ti hočeš tedaj zapustiti babico ?« je zajokala
starka mirneje in pritisnila deklico na uvele prsi.

»Oh, babica! Tebe ostaviti! Mi li-je mogoče?«
je zaječala deklica.

»Ali ti je mogočo? Nespametno dekle. Mo¬
raš, moraš!« se je nasmehnila starka z solznimi
očmi; »ne veš-li, kaj pravi Bog: zapustiš očeta iu
mater in pojdeš za svojim možem. Kaj ti je ba¬
bica ? Morda še kateri Očenaš, pa v grob. Pretrpela
sem, hvala Bogu, dovolj na tem svetu! A ti si
mlada, ti idi po svojem srcu. A povej mi, kje je
tvoj dragi ?«

»Evo me, mati!« je kleknil mladenič pred
starko, »evo me na kolenih pred Vami, a brez
Vašega blagoslova ne vstanem, pri moji veri, da ne!«

»A ti si to, sinko!« je pregovorila starka in
jo iskala z roko Jurijevo glavo, »pridi sem, da vi¬
dimo«, je nadaljevala, gladeča mladeničevo lice, »mlad
si, čutim, gladek si, in cula sem, da si junak. Jo
li-ljubiš od srca; jo-li?«

»Oh, mati, ljubim jo !«

»Pa reci, sinko, je-ii lepa ? To veš bolj ti.
-lažje nisem videla nikdar, čuješ-li, nikdar! Ker
Bog mi je bil odvzel že vid, ko jo je mati poro¬
dila na svet. Povej mi, jc-li lepa?«

»Da, mati«, je odgovoril mladenič, »zelo lepa je.«

»Dobro, vzemi jo — vzemi!« je šepetala starka
z drhtečimi ustnicami, »naj Vaju Bog blagoslovi,
moja otroka. Varujejo naj vaju vsi božji angelji!
Bodita srečna Vidva i Vajin porod in molita za
dušo Vajine slepe sirote babice! Klariča, dušica moja,
čuj ! Povedala sem ti, kaj je božja volja. Ti poslu¬
šaj Boga. Mož ti je gospodar, oče, mati, dom in
ščit — on ti je vse. Brez njega ni življenja, kakor
ne mlina brez kamena; njegova duša je tvoja duša,
njegova tuga tvoje solze, njegova radost tvoje ve¬
selje. Jeden kruli bodeta jedla, iz jednega vrča pila,
pod jednim ključem počivala. Slušaj ga, ljubi ga,
teši ga! Ti veš, da možka glava mora iti v svet
v buiji, v boj, v kri, da mora iti v zlo. Teši ga,
blaži ga, gladi mu čelo in moli Boga za njegovo
zdravje. A ti, sinko, čuvaj mi dete; dobra je, čista
kakor rana rosa. Ima tudi gorko kri, a to je pri
vseh in tudi pri meni siroti; ali Klariča ne pre¬
kipeva. Drži mi to ptičico na svileni vrvici, ne drži
je na težkih verigah, da si no zlomi kril! Čuvaj
mi jo! Bog naj Vaju blagoslovi, otroka! Moja
draga otroka!« je zajecljala starka iz globočin srca
in si pokrila z rokama lice.

Mladenič seje dvignil na noge. Nemo je stal
prekrižanih rok in povešene glave pred tem čudnim
prizorom, kjer se objemajo starost in mladost, moč

- tS9 -

in slabost in zajedno se je jokal žalosti in veselja.
Slednjič je dvignil ponosno glavo, spustil levo roko,
del desnico na srce in rekel:

»Starka mati! In Vi knez, moj drugi oče.
Rotim se na svoje ime, na svoje zdravje, na svojo
junaško besedo, na svojo zvesto sabljo, na svojo
desno roko, rotim se Vam tu pred Vašim čestitim
obrazom in pred licem presvete Matere Božje, da
bodem Klari vedno dober drug, da nikdar ne pre¬
lomim njej dane besede, da bom nanjo pazil kakor
na oko v glavi, da se bom dičil z njo kakor z ju¬
naško perjanico (šopek peres za klobukom), da mi
ostane v srcu do mirnega groba. In ako ne izpol¬
nim, kar sem se prisegel na svojo dušo, naj ne
ugledam nikdar božjega obličja!«

»Amen!« je zvršil knez.

»Idite, otroci, idite!« je mahnila starka, »kasno
je, leči moram; oj kako pretresa burja svet. Reši
nas milostljivi Bog vsega zla! Drema se mi. Oh,
da bi sanjala o Niki, da bi ga zopet videla v sa¬
njali. A ti, Martin, da ne pozabiš! Za vse vprašaj
gvardjana! Lahko noč, otroci!«

»Lahko noč, babica!« sta odgovorila zaro¬
čenca.

»Ali Klariča!« se je spomnila starka in je
zgrabila za ključe, »bodi sem. Odpri s tem kiju-

70  -

čem omaro. \’ drugem predalu najdeš rudečo skri¬
njico. Donesi mi jo!«

Klara je naredila kakor jej je velevala starka;
a ona je odprla previdno škatljico ter je začela ti¬
pati in kopati po njej.

»Ha, tukaj si!« se je nasmejala starka. Na
to je izvela velik zlat križ, posut z rubini, na zla-
tej verižici. »Na, vzemi v dar od mene, Klariča!
Ta križ mi je dala moja mati, ko sem se poročila,
in jaz sem ga ohranila za vnukinjo. Dobro ga ču¬
vaj ! To je sveta starina, čuvana v naši rodbini sto
in sto let. Jednemu mojih pradedov ga je dal Krški
knez Frankopan. Takrat so bili krški knezi sonjski
gospodarji. Dal mu gaje radi zvestobe in junaštva.
Čuvaj ga! Dokler je cel, se ti ne more dogoditi
nobena nesreča. Cuj me! Izpade pa kateri kamen,
gorje tebi! To deni zopet lepo v omaro. A sedaj
lahko noč!«

Zaročenca sta odšla za knezom. Klara se je
vrnila z očetom v svojo sobo, a mladi junak se je po¬
slovil in izišel na ulico. Tu je srečal Orloviča.

»Dobro srečo, junak in gospod!« je zakričal
Uskok, »kako je z zdravjem? Pa čemu te povpra¬
šujem potem? Govori se po mestu, da zbiraš dičue
svate! E, dobro si opravil, na lepo srečo si se na-

- 71  -

meril. Saj je vredna nevesta tri cesarske gradove.
Bode-li kmalu ? «

»Hvala ti, vojvoda Juriša!« se je nasmehnil
mladenič. »Po Treh Kraljih, ako Bog da. Ne čudi
se, zagledal sem se v tebe! Ti si orožje poigral,
kakor pravijo. Benečani kar pokajo jeze. Pol veka
te nisem videl, niti v svate me nisi pozval, a ne¬
poznanemu gostu je mesto za vrati. Nu, povej mi,
kako je s teboj ?«

»Ne karaj me, gospod Jurij !« je odvrnil Uskok,
»saj sva skupaj pojedla marsikako zrno soli, mar-
sikako mrvico kruha, pa ni treba poziva in čaka¬
nja. Da, jaz nisem prezrl tvoje častite osebe, ali
tebe ni bilo doma; odšel si bil namreč v krajino.
Jaz sem pa moral hiteti, velika sila je bila! Kako
je bilo to? Slabo, rečem ti, gospod Jurij! l)a se
ne bi nikdar nasekal turških glav, ako nisem nosil
o tem glavo v torbi. Ali pomagal mi jo Bog in
sveti Nikolaj. Enkrat so potisnili naši Uskoki ladijo
v morje, se-li ne bi našla kje pest beneških glav.
To so bili možje moje čete, vražji možje do jed-
nega Brnka Arapčeviča, pravega rabelja in hudo¬
delca. Prežali smo na čoln iz Vrhnika, pa za njim!
Ko sem zapazil, da to niso Benečani, ampak do¬
mača vrhniška kri, rekel sem svojim: »Varujte se,
bratje! Ne drezajmo teh mirnih ljudij, to je naš

narod!« Zaman, mornarji so mi zgrabili barko in
so plenili brez obzira. A malopridnež Brnko ni iskal
ne srebra ne zlata, ampak kakor pes je skočil na
jedno deklico. Si-li kedaj slišal, da junak napada
deklice ? V meni je vskipelo, potem sem zavpil:
»Brnko! v stran roke!« ali malopridnež mi je od¬
govoril : »Išči ti svoje, vojvoda, jaz sem našel svojo,
deklica je moja z lepa ali z grda!« Deklica se ga
je branila z jokom; jaz pa sem vzel malo
puško, nameril, sprožil in rabelj je plusknil v morje.
Tako sem rešil Dumo in povrnil sem jo domov.
No, dogodilo se je pri tem, da sva se zagledala.
Ali kaj še, neki Benečan se je bil polakomil za
bogato dedinjo in sorodniki so jo silili dan in noč :
»Vzemi, vzemi vendar gospoda!« Ko je imelo po¬
čiti, mi je poslala reči po ribiču, a jaz, gospod,
sem šel sredi burjepo njo. Združil sem vraga z črno
zemljico, polegel nekoliko Arbanasov in odnesel
svojo Dumo iz pasjega žrela. Posodariči so je lepo
vsprejeli v hišo, a gospici Klari hvala ud mene in
od Boga blagoslov, da je dala revni siroti strehe,
ker pri meni ni mogla neoženjena prenočevati. Po¬
tem smo imeli svate in Duma jo sedaj moja žena.
Tako je, — a da vidiš, kakšna je, glej, pred našo
hišo smo, pa stopi z menoj. Žena se razveseli, ko
izve, da si Klarin zaročnik. Seveda, nekoliko se

- 73

sramuje, ali kaj hočeš? Mlada kri in — v tujem
kraju.«

»Dobro, pa poglejmo, ali te je vredna,« je
odgovoril Daničič in oba sta stopila v Orlovi-
čevo hišo.

V.

Blizu Božica je bilo, vreme mrko in burno.
Okoli osme ure zvečer je sedelo jako živahno dru¬
štvo za dolgo mizo refektorija v senjskem meniškem
samostanu. Bratje so se bili že umaknili v svoje
izbice, izmolivši svoje obiene molitvice, samo oče
Viktor, samostanski gvardijan, jak, poln in visok
mož, je ostal z svojimi gosti, z odlično senjsko
gospodo.

Slaba svetiljka je razprostirala svojo mrko
svetlobo po kamenitem podu dolge dvorane, po
prašnih slikah svetnikov reda sv. Frančiška, po ve¬
likem bakrenem vrču na sredi mize, po možkih licih
junaških Senjanov. V velikem •kamenitem kaminu
jo plapolal veselo plamen. Tu je bilo toplo in ugo¬
dno, a gospoda je malo marala, kako burja silovito
bije v okna, kako nemilo žvižga po dimnikih. Na
čelu mize je sedel oče Viktor, mož črnih, bistrili
očij, vrlo pametnega izraza. Ob njem so se razvr¬
stili kapitan Danilo Barbo, knez Martin Posedarič,

74  -

vojyode Jurij Daničič in Juriša Orlovič, grajščak
Vuk Hreljanovič, posestniki in starešine Vuk Ma-
tijaševič, Anton Miluilčič in Mihovil Radio, kršni
in čestiti ljudje, a malo dalje, bliže kaminu, je dre¬
mal s prekrižanima rokama na trebuhu, mestni no¬
tar. Oče gvardijan je natakal pridno iz bakrenega
vrča v čaše dalmatinsko rudeeo kapljico, a gosti
so pili in se vrlo živahno razgovarjali, mahaje silno
z rokami.

»E, Boga mi, knez Martin !« se je pretegnil
kapitan Barbo ter zazvonil z levo roko z srebrnimi
novci v žepu in bil z desnico po mizi, »prav lepo
si opravil, dobrega zeta dobodeš. Mož si ti Jurij, do¬
bra glava, pridna roka. Glejte ga, kako se je zažaril
mladenič! Bog te noče, zakaj se sramuješ ? Saj nisi
deklica. Bog te živi, mladi junak! Tebe in tvojo
nevesto!« je dvignil kapitan čašo, a za njim vsi
gosti klicaje: »Na zdravje, Jurij!«

Jurij sc je zahvalil pokorno.

»Hm!« je cmoknil kapitan z jezikom in iz¬
praznil čašo, »ali greje ta tvoja kapljica, oče gvar¬
dijan; vidim, da malo maraš za beneške galije, ki
nam obsedajo luko, ker, ali tvoja klet nima dna,
ali so ti to divno pijačo donesli v mehih krilati
angelji preko brodov tega beneškega pesoglavca
Baskvaliga!«

»Sodi sc nam niso posušili, livala Bogu,« jo
odgovoril gvardijan smej6 se in je natočil kapitanu,
»našla bi se v tem našem siromaštvo še katera
kapljica za to svetlo gospodo, ki se, mislim, ne
more potožiti — — ■— .«

»Da, pater Viktor ne napaja žejnih,« je po-
mrmral mestni notar sklonivši se od sna.

»No, a ko se niso nam posušili sodi, sc ni niti
Vašemu gospoustvu mošnja«,nasmejal seje Viktor,
»ker sodd po srebrnem žvenku v Vašem žepu — - — .«

»Ha! ha! ha!« se je prijel za trebuh ka¬
pitan, »ste-li slišali, gospdda, kakšen obrekovalec
je pater Viktor? Na!« je vrgel kapitan srebrno
škatljo na mizo, »na, čitajte, kaj piše na škatlji. Na
njej ni niti krilatega grabežljivega leva, niti imena
dožeja Paškvala Čikonja ali Marina (irimanija —
ali bog-mo, na njej ne najdite niti slike svetlega
cesarja Rudolfa ali nadvojvode Ferdinanda. Skatlja
je od pokojnega nadvojvode Karola. Ro tem mora
zaključiti vsaki pametni človek,- da ta šlcatlja ni
beneški odkup, niti cesarska plača, katere pod Fer¬
dinandom še nisem dobil, ampak mrvica bolj sreč¬
nih časov. A? je-li tako?« je pokimal kapitan
z glavo.

»Kapitan,« je lopnil grajščak Vuk Hreljano-
vič po plečih Danila, »ti si mi vesel svat in pošte-

76  -

njak, no, povej nam, za Boga, zakaj nosiš na svojem
srcu te tri srebrne križce, kakor nekak znak smrti.
»Povej, kaj je to?« —

»Znak smrti je!« je zavpil Barbo in skočil
na noge, a oči so mu plamenele kakor risu. »Ali
pustimo to, Vuk!« ter spusti vši se zopet na stol, si
je podprl glavo' in se zamislil.

»Povej nam, Danilo! Kaj je to?« je zaprosil
knez Martin.

»Povejte!« so navalili vsi.

»Naj bo! Pa hočem,« dvignil je kapitan glavo,
spraznil čašo in začel: »Ti trije križci značijo smrt
— značijo osveto. Poslušajte me! Dvajseto leto teče
temu. Bil sem mladenič kakor dren in zastavonosec
kranjskih arkibuzirov v Gorici. Čuvali smo tam
mejo pred Benetkami. Z menoj sti živeli mati in
sestra. Mi smo stari plemiči nekje tam iz Italije --
ali vojaški rod — pa tu se živi z malo plačo, a
mošnja ni nikdar polna. Mi smo imeli razun moje
plače še samo dva tisoč cekinov i motka, a od teli
smo deli tisoč pod ključ; naj čakajo rumenjaki,
dokler se mi sestra poroči. Moja sestra! Moj Bog!
Kako krasna je bila ta zlatolasa devica, kakor ro¬
žica, kakor zvezda, kakor angelj ! — Imenovala se
je Karlota. Pa tako sramežljiva, tako ljubka, tako
mila — — — oh!

Ali saj nisem pesnik, da vam jo dostojno,
opišem, toda pravim vam, v cerkvi niste videli
lepšega angelja. Živeli smo tiho, v samoti, jaz sem
hodil po vojaški službi, mati in sestra sti delali
doma. Jaz nisem niti popival, niti kockal, in ker
mo niso videli na veselem pijančevanju, prisili so
mi drugi nadevek: »Svetnik Danilo«. Briga mi!
Živel sem veselo sč svojo zlatolaso sestro in ma¬
terjo. Bili smo srečni, presrečni. Najedenkrat je
prišla zapoved moji četi, da krene k beneški meji.
Ženske sem moral pustiti v Gorici. Mati že tako
ni mogla iz hiše radi trganja; pa kaj naj de¬
lajo ženske v vojaškem taboru ? Nekako težko mi
je bilo; ko je nekega jutra sezval bobnar mojo
kompanijo na pot, kakor da hi bil tolkel po mojem
srcu. Mati jokala, sestra jokala, jokal sem — pri
moji sablji — tudi jaz. Odšel sem. Tri mesece smo
čakali Benečane ob meji, slednjič smo se vrnili v
Gorico. Kako sem bil srečen! Ali ko sem prišel
tja, kako se je vse čudno spremenilo. Mati sc ni
mogla niti makniti, a Karlota, moja rudeča, polna,
vesela Karlota — bleda, suha, nevesela, samo v
zemljo je gledala pred menoj. Gledal sem dan,
dva, tri dneve, gledal teden dnij, jaz, kakor da hi
bil Karloti na potu. Slednjič sem rekel sestri ojstro :
Govori! a ona v jok. Govori! sem zagrmel jačje,

— 78  —

in ona mi je pripovedovala — ali kaj ! Bil vam
je tu neki bogat plemič, vražji zapeljivec lepega
lica. Ta je prežal na Karloto, ko je šla v cerkev.
Pretkana glavica se je razgrela. Vrti se, namigaj,
vzdihuj, pa to, pa ono, in ko na vse to trkanje
ni bilo odziva, podkupil jo staro deklo, splazil se
pod mrak v hišo, ko je mati spala — in — in
moja sestra je imela biti mati — a ni imela moža.
Mati seveda ni nič vedela o tem. Vdaril sem sc
s potjo ob čelo, zapodil sem deklo, opasal sabljo
in hitel k plemiču, dude se mojemu gnjevu, od¬
govoril je ljubeznjivo, da oženi deklico. Prisegel
je in sestra je bila zadovoljna. Naj bode tako, sem
rekel, in vse sem po tihem povedal materi. Plemič
je hodil v hišo; določili smo dan svatbe. »Sila je
je bila. Prišel je rok, ali ženina ni bilo. Iskal sem
ga, ni ga bilo doma, ni ga bilo v Gorici — po¬
begnil je v svet — — «.

»Da bi ga puška ubila!« je planil Juriša in
segnil po svojem nožu.

»Čez pol leta mi je umrla sestra žalosti,
umrlo tudi dete, a dva meseca potem sem zakopal
mater. Po tem sem slišal, da je ta božji grešnik
oženil bogato hčer sestre škofa lavantinskega, s
katero je bil zaročen več let. Gnalo me je iz Go¬
rice ; pred odhodom sem obiskal na pokopališču

— 70  —

tri milo križe; na njih sem se zaklel pred Bogom,
da se maščujem. Onega dne sem si prisil na srce
te tri križce, naj me spominjajo osvete — in pri
mojem imenu, maščujem se. Dvajset let jih nosim,
in nadejam se skoraj prilike.«

»A ta plemič — ta ničvrednež?« je vprašal
knez Martin.

»Je gospod baron Josip Rabata, vioedom
kranjski,« je odgovoril kapitan.

»Da bi ga ubila strela!« jo zagrmel Juriša.

Gosti so obmolknili. Kapitanu je padla solza
na brke. Malo se je zamislil in izpraznil drago
čašo. Nadaljeval je mrko:

»Pustimo to! Moja stvarjo! Vas se ne tiče !
Govorimo o čem dragem. Da, oče Viktor, kaj ste
čuli na Reki o naših senjskih poslih?«

»Mnogo sem povpraševal; toda ničesar nisem
izvedel, razun da se škof Mark Anton vozi radi
teh poslov semtertje«.

»Vso se mi zdi«, je začel knez Posedarič
resno, »da niste naredili pametno, ko ste podpi¬
sali oni mir z Benečani. Mi Senjani ga držimo,
ali pa ga drže oni ? Smejo-li naše bulije slobodno
iziti iz luke ? Pa kdo se je zajamčil za Benečane ?
— Senjski škof!«

»Res! Res!« je potrdil stari vlastelin Radič.

— 80  —

»Ali kako da ne bi to pismo veljalo, ko sem
je jaz pisal in optima forma in na to udaril pečat,«
je dodal notar Srebrnjak.

»Prevarili so nas v zvestobi, gospoda! « je
planil vojvoda Orlovič.

»Zdi se mi«, je nadaljeval knez Martin, »da
so nam vrgli to vado, da mirujemo, dokler ne
spletejo okoli nas mreže. Jaz ne verujem škofu.«

»In narod sc silno vznemirja!« je pristavil
Jurij Daničič.

