socialno delo
letnik 44 - avgust-oktober 2005 - št. 4-5
fakulteta za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni urednilc
Bogdan Lešnik
Urednišl(i odbor
Srečo Dragos
Mojca Urek
Darja Zaviršek
Svetovail(a uredništva
Jo Campling
Urednišl(i svet
Vika Beve	Mara Ovsenik
Gabi Čačinovič Vogrinčič	Jože Ramovš
Bojan Dekleva	Pavla Rapoša Tajnšek
Vito Flaker	Tanja Rener
Andreja Kavar Vidmar	Bernard Stritih
Zinka Kolarič	Marta Vodeb Bonač
Anica Kos	Marjan Vončina
Blaž Mesec
Nasiov uredništva
Topniška 31,1000 Ljubljana, tel. (01) 2809260, faks 2809270
e-pošta socialno.delo@fsd.uni-lj.si, internet www.fsd.si/sd
Časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu
dvomesečnemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh
časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v podatkovne baze International Bibliography of the Social
Sciences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Planning/
Policy & Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila,
če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Mojca Urek, Fakulteta
za socialno delo. Topniška 31, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan,
ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj.
Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo
popust, zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2004).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
Tisk: Darima, Maribor
Gostja urednica te številke je Jelka Zorn
Notranje fotografije Dražena Peric, Mednarodni dan beguncev 20. junij 2005, Metelkova mesto
PREDGOVOR
GLOBALNE NEENAKOSTI
Neenakost in izključevanje kot temeljni izhodišči
socialnega dela se nenehno spreminjata in reor-
ganizirata svoje učinke. Socialno delo poskuša
s svojo teorijo in prakso preseči neenakost in
izključevanje tako, da raziskuje strukture po-
drejanja in dominacije in se pri tem vedno znova
postavi na stran zatiranih, marginaliziranih in
nevidnih. Ta številka revije Socialno delo je po-
svečena prosilcem in prosilkam za azil, begun-
cem in drugim migrantom, ki poskušajo najti
nov dom v državah, kjer naj bi bila demokracija
najbolj razvita in človekove pravice dosledno
spoštovane. Zaradi razmer, v katerih potujejo in
živijo (če sploh preživijo), se zastavlja vprašanje,
čigave pravice so spoštovane in koga vključuje-
jo, še zlasti pa koga izključujejo demokratične
ureditve. Gre za učinke sodobnega rasizma, ki
prizadene tiste, ki v Sloveniji ali drugih državah
EU poskušajo najti nov dom, in tudi tiste, ki ima-
jo svoj dom »med nami«, vendar so vedno znova
označeni kot tuji, drugi in kulturno drugačni. V
tej številki to skupino ljudi predstavlja romska
skupnost in še zlasti odnos socialnih delavk do
Romov in Romkinj.
Rasistični diskurzi in prakse sporočajo lju-
dem, da so nezaželeni, odvečni, kulturno dru-
gačni, zato naj ne bi mogli postati del »naše«
družbe. Nekatere državni organi odstranjujejo,
drugi morajo ostati večno »tuji«. Centri za od-
stranjevanje tujcev, razpršeni po vsej Evropi,
niso obrobna anomalija, temveč institucije, ki
temeljijo na »evropskem državljanstvu« in s po-
močjo katerih se konstituira inferiorna popula-
cija. Enak učinek imajo tudi meje EU; to niso
zgolj državne meje, ki zaokrožajo suverenost
posameznih držav, ampak del imigracijske poli-
tike, ki ljudi z globalnega Juga dehumanizira in
ustvarja ljudi brez statusa. Članki v tej številki
kažejo različne načine izključevanja ljudi, tudi
tistih, ki so že pridobili status begunca (in so v
pravnem smislu v glavnem izenačeni z državlja-
ni), pa tudi otrok brez spremstva staršev ali
drugih skrbnikov (ki praviloma ne bi smeli biti
obravnavani slabše kot otroci državljani). Čeprav
nekatere avtorice člankov niso iz Slovenije in ne
izhajajo iz specifično slovenskih razmer, vsi
članki podajo perspektivo za razumevanje raz-
mer v Sloveniji, kajti ena ključnih značilnosti
evropskih imigracijskih politik je njihova uskla-
jenost in poenotenje. Eden od člankov obravna-
va travmo in postravmatski stresni sindrom, ki
sta značilni izkušnji mnogih, ki zapustijo dom
in iščejo zatočišče, da bi si rešili življenje ali sebi
in svojim otrokom zagotovili dostojnejše preži-
vetje. Stres se nadaljuje tudi na njihovi poti, saj
se mora večina pri tem skrivati oziroma uporab-
ljati različne strategije nelegalnega prehoda dr-
žavnih mej. Táko prehajanje meja izpostavi ljudi
nečloveškim razmeram, nekateri tudi ne preži-
vijo. Nizozemska organizacija United for Inter-
cultural Action (www.unitedagainstracism.org)
je v dobrem desetletju registrirala 6.336 smrtnih
primerov zaradi imigracijskega režima trdnjave
Evrope. Veliko smrtnih žrtev pa ni nikjer uradno
zabeleženih. Izkušnje travmatizacije se nadalju-
jejo v državah pribežališča. Status teh ljudi je
negotov in mnogi živijo pod stalno grožnjo de-
portacije. Kakšna je vloga socialnega dela na tem
področju? Ključno je, da socialne delavke razu-
memo vzroke in načine izražanja stiske zaradi
preživetih travmatičnih izkušenj ter da to upoš-
tevamo pri načrtovanju storitev in služb, vključ-
no s pogoji namestitve, zaposlovanja in izobra-
ževanja beguncev in begunk. Razmisliti mora-
mo, kakšne službe na področju duševnega
zdravja potrebujemo, da bodo primerne in do-
stopne za begunce, begunke in druge migrante
in migrantke. To pomeni na novo razmisliti tudi
239
PREDGOVOR
širše, kaj pomenijo pravičnost, solidarnost in
enakost v spreminjajočih se razmerah globaliza-
cije in novega političnega položaja Slovenije (kot
članice Evropske unije in njene »mejne straže«).
Pri konceptualizaciji (prisilnih) migracij, imigra-
cijske kontrole, centrov za tujce, revščine, etike
skrbi in zaposlovanja je vloga socialnega dela
ključna. Pričujoča številka ponuja vsebine za
etični razmislek in presojo, kako naj socialne
delavke in delavci mislimo globalne neenakosti,
pa tudi kakšna naj bo praksa, ki bo krepila moč
in zagovarjala pravice beguncev in begunk, med
njimi otrok, ljudi brez statusa, Romov in Rom-
kinj. Socialno delo v Sloveniji ima tradicijo boja
za pravice ljudi, ki so imeli v družbi manj moči
in vpliva. Delujoči v stroki socialnega dela so
ključno pripomogli k spremembam na področju
nasilja nad ženskami, duševnega zdravja in
hendikepa in pri kritični presoji socialnega dela
z vidika antirasizma. Veliko dela je že opravlje-
nega, vendar kaže, da ga žal nikoli ne bo zmanj-
kalo, saj se neenakosti globalizirajo in poglab-
ljajo, revščina pa vedno bolj kriminalizira (o
kriminalizaciji revščine gl. tudi članek Ane Kralj
v prejšnji številki Socialnega dela).
Jelka Zorn
240
Vesna Leskošek
GLOBALNE NEENAKOSTI
uvod
Globalizacija je popularen in pomemben del
diskurza o mednarodnih odnosih v današnjem
svetu. Je koncept, s katerim svetovni politiki,
ekonomisti in družboslovci najpogosteje raz-
lagajo vseobsegajoče družbene spremembe v
zadnjih desetletjih. Z njim opisujejo medsebojno
odvisnost, ko govorijo o denarju, ljudeh, pome-
nih, vrednotah in idejah, ki se širijo čez meje
nacionalnih držav in zajemajo svet v celoti. Pro-
ces je spodbujen s tehnološkim napredkom, ki
povezuje vse države sveta. V nekaterih nastaja,
v drugih se uporablja in v tretjih pripomore k iz-
koriščanju. Ta učinek globalizacije, ki povzroča
vedno večje družbene neenakosti, je najpogoste-
je spregledan.
V ozadju govora o globalnih neenakostih je
tudi govor o revščini, ki nastaja kot posledica
vedno večjih ekonomskih razlik v svetu. Premiki
svetovnega gospodarstva v nerazvite dele sveta
povzročajo pretrese tako v nacionalnih državah,
iz katerih se proizvodnja odseljuje, kot v delih
sveta, kamor se seli. Tako v razvitem svetu osta-
jajo storitvene dejavnosti, ki omogočajo višjo
ceno delavne sile, v nerazviti svet pa se naseljuje
proizvodna dejavnost, ki zahteva vedno nižjo
ceno delovne sile. V razvitem svetu izgubljajo
delo ljudje s srednjo in nizko ravnijo izobrazbe,
ki postajajo vse revnejši, v nerazvitem svetu pa
iz revščine ne morejo niti tisti, ki so zaposleni,
ker za delo prejemajo tako nizko plačilo, da z
njim ne morejo preživeti.
Koncentracija kapitala v zasebnih rokah sve-
tovne manjšine je dosegla razmerja, ki kažejo na
pogosto prikrito vsebino globalizacije. Dohodek
400 najbogatejših v ZDA je višji kot dohodek
20 afriških držav oziroma 300 milijonov ljudi
(Weissman 2003: 1). Dohodek 10 odstotkov
najbogatejših je 117 krat večji od dohodka 10
odstotkov najrevnejših v svetu. Leta 1980 je
bilo razmerje veliko nižje. Dohodek 10 odstot-
kov najbogatejši je bil 79 krat večji od dohodka
10 odstotkov najrevnejših (ibid.). Zaradi hitre
ekonomske rasti Kitajske in Indije se ta razmer-
ja nekoliko spreminjajo. Največje neenakosti
znotraj držav se vzpostavljajo v državah bivšega
sovjetskega bloka. Latinski Ameriki in Afriki. V
pripravah na poročilo o razvoju v svetu za leto
2006 Svetovna banka navaja, da je kupna moč
10 odstotkov najbogatejših v Afriki 70 krat več-
ja od kupne moči 10 odstotkov najrevnejših. V
Braziliji bogatih 5 odstotkov doseže 10,4 leta iz-
obrazbe na posameznika, revnejših 5 odstotkov
pa le 3 leta. V Indiji je smrtnost otrok do petega
leta starosti pri revnih 155 na 1.000 novoroje-
nih, pri bogatih pa 54 (gl. World Development
Report 2006: 2).
K takim razlikam pripomore korporacijska
globalizacija, s čimer razumemo ekonomska
pravila, ki jih določajo Svetovna trgovinska orga-
nizacija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna
banka. Znotraj držav je vzroke iskati v vedno
večji moči lokalnih korporacij, ki vplivajo na
davčno politiko in zahtevajo zmanjšanje investi-
cij v zdravstvo, izobraževanje in s tem v socialno
državo. Kažejo se težnje po privatizaciji ključnih
resorjev, ki so neobhodni za preživetje, kot so
voda, elektrika in transport, pa tudi zdravstvo
in šolstvo.
novi svetovni družbeni red
Vse te spremembe, ki vplivajo na povečanje
neenakosti med ljudmi, na širjenje revščine in
kopičenje bogastva v rokah ozkega kroga ljudi,
legitimira neoliberalna ideologija. Ta se ne
241
VESNA LESKOŠEK
nanaša le na predpostavke o ekonomskem raz-
voju, temveč vključuje interpretacije politike in
blaginjskega sistema s ciljem, da bi legitimirala
globalizacijske procese. Hurrell in Woods (1995:
2-6) naštejeta tri ključne liberalne interpretacije
procesa, ki vplivajo na povečanje neenakosti.
Prva je zagovarjanje prostega pretoka denarja
in dobrin, ki naj bi zagotovil bolj učinkovito
razporeditev resursov po vsem svetu. Posamez-
ne države bodo razvile tisto produkcijo dobrin,
za katero se lahko specializirajo, prost pretok
blaga in storitev pa naj bi zagotovil, da bi bile te
v enaki meri dosegljive povsod po svetu. Druga
se nanaša na negativne učinke globalnega kapi-
talizma, ki nastajajo kot posledica delovanja pro-
stega trga, kot so uničevanje okolja, povečanje
revščine in migracije. Pri reševanju teh težav se
bo utrjevalo mednarodno sodelovanje držav, ki
jih procesi zadevajo. Države bodo prisiljene so-
delovati in učinkoviteje reševati skupne težave,
kar naj bi vplivalo na močnejšo medsebojno po-
vezanost. Tretja pa se nanaša na prepričanje, da
bodo države čez čas začele razumeti in uživati
pozitivne učinke prostega trga (kapitahzma) in
liberalizma, kar bo zvečalo notranjo in zunanjo
konvergenco in vplivalo na pojav globalnih
vrednot, idej in institucij. Nove tehnologije in po-
enostavljeni načini transporta bodo omogočaH,
da bodo ljudje pridobivali znanje, informacije
in ideje neodvisno od volje nacionalnih držav,
ki bodo tako izgubljale moč in bodo za svojo
ohranitev prisiljene v sodelovanje z drugimi.
Homogenizirale se bodo ekonomske in druge
politike držav, vključno s političnim sistemom
in vrsto demokracije.
Gre za ustvarjanje novega družbenega reda,
ki bo nastal tako, da bodo države ustvarile
transnacionalno koalicijo državnih birokracij,
ki bodo poenotile poglede na vrednote, norme,
politične ideje, na upravljanje z državo in proble-
mi. Taka koalicija bo temeljila na tehnokratskem
razumevanju kompleksnih družbenih pojavov.
Razvila bo poenoteno upravljalsko mislenost
igovernmentality) oziroma sklop univerzalnih in
poenostavljenih obrazcev za upravljanje države
in družbenega življenja.
Novi družbeni red bo soustvarjala tudi global-
na civilna družba, ki bo vzpostavila vzporedno
obliko političnih interakcij, njena glavna funkcija
pa bo v izražanju vrednot in kozmopolitske mo-
ralne ozaveščenosti, zato bo sposobna delovati
na področjih, kjer bo državna oblast manj učin-
kovita (Hurrell, Woods 1995). Novi družbeni red
se bo s pomočjo civilne družbe širil tudi v države
in kulture, ki so zunaj kroga liberalnih držav, in
tako bo namesto treh svetov nastal en sam. Poleg
civilne družbe bo ta svet združeval prosti trg.
Celoten proces ustvarjanja takega svetovnega
reda naj bi v prihodnosti vplival na zmanjševanje
neenakosti, čeprav ideologi tudi previdno do-
dajajo, da jih bo kratkoročno povečal.
korporaciiska globalizacija
Izkazalo se je, da povečanje neenakosti ni le
kratkoročni učinek svetovne ekonomije, temveč
nujni sestavni del procesa globalizacije, ki ga
načrtujejo neoliberlani ekonomisti. Weissman
(2003: 2-14) definira dvanajst mehanizmov, ki
so značilni za ta proces.
•	Finančna liberalizacija in ekonomska nesta-
bilnost. Mednarodni denarni sklad in Svetovna
banka sta v zadnjih letih pritiskala na države,
naj odstranijo sistemske ovire za prost pretok
kapitala, kar je povzročilo povečanje predvsem
kratkoročnih investicij v države v razvoju. Pretok
kapitala se je od leta 1980, ko je znašal 2 mili-
jardi dolarjev, povečal na 120 milijard dolarjev v
letu 1997, investirali pa so v Azijo, Latinsko Ame-
riko in Rusijo. Gre za države, kjer se revščina
povečuje (gl. Human Development Report 2004,
Statistical Annex). Deregulacija je povzročila, da
je mogoče na preprost in hiter način umakniti
denar iz države, ker se večina denarja nahaja v
finančnih instrumentih (delnice, skladi) in ne
v realnih podjetjih (tovarne). Tuje investicije
na ta način državam gostiteljicam ne prinašajo
boljšega finančnega položaja. Iz države odhaja
tudi domači kapital, ker bogati selijo denar v
banke držav z majhnimi finančnimi zahtevami in
kontrolo ter tako vplivajo na ekonomsko stanje
lastnih držav.
•	Dolg. Države v razvoju dolgujejo 2,3
bilijona dolarjev tujim bankam. Velika večina
kreditov ni bila uporabljena za dejavnosti, ki bi
povečale ekonomsko učinkovitost in omogočile
odplačevanje kreditov. Večina denarja je postala
privatna last korumpiranih poHtikov ali pa so jo
porabili za nakup orožja in vojne. Kljub temu,
da je dolg nerazvitih držav najpogostejša tema,
ko govorimo o svetovnih neenakostih, doslej ni
bil deležen učinkovitih ukrepov.
•	Rast obrestnih mer. Visoke obrestne mere,
242
GLOBALNE NEENAKOSTI
ki SO jih določale ZDA v osemdesetih letih, so
se v razvitih državah pozneje zniževale, v neraz-
vitih pa ne, na kar je imel velik vpliv Mednarodni
denarni sklad. Brazilija, na primer, ima zaradi
tega pritiska še vedno 26 odstotno obrestno
mero. Visoke obrestne mere imajo učinek na
neenakost tako znotraj držav kot med njimi,
zaslužijo namreč le bogati, ki lahko posojajo
ali investirajo denar, tisti, ki si ga izposojajo, pa
obubožajo.
•	Liberalizacija gospodarstva I: večanje plač-
nih razlik. Nekvalificirani delavci v vseh delih
sveta, tako nerazvitih kot razvitih, so najbolj
izpostavljeni negativnim učinkom globalnega
kapitalizma. Cena te delavne sile se namreč
nenehno manjša. Selitev obutvene in tekstilne
industrije je povzročila množična odpuščanja
in manjšanje delavskih pravic zaradi boja za
preživetje. V poročilu o trgovanju in razvoju, ki
ga je izdal UNCTAD (v Weissman 2003: 5) je za-
pisano, da je 70 odstotkov delavne sile, zaposlene
v sektorjih, ki so vključeni v svetovno trgovanje,
nekvalificirane. Cena dela je nizka zaradi potreb
po delu v državah v razvoju, ki so za investicije v
njihovo ekonomijo pripravljene nižati standarde
dela in pravice, delavci pa so za preživetje pri-
siljeni jemati delo pod vsakršnimi pogoji.
•	Liberalizacija gospodarstva H: Delitev po-
gače med kapital in delo. Nižanje cene dela je
omogočilo silovit zagon korporacij zaradi velikih
dobičkov, kar povzroča prerazdelitev kapitala od
spodnjega srednjega sloja k bogatim in posledič-
no k večanju revščine. Le manjši del bogastva
poberejo lokalne korporacije, največji ostane
v rokah multinacionalk, ki selijo proizvodnjo v
nerazvite države, načrtovanje in tehnologija pa
ostaneta v razvitih državah.
•	Kmetijski damping in liberalizacija kmetij-
skih trgov. Kmetijske subvencije so eden največ-
jih problemov kmetijskih trgov. Subvencije se
uporabljajo tako za samo proizvodnjo kot za
nižanje izvoznih cen, ki zmanjšujejo konkurenč-
nost kmetov v državah brez subvencij. Kmetje
v teh državah so prisiljeni opustiti kmetovanje
in iskati zaposlitev v slabo plačani proizvodnji.
Eno najbolj dampinških izvoznih cen za kmetij-
ske proizvode imajo ZDA, kjer je bila leta 2001
cena za mero žita v držávi 6,24 dolarja, izvozna
cena pa 3,5 dolarja {op.cit.: 6). Države v razvoju
so zato izvozno nekonkurenčne in ne morejo
razviti kmetijstva, kot ga zahteva izvozni trg. Ta
zahteva velike plantaže za masovno proizvodnjo.
ki lahko ponudijo vse na enem mestu. Mreže su-
permarketov postavljajo standarde za kmetijske
proizvode, ki jih majhni kmetje težko dosegajo,
prav tako ne morejo zagotoviti najkrajšega
možnega časa za dobavo proizvodov. Kakovost
njihovih produktov ne more zadostiti kriterijem
multinacionalnih trgovcev s hrano.
•	Fleksibilnost delovnega trga. Mednarodni
denarni sklad in Svetovna banka pritiskata na
države v razvoju, naj zmanjšajo pravice delav-
cev, da bi omogočile večjo »fleksibilnost«. V
narekovajih pišemo besedo zato, da bi opozorili
na skriti pomen. Glavni namen fleksibilnosti
namreč ni večja gibljivost med zaposlitvami,
temveč znižanje pravic, ki so vezane na delo,
da bi omogočili lažje odpuščanje in najemanje
delavcev. Da bi to dosegli, je treba onemogočiti
sindikate in s tem zmanjšati možnosti za pogaja-
nja o kolektivnih pogodbah, kar naj bi omogočilo
večjo svobodo delodajalcev. Ukrepe opravičujejo
z večjo ekonomsko rastjo in vzpostavljanjem po-
gojev za razvoj podjetništva. Izkazalo se je, da
delodajalci zares pridobijo večjo svobodo, niso
pa se pokazali učinki na zvišanje ekonomske
rasti. Zvišali so se dobički direktorjev in uprav,
ker se je z zmanjšanjem pravic delavcev zmanj-
šalo plačilo za njihovo delo, zato je več denarja
ostalo v rokah menedžmenta.
•	Zaščita intelektualne lastnine. Vlaganja v
raziskovanje in razvoj so mogoča le v razvitih
državah, zato tam razvijejo največ zaščitenih
patentov. Visoka je tudi zaščita avtorskih pravic
in poslovnih skrivnosti. Patenti omogočijo last-
nikom, da pridobivajo tantieme in monopolne
profite, kar prispeva k transferju denarja od
revnih k bogatim. Taki profiti se ne nanašajo le
na industrijo, temveč tudi na znanost in kulturo.
Cena take zaščite ni merljiva samo v denarju,
temveč tudi v zdravju ljudi. Zaradi patentov
farmacevtske industrije ostane vsako leto v afri-
ških državah na milijone ljudi brez zdravstvene
zaščite, mnogi od njih umrejo.
•	Privatizacija - ko javno dobro postane privat-
na lastnina. Posledica privatizacije je večinoma
povečanje družbenih neenakosti. Najprej zato,
ker se javno dobro praviloma prodaja pod tržno
vrednostjo, potem zato, ker se dobički ne distri-
buirajo v blaginjo, temveč v druge dejavnosti,
najpogosteje v vojsko ali eno samo vejo, npr.
kmetijstvo. Število milijarderjev se je povečalo
ravno v državah, kjer je potekala masovna pri-
vatizacija. Rusija je od leta 1990 pridobila 17
243
VESNA LESKOŠEK
milijarderjev, Mehika pa 11. V poročilu centra
za globalni razvoj (op. cit.: 9) so zapisali, da je
privatizacija poslabšala distribucijo dohodka in
povečala neenakosti.
• Privatizacija distribucije vode in drugih stori-
tev. Čista voda je osnovna potreba za preživetje
in je najbolj potrebna ravno v državah v razvoju.
Svetovna banka je na problem odgovorila z za-
htevami po privatizaciji, kljub temu pa se stanje
ni spremenilo. Izkazalo se je, da korporacije
nimajo interesa prodajati vodo v ruralnih in
nerazvitih območjih, ker so dobički premajhni.
Prav tako nimajo interesa vlagati v iskanje in
razvijanje vodnih virov v teh državah, ker so
dobički prav tako premajhni. Vodo zagotavljajo
predvsem urbanemu srednjemu sloju, ker lahko
več računajo za svojo storitev, ne zagotavljajo pa
je urbanim revnim. Poročilo o človekovem raz-
voju za leto 2003 poroča o povišanju cen vode
povsod, kjer so ta vir privatizirali. Pomembnejše
od dobičkov pa je znižanje ravni kakovosti celo-
tne storitve po privatizaciji. Privatne korporacije
ne vlagajo v vodovodno omrežje, ga slabo vzdr-
žujejo in ne širijo. To prispeva k širjenju bolezni
pri revnih in jim onemogoča preživetje, saj vsak
dan veliko časa porabijo za to, da prinašajo vodo
iz oddaljenih in redkih vodnih zajetij. Podobno
velja za druge javne servise, kot so transport, iz-
obraževanje in zdravstvo. Plačilo pospešuje rev-
ščino, zmanjšuje izobraženost, krepi izpadanje
iz šolskega sistema in smrtnost. Tudi tam, kjer so
revne oprostili plačila, se je izkazalo, da je take
izjeme težko vzdrževati. Raven revščine se je s
privatizacijo povečala, prag revščine pa so do-
ločali zelo nizko, da bi bilo ljudi, ki so oproščeni
plačila, čim manj. Nekatere afriške države, ki so
odpravile plačilo za šolanje, so doživele veliko
povečanje števila šolarjev. Povečalo se je zlasti
število deklic. V Južnoafriški republiki stane
privatno zdravstvo, ki ga uporablja 16 odstotkov
ljudi, 36 milijard dolarjev na leto, javno zdrav-
stvo za ostalih 84 odstotkov ljudi pa 32 milijard
dolarjev. Revni nimajo nikakršnega dostopa do
privatnega zdravstva. Plačilo osnovnih storitev je
zato največji generator družbenih neenakosti.
• Neenaka razporejenost bolezni in ekonom-
ska neenakost. Ljudje v bogatejših državah
umirajo od bolezni, ki se pojavijo pozneje v
življenju, ljudje v revnejših pa umirajo mladi od
nevarnih nalezljivih boleznih, kot so malarija,
diareja, tuberkuloza in AIDS. Te bolezni imenu-
jejo tudi bolezni revščine. Veliko jih je posledica
onesnažene vode. Številne bi lahko preprečili na
zelo lahek in poceni način. Kapsula vitamina
A stane v ZDA 2 centa, dovolj pa je, da otrok
dobi dve do tri kapsule tega vitamina letno. Ker
je farmacevtska industrija močan lobi, ki nima
interesov v nerazvitem svetu, ni pričakovati
sprememb. K širjenju bolezni tako vpliva tudi
korporacijska globalizacija.
pravi in napačni svet
Kljub uničujočim učinkom se proces odvija
naprej, kar ravno sedaj doživljamo tudi v Slo-
veniji. Nov vladni strateški svet si je postavil
za cilj uveljaviti neoliberalno vizijo ekonomije
in skupnega življenja, kar se v praksi kaže kot
podrejanje države prostemu trgu. Wallerstein
je proces globalizacije označil kot proces vzpo-
stavljanja svetovnega kapitalističnega sistema
(v Beck 2003: 54-56). Glavna funkcija novega
družbenega reda je omogočanje svetovnega ka-
pitalizma in odstranitev ovir za njegovo uveljavi-
tev. Države, ki imajo moč določanja ekonomskih
pogojev svetovnega trga in lahko vplivajo na
spremembe svetovnih politik, imajo od procesa
največje koristi. Določajo pogoje, ki jim koristijo.
Globalizacijo prikazujejo kot univerzalen sklop
vrednot in norm, kar povzroča ponovne delitve
na tiste, ki se z njimi strinjajo, in tiste, ki jih ne
želijo deliti. Večina držav z razvitim prostim
trgom in večjim številom močnih korporacij po-
udarja krščanske vrednote in si pripisuje najvišjo
stopnjo civiliziranosti. Državam, ki ne sodijo v
krščanski svet, zanikajo človečnost. Nižje davke
in kopičenje bogastva v rokah nekaterih prikazu-
jejo kot pravične, saj denar pripada tistemu, ki
ga zasluži. Posledice so vidne, kot pravi Bauman
(v Beck 2003: 82), v globalizaciji bogastva in
lokaliziranju revščine.
Velika večina držav ima namreč v rokah
vedno manj vzvodov oblasti. Postajajo nemočne
tako v mednarodnih kot nacionalnih okvirih.
Zaradi krepitve korporacijske globalizacije
(selitve proizvodnje v države z nizko ravnijo
delavske zaščite, manj urejeno pravno državo
in velikimi možnostmi izkoriščanja naravnih
bogastev) postajajo države vedno bolj odvisne od
pogojev, ki jih določajo mednarodna in domača
velika podjetja. Ta pa ne določajo le ugodnejših
ekonomskih in fiskalnih pogojev, temveč tudi po-
litične in socialne spremembe (zmanjšanje ravni
244
GLOBALNE NEENAKOSTI
socialne države, odpravljanje ali vsaj zmanjšanje
moči sindikatov). Poleg paketa prepričanj o
ekonomiji in prostem trgu neoliberalni ideologi
širijo še svojo podobo države in državljana, pri
čemer ima pomembno funkcijo globalna civilna
družba. Buss in Herman (2003) opozarjata na
vedno večjo moč krščanskih, še zlasti katoliških
civilnodružbenih skupin v mednarodnem pros-
toru. Krščanski mednarodni aktivizem se je
prebil v vse pomembne mednarodne institucije,
še posebej močan je v organizaciji združenih
narodov. Glavni namen katoliških organizacij
je uveljaviti »družinske vrednote«, pri čemer je
glavno merilo povprečna zahodna raznospolna
družina z vsaj dvema otrokoma. Predstavljena je
kot naravna tvorba, zato ji ni mogoče ugovarjati.
Globalizacija vrednot se tako nanaša večino-
ma na tradicionalne, s krščanstvom povezane
vrednote.
sredstva za uveljavljanje
in vzdrževanje novega reda
Osredotočili se bomo le na najbolj drastični
sredstvi v zadnjih desetletjih. Eno od sredstev,
s katerim se uveljavlja globalni kapitalizem, so
vojne, vzdržuje in ohranja pa se z omejitvijo mi-
gracijskih tokov oziroma migracijsko kontrolo.
Boj za nafto in diamante je sprožil vrsto na-
padov in množičnih pobojev. Napad na Irak so
opravičevali z bojem proti svetovnemu teroriz-
mu in ga poimenovali pravična vojna (Callinicos
2004: 70), ki je imela namen pokazati svetu moč
svetovne supersile. Še pred napadom so mnogi
dokazovali, da je v ozadju interes multinacional-
nih korporacij po kontroli nad naftnimi viri in
onemogočanje drugih globalnih tekmecev {op.
cit.: 71). Novorek, ki je spremljal celotno doga-
janje (os zla, delitev na prijateljske in sovražne
države), in razglasitev permanentnega vojnega
stanja sta imela še drug namen, in sicer spodbudi-
ti občutek ogroženosti ljudi ter povečati zahteve
po varnosti, kar je povzročilo po eni strani nov
zagon patriotizma in sovraštva do tujcev, po
drugi strani pa je legitimiralo masovno kršenje
človekovih pravic in povečano kontrolo lastnih
in tujih državljanov. Da bi lahko prišli v Zdru-
žene države Amerike, so se ljudje pripravljeni
odpovedati delu svoje svobode. Elektronski potni
listi, pregledovanje roženice in dajanje prstnih
odtisov omogočajo skoraj popoln nadzor.
Korporacije igrajo pomembno vlogo tudi v
afriških vojnah in konfliktih. Dobički od prodaje
surovin se stekajo v korporacije na Severu, denar
od prodaje pa je namenjen nakupu orožja in pod-
pori vojskovanja (Custers 2001: 98). Svetovna
banka v poročilu iz leta 2000 o državljanskih voj-
nah na jugu bolj ali manj namenoma spregleda
vlogo korporacij (ibid.). S korporacijami so po-
vezane družbe najemniških vojakov. O tem priča
tudi poročilo mednarodnega komiteja Rdečega
križa, ki opisuje tesno prepletenost med surovi-
nami, državljanskimi vojnami in operacijami naj-
emniških vojaških sil. Kljub jasnim povezavam
je dobiček močnejši od zavedanja o posledicah
afriških vojn in spopadov. Poročilo ugotavlja, da
»so vojaška najemniška podjetja postala vojaško
krilo imperialističnih trgovinskih struktur ne-
enake in disparatne menjave.« {op. cit.: 105).
Tako trgovanje je prispevalo k obubožanju in
uničenju nekaterih afriških držav. Angola, ki je
ena najbogatejših držav z naravnimi viri, danes
trpi množično pomanjkanje in revščino. Podo-
bno je v Sierra Leoneju in Kongu.
Mnogi Afričani izhod iz pomanjkanja in voj-
skovanja iščejo v migriranju na bogatejši Sever. Z
Juga ljudi preženejo predvsem revščina in držav-
ljanske vojne, z Vzhoda pa imperialistične vojne.
Izčrpavanje prebivalstva z izolacijo, ki je podprta
z ideološko propagando o svetovnih sovražnikih,
je povzročilo množične migracije, ki so posledica
kombinacije boja za preživetje in političnega
mučenja v državah izvira. Vendar je kontrola
imigracije ena najmočnejših strategij ohranjanja
korporacijske globalizacije, kjer se bogastvo glo-
balizira, revščina pa lokalizira. Odstranjevanje
nezaželenih migrantov je spremenilo pomen
policijskih in sodnih sistemov. Iz klasičnega na-
bora kaznivih dejanj, ki so preganjani na podlagi
kazenske zakonodaje, se represivne intervencije
vedno bolj usmerjajo v preganjanje prehoda čez
meje nacionalnih držav. Ustvarja se povsem nov
kaznovalni sistem z ločenim naborom institucij,
ki so razvile svojstven jezik za označevanje in
konstruiranje novih kriminalcev (več o tem gl.
Zorn v pričujoči številki Socialnega dela).
kriminaliziranje revščine
Loie Wacquant piše o »penalizaciji revščine«
(2003: 65), ki jo povezuje z vzdrževanjem glo-
balnih neenakosti. Neoliberalna ideologija črpa
245
VESNA LESKOŠEK
poglavitno moč iz zmanjševanja ekonomske in
socialne države in krepitve kazenske države.
Tako se med sabo dopolnjujeta »nevidna roka
trga in jeklena pest države« {op. cit.: 68). Poli-
cijski ukrepi in zapiranje kažejo na spremembe
v delovanju zahodnih držav, ki izločajo vse, kar
ni v prid novemu globalnemu redu. Policija in
sodišča postajajo novi regulatorji države kot
nadomestek za izginjajočo socialno pravičnost-
jo, kar jim omogoča reafirmacija potrebe po
varnosti. Zapori, azilni domovi in domovi za
odstranjevanje tujcev so polni nemočnih, revnih
ljudi, ki jih državne birokracije obravnavajo kot
tuje kriminalce (Leskošek 2004), Revne vrnejo
tja, od koder so prišli. Tja vrnejo tudi tiste, ki so
pobegnili pred političnim in vojaškim terorjem.
Ukrepe zoper imigrante podpira in pogosto celo
zahteva lokalno prebivalstvo, ki išče argumente
v ogroženi varnosti, strah pa utemeljujejo z bo-
leznimi, ki jih s sabo prinaša tuja kultura.
Organizacija United for Intelectual Action je
na zunanjih mejah Evropske Unije med leti 1993
in 1999 naštela 2.000 mrtvih (Naudit 2002).
Število mrtvih v zadnjih letih skokovito narašča
in so jih do leta 2004 našteli že 6.336. Pri tem je
pomembno poudariti, da gre le za registrirane,
uradno priznane žrtve, nič pa ne vemo o smrtnih
žrtvah nelegalnih obmejnih dejavnosti. Ilegalni
imigrantje oziroma begunci najpogosteje umira-
jo za utopitvijo (vendar je najdeno le vsako tretje
truplo, zato lahko številko najmanj potrojimo),
potem za zadušitvijo, samomorom, avtomobil-
sko nesrečo, zamrznitvijo (hladilni tovornjaki ali
skriti v prostoru za kolesa aviona), zaradi lakote
ali zaradi nasilne smrti (United for Intelectual
Action 2004), Isti vir navaja smrti prebežnikov,
ki jih zagrešijo državne službe, najpogosteje
službe pregona in kaznovanja. Med deportacijo
je v letu 2004 umrlo 25 ljudi, zaradi streljanja
obmejnih straž je umrlo 231 ljudi, v policijskem
varstvu 160, v priporu 61, v zaporu 29, v azilnih
in begunskih centrih 58, pogrešanih po depor-
taciji pa je bilo 48,
Kljub poudarjanju globalnih vrednot vse te
smrti v javnosti niso deležne obsodbe in moralne
presoje. Zdi se, da jih javnost podpira in po svoje
celo zahteva. Podpira tako, da poudarja ogro-
ženo varnost, zahteva pa tako, da se združuje
v različne civilne pobude proti prebežnikom.
Smrti postajajo legitimne, upravičene in so del
tveganja, ki ga morajo sprejeti prebežniki, ko se
odločijo za ilegalen vdor v zahodni svet. Moralno
presojajo njihovo odločitev za tako pot in ne
delovanja držav v boju proti »nelegalni dejav-
nosti«, Konsenz o takem ravnanju je ustvarjen
z delitvijo sveta na civiliziran in barbarski del.
Civilizirani del vedno bolj postaja tisti, ki je
premožen, barbarski pa tisti, ki je reven. Pri
tem je religija (krščanski Zahod in muslimanski
Vzhod) le pretveza za prikrivanje kapitalskih
interesov. Ljudje si raje prisvajajo ideologije, ki
opravičujejo razlike z naslavljanjem na identitete
in kulture, v ozadju pa se dogajajo procesi, ki
jih mnogi zaradi zaslepljenosti s sovraštvom do
tujega in drugega ne morejo prepoznati, čeprav
jih sami doživljajo.
Podobna delitev na revne in bogate nastaja
tudi znotraj zahodnih držav in botruje nemote-
nemu zmanjševanju socialne države. Revni so
konstruirani kot izkoriščevalci države, ki bi radi
živeli v brezdelju na račun bogatih, ki so svoje
premoženje pridobili s trdim delom (Bizovičar
2005:28,29). Na ta način je zmanjševanje soci-
alnih pravic videti kot vzpostavljanje pravičnosti.
Slovenski neoliberalni ekonomisti predstavljajo
zmanjševanje davčne stopnje za intelektualno in
ekonomsko elito kot pravično, saj naj bi imele te
elite pravico uživati dohodek, ki so ga ustvarili.
Neenakosti po njihovem mnenju niso posledica
strukturnih, sistemskih značilnosti, temveč spo-
sobnosti, ambicij in moralnih izhodišč posamez-
nikov, ki se znajdejo na vrhu ali na dnu družbene
lestvice. Tisti na dnu morajo sprejeti odgovor-
nost za svojo »izbiro« in preživeti v pogojih, ki
so si jih ustvarili. Zanikajo dolžnost države, da
poskrbi za dostojno preživetje revnih.
normalizacija neenakosti
J, S Mili pravi, da je enakost oblika pravičnosti,
zato morajo tisti, ki zagovarjajo neenakost, to
tudi upravičiti (Broadbent 2001: 4), Ta misel
postane moralna podlaga za vključitev socialnih
in ekonomskih pravic v deklaracijo o človekovih
pravicah, V letih od 1945 do 1980 je enakost
pomemben cilj večine razvitih demokracij. Ideo-
loške predpostavke se spremenijo v osemdesetih
letih, ko se pojavi radikalna oblika liberalizma
19. stoletja. Neoliberalni voditelji in voditeljice
so izkoristili pogoje gospodarske negotovosti
za legitimiranje zmanjševanja aktivnosti, ki
zagotavljajo enakost. Ponoven vzpon trga, ki ga
predstavljajo kot edino veljavno obliko demokra-
246
GLOBALNE NEENAKOSTI
cije, je omogočil delovanje velikih korporacij, ki
nikoli niso bile zavezane ideji o enakosti. Naro-
be, zagovarjajo neenakost prihodkov, privatno
potrošnjo postavljajo pred javne projekte, nižje
davke postavljajo pred socialne programe. Neoli-
beralna politika predstavlja socialne programe
kot vsiljevanje države v življenja državljanov,
sindikate predstavljajo kot posebne interesne
skupine in ne kot demokratične institucije,
nereguliran pretok kapitala enačijo s prostim
pretokom storitev in dobrin in podcenjujejo
vrednost javnih površin v primerjavi z velikimi
nakupovalnimi središči.
Globalizacija vpliva na porast neenakosti, če
jo razumemo samo kot prost pretok kapitala, do-
brin in storitev. Habermas pravi, da je osnovna
ovira za učinkovito delovanje socialne države to,
da je oblikovana na nacionalni ravni, medtem
ko se pravi tržni tokovi premeščajo na medna-
rodno, globalno raven. Posledica je večja moč
multinacionalk in izobražene elite, ki delujejo
globalno. Mrežni učinek je zmanjšanje davkov
zanje, kar pomeni povečanje za vse ostale, torej
večja neenakost za manj premožno večino {op.
cit.: 9).
Večanje neenakosti povzroča, da postaja
ta bolj sprejemljiva. Vlade namesto o pravicah
govorijo o dolžnostih, namesto enakosti pred-
lagajo kohezijo. Marginaliziranim ponujajo
izobraževalne programe za uspešnejše tekmo-
vanje znotraj tržnega sistema v obliki socialnega
podjetništva. Poudarek je na politikah, ki nimajo
takojšnjega učinka na napačno distribucijo moči
in dohodka. Družbena kohezija je definirana
kot »trajen proces razvijanja skupnosti skupnih
vrednot« {op. cit.: 10), ni več govora o delitvi
moči in enakosti pri distribuciji bogastva. Vendar
osnovne ovire za enakost v dohodkih in moči ni
iskati v ekonomiji, temveč v pomanjkanju poli-
tične volje. Politična volja je osnovni in največji
problem na nacionalni in mednarodni ravni.
razlika je pomembna
Novi družbeni red namesto na ideji o enakosti
temelji na ideji o razlikovanju. Človekove pravice
postajajo vse bolj arbitrarne, odvisne od proste
presoje tistih, ki si lastijo pravico do interpreta-
cije. Enakost so v zadnjem desetletju v Sloveniji
interpretirali kot ostanek totalitarizma in jo
povezali z uravnilovko v dobesednem pomenu
besede. Tako so ustvarili ozračje, v katerem je
neenakost postala sprejemljiva. Ideja, da obstaja-
ta dve vrsti ljudi, boljši in slabši, taki moralni in
taki brez vrednot, eni, ki so pošteni in dobri, in
drugi, ki izkoriščajo to poštenost in dobroto, se
ne ustavi samo na meji med »nami« in »njimi«,
med domačini in tujci, temveč nadaljuje svojo
pot znotraj meja in razlikuje med revnimi in
bogatimi, med tistimi na vrhu in tistimi na dnu,
med moškimi in ženskami, med drugospolno
in istospolno usmerjenimi in tako naprej. Taka
delitvena mentaliteta postaja podlaga za sodobne
pogrome, ki se kažejo v nabiranju podpisov za
odvzem državljanstva, v izganjanju Romov iz
vasi in mest, v brezposelnosti žensk in hendike-
piranih in v vzpostavljanju neprehodnih meja,
na katerih umirajo zlasti revni.
Politične kampanje, ki so pri pridobivanju
volilnih glasov usmerjene predvsem v označe-
vanje in preganjanje skupin ljudi, so postale
povsem običajne in navdušujejo vedno več
ljudi. Tak populizem, za katerega niso potrebni
nikakršni intelektualni napori, vpliva na spre-
membo mentalitete, na dojemanje sveta okoli
sebe, in postane koda za razumevanje vseh
družbenih odnosov in procesov. Včeraj so bile
akcije usmerjene v Rome in ljudi brez papir-
jev, v izbrisane in muslimane, danes pa tudi v
revne, odvisnike in brezdomce. Spomnimo se
krutih umorov brezdomcev ali nasprotovanja
stanovanjskim skupinam za odvisnike ali ljudi
s težavami v duševnem zdravju. Ista delitveno
mentaliteto povzroča današnje preganjanje
ljudi iz bivših jugoslovanskih republik, ki so
bili izbrisani iz registra stalnega bivališča. Kse-
nofobija, rasizem in druge oblike diskriminacije
so glavna značilnost tovrstne mentalitete, ki se
izraža v civilnodružbenih akcijah, povrh pa je
tudi institucionalizirana in se kaže v oprostilnih
sodbah v primerih seksizma in homofobije in v
vztrajnem izenačevanju storilcev in žrtev, ko gre
za rasistične napade. Postajajo prevladujoč govor
v parlamentu, ki se niti njenemu predsedniku ne
zdijo nič spornega.
sklep
Povojne evropske demokracije so temeljile na
principih enakosti, solidarnosti in socialne
pravičnosti, ki so temeljna načela socialne dr-
žave. Spomnimo se Dahrendorfove trditve, da
247
VESNA LESKOŠEK
je drŽava blaginje povzročila globoke in trajne
civilizacijske spremembe (Broadbent 2001). So-
cialna država ni le skupek državnih ukrepov za
zmanjševanje revščine in izključenosti, temveč
je tip demokracije, ki podpira državljanstvo,
temelječe na enakosti. Enakost je torej ključna
demokratična vrednota, ki so jo številne vlade
po drugi svetovni vojni postavile v sam vrh
svojih prizadevanj. Enakost namreč omogoča
participatorno demokracijo, kjer imajo različne
skupine ljudi glas v javnosti, ne glede na njihov
nacionalni izvir, spol, vero, raso, spolno opre-
deljenost in podobno.
Demokratično državljanstvo (avtonomno
in aktivno članstvo v politični skupnosti) je
stvar enakosti, in sicer enakosti na političnem
področju. Demokratične socialne države po-
večajo odgovornost države in regulirajo (ne pa
eliminirajo) vlogo trga. Zato so blaginjske poli-
tike ključne, ker omogočajo in oživljajo demo-
kratično državljanstvo. Demokracija je namreč
stvar moči. Raven ravnotežja moči v družbi je
prvi pogoj za demokracijo, ki pridobi kakovost,
če se ji posreči vključiti prej izpuščene skupine
ljudi. Na demokracijo vplivajo tudi razmerja med
družbo in državo in mednarodni odnosi, vendar
je za razvoj in reprodukcijo demokracije ključen
ravno odnos do družbene neenakosti.
Individualna angažiranost v demokratičnem
državljanstvu je ravno tako stvar moči. Nanjo
vplivajo in jo določajo neenakosti ekonomskih
resursov in socialnih statusov. Demokracija se
opira na aktivno participacijo državljank in
državljanov, brez take participacije pa atrofira.
Socialna država ne ustvari demokracije, jo pa
krepi, ker krepi demokratično državljanstvo, ko
daje materialno in organizacijsko podporo po-
drejenim interesom in manjša razlike v socialnih
statusih in družbeni moči; to omogoči participa-
cijo vsem ljudem. Države, ki spodbujajo partici-
pacijo, so uspešne v primerjavi z državami, ki
se ne odzivajo na interese različnih skupin ljudi.
Participacija sama po sebi seveda ne zadostuje
za demokratično državljanstvo, ki mora izražati
različne interese z visoko stopnjo avtonomije. To
je še zlasti pomembno za interese, ki nimajo na
voljo drugih virov moči kakor kolektivno organi-
zacijo. Moč teh skupin ne temelji na premoženju,
religiji, statusu ali kulturni dediščini. Ker jim
socialno, ekonomsko in kulturno vladajo drugi,
pogosto reproducirajo dominantne interese v
svojih obHkah družbene udeležbe. V demokra-
tičnih državah blaginje pospešujejo avtonomijo
teh skupin, ker večja socialna zaščita zmanjša
ekonomsko in socialno odvisnost.
Zmanjšanje razlik v družbenem statusu je za
demokratično državljanstvo enako pomembno
kot zagotavljanje materialne varnosti. Družbeni
status je pozicija v družbenem življenju, ki zame-
juje spoštovanje in samospoštovanje, dodeljuje
ali odvzema »glas«, ki ga bodo slišali in bo vpli-
val na ostale, zato je pomemben. Družbenemu
statusu in dostojnemu materialnemu stanju je
treba dodati družbeno moč. Posredno je moč v
zmanjševanju materialnih neenakosti, v egali-
tarnem šolskem sistemu, v enakopravnih sodnih
in institucionalnih praksah. Moč omejujejo tudi
predpisi, ki učinkujejo na pravico do lastnine,
ker omejujejo učinek moči, ki je koncentrirana
v zasebnem kapitalu. Pri tem ne gre za pomoč
šibkim, temveč za reduciranje neenakosti, prvič,
v premoženju in dohodku, drugič, v statusu in
prestižu, tretjič, v moči in vplivu. Bolj celostne
socialne države (države blaginje) to delajo
uspešneje.
Ponovni premislek o enakosti in socialni dr-
žavi je ključen za nujne spremembe od kulture
sovraštva in izključevanja h kulturi sprejemanja
in celo podpiranja različnosti, kjer ohranjanje
človekovega dostojanstva ni odvisno od tega, kaj
ima, komu ali čemu pripada in kakšne sp njene
ali njegove korenine ali prepričanja.
248
GLOBALNE NEENAKOSTI
LITERATURA
U. Beck (2003), Kaj je globalizacija? Zmote globalizma: Odgovori na globalizacijo. Ljubljana: Krti-
na.
M. BizovičAR (2005), Se nam sploh splača delati? Družinski delničar, maj: 28-29.
E. Broadbent (2001), Democratic Equality: What Went Wrong? Toronto: University of Toronto
Press.
D. Buss, D. Herman (2003), Globalising Family Values: The Christian Rights in International Politics.
Minneapolic, London: University of Minesota Press.
A. Callinicos (2004), Antikapitalistični manifest. Ljubljana: Založba Sophia.
P. Custers (2001), Surovine v afriških državljanskih vojnah in razprava o »svobodni trgovini«. V:
B. Brumen, N. Jeffs (ur.) Afrike. Časopis za kritiko znanosti, 204-206: 96-108.
Human Development Report (2004): Cultural Liberty in Today's Diverse World. United Nations
Development Program.
A. HuRRELL, N. Woods (1995), Globalisation and Inequality. Millenium, 24, 3: 447-470.
N. Klein (2001), No Logo. London: Flamingo.
V. Leskošek (2004), Ksenofobija in njeni učinki na produkcijo deviantne podobe tujcev. V: G. Meško
(ur.). Preprečevanje kriminalitete: Teorija, praksa in dileme. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti v Ljubljani (453-467).
K. Nauditt (2001), Pred vrati Evropske unije: Poskus inventure. V: A. Milohnić (ur.) Evropski
vratarji: Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Ljubljana: Mirovni inštitut.
M. Painik, p. Lesiak Tušek, M. Gregorčič (2001), Prebežniki, kdo ste? Ljubljana: Mirovni inštitut.
United for Intelectual Action (2005). www.united.non-profit.nl/pages/info24.htm (15. 6.
2005).
J. Zorn (2005), Ethnic Citizenship in the Slovenian State. V: F. Engin Isin (ur.). Citizenship Studies,
9,2: 135-152.
L. Wacquant (2003), Penalizacija revščine in vzpon neoliberalizma. Družboslovne razprave, 43:
65-75.
R. Weissman (2003), Grotesque Inequality: Corporate Globalisation and the Global Gap Between
Reach and Poor. Multinational Monitor Magazin, julij/avgust. http://www.thirdworldtraveler.
com/Third_World/Grotesque_Inequality.html (13. 6. 2005).
World Development Report (2006); Equity and Development. World Bank, julij 2004. www.world-
bank.org/wdr (10. 6. 2005).
249
Darja Zaviršek
LEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ
Kolegice na centru za socialno delo so mi re-
kle, da naj parkiram avto, ko delam obiske v
romskem naselju, da bom lahko hitro speljala,
če bom morala pobegnit. (Osebni pogovor,
2005.)
Na razgovoru za posvojitev romskega otroka
iz Makedonije me je strokovna delavka na
svetovalnem centru vprašala, če se zavedam,
da so Romi slabi v šoli in hitro spolno dozo-
rijo. (Osebni pogovor, 2004.)
Predolgo smo govorili, da imamo multikul-
turno družbo, kjer bodo ljudje sami našli
pot drug do drugega. Bili smo preveč naivni
v razmišljanju, da bodo ljudje v družbi sami
po sebi živeli skupaj. (Nizozemska ministrica
za priseljence Rita Verdonk, 2004.)
uvod
Skupna značilnost nekaterih »starih« zahodnih
demokracij in držav vzhodnoevropskih »novih
demokracij« je med drugim ta, da so do pojavov
rasizma brezbrižne. Eden takih primerov je Ni-
zozemska, ki je na lovorikah pregovorne »strpne
družbe« gradila multikulturnost, ne da bi opazila
strukturne značilnosti tlečega rasizma med ljud-
mi.' Taje na politični vrh naplavil skrajno des-
ničarskega politika Pirna Fortuyna v letu 2002,
se izrazil v napadu na levega filmskega režiserja
Thea van Gogha, ki gaje leta 2004 ubil islamski
fundamentalist, in se eklatantno razbohotil v
številnih povračilnih ukrepih nizozemskega pre-
bivalstva, kot so bili požigi islamskih verskih in
drugih objektov.
Da bi te dogodke bolje razumeli, si moramo
priklicati v spomin znano družboslovno ugotovi-
tev, da se makro socialni dejavniki ali strukture,
kot je rasizem, proizvajajo v interakcijah. V njih
pa so ključne rutina in prakse ponavljanja, ki
ustvarjajo socialne strukture in imajo velik po-
men pri današnjem rasizmu. Niti politiki najbolj
znanih zahodnih demokracij niti politiki novih
demokracij tega še niso vzeli resno in se še
niso začeli zares ukvarjati z vprašanjem, kako
zajeziti rasizem, ki se zdi zgolj nedolžen izraz
»individualnega« rasizma »neuravnovešenih«
posameznikov. Tudi v socialnem delu in drugih
socialnih znanostih naletimo na fenomen zmanj-
ševanja pomena, namesto da bi socialne delavke,
učiteljice, psihologi in drugi zavzeto prepovedali
rasizem, politiki in policaji pa kaznovali vsakda-
nje prakse rasističnih napadov tako med lastnimi
ljudmi kot v družbi nasploh.
Na Nizozemskem pa tudi po državah vzhodne
Evrope verjamemo v obstoj multietnične enako-
sti, kije eksplicitna norma, implicitno pa se v res-
nici predpostavlja etnični ali kulturni hierarhični
red. Kot je bila nekoč prisotna rasna hierarhija,
obstaja sedaj etnična hierarhija.
rasizem kot proces
S pojmovanjem rasizma kot procesa želimo v
prvi vrsti poudariti, daje treba rasizem spremlja-
ti v njegovi zgodovinski kontinuiteti. Ta pokaže,
da ne obstaja en sam rasizem, temveč da imajo
rasizmi svoje zgodovinske izvire, značilnosti
in specifične manifestacije. Ker pojem rasizma
ne želimo povezovati z družbeno konstrukcijo
»ras«, temveč s konceptom moči, bomo uporabili
zelo uporabno definicijo, ki pravi: »Rasizem te-
melji na poniževanju ljudi, ki jim glede na izvir
pripisujemo negativne lastnosti, in na poveliče-
vanju tistih, ki jim glede na izvir pripisujemo
251
DARJA ZAVIRŠEK
pozitivne lastnosti. Pripisane pozitivne lastnosti
naj bi obenem potrjevale ideale lepote, kreposti,
inteligence in premišljenosti skupine, ki velja za
dominantno« (Rommelspacher 1995: 39). Ta
definicija že predpostavlja, da ima skupina, ki
»pripisuje«, več družbene moči kot tista, ki je
označena, in da se v rasizmu vedno artikulirajo
zahteve po moči. Kulturni determinizem je na
primer v 70. letih 20. stoletja zagovarjal pre-
pričanje, da sta revščina in počasni napredek
posledica specifične »kulture« temnopoltih ljudi,
ki jih ovira, da ne dohajajo »spretnejših« azijskih
priseljencev. Temnopolte ljudi so obsojali, da
ne razvijajo vrednot belega srednjega sloja, kar
lahko opredelimo kot kulturni imperializem, saj
predpostavlja, da so zahodnoevropske vrednote
belih ljudi nekaj pozitivnega in nevprašljivo do-
brega za vse. Čeprav je deloma še vedno prisotna
genetsko-biološka interpretacija o inferiornosti
temnopoltih ljudi, je teorija kulturnih razlik,
socialne neustreznosti in tehnološke manjraz-
vitosti bolj razširjena.
Essed (1991) to poimenuje kulturalizacija
rasizma, kar je po njenem mnenju značilnost
pluralnih pogledov na družbo, ki so značilni za
obdobje od 60. let 20. stoletja naprej. Po njenem
mnenju naj bi v Združenih državah Amerike črna
diaspora doživljala najprej odkrito suženjstvo,
potem zmanjšanje rasizma in njegovo prelevitev
v kulturni rasizem.
Zahteve po moči ustvarjajo podobe »tujosti«
in spreminjajo posameznike in posameznice in
skupine v »notranje« ali »zunanje« tujce (Gold-
berg 1993, Zaviršek 2000). Notranji in zunanji
tujci so vedno manjšine, rasistične podobe pa
se navidez zgolj po naključju vežejo prav na te
manjšine. Večina ljudi na primer doživlja vrsto
neugodja v zvezi s prisilo dela, vendar je samo
hendikepiranim osebam, Romom in revnim
ljudem pripisano, da živijo na račun drugih, da
so leni, nekoristni in v breme. Neugodje, ki ga
sprožajo norme discipline in dela, potlačimo
tako, da projicira željo po brezdelju v manjšino,
ki postane nevarna za širjenje »lenobe«. Podo-
bno večina ljudi doživlja nelagodje v zvezi s
partnerskimi izbirami (kar dokazujejo ločitve,
nasilje nad ženskami in otroki, psihične zlorabe,
umori v družinah, število sodnih primerov zaradi
družinskih nesoglasij ipd.), vendar so nekdaj
samo ženskam z otroki, ki niso bile poročene,
pripisovali nemoralnost in razvrat. Zaradi so-
cialistične ekonomije, feminističnega gibanja
in demokratičnih modernizacijskih premikov
po Evropi ženske z otroki večinoma niso več
predmet rasističnih artikulacij, so pa to še vedno
homoseksualci, ki kršijo normo heterospolnosti.