»Gospoda!« je pregovoril kapitan Barbo, »ne
mislite, da se meni zdi čist ta račnn. Jaz sam uvi¬
de vam to. Zanesel sem se na škofa. Jaz sem rad,
rad umiril senjski narod, ker tu beneška nevolja,
tam, zlasti pri Kaniži — turška. Ali prevaril
sem se.«

»Z Benečani ni nikdar miru in tudi ga ne
bo«, je dvignil knez Posedarič junaško glavo in
oči so mu iskrile živahnejše. »Ali naj iztrebijo oni
nas, ali jih končamo mi. Dokler bodem dihal, bode
v tem srcu mržnja na Benečane, ker oni zatirajo
naš narod, ker delujejo, da bodemo mi njih sužnji

— pravcati sužnji. Moj rod je od stare hrvatske
korenine — iz Dalmacije. Glej tu nekdaj lepo —

— sedaj žalostno zemljo. Iztrebili so nam vino¬
grade, posekali oljke, da gonijo naš narod na morje,

— 81

izkoreninili so naše gozde, da si napravljajo ladije,
v katerih bode množil suženj Dalmatinec sč svojim
znojem, sč svojo krvjo bogastvo in slavo oholi Ve-
neciji. Vprašajte Carigrad, Korejo, Famagasto,
Lepanto! Čegava slava je to ? Beneška. A čegava
sablja je šekla, čegava kri tekla ? Morda hinavskih
senatorskih čet z Markovega trga, morda bogatih
kramarjev z Rialta ? Nikakor ne! Hrvatska sablja
se je bliščala, iz hrvatskega srca je tekla junaška
kri za tujo slavo ! Kaj čaka vas, ako bodete mehki,
pokorni, vas, slobodnih junakov, (ličnih plemičev?
Robstvo, večno, kleto robstvo, veriga na beneški
galiji, muka pod svinčeno streho ali smrt v pod¬
zemni globini dožejevc palače. Glejte mene! Moj
rod je zapustil staro domovino, lepo Dalmacijo,
kjer našinec sedaj ne velja nič, kjer mu tuja noga
stoji za vratom, kjer ne smeš slobodno junakovati,
ni dihati, ni misliti. Pa vprašam vas, katera dru¬
žina v tem mestu nima zahtevati od Benetek brata,
očeta, sina, moža ali ženina ? Iti ako vam ni to
dovolj, spomnite se naših krvavih ran, spomnite se
slavnega Klisa, tega večnega spomenika junaka
Petra Kružiča ! Na te moje oči sem gledal to
večno sramoto slavne Venecije. Četrto leto teče
temu, vi veste, kako je knez Bartolovič otel s po¬
močjo senjskih junakov trdi Klis iz krempljev

6

- 82  -

osmanskega zmaja, vi znate, kako je slavni kapitan
Albričič junaški branil to gorsko gnjezdo, vi veste,
kako so mu pritekli v pomoč naši junaki pod po¬
kojnim škofom Antonom, kako jo celo sam škof
padel, kako smo general Lenkovič, moj sorodnik
Jurij, in jaz utekli komaj živi turški zasedi, za
katero so Benečani dobro znali, kako je izgubil
Albričič glavo, ko se je predal na trdno vero. In
videli smo jadra beneških ladij, kako je beneški
general Benedikto Moro stal pod orožjem sč svojo
vojsko —• krščansko vojsko — in mirno gledal,
kako stoterna turška vojska s prevaro seče krščan¬
ske junake — in beneški general ni pomagal. Jaz
sem to gledal. To vam je slavna Venecija, to vam
je ona stara sleparka, s katero sto sklenili mir. No,
jaz sem se zaklel onega dne na sabljo svojega očeta,
da bodem do groba mrzil Benetke, da se bom ma¬
ščeval do svoje smrdi.«

»Dobro si govoril, knez!« je skočil vojvoda
Orlovič, »dobro, kakor da bi igral na gosli. Da
bi jih naše sablje do sledu iztrebile s tega sveta.'.
Da bi Bog dal!«

»Da bi Bog dal!« seje  odzvalo vse društvo.

V tem trenotku so se otvorila skrivaj vrata
refektorija, a v sobo je stopil prekrižanih rok
visok, mršav, bled redovnik v beli obleki z črnim

talarjem. Oči so mu plamtele čudno. Neopažen se
je vstavil na vratih in rekel:

»Da bi Bog dal! Amen.«

Glave vseh so se obrnile v čudu proti vratom.

»Mir z vami in blagoslov Gospodov na vas!«
je potegnil redovnik. — »Gospodov duh me je nav¬
dihnil in burja me je donesla na svojih krilih k
vam, katerim je podal Bog Izraelov plamteč meč,
da obranite sveto znamenje križa od paganov in
lažnjivih prerokov! Mir s teboj, slavni rod maka¬
bejski, ki si pretrgal verige Judove, ki si razbil
glave sovražnikov, kakor Gedeon črepinje! V te
naj vlcze moč ih jakost Gospodova, da se ti vpre
junaško srce peklenski hinavščini.« Redovnik je
umolknil za trenutek; na to je nadaljeval: »Začu¬
deni me gledate, junaki sv. križa, neznan sem vam
po licu, tuj po jeziku. Ali po srcu sem vaš. Na
svoja ledja sem vzel težak kamen, da me ne bi
odnesla burja v valovito morje, in peš sem prišel
preko planine, da vam javim, kako lazi okoli vas
tuleč lev, ne bi-li med vami ugrabil plena. Ste-li
culi za patra Cipriana Gnida iz Luke, kateri seje
dvignil pred licem svetega očeta, da obrani junaške
Uskoke peklenske hinavščine blodne Veneoije, ka¬
terega je beneška zloba vkovala v težke verige,
vrgla v mračno temnico, ki pa jc otresel te verige

6 *

in zagrmel kramarskemu plemstvu na Rialtu : »La-
žeš o Uskokih, junakih božjih !« Ste-li slišali o bo¬
žjem slugi, ki stoji na desnici slavnega Hrvata,
generala Lenkoviča ?«

»Slišali smo!« so skočili gosti na noge.

»Ta Cipriano Gnido — sem jaz.«

»Cipriano Gnido!« so se začudili vsi.

»Ta Cipriano prihaja, da vam pove, da se
Senjanom huda plete. Vaš pastir — Mark Anton
vas je izdal Benečanom. Zaklel se je tajno, da izda
svojo čredo volku. Prevalil je cesarja, hlineči mu
pravico, prevalil vas, ko vam je hlinil mir. Mislijo
vas izgnati iz Senja, na vse strani'sveta, izkoreni¬
niti vaše lepe gozde, ubiti vašo vojvode, sežgati
brodove, vzeti vam glavo, blago, sabljo, ime, do¬
movino . a hinavščina Marka Antona jo izbrala

za svoje orodje beneškega podkupljenca, generala
Josipa Rabata.«

»Sanguc di dio! Rabata!« je kriknil kapitan
in vdaril s pestjo na prša. »Ura sc približuje. Smrt
izdajalcem!« je dvignil kapitan čašo.

V tem trenutku so se zabliščale sablje in noži.
Junaki so prekrižali svetlo orožje, a gvardijan je
položil nanje razpelo.

»Junaki!« je spregovoril knez Posedarič mirno
in svečano, »pri našem raju in domovini, pri naši

veri in poštenju, pri našem imenu in plemenu, pri
naši sablji in slavi, proklct bodi oni med nami, ki
ne brani doma od izdajstva, naroda od nesreče,
mesta od propasti!«

»Proklet!« so zagrmeli gosti.

»Osveta Vcneeiji! Smrt Dominisu in Rabati!«

»Smrt!« se je odzvalo vse društvo.

»Amen!« je završil redovnik in razširil roke
nad glavami.

»Amen ! Amon !« je zatulila burja nad Senjem
kakor trobenta sodnjega dneva.

"VI.

Sredi meseca januvarja leta 1601 je bilo na
Reki izredno živo. Temne ulice, nizke krčme starega
mesta so bile polne raznovrstne pisane vojske, a
dan za dnevom so dohajale nove čete iz Gorice,
Pazina, Trsta, Karlovca in Ljubljane. Največi šum
pa je bil dne 26. januvarja predpoludne, ker je
imela priti zadnja kompanija goriških arkibuzirov
pod kapitanom Edoardom Lokatellom. Redovniki,
mestni starešine, kramarji, čevljarji, branjavke,
kranjski orožniki rumene lcompanije, istrski beli ko¬
nji ki, nemški mušketiri, karlovški lahki konjiki in
štajerski zeleni oklopniki — vse to je hitelo k
mestnim vratom pri morju, ker so imeli priti

— 86  —

Goričani na brodovih iz Trsta, čemur je privolil tudi
g. Gierolamo Cornaro, mladi uj)ravitelj beneške
Istre, in g. Filip Paskvaligo, - zapovednik beneške
mornarice v jadranskem zalivu, kateri je stal s svo¬
jimi brodovi v Omišlju na otoku Krku. Svet seje
zelo čudil tej nenadejani milosti beneške gospode,
katera ni trpela sicer oboroženih nebeneških ladij
v tem morju; seveda, ljudje so dobro vedeli, da so
se bili beneški generali in g. cesarski poverjenik
Rabata lepo dogovorili o tem, svet je po tem slutil,
da kakšnega Uskoka zaboli glava —- ker se je vsa
ta vojska pripravljala v Senj.

Pred vrati pod velikim mestnim stolpom pri
morju se je bil naslonil ob zid majhen bradat čast¬
nik v arkebuzirski obleki pod širokim klobukom,
gledajoči mirno, ali pozornim očesom to šareno vr¬
venje. Ta častnik je bil signor Antonio Capograsso,
pobočnik cesarskega poverjenika Rabate. On je gle¬
dal to radovedno množico ljudij, kakor da se vse
to ne tiče njega, kakor da se naslaja na tem buč¬
nem prizoru. Iznenada se je vstavil pred njim drugi
častnik, brkat človek, rudečega nosa pod grčastim
Slomom. Iz očij je sijala temu človeku svetlost
žganja.

»Zdravo tovariš!« je viknil zamolklim glasom,
»drago mi je, da te vidim; Anastasius Holcinger

87  —

se zovem, zastavonosec prve čete nemških muške-
tirov! «

»Ne razumem nemški,« je odvrnel arkebuzir
italijanski ter zganil z ramama.

»A — it!« je lomil zastavonosec italijanski —
»niente tedesco! Bene! ma znaš, tovariš arkebuzir
— mi Uskoke pekli, šekli, tako, tako!« in pri tem
je Holcinger z roko sekal zrak na vse strani —
»per bacco! si • — mi pojel, Uskoke — vse! Ma-
ledetti ladri! «

»Bene!« seje nasmehnil Capogrosso zganivši
z ramama.

»In veritšl ladri ladrissimi! Pagani! Turki!
Vragi! pijejo kri — jedč človeško meso — sono
canibali! Per Bacco!« grmel je zastavonosec, zi¬
bajo se dalje na nestalnih nogah in sekal zrak:
»Al’ mi tako — tako!«

»Bene, bene!« je odvrnil Capogrosso nestr-

pljivo.

»Na kosce, parola d’ onored Jaz sem trezen,
zelo trezen, parola d’onore! Kaj mislite vi, da ni¬
sem trezen?« V tem trenutku je opazil Antonio
bodulsko barko, katera jc bila ravno pristala h
kraju. Oči so mu vzplamtele, namršil je obrvi in
rekel dolgočasnemu junaku:

»Addio, signor Olcinger!«

— 88  —

»Mio rispetto!« se je poklonil mušketir, ko
je snel šlem in se trikrat poklonil: »Mio rispetto!«
Zatem je odšel proti morju.

Iz bodulske barke je izstopil bradat cerkveni
dostojanstvenik. Ko je bil dal brodarju beneški to¬
lar, preril se je bi - zo povešene glave skozi ljudstvo
in krenil proti mestnim vratom.

»Dobro došli, reverendissimo!« gaje pozdra¬
vil Antonio.

»Da si mi zdrav junak!« je odvrnil prišlec
— škof de Dominis.

»Gospod cesarski poverjenik me je poslal, da
Vas dočakam. Kako je z našimi posli ? Ste-li našli
generala Paskvaliga ? «

»Baš idem h komisarju«, je odvrnil škof.
»Naši posli ? Nikdar bolje. Paskvaligo dozvoljava,
da se vojska prevede po morju v Senj.«

»Benissimo!«

»Ali delati moram brzo. Senjani so nekaj sli¬
šali o naših namerah. Nekdo nas je moral izdati.«

»A vraga? Kdo bi bil tak malopridnež?«

»Ne vem. Vittorio Barbaro, pobočnik Paskva-
ligov mi je govoril o tem v Omišlju. Pravi, da se
Senjani pripravljajo na odpor, da je tu kakšna
zarota. «

»Je-li mogoče?«

»Glava vsemu da jc knez Posodam;, a z njim
je tudi Daničič, razbojnik Juriša, in celo gvardi-
jan Viktor. Niti Barbo ni čist človek.«

»To mislim tudi jaz,« je odvrnil ogleduh.

»O tem ne govori nič Rabati. Piši šlobodno
svčtu dcsetorice. Dii, reci, da je Rabata nekaj bolj
mehak. Kaj pa da, denarjev potrebuje.«

»Bene!«

Obojica je prišla, tako razgovarjaje se, do pa¬
tricijske hiše, blizu cerkve sv. Vida, v katero sta
vstopila brzo.

V sobi prvega nadstropja je ležal, oblečen,
na postelji Josip Rabata. Nekoliko je bil bled,
mračen, a oči so mu bile nenavadno motne. Ko
je opazil škofa, pridvignil se je nekoliko in mu
podal roko.

»Ah, revercndissimo! Dobro došli! Brzo ste
se vrnili!«

»Da sto mi zdrav, illustrissimo,« je [(ozdra¬
vil škof.

»Zdrav, zdrav! Vraga sem zdrav! Vidite,
zopet me trese mrzlica, ki me je zgrabila v Gorici.«

»Vi ne bodete mogli torej v Senj?«

»Hočem, moram! Ali povejte mi, ste-li našli
Paskvaliga ?«

»Da, čujte, poročnik Capogrosso!«

se je vz-

»Na Vašo zapoved, illustrissimo! «
ravnal častnik.

»Jc-li prispel kapitan Lokatello s svojo četo?«

»Ni še, ali nadejamo se ga vsaki čas.«

»Pišite ordonancije vsem vodjem čet. Naj
bodo vse čete pripravljene na odhod. Prvi naj
bodo nemški mušketiri. Zastavonosec Holoinger naj
manj e pije, ali ga potiram. Zatem naj — «

»Kapitan Gallo?«

»Nikakor ne. Gallo ima v svoji kompaniji
mnogo Hrvatov, a ravno tako g. Vid Klekovič.
Možje so jim nezanesljivi, ne gredo radi na Uskoke,
streljali bodo v zrak — a Klekovič je človek
mehkega srca. Ti naj gredo zadnji. Drugi naj
gredo goriški arkebuziri, kranjski in tržaški pod
Lokatellom in Graselom. To so ljudje. Na nje se
lahko zanašam. Za njimi naj gredo štajerski dra¬
gonci in čički Deli konjiki. Precej naj sc jim raz¬
delita hrana in strelivo, da jim bode dovolj. V
Senju ne najdemo ničesar. Itlite, Gapogrosso. Čez
dve uri donosite mi ordinacije, da jih podpišem.
D it, pojdite h kapitanu mušketirov na Trsat, naj
pride še danes k meni.«

»Na Vašo zapoved —■ general«, se je po¬
klonil poročnik ter izšel, sporazumevši se skrivno
z jednim očesom z škofom.

— 91  —

»Kaj pravi tedaj general Paskvaligo?« je
Vprašal željno Rabata.

»Jezi se, strašno se jezi,« je odgovoril škof.

»Pa zakaj ?«

»Kakor hitro'sem prišel pred njega v Omiš-
lju, nahrupil je na-me, da Vam, illustrissimo, ne
veruje, in da ne mislite izvršiti, kar ste obečali
republiki. Sramota je, je rekel, kar se dogaja dan
na dan. Uskoški zlodeji so oplenili zopet pri Zadru
nekoliko beneških ladij olja, pri Hvaru so ugrabili
cel brod sardelj, a provcditor (upravitelj) Carnaro
mi piše, da je v istrske vasi provalila četa malo¬
pridnežev Juriševih pod cesarsko zastavo. Je-li to
strogost, katero vam je obečal Rabata, so-li to za¬
sluge, za katere išče nagrade?«

»Ali, reverendissimo, niste-li rekli generalu,
da uničim to vražjo golazen z jednim mahom. Pa
sem-li jaz kriv, da je oglušel nesrečnik Barbo mo¬
jim strogim zapovedim?«

»Dokazal sem mu seveda 'vse, govoril sem
cole štiri ure, pa Vaše gospodstvo me pozna,
kakšen prijatelj sem Vam, ali verujte mi, Benečan
je trdoglavec.«

»Sveti Josip, kaj naj počnem? Mrzlica me
muči, mučijo me upniki. Vse sem potrošil. V

— 92  —

kratkem potrebujem 5000 cekinov, ako ne, mi bode
slaba pela !«

»Zato hitite, general, izvršiti generalove po¬
goje, potem dobodete, kar zahtevate, dšt, celo še
več. «

»Po tem še le. — Škof! Škof! Kaj naj bode
iz tega ? Meni in moji ženi zaplenijo vse kar imava,
a cesarsko plačo čakati — — — ? «

»Hitite, prijatelj, ker Senjani so nekaj zavo¬
hali. Vojvode in vlastela se puntajo, najbolj Po-
sedarič —«

»A Barbo?«

»Ne de nič. Evo vam pogojev! Spisala
sva jih jaz in Paskvaligo. Po morju smete voditi
vojsko. Ta papir je vreden najmanje 5000 bene¬
ških cekinov.«

»Ali da so zaznali za to tajnost, pravite?«
je prebledel Rabata silno. »Po kom ? Da graški
dvor — — — ? «

»Mirujte. Ni-li z Vami Marko Anton de Do-
miiiis. Jaz pojdem v trsatski samostan po važnem
opravilu. Do večera se povrnem. Vi proučite po¬
goje in izdajte zapovedi. Mir z Vami!« je rekel
škof in odšel.

❖

^ %

Čez kake pol ure sta so spenjala senjski škof
in poročnik Capogrosso po onih silnih stopnicah,
po katerih se prihaja do svetišča čudodelne Ma¬
tere Božje trsatske nad Reko. Govorila sta živo,
jezno. Ko sta prispela do vrha stopnic., je rekel škof:

»To so pogoji, dragi Antonio, sklenjeni s
Paskvaligom. Kar si slišal, ne piši v Benetke. Pr¬
vič ni dobro, da se od tukaj piše kaj takega, dru¬
gič, opravi Paskvaligo ostalo sam. Tvoja skrb bodi
bodriti Rabato na Uskoke in paziti, kaj dela. Sedaj
pa z Bogom, jaz pojdem v samostan, a tebe zove
dolžnost v mestece Trsat. Ne čakaj me, jaz se za¬
mudim nekaj dlje in fratri so Hrvati — nezanes¬
ljivi ljudje. Ni treba, da te vidijo. Z Bogom!«

»Vse po Vaši zapovedi!« je poljubil Capo¬
grosso škofu roko. »Naredim, kakor ste rekli. Ra¬
bata je že tako moj!«

Čez pol ure se je vrnil poročnik iz sela
Trsata. Veselo pevaje jo korakal ogleduh repub¬
like, da se spusti po stopnicah. V srcu mu je
dobro delo, a pri duši veselo. Njegovi posli niso
bili nikdar boljši. Dan je bil veder in miren. Na
enkrat se je odzval iz bližnje šume znan glas:

»Vstavi se, Capogrosso!« Poročnik je obstal
prestrašivši se, a iz šume je prišel človek — Ci-
priano Gnidi.

»Vi — i — i, ujec?« je izustil poročnik.

»Jaz, kukavica! Govoril si z škofom. Pri
Paskvaligu v Omišlju je bil. Kaj so sklenili ? Go¬
vori !«

»Smrt Uskokom. Zdaj je konec šali. Rabata
pojde res nad Senj. Huda jim prede.«

»Vprašam te, kaj so sklenili?«

»Od vseh strani zajeti Senjane. Na morju
zapre Paskvaligo Senj z brodovjcm, na kopnem
Rabata z vojsko. Ob turški meji namesti bosenski
paša tudi vojsko. In potem davi, sekaj, pustoši. To
vam je prava mreža. Najbolj se vesele Oidičeve
glave, a tudi za kneza Posedariča ne dam mnogo.
Barke jim sežgejo, beneške podanike izdajo, a
svobodne ljudi premestijo v Otočac. To je nekako
vse, ujec.«

»A dalje, dalje ?«

»Dalje? — Hm! Ko se vse to izvrši, dobode
Rabata 5000 cekinov.«

»Pokončaj ga Bog!« je planil redovnik, »a
kedaj krene vojska v Senj ?«

»Kedaj ?« je ponovil poročnik in pogledal
redovnika izpod očesa, — »hm, črez tri, štiri
tedne!«

»Čez osem dnij počakaj me na tem mestu!«
je zapovedal Cipriano in mu dal mošnjo, »ali

zapomni si : uskoški nož ali beneška vešala!« in skril
se je v šumi.

»E, vidiš, Antonio!« je mrmral poročnik,
idoči po stopnicah žvenketaje s polno mošnjo, >ti
si več sreče izkusil nego zaslužil! Vsi ti verujejo,
vsi te plačujejo, a ti — ti — nikomur na svetu.
-—• — niti Bogu, niti svetnikom razun svetemu
Antonu padovanskemu. Baš mi je dobro došla ta
mošnja. Krčmarica Pepina je lepa glavica, a srce
jej precej zadrhta, ko zazvone cekini. Ti sveti
novci mi morajo-donesti blagoslova v Pepinini —
- kremi. Hvala, dragi ujec!«

Dan je ginol vedno bolj. Žarka rudeeica so
je razprostirala po sijajnem morju, žarka večerna
zarja na nebu za Učko goro, ki se je odbijala v
vijoličasti barvi od žarečega zanebja. Kakor črne
pošasti sta se vzdigovala iz kristalnega zaliva otoka
Creš in Krk, ob morski -obali se je razprostirala
siva, kameni ta Reka, opasana zidom in stolpi, a
pred Reko so se zibale na morski gladini belojadre
ladijco kakor beli golobi. Od trsatskega samostana
sc je čul večerni zvon, na okolo je zelenel rožma¬
rin, bujna lovorika in sicer sredi zime. Na vrhu
trsatskega hriba je stal bled dominikanec Gnidi
prekrižanih rok, zaglobivši v ta (livni, sijajni pri¬
zor. V temnih očeh mu je plamela zarja, zahaja-

jočega solnca, na bledem licu mu je trepetala večerna
zarja. Na enkral je vzdignil glavo in se ozre. Od
samostana je šel počasi in povešene glave — senj- J

iz

Z\

ski škof.