Pripisovanje promiskuitete, nemoralnosti in
možnosti spolnih okužb je izraz nelagodja z
normami, ki imajo vedno funkcijo zatiranja in
samozatajevanja. Eden najboljših primerov je
bil nizozemski skrajno desničarski politik Pim
Fortuyn (ubit leta 2002), zagovornik fašizma in
rasizma, ki je bil sam homoseksualec in s tem
tudi možna tarča rasističnih napadov. Fortuynova
osebna naravnanost proti pripadnikom entičnih
skupin na Nizozemskem je postala rasizem šele,
ko je postala kolektivna in se je institucionalizi-
rala s političnim delovanjem.
Čeprav nekateri teoretiki razlikujejo med
osebnim (individualnim) in strukturnim (institu-
cionalnim) rasizmom, ki se manifestira v institu-
cijah (Dominelli 1995), pa ta primer potrjuje, kar
poudarja tudi nizozemska teoretičarka Philome-
na Essed (1991), da ta ločnica ni vedno uporabna.
Namesto ločevanja med »institucionalnim« in
»individualnim« rasizmom sama poudarja, da
osebni rasizem ne more v resnici učinkovati, če
ni tudi kolektivni in ne izraža skupinske moči.
Namesto o »sistemskem« rasizmu kot stični točki
med strukturnimi in interakcij skimi oblikami
rasizma, ki živi v institucijah, govori Essed o
»vsakdanjem rasizmu«, ki pomeni izkušnjo
rasizma v določenem socialnem kontekstu. Ta
pojem po njenem mnenju presega ločevanje na
institucionalni in individualni rasizem.
Vsem rasizmom je skupno, da vključujejo
makro (strukturno-kulturno) in mikro dimenzi-
jo, ki sta med seboj povezani. Makro dimenzija
upošteva rasizem kot sistem socialne neenakosti
in kot zgodovinski proces, ki se ustvarja in po-
navlja prek rutinskih praks. Z mikro perspektive
lahko ugotavljamo razloge, pomene in generira-
nje rasizma. Na miko ravni lahko prakse, naj se
zavedamo njihovih posledic ali ne, opredelimo
kot rasizem le, če so konsistentne z našo ved-
nostjo o obstoječih makro strukturah rasne ne-
enakosti v sistemu. Prakse torej dobijo definicijo
rasizma le, če aktivirajo obstoječo strukturno
neenakost v sistemu.
Rasizem je oblika skupinske moči, ki obstaja
tako dolgo, dokler ostane skupina skupaj. Ljud-
je iz skupine, ki ima strukturno moč (skupina
»mi«), imajo tudi osebno večje občutke samoza-
vesti, gotovosti, varnosti, ki jim jo daje že zavest,
252
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACII
da pripadajo skupini, ki ima moč. Beli ljudje, na
primer, jemljejo »belo« barvo kože kot normo,
zato sploh ne opazijo, »da so beli«, ali narobe, če
je večina bela, pozabimo, daje bil v razredu tudi
»temnopolti« učenec. Zaradi te samoumevnosti
ima dominantna skupina strukturni dobiček
od samega rasizma, ne glede na to, ali vsi njeni
člani sprejemajo rasizem ali ne. Čeprav je na
primer dominacija belih ljudi nad temnopoltimi
sistemska dominacija (posledica kolonialnega
rasizma iz časa kolonialnih osvajanj, kjer je bila
rasistična ideologija uporabljena kot opravičilo
za zavojevanje), beli ljudje obvladujejo temno-
polte s tem, da se ne zavedajo, da je ves sistem
strukturiran tako, da varuje interese belih Ijudi.^
Poleg vloge ideologije v sistemu paje treba videti
tudi razlike v osebnem prispevku k rasizmu in
njegovi reprodukciji. Posamezniki so glede na
spol in razred različno vpleteni v reprodukcijo
rasizma v vsakdanjem življenju. Gre torej za
vprašanje lokacije moči v določeni situaciji. Več
ko ima kdo dostopa do moči v sistemu, hujše
posledice ima njegova rasistična praksa. Več ko
imajo osebe dostopa do znanja o naravi domi-
nacije, večja je njihova odgovornost za rezultate
njihove prakse.
Rasa je torej ideološki konstrukt, rasizem
pa ideologija, struktura in proces, v katerem
neenakosti, inherentne širši socialni strukturi,
pojasnjujemo na determinističen način (z bio-
loškimi posebnostmi), ki so dobili ime »rasa«
ali »etnična« skupina, včasih pa tudi »kultura«.
Rasizem, ki deluje prek zakonodaj in pravil in
prek regulacije in alokacije resursov, je tudi
proces, ki v praksah vsakdanjega življenja pro-
izvaja predsodke in konkretne akcije (kot je to
diskriminacija).^
viri nizozemskega rasizma
Današnji nizozemski rasizem je kompleksna
kombinacija kolonialnih vzorcev (Nizozemska
ima zgodovinsko izkušnjo izkoriščanja Afri-
čanov na Karibskih otokih in v Južni Afriki),
dekolonizacije, strukturne marginalizacije med
migracijami z juga proti severu po drugi svetovni
vojni in kulturne asimilacije v okviru zahodnega
pluralizma. Predstavitev nizozemskega primera
smo izbrali zato, ker lahko s pomočjo obstoječih
analiz pokažemo izvire rasizma, njegovo vsak-
danje zanikanje in delujoči vsakdanji rasizem.
in tudi zato, ker v globalizacijski soodvisnosti in
»pomanjšanih« geografskih razdaljah dogodki v
eni državi vplivajo na dogajanje v drugih evrop-
skih družbah.
Čeprav je rasizem povsem prikrit in zanikan,
ima večina temnopolith priseljencev najslabšo
izobrazbo in najslabša delovna mesta. Tega,
poudari avtorica, ne pojasnjujejo z rasizmom,
temveč s »socioekonomskimi dejavniki« in
»kulturnimi razlikami«. Prav temu lahko rečemo
vsakdanji rasizem.
Kot smo zapisali, korenini današnji rasizem v
obdobjih kolonialnega zatiranja in vzpostavitve
meje med »belimi« in temnopoltimi ljudmi. Ne-
kateri poudarjajo, da so predsodki proti črnim
ljudem obstajali že v 16. stoletju, ko so Evropejci
uporabili milijone mladih Afričanov za delovno
silo. Ideje o beli dominaciji pa so dodobra utrdile
tudi biološke in antropološke teorije. V vsakem
primeru je šlo za vzajemni proces, bodisi da je
bilo najprej zatiranje, ki je prineslo ideologijo
in predsodke, ali da so bili najprej »znanstveni«
koncepti, ki so spodbudili zatiranje. Šlo je za pro-
cese, ki v Evropi niso poudarjali homogenizacije,
temveč so razlike, na temelju napihnjenih razlik
pa so lahko zatirali manjšinske skupine, ki so
jih začeli poimenovati »obrobne«, »drugačne«,
»etnične« in »rasne«. Ta naravnanost je ostala
do današnjih dni.
Na Nizozemskem živi 14 milijonov prebival-
cev, med njimi okoli 5 odstotkov temnopoltih
ljudi iz nekdanjih kolonij in mediteranskih pri-
seljenih delavcev. Po neodvisnosti Indonezije leta
1949 je prišlo na Nizozemsko okoli 28.000 ljudi
evropsko-indonezijskega rodu z nizozemskimi
potnimi listi, ki so bili prisiljeni emigrirati po
padcu kolonialnega sistema. Evro-Indonezijci so
bili opisani kot primitivnejši, obiskovati so morali
tečaje kuhanja in higiene, kar je veljalo zlasti za
ženske."^ Poleg belih kolonialnih gospodarjev
je moralo oditi tudi okoli 12.500 Molukancev
(domačinov zvečine krščanske veroizpovedi s
skupine indonezijskih otokov v zahodnem Paci-
fiku), ki so v času holandske dominacije služili
kot vojaki in se borili na holandski strani proti
indonezijskim nacionalistom.^ Tudi ti so morali
z družinami zapustiti državo po razglasitvi
neodvisne Indonezije. Danes je na Nizozem-
skem 40.000 Molukancev. Njihova integracija
v holandsko družbo je bila strukturirana prek
razredne, spolne in rasne diskriminacije.
Vprašanje ras in odnosa do temnopoltih ljudi
253
DARJA ZAVIRŠEK
se je tako iz kolonij dokončno preneslo na Nizo-
zemsko. Biološko definirani stereotipi o črnih
ljudeh so se ponovno aktivirali in preoblikovali
v kulturno definirane predsodke. Biološke stere-
otipe, da so črnci necivilizirani, grdi, umazani,
agresivni, so prevedli v kulturne predsodke, po
katerih so leni, pasivni, glasni in nepripravljeni,
da bi se asimilirali, čeprav izkoriščajo koristi
države blaginje.
V	70. letih so prišli delavci iz Italije, Španije,
Grčije, ko pa seje življenjski standard teh dežel
povečal, so začeli prihajati delavci iz Turčije
in Maroka. Njih je skupaj z družinami okoli
32.000.
V	70. letih so prišli tudi delavci iz nekdanje
kolonije Surinam v Karibskem morju (okoli
210.000), ko je prišlo tam do ekonomske krize.
Nizozemska dominacija in izkoriščanje prebival-
stva na Surinamu sta trajala 400 let. Njihov status
je bil od samega začetka slab, bili so izključeni
in marginalizirani na trgu delovne sile. Eden od
kolonialnih ostankov je zanikanje surinamske
kulture, obenem pa to zanikanje trči na koncept
»kulturnega pluralizma«, ki ravno povzdiguje in
poudarja »razlike«.
Tako kot Evro-Indonezijci v 50. letih so tudi
Surinamčani v 70. letih naleteli na diskriminacijo
na trgu delovne sile in asimilacijsko politiko pri
iskanju stanovanja in na področju izobraževanja.
Oblast je izvedla asimilacijo tako, da je Evro-
Indonezijce razselila po deželi. Ker se jim to
pri Surinamcih ni posrečilo, so jih prostorsko
segregirali. Danes živijo centralizirano v velikih
mestih.
V	80. letih je na Nizozemskem prišlo do izred-
nega povečanje brezposelnosti med temnopoltimi
priseljenci, kar je bila med drugim tudi posledica
diskriminacije temnopoltih ljudi na trgu delovne
sile. Začelo se je govoriti o kolonialni dediščini
kot o »nizozemskem tovoru«, ki ga morajo ure-
diti tako, da »pomagajo črnim ljudem«, da se
asimilirajo v moderno družbo. Ta ideologija je
pojenjala proti koncu v 80. let 20. stoletja. Po-
tem se je razširila ideja kulturnega pluralizma,
ki je zavrnila biološke razlike med ljudmi ter
poudarjala »enakost«, vendar ob upoštevanju
»kulturnih razlik«. Tudi teorija kulturnih razlik
je predpostavljala hierarhični red med kulturami.
Pluralizem je po tem konceptu mogoč le, če črni
ljudje sprejmejo pravila bele dominantne več-
ine, njihove vrednote in norme. Vlada je jasno
izjavljala, daje kulturni plurahzem nujen in da
mora biti imigrantom dovoljeno ohraniti kulturno
identiteto, dokler ubogajo nizozemski pravni red.
Nizozemska ideologija pluralizma temelji v 19.
stoletju, koje institucionalizirala religiozne raz-
like v družbi. Essed (1991: 15) poudarja, da so
ključni pojmi v nizozemskem diskurzu o rasah
in etničnih odnosih »kultura«, »etničnost«, in
»multietničnost«, ne pa »rasa« ali »moč«.
koncept vsakdanjega rasizma
Čeprav Nizozemska ideološko ni rasistična dru-
žba, imajo temnopolti ljudje, kot smo opisali
zgoraj, vendarle izkušnje rasizma v vsakdanjem
življenju. Enega najzanimivejših konceptov, ki
so nastali ob analizi te strukture, je razvila Phi-
lomena Essed (op. cit.): »rasizem v vsakdanjem
življenju« ali vsakdanji rasizem.^ Po Essed (op.
cit.: 50) je rasizem integriran v vsakdanje prakse
in razmerja moči, ki jih jemljemo za samoumev-
ne in se o njih ne sprašujemo. Ko se rasistični
pojmi in akcije vključijo v reprodukcijo sistema,
začne sistem reproducirati vsakdanji rasizem. Za
avtorico, nizozemsko teoretičarko, se vsakdanji
rasizem ustvarja vsak dan znova v konkretnih
praksah: »Vsakdanji rasizem je rasizem, vendar
ni vsak rasizem vsakdanji rasizem« (op. cit.: 3).
Avtorica raziskuje tako strukturo in ideologijo
kot sile, ki delujejo v vsakdanjem življenju in
reproducirajo rasizem. Vsakdanji rasizem je
kompleks praks, ki so heterogene glede na spol
in razredne razlike, obenem pa se trudi biti
uniformen. Je torej proces, kjer (a) socializirani
rasni pojmi postanejo integrirani v pomene, ki
delajo prakso razumljivo, (b) prakse z rasistič-
nimi implikacijami postanejo same domače ter
se ponavljajo in (c) se rasna in etnična razmerja
aktualizirajo in reproducirajo v teh rutinskih in
domačih praksah v vsakdanjih situacijah (op.
cit.-. 52).
Essed je naredila zanimivo raziskavo skritega
rasizma na Nizozemskem, ki temelji na konceptu
izkušnje. Intervjuje je opravljala med leti 1985 in
1986, zajela pa je 55 temnopoltih žensk, starih
od 20 do 45 let (z dvema izjemama). Intervju-
vanke so bile iz dveh velikih mest v Kaliforniji
in na Nizozemskem (27 žensk iz ZDA in 28 iz
Nizozemske). Tretjina je bila študentk, ostale
pa so že imele poklic. Nivo izobrazbe ameriških
intervjuvank je bila od magisterija do doktorata,
na Nizozemskem pa je bilo takih z doktoratom
254
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ
le nekaj. Večina osebnih izkušenj intervjuvanih
žensk o izkušnjah rasizma v njihovem življenju
je bila povezana tudi z vprašanjem spola. Šlo je
za rasizem s spolno specifičnimi dimenzijami
{gendered racism).
Za avtorico so izkušnje dober vir raziskoval-
nih informacij, saj vključujejo vsakdanje izkuš-
nje, obče znanje o rasizmu, ki je pomembno, da
ocenimo, ali je mogoče dogodek generalizirati,
in mnenja, torej verbalne rekonstrukcije izkušenj.
Mnenja o rasizmu umestijo pripovedovalca iz
osebne izkušnje v socialni kontekst vsakdanje-
ga življenja in specificirajo dogodke. Vsakdanji
rasizem ni nikoli singularna, temveč vedno
pluralna forma; je kompleks vzajemno delujočih
kumulativnih praks in situacij. Vse to implicira,
da so različni ljudje različno vpleteni v proces
vsakdanjega rasizma, glede na njihov spol, razred
ali socialni status in druge dejavnike, ki določajo
strukturo njihovega vsakdanjega življenja.
Glede na ta teoretski okvirje avtorica vklju-
čila v intervjuje nekaj kategorij, ki so rabile kot
analitična shema kvalitativnega raziskovanja:
1.	makro in mikro dimenzije rasizma, kijih
je analizirala prek splošnih trditev o situacijah in
ravnanjih in trditvah o specifičnih dogodkih,
2.	opisi rasističnih dogodkov, rekonstruira-
nih s pomočjo identifikacije socialne situacije
(kontekst, akterji rasizma, opazovanj rasističnih
dogodkov, ravnanja).
3.	različni tipi izkušenj, pri katerih je raz-
likovala med pričanji o situacijah in posrednimi
informacijami o njih,
4.	uporaba znanja ali hevristike primerjanja
dogodkov, kar je analizirala prek interpretacij
(npr.: »Razumela sem, da...« »Kar seje dogajalo,
je ...«), evalvacije in argumentacije (na temelju
vednosti o rasizmu, sklepanja, primerjav) {op.
cit.: 69-70).
Scenariji rasizma vključujejo vednost, ki
si jo ljudje delijo o dogodkih, pravilih, delcih
dogodkov in o konvencijah, kaj velja za spre-
jemljivo. Tako tudi v novih situacijah prevladajo
stari scenariji. Ti vključujejo obča pričakovanja o
»normalnem« poteku dogodkov v določenem tipu
situacije (na primer, če gre ženska afriškega rodu
iskat stanovanje), pa tudi pričakovanja, povezana
s tem, kar lahko »gre narobe« v rasnih situacijah
(ženska afriškega rodu gre iskat stanovanje v
agencijo, kjer delajo belci). Po avtorici je obča
vednost o rasizmu sestavljena iz dveh komponent,
generalizacije določenih tipov rasističnih epizod
(scenariji rasizma) in abstraktne vednosti o pro-
cesih in mehanizmih rasizma {op. cit.: 76)
spolno specifični rasizem
Ena od številnih zgodb, ki jih je analizira Essed,
da bi pokazala, kako odkrivati »vsakdanji rasi-
zem«, je zgodba o Rosi N., ki govori o mikro
svetu vsakdanjega rasizma. Rosa je bila rojena
v Surinamu leta 1951 in ko ji je bilo 10 let, je
izgubila starše. Posvojila jo je teta (mamina
sestra), živela je še s štirimi drugimi deklicami.
Visoko šolo je končala v Surinamu in dobila je
štipendijo za študij medicine na Nizozemskem.
Po diplomi se je izobraževala na področju me-
dicine starih ljudi in raziskovala. Poročila se je
z nizozemskim arhitektom. Je nadarjena, ima
zaposlitev in zdi se, da se ji obeta dobra kariera.
Je »uspešna črnka«. Na prvi pogled se zdi, da
rekonstrukcija vsakdanjega rasizma ne potrdi
tistega, kar se nam zdi, da je rasizem. Rosa ni
bila nikoli fizično preganjana in nikoli ni bila v
življenjski nevarnosti. Nikoli je niso odpustili
in le enkrat je doživela sovražni govor, ko jo je
nekdo ozmerjal za »črno kurbo«. Na oddelkih
bolnice so jo pacienti večkrat imeli za čistilko
ali prostitutko.
Srčika vsakdanjega rasizma je po avtorici
prav nevidnost zatiranja in neobčutljivost za
izredno vztrajnost Rose N. Zavračanje, iz-
ključitev, problematiziranje, podcenjevanje in
druge neenakosti so navadno vključene v pojem
»normalnega« življenja in postanejo nevpraš-
Ijive. Essed to poimenuje »zgodba zatiranja v
preobleki vsakdanjega življenja« {op. cit.: 146).
Rekonstrukcija njene življenjske zgodbe je poka-
zala nekaj elementov »vsakdanjega rasizma«. Če
hoče omeniti, »problematizirati rasizem«, mora
svoja »stališča zastopati zelo dobro«, »sicer te na-
padejo in zasmehujejo« {op. cit.: 146). Rosa N. je
intervjuju je povedala: »Težko je razumeti, kako
so lahko rasistične (ali seksistične) šale smešne,
razen če z drugimi deliš sklepe, ki ležijo pod
njimi« (op. cit.: 172). Du Bois (1969) je poudaril,
da so črni ljudje iz generacije v generacijo razvili
t. i. »dvojno zavest«. Črni ljudje druge, tretje
generacije in poznejših sprejmejo kulturno inter-
pretacijo rasizma in realnosti, ki je razširjena
v dominantni skupini. Po drugi strani pa jim
njihova lastna konstrukcija realnosti in izkušnja
dajeta drugačno vednost in zavest.
255
DARJA ZAVIRŠEK
Po avtorici vsakdanji rasizem sestavljajo:
•	kognitivne izkušnje, ki obsegajo vse tisto,
kar človek čuti, verjame ali ve, da se neprestano
dogaja, ali pričakuje, da se lahko zgodi tudi
njemu; pod površjem socialne realnosti je stalni
pritisk, ki se lahko aktivira tako pogosto, da ob-
likuje občo izkušnjo v spominu;
•	evropocentrizem in pritisk asimilacije;
•	podcenjevanje, ki se kaže v Rosini izjavi,
da ne sme biti manj odlična, če hoče ohraniti
pozicijo, ki jo ima.
Čeprav tudi mnogo drugih ljudi živi z grož-
njo, da ne smejo propasti, je pri Rosi še nova
dimenzija. Če zataji, bo to razumljeno kot
napaka črne ženske. Napaka se nalepi na že
obstoječo implicitno stigmo in na prikrite stere-
otipe, ki se vežejo na barvo kože. Patologizacija
je pogosto hujša izkušnja kot inferiorizacija, saj
implicira, da se mora nekaj pozdraviti in postati
»normalno«.
V Rosini zgodbi se prepletata rasizem in sek-
sizem (predpostavka, da je temnopolta oseba v
bolnici bodisi čistilka ali prostitutka). Tudi druge
intervjuvane v raziskavi Philomene Essed so
imele izkušnje tako seksizma kot rasizma, včasih
več enih, včasih več drugih. Zato se avtorica
zavzema za pojem spolno specifičnega rasizma
(gendered racism), ki ga doživljajo temnopolte
ženske. Tudi zgodnje feministke, ki so bile bele,
so reproducirale rasistične obrazce, doživljale pa
so tudi seksizem črnih moških. Pri belih ženskah
je bilo značilno zlasti pokroviteljstvo, pa tudi
ekonomsko izkoriščanje. Temnopolte ženske so
opravljale najnižja dela (čistilke vlakov, stranišč,
hodnikov, služkinje, varuške belih otrok). Delale
so stvari, ki jih bele ženske niso hotele več oprav-
ljati, in bile so spolno izkoriščane. Tudi ideal žen-
ske lepote je bele barve; temnopolta ženska nima
veliko prostora za pozitivne podobe. Stereotip
bele ženske je bil, da je pasivna, šibka, odvisna
in monogamna; stereotip temnopolte ženske
pa je bil, da je aktivna, močna, dominantna,
promiskuitetna in trda delavka. Ta stereotip je
vključeval tudi mit o matriarhatu črne ženske, ki
dominira v gospodinjstvu. V kulturi, kjer sta bili
in sta agresivnost in dominantnost definirani kot
pozitivni, če gre za belega moškega, postaneta
izrazito negativni, če gre za črno žensko. Na
makro družbeni ravni spolno specifični rasizem
deluje tako, da so temnopolte ženske marginali-
zirane kot kulturno problematične in ovirane v
socialni mobilnosti.
sklep
Nizozemski rasizem deluje torej prek diskurza
tolerantnosti ali strpnosti. Dominantna skupina
sklepa, da so nizozemske norme in vrednote
superiorne in niso subjekt sprememb. To opazi-
mo tudi pri nas. Diskurz tolerantnosti prekriva
praznino obljub o kulturnem pluralizmu.
Ti primeri nas silijo, da se ponovno spomni-
mo na koncept multikulturalizma, ki je danes
tako kritiziran, kot sta pojma demokracija ali
človekove pravice. Za multikulturalizem je
kultura kolektivna socialna entiteta, »gibanje
za spremembo«, ki se bori proti kulturni he-
gemoniji dominantne skupine ali vladajočega
razreda, pa se konstituira zlasti prek dominantne
kulture (Turner 1993). Je gibanje proti zatiranju
različnih skupin v etnično mešanih kulturah.
Kritični multikulturalizem poskuša uporabiti
kulturne razlike kot temelj za to, da izziva in
relativizira temeljne pojme in principe, ki so
skupni tako dominantni kot manjšinski kulturi,
in se približuje ideji »demokratične kulture«, ki
se poskuša odmakniti od kulturnih hierarhij, o
katerih govori Essed. Zdi se, da je to eden od
možnih odgovorov na sedanje neenakosti in
vsakdanji rasizem.
256
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ
OPOMBE
' Medtem ko je Nizozemska trdila, da rasizma pri njih nikoli ni bilo, so Združene države Amerike
trdile, da rasizma ni več.
^ Spomnimo se samo idej, ki so v tistem času znanstveno ugotavljale obstoj različnih ras. Beli
krščanski človek je videl sebe kot krono stvarstva in najboljši proizvod človeške zgodovine in
civilizacije v odnosu do »nerazvitih« in »neciviliziranih« črnih ljudi. Ker te podobe živijo naprej
in se kar naprej obnavljajo v pravljicah, pesmih, umetnosti in znanosti, so se tako utrdili v zavesti
zahodnega človeka, da je vsak od nas ponotranjil dele rasistične strukture.
^ Predsodki so nenaklonjenost, ki temelji na napačnih in zastarelih generalizacijah. Lahko so le
občuteni ali tudi izraženi. Naravnani so na skupino ali na posameznika, ki je član te skupine,
njegovi elementi pa so občutek večvrednosti, pojmovanje, da je deprivilegiranan skupina (»rasa«)
intrinzično drugačna ali tuja, občutek, da je pravično, če na določenih področjih obstajajo pri-
vilegiji ali prednosti, strah in nezaupanje, da hoče podrejena »rasa« določene prednosti pred
dominantno skupino.
^ Evro-Indonezijci so prišli v deželo, ki je že imela izkušnje z rasizmom, saj so bili v začetku 20.
stoletja znani rasistični izgredi v Amsterdamu in Rotterdamu proti kitajskim priseljenim delavcem,
v času veHke recesije pa so bili tudi prisilno deportirani.
^ Molukanci so bili rekrutirani v nizozemsko vojsko proti koncu 19. stoletja (večina moških je bila
z otoka Ambon), da bi zagotovili nizozemsko dominacijo nad indijskim prebivalstvom. Šlo je za
vojaško strategijo kolonialistov, ki so si s političnim razdorom med lokalnim prebivalstvom zagotovili
dolgotrajno oblast. Nizozemci so Molukancem zagotovili višji socialni status in šolsko izobrazbo,
v zameno pa so zahtevali vojaško udejstvovanje. Posledica tega je bila, da so tako Japonci, ki so
okupirali Indonezijo med drugo svetovno vojno, kot indonezijski nacionalisti v njih videli sovražnike
in kolaboracioniste. Imenovali so jih tudi »črni Holandci« (prim. Allen, Loubert 2005).
^ Struktura vsakdanjega življenja je heterogena, zanjo so značilni ponavljanje, »normalnost«, pri-
čakovanost, običajnost. Vsakdanje življenje določajo najrazličnejši družbeni odnosi, ki oblikujejo
vsakdanje prakse, te pa obstajajo prek vsakdanjih situacij.
257
DARJA ZAVIRŠEK
LITERATURA
Allen, B., Loubert, A. (2005), History and Identity: Moluccans in the Netherlands, www.safecom.
org.au/dutch-moluccans.htm (20. 7. 2005).
Bhavnani k., Phoenix, A. (ur.) (1994), Shifting Identities Shifting Racisms: A Feminism & Psychology
Reader. London, New Delhi: Sage.
Dominelli, L. (1995), Antirasistične perspektive v socialnem delu. Socialno delo, 34, 3: 181-195.
Du Bois, W. E. B. (1969), The souls of Black Folk. New York: New American Library.
Essed, P. (1991), Understanding Everyday Racism. An Interdisciplinary Theory. Newbury Park,
London, New Delhi: Sage Series on Race and Ethnic Relations.
Goldberg, D. T. (1990), The Social Formation of Racist Discourse. V: D. T. Goldberg (ur.): Anatomy
of Racism. Minneapolis: University of Minnesota Press (295-319).
-	(1993), Racist Culture: Philosophy and the Politics of Meaning. Oxford, Cambridge: Blackwell.
Raethzel, N. (1994): Harmonious 'Heimat' and Disturbing 'Auslaender'. V: K. Bhavnani, A. Pho-
enix (ur.), Shifting Identities Shifting Racism: A Feminism & Psychology reader. London, New
Delhi: Sage.
Rommelspacher, B. (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit und Macht. Berlin: Orlanda.
-	(1996), Desničarska skrajnost in rasistično nasilje. Socialno delo, 35, 3: 227-236.
Turner T. (1993), Anthropology and Multiculturalism: What Is Anthropology That Multiculturalists
Should Be Mindful of It? Cultural Antropology, 8, 4: 411-430.
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma. Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks
prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba /*cf.
258
Jelka Zorn
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK, BEGUNCEV
OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB BREZ STATUSA
uvod'
Definicija begunca v mednarodnem pravu je
pomembna in lahko za iskalca zatočišča pomeni
razliko med življenjem in smrtjo. Pravna defini-
cija begunca se razlikuje od vsakdanjega razu-
mevanja te besede. V vsakdanjem govoru, kakor
tudi v tem tekstu, je begunec ali begunka oseba,
ki je bila prisiljena zapustiti svojo državo iz raz-
loga, za katerega ni sama odgovorna, bodisi da je
to lakota, revščina, posledica naravne katastrofe,
opustošenje vasi ali mesta, kaotične razmere v
državi, totalitarizem, vojna, zatiranje manjšin
ali osebno preganjanje. V vsakdanji govorici v
Sloveniji se izraz begunec pogosto nanaša na
bosanske begunce in begunke, ki so pribežali
v Slovenijo v začetku 90-ih let.^ Za ostale se je
v zadnjih letih uveljavil izraz pribežniki ali pre-
bežniki (prim. Lipovec Čebron 2002, Pajnik et
al. 2001, Zorn 2003, Zorn 2003 a). Kljub tej no-
vejši terminologiji bomo v tem tekstu večinoma
uporabljali izraz begunec ali begunka, migrant
ali migrantka brez statusa (ki poudari, da oseba
nima ustreznih dokumentov za prečkanje meje
in bivanje v državah EU) in prosilec ali prosilka
za azil (ki poudari vključenost v formalni po-
stopek iskanja zatočišča).