Dominikanec je preprečil škofu pot. Ko seje p
Mark Anton vzdramil, je dvignil glavo. li

»Mir božji s teboj! pozdravil gaje redovnik, d
»In vsi angelji s teboj!« je ozdravil škof. g
» Kdo si ? « z

»Božji, kakor vidiš, Mark Anton !« r

»Ti me poznaš? Jaz se te ne spominjam, t
Italijan si ?« i

»Ti da me ne poznaš ? Se-li spominjaš, ko (
je neke nedelje v cerkvi »Ara eoeli« v Rimu j
prepovedoval neki dominikanec o Makabejih kr¬
ščanstva. Se-li spominjaš, Marko Anton, ko si ne¬
kega petka srečal na »Foni« bledega dominikanca
v verigah, katerega so sluge »svetega urada« na
zahtevo beneškega poslanca Ivana Moeeniga vlekli
v temnico f  Se-li spominjaš?«

»Ci... priano!« je osupnil Škot.

»Da, Cipriano, Mark Anton!«

»Kaj iščeš todi?«

»Jaz sem glas vpijočega v puščavi, jaz sem
vihar, ki izvaja na usta Boga gromovnika, jaz sem
sluga božjega sina, poslan, da izrijam trnje in plevel

— 97  —

V/ ‘  ljudskih src, ja/, tvoj angelj, tvoj demon, tvoja
Zvezda, tvoja senca, dočakal sem te, Mark Anton! «

»Ti« je odstopil škof.

»Antonio! zaklinjam to s starim najnim prija¬
teljstvom, žarom najinih mladih čustev, euj me!«
Sedovnik je pokleknil pred škofa in vlovil njegovo
desnico. »Se-li spominjaš mladega jezuvita, ki je
govoril grom, ki je sipal iz ust strele, ki je znal
^mahniti srebrnim razpelom kakor arhangelj z
■nečem, ko je govoril o slavi jednega naroda, o
■nukah krščanstva, o zverstvu osmanskem ? Ob pla¬
menu njegovih besedij je vsplamtelo moje srce.
Gledal sem ga pred seboj, kakor kerubina, kateremu
s trli glava v oblake, katermu se razprostirajo krila
n ad kopnem in morjem — a zdaj ? Zdaj se mu
°vija zlata beneška kača okoli srca, a v tem nek¬
daj proroškem srcu vzklil je sijajen, strupen cvet,
ki paha angelje z neba. Da, ta plemeniti mla¬
denič je izdajalec svojega naroda — on hoče biti
bog. Prijatelj Antonio, glej ono rudeče morje, v
kujem se zrcali božje nebo. Je li tvoja duša taka ?
btlej bela jadra hitrih ladij c, je li tvoja vest tako
°ista? Cilj srebrni zvok večernega zvona, bije li
j tvoje srce tako ? Ne, ne, ne! Ti ostriš nož na
božje junake, ti izdajaš po Bogu ti poverjeno čredo
Volkovom, ti daviš nedolžne otroke, kakor kralj

7

— 98  —

Herod, ker je srce oholosti prekipelo, ker si misliš
uravnati pot z Judežev© plačo do večnih nebeških
zvezd — ti — grešnik — ti izdajalec. Poznana
tanke mreže tvoje in beneške. Antonio !«, je nastavi*
redovnik in solza mu je zabliščala v večerni zarji, »pri'
jatelj, rotim te — jaz tujec — ne pogazi svojega
naroda, spomni se Boga ! Vrni se s pota pregreho,
reši Senjane!«

»Zblaznjenec !« je planil bledi škof in se iztrgal
iz Ciprianove roke, »skušnjavec, zgini! Nikdar!
nikdar ! nikdar ! Ti laziš po blatu, moj cilj je solnce !«

»Preklet bodi!«je skočil dominikanec na nogo,
»vspni se do solnca, opali si krila in padi na dno
peklenskega jeza. Vspni se do solnca, ali ono
zaide. Donašaj krvave žrtve maliku svojega srca,
ti umnik nad umniki svojega veka, ti slavni mož, i
ki zamoreš ugrabiti nebu svetle zvezde, [ti izda¬
jalec svojega naroda in krsta, proldet bodi! Še
entrat se vidimo, a dotlej bodi proldet! «

VII.

Tisto noč je bilo videti, kako jo hitel očo
Cipriano na konju z Reke proti Ljubljani. Mu¬
dilo se mu je, kakor je bilo videti. Na razstanku
s Trsata je rekel nekemu bratu pred vrati:

»Brat Jeronim! pazi dobro na vse, kar se
dela na Reki; ako opaziš, da se dviga Rabata rad

Sfer

Vi]

jarr

in

je

let

k

sil:

Stl

se

se

Gi

pi:

10
R
k<
k,
gl

os

n

11

S 1

1>

- 99  -

i Senj, pohiti ti dan prej tja in oddaj gvardijanu
1  Viktorju pismo, ki sem ti je izročil. Toda nade-
I J il m se, da sc vrnem črez osem dnij iz Ljubljane
' 111  Gradca, a Rabata, čujem, da boleha za mrzlico«,

»Vse bode, kakor ste rekli, oče Cipriano!«
J e  odgovoril brat.

Dominikanec je švignil konja z šibo in po-
• ' e tel dalje, a Jeronim se je vrnil zopet v samostan
k počitku. Ob zori so je razlegalo po vsej Reki
sdno bobnenje, glasile so se bojne trobente. Pre¬
strašeni prebivalci so gledali začudeno z oken, kaj
so godi. Dovolj mračno je še bilo, a v tem mraku
se je opazilo, kako gre jeden del vojske, in sicer
Goričani, Rečani, Tržačani in Štajerci, krdeloma
Doti morju, in kako se drugi del: Nemci in Kar-
Wčani mičejo v pravilnih vrstah pod zastavo preko
ločine. Iz nejasnega vpitja in bobnenja, po ropotu
konjskih kopit, po škripanju tovornih voz, po psov¬
kah hitečih častnikov, ki so, mahaje z golo sabljo,
koali svoje može, spoznalo sc je bilo, da vojska
°stavlja mesto, da je nastopila pot v Senj po kop-
Oem in po morju. Med tem, ko so sc pešci zbirali
1J a brodovih, nesli so štirje gorički arkibuzirji go¬
sposka nosila, zastrta z zaveso, h luki. Hkratu je
Dihitel majhen častnik na konju in dvigal zaveso.

— 100  —

»Gospod general, vse je v redu; Nemci in
Karlovčani gredo že po kopnem pod kapitanom
Vidom Klekovičem, a ostala vojska so redovito
vkrcuje«.

»Dobro !« je odgovoril Rabata iz nosil; »razun
vojske ne sluti nihče ničesar, Capogrosso?

»Nihče!«

»Ste-li naznanili častnikom znamenja, ki se
morajo dati Benečanom pri trdnjavici sv. Marka?«
je vprašal škof, sedeči poleg Rabate v nosilih.

»Sem«, je odvrnil častnik.

»So-li odpravljena pisma turškim poveljnikom?
je vprašal zopet Rabata.

»So; tudi upravitelju Cornaru sem pisal, naj
ne tirajo istrske posadke za sedaj v cesarske zemlje«.

»Bene, Capogrosso!« je rekel Rabata, »jaz
pojdem s prečastitim škofom po morju, toda Vi
morate vsekakor po kopnem s starim Klckovičem.
Starec je slab, a četa je besna. Karlovčani so ne-
zaupni, a Nemci radi pijejo. Držite jih torej na
uzdi! Požurite se. Addio!«

Capogrosso se je dotaknil z.  roko klobuka na
ozdrav in odletel proti Rečini.

Čez jedno uro se je pomikala vojska dveh
tisoč pešcev in konjikov, da ukroti besne Scnjanc.
* *

- 101  -

Bilo je ravno polndne. V sobo kneza Poseda-
riča je prilomastil kapitan Barbo. Knez je sedel z
svojo družino na obedu; spustil je žlico in se
dvignil začudjeno.

»Kaj je kapitan?« je vprašal Posednrič.

»Niste-li prejeli lista od Ciprijana?«

»Nisem«.

»Čudno. Veste-li kaj? Rabata gre z vojsko
nad Senj«.

» Je-li mogoče? Kdo Vam je povedal to?«

»Ljudje iz Orlovičeve čete, ki dohajajo iz
krajine, so opazili z hribov, kako se po cesti bliska
silno orožje in kako leze vojska kakor dolga kača
proti Senju. Rečem Vam : huda se prede Senjanom !«

»Kaj naj začnemo !«

»Pokličite svoje tovariše, pojdimo v samostan
~~ pri gvardijanu so moramo dogovoriti. Tam nas
He opazijo tako lahko ni beneški ogleduhi — niti
nemški častniki«.

»Bene! pojdite naprej!« Kapitan je odšel.

»Klara!« seje  obrnil knez do svoje plahe
Jedinice, »daj mi kapo in plašč, pa jejte, ker šene
Vrnem tako brzo!« Klara je vzdihnila in izpolnila
napoved, a knez je krenil brzili korakov proti sa¬
mostanu. Pri mestni svetovalnici je srečal bodočega
■'eta svojega, Daničina.

»Kam si se namenil, Jurij?«

»Do Vas, knez, in do Klariče.«

»Pusti Klariča sedaj ! Pojdi z menoj ! Čemu
se vlači po ulicah toliko ljudi?«

»Hudi glasovi, knez! Rabata gre.«

»Kdo pravi to?«

»Vojvoda Marko Marglitič je prišel iz Le¬
denic in pripoveduje, da so videli njegovi ljudje
pri Novem nemške pešce. A tudi po morju plove,
pravi, silna vojska.«

»Pojdimo hrže!« je odvrnil knez, »glej, pri
samostanu smo!«

Ko sta vstopila v sobo gvardijana Viktorja,
sta našla mnogo mestnih svetovalcev, vojvodo Or-
loviča in kapitana Barbota. Sredi sobe je sedel na
stolici raztrgan, prašen, bled trsatski brat Jeronim,
ki je komaj dihal.

»Govori, Jeronim!« mu je položil gvardijan
roko na ramo, ne pozdravivši prišlecev, »govori,
kako je bilo?«

Bratje stisnil oči, vzdihnil in spregovoril:

»Zlo, grozno zlo, oče gvardijan! Duša mi je
bila na jeziku, a življenje na tanki niti. Zadnjega
petka po večerji me je pozval oni Italijan — oni
Cipriano — morda ga poznate —■ v svojo celico,
ko je bil naš gost že osmi dan. Na ta pisma! mi

- 103  —

je rekel, to poneseš očetu Viktorju dan prej, nego
se dvigne tja Rabatina vojska, ker Senjane čaka
veliko zlo, naj se čuvajo. Jaz pojdem k generalu
Benkoviču v Ljubljano in k nadvojvodi v Gradec;
pa dotlej se ne vzdigne vojska, ali vsejedno pazi,
za večjo gotovost vzemi ta list. To mi je rekel
drugikrat, ko sem ga spremil do samostanskih vrat.
Ali ko sem odšel zjutraj na Reko, pravili so mi,
da sta odšla Rabata in njegova vojska pred zoro.
Vidiš, sem rekel, Oipriano se je kruto prevaril v
računu; Jeronim osedlaj konja pa odjezdi v Senj.
■Pismo sem zašil v podstavo svojega klobuka, a
gvardijan, vedč dobro za vse, mi je rekel: Jeronim,
teci in lakek bodi, kakor po velikem postu. Jaz
odhitim in srečno pri spe m do Hreljina. Tam nekje
ob cesti stoji osamljena krčma. Slišal sem od tam
mnogo hrupa, zato sem spodbodel konja. Mirno
sem bil prešel mimo Rabatinih konjiltov in pešcev
■— no, to so bili Karloveani, in ko so me lepo
Vprašala: Kam, :sveti oče? odgovoril" sem jim:
Idcm v Novi k belim bratom! pa z Bogom! Ali
sedaj ni šlo tako gladko. Bal sem se tudi. Pred
hišo sem videl naslonjenih pušk nemških muške¬
tirjev. Zamešal sem, prekrižal se in spodbodel ko¬
nja. No, komaj sem zapustil krčmo, čuj, za menoj
se je dvignil hrup! Stoj, kučmar in stoj kučmar!

104

Jedva sem dihal, ali moj konj jo letel kakor vrag.
Ozrl sem se nekoliko. Mušketirji so leteli za me¬
noj, naprej neki pijanec, majhen, črno oblečen
stotnik. Držite farja! je kričal pijanec, držite farja!
je vpil pni mali, ki je slednjič tudi zajahal svojega
konja. Jaz sem prispel na strmo, ozko pot ob pre¬
padu, a gonja za hrbtom! Z Bogom, Jeronim, sem
si mislil. V tem trenutku se je izpodtaknilo, na
mojo srečo, pijanemu mušketirju, a on, kakor je
bil dolg in širok, se je zvalil na zemljo. Gruča sc
jo ustavila nekoliko, majhnemu častniku seje vspel
konj od velikega hrupa, a jaz sem zgrabil samo¬
kres, puc ! konj malega črnca se je zvalil na zemljo,
a jaz sem bežal in bežal! Moj Bog, nikdar nisem
tako bežal, kakor hitro pa sem krenil na prvi
hribček, popihnila je burja in mi je odnesla klobuk
brez sledu, a z njim, žalibog, tudi pismo. Muške¬
tirji so kričali še nekaj časa za menoj, ali jaz sem
jim lepo vbežal in tukaj som!«

»Oh nesrečnik! Kaj je bilo v pismu?« gaje
vprašal gvardijan.

»Ne vem, oče, ali vsekakor hudo za vse.«

V tem je planil v sobo grajščak IJreljanovič.

»Gospoda!« je zavpil brez sape, »beneške
galije se primičejo sanjski luki. Kapitan Jkarbo!

od Rabati ne vojske je prišel dragonec in Vam je
donesel list«. *

»O Bog! reši nas zlega!« je prekrižal gvar-
dijan roke.

»Preteči nas hočejo«, je zavpil Posedarič
bled, »po morju Benečani, po kopnem izdajalci!
/berimo pamet, gospoda, nef tratimo časa zastonj !
Pal »ata ide z veliko vojsko, da podavi vse senjske
Uskoke. Toda vseh ne sme najti. Jaz mislim, naj
nas ostane v mestu samo 300 ljudij, in z njimi
manj odlični vojvode, a šeststo junakov naj odide
iz mesta z vojvodi Orlovičem, StipanoviČem in Ra¬
dičem še to noč in žnjimi vsakdo, kdor se je bil
kedaj z Benečani. Ti Jurij ostaneš, tebe pozna
samo turška glava.«

»A vi, knez?« je vprašal gvardijan.

»Jaz sem knez, plemič, vlastelin in nisem na¬
jemnik, jaz ostanem, da čuvam svoj stari dvor in
grb, ki se svetli pred svetom in cesarstvom.«

»Tudi jaz ostanem!« je vskliknil •OrkvVič.

»Ti no smeš«, je odvrnil knez, ljudje' morajo
■meti vodnika. Vi pričakujte zunaj po planinah
dogodkov, ki imajo priti. Med tem bodem javil jaz
Vojvodi, vse Poleg tega veš, da bi Benečani raje
videli tvojo glavo vrhu svetega Marka v Benetkah,
"ego na tvojih ramenih.«

— 1.06  —

»Kakor je knez rekel, tako naj bode!« je
skletiil Barbo, »na delo junaki! Jaz ostanem se¬
veda v Senju in moja skrb bodi, da ne postane iz
mušice slon. Sedaj z Bogom! da vidim, kaj mi
piše Rabata!«

*

Krčma »črnega Nike« je bila prazna. Sve¬
tilka je žalostno brlela v tihem mraku, a gospodar
Niko je sedel povešene glave pred praznim sodom.
Zunaj je tulil vihar, skrivaj so letale sence oboro- i
ženili ljudij, a z burjo vred se je razlegal meniški I
zvonec. V tem trenutku so se otvorila vrata in
skozi nje se je prikazalo mršavo, oglato lice, sivih
brk pod črno uskoško kapo. Sive oči so se zabli¬
skale — beli zobje zarežali.

»Niko — Niko!« je viknil tujec poluglasno. i

»Kaj je?« je vprašal gospodar.

»Daj mi žganja, Niko!«

Niko je dvignil glavo.

»Tebi, Bogdanič? Tebi malopridnež? Niti
kaplje!«

»Pa zakaj vendar ne, sladki Niko ?«je  vpra¬
šal Uskok, vstopivši v krčmo.

»Ker ne poznaš ne Boga, no poštenja. Ker
si oplenil cerkev Matere Božje na Krku, ker si

— 107  —

osramotil ženo in ubil jej dete na Rabu, ker si
prava pijavka.'«

»Da bodemo videli« se je nasmehnil Uskok
ter pograbil nož, »žejen sem, novcev nimam. Toči,
pes! Rabata pride, vino ti bode ceneje.« In kakor
kača se je dvignil Bogdanovič na krčmarja. Niko
je zgrabil sekiro. Ali v tem hipu je lopnila močna
pest Bogdanoviča ob zemljo.

»Sibaj ga, da ga vzame vrag!« zagrmel je
vojvoda Milovčič, stopivši pred Niko; »hodi, stru¬
pena golazen, da ti ne iztržem umazanega jezika«.
Povešene glave sc je pobral hajduk iz krčme.

»Si-li slišal, Niko!« je pristavi staril vojvoda,
»prav po godi si mi, rad te imam. Zal bi mi bilo,
ako se ti pripeti kaj hudega. Izza hriba se je bli¬
žala nevihta, in Benečani, mislim, so hudi na te,
a tudi nemška gospoda, ker podpihuješ vaše vo¬
jake. Spravi svojo prtljago, pa odlazi z Orlovičevo
četo o polunočj v gore. A tega vraga sc čuvaj, ker
je hudobnež in ne človek. Hočeš-li?«

Niko se je zamislil, obrisal si čelo z roko in
rekel po kratkem molku:

»Pojdem, vojvoda! Hvala! Prav pravite! Ra¬
bata gre,' — Benečan bi me mogel —« Niko je
pokazal s prstom na vrat.

108  —

»Pit sum ne poj deš! S teboj pojdeta tudi Vu¬
jiča Vcdešič in Budonovic, ki je pojedel pri Hvaru
poln brod beneških sardelj. Pred polnočjo pridete
na Velika vrata in od tam jo dalje vdarite. Z Bo¬
gom, Niko!«

Krčmar je zaklenil krčmo, da zbere nekoliko
prtljage skupaj.

Med tem so se zbirali od vseli stranij obo¬
roženi Uskoki šepetaje in mrmraje med seboj, po¬
vešene glave in jeznega očesa. Mesec je bliščal
skozi temno noč, polival svojo bledo svetlobo po
šenjskem tlaku, po dolgih puškah in mrklih obra¬
zih; veter je sukal rudeče plašče junakov, po ka-
menju so odmevali težki koraki, a iz poslopij se je
čul govor žensk, ječanje otrok, slišal se je jok sta- j
rib mater, v burjo se mešala kletev, prihajajoča iz
hiš, težka kletev do Boga na. izdajalce, na izvržke
naroda.

Ka pragu svoje hiše je stal pod črno kapo,
v svetlem orožju silni junak, Vojvoda Juriša Or-
lovič, kakor bor v gori. Levica mu je počivala na
junaški sablji, a desnica se mu je ovijala okoli ra¬
mena žene Dume, ki mu je bila spustila glavo na
svetle srebrne gumbe.

»Ne joči, duša moja, golobica moja!» jo je
tešil junak, »saj kaplje tudi meni kri iz, živega srca,

100  -

ko je tržem od tvojega. Ali glej, kdo naj vodi si¬
romašne brate? Ali naj jih pustim kakor čredo
brez pastirja? Nidi bolje odnesti glavo, nego nesti
jo pod rabeljnov nož, da me zakolje kakor janca?
ihi, kaj je meni za mojo glavo; čuvati jo moram
le radi tebe, ženica moja! Miruj duša, ako Bog da,
bode bolje, in srečni bodemo. Mati Božja naj te
obvaruj ! Z Bogom ! «

»Junak moj ! Soprog moj !« je zaječala Duma
fta njegovih prsih.

»Z Bogom!« je poljubil vojvoda ženo načelo
m odhitel za četo, a ona je pokleknila na prag ter
j• si z rokama prikrivala svoje grenke solze.

Ob polnoči je krenilo šeststo junakov in dru¬
gih ljudij proti Velikim senjskim vratam. Žalostno
stopali pred njimi vojvode, zamolklo se je zgla¬
di boben, tužno, povešenih glav so korakali junaki.
V vsakem očesu si mogel čitati vprašanje: Kaj
bode iz tega ? V vsakem očesu odgovor: Gorje nam
grešnikom ! Zamolko se je razlegal boben, čegar gla¬
sovi so se izgubljali v šumab, v gorah,- tam, kjer
s o dela — burja.

Dne 29. januvarja 1601 zjutraj so zagrmeli
topovi z senjskega ozidja, zazvonili zvonovi z senj-
skih zvonikov v slavo sijajnega gospoda barona Jo¬
sipa Rabate, cesarskega poverjenika in pooblaščenca,

— 110

ki je zajed n o z škofom Dominisom stopal v mesto
na čelu vojske dveh tisoč ljudi j in sicer skozi ve¬
lika vrata, kajti barja mu ni dopuščala iti v luko.
To mračno, bledo, gorostasno, brezčutno telo bi¬
strega očesa se je gibalo pod širokim pernatim klo¬
bukom ; general je bil, kakor da ne gleda nobenega,
ter da ne vidi niti one male stotnije nemških pešcev, ki
so mu naredili pred kaštelom počast. Četa za četo
je stopala na mestna vrata ob sviranju in bobnanju,
četa za četo jo krenila v kaštel, stoječi kraj vrat
na mestnem trgu, dragonci, konjiki, oklopniki, mu¬
šketirji, arkebuzirji, kopjeniki in topničarji s to¬
povi. A mesto je bilo nemo, pusto, vsa hišna vrata
so bila zakljenjena. Slednjič so vstopili tudi nemški
mušketirji, toda niso zavili v kaštel, kakor tudi
topničarji ne. Ti so namerili svoje topove pred I
kaštelom na mestne hiše, in postavili so se z gore¬
čimi šibami k njim. Ko so Nemci nabili muškete, J
razšli so se na vse strani, da postavijo po stolpih,
vratali in zidovju svoje straže in razorožijo usko-
škega stražarja.