Kot vse definicije človeških fenomenov tudi
definicija begunca v mednarodnem pravu (ki
jo bomo pojasnili pozneje) rabi določanju meja
oziroma zamejitvi tega človeškega fenomena.
Učinek definicije je lahko prevlada oblike nad
vsebino, razredne pripadnosti nad potrebami in
utemeljevanja značilnosti in kriterijev nad na-
menom. Kadar se to zgodi, definicije postanejo
ideološka in oblastna orodja za arbitrarno omeje-
vanje ali razširjanje fenomena. Poleg težav, ki so
povezane z definicijo, je vprašanje beguncev tudi
vprašanje odziva širše družbe in njenih javnih
institucij. V tem tekstu se bomo osredotočili na
negativni vidik tega odziva, na strategije izključe-
vanja.^ Eden bistvenih dejavnikov izključevanja
je imigracijska kontrola. Slovenska imigracijska
kontrola je del evropskega mejnega režima, ki
temelji na schengenskem sporazumu.'^ Slovenija
je že pred priključitvijo EU postala zunanja
meja in »čuvajka« Evropske unije.^ Značilnost
evropskega imigracijskega režima je restriktiv-
nost in selektivnost, kar se kaže v zaprtosti meja
za prebivalstvo z globalnega Juga. To pomeni
take administrativne pogoje za prehod meje, ki
jih večina ne more izpolniti, zato potujejo brez
ustreznih dokumentov.
Problematiziranje imigracijske kontrole je
rdeča nit tega teksta, katerega glavne teme so
predvsem umestitev odnosa do beguncev v širši
družbeni kontekst (kontekst trdnjave Evrope in
Slovenije kot meje te trdnjave), dileme v zvezi
z objektivnim ločevanjem iskalcev zatočišča od
ekonomskih migrantov in vprašanje kriminali-
zacije.
Najprej bom pojasnila spremembo diskurza
od nekdanje večnacionalne države do antibal-
kansko in antiimigrantsko usmerjene Slovenije.
Sprememba državnih meja in z njo tudi diskurza
je negativno vplivala na odnos do bosanskih
beguncev in pozneje do vseh drugih beguncev
(pribežnikov). Posebnost Slovenije je, da je tudi
med novimi begunci razmeroma velik odstotek
ljudi iz republik nekdanje skupne države Jugos-
lavije. V letu 2004 je bila skoraj polovica vseh
migrantov brez statusa državljanov in državljank
držav nekdanje SFRJ (Policija 2004). To pomeni,
da so nekdanji sodržavljani postali nelegalni
migranti in prosilci za azil.
Nekdanji sodržavljani in vsi drugi begunci
in begunke so v pravnem smislu razdeljeni na
dve skupini: na prosilce za azil, ki so nastanjeni
259
JELKA ZORN
V azilnem domu in čakajo na razrešitev azilne
vloge, in tujce brez dovoljenja za bivanje, ki so
v postopku odstranitve iz države in so zato na-
stanjeni v centru za tujce. Celoten imigracijski
oziroma azilski sistem deluje tako, da poskuša
odvrniti ljudi, da bi zaprosili za azil in prido-
bili begunski status po zakonu o azilu. Ena
od strategij odvračanja je najnovejši (iz aprila
2005) represivni ukrep omejevanja prostega
izhoda osebam, preden formalno podajo vlogo
za azil. Odvračanje in izključevanje ljudi je
normalizirano in utemeljeno s pomočjo ad-
ministrativnega ločevanja na prosilce za azil
in nelegalne migrante. To ločevanje ima tudi
učinke kriminalizacije. Kriminalizacija je zelo
razširjena tehnika dehumanizacije in se pojavlja
v različnih oblikah. Poleg značilnega diskurza
boja proti nelegalnim migracijam je eden od
bistvenih ukrepov kriminaliziranja ljudi pre-
ventivno zapiranje, za katerega je najpogosteje
rabljen izraz pridržanje. Ljudi zaprejo, pa ne
zato, ker bi bili na podlagi kriminalnega vedenja
obsojeni na prestajanje zaporne kazni, temveč
zato, da se ne bi izognili ukrepu odstranitve iz
države.® Te vrste zapiranje je izjema v pravnem
redu demokratičnih držav. Je uzakonjena in
učinkovito uveljavljena v okviru simbolnega
konstrukta »izrednih razmer«. To so razmere,
v katerih so migracije, sicer običajen človeški
pojav, postale pereč problem slovenske vlade in
drugih evropskih vlad, ki jih poskušajo kontro-
lirati in omejevati, zlasti pa selekcionirati.
slovenija kot meja »evrope«
V obdobju osamosvajanja Slovenije je na-
cionalistični diskurz dobil pomembno mesto v
slovenskem javnem prostoru. Ta diskurz je začel
poudarjati različnost in neskladnost slovenske
kulture s kulturnimi tradicijami drugih narodov
nekdanje Jugoslavije. Hkrati je bila značilna neke
vrste samokonstuirana podoba Slovencev kot
predstavnikov »civilizirane Evrope«. Slovenija
naj bi bila urbanizirana dežela v nasprotju z le-
nim, umazanim, primitivnim in ruralnim svetom
Balkana (Rizman 1999: 158). Gre za zahodni
diskurz o Balkanu, za katerega je značilno po-
sploševanje in poenostavljanje, utemeljeno na
kulturnih in verskih predsodkih. Ločevanje med
Evropo in Balkanom je postalo posebej izrazito
po padcu berlinskega zidu in z začetkom vojne
na področju nekdanje Jugoslavije. Ustvarjalci
takega razločevalnega diskurza so bili v glavnem
mediji in politiki (Lutz, Phönix, Yuval-Davis
1995, Žarkov 1995, Kuzmanič 1999, Dupona
- Horvat 1999, Močnik 1999, Vodopivec 2001,
Todorova 2001). Prevladalo je stališče, »da
mora, kdor hoče v Evropo, zapustiti Balkan, saj
naj bi bilo ,biti na Balkanu' nezdružljivo z ,biti v
Evropi'« (Vodopivec 2001: 396). Balkan je pre-
nehal biti del (vzhodne in južne) Evrope, postal
je sinonim za ne-Evropo (Močnik 1999).
V	nasprotju s tem Etienne Balibar razume
Evropo kot nerešen politični problem, vojne na
Balkanu pa kot prizorišče evropskih rasnih raz-
merij (pri čemer misli »raso« kot zgodovinsko
zbirko religioznih, jezikovnih in genealoških
identitetnih referenc). Evropa je zanj prostor na-
petosti med številnimi religioznimi, kulturnimi,
jezikovnimi, političnimi pripadnostmi, različ-
nimi branji zgodovine, številnimi oblikami od-
nosa s preostalim svetom (od amerikanizma do
orientalizma, od severnjaškega individualizma
do mediteranskega kolektivizma in družinskih
tradicij itn.). Zaradi tega Balibar pravi, da je
bila jugoslovanska situacija projekcija evropskih
konfrontacij in konfliktov, pravzaprav evropskih
rasnih razmerij. Problem Evrope se je pokazal v
njeni nezmožnosti, da bi predlagala politične re-
šitve združevanja in možnosti za razvoj Balkana
in da bi svojo odgovornost za boj proti zlorabam
človekovih pravic udejanjila tudi na področju
nekdanje Jugoslavije (Balibar 2004).
V	kontekstu projekcije evropskih rasnih
razmerij se je Slovenija v desetletju po osamo-
svojitvi in s pomočjo projekta vključevanja v
EU vzpostavila kot njena meja; pravzaprav ne
le kot meja EU, ampak tudi kot meja »Evrope«.
Meje nikakor niso marginalne za konstituiranje
države in njenega javnega prostora niti niso
zgolj v funkciji ohranjanja suverenosti države;
meje razumemo kot samo središče pomenov in
razpršene vsepovsod, kjer se gibljejo informacije
in ljudje in kjer obstaja kontrola (Balibar 2004).
Meje so lahko tudi cela mesta, pokrajine ali dr-
žave; primer je Slovenija v EU (prim. Donnan,
Wilson 1999).
V	Sloveniji, meji EU, so se evropska rasna raz-
merja odigrala kot simbolno in administrativno
izključevanje prebivalcev neslovenskega etnič-
nega izvira (iz republik nekdanje Jugoslavije).
Izključevanje se je kazalo v raznih oblikah, od
izbrisa iz registra stalnega prebivalstva leta 1992
260
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
in sovražnega govora, ki je zahteval revizijo že
pridobljenih državljanstev po 40. členu zakona o
državljanstvu (zlasti v letih 1993,1994 in 1995),
do zaprtja meje za prihod še več bosanskih
beguncev (leta 1992, kmalu po začetku vojne
v Bosni in Hercegovini) in institucionalizacije
njihovega večnega začasnega bivanja.® Diskri-
minacija bosanskih beguncev je postala v raz-
merah nestrpnega diskurza, usmerjenega proti
ne-Slovencem, normalna stvar (prim. Kuzmanič
1999). Do leta 2000, ko je Slovenija postala
tranzitna in ciljna država tudi za druge skupine
beguncev, imenovane pribežniki, je izključeva-
nje in zaničevanje ljudi iz nekdanje Jugoslavije
in nasploh z globalnega Juga postalo že tako
običajno, da apriorna policijska obravnava in
policijska dominacija nad njihovimi življenji za
večino prebivalstva in slovenske javne institucije
ni bila poseben problem (prej narobe, policijsko
obravnavo novih beguncev so odobravali, minis-
trstvo za notranje zadeve pa je prebivalce mirilo
z obljubami o še strožjem policijskem nadzoru
meja). Enačba »tujci so problem policije« se je
ustalila tako v slovenskem kot širšem evropskem
prostoru. Kot kažejo podatki o policijskih depor-
tacijah, je razmeroma veliko beguncev s podro-
čja nekdanje skupne države. Leta 2002 je bilo iz
Slovenije odstranjenih 1.737 ljudi. Največ so jih
vrnili v Srbijo in Črno goro (zlasti na Kosovo),
Turčijo (ljudi kurdske narodnosti, ki jih izročijo
kar turškim državnim organom), Makedonijo,
Romunijo in Bosno in Hercegovino. Leta 2003
so jih odstranili 1.309. Podobno kot leto poprej
so jih največ vrnili v Srbijo in Črno goro (zlasti
na Kosovo), Moldavijo, Turčijo (ljudi kurdske na-
rodnosti), Bosno in Hercegovino, Albanijo. Leta
2004 so odstranili 985 tujcev, največ v Srbijo in
Črno goro, Albanijo, Bosno in Hercegovino in
Romunijo (gl. Policijska poročila 2002, 2003,
2004). To so države, kjer varstvo temeljnih
človekovih pravic ni nujno zagotovljeno in kjer
je značilno pomanjkanje socialne varnosti ranlji-
vih skupin. Zatiranju oz. revščini so še posebej
izpostavljene ženske, pripadniki, pripadnice
etničnih, verskih, seksualnih in drugih manjšin
in politični disidenti, disidentke. Mnogi imajo
izkušnjo vojne, državnega ali paradržavnega
nasilja. Ljudje iz republik nekdanje Jugoslavije
so kot ekonomski migranti v Slovenijo prihajali
že prej, v obdobju SFRJ, ko je Slovenija potrebo-
vala delovno silo v razvijajoči se industriji. Kot
je poudarila Saskia Sassen, je v geografiji mi-
gracij mogoče prepoznati vzorec preseljevanja.
Begunci oziroma migranti večinoma potujejo v
države, ki so povezane z njihovimi matičnimi
državami. To so navadno nekdanje kolonije ali
države v tesnejših gospodarskih in političnih
povezavah (Sassen 1998: 8). Tudi danes je ve-
liko migrantov s področij nekdanje Jugoslavije
zaposlenih v prevozništvu, na gradbiščih itn.
Razlika v odnosu do njih pa je bistvena; pred
desetletji so bili dobrodošli, danes so odveč.
Eden od informatorjev, ki sem ga spoznala leta
2002 v centru za tujce in je ostal brez dovoljenja
za bivanje v Sloveniji zaradi izbrisa iz registra
stalnega prebivalstva leta 1992, je povedal: »Tri-
deset let smo Bosanci gradili v Sloveniji, zdaj pa
so nas zaprli sem noter,« in pokazal na majhno
sobo s tremi pogradi. »Nekateri so nas hoteli
pregnati že prej, ob osamosvojitvi, nekateri po-
zneje. Zdaj so postavili taka pravila, da jim je to
uspelo« (Zorn 2003: 125).
Državi Sloveniji je uspelo v razmeroma krat-
kem obdobju po osamosvojitvi s pomočjo nacio-
nalističnega diskurza spremeniti javno mnenje
in koncept državljanstva od multikulturnega
sožitja in sočustvovanja z bosanskimi begunci
do občutka ogroženosti za kulturo in delovna
mesta. Retoriki slovenske begunske politike se
je posrečilo opredeliti vprašanje beguncev zgolj
kot »problem«, državljanstvo pa je postalo vse
bolj etnično definirano (Dupona - Horvat 1999,
Zorn 2005). Vlada in mediji so ustvarili krizo
oziroma izredne razmere, tako da so odkloni od
spoštovanja človekovih pravic zlahka obveljali za
izjemne ukrepe, ki sami po sebi ne spodbijajo
temeljnega in domnevno trdnega vrednostnega
sistema varovanja človekovih pravic (Milohnič
2001: 21).
dileme ločevanja iskalcev in
iskalk zatočišča od ekonomskih
migrantov in migrantk
V Sloveniji so begunci nameščeni v dve vrsti insti-
tuciji. Tisti, ki so zaprosili za azil, so nameščeni
v ljubljanski azilni dom, kjer čakajo na rešitev
prošnje. Ostali so nameščeni v eno izmed dveh
enot centra za tujce - na Velikem Otoku pri Po-
stojni ali v Prosenjakovcih. Center za tujce ima
nalogo pridržanja in deportacije. V primerjavi
s centrom za tujce je azilni dom ustanova bolj
odprtega tipa, saj so pod določenimi pogoji, ki so
261
JELKA ZORN
enaki za vse prosilce in prosilke za azil, mogoči
izhodi. Razporeditev v kategorijo prosilca za
azil ali tujca za odstranitev je odvisna od tega,
aH so podali vlogo za azil. Podajanje vloge za
azil je ministrstvo za notranje zadeve namerno
otežilo. Ravno v času pisanja tega članka (spo-
mladi 2005) je ministrstvo začelo uvajati ukrep
omejevanja prostega izhoda beguncem pred for-
malno podajo vloge za azil {GealOOetal. 2005).
To pomeni, da so osebe, ki imajo namen podati
vlogo, nastanjene v predsprejemnih prostorih
sektorja za azil, kjer jim 48 ur po prihodu ni
dovoljen izhod z grožnjo, da bo v primeru, če
zapustijo območje azilnega doma, veljalo, da so
odstopili od namere zaprositi za azil v Republiki
Sloveniji. Osebe morajo ob prihodu v predspre-
jemne prostore podpisati izjavo, da zapustitev
prostorov pomeni odstop od namere podaje
vloge za azil. Če oseba vseeno zapusti prostore
azilnega doma, jo obravnavajo kot nelegalnega
migranta in jo namestijo (zaprejo) v center za
tujce. Če hoče oseba pozneje v centru za tujce
podati vlogo za azil, se ta avtomatično zavrne
kot očitno neutemeljena, z razlago, da je oseba
zlorabila postopek, ker ni upoštevala prepovedi
gibanja izven območja azilnega doma (ibid.). To
omejevanje gibanja nima pravne podlage. Poleg
tega pridržanim osebam ne vročijo odločbe niti
nimajo dostopa do brezplačnega odvetnika. Pro-
blem je tudi v bivanjski nevzdržnosti predspre-
jemnih prostorov - primanjkuje postelj, zraka,
hrane in higienskih potrebščin (ibid.).
Tistim, ki preživijo prvo »gostoljubje« in
uspešno vložijo prošnjo za azil, s tem sprožijo
azilski postopek. To je postopek, v katerem
državni organi odločijo o podelitvi begunskega
statusa. A kdo je sploh begunec? Definicija
begunca v mednarodnem pravu, po konvenciji
o statusu begunca iz leta 1951 (ženevska kon-
vencija) in protokolu o statusu beguncev iz leta
1967 (newyorski protokol), pomeni nekaj dru-
gega kot beseda begunec v vsakdanji govorici. V
mednarodnem pravu se izraz begunec uporablja
za osebo, ki:
se zaradi dobro utemeljenega strahu pred
preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti,
pripadnosti posebni družbeni skupini ali
političnega prepričanja nahaja izven države,
katere državljanstvo ima, in se ne more ali za-
radi takega strahu ne želi zaupati zaščiti svoje
države; ali oseba, ki nima državljanstva in se
nahaja izven države, kjer je imela predhodno
prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov
ne more ali zaradi strahu ne želi vrniti v to
državo. (Člen lA (2) ženevske konvencije v
Rakočevič 1999: 195.)
Z vlogo za azil se lahko prosilec ali prosilka
(začasno) izogneta deportaciji v matično državo.
Pravico imata do namestitve v azilnem domu, ki
mora poskrbeti za njuno preživetje. Proti obsto-
ječim pravicam, ki jih pridobijo prosilci za azil
in so domena vladnih institucij, se vlade borijo
z represivnimi ukrepi. Iz perspektive beguncev
in drugih migrantov, ki v razmerah restriktivne
imigracijske politike nimajo kaj dosti vpliva in
moči, je vloga za azil edino sredstvo varovanja
njihovih pravic (do svobodnega gibanja, iskanja
zaposlitve, ohranitve dostojanstva itn.). Državni
uslužbenci imenujejo to strategijo zloraba azil-
skega sistema, vendar je pri tem značilno, da
prezrejo ves kontekst globalne neenakosti - to so
razmere, ki jih Balibar (2004) imenuje globalni
apartheid (o razmerah globalnih neenakosti gl.
članek Vesne Leskošek v tej številki Socialnega
dela). Konkretneje to pomeni, da je pravica do
potovanja in migriranja odvisna od tega, kateri
potni list ima kdo in kateremu razredu pripada.
Zlasti ekonomsko šibkejši sloji prebivalstva
pogosto ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev
vstopnih, bivalnih ali delovnih vizumov. Tisti,
ki potujejo brez zahtevanih vizumov in živijo v
državah EU brez dovoljenja za bivanje, so ranljivi
za izkoriščanje in izpostavljeni deportaciji.
Druga dilema je, kdo ima pravico določiti
mejo med osebami, katerih strah pred preganja-
njem je dobro utemeljen (»pravimi« begunci), in
tistimi, ki naj bi bili »zgolj« ekonomski migranti,
in po katerih merilih in metodah je o tem sploh
mogoče zanesljivo odločiti.^ Vprašanje je retorič-
no, saj je odgovor znan; monopol nad tovrstnimi
odločitvami ima država oziroma njeni uradniki,
nikakor pa ne prizadeti. Navodila visokega
komisarijata združenih narodov za begunce
(UNHCR) priporočajo rabo tako subjektivnih
kot objektivnih ocen strahu pred preganjanjem.
Nekateri teoretiki begunskega prava, denimo
James Hathaway, predlagajo zgolj objektivna me-
rila, ki izključujejo subjektivni vidik prosilcev in
prosilk za azil (Hathaway v Chimni 2000). Chim-
ni opozori na problematičnost kategorije »objek-
tivno«, saj izključuje etično presojo bolečine in
individualne izkušnje ter ne razreši metodičnih
262
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
nejasnosti, kaj velja za dobro utemeljen strah
pred preganjanjem (Chimni 2000). Zato Chimni
upravičeno poudari problem objektivne presoje,
za katero pravi, da je pretveza za uporabo sub-
jektivnih odločitev pristojnih državnih organov in
sodišč (ibid.). Konec koncev je vsako odločanje
o statusu interpretacija državnih uradnikov, ki
so neizogibno podvrženi vplivu nacionalnih in
evropskih imigracijskih politik in ukrepov. To
dokazujejo tudi podatki o priznavanju statu-
sa, pri katerem je država izjemno selektivna.
Kljub vsemu pa državni pravni diskurz razume
razlikovanje med »begunci« in »ekonomskimi
migranti« kot objektivno in etično nevtralno
opravilo. V obrazložitvi Zakona o azilu RS v
uvodnem komentarju piše:
številni ekonomski migranti in posamezniki,
ki nezakonito vstopijo v državo, zlorabljajo
institucijo azila s tem, da zanj neupravičeno
zaprošajo in odlagajo svojo odstranitev iz
države. Prav od zakonske ureditve azila,
zlasti od učinkovitih in racionalnih azilnih
postopkov in seveda učinkovitega nadzora
nad nezakonitim priseljevanjem, je v veliki
meri odvisno reševanje tega perečega pro-
blema. (Rakočevič 1999: 188, 189.)
Podobno utemeljuje razlikovanje obeh kate-
gorij ljudi tudi nekdanji minister Rado Bohinc
(denimo na četrti ministrski konferenci o mi-
gracijah 2004). Enega od pomembnih vidikov
varovanja pravic beguncev vidi v zmanjševanju
zlorabe postopkov za pridobivanje azila. Ta
cilj je mogoče po Bohinčevem mnenju doseči z
ukrepom vračanja tujcev, ki ne potrebujejo med-
narodne zaščite - ker naj bi ti tujci po njegovem
mnenju ogrožali kredibilnost azilskega sistema:
»Dosledno izvajanje ukrepov za vračanje teh
oseb bo preprečilo zlorabe instituta azila« (Bo-
hinc 2004: 3).
Če povzamemo, si sodobne azilske politike
in zakoni, kakršen je tudi slovenski, prizadevajo
»predvsem potegniti jasno ločnico med azilom
in azilno politiko na eni strani ter migracijami
in politiko priseljevanja na drugi strani« (Ra-
kočevič 1999: 187). Dvoumnost tega diskurza
je v tem, da gradi na ideji »vdora« ekonomskih
migrantov in na kriminalizaciji priseljevanja,
hkrati pa poudarja varovanje človekovih pravic
»pravih« beguncev. Posledica so azilski postopki,
ki problem individualizirajo (kot da je neizpol-
njevanje kriterijev zgolj njihova osebna napaka
oziroma neustreznost) in reducirajo ljudi na
vsoto njihovih hendikepov, bolečin in ranljivo-
sti. Izpostavijo jih dolgotrajnemu, dragemu in
pogosto mučnemu preiskovanju, kdo je pravi
begunec in kdo ni, ter delijo ljudi na »zaslužne«
in »nezaslužne«, na »vredne« in »nevredne«,
na tiste, ki »imajo razlog za sočutje« in tiste, ki
»zlorabljajo pravico do azila« (prim. Nihče ni
nelegalen 2004). Na ta način zahodne države
učinkovito prekrijejo odgovornost za ustvarjanje
apartheida, ki se kaže v onemogočanju dostopa
do ekonomskih in socialnih pravic pod videzom
pravičnosti in legitimnosti, s čimer se učinkovito
znebijo odgovornosti za to, da ljudje nelegalno
prestopajo meje in izgubijo status.
Na podlagi osebnih pripovedi beguncev in
statističnih podatkov policije in ministrstva za
notranje zadeve je mogoče sklepati, da ljudje,
ki so v svojih državah ogroženi in katerih strah
pred preganjanjem je utemeljen, ne pridobijo
vedno azila (to nas vrne k prejšnji dilemi, kdo,
po katerih merilih in s katerimi metodami pre-
iskovanja sploh lahko to objektivno in zanesljivo
določi). Republika Slovenija je od uvedbe azil-
skega postopka leta 1995 do konca leta 2004 pri-
znala status begunca le 118 osebam® od skupno
14.828 vloženih prošenj za aziP (Ministrstvo za
notranje zadeve. Statistika). Negativno odločbo
je prejelo 814 ljudi, preostala večina (13.105) pa
ni vztrajala do konca postopka, zato je bil ustav-
ljen; majhen odstotek prošenj pa je bil zavržen.
Mnogi zapustijo azilni dom in opustijo azilski
postopek zaradi prepričanja, da v Sloveniji tako
ali tako skoraj nihče ne dobi azila. Spodnji od-
lomek iz intervjuja s prosilko za azil iz Bosne je
zgled odnosa pristojne uradne osebe do prosilke
za azil in njene družine. Čeprav neuradno, je
uradna oseba vnaprej povedala, da družina azila
ne bo dobila:
Ko smo imeli prvi pogovor z inšpektorico,
takoj prvi dan, ko smo prišli sem, je rekla,
da mi nimamo tu perspektive in da azila ne
bomo dobili. »Slovenija je majhna država,«
je rekla, »službe ne boste mogli dobiti, kajti
še za naše ljudi jih ni dovolj. Pri nas lahko
ostanejo samo tisti, ki imajo doktorat ali spe-
cializacijo.« Vendar mi v Bosni nismo mogli
v šolo. Denarja še za hrano nismo imeli. Eno
uro in pol nam je govorila o tem, kako tukaj
nimamo prihodnosti. Ni bilo priložnosti, da
263
JELKA ZORN
bi ji razložili, zakaj prihajamo, kako je bilo pri
nas. Rekla je, da azila gotovo ne bomo dobili,
da pa lahko vseeno zaprosimo zanj. (Prosilka
za azil iz vzhodne Bosne, azilni dom, 6. april
2002, v Zorn 2003: 142.)
Odlomek pokaže pokroviteljski odnos usluž-
benke do begunke in njene družine. Gre seveda
tudi za problem osebne etike uslužbenke, vendar
zgolj s tem ni mogoče pojasniti vseh izključeval-
nih učinkov azilskega postopka. Zato se nekateri
avtorji upravičeno sprašujejo, ali ni begunski
status vse bolj elitističen, rezerviran le za redke
posameznike in posameznice (Chimni 2000).
boj zoper ilegalno migracijo
Rad bi imel prave dokumente, tako da bi lahko
kamor koli potoval z letalom, kot človek. Potem
ne bi bilo nevarno. Če prečkaš meje ilegalno,
moraš prehoditi različne gozdove in nepoznane
predele in to je lahko zelo, zelo nevarno. Mene
je bilo zelo strah. [...] Nikoli več ne bi hotel tako
potovati in nikomur ne želim take izkušnje. (Pro-
silec za azil iz Afganistana, 7. februar 2002, v
Zorn 2003: 145.)
Značilna retorika državnega »reševanja«
migracijskega vprašanja v državah EU vključuje
»boj zoper ilegalne migracije« (prim. Travner
2004). Mednarodne ministrske konference o ne-
dovoljenih migracijah se z migracijami ukvarjajo
v povezavi s kriminalom, napovedujejo vojno
tihotapcem ljudi ipd. (prim. Jalušič 2002). Sin-
tagma »večna vojna proti kriminalu« je značilna
militaristična metafora policijske konceptualiza-
cije »kriminala«, »Kriminal« je bil vselej ohlapna
in izmuzljiva kategorija; za današnje medijske
reprezentacije in vladni in policijski diskurz je
značilno, da kriminal povezujejo z begunci in
nelegalnimi prehodi meje. Način, kako družba
misli kriminal, nam govori o strahovih te družbe,
še zlasti o tem, na kakšen način so ti strahovi
povezani z družbenimi spremembami, negoto-
vostjo in potencialnim neredom ter na kakšen
način so strahovi preloženi na »kriminalce« (Ne-
ocleous 2000), Iz sociologije policije je znano, da
so pod policijskim režimom tiste skupine ljudi,
za katere je značilno, da jim v pomembnih insti-
tucijah družbe in države primanjkuje moči. Neka
določena skupina ljudi postane področje policije
takrat, ko vladajoče elite prepustijo probleme te
skupine ljudi policiji (Lee 1981 v Neocleus 2000:
81, 82). Praviloma so to revni ljudje. Revščina
je bila vselej v središču pozornosti policije, kajti
revni ljudje naj bi po definiciji z lahkoto zapadli
v kriminalne dejavnosti ali neupravičeno pri-
dobivali socialno pomoč. Gre za kombinacijo
etničnega in razrednega vprašanja; pravzaprav
je bistvo rasizma ohranjanje privilegijev neke
skupine. Rasizma ne moremo misliti povsem
ločeno od razrednega vprašanja.
Kako se vse to kaže v boju proti nedovoljenim
migracijam in kakšne so posledice za konkretne
ljudi, nelegalne migrante? Največji problem je v
tem, da pri imigracijski kontroli ni nelegalno (le)
dejanje, kakor velja pri ostalih zakonih, ampak je
nelegalnost umeščena v samo osebo, imenovano
nelegalni migrant. Tak način obravnave ljudi de-
humanizira; ljudje se znajdejo zunaj zakonov in
zunaj zakonske zaščite - brez vseh pravic, hkrati
pa izpostavljeni policijski represiji (zapiranju v
centre za tujce, deportacijam ipd.).
Življenje zunaj zakona oziroma brez do-
kumentov je življenje brez človekovih pravic.'°
Zaradi takih razmerij moči lahko trdimo, da
imigracijska kontrola vzpostavlja sodobni
apartheid, kajti ekonomske in socialne pravice,
skupaj z njimi pa tudi pravica do dostojanstva,
so neločljivo povezane s pravnim statusom
osebe. Ljudi brez statusa je v zahodnem svetu
čedalje več. Evropska komisija ocenjuje, da v
državah EU živi in dela skoraj 3 milijone oseb
brez statusa (BBC News World Edition 2003),
v ZDA pa naj bi bilo takih celo 9 milijonov
(Urban Insitute 2004). Drug problem sedanje
imigracijske kontrole je, da pospešuje razvoj
kriminalnih združb. Tihotapljenje in trgovina
z ljudmi sta neizbežni posledici restriktivne
imigracijske politike. Sedanje oblike boja proti
nedovoljeni migraciji predpostavljajo, da so za
tihotapljenje odgovorni zgolj tihotapci (ki so to
poštah zaradi svoje moralne izprijenosti in želje
po lahkem, a velikem zaslužku); če bo policija
razvila učinkovite metode dela, s katerimi bo pol-
ovila vse tihotapce in razbila tihotapske združbe,
bo problem nedovoljenih migracij v glavnem
odpravljen. Problem migrantov je v policijskem
diskurzu reduciran zlasti na problem fizičnega
varovanja meje. Uspeh se meri po upadanju števi-
la nedovoljenih prehodov meje, glavni dejavniki
tega zmanjševanja pa so po Bohincu:
• učinkovitejše varovanje državne meje, zla-
264
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
sti poostreni nadzor državnih meja, uvajanje teh-
nično izpopolnjene opreme za nadzor potnikov
in blaga, okrepljeno sodelovanje z varnostnimi
organi sosednjih držav (skupen nadzor);
•	ukrepi posameznih držav za zajezitev nedo-
voljenih migracijskih tokov, kot so uveljavljanje
skupne vizne politike EU, sprejem in izvajanje
sporazumov o vračanju tujcev, ki so nezakonito
prestopili državno mejo,
•	učinkovitejše izvajanje meddržavnih spo-
razumov na področju policijskega sodelovanja,
izmenjava operativnih podatkov o organizirani
kriminaliteti, kriminalnih združbah in drugo
(Bohinc 2004).
Diskurz boja proti nelegalnim migracijam
je komaj prikrit stalen boj proti ljudem iz ne-
evropskega, nezahodnega sveta, še zlasti proti
(potencialnemu) delavskemu razredu s teh po-
dročij. Gre za globalne razmere neenakosti, na-
kopičene z razvojem svetovnega kapitalističnega
sistema.'^ Immanuel Wallerstein (1999) prikaže,
da je ključna značilnost razvoja kapitalističnega
sistema hierarhija med področji (globalnim Za-
hodom ali Severom in globalnim Jugom), jedrom
in periferijo tega sistema. Nekatera področja so
vedno ustvarjala dobiček na račun drugih. Ena
od strategij za ohranjanje neenakosti v plačah
oziroma ceni delovne sile v svetovnem merilu
je imigracijska kontrola in diskurz boja proti
nelegalnim migracijam. Svetovna etnizacija delo-
vne sile je notranja značilnost kapitalističnega
sistema. Več o povezavi med kapitalizmom in
njegovimi ideološkimi derivati, kot je neolibera-
lizem, in njuni notranji povezanosti z rasizmom
gl. članek Vesne Leskošek v tej številki revije
Socialno delo.
izvor preventivnega zapiranja
Ko smo prišli sem, v ta dom, smo ugotovili, da
je tu zaprto. Mi smo poštena družina, nismo
pričakovali, da nas bodo kar zaprli. Saj nismo
kriminalci. Zdaj ne moremo ven, zrak lahko
dobimo edino tako, da odpremo okno. Veste,
kako se počutim, ker sem zaprta! (Deklica
iz romske družine iz Makedonije, center za
tujce, 25. februar 2002, v Zorn 2003: 176.)
Slovenska zakonodaja omogoča, da se tujce
zadržuje v državi do šest mesecev. Pomembna
je vloga centra za tujce, ki poskrbi, da imajo
tujci zagotovljene vse človekove pravice in
dostojanstvo. (Travner 2004: 3.)
Center za tujce je ustanova strožjega policij-
skega nadzora, kamor zapirajo ljudi brez doku-
mentov z namenom, da jih odstranijo iz države.
V letu 2002 je bilo v treh enotah centra za tujce
nastanjenih 3.272 ljudi (med njimi 237 otrok
in mladoletnikov), največ s Kosova, iz Turčije
(kurdske narodnosti), Iraka, Makedonije in Bos-
ne in Hercegovine. V letu 2003 je bilo v centrih
za tujce nastanjenih 1.908 tujcev (med njimi 172
otrok in mladoletnikov), največ s Kosova, iz Mol-
davije, Turčije (kurdske narodnosti), Makedonije
in Iraka. Leta 2004 so eno enoto ukinili in tako
je bilo v dveh enotah nastanjenih 1.544 tujcev
(od tega 194 otrok in mladoletnikov), največ iz
Albanije, Srbije in Črne gore, Turčije, Bosne in
Hercegovine in Moldavije (Policijska poročila
2002, 2003 in 2004).
Zakon o tujcih Republike Slovenije določa,
da lahko bivanje tujca pod strožjim policijskim
nadzorom v centru za tujce odredi policija, če
obstaja sum, da se poskuša tujec izogniti ukrepu,
in sicer za čas, ki je nujno potreben za njegovo
odstranitev. Gre za preventivni policijski ukrep,
kajti posameznike in posameznice je mogoče
zapreti oziroma jim odvzeti svobodo gibanja
neodvisno od kazenskopravnih formulacij (kot je
obsodba na prestajanje zaporne kazni), torej ne-
odvisno od njihovega kriminalnega vedenja. Pra-
vni temelj pridržanja ni kazenski zakon, ki bi bil
aplikativen na splošno, za vse enako, temveč je
zakon o tujcih. Begunci oziroma tujci (za katere
je značilno, da so brez ustreznih dokumentov, ki
bi jim dovoljevali potovanje in bivanje v Sloveniji
ali drugih državah EU) niso obravnavani kot dr-
žavljani drugih držav, temveč kot osebe brez sta-
tusa. Tu sta paradoks in kriza človekovih pravic.
Kot je poudarila že Hannah Arendt, se v sistemu
nacionalnih držav o človekovih pravicah, ki naj
bi bile neodtujljive in svete, izkaže, da so brez
vsakega pomena in neuresničljive v trenutku, ko
jih ni mogoče predstaviti kot pravice državljanov
neke določene države (Arendt 11948] 2003).
Begunci v današnji Evropi so osebe brez statusa,
ki se na političnem prizorišču pojavijo kot golo
življenje (Agamben 2004, Foucault 11976] 2003).
Osebe brez statusa pretrgajo samoumevno
kontinuiteto med človekom in državljanom in
s tem ustvarijo simbolno krizo izvirne fikcije
moderne suverenosti (Agamben, loc. cit., Arendt,
265
JELKA ZORN
loc. cit.). Deklaracije človekovih pravic (na pri-
mer francoska deklaracija o pravicah človeka in
državljana iz 1. 1789), ki predstavljajo začetek
moderne nacionalne države, politizirajo golo
življenje, saj je rojstvo avtomatično povezano z
nacionalno pripadnostjo. Če poenostavimo, kot
pravi Hannah Arendt, je begunec oseba člove-
kovih pravic par excellence, človek brez maske
državljana, ki ga sicer nenehno zakriva (ibid.).
Ljudje, ki ne pripadajo politični skupnosti in se
na prizorišču pojavijo kot goli ljudje, kot begunci
ali osebe brez statusa, so v kontekstu moderne
nacionalne države izjema, kar omogoči posebno
obravnavo, npr. odvzem prostosti neodvisno od
kazenskopravnih določil. Pri osebah brez statusa
pridržanje oziroma odvzem svobode odredi
policija in ne sodišče. Natančneje, sodnik za
prekrške odredi ukrep odstranitve iz države (ki
je razlog za pridržanje), policija pa izda odločbo
o namestitvi v center za tujce, kjer tujci čakajo
na izvršitev ukrepa.
Če hočemo razumeti pomen takih prostorov,
moramo poznati njihovo zgodovino. Od kod iz-
vira ta izjema, ki je postala nekaj zelo običajnega
in je tudi zakonsko opredeljena? Strukturno,
pravno gledano je tovrstno zapiranje analogno
zapiranju političnih nasprotnikov (komunistov)
in beguncev iz Vzhodne Evrope (zlasti Judov)
med obema svetovnima vojnama. V tistem času
so uporabljali izraz internacija, katerega pravni
temelj ni bilo splošno kazensko pravo, ampak
Schutzhaf {varnostni pripor), pravni institut pru-
skega izvira. Ta preventivni policijski ukrep je
temeljil na razglasitvi obsedenega ali izrednega
stanja, ki je omogočal, da se je posameznike
»vzelo v varstvo« neodvisno od kazenskopravnih
določil, zgolj zato da bi se preprečila nevarnost
za Državo (Agamben 2004: 180, 181). Prva
nemška koncentracijska taborišča, ki so izšla iz
te pravne strukture, niso bila delo nacističnega
režima, temveč so jih kot taborišča za tujce
(komuniste in judovske begunce) postavile so-
cialdemokratske vlade {ibid.). Razglasitvi izred-
nega stanja je sledila začasna razveljavitev tistih
členov takratne nemške ustave, ki so zagotavljali
osebne svoboščine (osebno svobodo, svobodo iz-
ražanja in zborovanja, nedotakljivost stanovanja,
pisemsko in telefonsko tajnost), in sicer za toliko
časa, dokler se ne bi vzpostavila ponovna javna
varnost. Kot vse moderne ustave tudi slovenska
ustava vsebuje možnost začasne razveljavitve in
omejitve nekaterih temeljnih človekovih pravic
in svoboščin (med njimi svobodo gibanja) v voj-
nem in izrednem stanju. Ena ključnih značilnosti
izrednega stanja je natanko v tem, da omogoča
legalni suspenz nekaterih temeljnih človekovih
pravic (Agamben 1998). Vendar s tem še nismo
odgovorili na zastavljeno vprašanje. Ključna je
Agambnova ugotovitev, da je taborišče prostor,
ki nastane takrat, ko izredno stanje postane
pravilo {op. cit.: 182): »Izredno stanje se tako ne
nanaša več na zunanjo in začasno situacijo de-
janske nevarnosti ter teži k temu, da se zamenja
s samo normo« {ibid.). V času tretjega rajha je
taborišče postalo prostorsko trajna ureditev, ki je
bila vselej zunaj normalnega reda {op. cit.: 183).
Nacionalsocialistični pravniki so se zavedali
svojevrstnosti take situacije in so jo poimenovali
s paradoksnim izrazom »hoteno izredno stanje«
(op. cit.: 182). Paradoksni status taborišča kot
izrednega prostora je v tem, da je postavljeno
zunaj normalnega pravnega reda, pa vendar ni
izvzeto iz pravnega reda: v bistvu je vključen
prek svoje lastne izključitve {op. cit.: 184)."
Podoben pravni položaj imajo tudi sodobni
centri za tujce, saj so izključeni iz običajnega
življenja (v mestu) in splošne zakonodaje, pa
vendar so pravno določeni. Glede samega na-
mena institucije in življenja v njej so sodobni
centri za tujce popolnoma različni od nacističnih
taborišč, saj poskušajo zagotavljati človekove
pravice (gl. izjavo Antona Travnerja na začetku
tega razdelka). Za razumevanje takih prostorov
z vidika pravne umeščenosti je pomembno, da so
njihovi prebivalci vselej brez pravnega statusa.
Odsotnost pravnega statusa (dovoljenja za bi-
vanje, vizuma ali državljanstva) reducira osebo
na golo življenje. V koncentracijskem taborišču
in sodobnem centru za tujce so zaprti ljudje,
ki so reducirani na golo življenje. To sta para-
digmatska primera modernega biopolitičnega
prostora, ko oblast pred seboj nima ničesar ra-
zen golega življenja stanovalcev {op. cit.: 185).'^
Kot je pokazala zgodovina, je to omogočilo, da
so zaprte v koncentracijskih taboriščih v celo-
ti razlastili pravic in identitete in da izvršitev
katerega koli dejanja nad njimi ni imela statusa
zločina {ibid.). Današnji center za tujce po svoji
pravni zasnovi spominja na taborišče (kot kaže
njegova izvzetost iz običajnega pravnega reda,
zlasti kazenskopravnih določil, in normalnost
in legalnost tega suspenza). Seveda je dejavnost
centrov za tujce povsem različna od nacističnih
taborišč in jih nikakor ne moremo primerjati.
266
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
Medtem ko je bil namen taborišč množično
ubijanje ljudi, je glavna skrb centrov za tujce
ohranjanje življenja, skrb za preživetje in celo
skrb za »dobro počutje« stanovalcev.
Kljub tej zavezanosti spoštovanju človekovih
pravic stanovalcev in njihovi dejanski preskrbi
(kot golih človeških bitij) sta tu vsaj dve bistveni
vprašanji. Prvič, ali lahko govorimo o spoštova-
nju človekovih pravic v razmerah, ko je ljudem
kršena pravica do svobode gibanja in s tem tudi
pravica do odločanja o sebi in svojem življenju
(kje in s kom bodo živeli, kje bodo iskali zapo-
slitev ipd.). In drugič, kakšna je v takih razmerah
vloga socialnega dela, stroke, ki se tradicionalno
postavlja na stran zatiranih in deprivilegiranih.
Naj socialne delavke sodelujejo pri izvajanju
represivnih ukrepov uravnavanja migracije (kot
blažitev krutosti teh ukrepov) ali pa je vloga
podaljška imigracijske kontrole popolnoma ne-
sprejemljiva za socialno delo in bi se ji bilo treba
odločno upreti in jo zamenjati z zagovorništvom
in političnim bojem za pravice tistih, ki so ostali
brez pravic in brez glasu?
preventivno zapiranje,
odstranjevanje tujcev in etične
dileme v socialnem delu
Priznavanje odločitev glede izgona, njihovo
dosledno izvajanje ter sistematična uporaba
tega instrumenta so bistveni elementi, ki
usmerjajo preprečevanje nedovoljene migra-
cije (Bohinc 2004).
Citat opredeli izgon tujcev kot dejavnost mi-
nistrstva za notranje zadeve, s katero je mogoče
sistematično preprečevati nedovoljene migracije.
Torej so ljudje kaznovani za nekaj, kar bi lahko
storili drugi. Nekdanji minister je med ukrepi za
pospeševanje vračanja tujcev v matične države
ali varne tretje države navedel sodelovanje z
nevladnimi organizacijami. Njihova vloga, ki je
obenem tudi naloga socialnih služb v centru za
odstranjevanje tujcev, je »razvijati in vzpodbu-
diti programe prostovoljnega vračanja tujcev in
iskalcev azila« (op. cit.: 3). Gre za načelo spo-
štovanja človekovih pravic, ki je v tem, da naj bi
poskušali nehumano dejavnost (torej odstranje-
vanje iz države) opravljati humano. Vodja centra
za tujce je povedala, da so se zavezali projektu
»prostovoljnega vračanja«; namesto institucija
prisilnih odstranitev želijo biti ustanova, ki bo
humano opravljala svoja pooblastila. Po njenih
besedah je naloga socialne službe, da pripravi
ljudi, da se pomirijo z vrnitvijo v matično drža-
vo. Prizadevajo si, da bi bil čas do odstranitve
porabljen čim koristneje. Ena od nalog, ki so si
jih zadali, je ta, da usposabljajo tujce za delo,
ki bi ga lahko opravljali doma. Za doseganje
tega cilja jim dajejo podporo, da postanejo bolj
samozavestni, skupaj z njimi v pogovorih iščejo
možne rešitve za zaposlitev v matični državi,
učijo jih spretnosti in socialnih veščin ipd. (Zorn
2003: 152). Na podlagi pogovora s stanovalci in
opazovanja z udeležbo pa je mogoče sklepati,
da namen ustanove ne daje želenih učinkov,
saj so stanovalci večinoma izražali občutke za-
skrbljenosti in trpljenja zaradi bivanja v zaprti
instituciji. Nekaterim so se zdele dejavnosti, ki
jih je organizirala socialna služba, cinične in
ponižujoče.
Eden od beguncev, fant iz Bosne in Herce-
govine, se je znašel v centru za tujce, ko ga je
skupaj s sorodniki ustavila policija. Ker niso
imeli ustreznih dokumentov, so jih odpeljali v
center za tujce. Namenjeni so bili v Švico. Za pot
so porabili večino težko prihranjenega denarja.
Fant je pripovedoval:
Končal sem srednjo elektrotehnično šolo,
vendar pri nas ni mogoče najti dela. Večina
ljudi je brezposelna, tisti, ki pa imajo službo,
delajo za zelo majhen denar. Tukaj smo zdaj
že deset dni, čakamo, da nas pošljejo nazaj
domov. Mislim, da nikoli več ne bom poskušal
česa takega, ker še enkrat ne bi zdržal vsega
tega. Tako grozno mi je tukaj, ker sem zaprt.
Še nikoli nisem bil v zaporu niti nisem imel
opravka s policijo. Ko da sem kriminalec.
Smešno in tragično je, da nam je social-
na delavka prinesla material in nas povabila
na risanje. Neumno se mi zdi, da moramo
tukaj vsi skupaj nekaj risati. Nisem prišel, da
bi skupaj s Turki nekaj risal! Čemu? Potem
se počutim še bolj neumno. Od doma sem
šel, ker pri nas ni možnosti za preživetje.
Vsi, ki so imeli možnost, so že zdavnaj šli v
tujino. Vojna je bila res neumna in strašna,
vse so uničili, porušili. Nobene perspektive,
nobenega upanja. Vse je opustošeno. (Stano-
valec Centra za tujce, 2. marec 2002, v Zorn
2003.)
267
JELKA ZORN
Izjava kaže, da socialna služba s pomočjo
prostočasnih dejavnosti (npr. risanje) skrbi za
nemoteno delovanje ustanove in poskuša prikriti
ali vsaj ublažiti brutalno neenakost in zavračanje
tujcev. Gre za normalizacijo nasilja (kar odvzem
osebne svobode in vračanje beguncev v njihove
matične države vsekakor je) oziroma humano
izvedbo nehumanih pooblastil (da bi bil čas do
odstranitve porabljen bolj pestro, humano).
Smisel prostočasnih dejavnosti, ki jih Goffman
imenuje odstranitvene dejavnosti (ker pomaga-
jo »odstraniti«, preživeti čas, ki se v ustanovi
praviloma vleče), je tudi v preprečevanju po-
tencialnega upora in protesta stanovalcev in sta-
novalk institucije. Odstranitvene dejavnosti so
neresne prostovoljne dejavnosti, ki udeležence
prevzamejo, da za trenutek pozabijo na svoj pol-
ožaj, skratka, da ubijejo čas (Goffman v Flaker
1998). Kot kaže zgornji odlomek, te dejavnosti
učinkujejo tudi ponižujoče in pokroviteljsko, saj
gre za popolno odsotnost uporabniške (to je be-
gunske) perspektive. Pravice, interesi in potrebe
beguncev oziroma oseb brez statusa so prezrti
in niso del socialnodelovnih nalog in ciljev. So-
cialna služba v centru za tujce poskuša kvečjemu
zakriti prepad med deklariranimi človekovimi
pravicami, enakostjo in svobodo na eni strani
in institucionaliziranim zatiranjem beguncev
na drugi. Zaradi tega in glede na načela in etiko
socialnega dela je uresničevanje imigracijske
politike za socialno delo nesprejemljiva naloga
(Humphries 2004).
Če bi hotele socialne delavke v centrih za
tujce opravljati socialno delo namesto policij-
skega, bi morale v prvi vrsti spremeniti težišče
zagovorništva; opustiti bi morale zagovarjanje
imigracijske politike in resno vzeti zagovorništvo
ljudi, ki so se znašh v življenjski situaciji brez
moči, vpliva in izbire. To pomeni, da bi morale
raziskati, kaj posamezniki in posameznice želijo,
in jim pomagati pri uresničevanju njihovih ciljev
in pravic pri vključitvi v azilski postopek, pri
uresničevanju pravice do svobodnega gibanja in
pravnih nasvetov, organizirati skrb in podporo
za otroke in mladoletnike brez staršev, priskrbeti
informacije in omogočiti dostop do služb na po-
dročju duševnega zdravja, nasilja nad ženskami
ipd. Z enako zavzetostjo in strokovnostjo bi
morale uporabljati metode dela in načela, kot
so zagovorništvo, individualni načrt skrbi, kre-
pitev moči in omogočanje izbire, kot pri drugih
skupinah uporabnikov socialnih služb.
Zakaj socialne delavke pristajajo na sodelo-
vanje v tovrstnih strukturah? S tem se oddaljijo
od etičnih načel v socialnem delu. Kot je opozo-
rila Beth Humhries (2004), je eden od razlogov
za tako podrejanje pomanjkljivo razumevanje
širšega konteksta izvajanja kontrole. Problem
odsotnosti teoretskega znanja moramo pripisati
sodobnim evropskim predmetnikom socialnega
dela, v katerih je poglobljeno razumevanje druž-
benih fenomenov reducirano na minimum, po-
udarek pa je na kompetencah, instrumentalizmu
in menedžerizmu (op. cit.: 94). Drug pomemben
razlog je neavtonomni položaj socialnih služb,
ki delujejo znotraj policije (v primeru centra za
tujce) oziroma direktorata za migracije pri mi-
nistrstvu za notranje zadeve (v primeru azilnega
doma). Zaradi očitnega neravnotežja moči odgo-
vornost za naloge in vlogo socialnega dela na tem
področju ne more biti (zgolj) stvar konkretnih
socialnih delavk, ki so zaposlene v teh ustanovah
in kot posameznice vselej izpostavljene tveganju,
da izgubijo zaposlitev. To so vprašanja za sámo
stroko socialnega dela tako na nacionalni kot na
mednarodni ravni. Zato, poudari Beth Humph-
ries (v tej številki Socialnega dela), se moramo
socialne delavke in delavci prenehati obnašati,
kot da uresničevanje pravic prosilcev, prosilk
za azil in drugih migrantov, migrantk niso naša
strokovna dolžnost in odgovornost.
sklep
Beguncem in begunkam v azilnem domu in cen-
tru za tujce ni odvzeta »zgolj« pravica do svobo-
de, temveč tudi pravica do javnega delovanja; ni
jim odvzeta pravica, da mislijo, kar želijo, ampak
pravica do mnenja (prim. Arendt [1948] 2003).
Po mnenju Hannah Arendt so njihove pravice
poteptane, ker ne pripadajo nobeni politični
skupnosti in zlasti ker nimajo nikjer več svoje-
ga doma. Ni prostora, v katerem bi bilo njihovo
mnenje pomembno in v katerem bi imela njihova
dejanja kakšen učinek. Ta nesrečna okoliščina
izgube doma in socialnega okolja, pravi Arendt,
je daleč od tega, da bi bila v zgodovini brez pre-
cedensa. V dolgem zgodovinskem spominu so
prisilne migracije posameznikov, posameznic
ali celih skupin ljudi ali ljudstev zaradi poli-
tičnih ali ekonomskih razlogov vsakdanji pojav.
Kar je brez precedensa, ni izguba doma, ampak
pomanjkanje možnosti, da bi našli novega (ibid.).
268
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
Kot kažejo izjave nekdanjega ministra za notra-
nje zadeve in kot je opozorila Teresa Hayter,
zahodnoevropske vlade namenoma povzročajo
trpljenje prisilnih migrantov, ko zaostrujejo
pogoje njihovega prihoda in bivanja, kar naj bi
potencialne migrante odvrnilo od prihoda k njim
(Hayter 2004).
Rezultat takih ukrepov je, da je beguncem in
drugim migrantom sistematično kratena pravica
do dostojanstva. Ne preseneča, da so nekateri
posebej povedali, da so ljudje. Begunec iz Kosov-
ske Mitrovice Samir, ki je zavračanje beguncev
doživel na lastni koži, je večkrat poudaril, da je
človek in da ima človeške občutke:
Vidim, kako mladi ljudje tukaj živijo. Tudi jaz
bi želel živeti kot človek, saj imam človeške
občutke. Rad bi se kje stabiliziral, želel bi
se zaposliti, si najeti stanovanje, se poročiti,
ustvariti družino, ne pa da gre celo življenje
mimo mene. Če sem človek in imam pravico
živeti tukaj, potem želim ostati v Sloveniji.
Če pa to ni mogoče, bi želel s pomočjo mi-
nistrstva ali drugih institucij poiskati drugo
državo, ki bi me lahko prenesla na svojem
ozemlju. Slovenije ne bi želel zamenjati
za nobeno drugo državo, vendar imam na
koncu koncev raje svoje življenje. (Prosilec
za azil s Kosova, 19. marec 2002, v Zorn
2003: 165.)
Trpljenje in dehumanizacija beguncev sta
povezana z imigracijsko kontrolo, ki naj bi bila
nujna zaradi varovanja lastnega naroda v soci-
alnoekonomskem in kulturnem smislu (Mynott
2002). Tipične so izjave: »Ne moremo podpirati
tujcev in beguncev, če še za naše ljudi nimamo
dovolj.« Rezultat so razmere, ki smo jih opisali
in ki jih Balibar imenuje globalni aparthaid
(Balibar 2004). Dejstvo zakonite diskriminacije
ne zmanjšuje njenega rasističnega podteksta.
Strinjamo se z Beth Humpries, ki trdi, da je
imigracijska kontrola vselej rasistična in da no-
bena antidiskriminacijska načela tega ne morejo
spremeniti (Humpries 2004: 95).
Pokazali smo, da so zaradi restriktivne imi-
gracijske kontrole vsi begunci povezani z »nedo-
voljenimi migracijami in kriminaliteto«, saj so
večinoma vsi vstopili v Slovenijo ali druge države
EU brez ustreznih dokumentov. Tak način pre-
stopanja meja ljudi degradira, zaznamuje jih kot
nezaželene, odvečne, ogrozi njihovo zdravje in
celo življenje ter onemogoči dostop do ekonom-
skih, socialnih in političnih pravic.^^
Imigracijska kontrola ne pomeni le izklju-
čevanja in deportiranja. Gre za totalni sistem,
sistem ekstremne bolečine in trpljenja. Namen
tega trpljenja je odvračanje drugih, ki bi morda v
tej državi zaprosili za azil, delali ali se pridružili
svojim družinskim članom (Hayter 2004). Tako
so ljudje kaznovani, pa ne za nekaj, kar so storili,
ampak za nekaj, kar bi lahko v prihodnosti sto-
rili drugi. V ta sistem represije je investiranega
veliko denarja.'"* Z vstopom v EU je začela Slo-
venija črpati sredstva iz sklada za schengensko
mejo (Ministrstvo za notranje zadeve. Novice).
V prvih treh letih članstva naj bi dobila več ko
100 milijonov evrov, ki bodo lahko porabljena
le za varovanje zunanje meje (ibid.).
Kakor je zapisala že Hannah Arendt ([1948]
2003) v klasičnem delu o izvirih totalitarizma,
je v sferi mednarodnega prava vedno veljalo, da
suverenost ni nikjer bolj absolutno izražena kot
pri vprašanju migracije, azila, naturalizacije, iz-
gona (Arendt 2003: 357). Tudi Slovenija danes
dokazuje svojo suverenost s prepovedjo vstopa
in policijsko prevlado nad globalnimi revnimi.
Begunci so postali »policijska last«, policija pa
ni le čuvajka fizične državne meje, ampak v sim-
bolnem smislu tudi čuvajka meje državljanskih
in begunskih statusov po ženevski konvenciji.