Na vsakem koncu ulice se je postavil muške¬
tir, kapitan Odoardo Lokatello je zaklenil lastno j
roko velika in mala mestna vrata. Na enkrat so I
se odprla zopet vrata kaštela. Iz njih so stopili ka¬
pitan Grasello, bobnar, dva pešca in profos. Ta če-

,0

111

i- tiča je šla po vsem mestu; ustavila se je na vsakem
). oglu. in profos je glasno prečital naredbo cesarskega
komisarja :

»Vsakdo se mora pokoriti brez prigovora pod
izgubo glave. Zabranjuje se slehernemu pleniti in
i voziti se z barko po morju. Najemniki bodo pre-
i meščani v gornjo krajino. V jeduem dnevu se mora
, vsakdo prijaviti na kaštelu in podpisati svoje ime.
t Razbojniki in hudodelci se imajo v dveh dneh sami
javiti sodišču. Kdor bi prigovarjal količkaj, zgubi
. glavo. Nihče ne sme nositi orožja, nihče ne sme iti
| iz mesta, niti po dnevu niti po noči. Kdor se ne
prijavi komisarju, zgubi glavo«.

Tudi pred Posedaričevo hišo se je oglasil bo¬
ben, tudi pod njegovim oknom je razglasilo raz-

Martin je stal pri oknu. Velika solza mu je kanila
na lepo lice; krčevito je stisnil pesti na lici in vz¬
dihnil :

»O kje si sloboda mojo junaške domovine?«
Ali odgovora ni dobil, saj mesto je bilo nemo, pusto
kakor mrtvec v rakvi. Ali čuj ! Čuj odgovor ! Pred
luko se zibljejo galije generala Paskvaliga pod be¬
neškem levom. Cuj ! Cuj ! Na galijah se pije, se
zvira, sc poje:

»Morte a i S e g n a n i! «

112  -

Vlil.

Moten dan legel je na zemljo, sivi oblaki so
se gonili po nebu, morje je šumelo v pusti luki in
lizalo breg, kakor kača, iskaj e si plena, a z gore
je bučala burja, zaglušujč tožno ječanje cerkvenih
zvonov, zamolklo udarjanje bobnov; samo trenotek
si slišal težke korake nekaterih arkebuzirjev, ki so
hodili v četah po mestu, da preiščejo vse uskoške
hiše, da zaplenijo vse blago, kar ga je bilo v njih.
A mesto je bilo pusto, kakor da je narod izginil
v zemljo, bilo je mrtvo, prazno, kakor noč brez
zvezd, kakor srce brez ljubezni. Samo včasih seje
pojavil na ulici kak božji sluga v črni suknji, mot¬
nega očesa, povešene glave, kakor da bi šel bla¬
goslovit grob; samo včasih si videl, kako gre kak
Uskok vojak počasi brez orožja na kaštel, da za¬
piše svoje ime. Mnogi gredo tja, a mnogi se ne
povrnejo. Pred kaštelom so stala troja vešala, a na
vsakem se je zibalo bledo truplo uskoškega junaka,
odzadaj . zvezanih rok. Ob prvih vešalih je sedela
na zemlji žena in oklepala z rokama kolena. Črni
lasje so jej padali razmršeno izpod rudeče kape na
mrko čelo, na zlati ovratnik, na belo srajco. Temno
lice se je skremenilo v kamen, a črne oči je vpi-
rala v truplo na vešalih, ne da bi kedaj zamižala,
ali polivala solze.

- 113  -

»Umakni so, žena!« je zavpil stražar, »kaj se¬
diš tu in buliš v tega obešenoa ? Za te ni tu
mesta! «

»Kje pa?« je odvrnila mirno žena, gledaje mu¬
šketirja, »on je moj človek! Kje imaš dušo? Daj,
da se ga vsaj še jedenkrat nagledam!«

»Prijatelj!« pristopi neka starka k vojaku,
»daj, prosim te, povej mi, veš-li za mojega sina;
Pero Radakovič mu je ime. Danes zjutraj je šel
sem na kaštel, a še sedaj se ni povrnil. Bog daj
dobro tvoji duši!«

»Ne vem. Varuj se me ! je odgovoril stražar,
»ako je lump, kakor oni tam-le, obesijo seveda tudi
njega.«

»Prijatelj — gospod !« je spregovorila'starka,
»pusti me k generalu, da mu poljubim roko — «.

»Nazaj! baba!« je zakričal mušketir, ako ne,
dam ti s kopitom«.

Uboga starka je vila roke in pritiskala solzno
lice na trde zidove kaštela. Naj ga omehča ? Ali
naj ima kamen srce, ko ga nimajo ljudje?

V stolpu kaštela je sedel Rabata za malo mizo
in premetaval papir, a ob njem je stal poročnik
Capogrosso.

»To jo torej popis vseh teh kukavic ? je re¬
kel general.

8

- 114  -

»Kolikor smo jili našli: Budonovie, »Orni
Niko« — a zlasti oni zlodej Juriša so nam vtckli
z 600  mož.

»Je-li res? Grom in pekel! Da bi znal za
malopridneža, kateri jim je povedal vse to!«

»Tisti bi res zaslužil vešala«.

»Mislim, da bi. Ste-li polovili Dalmatince?«

»In povezali. Se danes jih predamo beneškemu
generalu, čim burja malo poneha.«

»Bene. Ste si zaznamovali vse Uskoke, ka¬
terih smrt zahteva Paskvaligo?«

»Še danes se obesijo.«

»Ste-li odvzeli orožje Uskokom ? So-li pre¬
iskane vse hiše ? «

»Vse po Vašem povelju.«

»Dobro. Prej, nego jih usmrtimo, ostaja nam
dvojno delo. A i-es zelo težko. Kaj hočete — — ?«

»Ali Paskvaligo pravi, da je to prvi pogoj.«

»No, kako hočemo?«

»Prepustite to meni. Ali kaj pravite za voj¬
vodo Daničiča ? «

»Tu ne morem nič narediti. Javite to Pa-
skvaligu, recite to tudi škofu. V Gradcu so mi
rekli, da se ne smemo dotakniti Daničicev. Tam
jih gledajo posebno milostljivo. Ali ako nas pokli¬
čejo na odgovornost za ono drugo?«

115

»Zvalite vso krivdo na-me, a jaz utečem. Vi
ste pa čist! «

V tem je vstopil zastavonosec goriške vojske
in dotaknivši se roba klobuka, je rekel.

»Gospod kapitan Danilo Barbo prosi, da bi
smel priti pred lice gospoda generala.«

Rabata se je stresel.

»Naj vstopi«, je rekel častniku, »a Vi Capo-
grosso idite po svojem poslu! Kadar ga zvršite, ja¬
vite mi. Da, vojvode Marglitiča iz Ledenic mi ne
pozabite!«

Pobočnik je odšel poklonivši se, a v istem
trenutku je stopil v sobo kapitan Barbo. Oko se
mu je zabliskalo, čim je zapazil generala, a ta ni
dvignil očesa, temveč je zrl nepomično v papir pred
seboj. Prvikrat po toliko in toliko letih sta bila ta
dva moža zopet zkupaj na samem.

»Na Vašo službo, gospod general«, je prego¬
voril kapitan.

»Gospod kapitan!« je začel Rabata suhim
glasom in je gledal vedno v papir, »Vi veste jako
dobro, zakaj sem prišel sem —• — «.

» Vem«.

»Vi veste voljo in željo njegove Cesarske in
nadvojvodske svetlosti — «,

H*

- lili -

»Kateri sem bil vedno z dušo iu z srcem
prezvešt sluga«.

»Za prošlost Vas ne vprašujem, ali sedaj je,
kakor bi se vam bila zvestoba zmanjšala. Vaše ve¬
denje mi nikakor ne ugaja, kapitan. Vi ste bil
tukaj glavar, a niste znal držati na uzdi tega raz¬
bojniškega krdela, niste mogel odvrniti razbojnikov
od pregreh in slabili del, s katerimi so onečastili
imetje in čast beneške republike, in s to svojo
mlačnostjo ste povzročili naši vladi toliko neprilik.
D it, ko sem bil jaz sem poslan kakor komisar, da
vkrotim z železno roko to uskoško zverjad, niste
zaprečil, da vbeži večji del teh razbojnikov, a na
čelu jim Juriša Orlovič. Pa tudi sedaj, ko sem za¬
čel soditi tem hudodelcem, nimam od. Vas pomoči«.

»Vi me poživljate, gospod general« je odvrnil
Barbo, »da se opravičim. Dobro. Ob meni se močno
spodtikate, zato Vas prosim, da me poslušate«.

»Izvolite sesti, gospod kapitan!« je mahnil
Rabata z roko, ne da bi ga pogledal.

»Da nisem neprijatelj Uskokov? Nisem. A
zakaj naj bi tudi bil ? Prejasna habsburška hiša,
kateri pošteno služim, ima dva neukrotljiva sovraž¬
nika : Benetke in Turčina, to sta tudi moja ncpri-
jatolja. Proti Benečanom sem se boril, kakor Vi
sami veste, že za mladih let na Soči, a potem tudi

— 117  —

proti Turkom; a za Benečane vem predobro in go¬
tovo, da bi radi vzeli cesarstvu Primorje. Največi
in najvarnejši sovražniki Benečanam in Turkom so
Uskoki — in zato jim nisem sovražen. Ako jili
ubijate, podkopujete temelj avstrijski vladi v teh
pokrajinah. Senj v uskoških rokah je orjak z dvema
železnima rokama, z desnico kroti krilatega leva,
z levico osmanskega zmaja. Vbijte tega orjaka, po¬
tem bode vladal do senjskih vrat bosenski paša, a
v Senju beneški upravitelj. Nemci in Italijani niso
ubranili Senja. Pravite, da so roparji, razbojniki.
Tako kriči o njih ves svet, a ti črni glasovi pri¬
hajajo iz Benetek, in ker imajo Benečani po vsem
svetu svoje poslance, agente in ogleduhe, a Uskoki
nobenega, in ker imajo Benečani polne galije zlata,
a Uskoki ni križa, in ker so Benečani gladka, mi-
logovoreča gospoda v svili in baržunu, ki skrivno
ubijajo s strupom, a Uskoki surovi, srčni junaki
brez mnogo besedij v rudečih kapicah, ki morijo
samo v očitnem boju s pošteno sabljo — zato ve¬
ruje svet, da so Uskoki roparji in razbojniki. Ali
jaz jih poznam in vem, da to ni res. Junaki so
pošteni in neuglajeni, da, marsikaterikrat kruti —
ali srčni in hrabri. Da hodijo po morju biti boj !
Iz Gradca ne dobivajo plače, Benečani jim kratijo
trgovino; zemlje nimajo, ali imajo žene, otroke —•

- 118  -

in junaške rane, a nihče jili nima več na svojih
pršili, nihče ni yeč krvi prelil za kralja nego Juriša
Orlovič, a sedaj Vas vprašam, gospod general, so-li
zaslužili vešala?«

»Res«, je odgovoril Rabata in se vgriznil v
ustnice, »signor Barbo, Vi ste bolj odvetnik Usko¬
kov, nego-li cesarski kapitan, ki se ne bi smel pc-
pečati s politiko, ampak slušati samo zapovedi«.

»Jaz sem vojak, plemič, poštenjak — illu-
strissimo — vajen govoriti resnico pred Bogom in
ljudmi, a tukaj nisem odvetnik, ampak dolžnost mi
je govoriti resnico za ono četo, kateri sem postav¬
ljen za poveljnika. General! Vi ste začeli tukaj
krvavo sodbo! Tu obešate vrle junake, druge pre¬
ganjate, kakor nemo zver, Vaši vojaki plenijo hiše,
matere, žene; otroci žalujejo in tarnajo, mesto je
mrtvo, d J, celo cerkve, to jedino zavetje siromašnih
ljudij, so prazne; Vi molčite, molčite kakor kamen,
Vi samo lovite in obešate, a narod obupuje!«

» Molčite, kapitan ! « je skočil Rabata na noge,
»za svoja dela odgovarjam samo cesarju in Bogu!«

»Bogu ! -- — General, ako Vas je Bog sli¬
šal! No, pustimo Vašo vest. Cujte me! Sedaj go¬
vori plemič Danilo Barbo plemiču Josipu Rabati.
Poglejte na mojem srcu te tri križe! To je moja
mati, moja pestra, moje sestre in Vaše dete, tri.

— 119  -

žrtve Vašega ncusmiljenja, Giuseppe Rabata! Se-li
spominjate Gorice, pamtite-li Karloto?! To so tri
smrtne rane na mojem sren, trije glasovi, prosilci
osvete od Boga. Glejte, jaz Vam poklanjam te tri
žrtve, jaz se odrekam osvete, ali pustite ta bedni
narod v miru. Rotim Vas, Giuseppe Rabata! od¬
stranite vešala, odpravite beneškega komisarja Bar¬
bara, kateri se spravlja v Senj, kakor sem slišal,
ne oskrunite svojih rok z uskoško krvjo na škodo
cesarja in gospodarja — in jaz Vam odpustim vse«.

« Kapitan!« je zarjovel Rabata bled kakor
smrt, »ste-li kedaj videli pismo poveljnika, na ka¬
terem stojita kolo in vešala? Veste-li, da sem ce¬
sarjev pooblaščence, sodnik na življenje in smrt?«

»Vem«, je odgovoril Barbo mirno; torej? O,
le ubijte me! Moja oporoka je v rokah generala
Jurija Benkoviča, ki jo odpre, kakor hitro poginem.
Tudi za Vas je v njej listek. Ubijte me, ali ako
ste človek, pojdite z menoj na junaški dvoboj!«

»Danilo Barbo«, je zadrhtel ■* jezen Barbata,
»Vi niste več kapitan, jaz Vam odvzemi) čast
sanjskega poveljnika, in ostavite mi v dveh dneh
to mesto!«

»Dobro! Rabata! Tako nimam tukaj nič več
opraviti. Ti trije križci so me na novo spekli v

- 120  -

srce. Vsaki drži sc svojega dela, Vi vešal — jaz
osvete!« In razjarjen je ostavil kapitan sobo.

»General!« je viknil Capogrosso, pri vali vši se
v sobo, »hiteti moramo. Vse sem pripravil. Tudi
Uilovica dobodemo, ako Bog da!«

»Čakaj, da pomislimo«, se je obotavljal
Rabata.

. »Jutri pride Vittorio Barbaro in donose —
pettisoč cekinov!«

»Pojdi, delaj, kakor veš«, je odvrnil general
in se spustil na stol.

* *

*

Dvajset dragoncev z vodjem je pohitelo na
brzili konjih k frančiškanskemu samostanu. Pred
vrati se je ustavila četa, a na koncu vsake ulice
se namestil po jeden konjik. Vodja z dvema voja¬
koma je skočil s konja, pridivjal v samostan in
vprašal brata vratarja:

»Kje je gvardijan!«

»Glejte ga tam na hodniku«, je odvrnil brat

plaho.

»Gvardijan«,je rekel očetu Viktorju, in mu
položil roko na ramo, »Vi ste moj jetnik v imenu
g. komisarja. Pojdite z menoj !«

»Kam? Kaj sem zakrivil?«

»Puntar ste. Naročeno mi je, da Vas oddam
kapitanu beneške ladije, da Vas provede v Rim
pred sodišče«.

Redovnik se je zgrozil, ali dragonci so ga
zgrabili pod roko, odveli na ulico in dragonska
četa gnala je redovnika z golimi meči do luke, kjer
je čakala velika beneška barka z dvajset arbana-
škimi vojaki. V tem trenotku so do veli arkebuzirji
na verigah dvajset .Dalmatincev do luke. Žalostni,
prepalega lica so korakali nesrečniki. Dvajset in
več let so živeli v Senju, odkar so pobegnili od
rablja leva, a zdaj jih vrača Rabata beneški ne¬
milosti, ker želi tako beneški general Paskvaligo.
Okoli luke so stali vojaki in držali nastavljene
puške, a iz hiš so se prevalili ljudje in hiteli za
častnim redovnikom, kateremu so goste solze ka-
palc po uvelem licu. Žene, otroci, starci — vsakdo
je. poskusil dotakniti se njegove obleke.

Ko so prišli do morja, je rekel dragonski
častnik zapovedniku beneške barke:

»Pozdrav od njegove ekscelence g. barona
Josipa Rabata jasni signoriji. Tu Vam izročujem,
g. kapitan, fratra puntarja, da ga provedete v Rim,
a razun tega Vam izročujem dvajset dalmatinskih
zlikovcev, naj. jih sodi sijajna republika, njihova
gospodinja, posvoji volji. Tudi ostale dobodete, čim
jih polovimo!«

Grozen jok se je razlegal po zraku. Vkovani
nesrečniki so pokleknili zadnjikrat in jokaje na
oni kamen, ki jim je bil toliko časa slobodno za¬
vetje, a sivi starček med njimi je poljubil to sveto
hrvatsko zemljo. V tem trenotkn je pokleknil tudi
ostali svet, a starec redovnik je dvignil oko proti
nebu; tresč seje razširil roke nad ljudstvom in zavpil
solzč se:

»Bog usmiljenja! Poglej na ta nesrečni narod!
Izvedi ga iz teme in puščave na luč rešitve in re¬
snice ! Z Bogom, moja zemlja, moja zibelka 1 Z
Bogom, narod moj! Bog naj te blagoslovi!«

»Tudi mene blagoslovi!« je zavpil knez Po-
sedarič, ko je bil stopil izmed naroda in poklek¬
nil pred redovnika! »Odpusti jim oče, saj ne ved<5,
kaj delajo!«

Tudi ljudstvo je vdarilo v glasen jok, a re¬
dovnik je položil slabo roko na junakovo glavo.
Toda v tem trenotkn so priskočili beneški vojaki,
zgrabili božjega hlapca, zgrabili bedne Dalmatince
in jih tirali s silo v barko, a arkcbuzirji in dra¬
gonci so razgnali ljudstvo sabljo in kopitom.

* *

*

V hiši Posedaričevi je sedela pri oknu Kla¬
riča in vezla, a ob njej je stal Jurij Daničič ter
zagloblja svoje oči v lice krasne deklice.

»Jurij«, je rekla deklica in dvignila glavo,
»veliki grešniki smo, ko nam Bog vliva v čašo
radosti toliko pelina. Mislila sem, da nama skoraj
zasije solnce sreče, ali glej, črn oblak nam jo je
zagrnil in sam milostljivi Bog ve, kedaj bodem Vaša«.

»Utešite se, draga Klariča! Smemo-li misliti
na srečo, ko se od povsod odziva nesreča, se-li
smemo veseliti, ko drugi jočejo? Koliko nedolžne
krvi je poteklo teh dnij ? Oh, Klariča, junaško
srce se mi zvija bolesti, ko vidim, kaj se godi.
Ah, da bi bila vsaj od kje pomoč, da bi mogli
uničiti rabeljna. Ali mi smo zaprti v mestu, malo
nas je in ljudstvo je obupalo, a krvnika varujejo
topovi in cela vojska. To je strašno!«

»Ah, glejte očeta!« je pristavila Klariča, ko
se je bila ozrla skozi okno, prav vesela sem, da pri¬
haja, ker mi ni ljubo, da je ob takem času zunaj
hiše.« V kratkem je stopil knez Martin v sobo,
mrk in nem. Ko je vrgel kapo na mizo, je sel v
kot, stisnil pesti na kolena in spustil otožno glavo.

»Jurij«, je rekel na zadnje, »veš-li, Benečani
so odveli gvardijana.«

» Benečani? «

»Jaz slutim izdajo.«

Knez ni bil še zvršil besede, ko je stopil v
sobo poročnik Capogrosso.

»Čast mi jc, pokloniti se Vam, gospod knez;
njegova milost, g. cesarski komisar baron Josip
Rabata pozivlje Vaše plemenito gospodstvo na do¬
govor o važnem poslu, da bi se, kolikor jaz mislim,
dovoli Uskoki na red.« Klariča je prebledela, a
ženin se je vzravnal.

»Gospod Rabata kliče mene?« je dvignil
knez, čudč se, glavo, »čudim se. Dobro torej. Pridem
precej za Vami, gospod, in drago mi bode, ako
mu morem iti na roko.« Ko je Capogrosso o oče¬
som premeril mlado deklico in vojvodo, se je pri¬
klonil in odšel, rekši, da so stvari jako silne.

»Ne idite oče!« je objela deklica očeta.

»Zakaj bi ne šel?« je odgovoril knez, »morda
omehčam volka in olajšam narodu težave.«

»Tudi jaz grem z Vami«, je dodal Daničič.

»Nikakor ne! Ti mi čuvaj hišo. Nadejam se,
da se skoraj vrnem.«

»Oh pridite, pridite skoraj, sladki oče!« je
prosila deklica solznih oči.

»Miruj! Saj te čuva ženin! Z .Bogom, otro¬
ka!« je rekel knez, poljubil deklico v čelo in po¬
dal roko Juriju.

Ura za uro je potekala; sladko govorč sta
čakala zaročenca, ali kneza še ni bilo domov. Mati

Lucija je bila že dvakrat poslala deklo, naj pride
knez k njej, ali Klara jej je odgovorila, da ga šeni.

»Nas ženske grajate, da smo blebetave«, je
rekla Klara zaročencu, »ali kedar se vi moški se¬
stanete, ni govoru konca ne kraja. Kaj mislijo v
v kaštelu? No sedaj mora kmalu priti. Daj, Anica,
poglej pred vrata, da-li gre gospodar ? Ali čakaj !
Jurij! prosim Vas, idite mu Vi nasproti. Vi mi
ga dovedite! «

Mladi vojvoda je pohitel h kaštelu. Vrata so
bila zaprta.

»Odpri mi!« je rekel straži.

»Ne smem, gospod!« je odvrnil mušketir,
»nocoj ne sme nihče ni vstopiti ni iziti«.

»Ali jaz moram k generalu«, je nastavil Jurij
razdraženo.

»Ne smete ni Vi ni drugi, po generalovi za¬
povedi«.

Vznemirjen je stal mladenič pred vrati. Do¬
mislil se je nekaj. Brzo je zavil v'” ulico kraj Ve¬
liki!) vrat v stanovanje kapitana Barbota. Toda ni
ga našel, in povrnil se je h Klari. Deklica je pre¬
padla, ko je opazila zaročenca brez očeta.

»Kje je oče?«

»Ne vem«.

»Ste-li Lil v kaštelu?«

»Ne puščajo nikogar notri«.

»Ni-ko-gar? Moj Bog! Moj Bog!« seje prijela
deklica za glavo in hodila nemirno po sobi, nato je na¬
daljevala : »Idite, idite, prosim Vas, poiščite Barbota«

»Nisem ga našel, Klara!«

»Tedaj Kreljanoviča, Mikulčiča .- idite k

škofu, — idite, vprašajte —jaz  ne vem nič — nič !«

»Idem! z Bogom, Klara!«

»Pozno je že — ali prosim Vas, idite, pa
javite mi jutri - — ali še danes — Vi bodete boljo
vedeli — meni je kri šinila v glavo«.

In zopet je poletel Daničič h kaštelu. Na en¬
krat je začul po ulici silen tek. Kar je opazil, da
teče človek razprostrtih rok brez sape, a za njim
častnik z četo goriških vojakov. Vojaki so dospeli
do begunca.

»Pomagaj mi Jezus!» je zavpil begunec, ali
častnik mu je zaril meč skozi rebra, in on se je zgru¬
dil v krvi na tla.

»Kar. si iskal, dubrovniški pes, v Senju, to si
našel!« nasmejal sc je goriš ki častnik izdihujočemu
ranjencu.

Ali Daničič je poletel dalje, kri mu je ki¬
pela, a srce mu je prešinjal nenavaden nemir.

Ravno je bilo odbilo osem na stolni cerkvi
sv. Jurija, ko je dospel na trg pred kaštel; vrata

— 127

so bila zaprta. Straža je stala kakor pribita. Ali
cuj ! Iz kaštela sc je zglašal boben, cula se je za-
poved vojaškega poveljnika. Vrata so se odprla.
Iz njih je priplamtel rudeo odsev zubljev, ob ka-
terih so se čudno lesketale puške in šlemi muške¬
tirjev. Iz vrat je izišlo petdeset vojakov baklono¬
scev in dve stotniji pešcev s puškami. Bakljenosci
so se razvrstili v krog, pešci na levo in desno kraj
vrat. Štirje možje so prislonili nad vrata dolge lestve.
Tedaj se je vspel j eden mož po lestvi. Nosil je ne¬
kaj pod roko. Žeje bil vrli lestve. Kline je zabijal.
Nekaj je obesil.

»Ha! ha! ha! Telice notte!« zasmejal se je
mož. Bobni so se oglasili, baklje plamtele, a strašno
rudečilo je zatrepetalo na dveh krvavih glavah, ki
so visele nad vrati kaštela, na glavi ledeniškega
vojvode Marka Marglitiča — in Martina Posedariča.

Kri je šinila mladeniču v glavo, oči so mu
potemnele, bobnanje mu je prešinilo mozeg. Vse se
mu je zdelo, da blede. Baklje so izginile, izginila
tudi vojska — straža je zapahnila "vrata. Zdelo se
mu je, da blede. Ali ni se mu bledlo —• ne! Znoj
mu je oblil čelo, glavo je ulovil z rokama. Da, da,
da, res je, cela grozna resnica! Resnico pokazuje
bledi mesec, razlivaje svojo svetlobo na lepo bledo
čelo, na odprte velike oči, na črne lase — na kri
Martina kneza Posedariča.

Zazeblo je mladeniča, a glava mu je gorela ;
da bi ga tisoč nožev zbodlo v srce, bi se ne pri¬
kazala niti kapljica krvi na prsi. A vse je bilo
nemo, vse gluho — sredi puste zimske noči. Ko¬
maj živ oprijemal se je z muko zida in nazaj gredč
oddaljeval se je malo po malem od groznega pozo-
rišča, a potem je tekel iz ulice v ulico brez uma,
brez glave, tekal je po mestu kakor zver cele dve
uri. Trikrat je prišel pred Klarino hišo, na njenem
oknu je drhtela svetloba. Ali ne — ne sme notri.
V tem mu je šinila misel. Obrnil se je nazaj v
hrib. Pred hišo kanonika Tvrdiševiča se je ustavil
in začel tolči s kljuko. Brez sapo je pal pred star¬
cem ua kolena.

»Vi ste Klari — kum! Rabata jej je ubil
očeta. — Krvava glava visi nad vrati kaštela —
ona ne vfe — recite jej Vi — jaz ne morem!«

IX.

Za rana je šel mladi vojvoda z očetom v kne¬
zovo hišo. Mladenič ni videl, je-li dan ali noč, si je¬
li solnce ali mesec, čutil ni, je-li zima ali poletje,
opazil ni, kako gonijo besni vojaki s kopitom žene,
otroke in starce po iillčah. Mozeg mu je odrevenel,
a srce mu je kipelo liki senjska burja. Vspel se je
po stopnicah. Vrata so bila odprta. V kotu je še-

petal sivolasi kanonik Tvrdiševič sklopljenih rok
tihe molitve. Moleč so stali pri oknu Barbo, lire-
Ijanovič in patricij Homolič, a na postelji je sedela
oblečena, razpletenih las —• Klara. Položila je roke
v krilo in bulila z bistrimi očmi pred-se. Rekel bi,
da je okamenela. Samo včasih so jej zadrhtele ust¬
nice, siknil je iz črnega očesa žalnodivji plamen ;
le včasih se jej je prikazala na rudečih nabranih
trepalnicah živa, gorka solza. Ona je bila nema,
gluha, slepa, samo v glavi so se jej vrteli možgani.
Mladenič se je ustavil na pragu.

»Je-li, da živi ? Je-li ? Recite, Jurij !« je skočila
deklica kakor strela proti mladeniču, »usmilite se.
On živi! on živi! To vse so le sanje — sanje!«
je nadaljevala pritiskaje prste k čelu » — sanje?
sanje ? Moj Bog! Ne, to niso sanje ! Očeta so mi
ubili — očeta oh! oh! oh!« in vrgla se je z
licem na posteljo.

»Klariča!«, jej je položil mladenič roko na ramo.

»Ne dobrikajte se mi, Jurij! Vse telo mi je
j e dna rana!«, se je uzdignila nekoliko deklica. »Joj!
Joj! I)a bi vsaj pameti ne imela! da bi mogla
leči v črno zemljo! Tebe — Tebe junaka — diko
•— zvezdo tebe, oče, so raztrgali volkovi — • tebe
je umoril rabelj, rabelj Rabata! — Povejte, je-li

— 130  —

tega človeka rodila mati ? Ve-li on, kaj je srce,
kaj je solza, kaj je dete. Ubili — — !«

Solznih očij so vsi gledali nemo, jadno deklico.

»Ubili?« odzval se je od vrat zamolkel glas.
Vsi so obrnili glave. Na pragu je stala slepa, zgr¬
bljena mati Lucija, opiraje se ob palico. »Slišala sem
kričanje in zlezla sem po stopnicah sem-le. Ubili ?
Koga? Nikola?«

»Oh babica, sladka babica !«, vrgla se je Klara
obupno pred starko objemsi jej kolena, »ubili so
mi očeta, Rabata mu je odsekal glavo ■— babica,
babica moja!«

»Martina?«, je zavrisnila starka in se stresla,
a slepe oči so se jej zavrtele grozno, »Bog, si-li
spal? Oprosti mi ta greh!«, se je prekrižala starka
trikrat. Možje so priskočili, da jo pridrže.

»V stran!« je viknila starka, »kje je? Kje
je truplo? Sprevedite me k Rabati!«

»Ali kumica!« jo je tolažil kanonik.

»Povedite me k Rabati!« je lopnila starka s
palico srdito ob tla. »Vi, kum kanonik in ti Jurij
— si-li tukaj? povedita mo tja! Tudi ti Jurij
pojdi. A vi ostanite pri golobici! Čuvajte jo! Jaz
idem po sina!«

Kanonik in vojvoda sta prijela starko pod
roko, da jo povedeta v grajščino. Počasi je kora-

- 131  -

kala v papučah stara zgrbljena kneginja. Solznih
očij so jo gledali po ulicah mrki senjski junaki.
Straža jim je hotela preprečiti pot, ali Jurij je po¬
tisnil mušketirja na stran. Pred vrati Rabati n č sobe
je stal poročnik Capogrosso.

»Sprovedite nas k generalu,« je rekel vojvoda.

»Ne smem; pri njem je beneški poslanec g.
Vittorio Barbaro. «

Vojvoda je odvrnil poročnika od vrat.

»Na stran, rabelj !« je zaškripal mladenič z
zobmi in odprl brzo vrata.

V sobi je sedel Rabata, a ob njem Benečan
Vittorio Barbaro, poslanec generala Paskvaliga.

»Tu je!« je šepnil kanonik starki. General je
skočil na noge.

»Kdo je smel — — ?« je zavpil Rabata. Ko
se je starka malo zbrala, dvignila je glavo in spre¬
govorila :

»Jaz, kneginja Lucija Posedarička. Si-li ti
tukaj, g. Rabata? Kje je moj sin Martin? Po-nj
sem prišla. Kje je moj sin?«

»Kaj me vprašate«, je pomrmral Rabata,
»puntar je bil, obesil sem ga, odrezal sem mu
glavo. «

Starka se je vspela. Rumeno lice jej je po¬
temnelo pod belim robcem, a mrtvi očesi sti se

9 *

— 132  -

obračali kakor steklena obroča. Starka je dvignila
palico:

»Daj! Kje si ti hudobni sin? Daj, da se te
dotaknem!« kričala je Lucija, iskaje ga s palico
po zraku, »obesil si Martina? Plemiča? Kneza?
Junaka? Kakor sužnja! Vidiš, škorpijon! Jaz sem
slepa, stara mati. Mlajšega sina ni že dvajset let.
Ostal mi je le starejši, moja podpora. Ti si jo zlo¬
mil. Ostala mi je jedina unukinja, ti si jo ranil v
sredo srca. Ti — pijavka, ki gaziš cesarjevo lice!
Ti si se napil sladke krvi otroka, katerega sem no¬
sila pod srcem, izpraznil si mu srce do zadnje ka¬
pljice, a meni nisi pustil ničesar.«

»Zena!« je zavpil Rabata.

»Molči, ljudska kuga! Prišla sem v obiske!
Vidiš-li ta les v mojih rokah ? Tako se osuši tudi
ti, in ko vzeleni spet ta les, naj ti cvete sreča. Z
nogo si me pahnil v grob, naj ti ne da Bog mirno
počivati in ustati, in ko stopiva skupaj pred božjo
sodbo, podam pravičnemu Bogu to palico, a v njo
urezane tvoje grehe s krvjo našega naroda. Sina
mi daj ! Mrtvega sina, da ga zakopljem! Sina mi
daj!« — In starka je klonila Daničiču na roke.

Rabata se je stresel ter se prislonil na zid.
Na njegovem čelu so se nabirale gube; bledi, mo¬
dri očesi sti zrli na tla, a levico je pritiskal na
srce; Benečan pa je ostal kakor kamen.

- 133  -

»Vojvoda!« je zaječal Rabata, »to mi popla¬
čate, da ste privel to neumno ženo sem-le.

»Nisem več vojvoda!« je dvignilDaničičglavo,
»svojo ostavko sem poslal v Gradec. Jaz sem Jurij
Daničič, velikafi kraljevine, senjski posestnik in bo¬
doči zet Martina Poscdariča, katerega ste ubili vi
iznenada. Dajte nam mrtveca !«

»General!« je pridivjal brez sape v sobo mlad
častnik pod kalpakom, v rumeni dolami (narodna
suknena obleka do kolen z rokavi), »jaz sem Bo-
risavljevič, častnik garde generala Lenkoviča. Kar
me je mogel nositi konj,' sem hitel semkaj. Evo
Vam pisma od mojega generala. Citajte !« Rabata
je oprl oko v list in otrpnil.

»Da se ne dotaknem Poscdariča?«, je izustil
zamolklo, »prepozno. Obesil sem ga. Capogrosso,
oddajte tem ljudem truplo.«

»Tega junaka?« sc je pristrašil hrvatski
častnik.

X.

Počasi so je dvigal mesec nad planine. Po
ozki, mračni ulici sta korakala dva človeka.

»Capogrosso!« je rekel prvi, »dobro ste zvr-
šil svojo nalogo. Kači je glava strta. Svčt desete¬
rice Vas poplača, kakor ste zaslužil.«

»Hvala Vam, gospod Barbaro ! A ko izvedemo
že pojutrašnjim divjake iz Senja, ne bode bolela
več glava prejasne republike«.

»Alije mnogo teh hajdukov zunaj mesta?«

»Mnogo se jih je povrnilo. Žene in otroke
smo jim zagnali v škripce, a to smo jim tajno na¬
znanili, oni so nam prišli sami v roke, a pojutrš-
njim jih odpravimo v Otočac. Je-li prijel Rabata
plačo ?«

»Izplačal sem mu 5000 cekinov in predal sem
mu veliko zlato medaljo od sinjorije, v vrednosti
2000 cekinov. Saj je Posedaričeva glava dovolj
draga. Ali človek bi mogel počiti srda, ker niso
zgrabili Juriše.«

»On je moder in Rabata se ga tudi nekoliko
boji, zlasti odkar je prijel Benkovičevo pismo. Vi
ste osobito jezen na Jurišo, signor Vittorio, odkar
Vam je ugrabil lepo Bodulko.«

»In še kakč, sangue di Dio, da ga dobim v
pesti ! A kje je ona?«

»Gotovo tu v mestu. Jo hočete li ? A per
Bacco?« seje  vdaril poročnik z dlanem ob čelo.
»Prišlo mi je nekaj na misel. Kaj, ako Vam pri¬
skrbimo Dumo in ulovimo tudi Orloviča?«

»Kakšna vražja misel!« se je nasmehnil Vittorio.

»Pustite me. Pojdite z menoj-.«

Obojica je zavila za ogel. Ko sita prebredla
nekoliko ulic, dospela sta do kolibe blizu mestnega
zida. Poročnik je potrkal na okno. Čez nekoliko
trenutkov je zasvetila v sobi luč, a kmalu na to so
se odprla vrata. Benečana sta vstopila v hišo. V
mali mračni sobici je bila postelja, s pokrivalom,
vegava stolica, stara miza, a na njej svetiljka in
čaša žganja. Na zidu so viseli : puška, nož, torba in
velika srebrna slika Matere Božje.

»O! Vi gospod!« začel si je kuštrav ru-
dečeglavee otirati oči. Kaj Vas nosi sem ob tem
času ? Polnoč je že minula. Malo prej sem slišal,
kako so si straže klicale.«

»Bogdanio!« je začel Capogrosso, ko je sel
na posteljo in dvignil-cekin v zrak, »poznaš-li to ?«

»E, kako da ne?« je pokazal Bogdanio zobe
— »cekin!«

»Za to se dobiva mnogo žganja,« je pristavil
častnik, dočim je Vittorio stal ob vratih.

»E, in še koliko,« jo odvrnil .Uskok.

»Za glavo »Črnega Nike« si dobil danes de¬
set cekinov.«

»Sem in vredna jih je bila. «

»Pa kako si ga ulovil?« je vprašal Vittorio.

»E, gospod!« je rekel Bogdanič, »lepo. Ali
to vam je bil peklenski posel. Da ga prinesem ži-

vega! Sem-li jaz dojilja, a on neumno dete? K,
tako - pne — izza pečine, zato sc mnogo ne
vpraša, ali živega. Pustili so me iz mesta. Izvlekel
sem nož, vrezal se malo v roko, tako, da se jo po¬
kazala kri. Kar skokoma sem' pohitel na Orlovo
gnjezdo, kjer se po jarkih skrivajo uskoki. Sel sem
pred nje, pa jadikuj, pa o jej mati, mati moja! In
izmišljeval sem si, kako so me hoteli obesiti, a jaz
sem se skril in ležal, in ko me je ranil dragonec,
skočil sem revež sc zida, pa sem komaj odnesel
glavo in mnogo take ciganjarije. In res, verjeli so
mi. Napojili so me, nasitili in povezali mi rano. Tu
sem živel dva dni prav gosposki. Tukaj sem našel
tudi »Črnega Niko«, bodi mir njegovi duši! Niko,
sem rekel sinoči, rana me peče. Nekaj sem ti dol¬
žan, ali glej, za-me je dovolj pokore, pa saj smo
krščanski ljudje. Daj Niko, pojdi jutri ob zori malo
dol po hribu, pa poišči tam pod pečino nekaj ko¬
renin za mojo rano. Dobro, je rekel Niko, ko naju
je združila nesreča, kakor da ni bilo nikdar nič
med nama, rudečeglavce, naj bode! Ob zori je šel
moj Niko doli po hribu, žalostna mu majka, a jaz
sem lezel za grmovjem po hribu in zlezel za pečino
pod grm, mrtev kakor lisica, ko se pregreša nad
ptičem. In Niko je prišel. Jaz se nisem ganil, on
se mi je približeval in oddaljena sva bila kake

dobre pol ure od jarfca. Niko se je pripognil, a jaz
skokoma njemu na pleča; vrgel sem mu plašč čez
glavo, zvezal mu, klečč mu na plečali, glavo in
roke, vrgel ga kakor vrečo čez ramo, in hajdi z njim
brez obzira v Senj. Zal mi je, da nesrečnika ni¬
sem sam prodal. Od strani sem gledal, kako ste ga
oddali beneškim Arbanasom, a oni, tulč kakor vol¬
kovi, so zgrabili nesrečnika, pa na vrvi z njim med
nebo in zemljo, niti z Bogom mu niso rekli. Ne¬
srečni Niko! Kaj hočemo?«

»Ali si lump, da ti ni para«, se je nasmejal
poročnik.

»Kaj hočete; kadar ni pri sosedu kokoši,
kradi jih svojemu gospodarju. Suho grlo ne čaka
nebeške rose«.

»Cilj«, je nastavil Capogrosso, »trideset tak¬
šnih rumenjakov dobodeš«.

»A vraga? Zakaj pa?« začudil se je Bog-

danič.

»Vlovi Jurišo živega«.

Uskok je odskočil in se počesal za ušesom,
na to je rekel:

»Stc-li slišali gospod poročnik, ta oreh ni za
vsake zobe«.

»Dobodeš jili štirideset«.

»Hm!  Da bi bilo treba tu samo glave. Ju-

— 138  -

risa je junak, a poleg tega tudi lisjak, a pred
Uskoke ne smem. Raznesli bi me, ker so najbrž
izvedeli o Niki«.

»Ti delaj, kakor veš. Zmami ga v mesto. Na¬
znani mu, da je oni beneški gospod, kateremu je
ugrabil Dumo, v mestu in da jo povede s seboj
na Krk«.

»A?« je pokimal Uskok z glavo in meril
Vittoria, »tako treba, da nastavite past. Prišepnem
to brbljavemu grobarju, ki vozi vsaki dan mrtve
iz mesta. Njega povprašujejo Uskoki, in jutri bode
gotovo Juriša tukaj. Zadrugo ne skrbite. Vse Vam
naznanim«.

»Ali kako naj pride v mesto?«

»Ne bojte se. Juriša je kakor vila. Vsaki ka¬
men Vam pozna na mestnem zidu, pa vrata so od
včeraj že tako odprta. Ali ne planite nanj, dokler
ne bode v svoji hiši in to tudi ne na enkrat; dve
tri ure pozneje, da se ne spomni na nevarnost«.

»Dobro. Lahko noč!«

»Rog daj, — Bog daj ! Ko sem predvčeraj¬
šnjim lezel po hribu, dal mi je neki menih to-le
pismioe za Vas«. Uskok je segnil v torbo in je
izvlekel list.. Poročnik je prijel list in prebledel.
Na listu so bile zapisane besede: »Ali beneška ve-
šala ali uskoški nož!.

— 139  —

»Pojdimo!« je rekel poročnik, shranivši list.
In Benečana sta odšla.

XI.

Mrak je že legal. Morje je bilo mirno, ka¬
kor mleko, po svetli površini se je žarila večerna
zarja, a na kristalnem nebeškem svodu so migljale
male zvezde. Nad mestom Senjem se je razprosti¬
ral mir, mir bolnika, kateremu je duša na jeziku.
Na koncil male ulice v zavetju blizu trga je stala
ozka, ne velika hiša, v katero se je šlo iz ulice po
hodniku na stopnice, ali kakor pravijo Senjani, po
»balaturi«, a ob zemlji si videl vrata »hrama«,
kjer se je hranilo vino. V neki sobici te hiše jo
sedela na pisani skrinji mlada žena in molila k
Bogu, a na licu si jej videl sled grenkih solz. Soba
je bila malo ne prazna. Opazil si le dve visoki po¬
stelji, na zidu pa sliko Matere Božje. Ta soba je
bila stan vojvode Orloviča —ta žena je bila Duma
Orlovička, mlada žena junaškega vojvode. Nekdo
je potrkal na vrata, žena se je stresla, splašila. V
Sobo je stopila ženska.