Po drugi strani pa je že splošno znano, da na-
cionalne države vse bolj izgubljajo prerogative
suverenosti. Socialna država se umika trgu in
tržnim odnosom, politična ekonomija (kot je
reguliranje zaposlovanja) je vse šibkejša na račun
konkurenčnosti držav za privabljanje kapitalskih
naložb. Pokazali smo, kako oslabljena država
manifestira suverenost z vso odločnostjo tam,
kjer jo po definiciji najlažje - nad ljudmi, ki so
praktično brez obrambe in moči. Étienne Balibar
v tem vidi eksces moči, ki ga imenuje sindrom
impotence omnipotentnega. Ta sindrom se kaže
v represivni obravnavi beguncev (med katerimi
je približno polovica nekdanjih sodržavljanov)
in zahtevah državljanov po uvedbi diskrimina-
tornih praks. Spomnimo se le odmevne šišenske
iniciative proti stanovalcem azilnega doma v
letih 2000-2001. Balibar razume zahteve po
diskriminaciji kot rezultat tega, da so ljudje
dezorientirani spričo kontrasta, prepada med
imaginarno, deklarirano močjo države, od
katere je odvisno njihovo življenje, in na drugi
strani dnevnim spektaklom državne impotence
269
JELKA ZORN
pri obvladovanju pojavov deindustrializacije in
prostega gibanja kapitala, ki z globalizacijo še
narašča (Balibar 2004: 36). V današnjem času,
ko se suverenost držav krha pod pritiski neoli-
beralizma in socialna varnost državljanov ni več
samoumevna, so lahko državljani prepričani,
da njihove pravice dejansko obstajajo, če vidijo,
da so pravice beguncev, izbrisanih, Romov itn.
manjše, začasne ali pogojene z zahtevami po
nenehnih manifestacijah pripadnosti, ki naj bi
dokazovale integriranost (Balibar 2004: 37). Za
rešitev te situacije se moramo socialne delavke
in delavci aktivno vključiti v boj za globalno
pravičnost zlasti tako, da izhajamo iz izkušenj
beguncev, uporabljamo metode krepitve moči in
zagovorništva in se bojujemo za odpravo centrov
za tujce, ki so namenjeni zapiranju in deportaci-
jam. Zlasti pa moramo prispevati k ustvarjanju
razmer, v katerih bo mogoče ponovno, drugačno
zarisovanja meja med policijskim in socialnim
delom (prim. Balibar 2004).
270
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
OPOMBE
' Zahvaljujem se mag. Barbari Rajgelj za kritično branje tega besedila in dragocene predloge in
pripombe.
2 Ena novejših etnografskih raziskav o bosanskih beguncih je Janko Spreizer et al 2004, o bosan-
skih beguncih in socialnem delu pa gl. Pagon, Mikuš Kos 1998. Izkušnje bosanskih beguncev in
socialnega dela na tem področju so pomembne za razumevanje in delovanje v današnjih razmerah,
ko prihajajo v Slovenijo novi begunci.
' S pomočjo teoretskih referenc tekst pojasni nekatere strategije izključevanja beguncev, pri čemer
izhaja iz njihove perspektive na ravni vsakdanjega življenja. Ta perspektiva je rezultat šestmeseč-
nega terenskega raziskovanja v azilnem domu in centru za tujce v Ljubljani leta 2002; uporabljeni
metodi sta bili poglobljen polstrukturiran intervju z begunci in begunkami in opazovanje z udeležbo
vsakdanjega življenja v omenjenih ustanovah.
V skladu s schengenskim izvedbenim načrtom, ki ga je Slovenija maja 2001 v pogajanjih predložila
Uniji, naj bi bila naša država za uveljavitev nadzora po schengenskih standardih usposobljena do
konca leta 2006 (gl. Ministrstvo za notranje zadeve, EU kotiček, in Campa 2003).
'Leta 2002 je policija v Sloveniji obravnavala 6.926 ljudi zaradi ilegalnega prehoda meje. To po-
meni nastanitev v centre za tujce, izrekanje varstvenega ukrepa odstranitve ali kazen izgona iz
države, vračanje v matično državo ali varno tretjo državo ipd. Na meji je bilo leta 2002 zavrnjenih
52.837 tujcev (v to številko so všteti tudi italijanski, hrvaški in nemški državljani, ki za prestop
slovenske meje ne potrebujejo vstopne vize). Leta 2003 je policija v državi obravnavala 5.018 ljudi
zaradi ilegalnega prehoda meje, na meji pa je zavrnila 51.339 tujcev (v to številko so všteti tudi
hrvaški, italijanski in nemški državljani). Nadaljevanje tega trenda je bilo tudi v letu 2004 (Poli-
cijska poročila 2002, 2003, 2004).
® V Sloveniji je bilo leta 1992 in 1993 v času vojne v BIH nastanjenih 15.000 beguncev v 53 be-
gunskih centrih po državi. Šele leta 2002, ko jih je velika večina že odšla iz Slovenije, so dobili
možnost spremembe statusa začasne zaščite v stabilnejši status - dovoljenje za stalno prebivanje
tujca, ki jih v socialnih in ekonomskih pravicah izenači z državljani.
^Kakšen status ima revščina in (vojno) opustošenje? Po Wallersteinu (1999) in drugih avtorjih
teorije svetovnega kapitalističnega sistema je revščina v prvi vrsti globalni politični problem.
® V to številko so zajeti odobreni begunski statusi iz razlogov, ki jih opredeljuje ženevska konvencija,
in iz humanitarnih razlogov.
® V to številko so vštete tudi prošnje, ki so po tožbi na upravnem sodišču prišle v ponovno reše-
vanje.
Balibar pravi, da odrekanje državljanstva pomeni odrekanje človeškosti: »odrekanje državljanstva
namreč vselej temelji na prikazovanju kakšne diskriminirajoče antropološke razlike, ki jo lahko
v imenu značilnosti človeške vrste postavimo nasproti univerzalnosti: materinska funkcija, rasna
ali intelektualna inferiornost, domnevna nezmožnost asimiliranja ali nenormalnost itn.« (Balibar
2004 a: 17, opomba 10). Zato je zgodovina emancipacije vedno tudi zgodovina boja za uživanje
že deklariranih pravic, tudi priznavanje državljanstva (ibid.).
" Agamben na vprašanje, zakaj je bilo v nacističnih koncentracijskih taboriščih mogoče prav vse,
razčleni pravne koncepte; taborišče je hibrid prava in dejstva, je prostor, kjer se quaestio iuris
(vprašati se o zakonu) in quaestio facti (vprašati se po dejstvih) ne razlikujeta, zato vprašanje, kaj je
bilo v taborišču legalno in kaj nelegalno, kratko malo nima smisla. V taborišču je (bilo) dobesedno
vse mogoče zato, ker gre za prostor izjeme, ki je zunaj običajnega pravnega reda in v katerem so
dejstva in pravo popolnoma pomešani.
271
JELKA ZORN
'^Foucault ([1976] 2003) je biopolitilco oziroma bio-oblast opredelil kot koncept oblasti, za katerega
je značilno podržavljenje biološkega, vstop biološkega v politiko. Omogočanje življenja s pomočjo
urejanja skupnih, za življenje značilnih procesov, kot so rojstvo, smrt, razmnoževanje, bolezen,
prehrana, javno zdravje, bivališča itn., je smisel obstoja oblasti (Foucault 2003). Gre za regulacijo
populacije, za tehnologijo oblasti nad populacijo, to je kontinuirana, učena oblast, ki po eni strani
omogoča življenje in po drugi avtorizira holokavst (ibid.). Oblast, katere objekt in cilj je življenje,
lahko ubija in omogoča ubijanje, ko v državne mehanizme vnese rasizem, razlikovanje med tistim,
kar mora živeti in tistim, kar mora umreti (tu ne gre nujno le za neposreden umor). Smrt drugega
je razumljena kot biološka okrepitev samega sebe. Sovražniki, ki jih je treba uničiti, niso nujno
nasprotniki v političnem pomenu besede, pač pa gre za zunanje ali notranje nevarnosti, ki pre-
žijo na populacijo in so nevarnosti za populacijo. Za razumevanje koncepta biopolitike glej tudi
Agamben (2004).
Nizozemska organizacija United for Intercultural Action (2005) iz Amsterdama je v zadnjem
desetletju zabeležila povprečno okoli 500 smrtnih primerov migrantov letno kot posledico evrop-
skega imigracijskega režima.
Porabljena sredstva za varovanje meje od leta 1997 do 2002, v obdobju priključevanja Slovenije
EU in graditve schengenske meje: za opremljenost policije (informacijska in telekomunikacijska
oprema in tehnična oprema) 16,5 milijona evrov, za vzpostavitev azilnega doma 1,5 milijona evrov
in za vzpostavitev centra za tujce 1 milijon evrov (to so bila sredstva Phare, MNZ in bilateralna
pomoč sosednjih držav) (Ministrstvo za notranje zadeve 2005). Ocena stroškov varovanja meje
za obdobje 2000-2006 pa je: za plače 40 milijard SIT, za materialne stroške 8,7 milijarde SIT,
objekti za zeleno mejo 11,5 milijarde SIT, nastanitvene kapacitete 3,4 milijarde SIT, tehnično-
informacijsko-komunikacijska oprema 9 milijard, tehnična oprema 7,5 milijarde, investicije 31,5
milijarde; skupna ocena vseh stroškov je 80,4 milijarde SIT (ibid.).
272
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
LITERATURA
Agamber, g. (2004) Homo Sacer. Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba.
Arendt, H. ([1948] 2003), Izvori totalitarizma. Ljubljana: Claritas.
Balibar, É. (2004), We, the People of Europe? Reflections on Transnational Citizenship. Princeton,
Oxford: Princeton University Press.
- (2004 a). Strah pred množicami: Politika in filozofija pred Marxom in po njem. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
Bauman, Z. (1999), Modernity and the Holocaust. UK: Polity Press.
BBC News World Edition (2003), EU sea patrols target illigal immigrants (28. 1. 2003). http://
newa.bbc.co.uk/2/hi/europe/2703877.stm (8. 3. 2005).
Bohinc, R. (2004), Četrta ministrska konferenca o migracijah: Govor dr. Rada Bohinca, www.
mnz.si/si/1200.php?ID=361, 20/4/005.
Chimni, B. S. (2000), Who is a Refugee? V: International Refugee Law: A Reader. New Delhi, Lon-
don: Sage Publications.
Čampa, m. (2003), Evropsko državljanstvo: Pravica do prostega gibanja in do svobodne naselitve
na ozemlju držav članic Evropske unije. V: B. Saiovic (ur.). Pravnik, 58, 6-8 (439-451).
Donnan, H., T. M. Wilson (1999), Borders: Frontiers od Identity, Nation and State. Oxford, New
York: Berg.
Dupona Horvat M. (1999), To ni naša vojna: Kaj ima Kosovo opraviti s Slovenijo? Časopis za kritiko
znanosti, XXXII, 195-196: 63-84.
Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba *cf.
Foucault, M. ([1976] 2003), Predavanje 17. marca 1976. V: R. Riha (ur.). Filozofski vestnik, XXIV,
3: 151-170.
Hayter, T. (2004), Open Borders: The Case Against Immigration Controls. London, Ann Arbor:
Pluto Press.
Humphries, B. (2002), From Welfare to authoritarianism: The role of social work in immigration
controls. V: S. Cohen, B. Humphries, E. Mynott (ur.). From Immigration Controls to Welfare
Controls. London, New York: Routledge (126-140).
Humphries, B. (2004), An Unacceptable Role for Social Work: Implementing Immigration Policy.
V: British Journal for Social Work, 34: 93-107.
Jalušič, V. (2002), Xenophobia or Self-Protection? On the Establishing of the New Slovene Ci-
vic/Citizenship Identity. V: M. Pajnik (ur.). Xenophobia and Post-Socialism. Ljubljana: Mirovni
inštitut.
Janko Spreizer, A., Š. Kalčić, D. Šušmeli, T. Pezdir (2004), Oblike ljudske in birokratske diskrimi-
nacije skozi pogled ljudi, ki jih uradno nikoli niso poimenovali za begunce. V: B. Jesih, Razprave
in gradivo, 45. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
KuzMANić, T. (1999), Bitja s pol strešice: Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Ljubljana: OSI
(Mediawatch).
Lutz, H., A. Phoenix, N. Yuval-Davis (1995), Introduction. Nationalism, Racism and Gender: Eu-
ropean Crossfires. V: H. Lutz, A. Phoenix, N. Yuval-Davis (ur.). Crossfires: Nationalism, Racism
and Gender in Europe. London: Pluto (1-25).
Nihče ni nelegalen (2004), Manifest: Nihče ni nelegalen! Za svet brez meja! Proti kontroli imigra-
cije! Časopis za kritiko znanosti, XXXII, 217-218: 150-161.
273
JELKA ZORN
MiLOHNić, A. (2001), Quid pro quo: Azil in migracije v državah schengenske periferije. V: A. Milo-
HNić (ur.). Evropski vratarji: Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Ljubljana: Mirovni
inštitut.
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Statistika. www.mnz/si/13334.php (20. 5. 2005).
Ministrstvo za notranje zadeve RS, EU kotiček, www.mnz.si/si/1922.php (5. 6. 2005).
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Novice (2005), O črpanju sredstev iz schengenskega sklada.
www.mnz.si/si/194.php?ID=221 (19. 4. 2005).
Močnik, R. (1999), 3 teorije: Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba *cf.
Mynott, e. (2002), Nationalism, racism and immigration control: From anti-racism to anti-capita-
lism. V: S. Cohen, B. Humphries, E. Mynott (ur.). From Immigration Controls to Welfare Controls.
London, New York: Routledge (11-29).
Neocleous, M. (2000), The Fabrication of Social Order: A Critical Theory of Police Power. London:
Pluto Press.
Gea 2000, PIC, Jezuitska služba. Slovenska filantropija (2005), Novinarska konferenca, 19. 5.
2005: Omejevanje prostega izhoda osebam pred podajo vloge za azil. Ljubljana: KUD France
Prešern.
Pagon m., a. Mikuš Kos (ur.) (1998), Begunci v Sloveniji: Pregled dosedanjih aktivnosti. Ljubljana:
Visoka policijsko-varnostna šola.
Policijsko poročilo za leto 2002,2003,2004. www.policija.si/cgi-in/htsearch?restrict=;exclude=;-
config=htdig_pol;words=policijsko poročilo (5. 4. 2005).
Policija (2004), Statistika za leto 2004. www.policija.si/si/statistika/index.html (10. 5. 2005).
Rakočevič, S. (1999), Dodatno besedilo. V: Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem mag. Slobodana
Rakočeviča. Ljubljana: Uradni list RS.
Rizman, m. R. (1999), Radical Right Politics in Slovenia. v: S. P Ramet (ur.). The Radical Right in
Central and Eastern Europe Since 1989. Pennsylvania: The Pennsylvania State University Press
(147-170).
Sassen, S. (1998), Globalization and Its Discontents. New York: The New Press.
TODOROVA, M. (2001), Imaginarij Balkana. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.
Travner A. (2004), Slovenska policija v boju zoper ilegalne migracije, www.mnz.si/si/upl/gl_novin/
konferenca/migracije.doc (25. 4. 2005).
Urban Institute (2004), Immigrant Workers, www.urban.org/urlprint.cfm?ID=8685 (10. 4.
2004).
United for Intercultural Action (2005), The Dead List, www.unitedagainstracism.org (17. 6.
2005).	The Deadly Consequences of'Fortress Europe', www.united.non-profit.nl/pages/info24.
htm (19. 4. 2005).
vodopivec, p. (2001), O Evropi, Balkanu in metageografiji. V: M. Todorova: Imaginarij Balkana.
Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo (381-401).
Wallerstein, I. (1999), Historical Capitalism with Capitalist Civilization. London, New York: Ver-
so.
Zakon o azilu. Ur. 1. RS, 61/99, 66/00, 124/00, 67/01, 98/03, 134/03.
Zakon o državljanstvu. Ur. 1. RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92, 61/92, 13/94, 59/99, 96/02.
Zakon o tujcih. Ur. 1. RS, 1/91, 44/97.
Zakon o tujcih. Ur. 1. RS, 61/99, 96/2002.
Zakon o začasnem zatočišču. Ur. 1. RS, 20/1997
274
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK, BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču. Ur. 1. RS, 67/2002
ZoRN, J. (2003), Etnografija vsakdanjega življenja ljudi brez slovenskega državljanstva. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede (doktorska disertacija).
-	(2003 a), Ritualizacija in normalizacija policijskega nasilja nad pribežniki. Časopis za kritiko
znanosti, XXXII, 213-214: 125-159.
-	(2005), Ethnic Citizenship in the Slovenian State. Citizenship Studies, 9, 2: 135-152.
Žarkov, D. (1995), Gender, Orientalism and the History of Ethnic Hatred in the Former Yugosla-
via. V: H. LuTz, A. Phoenix, N. Yuval-Davis (ur.). Crossfires: Nationalism, Racism and Gender
in Europe. London: Pluto Press (105-121).
275
Beth Humphries
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
PRAKSA IN ETIČNA VPRAŠANJA ZA STROKOVNJAKINJE V SOCIALNEM VARSTVU IN ZDRAVSTVU V EVROPI
uvod: migracije in kontrole meja
Begunci in prosilci za azil so ljudje, ki bežijo pred
vojnami, preganjanjem in včasih celo smrtjo, ki
jim grozi v državi izvira. V 20. stoletju se je njiho-
vo število povečalo in vlade so bile prisiljene od-
govoriti na sistematičen, organiziran način. Na
žalost so vlade v veHki meri ponudile »rešitve«,
ki izključujejo prosilce za azil. Pri tem so se še
zlasti izkazale bogate države z uvajanjem novih
tehnologij kontroliranja dokumentiranih in ne-
dokumentiranih migrantov oziroma prosilcev za
azil, torej ljudi, ki bežijo pred preganjanem. Meja
med Združenimi državami in Mehiko, na primer,
je zavarovana z intenzivno osvetlitvijo, visoko
jekleno ograjo, senzorji, ki zaznajo bitje srca in
gibanja in video nadzorom (Nevins 2002). Po-
doben nadzor je okoli Gibraltarja na meji med
Španijo in Marokom. Vladne institucije lahko
nedokumentirane migrante pridržijo in odstra-
nijo. Povečan nadzor meja je še bolj poudarjen
po napadu na zgradbi Svetovnega trgovinskega
centra v Nev^ Yorku 11. septembra 2001, češ da
preprečujejo teroristom vstop v zahodne države.
Skrb zbuja tudi meja med Združenimi državami
in Kanado, na obeh straneh Atlantika pa so
začeli uvajati biometrične tehnologije nadzora
(Thomas 2005).
V zadnjih desetletjih so se v Evropski Uniji
pojavili novi tokovi prosilcev za azil s širšega
evropskega kontinenta in iz neevropskih držav.
Ob spremenjenih razmerah se spreminja tudi
stališče politikov in medijev, ki je v zadnjem času
vse bolj protislovno, razpeto med razumevanjem
in sočutjem na eni strani in diskurzom sumniče-
nja, zaničevanja in zavračanja na drugi strani.
Ta drugi odziv prevladuje v diskusijah v Evropi,
ki so osredotočene na »ekonomske« migrante in
»neprave« (»lažne«) prosilce za azil, ki v državah
gostiteljicah povzročajo probleme, ker naj bi
domačinom jemali službe, izčrpavali sredstva so-
cialnega varstva, ogrožali harmonijo skupnosti.
Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki zapira
njene meje do te mere, da je postala poznana
kot »trdnjava Evropa«. Ljudem iz neevropskega
sveta je vse težje zaprositi za azil v Evropi. Na
podlagi enotnega evropskega akta iz leta 1987
in amsterdamske pogodbe iz leta 1997 so bili
sprejeti ukrepi, ki poskušajo preprečiti prihod
novih prosilcev za azil.
Ker zunanji nadzor meja ne zaustavi vseh
ljudi, so vlade institucionalizirale notranjo kon-
trolo. To pomeni, da nedržavljanom, ki jim je
uspelo vstopiti in podati vlogo za azil, omejujejo
gibanje, odvzemajo možnost izbire, kje bodo
živeli, kakšno socialno pomoč bodo prejeli in kje
bodo delali. Upravičenost do socialnovarstvene
pomoči je vedno bolj vezana na imigrantski sta-
tus, kar pomeni, da morajo v številnih zahodnih
državah begunske družine preživeti s prihodki,
ki so nižji od uradno priznanega praga revščine
(Cohen et al. 2002).
V vseh državah EU imajo socialne in zdrav-
stvene delavke in delavci vedno več opravka z
imigracijskim nadzorom in s tem povezanim
zagotavljanjem (ali omejevanjem) storitev. V tem
članku raziskujemo vpliv zunanjih in še zlasti
notranjih imigracijskih kontrol in nagovarjamo
strokovne delavke, da premislijo moralne, etične
in praktične implikacije svoje udeležbe na tem
pomembnem področju dela.
277
BETH HUMPHRIES
mednarodni kontekst zunanjih
imigracijskih in azilnih kontrol
Imigracijske in azilske kontrole so mednarodne.
V globaliziranem svetu je to način nadzora nad
tokovi delovne sile v skladu s potrebami v prvi
vrsti industrializiranih držav. Združene države,
Japonska, Avstralija in države Evropske Unije po-
skušajo na svojih mejah ustvariti cordon sanitaire,
ki bi jih obranil pred nezaželenimi in nepovablje-
nimi vsiljivci. Tudi veliko drugih držav, nekatere
s šibkimi ekonomijami na robu propada, izvaja
restriktivno imigracijsko politiko. Države, ki so
do pred kratkim trkale na vrata EU in so sedaj
članice, npr. baltske države. Poljska, Slovenija,
Slovaška, Madžarska, so bile že nekaj let pri-
siljene delovati kot tamponske države oziroma
braniki EU. Te države so postale predstraža
trdnjave Evrope (Cohen 2003). Od novih članic
se zahteva, da poenotijo svoje prakse v skladu s
predpisi in politikami Evropske Unije.
Pritisk po varovanju meja se povečuje. Na-
men ženevske konvencije o statusu beguncev iz
leta 1951 je bil ponuditi zaščito ljudem, ki so bili
razseljeni zaradi dogodkov druge svetovne vojne,
in zavezati države, da izpolnijo svoje dolžnosti in
odgovornosti do beguncev. V današnjih spremi-
njajočih razmerah si urad visokega komisariata
združenih narodov za begunce (UNHCR), ki
opozarja na neodložljiva vprašanja glede zaščite
beguncev, prizadeva za posodobitev konvencije
in njenega protokola iz leta 1967. Že zdavnaj
se je namreč pokazalo, da podpisniki ženevske
konvencije ne ščitijo beguncev, ampak države.
To je denimo razvidno iz harmonizacije ukrepov
Evropske Unije, katerih cilj je zmanjšati število
vlog za azil in pospešiti odstranjevanje neuspelih
prosilcev za azil (Fekete 2005). Po vsej Evropi
prevladuje antiimigracijska kultura v parlamen-
tih in programih strank, katerih posledica je
kršenje človekovih pravic tistih, ki bežijo pred
mučenjem, včasih celo smrtjo.
Proces harmonizacije ima za posledico pre-
prečevanje vstopa v Evropsko Unijo nezaželenim
skupinam ljudi na različne načine. Ti načini so
povečanje števila držav, katerih državljani po-
trebujejo vizo za vstop v EU, uvajanje skupnih
vizumskih postopkov, nalaganje obveznosti
letalskim družbam, da preprečijo prevoz oseb,
ki nimajo vstopnih vizumov. Letalske družbe
so kaznovane, če policija odkrije »nelegalne«
potnike. Da bi onemogočile večkratne vloge za
azil v različnih državah in hitrejše in učinkovi-
tejše azilske postopke, vlade sprejemajo ukrepe
pospešenega odločanja o vlogah za azil, in sicer
tako, da so odločitve sprejete kar ob vstopu v
državo; le okoli 10 % vlog za azil je sprejetih
kot »pravih« (Eurasylum 2003). S tem želijo
prosilcem za azil preprečiti potovanje iz ene
države v drugo, ko iščejo najliberalnejši sistem.
Prva država, v katero pridejo, jim mora dati
azil ali jih odstraniti. Hkrati pa imajo države
Evropske Unije po ženevski konvenciji o statusu
beguncev iz leta 1951 mednarodno dolžnost
in odgovornost priskrbeti razseljenim osebam
zatočišče. Pravno sredstvo, s katerim se vlade
izognejo kršitvi načela nevračanja (ki pomeni,
da prosilcev za azil ne smejo vrniti tja, od koder
so zbežali pred preganjanjem in kjer bi bila nji-
hova varnost ogrožena), je priznanje začasnega
zatočišča. Ta institucija onemogoči pridobitev
polnega begunskega statusa. S pomočjo zlorabe
izvršilne moči izigravajo mednarodna načela
zaščite (Wells, Hoikkala 2004).
Svet Evrope je junija 2004 objavil navodila
o minimalnih standardih glede postopkov za
priznanje ali zavrnitev begunskega statusa v
državah članicah; imenujejo jih »kvalifikacijska
direktiva« (Svet Evrope 2004). Ta dokument
je prestrašil organizacije, ki se zavzemajo za
uresničevanje človekovih pravic. Evropski svet
za begunce in pregnance (European Council on
Refugees and Exiles je evropska mreža nevladnih
organizaciji, ki pomaga prosilcem in prosilkam
za azil) je komentiral, da »bi morali več ukrepov
drastično dopolniti ali jih sploh odpraviti, da bi
predlog ustrezal nacionalnim in mednarodnim
načelom begunskega prava in človekovih pravic«
(ECRE 2005: 2). Kvalifikacijska direktiva med
drugim predlaga, da bi begunce »uskladiščili«
v velikih begunskih taborih v njihovih regijah,
dokler konflikt ne bi bil razrešen, in da bi pro-
silce za azil odstranjevali v »varne države« izven
Evropske Unije, kjer bi potekal azilski postopek.
Vprašanje je, kako definirati tretje »varne«
države, zlasti z vidika spoštovanja človekovih
pravic in sredstev, ki naj bi jih imele te države
za izvajanje azilskih postopkov.
Eden od učinkov zaostrovanja restriktivnih
ukrepov v EU je upadanje števila ljudi, ki iščejo
zatočišče v evropskih državah (UNHCR 2004).
To zmanjševanje števila prošenj za azil ni po-
sledica upada potrebe po zatočišču, ampak po-
sledica dejavnosti vlad, ki odvračajo morebitne
278
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
prosilce za azil. Mogoče je, da bo ta upad zgolj
začasen, saj se bodo ljudje v nestabilnem svetu
še naprej razseljevali.
etična nesprejemljivost
zunanjih kontrol
Nadzor in omejitve na državnih mejah, torej
zunanje imigracijske kontrole, niso od nekdaj,
ampak so jih vlade vpeljale v zadnjih sto letih,
deloma iz ekonomskih in deloma iz naciona-
lističnih razlogov. Zdravorazumska razlaga je
protislovna. Po njej potrebujemo imigracijske
kontrole, saj bi bile naše države v nasprotnem
primeru preplavljene z ljudmi z vsega sveta, še
zlasti iz revnih držav. Ti ljudje bi zasedli naše
službe, izželi naš sistem državne blaginje in
povzročili velike socialne prevrate v obliki rasnih
nemirov. Vendar to prepričanje o nujnosti imi-
gracijske kontrole, ki zaustavlja naval ljudi iz raz-
vijajočega se sveta, ni neizogibno. Imigracijska
kontrola temelji na rasnih konceptih o ljudeh, ki
jih dojemamo kot »druge«, ki niso »kakor mi« in
so zato vir okužbe ali onesnaženja. To mišljenje
je podprto z zamišljenimi delitvami na »domače«
in »tuje«, »državljane« in »tujce«, »nas« in »njih«.
Skladno s temi binarnimi razmejitvami pridejo
še druge: »civiliziran/neciviliziran«, »kultiviran/
primitiven«, »razumski/čustven«, skratka vse,
kar konstruira »drugega« kot tistega, ki ogroža
in je hkrati podrejen. Imigracijska kontrola pod-
pira predstavo o homogeni skupnosti, kjer ima-
mo »mi« (domačini) skupen izvir, skupno kri. To
seveda izkrivlja realnost, saj v večini držav živi
mešanica številnih ljudstev zelo različnega izvi-
ra. Opravičevanje imigracijske kontrole temelji
na vključujočih in izključujočih nacionalističnih
argumentih, ki so neetični in jih v praksi niti ni
mogoče realizirati. Z drugimi besedami, »pra-
vična« ali nerasistična imigracijska kontrola ne
obstaja (Humphries 2002).
Nobena razpoložljiva raziskava ne potrjuje
apokaliptičnih napovedi o navalu tujcev v pri-
meru odprave imigracijske kontrole. Take napo-
vedi izhajajo iz strahu, predsodkov in temeljijo
na političnih računih (prim. Humphries 2004).
Človeška populacija se je vedno gibala; etično
nedopustno je omogočiti popolno svobodo
nekaterim in močno omejiti druge. V globali-
ziranem svetu je gibanje ljudi običajen proces,
ki izhaja iz socialno-ekonomskih razmer in
transnacionalnih življenjskih slogov in identitet.
Kljub temu je stališče o odprtih mejah še vedno
manjšinsko (Hayter 2000). Do nedavnega je
veljalo za fantastično, naivno in neuresničljivo.