»Duma«, je šapnila žena, »Duma! Dober
večer! «

»Bog daj !« je odgovorila Duma, »kaj delate
tukaj, soseda?«

14 » -

»Skočila sem k Vam«, je pristavila starka,
»spečem si malo ribico, pa se moram brzo vrniti.
Duma! Mati Božja trsatska naj Vam pomaga, huda
Vam preti; varujte si glavo!«

»Hudo? Kaj bi moglo biti še hujšega ? Brez
moža sem, kakor ladija v burji!«

»Da no more biti hujšega? In kako! Tu v
Senju je neki Benečan Vittorio.

»Vittorio!« — je skočila Duma, prebledela
in- zgrabila držalo noža za pasom, »Vittorio!«

»No, glejte Duma! —■ Samo da se mi no
prismodijo ribice. D it, da, Vittorio. Pravila mi je
botrica Magdalena, da je slišala dve, tri besede od
nekega vojaka, da se pripravlja Vittorio nad Vas.
Čuvajte glavo, časi so hudi — ali pst, jaz sem to
samo slišala. —• Lahko noč, Duma, lahko noč!«

Čvrsto stiskajo držalo noževo hodila je mlada
žena nemirno po sobi. Prsi so jej silovito kipele,
oči plamtele kakor vsled vročice. Slednjič je skle¬
nila roke, pokleknila pred Mater Božjo, molila z
vso dušo in jokala vsem srcem. Vrata so zaškripala.
Nočni veter je ugasnil svetiljko.

»Duma!« je šepnil nekdo v odprta vrata.

»Bog pomagaj !« je zakričala žena, skočila na
noge in pred seboj je videla vojaka, kateremu je
lesketal šlem v mesečini.

141

»Duma !« je viknil ]>rišlee glasneje, zaprl vrata
in odvrgel šlcm. »Duma, sladica moja žena!« je
razširil roke proti mladi ženi. Duma je pritisnila
roko na čelo, okamenela in čez trenotek je padla
prišlecu na prša, kričč:

»Juriša! Juriša! Oh moj — moj Juriša! Moj
dragi! Moj dan! Ha! Ha! Ha! Tisi, ti si ti!
Oh hvala Ti, veliki Bog!«

Kar mu je dopuščala močna roka, je pritisnil
mladi junak ženo . na svoje srce, kar mu je srce do¬
puščalo, je pritisnil ustnice na ustnice svoje lju¬
bezni, iz očesa pa mu je kanila kaplja na njeno
belo čelo, kaplja kakor žareče železo.

»Dragi moj, povej mi!« gaje vprašala Duma,
ko ga je prijela z rokama za lice, »kako si dospel
sem-le ? Kakšna obleka je na tebi ? «

»Od grobarja sem zvedel, da je Vittorio v
Senju, in da tebi huda prede.«

»V Senju je, v Senju,« se je stresla Duma.

»Glava se mi je hotela razpočiti, srce mi je
kipelo. Bred nekoliko dnevi smo ulovili v šumi pi¬
janega dragonca. Oblekel sem njegovo obleko, da
bi mogel slobodno pred Rabatino stražo v mesto.
Mar sem smel priti sem-le v lastni obleki, kjer me
čakajo vešala? Srečno sem stopil v mesto in sedaj
sem tu! Ali kaj pomenja to? Soba je prazna?«

- 142  -

Vse so mi odnesli Rabatini vojaki, češ, da
to je ukradeno blago.«

»Oh! sveti Bog!« se je vdaril vojvoda s pe¬
stjo po čelu, »kakšna kuga je prišla na naš narod!«

»Oh ! in da bi vse znal in slišal o nesrečnem
knezu — .«

»Vse vem,« je odvrnil junak in povesil glavo.
»Uboga Klara! Ubogi Daničič! Nu ti — ti pojdi
k njima, ti ne smeš biti sama v tej hiši.«

»A ti?«

»Ob zori k bratom v goro.«

»Ako te pa spoznajo ? — Moj Bog! Moj Bog !«
je zaječala žena — — ako —- — čuj! Kdo ti je
rekel, da je Vittorio tukaj ? —«

» Grobar. «

»A njemu?«

»Ne vem — — — .«

Nekdo je potrkal. Vojvoda se je stisnil za

vrata.

»Kdo je?« je vprašala Duma.

»Jaz — sem, Homoličev Fran!« seje odzval
glas dečka. »Glejte, Duma, listek za Vas!« Žena
je odprla vrata in vzela dečku pismo.

»Lahko noč!« je zavpil mali in odšel brzo.

»Prižgi svečo. Zakleni vrata. Daj, da vidimo!«
je pregovoril Orlovič. Žena je storila vse tako; a on

— 143

je začel citati listek :« Čestita gospa ! Od hrvatskega
častnika sem zvedel, da pride danes zvečer Orlo-
vič v mesto. Rabata ve za to. Isti zapre vrata.
Vlove Vam moža. Čuvajte ga! Pozdravlja Vas
Danilo Barbo.« Vojvoda je prebledel.

»Naj le pridejo! Drago mi bodo plačali glavo!«

»Molči!« se je prestrašila Duma. »Mnogojih
je, ubijejo te, a jaz ? Moj Bog! Moj Bog! Sedaj
morejo priti. O joj! O joj! Kaj naj počnem jaz
nesrečnica?« tarnala je žena, ali čez trenotek je
skočila po konci.

»Pojdi z menoj, šlem vzemi!« Nehotč je šel
Grlovič za ženo iz sobe. V hodniku je Duma od¬
prla nizka vratca in stopila z svetiljko v votlino.
Mož za njo. Počasi se je spustila žena po lestvici
v klet. »Pojdi Juriša!« je šepnila ona tresč se.
Dospela sta do dna. V ozki obokani kleti je bilo
sodov, zabojev, a v kotu prazen bedenj. Zena je
odmaknila bedenj, a pod njim se je odprla v zemlji
globoka luknja. Mož se je začudil, a ona je na¬
mignila s prstom in rekla :

»Vidiš, to sem izkopala, ko sem slišala, da
huda prede Uskokom, da skrijem naše siromaštvo
in tebe. Kar je bilo kaj vrednosti, sem skrila,
sedaj pa naj skrijem dragocenejše stopi notri,
Juriša!«

144

»Jaz — junak?!« so jo proti vil vojak.

»Prosim te — zaradi meno,« ga je prosila
žena blagim glasom. Juriša je škodil v luknjo; tresk
se je zavalila Duma prazni bedenj na prejšnje me¬
sto, vspela se iz kleti na hodnik in zaprla vrata.

Cez jedno uro sta se sestala za oglom Orlo-
vieeve hiše dva človeka.

»Poročnik, sedaj je čas, da razprostremo mrežo,«
so je zasmejal Bogdanič.

»Ali veš gotovo, daje šel notri?« je vprašal
Capogrosso.

»Brez sumnjc. Sel je! Poročnik je odšel v
bližnjo ulico. Cez nekoliko časa se je vrnil, a ob
njem je lesketalo v mesečini 20 muškctirskih šlcmov.

»Deset mož naj ostane na ulici!« je zapovedal
poročnik. »Pripravite puške! Ostali preiščite hišo
od vrha do tal. Pripravite puške! Brez krvi no
bode, ker je junak. Zastavonosec Holcinger, naprej !«
Mušketirji so zbežali brzih nog po stopnicah, a pred
njimi dolgi zastavonosec z bakljo v roki.

»Odpri!« je zagrmel častnik, dokler sta Bog-
danič in poročnik čakala na ulici.

»Kdo je?« je vprašal ženski glas.

»Odpri v imenu gospoda generala Rabate!«
je zavpil Ifolcinger, razbivši s kopitom vrata in

ljuta četa je udrla v sobo. Sredi sobe je stala Duma.
Mrzlica jo je tresla. Vojaki so odstopili nazaj.

»Kje je Orlovič?« je zavpil častnik.

»Juriša? Bržkone v gori«

»Ne delajte se neumno! Tu je ! v hiši! Kje?!«
V tem trenutku se je prikazal CapogroSso.

»Tu? Ste-li znoreli?« je odvrnila Duma na
videz mirna.

»Preiščite hišo!« je zapovedal poročnik. Četa
so je krikom razšla po hiši. Dolgim mečem je zastavo¬
nosec prebadal postelje, prevračal rjuhe, prevrnil
skrinjo! Nič! A Duma je bila mirna. Mušketirji
so se povrnili. O Orloviču ni sledu, a Duma je
stala in mirno zrla poročnika.

»Corpo di Baeco!« je vdaril Capogrosso z
nogo, »sedaj nas je nasamaril ta pijanec Bogdanič«.

»Kje je Orlovič?« seje stresel nad Uskokom,
kateri se je bil približal.

»V hiši je«, je odvrnil Uskok, a oči je zabol
v Dumo, ona pa je ostala mirna.

»Poročnik!« je doletel neki karlovški pešec,
»kaj iščete tukaj? Orlovič se je' skril, kakor pra¬
vijo, v neko hišo ob morju. Tako se govori po mestu«.

»Naprej! možje! Pojdimo tjc!« izvlekel je
Capogrosso svoj meč, da bi pohitel z svojo četo k
morju. Duma je vzdihnila globoko.

lo

— 146  —

»Stojte!« je zavpil Bogdanič na ulici, »glejte
klet! Preiščite jo. V njej jo!« Duma se je prijela
za srce. Mušketirji so razbili pivnici vrata, a ko
so udrli notri, je dvignil zastavonosec bakljo.

»Nič! grdm in pekel!« seje razsrdil poročnik.

»Čakajte!« se je nasmejal Bogdanič, »da vi¬
dimo!« J n šel je od soda do soda. Vsakega je
prevalil, vsaki je bil prazen. Prišel je do bednja.
Pogledal je vanj! —- —

»Nič!« je zaškripal zobmi. »Šlo je štirideset
cekinov !«

»Naprej, mušketirji!« je dvignil Capogrosso
meč, »k morju. A ti lump! vse mi že poplačaš!«

Četa je korakala brzih korakov proti morju.

Boben je odmeval zamolklo, eskadrona konji
kov je priletela iz grajščine kakor strela, vsa voj¬
ska je vdarila k morju, da preišče vse hiše, cerkve,
samostane, da najde hudodelca Orloviča. A v mali
sobici jc klečala Duma vzdignjenih rok in veselo
šepetala solznih ocij: »Moj Bog! Moj Odrešenik!
Velik si, milostljiv si; hvala ti! slava ti! «

Ulica je ostala prazna. Mesečina se je raz¬
prostirala ])o tlaku. Sredi ulice je stal Bogdanič.
Ko jc poskušal goli nož s palcem, je šepnil:

»In vendar je Juriša v hiši. Štirideset ceki¬
nov ne pustim tako zlepa!' Počasi se je zavlekel

- 147  -

Uskok za ogel in tu se je zgrbil. Čez, nekoliko
trenutkov seje pokazal na pragu kleti dragonec pod
Slomom. Orlovie je sel, ozrši se dvakrat, trikrat
proti oglu. Že je zavil — ali izza ogla se je za-
zvetil nož! Juriša se je nagnil na stran, — ali v
tem trenotku je zamaknil s pestjo in vdaril — a
pred njim je ležal omamljen Bogdanič.

»Malopridnež, pozabil si, da imam železno
srajco!«

Na jedenkrat je strgal vojvoda z Uskoka dolg
pas. Raztrgal je istega na dvoje, zavezal izdajalcu usta,
as pasom mu je zvezal roke in noge. Oprtil ga je
brzo na ledja, prijel nož z zobmi in odhitel tako
proti mestnemu zidu do Velikih vrat. Tu so se
dvigale ob zidu lesene stopnice. Vojvoda se je po-
pel na-nje. Že je stal na zidu — ali v mesečini se
je zabliščala stražarjeva puška.

»Stoj !« je zagrmel stražar in naperil puško.
Kakor blisek se je obrnil vojvoda, držč v zrak zve¬
zanega Uskoka proti straži, z levico pa privezal
vrv na železen klin v zidu. Puška je počila —
Bogdanič je zavpil in odskočil v zrak. Zrno ga je
zadelo v ramo. Mušketir je stekel proti beguncema,
ali vojvoda se je vspel po konci, dvignil Uskoka
in tresnil z njim v vojaka; stražar seje  »podtak¬
nil — in on in Uskok sta telebnila v globino, —

10 *

a vojvoda se jo spustil, zgrabivši vrv, kakor kača
po njej nizdolu in se zgubil v goro. Še so je raz¬
legalo votlo bobnenje, še so se slišali zamolkli ko¬
raki pešcev in topot konj —ali  kmalu je zavladal
mir — tihi gluhi mir.

Druzega dne so našli pod mestnim zidom raz¬
drobljene krvave ostanke stražarjeve in Uskoka
Bogdaniča.

XII.

Ob deveti uri se je razlegal nad Senjem ve¬
liki zvon slavne cerkve svetega Jurija, mest¬
nega »conMnna in patrona«. Skozi visoka cerkvena
okna je sijalo solnco in razprostiralo svojo svetlobo
nad narodom, nad gospodo, nad kamenjem. Pred
oltarjem so gorele velike voščenicc, kadilni
dim se je čudno dvigal v solneni svetlobi, a glas
orgel j je veličastno odmeval od visokega svoda. V
cerkvi je stalo razvrščenih tri sto Uskokov voja¬
kov v orožju. Na vsaki glavi je bila črna kapa, na
slehernih prsih so se svetili toki, za slehernim pa¬
som se je blesketal nož, v vsaki desnici je počivala
diljka 1 ), a z ramen je visel rudeč plašč. Pred če¬
tami so stali vojvode s perjanico 2 ), zastavonosci
pod raztrgano zastavo. Veselo se je lesketalo solnce

‘) Dolga puška.

-)  šopek peres za klobukom.

— 149  —

nad njimi, n oni ? Mrki in žalostni. Tristo Usko¬
kov, tristo levov. Levov? 1 d sl., v suženjskih veri¬
gah. Treba je iti, ustaviti Senj. Tako zahteva be¬
neški poslanec, tako zapoveduje general Rabata, ki
sedi kakor ban ob velikem žrtveniku sredi svojih
častnikov. Oditi treba v Otočac, v Brinje, v I*po¬
zor, daleč od morja z ženami, otroci, starci. Orgije
so umolknile. Vsa Rabatina vojska, stoječa pred
kaštelom, je izprožila puške, bobni so zabobnali,
trobente zasvirale, — a jok ženk, ki so sedele na
vozovih pred cerkvijo, je prodiral zrak in mnoga
solza v cerkvi je kanila na junaške brke. V cerkvi
je obmolknilo vse. Z oratorija sta gledala skrita
Barbaro in poročnik (Japogrosso.

»Lepše parade ni doživela beneška republika«,
se je nasmejal Vittorio.

»Seveda je ni«, pritrdil mu je častnik.

Sedaj se je obrnil škof de Dominis, da bi bla¬
goslovil narod. Na jedenkrat se je stresel in pre¬
bledel. Oko se mu je ustavilo na sliki, na krvavi
glavi svetega Ivana Krstnika. Škofu se je zdelo,
da teče živa kri iz glave.

On je dvignil roko, a pri tem prebledel še
bolj. Ne daleč od žrtvenika je klicala na kamenu
črno zavita — Klara. In kakor je dvignil škof roko,
tako je dvignila Klara veliko jasno oko in po¬
gledala Dominisa.

»Ne mori!« je jeknil tajinstvono glas v nje¬
govi duši s peklenskim odmevom in ko je z vrši L
blagoslov, pohitel je brez obzira v zakristijo.

Počasi seje pomikal uskoški narod shozi Ve¬
lika vrata na Vratnik. Vojaki, konji, vozovi, otroci,
deklice, starke, starci —- vsa ta čudna procesija se
je vila po ozkem potu: vse je molčalo, jokalo, mo¬
lilo, vse to je nemo stopalo mimo kaštela, kjer je
stal ponosite glave slavni junak Rabata, igrajo se
prsti z veliko zlato medaljo na prsih, a ob njem
je blagoslavljal škof potnike. Tudi četa starca Mi-
lovčioa je prišla.

»Z Rogom, vojvoda!«je rekel mu do Dominis.

Starec se je ustavil, zmeril škofa sokolovim
očesom in rekel:

»Ti blagoslavljaš ta narod? Se-li spominjaš
našega dogovora v tej grajščini ? Bog naj ti od¬
pusti !«

Četa je krenila dalje, a Dominis je pove¬
sil glavo.

Narod je stal nad Vratnikom. Kakor biser sc
je bliščalo morje, a iz njega so se dvigali rodovitni
otoki. Glejte belo cerkvico na rtu, glejte tudi starca
Nehaja — glejte na vznožju gore, na morski obali
stari — slavni Senj — a nad vsem se jo širilo
jasno modro nebo, kakor čaroben krov. Se jedcu

- 151  -

lup, še jedcu migljaj — in morje izgine, izginejo
otoki, oljke, Senj — zibka, grobovi, — slava, —
vse, kar je srcu milo in drago. Tu je obstal usko-
ški narod, a predenj je stopil stari vojvoda Milov-
eie. On je smel kapo in rekel narodu:

»Glejte otroci! oditi moramo! Kam? To sam
Bog ve. Še enkrat poglejte dol po gori — zadnji¬
krat, še enkrat sc ozrite na slavno mesto, ki vas
je rodilo na ta svet, ki vam čuva kosti vaših oče¬
tov, — še enkrat poglejte to zlato morje, polno va¬
šega slavnega imena. A kje vam je sedaj ime? Ni
ga! V puščavo greš, moj narod, pošteni narod, v
puščavi bode zibala mati svoje dete in samo ma¬
terina pesem bode spominjala senjske Uskoke. Z
Bogom, naša zibka, z Bogom, naša slava, z Bogom,
naš ščit! Poglej še enkrat te tvoje sirote, katere so
pognali v beli svet, da so sedaj kakor ptica brez
gnezda. /  Bogom! Čuva naj te nebeška roka in
sreča naj ti cvete!«

Molklo ječanje se je odzvalo starcu. In na¬
rod je pokleknil, da poljubi sveto hrvatsko zemljo,
za katero je prelival toliko krvi, a žalostna in
bedna starka je dvignila kamenček s poti in ga
dala sinčeku, rekši:

»Drži, deni to na srce, rodna, sveta zemlja
ti je to, dušo ti bode ogrevala v poznejših dnevih!«

- 152  —

Narod se je dvignil na pot, idoči lahko, po¬
časi, dokler se ne izgubi v pustem gorovju; na
skali hriba Vratnika je sedel bledi dominikanec,
pokrival si je z rokama lice in jokal, kakor je jo¬
kal Jeremija nad Jeruzalemom.

Zvečer je potrkal na Klarina vrata kapitan
Barbo. Klara je sedela z Dumo v kotu.

»Prišel sem«, je rekel kapitan, »da Vam re¬
čem : z Bogom! Čez jedno uro pojdem v Gradec
pred nadvojvodo, da mu naznanim, kar se je zgo¬
dilo. tu Vidite! na prsih mi je uvezen četrti križ
— Vaš oče! Čuvaj Vas Bog in moj prijatelj Jurij !«

XIII.

V prostrani sohi graškega nadvojvodskega
dvora je sedela pri oknu postarana, osivela gospa,
v široki obleki iz črnega baržuna, pod črnim za¬
grinjalom ; vrhu visokega in jakega čela jej je bli-
sčal dijadem iz dragocenega kamena. Položivši roke
v krilo, gledala je gospa jasnim modrim očesom
dva človeka, ki sta pokorno stala pred njo. Jedcu
od njiju je bil vojak — kapitan Barbo, a drugi
redovnik — Cipriano Gnidi.

»Kapitan!« je rekla nad vojvodinj a, mati nad¬
vojvode Ferdinanda, »Vaše besede so mi presunile
srce. Tudi jaz sem mati, tudi jaz razumem, da je

morala pogilioti Vaša sirota mati, tudi jaz mislim,
da v Rabati ni srca, ni poštenja, ako jc res, kar
ste mi povedali tu.«

»Pri mojem krstu, pri mojih ranah, ki sem
jih vdtibil za slavno cesarsko hišo, vse je živa res¬
nica, prejasna gospa!« je rekel vojak.

»No«, je pristavila nadvojvodinja, »po čem
sodite, da je Rabata, pogubivši Posedariča, krivo
naredil, da ni on na našo korist ukrotil Uskokov,
Vaša tožba se tiče; Vas, no senjski posli so javni,
spadajo v politiko, o kateri jaz, žena, malo razu¬
mem, ali je mogel Rabata prav narediti?«

»Oprostite mi, prejasna gospa! ker govorim
smelo pred Vašim svetlim obličjem.«

»Govorite, govorite,« je odvrnila nadvojvo¬
dinja, »zapovedujem Vam celd, da govorite resnico!«

»Jaz mislim, prejasna gospa, da človek nezvest
v privatnem življenju, lahko prelomi dano besedo
tudi v javnih poslih, ker se poštenje ne da ločiti
v javno in privatno.«

»Resje«, je odvrnila žena, »govorite dalje!«

»Rabata je izdajalec svetle krone, nagel člo¬
vek, krvolok, ali zopet slaboten in kukavica; Ra¬
bata je zadolžen in pravi zapravljivec.«

»Ali vi ste govorili o izdaji?«

»Bodite milostni, prejasna gospa, prečitajte

— 154  —

ta,-le pisma, kat' jih je oni veljavni duhovnik vdobil
od poročnika generala Rabate. Nekatera so iz roke
škofa Dominisa, druga od beneškega generala Pas-
kvaliga, a pisana Rabati.«

»Dajte jih sem!« je rekla nadvojvodinja in
začela citati pisma, ki jih jej je bil predal kapitan.

Med eitanjem je nadvojvodinja prebledela za
trenotek. Ko jih je prečitala, skočila je na noge.

»Strahota!« je zavpila, »resnico ste govorili.
Pa tem ljudem je moj sin še tako naklonjen. To
je. prava peklenska mreža, po kateri je imelo ce¬
sarstvo izgubiti Primorje. Ta Dominis, ta sveti Do-
minis! Moj Bog! Moj Bog!«

»Uvidevate-li, prejasna gospa, da je pogubila
kneza Posedariča ista roka, ki je hotela ugrabiti
prejasncmu domu jadransko morje?«

»Da, da, kapitan, uvidevam in zgražam se
nad ljudsko zlobo.«

»Jedno milost, prejasna gospa«, je pokleknil
kapitan pred nadvojvodinjo.

»Naj Vam bode, moj zvesti kapitan.«

Barbo je šel do vrat, odgrnil zaveso iz da-
maska in privel krasno, črnooko dekletce odeto v
črnino. Deklica je pokleknila pred nadvojvodinjo in
grenke solze so se jej ulivale na mlada prša.

»Glejte, prejasna gospa, solze te nedolžne de-

klice govore jasneje, nego moje besede. Ta bedna
sirotica, ki kleči pred Vašim prejasnim licem, je
kneginjica Klara Posodaričeva, katere pradedi so
prelivali reke krvi za sveto Jezusovo vero, kateri
je sramotno obesil očeta, slavnega junaka, Giuseppe
Rabata, kateri jo žalost ubila babico za milim je-
dincem, kateri je izgnal zaročnika junaka in ple¬
miča Jurija Daničiča iz Senja isti Rabata v Krajino,
(kateri junak leži smrtno ranjen v borbi proti Tur¬
kom!) potem, ko je upognil ostale Uskoke!«

»Bog mu izleči rane!« jo vzdihnil redovnik.

»Sirota deklica !« je spregovorila nad vojvodinja
solznih očij, »srčno te obžalujem. Govori, kake mi¬
losti iščeš ? «

Deklica je dvignila glavo, pogledala z velikim
solznim očesom nad voj vodi njo, na to kapitana.

»Deklica ne razumi italijanski, prejasna gospa»,
je rekel kapitan, »ona govori samo svoj — hr-
vatski jezik.«

»Kaj zahteva torej? Da jej osvetim očeta?«

»Nikakor ne, prejasna gospa, njeno srce ne
pozna tega čustva; ona zahteva, da se njenemu
očetu, njenemu rodu vrne ime in postenje, da so
jej vrne zaročnik, katerega jej je pred jednajstimi
meseci odtrgal od zvestega srca nasilnik Rabata«.

»Zgodi se talcu!« je rekla gospa in poljubila
deklico na čelo.

O zadnjih besedah kapitanovih so sc razmaknili
zastori visokih vrat, a na pragu se je pokazal v
črni španski obleki majhen človek pod črno kapo,
dolge, špičastc brade. Cez trenotek je stopil v sobo.

»Hvaljen bodi Jezus, ljubeznjiva nadvojvo-
dinja in mati,« je pregovoril prišlec; »nadejam se,
da Vam je zdravje, za katero vsaki dan Boga pro¬
sim, v dobrem stanju. No, pri Vas se je zbralo
društvo, kakor vidim ; Vi se mimo Vašega običaja
zabavate s politiko; Vi ste«, se je obrnil h ka¬
pitanu, »ako se,ne motim, kapitan Barbo?«

»Na Vašo službo, cesarska Visokost!« se je
poklonil kapitan.

»To je don Cipriano, je-li ? A ta deklica?«

»Klara, hči Martina Posedariča», je odgovo¬
rila Ferdinandova mati.

Nadvojvoda je namršil obrvi ih odvrnil:

»Že zopet senjski posli? A da! Bili sto že
jedenkrat pri meni radi tega, Barbo. Tožili ste
Bahato. «

»Tako je, prejasni gospodar!«

»Zakaj ste prišel drugikrat? Razsrdil sem se
bil radi Vaše tožbe na gospoda Rabate in na škofa.
Generala nisem niti pustil pred-se. Ali potem sem

zvedel, da je Rabata modro delal, da je vse to Vaša
privatna osveta in spletka mojih protestantskih svet¬
nikov, ki mrzijo generala. A Rabata se je pred
menoj tudi opravičil. Zakaj ste zopet prišli ? Ču¬
vajte se, Barbo; vem, da ste junak, in žal bi mi
bilo Vaše glave. Rabata jo pošten človek. Idi te!»

»Nikakor ne!« mu je posegla v besedo nad-
vojvodinja, »prejasni moj sin, čitajte ta-li pismi in
potem sodite pametno!«

»Pismi? Cegavi?« je vprašal začudeno nad¬
vojvoda.

» Ihta j te ! «

Ferdinand se je spustil na stolico.

»Valga me dios ! « — je planil prečitavši prvi
list --- »na koga sem se oslonil ? Vidim, vidim tajne
kremplje beneškega leva, da bi ga Bog pokaral!
In s Tureinom?! — Pa jaz slab — jaz kukavica.
O Ljudska hinavščina! Na svojem srcu sem grel
kačo ! In lepe senjske šume naj posekajo Benečani
za piškav denar. Tako mi ran božjili!« je skočil
Ferdinand jezen in jo zagnal pisma .na tla, »sodil
bodem strašno sodbo 1 Ali! — se je obrnil h ka¬
pitanu — »Barbo! ako sti ta pismi krivi? Saj mi
je škof neki dan vse živo razložil - Barbo! Ako
Vas je zavela strast, ako je to pisala luteran¬
ska roka?«

- 158

»Serenissime!« je stopil Cipriano pred Fer¬
dinanda, »verujete-li, da sem pravi sin cerkve?«

»Verujem!«

»Serenissimc! Na razpelo božjega Sina se ro¬
tim, da so ta pisma prava. Dvakrat ste nas odbili,
rekši: Dajte mi dokazov! In glejte, mi smo jih
prinesli. Se več; Vaša slavna hiša nima v resnici
zvestejših slug od bana Draškoviea in slavnega ge¬
nerala Lenkoviča! «

»Res je, da jih nima !« je potrdil Ferdinand.

»Oni so moje priče,« je dostavil redovnik in
je oddal nadvojvodi pisma, »po njihovih besedah
naj sodi Vaša Svetlost, ako govori laž skromni
sluga božji.«

Ferdinand je začel citati. Oči so mu plam¬
tele, lice mu je oblila rudečica. Citaje je vsklikal
tu pa tam:

»Cuješ-li, mati! Tudi ban pravi tako.

Da, izdali so nas — — krščanski ljudje! Obreko¬
vali so Uskoke — — pobili jih! Milostljivi Bog!
kako naj se opravičim za ta greh?! — Da čujemo
našega Lenkoviča. — Tudi on tako. — Moj Bog!
In Daničič da nam pogine? Je-li še nada, da nam
ozdravi, oče Cipriano?«

»Je, hvala Bogu, Svetlost,« seje poklonil do
minikanec.-

»Čakajte,« je čital dalje Ferdinand, »Orlovič,
Orlovič? — A dS, to, rekel bi, da je oni zloglasni
•Juriša, za katerega mi je škof toliko govoril, ka¬
terega Benečani tako želijo. Ali no bodete ga imeli,
pri moji veri, dane!  Divenjunak! Cujte, prejasna
mati, kaj piše Benkovič: Ne morem Vaši Svetlosti
dovolj nahvaliti vojvodo Juriša Orloviča, katerega
je hotel Rabata obesiti. Orlovič je šel z četo hra¬
brih junakov četovat na Turčina v Liko. V nekem
klancu se jo udaril z veliko turško četo, ki se je
bila dvignila, da opustoši hrvatsko zemljišče. Živo
klanje je nastalo, kije  trajalo pol dneva; Juriša je
zaustavljal tridesetimi svojimi ljudmi do sto petde¬
set nevernikov od poludne do mraka, ter je pobil
polovico teh pustih razbojnikov. Ostali so se umak¬
nili, zgubivši pogum, nazaj v Liko in tako se je
rešila bedna Krajina nemilega pogana. No, malo da
ni Juriša plačal tega z glavo. Vesel zmage, pohi¬
tel je dalje v turško zemljo, zgubivši v prvem spo¬
padu tretjino svojih vojakov. Ob neki turški po¬
stojanki je započel znova boj, kamor jo navalila
močnejša turška sila.

V ravnini, ki ni bila zavarovana, popadali so
naši vojaki, in ko so se začeli preostali umikati v
hribovje, kjer jih je imela po dogovoru čakati druga
uskoška četa, ranili so v nogo in vlovili Jurišo

Turki, in vsi so mislili, da ta junak sramotno po¬
gine. Benečani pa in njihovi prijatelji so se silno
veselili njegove propasti. Nu, čez nekoliko se je na
veliko čudo vseh vojvoda pojavil živ v Otočacu.
Ko je ležal v okovih v turškem šotoru je slišal
Juriša, kako so se Turki pogovarjali, da ga jutri
odvedejo pred ago in nabijejo na kolec. Slišal je
tudi, kako pojdejo po smodnika, ker ga imajo ma¬
lo več v kotu šotora. Juriša se je pretvarjal, češ,
da spi, in Turki niso slutili nič hudega. Ko je bilo
okoli polunoči, zaspali se že vsi Turki, samo jeden
stražar je bdel na pol, na pol pa dremal. Počasi
se je priplazil Juriša do stražarja, zamašil mu je
usta s pestjo in mu zabodel nož njegovega tovariša
v srce. Na to je vzel iz kota smodnik, spustil se
doli po stopnicah, privezal zavitek smodnika na ste¬
ber, na katerem je stal šotor, zataknil vanj dolgo
suho šibo, zažgal jo z gobo in vdaril tako v oko¬
vih v beg. Ko se je oddaljil kakih tristo korakov,
skril se je pod skalo, da vidi, kaj bode. Kar na
enkrat se je stresla zemlja, plamen je šinil v temni
noči, a šator in Turki so zleteli v zrak in Juriša
je rešil našo Krajino od nekoliko najljutejših krv¬
nikov. Oprosti mi Vaša Svetlost, da pišem toliko
tega, ali po tem naj sodi Vaše prejasno Gospodstvo,
je-li Juriša Orlovič človek, ki se ima izgnati iz
Senja, katerega misli Rabata obesiti — — — .«

»Grozno!« jo zadrl ital a nad vojvodinja.

»I>a, grozno, prejaana mati,« je odvrnil Fer¬
dinand, »ali stokrat groznejše so muke, s katerimi
osmanski vragi mučijo nedolžni krščanski svet. Ka¬
pitan ! Kje je Rabata?«

»Na Roki, Vaša Svetlost, vojsko njegove Sve¬
tlosti in velikega vojvodo toskanskega odpravlja v
Zagreb, da ide na Turka. No, morda seje že vrnil
v Senj.«

»Ilvala Vam, kapitan,« je nadaljeval nadvoj¬
voda, »a tudi Vam oče! Pridite jutri v moj dvor,
da ponesete Orloviču kapitanski patent in Juriju
Raničiču zlato verižico; naj se povrneta v Senj.
Rabati bodem sodil sodbo - sodil bodem tudi Do-
minisu, ali to so ne tiče Vas. Vi molčite. Samo to
morete povedati svetu, da sem Vam poštenjakom
poklonil milost, a Rabata jo je izgubil. Torej jutri
pridite! Z Rogom!«

»A tej bedni deklici,« je rekla Ferdinandova
mati, »recite, da jej bodem vedno zvesta zaščitnica,
da jej povrnem ime, poštenje in zaročnika.«

»Tako bode. Amen!« je dodal nadvojvoda.
•»Pa Rabato sem hotel počastiti s hrvatskim ge-
neralstvom !«

Rila je noč, trda, mrka noč; videti ni bilo
ni meseca, ni zvezde, ni neba. Na Orlovem gnjezdu,

11

— II« -

na kršilem hrjbu lomila je burja jako vejevje. Skozi
temo so migljale od mesta Senja male iskrice, luči
po serijskih ulicah.

V svoji sobi je sedel škof de Dominis za¬
mišljen, bled; nasproti njemu Rabata, nemirno sti¬
skaje oči, a za Rabato je stal Capogrosso.

»Razumite-li to, škof«, je vprašal general.

»Razumem in ne razumem.«

»Meni je vse uganjka. Kapitan Orlovi« sc
vrača; Danioič je počaščen in sme tudi v Senj!
Bojim se — •— — «.

»A jaz se ne bojim«, je odvrnil škof. »Uga-
njko je lahko rešiti. Graški ministri so vrlo logični.
Stvar je ta, da se prodajo senjske šume. Graška
vlada nima novcev -- ne more čakati. Ferdinand
zahteva mnogo. Benečani ponujajo malo. J)a se
stvar hrže zvrši, moramo Benečane nekoliko pre¬
strašiti, Uskoke malo pogladiti. Kadar se podpiše
pogodba za šume, morete Orloviča obesiti brez
strahu. Razumete-li ?«

»Razumem, reverendissimc«, jo odvrnil genc-
arl, »Vi mislite popolnoma jasno.«

»Res je«, je rekel poročnik, »stvari stoje tako,
ali vprašanje je, pristane-li prejasna republika, vedč,
da Posedariča ni več med živimi? Vsekakor je

sitna, trpeti Orloviča v Senju. Od Daničina, zalju¬
bljenega človeka, ni nevarnosti«.

»A da, pozabil seta Vam javiti,« seje nasme¬
jal Rabata, »da sem poskrbel za Orloviča. Povsodi
se zbira vojska, da pojde osvojit Kanižo. Veči del
moje odide in ostane samo nekoliko kompanij muš¬
ketirjev. Nevarno bi bilo, ako bi bilo tako malo
vojske tukaj, kjer je vsaki Senjan vojak, kjer je
ostalo dovolj Uskokov. Moramo jih odstraniti. Zato
sem sestavil četo 300 Senjanov, da pojdejo v Ka¬
nižo — — .«

»Zgubiti glavo«, se je nasmejal Capogrosso.

»Da. Ko se je pred desetimi dnevi vrnil Or¬
lovih v Senj dovoljenjem nadvojvode, poklical sem
ga k sebi. Prišel je oborožen in mrk. Pozdravil
sem ga, pohvalil radi njegove srčnosti v Liki. Re¬
kel sem mu, da pošljem četo pred Kanižo, in da
jej bode na čelu .Juriša.«

»A on?« je vprašal poročnik živo.

»Rekel je, da pomisli in odgovori čez dva dni.«

»A čez dva dni?« je vprašal škof.

»Prišel je in rekel, da pristaje.«

»Čudno«, je pokimal poročnik z glavo, »od
mlade žene v Kanižo.«

»Ne čudim se«, je odgovoril škof, »takšen je;

' 11 *

— 184

on ne more živeti brez sablje. Pošljite ga v pekel,
pa pojde. Kedaj odide?«

»Jutri«, je odgovoril Rabata.

»Srečen mu pot na Turke«, se je nasmejal
poročnik.

*

* *

Rila je noč, trda, mrka noč; — videti ni bilo
ni meseca, ni zvezde, niti neba. Kakor mrk veli¬
kan je dvigalo Orlovo gnjezdo svojo glavo. Čudne sen¬
ce so se plazile po stezi. Senca za senco se je pope-
njala po hribu, senea za senco, kakor da je zginola
v hrib na istem mestu, kjer se je skozi suho
vejevje žarila ognjena zarja. Zginola ? Kam ? V
sredini Orlovega gnjezda je zijala široka, globoka
luknja, gotovo zavetje volkovom in Uskokom. V
sto in sto kupih so rasli kameniti vrhovi vedno više
in više, združevaje' se na vrhu v ogromen svod;
na sto in sto mestih si videl črne sledove dima od
ognja gorskih junakov, ki so todi skrivali svoje
kosti pred burjo, svojo glavo pred rabeljnom. In
zdaj plamti sredi jarka velik ogenj, razprostiraje
svojo rudečo svetlobo po bledih apnenih holmcih,
po strašnem svodu, po temnili zakotjih, po mrkih
licih junakov, ki so bili poseli okolo živega ognja.
To so bili nskoški vojvode. Nekoliko dalje ob zidu

— 105

je stal Danilo Barbo, prislonil pleča na steno in
zrl v plamen.

Ob vhoda v jarek je stal stražar Uskok s
puško.

»Ura je, narod moj!« je rekel vojvoda Ivan
Vlatkovič, potegnil svoj nož in ga položil na zemljo.

»Kocka je padla«, je odvrnil vojvoda Gašo
Stipanovič, potegnil svoj nož in ga položil v nav-
skriž z Ivanovim.

»Komur se godi krivica, naj pride pred naše
lice«, je zavpil Ivan. In v sijajnem orožju, v ro¬
dečem plašču je vstopil jak, visok starec, rujavega
lica, belih brk. V levi roki je držal kosmato kapo,
a desnica mu je počivala na srcu. Ni maknii ni
licem, niti trenil očesom.

»Meni se godi krivica, narod, ali zaradi mo¬
jega naroda«, je rekel Pavle Miloveič.

»Da slišimo tvoje rane, vojvoda!« jo vpra¬
šal Ivan.

»Glejte, prihajam pred Vas, čestiti vojvode,
in snel sem kapo, katero snemam drugače le pral
živim Bogom, da vidite moje osivele lasi, in ali mi je
mogoče lagati! Glejte, pred Vas prihajam, da Vas
pogledam z očesom v oko, jaz, ki nisem pred ni¬
komur gledal v tla, in pravim Vam, prerokujte iz
očesa, govorim-li resnico. Glejte, pred Vas priba-

jam in polagam to junaško sabljo, katero se (ličim,
pred Vaše noge, pa naj mi pod njo glava pade,
ako zlažem za zrno peska. In zaklinjam se Vam na
živega Boga v nebesih, zaklinjam se Vam na sveti
krst in na večni raj, zaklinjam se na grob svojega
očeta in na svoje junaško ime. In ako-li zlažem
kaj, stre naj me nebeška višina in požre peklenska
globina; žejen naj bi ne našel kapljice vode; la¬
čen naj bi postal in ne našel skorij oe kruha; oze¬
bel in ne našel solnea; gorel in ne našel hladu,
oslepel in ne našel palice; poginil in ne našel groba.
Prihajam iz puščave našega naroda, prihajam z tr¬
dega kamena, kjer ni kruha ni odeje, prihajam iz
jarka, kjer se bratijo volkovi in hajduki, prihajam
iz hiše, kateri je nebo streha, a postelja črna zem¬
ljica, na kateri žalujejo starci in otroci, matere in
udove. Prinašam Vam solze, ki se pretakajo za očeta
in sina in zaročnika, ki so sramotno poginuli na ve-
šalih. Prinašam Vam krvave rane junakov, kateri
izgubljajo zastonj in brez obrambe svoje glave, do-
našam Vam vaše ime, ki je potemnelo pred svetom.«

»A koga tožiš tolikih krivic? vojvoda!«

»Tožim Josipa Itabato, kateri nam je zatrl
rod in poštenje, ki je v črno zavil naše matere, ki
je prcvaril cesarja gospodarja, ki je hotel prodati
našo sveto zemljo rabeljnom Benečanom. Govoril
sem, a Vi sodite!«

»Slišali ste vojvode«, je rekel Ivan, »njegove
krivice, a vi sodite po dobri pameti in čisti vesti,
da mu bode prav«.

»Rabata naj zgubi glavo!« so zagrmeli voj¬
vode jednoglasno.

»Tudi meni je krivica, tudi meni sodite«,.se
je pokazal pred zborom Jurij Daničič v svetli obleki.
»Pri moji veri, resnico Vam pravim: Obesil je
kneza junaka, ki mi je obljubil svojo hčerko jedi-
nico, obesil ga je brez sodbe in obhajila. Ubil z
žalostjo njegovo staro mater, a mene junaka pregnal
v beli svet, ločivši me od moje neveste. Govoril
sem, Vi pa sodite!«

»Naj zgubi glavo!« se je razlegalo molklo
po jarku.

»Tudi meni se godi krivica, junaki«, je skočil
kapitan Barbo.

»Bog mi je priča in ti-le štirje križci. Pre¬
vari 1 mi je po sili sestro, zaročil se z njo in pre¬
lomil zaroko. Ubil mi je sestro, ubil" mater, ubil
dete, ubil prijatelja. Sodite!«

»Naj zgubi glavo!« je zagrmelo tretji krat.

»Vojvode«,je rekel Ivan, »slišali ste naš sodbo,
bodite pripravljeni; da bode tako črez tri dni, do¬
kler odide tuja vojska. Naj zgubi Rabata glavo ob

108  —

belem dnevu, vpričo ljudij, ne po noči, niti v
zasedi«.

»Amen!« so odgovorili vojvode.

XV.

Bilo je jutro zadnjega dne leta 1601. Poroč¬
nik Capogrossoje zamišljen korakal proti grajščini.

»Sit sem že tega pasjega gnjezda. Ujca ne vi¬
dim nikjer; to je zlo, nekje blizu mora biti, blizu
moje glave. Iz Gradca ni glasu, nad Rabato se vije
vrana. Dil, dil, to so oni papirji!«

Poročnik je šel mimo straže v grajščino, sto¬
pal po dolgem hodniku do vrat zadnjega stolpa, do
Rabatinega stanovanja. Vstopil je. Rabata je sedel
na postelji.

»Kaj te nosi sem, Capogrosso, tako rano?«
je dvignil general glavo. »So-li dospela pisma iz
Gradca? «

»Niso«.

»Čudim se. Rekli so mi, da skoro dospe pis¬
mo od nadvojvode, da postanem hrvatski general,
pa še ni nič. Senja sem že sit«.

»Tudi jaz do vrh glave«, je odgovoril poroč¬
nik hladno.

»A po kaj si prišel?«

»Da Vam resnico povem, illustrissimo, prišel
sem prosit za odpust.«

»Odpust?« se je začudil Rabata.