Vendar je generalni sekretar združenih narodov
leta 2003 spodbudil ustanovitev globalne komi-
sije za mednarodne migracije, da bi oblikovala
predloge za koherenten in globalen odgovor na
migracijska vprašanja. Njeno poročilo vsebuje
resne razmisleke in vizijo migracij brez omejitev,
za svobodno gibanje ljudi po vsem svetu (Péco-
ud, Guchteneire 2005). Po drugi strani pa je EU
izdala direktivo, ki zaostruje kriterije, na podlagi
katerih lahko države članice podelijo oziroma
zavrnejo begunski status. Zunanji imigracijski
kontroli v naših državah ni videti konca in v tem
trenutku nič ne kaže, da bi bile evropske pa tudi
druge države pripravljene obravnavati gibanje
ljudi kot človekovo pravico.
notranja kontrola in vloga
strokovnjakinj in strokovnjakov
javnega sektorja
Tisti, ki jim je dovoljeno vstopiti v EU in vložiti
vlogo za azil, naletijo na zavračanje in izklju-
čevanje. Vlade so vse manj zainteresirane za
pravice, sočustvovanje in enako obravnavo in
vse bolj za omejevanje in izključevanje, ki imata
več dimenzij:
•	zanikanje sprejete ravni materialne pre-
skrbljenosti in socialne pomoči
•	zanikanje splošno sprejetih pravic, med
njimi socialnih pravic
•	onemogočanje pozitivno vrednotenega
statusa in identitete (Burden, Hamm 2000).
Te načine izključevanja krepijo mediji in
politiki, ko predstavljajo prosilce in prosilke
za azil tako, kakor da »zlorabljajo« azilski si-
stem in »izžemajo« državo blaginje, ali kar kot
»kriminalce«. Večina držav Evropske Unije jim
ponudi materialno pomoč, ki je pod uradnim
pragom revščine. Da lahko dobijo vsaj to, se
morajo podrediti sistemu prisilne razselitve brez
možnosti izbire prebivališča, rednega javljanja,
izključenosti s trga delovne sile. Lahko jim vza-
mejo prstne odtise, jih pridržijo brez sodnega
naloga ali elektronsko etiketirajo (na nogo ali
zapestje jim pritrdijo elektronsko napravo,
tako da lahko centralna kontrolna postaja sledi
njihovemu gibanju).
279
BETH HUMPHRIES
V Veliki Britaniji sta oblike pomoči, ki jo
prejmejo prosilci in prosilke za azil, raziskali
ugledni nevladni organizaciji Oxfam in Refugee
Council. Njuno poročilo potrjuje, da so prosilci
za azil prisiljeni živeti na stopnji revščine, ki je za
»civilizirano« družbo nesprejemljiva (Refugee
Council, Oxfam 2002: 1). V okviru raziskave
so intervjuvali 40 organizacij, ki delajo s prosilci
za azil, in ugotovili, da imajo ljudje komaj dovolj
denarja, da kupijo hrano, ki je po kvaliteti in
količini še primerna, nekateri pa imajo izkušnje
lakote in slabega zdravja. Večinoma si ne morejo
kupiti oblačil in čevljev, ki bi jih obvarovali pred
mrazom, niti šolskih uniform.
Kaj so torej dileme in vprašanja, ki jih imajo
strokovne delavke v zdravstvenih in socialnih
službah? O katerih praksah in etičnih vpraša-
njih je treba (ponovno) razmisliti? Kakšen bi
moral biti odgovor zaposlenih na zahteve po
notranjem imigracijskem nadzoru v zdravstvu
in socialnem varstvu, ki so le hrbtna stran imi-
gracijske politike?
Strokovni delavci in delavke v imenu države
izvajajo ukrepe, s katerimi različno obravnavajo
ljudi. Čeprav verjamemo v predano strokovno
delo, ki prispeva k zmanjševanju trpljenja in
povečanju kvalitete življenja uporabnikov, pa
se moramo zavedati, da vse oblike socialnovar-
stvenega sistema vsebujejo koncepte tako vklju-
čevanja kakor izključevanja. Strokovni delavci in
delavke zato delujejo tudi kot čuvarji, vratarji, ki
nadzirajo dostop do resursov in odločajo, komu
je treba pomagati in pod kakšnimi pogoji. Prakse
v Evropi se pri obravnavi prosilcev za azil vse
bolj harmonizirajo, in sicer tako, da odvračajo
ljudi. S harmonizacijo, ki zmanjšuje vsakršno
pomoč, bodo vse države postale enako neatrak-
tivne za ljudi, ki bežijo pred preganjanjem. V
tem smislu vsi delujemo politično, naj se tega
zavedamo ali ne.
Strokovno delo v zdravstvu in socialnem
varstvu na področju prosilcev za azil je delo z
najrevnejšimi med revnimi; je delo z ljudmi, ki
večinoma trpijo hujše pomanjkanje kot večina
deprivilegiranih uporabnikov socialnih služb in
pacientov v zdravstvenem sistemu. Kljub temu
je strokovnim delavcem in delavkam eksplicitno
naloženo uveljavljanje imigracijskih pravil (Chri-
stie 2002, Humphries 2004 a). Urad britanskega
vladnega ministrstva za notranje zadeve zahteva
sodelovanje pri nadzorovanju dostopa do izob-
raževalnih institucij in zdravstvenih in socialnih
služb s pomočjo preverjanja dokumentacije. S
tem želi urad zagotoviti, da pomoč in storitve
prejmejo samo tisti, ki so do njih upravičeni;
tiste, ki niso upravičeni, pa morajo strokovni
delavci prijaviti. Urad ministrstva za notranje
zadeve je poudaril, da morajo pri tem sodelo-
vati vsi državni sektorji, da bi preprečili zlorabe
služb in pomoči, s čimer so potisnili strokovne
delavce in delavke v nadzorovalno (policijsko)
vlogo (Humhries 2002 a). To se dogaja tudi v
drugih evropskih državah.
Kakšen pa je odgovor socialnih in zdravstve-
nih strokovnih delavk na take zahteve pri delu
s prosilci in prosilkami za azil? Podatki kažejo,
da je bilo zelo malo upora proti taki vlogi, ki
dejansko krši etični kodeks. Ta namreč zahteva,
da strokovne delavke ponudijo pomoč takrat, ko
jo ljudje potrebujejo, ne glede na njihove osebne
značilnosti ali njihov status. V celoti gledano je
odgovor strokovnjakov protisloven, z redkimi
primeri dobre prakse, ki nasprotujejo sodelova-
nju v zatiralskih politikah. Več študij s področja
socialnega dela v Veliki Britaniji ugotavlja, da:
•	socialne delavke in delavci v glavnem še
vedno ne jemljejo resno imigracijskega zakona
in njegovih negativnih posledic za uporabnike
socialnih služb
•	so službe slabo koordinirane
•	se socialne delavke in delavci vedejo, kot
da področje dela s prosilci in prosilkami za azil
ni njihova stvar
•	se socialne delavke in delavci aktivno iz-
ogibajo svoji odgovornosti (gl. loc. cit.).
Najzanesljivejši vir podpore prosilcem za
azil so nevladne organizacije, še zlasti begunske
skupine za podporo (to so prostovoljne skupine
oziroma službe, v katerih delajo plačane ali ne-
plačane osebe, ki so tudi same prosile za azil ali
pa imajo izkušnjo tesnega sodelovanja s prosilci
za azil), zlasti tiste, katerih izvir je podoben iz-
viru prosilcev. Državne službe se že nagibljejo
k temu, da bi v celoti prepustile to področje dela
nevladnim organizacijam. Raziskava, oprav-
ljena v severozahodni Angliji, je pokazala, da
so begunske skupine za prosilce in prosilke za
azil pogosto edine podporne službe, s katerimi
so v stiku, in da so glede nasvetov, informacij
in socialne pomoči v celoti odvisni od teh sku-
pin. Zaposleni v teh službah so povedali, da v
državnem sektorju vztrajajo, da to ni njihova
stvar (loc. cit.).
V okviru raziskave sem opravila intervjuje
280
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
Z zaposlenimi v skupnostnih službah na podro-
čju duševnega zdravja in osnovne zdravstvene
oskrbe, da bi ugotovila, kako so se te službe
odzvale na potrebe prosilcev za azil (loc. cit.).
Britanska vlada je razglasila skrb za duševno
zdravje za eno od treh najpomembnejših pri-
oritet na zdravstvenem področju. Nacionalni
načrt zdravstvenih služb prepoznava begunce
in prosilce za azil kot eno najbolj ranljivih sku-
pin. Med cilji nacionalnega načrta zdravstvenih
služb je spodbujanje sodelovanja med različnimi
službami, kot so splošne zdravstvene ambulante
in skupnostne službe na področju duševnega
zdravja. Poskusi takega sodelovanja so imeli
različne uspehe oziroma neuspehe. Zaposleni so
v skupinskih intervjujih povedali, da je duševno
zdravje beguncev pereč problem, ker je tveganje
samomora med njimi precej visoko, in menili,
da je njihova pomoč, ki temelji na strokovni
dolžnosti, da ocenijo tudi potrebe, ki izhajajo
iz duševnega zdravja, premajhna. Poudarili so
pomanjkanje prevajalcev in zlasti potrebo, da
so prevajalci psihološko usposobljeni. Vendar
tudi sami strokovni delavci na področju dušev-
nega zdravja ne vedo dovolj o posttravmatskem
stresnem sindromu. Ponudijo lahko le kratko-
trajne oblike pomoči, medtem ko prosilci za
azil potrebujejo dolgotrajnejše oblike pomoči,
poleg tega pa da je v nekaterih kulturah psihi-
atrična pomoč tako ali tako nedomač koncept.
V celoti je prevladoval občutek odpora do dela
s prosilci za azil, ne glede na uradno določene
dolžnosti. Tako v intervjujih s strokovnjaki kot
v intervjujih s prosilci za azil je zmeraj znova
prišla na dan tema depresije; jasno se je po-
kazalo, kako potrebna bi bila podpora služb na
področju duševnega zdravja. Depresija ni zgolj
posledica preživete travme in drugih izkušenj
pred katerimi so zbežali, ampak tudi tega, da so
v novi državi ostali brez podpore, brez službe, da
trpijo vsakdanji rasizem, socialno osamitev, na-
dlegovanje imigracijskih uslužbencev, da živijo
pod grožnjo deportacije, da nimajo perspektiv
za prihodnost, saj ne vedo, kdaj in ali sploh se
bodo lahko umestili v novo družbo in ali bodo
lahko še kdaj videli svoj dom.
Ne smemo spregledati, da so strokovne delav-
ke in strokovni delavci preobremenjeni z delom,
ki ima pogosto majhno družbeno vrednost, in
da nočejo delati s skupinami, ki so še posebej
podcenjevane in o njih prevladuje mnenje, da
si tako ali tako ne zaslužijo podpore in pomoči.
Po drugi strani se bojijo, da ne bodo razumeli
ljudi, da z njimi ne bodo mogli komunicirati, da
se bodo izkazali kot nekompetentni na tem po-
dročju dela, ker za to niso posebej usposobljeni,
niso si pridobili veščin za delo s prosilci za azil.
Programi izobraževanja in usposabljanja za
socialno delo in druge skrbstvene poklice se le
zelo počasi razvijajo v smer, ki upošteva potrebe
prosilcev za azil, prav tako pa je v izobraževalnih
programih le malo akademskega dela na tem
področju. Potrebe po usposabljanju, ki upoš-
teva medkulturni značaj družb 21. stoletja, so
velikanske. Od tako zastavljenega izobraževanja
bi imeli korist vsi strokovni delavci in delavke v
zdravstvu in socialnem varstvu.
ženske
Prosilke za azil so pogosto nevidne. Če ženska
pripotuje s partnerjem, je obravnavana njegova
vloga za azil, ne njena. Sama je kot dodatek,
čeprav bi mogoče pravica do zaščite izhajala
iz njenega osebnega primera. Če njena vloga
za azil ni obravnavana in se partnerska zveza
konča, jo lahko doleti deportacija. Alternativa
je, da ostane v partnerski zvezi, ki je lahko ne-
srečna aH celo nasilna. Nekatere prosilke za azil
v takih primerih pobegnejo v varno hišo, vendar
le redke. Strokovnjakinje v zdravstvu in social-
nem varstvu bi morale biti sposobne prepoznati
njihove potrebe kot specifične potrebe žensk in
ne le kot mater ali partnerk.
Prosilke za azil lahko imajo izkušnjo pre-
ganjanja, ki je povezana z njihovim spolom
ali ki je specifična za njihov spol. Lahko da
je njihovo trpljenje posledica zatiranja in pre-
ganjanja, ki ga doživlja moški sorodnik, lahko
da so bile prenašalke sporočil ali so skrivale
disidente, člane opozicije ipd. Lahko da so bile
preganjanje kot ženske - s pomočjo posilstva,
genitalne mutilacije ipd. ali pa zato, ker se niso
podredile normam obnašanja, ki so obvezne za
ženske. V državi, kjer iščejo zatočišče, pogosto
nimajo priložnosti, da bi te izkušnje preganjanja
s kom delile. Veliko njihovih problemov - npr.
rasizem, revščina, pomanjkanje - pa izhaja iz
njihovega prihoda v novo državo (Ferguson,
Barclay 2002). Novejša raziskava je pokazala, da
so prosilke za azil (med njimi tudi strokovne de-
lavke - učiteljice, zdravnice, medicinske sestre,
kemijske delavke) zaskrbljene zaradi socialne
281
BETH HUMPHRIES
izolacije, revščine, brezposelnosti in zaradi
tega, ker ne morejo nadaljevati svojega poklica
(Humphries et al. 2005). Zelo pomembno je, da
se strokovne delavke zavedajo potreb žensk in
da jih obravnavajo prioritetno. Zagotoviti jim
morajo namestitev, ki jih ne bo pahnila v še bolj
ranljiv položaj, zagotoviti jim morajo dostop do
služb in storitev, omogočiti, da izrazijo svoje
skrbi in težave, in jih spodbuditi k novemu za-
četku. Čeprav so prosilke za azil ranljive, so po-
gosto izkazale odločnost, da so njihovi primeri
slišani in obravnavani resno, še zlasti ko gre za
vlaganje pritožb na zavrnjeno vlogo za azil. Moja
raziskava zajema primere odzivov na zatiralsko
politiko, katerih pobudniki so bili prosilci in
prosilke za azil. Akcije so bile osredotočene na
njihove razmere, temeljile so na njihovem znanju
in definicijah tega, kar potrebujejo, in vključe-
vale njihove ideje glede strategij boja za pravice.
Tisti, ki jih podpiramo, prinašamo veščine in
strokovno znanje z različnih področij, nekateri
imajo vpliv na vladni ravni, vsi pa delamo skupaj
in z istim namenom.
otroci
Delo z otroki je eno ključnih področji dela. Vse
države članice EU imajo do otrok zelo podobne
dolžnosti, tudi do otrok, ki so prosilci za azil in
so brez spremstva odrasle osebe. Države članice
so podpisnice konvencije združenih narodov o
otrokovih pravicah. Vendar so nekatere države
(med njimi Velika Britanija) precej oddaljene
od resničnega spoštovanja konvencije. Velika
Britanija ohranja predpise azilne in imigracijske
zakonodaje tudi v primeru otrok; konvencija o
otrokovih pravicah ne sme posegati na področje
nacionalne imigracijske in azilne zakonodaje ali
zakona o državljanstvu. Učinki tega izogibanja
doslednemu spoštovanju konvencije so šokantni
in za otroke pogubni. To pomeni, da lahko za-
pirajo otroke v centre za tujce, v institucije za
mladoletne prestopnike, včasih celo v zapore za
odrasle. Pogosto so najprej obravnavani kot pro-
silci in prosilke za azil in šele potem kot otroci.
Torej je imigracijska zakonodaja nad pravicami
otrok, pravno načelo, ki na prvo mesto postavlja
»otrokovo največjo korist«, se ne uresničuje.
Uradno prepoznavanje »otroka - prosilca za
azil brez spremstva odrasle osebe« pomeni, da
je ta oseba (otrok) upravičena do enakih pravic,
kot jih imajo otroci, ki so državljani. Zato je
odločanje o tem statusu izredno pomembno in
ima za konkretne posameznike in posameznice
daljnosežne posledice. Vendar je v Veliki Bri-
taniji proces uradnega prepoznavanja »otroka
brez spremstva« pravzaprav ugibanje. Če je ta
status otroku priznan, ima pravico do posebnega
skrbstvenega režima. V tem primeru so za otroka
odgovorne lokalne oblasti in ima pravico (tako
kakor v drugih državah EU) do namestitve,
podpore, vključitve v izobraževalni proces in
zdravstvene oskrbe. Če je odločeno, da oseba ni
otrok, ampak odrasli prosilec za azil, ima manj
pravic. V Veliki Britaniji smo zaskrbljeni glede
postopkov, s pomočjo katerih se odloča, ali je
oseba otrok, saj gre, kot rečeno, bolj za ugibanje.
Kadar osebe nimajo dokumentacije, iz katere
je razvidna njihova starost, morajo imigracijski
uradniki in socialne delavke sami oceniti njihovo
starost. Podatki kažejo, da gre pri tem za »kul-
turo nejevernosti« - uradniki najprej pomislijo,
da oseba laže, in opustijo načelo presoje dvoma
v korist mladostnika. O mladih med 15 in 18
letom pediatri opozarjajo, da je njihovo starost
težko oceniti, saj se napake v oceni gibljejo do
pet let v obe smeri. Nekatere lokalne oblasti
dodelijo osebi, za katero verjamejo, da ima 18
let ali več, namestitev brez podpore, to pa po-
veča mladostnikovo ranljivost za izkoriščanje
in nasilje. Strokovne delavke in delavci navadno
ne uporabljajo načela presoje dvoma v korist
mladostnika.
Tudi če so mladostniki uradno prepoznani
kot otroci brez spremstva, se zgodi, da jim dode-
lijo namestitev brez vsakršne podpore. Britanski
begunski svet {Refugee Council) je izrazil zaskrb-
ljenost zaradi namestitev, ki vključujejo zgolj po-
steljo in zajtrk, in namestitev v »hostelih«, ki so
utesnjeni, prenatrpani, neprimerno opremljeni
(lahko so brez tople vode ali ogrevanja) in kjer
morajo mladostniki živeti skupaj z odraslimi, ki
za skupno bivanje niso nujno primerni. Stanley
(2001) je opisala primer dobre prakse, kjer je šlo
za napol neodvisno namestitev; mladostniki so
bili nameščeni v samostojni enoti, socialna de-
lavka pa je bila na voljo 24 ur. Za to so poskrbele
nevladne organizacije in ne vladne službe. Nujno
bi potrebovali več takih namestitev.
Seveda so otroci najbolj ranljiva skupina,
tudi tisti, ki pridejo s starši. V Veliki Britaniji
ti starši dobijo manj socialne podpore za svoje
otroke, kakor je dobijo ostali starši - ne pripa-
282
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
dajo jim nikakršne doklade ali socialna pomoč
zaradi otrok. Britanski parlament je nedavno (v
letu 2004) sprejel akt, s katerim je umaknil vso
socialno pomoč neuspelim prosilcem za azil ozi-
roma tistim, ki ne sodelujejo pri svoji deportaciji
iz države. To jih izpostavi pomanjkanju, čemur
lahko sledi oddaja otrok v rejo. Za strokovne
delavce in delavke to pomeni, da bodo otroke
nameščali v rejo zgolj zaradi revščine staršev,
to pa je situacija, ki jo je želel zakon o otrocih
iz leta 1989 še posebej odpraviti. Amnesty In-
ternational (2000) je komentiral, da je to eno
redkih področij britanske zakonodaje, kjer na-
čelo »največje koristi za otroka« ni upoštevano
in zaščita otroka ni največja skrb.
sklep
Čeprav primeri in diskusija v tem članku izhajajo
iz britanskih izkušenj, so učinki harmonizacije
imigracijskih in azilskih politik EU povsod enaki
ali podobni. Gre za uveljavljanje nehumanih
ukrepov in politik, kar ima tudi podobne impli-
kacije za strokovno delo. Socialni in zdravstveni
delavci in delavke so zavezani antidiskriminacij-
skemu načelu in praksi, ki nasprotuje zatiranju
in pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč, ne glede
na njihov spol, razredno in etnično pripadnost,
barvo kože, seksualnost, hendikepiranost, sta-
rost ali državo izvira. V članku sem zagovarjala
tezo, da imigracijska politika diskriminira v
vseh pogledih, ki jim strokovno socialno delo
nasprotuje. Bogati in beli ljudje imajo najmanj
problemov pri vstopu v države EU. Izključevanje
temelji na nacionalističnih konstrukcijah določe-
nih skupin kot »drugih«, »ne-naših«, »tujih«. Imi-
gracijske politike obravnavajo ženske kot pripete
moškim ali odvisne od njih. Geji in lezbijke so
obravnavani drugače kot heteroseksualni pari.
Mladi prosilci in prosilke za azil nimajo enakih
socialnih pravic in niso deležni enake obravnave
kot mladi državljani in državljanke. Navedla sem
primere, ki kažejo na zatiralsko prakso strokov-
nih delavk in delavcev, še zlasti socialnih delavk
v Veliki Britaniji. Ozaveščen, reflektiran in etični
strokovni pristop bi bil tak:
•	Razume imigracijsko kontrolo kot samo po
sebi rasistično in zato v nasprotju s strokovnimi
ideali. Zagovarja pozicijo odprtih meja.
•	Upira se politiki izključevanja in policijsko
nadzorovalni vlogi, ki je vsiljena strokovnim
delavkam.
•	Premish in vzame zares etične in moralne
implikacije imigracijskih praks in zakonodaje.
•	Poudarja, da imajo socialne in zdravstvene
delavke dolžnost informirati in izobraziti se o
imigracijski politiki in o potrebah prosilcev in
prosilk za azil.
•	Aktivno se zavzema za več sredstev in virov
(za prevajalce, speciaHzirane službe ipd.).
•	Zavzema se za študijsko in izvenštudijsko
usposabljanje, ki bi okrepilo kritiko imigracij-
skih politik in praks.
•	Sodeluje s strokovnjaki in strokovnjakinja-
mi iz sorodnih disciplin.
•	Postavlja potrebe žensk v središče in jih
obravnavati prioritetno.
•	Spodbuja vključitev v kampanje, ki jih orga-
nizirajo prosilci in prosilke za azil.
•	Obravnava otroke - prosilce in prosilke za
azil najprej kot otroke.
•	Priznava dvom o starosti mladostnikov in
mladostnic v njihovo korist in verjame njihovim
izpovedim.
•	Zavzema se za kolektivno in mednarodno
delovanje.
Je praksa na področjih socialnega varstva in
zdravstva nujno podrejena političnim in ekonom-
skim spremembam v globalnem in domačem kon-
tekstu? Sami o sebi radi verjamemo, da sledimo
zgolj strokovnim idealom o resnični vrednosti
vsakega človeškega bitja in nujnosti uresničeva-
nja njegovih oziroma njenih človekovih pravic.
Toda ali to tudi res počnemo? Obstajajo primeri,
ko so se strokovne skupine uprle opravljanju
vsiljenih zatiralskih vlog. Na osrednjem letnem
srečanju so medicinske sestre britanskega kralje-
vega kolidža v letu 2004 izglasovale odločitev, da
se uprejo praksam, ki kakor koli kaznujejo tiste,
ki iščejo zatočišče (RCM 2004). Britanska zveza
socialnih delavk in delavcev se je zavezala, da bo
podprla vsakega socialnega delavca in delavko,
ki bi se uprla svojemu delodajalcu, če bi ta vztra-
jal pri uveljavljanju tistega dela azilske politike,
ki ima za posledico oddajanje otrok prosilcev
za azil v rejo zaradi revščine in pomanjkanja
(BASW 2004). Irska nacionalna zveza učiteljev
in učiteljic je opozorila na deportacije učencev in
učenk in na iskanje neuspelih prosilcev za azil v
šolah (Irish Examiner 2005). Britanska univerza
in zveza univerzitetnih učiteljev in učiteljic je
nedavno izrazila nasprotovanje imigracijski
kontroli (NATFHE 2005).
283
BETH HUMPHRIES
Poti naprej obstajajo. Delujemo lahko indivi-
dualno, kolektivno in v mednarodnem kontek-
stu. Vse evropske države so glede imigracijske
kontrole soočene s podobnimi problemi, na
katere opozarja ta članek. Socialne in zdravstve-
ne delavke nagovarjam, da razmislijo o poteh
naprej, da reflektiraj© svojo prakso in etične
odgovornosti ter se zavzamejo za spremembe.
Prevedla Jelka Zorn
LITERATURA
Amnesty International (2000), Most vulnerable of all: The Treatment of Unaccompanied Refugee
Children in the UK. London: Amnesty International UK.
BASW (2004), Professional Social Work. Maj 2004. Birmingham: British Association of Social
Workers.
Burden, T., Hamm, T. (2000), Responding to socially-excluded groups. V: J. Percy-Smith (ur.). Policy
Responses to social Exclusion: Towards Inclusion. Buckingham: Open University Press.
CRDU (1994), UK Agenda for Children. London: Children's Rights Development Unit.
Christie, A. (2002), Asylum seekers and refugees in Ireland: questions of racism and social work.
Social Work in Europe, 9, 1: 10-17.
Cohen, S. (2003), No One is Illegal. Stoke on Trent: Trentham Books.
ECRE (2005), Comments from the ECRE on the Amended proposal for a Council Directive on
minimum standards and procedures in Member States for granting and withdrawing refugee
status, as agreed by the Council on 19 November 2004, Bruselj: European Council on Refugees
and Exiles.
Eurasylum (2003), Asylum applications and recognition of asylum seekers in the European Union.
http://www.eurasylum.org/portal/docs/statistics.doc
European Council (2004), Amended proposal for a Council Directive on minimum standards on
procedures in Member States for granting and withdrawing refugee status. 14203/04 Asile 64,
9. november 2004.
Fekete, L. (2005), The Deportation Machine: Europe, Asylum and human Rights. London: Institute
of Race Relations.
Ferguson, I., Barclay, A. (2002), Seeking Peace of Mind: The mental Health Needs of Asylum Seekers
in Glasgow. Stirling: University of Stirling.
284
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
Hayter, T. (2000), Open Borders: The Case against Immigration Controls. London: Pluto Press.
Humphries, B. (2002), Fair immigration controls - or none at all? V: S. Cohen, B. Humphries, E.
Mynott (ur.). From Immigration Controls to Welfare Controls. London: Routledge.
-	(2002 a). From welfare to authoritarianism: The role of social work in immigration controls.
V: S. Cohen, B. Humphries, E. Mynott (ur.), From Immigration Controls to Welfare Controls.
London: Routledge.
-	(2004), Taking sides: Social work research as a moral and political activity. V: R. Lovelock, K. Ly-
ons, J. Powell (ur.). Reflecting on Social Work: Discipline and Profession. Aldershot: Ashgate.
-	(2004a), Refugees, welfare, asylum seekers and social work. V: D. Hayes, B. Humphries (ur.).
Social Work, Immigration and Asylum. London: Jessica Kingsley Publishers.
Humphries, B., Khan, F., Davis, P., Rose, N. (2005), Labour Lost: Experiences of Refugees and Asylum
Seekers with Permission to Work, in Seeking Employment in North West England. Warrington,
UK: North West Development Agency.
NATFHE (2005), Motion passed at Annual General Meeting. London: National Association of
Teachers in Further and Higher Education, http://www.natfhe.org.uk (5. 2. 2005).
Nevins, J. (2002), Operation Gatekeeper: The Rise of the 'illegal' Alien and the Making of the US-
Mexico Boundary. New York: Routledge.
pécoud, A., Guchteneire, p. de (2005), Migration Without Borders: An Investigation into the free
Movement of People. Ženeva: Global Commission on International Migration.
Refugee Council, Oxfam (2002), Poverty and Asylum in the UK. London: Oxfam, Refugee Coun-
cil.
RCM (2004), Motion passed at Annual General Meeting, May 2004. London: The Royal College
of Midwives. http://www.rcm.org.uk (3. 4. 2005).
Stanley, K. (2001), Cold Comfort: Young Separated Refugees in England. London: Save the Chil-
dren.
Thomas, R. A. L. (2005), Biometrics, international migrants and human rights. V; Global Commis-
sion on International Migration. Ženeva: Global Migration Perspectives, št. 17.
UNHCR (2004), Asylum Statistics, 2"'' quarter. Ženeva: UNHCR.
Wells, M., Hoikkala, S. (2004), A comparison of two European resettlement programmes for yo-
ung separated refugees. V: D. Hayes, B. Humphries (ur.). Social Work, Immigration and Asylum.
London: Jessica Kingsley Publishers (178-200).