»Ra! Uskoke ste ukrotili. Glavo poubili. Or-
loviča ste odpravili srečno pred štirimi dnevi li
Kaniži, od koder se ne vrne nikdar več. Predvče¬
rajšnjim je šla tudi Vaša vojska. Pa Vi pojdete
tudi na generalsko mesto v Karlovec. Hvala Vam
torej za vso milost - - — —« .

»Pa zakaj ne bi šel ti z menoj?«

»Srčno rad. Ali glejte, sorodniki so mi pri¬
skrbeli kapitansko mesto v firentinski vojski in njih
želja je, da bi bil pri njih. A moje zdravje! Slabo
je jako v tem hrvatskem zraku, kaj še le, ako bi
prišel med medvede v Karlovec?« — — — .

»Ne razumem te«, se je začudil Rabata; ali
v tem trenutku sc je razlegnilo iznenade molldo
bobnenje.

»Kaj je to?« je vzdignil Rabata glavo.

»Kaj je za vraga?« je ponovil poročnik, »saj
danes ni parade, niti službe, to ni mušketirski bo¬
ben. To zveni, kakor bi vodil Napolitanec medveda.
Bomo videli«, je rekel Capogrosso in" je tekel na
vrata. Čez nekoliko trenutkov se je povrnil bled.

»General!« je zavpil, »Uskoki stopajo v mesto !*

»Si-li znorel? Kakšni Uskoki?«

»Tri kompanijc pod zastavo in bobnom, a
pred nji nji Juriša!«

— 170  —

»Ju—u—risa! Si-li znorel? Saj on je na potu
v Kanižo!« je izbulil Rabata velike oči.

»Juriša je v Senju! Videl sem ga z okna na
lastne oči. Zdi se mi, da ide k Vam«.

Rabata je pogladil čelo z roko ter šel dva-
trikrat po sobi in rekel:

»Teci! Njega pusti! Nikogar druzega. Muške¬
tirji naj bodo pripravljeni. Bobnar naj jih skliče.«

»Tristo —!« je udaril poročnik z nogo sr¬
dito in šel po zapovedi.

Čez trenotekje vstopil v sobo Juriša Orlovič.

»Božja pomoč z Vami, general!«

»Od kod Vi, kapitan?« je zadrhtal Rabata.

»Prav s pota. Prišel sem do Karlovca«.

»Pa kako ste smeli —- — ?«

»Premislil sem se. Ne pojdem v Kanižo«, je
dvignil Uskok glavo ponosite.

»Ne poj dete, ko Vam vkazujem jaz?!«

»Ne pojdem!«

»Zakaj da ne?«

»Ker treba Senju obrane proti Benečanom in
izdajalcem«.

»Orlovič«, je zarohnel na Rabata, »to Vas bode
stalo glavo!«

»Dobro!« je zganil Uskok z ramana.

»Rabata je skočil k vratom in zavpil :

- 171

» Stražil!«

»Na zapoved!« je vstopil podčastnik mtiške-
tirski z štirimi možmi.

»Odvedite tega hudobneža. Vzemite mu orožje.
Zaprite ga v temni stolp kraj vrat.«

»Da se spet vidimo, Rabata!« so je nasmejal
Orlovio in odšel mirno.

Kakor tiger za omrežjem je lazil Rabata po
svoji sobi. Poročnik je vstopil.

»Kaj je?« se je stresel Rabata.

»Z Vratnika vodi Pavle Milovčič iz Otočca
štiri kompanije Uskokov.«

»Čez jedno uro obesite mi Jurišo.«

Na trgu pred kaštelom je vrvelo silno mnogo
ljudi j, možicih in ženskih, kaj plahi in začudeni.
Vrata grajščinska so še bila odprta. S trga se je
videlo, kako vodi stražar preko dvorišča Jurišo v
temnico — v stolp. Zdaj je stopil na dvorišče bob¬
nar in zabobnal, da se zberejo. Iz vseh hodnikov
so doleteli mušketirji na dvorišče. Razvrstili so se.
Nabili so puške in na jedenkrat so z velikim ro¬
potom zaprli težka grajščinska vrata.

»Jurišo ubijejo, Jurišo!« razlegalo »e je po
mestu. »Ljudje! Rabata nam ubije Jurišo! Poma¬
gajte! Rešite ga! Ha! Skozi Velika vrata stopa
Pavle Milovčič.«

172  —

»Da ste nam zdravi junaki!« je vpil narod.
»Stojte! pomagajte! Juriša je v nevarnosti. V graj-
ščini je!«

»Stoj!« je zagrmel Pavle, potegnil svoj nož
in četa je obstala. V tem trenotku seje oglasil bo¬
ben od stolne cerkve sem. V skoku je doletela na
trg Jurišina četa in na čelu jej junak Jurij Dani-
čič, visoko vihteči svetlo sabljo.

Gologlavi, brez plašča so prihrumeli smeli ju¬
naki, nekateri z nožem, nekateri s puško v roki.
Na trgu so se ustavili.

»Nabijte puške!« je zagrmelDaničič.

»Nabijte puške!« je ponovil starec Milovčič.

»Na stran! Na stran!« je prodiral obupen
glas skozi zrak. Bleda, tresč se in solznih očij se je
rila Duma skozi ljudi. Oči so jej bliščale v divjem
plamenu, lasje so jej padali razmršeni po ramenih,
suknja se jej je vila po zraku in vpila je, širh bele
roke, kakor bi jej srce pokalo.«

»Juriša! duša! Kje si! Kje si! Oh jej, ubili
so te! Ubili so te!«

Zena je prispela na trg. Grajska vrata so bila
zaprta. Krčevito je zgrabila za lasi, stiskala z roko
srce in majala z glavo. Pokleknila jo pred Uskoke
in zavpila:

»Za živega Boga, pomagajte!«

: »Naskok!« je zapovedal Daničič, dvigni vsi
sabljo.

»Stoj !« ga je prestrigel Milovčič, »kaj hočeš
z naskokom? Vrata so trša od kamena.«

»Ha!« je skočila Duma, »glejte, pri zidu stoji
top. Nabit je ! Pomagajte!«

Deset Uskokov je spustilo puške in nože in
poletelo k topu. Topničar je vžgal šibico, da ga
izstreli na narod, ali uskoška puška ga je zvalila na
zemljo. Zgrabili so top. Duma je izdrla gorečo pal¬
čico iz rok mrtvega topničarja in jo vihtela v zra¬
ku kriče:

»Naprej! Naprej!«

Privlekli so top na trg. Milovčič ga je po¬
stavil. Sedaj ! Duma je mahnila z šibo po zraku
in jo primaknila k smodniku. Zagrmelo je. Beli dim
je šinil v zrak in železno zrnje je razdrobilo hra¬
stova vrata. Bobni so zabobnali.

»V imenu božjem! Naskok, junaki!« je za¬
vihtel Milovčič z nožem in kakor burja je planila
razjarjena četa na grajščino. Pod vrati sti stali dve
kompaniji mušketirjev kakor zid.

»Sproži!« je zavpil Capogrosso in dve sto pu-
šek je počilo med Uskoke. Nekateri so zastokali,
drugi zavriskali. Marsikateri je padel, marsikateri
se zgrudil na koleno, drugi se zgrabili za srce, ti

174

narod sc je razpršil kakor pleve. Duma se je na¬
slanjala ob top, držč se za srce.

»Naskok!« je zagrmel Danieič in kakor hu¬
dournik se jo zadrvila njegova četa k vratom in
in zvenk in tresk je nastal, nastal grom in jok in
škripanje, molitev in kletev in vzdihljaji!«

Trenotek in borba je ombolknila. Glej, na
vrata je stopil Danieič in vodil za roko — junaka
- kapitana — Orloviča.

»Rešen!« je zavpil Danieič.

»Da si nam zdrav!« je vpil narod, a Duma,
Duma — je pohitela — je poletela - kakor vila
kakor strela, pokleknila pred svojega soproga in
jecljala v solzah:

»O moj — moj — dan — moja zvezda!«

Po grajskem dvorišču teče kri, leže šlemi,
sablje, klobuki, noži, puške. Dve kompaniji je raz¬
sekala uskoška roka, dvesto nedolžnih žrtev Rabati-
nega izdajstva. A on ? Deset Uskokov je zletelo
z golimi noži po grajskih stopnicah, pred njimi
Pavle Milovčie. Že so na koncu hodnika, v zad¬
njem stolpu. Vrata so zaklenjena. Pod jednim
udarcem kopita so padle. V sobi stoji Rabata. Raz¬
širjenih nog drži v desnici meč, v levici samokres.
Lasje mu padajo na čelo, lice mu je porumenelo,

a ustnice so mu pobledele, u velike, bele oči so,
kakor da bi mu hotele skočiti iz glave.

»Glavo daj!« je zavpil Milovčič.

Rabata je nameril samokres na vojvodo. Pe¬
telin seje sprožil, ali puška ni počila. Kakor blisek
je namerilo deset pušek na Rabatina prša. Počile
so. Rabata je padel na koleno.

»Verujem v Bo — « so mu zamrmljale blede
ustne, — ali v tem trenotku je zablisnil nož, glava
mu je odskočila in truplo se je valjalo v krvi.

»Kje je njegova desna roka? — prekleti Be¬
nečan?« je vprašal vojvoda. »Iščite ga, iščite, da
ne uteče.«

»Tu je njegova kapa!« je skočil Uskok vojak.

»V kaminu? Odprite vratca — Nič? Vsto¬
pite !«

Vojak se je zavlekel v votlino in pogle¬
dal v vis.

»Je-li?« je vprašal Milovčič.

»Jo«, je odgovoril vojak.

»Meri!«

Vojak je dvignil puško, zprožil in skočil iz
votline; nekdo je zajokal in kakor kamen je pal iz
dimnika Capogrosso. Zrno mu je prebilo glavo.

»Raztržite mu častno obleko, ni je vreden!«
In vojaki so mu strgali častniško obleko, a iz pod

17 (> —

njo ho se prikazale v črni baržun uvezeno srebrne
črke: C. D. X. — Consigli dei dieci.

Gromovito se je odzival narod, ko so vojaki
postavili na grajska vrata krvavo glavo izdajalca —
Josipa, a ko so mu hoteli nekateri svčtniki prenesti
druzega dne telo v stolno cerkev sv. Jurija, raz¬
jarilo so se senjske ženske in vrgle ničvredneža
iz božjega hrama.

»Še jeden naj nam pride v pesti!« je rekel
starec Milovčič, »škofa vlovimo, da ne odnese žive
glave, ker on je početnik vsega zlega«.

»Res je«, je odgovroil Orlovič, »a njega iščite
zaman. De Dominis je slutil krvavo sodbo, umak¬
nil se je za rana ter pustil v škripcu samo slepo
orodje — Rabato. Telo smo ubili — a duša je po¬
begnila«.

Uskoki so se povrnili v Senj, v Senj se je
povrnil tihi, blagi mir. In zopet se je sprehajala po
zidovju uskoška straža in zopet je stal pred graj-
ščino Uskok s sijajno puško, a nad njim v mese¬
čini bleda, krvava Rabatina glava, kakor je stal
pred letom dnij mušketir pod krvavo glavo junaka
Martina Posedariča. Mestu so zapovedovali vojvode
menjaje se, dokler ni prišel cesarski kapitan Trža¬
čan Francol, katerega so Uskoki lepo sprejeli in ki
jim je vračal milo za drago.

177  —

»Juriša!« jc rekla Duma, ko jc sedela pri ve¬
čerji in objemala svojega moža, »oh, kako sem srečna,
ker te tako objemam brez strahu, ker te objemam
od srca, ne boječa se rabelj na. Moj si, moj, do mo¬
jega groba«.

»In ti do mojega groba moja!« je odvrnil ka¬
pitan poljubujč ženo na čelo, »ti si me rešila, duša!
Pretrpeli smo strašen, krvav sen. Slava Bogu, pre¬
budili smo se; oh, da bi se vsi prebudili! Pa se¬
daj vsaj vč svet, koliko velja senjska roka«.

»Slava Bogu!« je dodal stari Pavle Milovčič,
»slava mu in čast, da bodo te moje stare kosti po¬
čivale v sveti zemlji, kjer sem se rodil«.

Leto je bilo minulo, leto miru in pokoja. Milo
jc sijalo pomladno solnce skozi okna meniške cerkve,
veselo blestč nad grobnicami senjskih junakov, nad
mramornatim kipom Matere Božje v meniški ka¬
peli. Ob Materi Božji sti goreli dve voščeniei. Bilo
jo vroče, prijetno in milo, kakor sladek sen ob zori.
Cerkev jc bila prazna. Xa jedenkrat so zažvenke-
tale po tlaku junaške sablje. Pred oltar Matere
Božje jc pokleknil junak v sijajni obleki z junaško
sabljo, junak visokega čela, žarkega očesa, črnili
brk, a pred oltarjem je klečala deklica, sladkega,
mračnega pogleda. Zivahneje je zablesketalo solnce
na srebrnih gumbih mladeničevih, na zlatem dekli-

12

činom vencu, ob žarki solzi, ki jej je trepetala ka¬
kor biser v črnem očesu. — A okolo njiju so se
zavrstili plemiči in posestniki, ob njiju je stal ka¬
pitan Danilo Barbo. Pred oltar je stopil frančiškan,
oče Viktor, in vprašal mladeniča:

»Jurij! Ljubiš-li to pošteno deklico?«

»Ljubim !« je odgovoril junak smelo in oko
se mu je zasvetilo kakor strela.

Menih je vprašal nevesto :

»Klara! Ljubiš-li tega poštenega mladeniča?«

»Ljubim!« je dahnila deklica istotako, kakor
ranega jutra dahne rosna roža.

*

* *

V hiši Posidaričevi so se poslavljali gosti.

»Sreča naj vama cvete, novoporočenca!«, je
rekel o odhodu kapitan Danilo —- »oj, da bi bil moj
pobratim Martin živ! Koliko veselje! Obraz mu je
zopet svetel pred svetom, to je priznal sam cesar.
A Dominisu je lice črno, on vživa beneško plačo
za svoje izdajalstvo na stolici spletskcga nadškofa.
Z Bogom, otroka! Pozno je. Jutri se moram vrniti
v službo na Reko.«

Jurij in Klara sta ostala sama. Skozi odprta
okna je migljala mesečina, mil vetrič je pihljal od
morja. Junak je objel mlado ženo ter jo sprovel

- 179 —

nežno pred sliko kneza Martina, na kateri je čudno
igrala nočna svetloba.

»Blaga duša junaškega mučenika!« je dvig¬
nil mladenič glavo proti sliki, »glej mc pred teboj
s tvojo jedinico, mojo Klaro. S sveto prisego sem
se ti zaklel za tvojega življenja, dajo bodem ljubil
in branil. Sprejmi zopet mojo zakletev, pogledi z
očesom na naju, oče, in blagoslovi naju!«

Čudno je zatrepetala mesečina na sliki, a ječe
jc spustila Klara glavo na junaške prsi mladeničeve.

»Jurij, moj Jurij!«, je dvignila za trenutek
glavico. »Glej zlato verižico, katero mi je dak.po-
kojna babica. Jeden rubin je bil izpal pred letom
dnij, včeraj sem ga zopet našla in dala sem ga de¬
jati v verižico. Vzemi jo, deni jo pod ključ, da nas
sreča ne ostavi nikdar!«

»Nikdar! duša !« je objel vojvoda Klaro.

XVII.

Dne 21. decembra 11)14. sc je zbralo na trgu :
»Piazza dei flori« v Rimu silno mnogo ljudij, da
so- nagledajo nenavadnega čudesa, da pogledajo,
kako se sežge na gromadi pod vedrim nebom mrtvo
telo. Morda kakega rimskega triumfatorja ? Ne, telo
prokletnika. Plamen je silno plapolal, silno sc je vil
črni dim pod nebeške oblake. Štirje črnooblečeni

12 *

sluge so donesli na ramenih Srno mrtvaško krsto
brez imena, brez znamenja, brez križa. Odkrili so
rakov. V njej je ležal prekrižanih rok bradat cerk¬
veni dostojanstvenik, temnorumene polti, v svilnati
obleki; ljudstvo se je prekrižalo in odstopilo, a
sluge so vrgli truplo v plamen. Živahnejše je vs-
plamtel plamen, živahnejše je zaprasketala gromada
in črneje se je vil dim pod vedro nebo. In gro¬
mada je zgorela do pepela in svet se je razšel, le
jasna noč seje razprostirala nad pogoriščem. Do gro-
made sc je priplazil zgrbljen, visok starec, bele
glave — dominikanec in začel razkopavati s palico
pepel, kimaje z glavo.

»Oče!« gaje vprašal človek, pristopivši k re¬
dovniku, »kaj iščeš?«

Redovnik je dvignil glavo in pogledal
vprašalca.

»Oprosti! Jaz sem tujec. Koga so tu sežgali ?«

»Dominisa«.

»Kaj, onega slavnega učenjaka in škofa«.

»Slavnega ?«

»Tako govori svet«.

»Reci: izdajalca. Pastir je bil svojemu na¬
rodu — onega je izdal radi sebe. Postal je cesar¬
ski svčtnik — on je izdal cesarja radi sebe. Postal
je protestant in sprijateljil se z angležkim kraljem,

1K1

protestantom — izdal novo vero in novega prija¬
telja radi samega sebe, postal zopet katolik radi
samega sebe. Po njegovi smrti ga je obsodila in¬
kvizicija, a danes so ga izvlekli iz dominikanske
rakve in tu' sežgali. Vanitas vaniiatum vanitas!«
nasmejal se je redovnik grenko.

»Ti si ga poznal?

»Da, za mladih nog sva bila velika prijate¬
lja, a potem tam na hrvatski strani - ljuta so¬
vražnika. Veleum je bil«.

»A kaj iščeš po pepelu?«

»Srce iščem, srce! Ni ga!« je odgovoril re¬
dovnik Cipriano mirno; na to se je poslovil od
tujca in korakal počasi proti samostanu.

»Vanitas vanitatum vanitas! Lahko noč,
tujec!«

XVIII.

Minevalo je leto za letom, ginevalo solnce za
solncem, minola stoletja, vtonili so svetovi in zla¬
tega leva, borečega se vsem svetom; to brezsmrtno
krilavo zver je prebol meč imperatorja Korzikanea,
in zlata dožetova ladija se je razbila v jadranskih
valovih, a škrlatasta njena jadra je raznesla burja.
Vanitas vanitatum vanitas!

Minula so stoletja, a v samotni meniški cerkvi
v kamenitem Senju stoji hrvatski sin, povešene glave,
plahega srca. Tu je bilo samotno, nemo. Po viso¬
kem svodu se ne razlega več pobožno mrmranje
menihov. Ni jih več. Hrvatski zmaj, Jurij Lenko-
vie, jim je sezidal ta kameniti stan, njemu v spo¬
min je še vtisnjeno junaško znamenje na pročelju
svetega hrana — ali njih ni več. Glej ! Kako po¬
gleduje rudeči čar večernega solnca skozi visoka
okna v cerkev, razprostiraje svojo svetlobo po plo-
čah, kakor bi bile rose, posute po -kamenju. Pri¬
stopi bližje ! Vidiš-li znamenja na kamenu ? Na pol
pogažena, na pol izbrisana. Cegavi so, ki notri po¬
čivajo, koga pokrivajo ? Slavna znamenja, sijajna
znamenja, hrvatski sin, starodavna, brezsmrtna tvoja
svetinja. Citaj ! Pod žarkimi rožami večernega solnca
dremajo senjski vojvode, sladko dremajo v slobodni,
mirni postelji, sanjajo sladki sen o slobodi, katere
jim nista mogla odzveti ni zlata Venecija, niti os¬
manski rabelj. Cuj ! Niso-li zažvenketale sablje v
grobeh ? Glej! Ne dvigajo-li se ti kameni sami ob
sebi ? Ne ustajajo-li v večerni zarji iz črne rakve
silni junaki pod svetlim orožjem, z srebrnimi gumbi?
Ne trepečejo-li ob rumeni svetlobi zlate čelenke V ')

b Odlikovanje za junaštva, katero se navadno nosi
za klobukom.

- 183  —

Povejte, orjaške sence, kaj vas .drami iz dohod¬
nega groba? Zakaj teče iz nova vroča kri iz mrt¬
vega srca ? Zakaj sije izpod zaspanih obrvij strela
in solza ? Razumem ta grobni šepet. Se je-li zasvetil
križ na sveti Sofiji ? vprašujete vi. Ah, da bi Vam
bilo telo brezsmrtno, kakor vam je ime! Zginoli so.
Zopet spe. Čudno uspavanko jim poje burja. Tudi
ona utihuje. Kakor rubin počiva gladko sijajno morje;
ob črni obali otoka se Klesti srebrna pena, kakor
galeb (morska ptica) letajo po morju bela jadra, in
na jugu dviga junaška ramena proti kristalnemu,
zvezdnatemu nebu Velebit, oltar hrvatske slobodc.
A oljkam šepeče vetrec starinsko pesen, šepeče jim:
Čuvaj se s e n j s k e roke!  V sredi gore plamti
tajinstven plamen, govori narod, a podtika ga božja
roka; trdi kamen se razžarja, razpiha, stresa, raz¬
tresa, grmi, a z vrha tuli obsedena burja in grabi
morje iz dna, da potemnuje zvezde, da žene tujo In¬
dijo od rodnega kraja. Skozi grom, stok in bobne¬
nje čuješ starinsko pesen; burja jo poje: »Čuvaj
s e s e n j s k e r o k e !«

Hrvatski sin! Tudi v tvojem srcu gori božji
plamen, tudi tvoje prsi so kruti kamen; hrvatski
sin, pamti do groba sveto starinsko pesen:

Čuvaj se senjske roke!

'.'MJJ ■ H i iJ  .'■iiVi /S  •

(rt.! . -  :!•>!'-. '7

' • ' . •

Cena 35 nove.

Priloga št. 217. „Edinosti“. (Večerno izdanje.)