285
Silke Bercht
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
uvod
Pribežniki in begunci so vedno vsaj deloma razo-
sebljeni, obravnavani kot »motnja«. Z vključitvi-
jo v različne institucije so deloma preskrbljeni in
zamejeni. Z njimi se ne začnejo ukvarjati samo
organi pregona, temveč tudi socialne delavke
in delavci, pedagogi, različni animatorji in me-
dicinsko osebje. Kljub njihovi transformaciji v
»socialni problem« in »breme globalizacije« pa
le redko kdo ve ali hoče vedeti, da so številni
pribežniki in begunci preživeli politično mučenje
in so zato dolgotrajno travmatizirani. Avtorica
analizira psihoanalitični koncept travme in po-
znejše interpretacije travme in postravmatskega
stresnega sindroma. Analizira razmerja med mu-
čiteljem in mučenim, prikaže osebne strategije
za izhod iz travmatične situacije in posledico
mučenja, ki je travma za vse življenje. Opozori
tudi na nadaljevanje travmatičnih izkušenj
med begom, čakanjem na azil in srečevanjem z
novim okoljem države gostiteljice. Predlaga, da
strokovno osebje v azilnih domovih in drugih
institucijah, ki se ukvarjajo z begunci in pro-
silci za azil, pridobi več znanja o posledicah
preživetih travm in o notranjem svetu oseb, ki
so preživele mučenje.
raznovrstne prakse mučenja
Mučenje, ki obstaja že od nekdaj, je tudi danes
razširjeno po vsem svetu. Države so pobudnice
mučenja, izvajajo ga in dopuščajo. Z mučenjem
družba že od nekdaj zatira drugega in druge, z
njim vzdržuje in zagotavljala oblast. Namen mu-
čenja in njegovih izvajalcev je predvsem psihični
zlom posameznika s pomočjo predstavljivih in
nepredstavljivih metod, na vseh mogočih delih
telesa, posledica tega pa je družbena otrplost
v kolektivnem strahu. Zato mučenje razkriva
nekoliko širši pogled v to, kar intimno povezuje
človeške družbe.
Za človeka, ki je bil izpostavljen mučenju, je
to skrajno travmatična izkušnja. Zanjo je zna-
čilna izguba sebe in sveta; človek v tej situaciji
doživi nekaj, kar je bilo zanj dotlej nepredstav-
ljivo. Ponižanje, izničenje in pohabljanje pušča
na vseh ravneh človeške biti globoke sledi, ki
se lahko telesno in/ali duševno izrazijo na zelo
različne načine. Človek zmeraj poskuša izpo-
vedati in odgnati bolečine in izkušnje. Sram,
krivda, obupano nezaupanje do sebe in sveta so
zanj pogosto osrednja življenjska občutja. Če se
ljudje, ki so preživeli mučenje, odločijo za beg
iz domovine in iščejo pribežališče v Nemčiji',
imajo zelo malo možnosti, da jih bo država za-
ščitila, ker je izbira institucij za psihosocialno
pomoč za begunce, migrante in migrantke
pomanjkljiva, njihov pregon pa se nadaljuje na
pravni in institucionalni podlagi. S svojo vse
bolj restriktivno azilsko politiko govori Nemčija
skupni evropski jezik zapiranja vrat. Ljudi, ki
so preživeli mučenje, zavrne že na mejah. Če
se jim posreči vstopiti, jih zavrneta družba in
politika. Nastanitev v izoliranih in dostikrat
človeka nevrednih zbirnih centrih, postopki
zasliševanja na azilnih uradih, prepoved dela,
sovražni napadi na tujce in grožnje z izgonom
krepijo njihove občutke nemoči in brezpravnosti,
kar neredko sproži retravmatizacijo. Pri skrajno
travmatiziranih ljudeh se zabriše dozdevno jasno
razmerje med domišljijo in realnostjo. Izkušnje
spremenijo tisto, kar se je dotlej zdelo nerealno,
v polje resnice, ki se zdi nevzdržna.
Znana judovska pisatelja Primo Levi in Jean
Améry, ki sta preživela Auschwitz, sta si vse
življenje prizadevala obvladati izkušnjo mučenja.
287
SILKE BERCHT
Oba Sta naredila samomor. Izpričala sta, kako
so ta doživetja nasilja korenito in odločilno za-
znamovala njuno življenje. Sama sem hotela najti
jezik, s katerim bi bilo mogoče občutiti ljudi, ki
imajo te grozljive izkušnje. Pomembno je bilo
najti jezik, ki predre to, kar psihoanalitičarka
lise Grubrich Simitis (1966: 59) imenuje »zav-
račanje podoživljanja«, ko gre za stik s skrajno
travmatiziranimi ljudmi. Vselej pa so te izkušnje
nedoumljive. Jean Améry (1966: 59) opozori na
to mejo: »Bolečina je bila, kjer je bila. Več kot to
ni mogoče povedati.«
o pojmu travma
Pojem travma je postal vsenavzoč. Zdi se, da je
lahko v življenju domala vse »travmatično«. S
tem pojmom v vsakdanji govorici mislimo vse
obremenjujoče in neprijetne dogodke, ki jih
zajame pojem travma. Poleg tega je travma po-
stala kulturni fenomen, ki je prodrl v filozofske
in teoretske diskurze, kjer s tem pojmom po-
jasnjujejo, kako se ubesedijo dogodki, ki jih ni
mogoče integrirati v subjektivno in zgodovinsko
vednost {cf. Weigel 1999: 51). V tradicionalni
medicini je travma telesna poškodba zaradi
zunanjega vpliva. V začetku 19. stoletja so v
tem pomenu prevzeli izraz v psihiatričnem in
nevrološkem raziskovanju, z njo pa so opisovali
telesno in duševno stanje, ki ga povzroči hud in
nepričakovani šok, na primer nesreča - torej
dogodek, ki ni imel nobene zveze z dotedanjim
življenjem prizadetega (c/Zepfeiö/. 1986:126).
Potemtakem gre na začetku pri travmi vedno
za posebno zvezo med zunanjim dogodkom in
njegovim specifičnim škodljivim delovanjem. To
pokaže tudi etimološki premislek. Grška beseda
»trauma«, ki je izpeljanka iz glagolov »troein«
(predreti, raniti) in »terein« (drgniti, zdrobiti,
mučiti, strašiti), prvotno pomeni rana, poškodba
in označuje tisto, do česar je že prišlo, kar se je
že pripetilo. Beseda travma govori tudi o samem
dogodku in ga opiše kot dejanje od zunaj, ki je
lahko za koga tako močno in intenzivno, da rani,
za koga drugega pa je lahko táko, ker rani. Hkrati
beseda implicitno govori o poškodovancu, ki je
bil ranjen, ker je bil nezaščiten, nemočen in ne-
zmožen obrambe.
Že v sami besedi se torej prepletata spro-
ženo in povzročeno, vzrok in delovanje, kar na
referenčnem polju travme nakazuje kompleksen
sklop delovanja. Toda šele z zgodovinskim raz-
vojem teorij nevroze pri histeriji, ki je bila konec
19. stoletja zelo razširjena bolezenska slika, je
ta prepletenost dobil pomen. Tematiziral jo je
Sigmund Freud, ko se je osredotočil na delovanje
zunanjega v notranjosti. Pojma travme ni razu-
mel izključno fiziološko, ampak ga je prenesel
v polje psihološkega.
freudov koncept psihične travme
Freud razume psihično travmo kot notranjo,
neopisljivo situacijo, ki se na telesni ravni izraža
s stopnjevanjem razrvanosti. To dogajanje ime-
nuje »psihični vtis« in ga pozneje specificira kot
»žalitev«, »udarec in podobno« - kot nekaj, kar
ljudi napade ali naskoči. Pri nastanku travme
se osredotoči na součinkovanje zunanjega in
notranjega ter pojasni: »Kadar torej iz kakršnega
koli razloga ne more priti do reakcije na psihično
travmo, se iz istega razloga zadrži tudi njen pr-
votni učinek in če človek ne more 'odreagirati' in
se s tem znebiti naraščajočega dražljaja, obstaja
možnost, da zanj postane ta dogodek psihična
travma« (Freud [1893] 1971: 21).
V	zvezi s tem Freud pojasni več stvari; psi-
hična travma je zdaj afektivno nabit odgovor na
zunanji dogodek. Da bi ga obvladali, se mora
sprostiti celotna razrvanost, ki jo dogodek pov-
zroči. Za Freuda je dejanje »najbolj adekvatna
reakcija« (ibid.), poleg nje pa beseda, ki je po
njegovem mnenju nadomestno dejanje in »aso-
ciativno premagovanje« (ibid.). Če ni možnosti
katarze, ostane travma še naprej v človeku.
Zaradi velikosti dražljaja ga jaz v običajni, po-
samezniku lastni časovni enoti ne more obvladati
(Nunberg 1959: 359).
V	tem kontekstu izdelana »teorija zapeljeva-
nja«, ki jo je Freud dokončal med letoma 1895
in 1897, velja v psihoanalitični teoriji za prvi
koncept psihične travme in v zgodovini znanosti
in različnih teorij travme za začetek razmišljanja
o tem, da so lahko psihični simptomi rezultat
travmatičnih izkušenj (c/ Sachsse, Venzlaff,
Dulz 1997: 4).
Freud takoj nato konkretizira notranji me-
hanizem, ki pusti jaz nezaščiten in je zaradi
prepletenosti z zunanjim dogajanjem temelj
travme. Že prej sem omenila, da je Freud od
začetkov oblikovanja psihoanalitične teorije
pripisal nastanek in ohranitev travme nerazre-
288
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
šenemu naraščanju dražljaja. To misel razširi s
konceptom ščita pred dražljajem. Izhaja iz tega,
da se morajo dražljaji, ki nenehno obkrožajo
človeka od zunaj in znotraj, podvreči pravilom,
zato da se zagotovi smiselnost in stabilnost.
Meni, da so čutila varovalo, ki brani organizem
pred učinkom premočnih zunanjih dražljajev.
To varovalo imenuje »dražljajski ščit« (Freud
[1920] 1987: 266). »Dražljajskega ščita«, ki bi
varoval navznoter, pa ni. Po Feudovem mnenju
neadekvatne notranje dražljaje obravnavamo
in se pred njimi branimo tako, kakor če bi pri-
šli od zunaj. Toda čutila ne razberejo vzorcev
dražljaja. Pri premočnem delovanju dražljajev
se organizem umakne, na primer z begom.
Dražljaji so premočni tedaj, ko preobremenijo
zmožnost organizma, da jih premaga. Na pod-
lagi te predstave Freud o psihični travmi pove:
»Če so vzdraženja od zunaj dovolj močna, da
prebijejo dražljajski ščit, jih imenujemo travma-
tična. Mislim, da pojem travme zahteva takšno
navezavo na sicer učinkovito odvračanje draž-
ljajev« (op. cit.: 266).
Po Freudu lahko dražljajski ščit deluje samo
zaradi tesnobe pred situacijo. Ta »tesnobna pri-
pravljenost« zviša prag dražljajske obrambe in
lahko s tem obvaruje jaz pred preplavljajočim
vzburjenjem: »Tako vidimo, da je tesnobna pri-
pravljenost skupaj s čezmerno investiranostjo
sprejemajočih sistemov zadnja meja dražljajske
zaščite« (op. cit.: 268, popravljen prevod). To
lastnost tesnobe Freud leta 1926 še bolj diferen-
cira in jo razdeli na tesnobni signal, ki naznanja
približevanje znanega travmatičnega dogodka,
in avtomatično tesnobo, ki preplavi jaz v trav-
matični situaciji.
Freudov koncept dražljajskega ščita kaže, da
je opredelil strukturo travme v okviru psihične
ekonomije. Tako je opisal tudi razreševanje trav-
me: »Dogodek, kot je zunanja travma, bo gotovo
vnesel precejšnjo motnjo v energijsko obratova-
nje organizma in sprožil vsa obrambna sredstva.
Toda načelo ugodja je pri tem sprva brez moči.
Ni več mogoče zajeziti preplavljanja duševnega
aparata z velikimi količinami dražljajev. Zato pa
se zastavi druga naloga - to vzburjenje obvladati,
psihično vezati količine dražljajev, ki so vdrle, da
bi jih zatem odstranili« (op. cit.: 266, popravljen
prevod). Če se to ne posreči, »obstaja možnost,
da dogodek postane psihična travma« (Freud
1893: 22). Freud pojasni, da se travmatična si-
tuacija ne konča tedaj, ko je konec dogodka. Če
človek v svoji zavesti nanj ne more »odreagirati«,
ga premagati, travmatični dogodek še naprej
ostane v njem.
Spodleteli poskusi razreševanja travme - pri
čemer že Freud opozori na danes tako značilne
strategije »obvladovanja« - se po Freudu na-
čeloma vedno kažejo v nevrotičnih motnjah;
kakor smo prikazali, psihično travmo opiše
kot njihov vzrok in izraz hkrati. Ne bomo se
spuščali v podrobnosti vseh po Freudu pones-
rečenih poskusov povezav; opozorimo pa še na
spominske motnje pri histeriji, ki jih danes na-
vajajo kot izstopajoče simptome travmatiziranih
ljudi. Travmatični dogodki se lahko povežejo in
odcepijo od zavestnega spomina ter postanejo
nedostopni za govorico. Vendar se ponovno po-
javijo v obliki telesnih simptomov, s tem pa se
ohranja tudi travma. Tudi »prisila ponavljanja«
(oseba vedno znova ponavlja dejanje ali misli,
ne da bi lahko to preprečila ali ustavila) je za
Freuda poskus oddaljevanja od travmatičnega
dogodka. Dogodek najprej aktualiziramo, da
bi povezali preplavljajočo množico dražljajev in
ga nato premagali. Tako se vzpostavi notranja
homeostaza. To pojasni, zakaj se spomin na
mučenje vedno znova vsiljuje ljudem, ki so ga
preživeli, zakaj se jim vedno znova ponavljajo
more in telesni simptomi - gre za prizadevanje,
da bi se travma ponovno uveljavila. S spominja-
njem pozabljenega dogodka naredimo dogodek
realen in doživimo njegovo ponovitev (Freud
[1939] 2004). »Jaz, ki je travmo doživel pasiv-
no, jo zdaj aktivno ponavlja v šibkejši različici,
v upanju, da bo lahko sam usmeril njen potek«
(Freud [1926] 2001: 85).
Freud od vsega začetka poudarja »samostojno
življenje« travme: »Prej moramo zagovarjati raz-
lago, da psihična travma oziroma spomin nanjo
deluje na način tujka, ki še daljši čas po tistem,
ko se vsili, velja za v sedanjosti delujoči agens«
(Freud [1895] 2002: 40, popravljen prevod).
Obremenjujoče in vsiljive slike, misli in sanje o
travmatičnem dogodku znova oživijo situacijo in
povzročijo enako nemoč delovanja in občutenja
kakor prvič; s tem ostane človek pripet na trav-
matične scene in občutke. Freud tako že napove
intruzivne, nasilne fenomene posttravmatskega
stresnega sindroma. Ko govori o travmi kot o
»tujku«, pa jo pravzaprav opiše kot nekaj, česar
prej ni bilo in kar po vsem sodeč ni mogoče
integrirati. Prikaže jo kot dezintegrirano, kot
nekaj, kar človek odganja, a neuspešno, kar
289
SILKE BERCHT
samo po sebi zopet dezintegrira, pretrga časovni
potek med prej in zdaj. Kot v sedanjosti delujoči
agens travma vključuje preteklost v sedanjost.
Zato Freud poudari, da je tudi spomin samo
delovanje travme v sedanjosti, tako da moramo
sámo travmo razumeti kot spomin.
novejše razumevanje travme
Freudova razmišljanja so izhodišče za poznejši
razvoj teorije travme. Nanje se je neposredno
navezal psihoanalitik Bruno Bettelheim, ki je
preživel koncentracijski taborišči Dachau in
Buchenwald. Že leta 1943 je opisal psihične po-
sledice preganjanja in jih poimenoval s pojmom
»ekstremna situacija«. To skrajno travmatično
izkušnjo lahko povzamemo z nekaj ključnimi
opisi:
•	Človek je nemočen in na milost in nemilost
izročen situaciji.
•	Situacija je nepričakovana in neizogibna.
•	Čas trajanja je neznan, lahko vse življe-
nje.
•	Življenje je neposredno ogroženo, človek
nima na voljo nobenega sredstva, s katerim bi
se zaščitil in odpravil grožnjo (cf. Bettelheim
1990: 129).
Bettelheim je bolj kot kdor koli prej raz-
kril kontekst izkušnje. Prvi je opisal pogoje in
značilnosti travme in skrajne travmatizacije.
Po Carlosu Corvalanu (1989) je za dogodek, ki
povzroči travmo značilno, da je:
•	nepredvidljiv,
•	se mu ne moremo izogniti,
•	traja nepredvidljivo dolgo,
•	ga ne moremo nadzorovati,
•	smrtno nevaren.
To so povzeli tudi drugi teoretiki, saj so opisi
travme osredotočeni na kontekst dogodka in
izkušnje. Vendar je Bettelheim poudarjal, da je
jedro travme v občutkih popolnega brezupa in
brezizhodnosti iz smrtonosne situacije, medtem
ko se pri drugih avtorjih ta vsebina in jasnost
pogosto izgubita. V današnji psihoanalitični rabi
je pojem definiran tako:
Travma je nerazrešljiv zunanji konflikt med
jazom in okolico, pri čemer se ta konflikt
med jazom in zunanjim svetom spremeni v
zavesten, a nerešljiv notranji konflikt. Afekti
v konfliktu prevladajo nad zmožnostjo jaza.
da bi jih obvladal, o čemer je govoril Freud.
Disociacija in celo hipnoidna stanja so tudi
za nas zelo pomembna pojma za razumeva-
nje travmatske geneze hudih nevroz in jih
moramo imeti za veliko pomembnejše, ko
gre za premagovanje notranjih konfliktov.
(Wurmser 1999: 163.)
Součinkovanje med zunanjim in notranjim
jasneje razkrije Fröhlich-Gildhoff (1999: 78):
»Dogodek povzroči travmo takrat, ko je dejan-
ska zmožnost človeškega jaza za premagovanja
dražljajev močno preobremenjena zaradi silo-
vitosti ali nenadnosti dogodka [...]. Prizadeti
se doživljajo kot žrtev strahotnih, nepojmljivih
dogodkov, ki so jim v nemoči prepuščeni. Ukre-
panje ni več smiselno ...«
Drugi razumejo travmo tudi kot dogodek,
»na katerega posameznik ne more reagirati
na adekvaten način, ne more ga premagati in
ga zato izrine iz zavesti. Travmatični dogodek
iz nezavednega nenehno širi delovanje na ves
psihični ustroj, in sicer tako, kakor če bi se pri-
zadeti nenehno spopadal z dogodkom in bi bilo
to, da smiselno reagira na dogodek, zanj stalno
nerešena naloga« (Peters v Haas 1997: 28).
Nevrobiologija razlaga travmo kot »intenzi-
ven dogodek, ki hudo preobremeni sposobnost
sesalca, da premaga dražljaj, kar povzroči pri
vseh sesalcih, torej tudi pri homo sapiensu, po-
dobne reakcijske vzorce« (Reddemann, Sachsse
2000: 555).
Vendarle pa ni nujno, da travmatični dogo-
dek, ki se človeka tako zelo polasti, brezpogojno
izstopa po takoj očitnem skrajnem scenariju,
saj lahko tudi več zaporednih netravmatičnih
dogodkov s svojimi posebnostmi in v součinko-
vanju postane travmatična izkušnja. Ta koncept
kumulativne travme je leta 1963 razvil Masud
Khan. »Osnovna ideja njegovega koncepta
temelji na podmeni, da se travma razvije kot
posledica niza izkušenj, med katerimi vsaka po-
sebej ni nujno travmatična, vendar se izkušnje
razvijajo in krepijo v določenem interakcijskem
okviru in končno povzročijo zlom psihične struk-
ture. S tem sta bih v teorijo vpeljani pomembni
dimenziji časa (procesualnosti) in povezanosti
(travma nastane v okvirih socialnega odnosa)«
(Becker 1997: 36).
Nova znanstvena veja psihotravmotologija,
ki je »veda o strukturi, poteku in možnostih
obravnavanja duševnih poškodb in njihovih po-
290
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
sledic«, je prepletla Bettelheimova in Freudova
razmišljanja. Psihično travmatizacijo razume
kot »vitalno doživetje neskladja med grozečimi
dejavniki v določeni situaciji in individualnimi
zmožnostmi razreševanja, povezano z občutki
nemoči in nezaščiteni 'vdanosti v usodo', kar traj-
no pretrese odnos do sebe in do sveta« (Fischer,
Riedesser 1998: 79).
Klasifikacijska sistema bolezni DSM IV in
ICD-10 reducirata posttravmatski stresni sin-
drom na posledice zunanje travmatične situacije.
Po DSM IV je travmatični doživljaj »neposredno
osebno doživljanje situacije, ki je povezana s
smrtjo ali grožnjo smrti, s hudo poškodbo ali
drugo nevarnostjo za nedotakljivost telesa ali
pa je povezana z navzočnostjo pri dogodkih,
kot so smrt, poškodovanje ali nevarnost za nedo-
takljivost telesa druge osebe, soudeleženostjo pri
nepričakovani ali nasilni smrti, hudem trpljenju
ali grožnji s smrtjo ali poškodovanjem družin-
skega člana ali bližnje osebe« (DSM IV 309.81,
1996: 487). Po ICD-10 je travma »dogodek ali
situacija, ki izredno ogroža ali ima (kratkotrajne
ali dolgotrajne) katastrofalne razsežnosti in bi
skoraj pri vsakomur povzročila globok obup«
(ICD-10 F 43.1, 1999: 169).
Prav pri beguncih, ki so pogosto žrtve mu-
čenja, gre praviloma za več zaporednih travm
v daljšem časovnem obdobju, med katerimi je
mučenje zgolj eno izmed travmatičnih doživetij.
Travmatični so tudi preganjanje in poznejši do-
godki, vključno z begom, iskanjem zatočišča,
zavračanjem v sprejemni državi, azilskim po-
stopkom in statusom. V povezavi s tem govori
Keilson o zaporednih travmah (cf. Graessner
1996: 271). Kratkotrajni travmatični dogodki
(nesreče, dejanja nasilja) se pripetijo večinoma
nepričakovano in nenadoma, dogodki preseneti-
jo žrtve in jih pogosto pahnejo v hudo življenjsko
nevarnost. Na začetku enako velja tudi za dolgo-
trajne ali ponavljajoče se travmatične dogodke
(družinsko nasilje, politično preganjanje, vojno
ujetništvo), pri čemer pride seveda do psihične
prilagoditve na trajno ogroženost. Pri dolgotraj-
nem ali ponavljajočem se doživljanju travmatič-
nih dogodkov nastane situacija, v kateri lahko
pričakujemo nadaljnje travmatične dogodke, a
jih ni mogoče napovedati. Take razmere pri žrtvi
povzročijo nenehno pripravljenosti na nepred-
vidljive in smrtno nevarne situacije. Posledica
tega je stalna in skrajna budnost, ki večinoma
ostane tudi potem, ko trajnih travmatičnih do-
godkov ni več, in se lahko izraža v nezaupanju,
razdraženosti in agresiji.
O travmi lahko še zapišemo, da je, kakor se
je izrazila Judith Herman (1993: 54) »nenadno
srečanje prizadetih z nasiljem in smrtjo« pa tudi
z bolečino. Travmatičen dogodek se pri tem kaže
kot zunanji dogodek ali zaporedje dogodkov, ki
prizadenejo človeka in onesposobijo vse dotlej
zanesljive sisteme prilagajanja.
V nerešljivi situaciji, v kateri beg ali obram-
ba večinoma nista mogoča ali ne spremenita
ogrožajoče situacije, človek izgubi zmožnosti
nadzora in povezavo z lastnimi dejanji, ki naj
bi ga zaščitila. Tedaj se razvije to, kar je Freud
imenoval preplavljanje jaza. Človeka preplavijo
intenziven strah, nemoč, ogroženost zaradi
morebitnega uničenja in groza. Ta vklenjenost
ostane človeku tudi po tem, ko travmatična si-
tuacija mine. »Travma stabilizira neko izkušnjo,
ki ni dostopna zavesti in obtiči v njeni senci kot
latentna prisotnost« (Assmann 1999: 259).
mučenje kot travmatični dogodek
Mučenje moramo razumeti kot skrajno travma-
tičen dogodek; od drugih travmatičnih situacij
se razlikuje po tem, da gre za sistematično
telesno in psihično nasilje, ki ga povzročijo
ljudje in je zato posebej škodljivo. Kakor pravi
Norbert Gurris (1996: 94), je za žrtev mučenje
»nenapovedljivo, hkrati pa neizogibno in ga ni
mogoče nadzorovati«. Mučenje je načrtno, ciljno
in namerno. Človek z nepojmljivimi metodami
povzroči drugemu telesne bolečine. Zbriše tele-
sne in bolečinske meje, ki so meje jaza. Mučenje
zato razgradi našo strukturo, kar doživimo kot
izgubo svoje temeljne varnosti; to je še zlasti pri
spolnem mučenju povezano z občutki izredne
nemoči, odvisnosti, sramu in ponižanja. Vdor
mučitelja v telesne odprtine povzroči razdejanje
človekove telesne in duševne celovitosti. Ko je
človek izročen na milost ali nemilost mučenju, se
neprestano konfrontira z možnostjo svoje smrti
ali smrti drugih. Znajde se v stanju stalnega
smrtnega strahu - nikoli ne more predvideti,
kdaj in kako se bo zgodilo naslednje mučenje.
Mučitelji so zato zavestno usmerjeni na trenutke
te nenapovedljivosti. Žrtev je nepretrgoma v
negotovosti, kdaj bo morala doživeti naslednjo
nasilno dejanje. Prav to pripomore k zlomu
mehanizmov za predelovanje travme.
291
SILKE BERCHT
Vsi doslej veljavni sistemi sklicevanja ne velja-
jo več, razlaščen je celo jezik in njegovi dotedanji
pomeni so transformirani v simbole mučenja,
ko, denimo, mučilnico imenujejo »gostišče« ali
»čajanka«^. Vse metode mučenja, ki žrtvi simu-
lirajo, da lahko vsak trenutek nastopi nevarnost
(»pahnili vas bomo prepad!«, ko sunejo človeka
z roba mize; ipd), ohranjajo žrtvino beganje med
realnim in irealnim. To pelje v čustveno stanje
nenehne negotovosti in izgube realnosti (cf.
Bercht, 2003). Mučencu dokazujejo, da nima
nobenega nadzora nad situacijo. Izgubi prepri-
čanje, principe in odnos do sebe, pri čemer je
prisiljen ravnati proti lastni samopodobi. K temu
je usmerjena, denimo, nemogoča izbira, pred
katero postavljajo človeka: ali bodo pred njim
mučili njegove bližnje ali pa bo izdal tovariše
in s tem povzročil, da jih bodo mučili ali ubili.
Ta stalni strah, bolečine in uničenje preteklosti
vodijo v stanje absolutne nemoči in ponižanja.
Zavezovanje oči, nadevanje kapuc ali kartonov
okrepijo občutja izolacije in izročenosti na
milost in nemilosti Žrtve so omejene na doživ-
ljanje »eksistence, ki jo sprejmejo zunaj obstoja
strukture, ki jo je mogoče nadzorovati, ne da bi
se mogle na kakršen koli način braniti pred to
situacijo« (Wicker 1993: 19). Zato poskušajo
ljudje v sebi zgraditi mehanizme samoobrambe,
ki omogoči preživetje travmatične situacije mu-
čenja. V situaciji, kjer ne velja več nobena meja,
mučenec vzpostavi svoj lastni red in strukturo.
Izredno redko pa pozneje popolnoma odvržejo
te mehanizme preživetja:
Na telesni in s tem tudi na psihobiološki
ravni nezavednega pride med mučenjem do
pogojevanja; pojavijo se reakcije na prisilo in
celo spremembe organizma, ki učinkujejo še
po travmi, tako da se ponavljajo v prvotni ali
podobni obliki. Izkušnje mučenja se pojavijo
kot vrezana shema, kakor da bi se organizem
naučil skrajnih reakcijskih vzorcev na skrajne
dražljaje, ki jih tudi po mučenju vedno znova
ponavlja kot na novo instaliran program, ki
je dozdevno ločen od prvotne ogroženosti.
(Op. cit.: 53.)
Tako se poskusi reševanja, ki so bili v nevzdr-
žni situaciji mučenja v oporo, deloma prenesejo v
življenje po mučenju in poskušajo kot samodejni
mehanizmi še naprej razbremenjevati osebo,
tudi ko konkretne travmatične situacije ni več.
Tudi v mednarodni strokovni javnosti je postalo
običajno, da ta kompleks simptomov povzemajo
kot posttravmatski stresni sindrom, ki ga bomo
kritično obravnavali v nadaljevanju.
strategije preživetja
Posttravmatski stresni sindrom (ali posttravmat-
ska stresna motnja, v nadaljevanju PTSS) raz-
vršča simptome ljudi, ki so preživeli travmo, in
s tem tudi žrtve mučenja v tri glavne kategorije:
intruzija, konstrikcija in čezmerno vzburjenje
(Katalog meril klasifikacijskega sistema psihič-
nih bolezni DSM IV, 1996, in ICD-10, 1999).
Opisane so takole.
a)	Intruzija je nenehno in neželeno ponovno
doživljanje travmatičnega (mučilnega) dogodka.
To se kaže v preplavljajočih, nenadzorovanih,
vsiljujočih spominih, slikah in mislih na trav-
matično doživetje. Spomin je lahko doživet tako
intenzivno, da človek misli, da se je v resnici
znašel v travmatični situaciji in temu primerno
ravna in čuti (epizode flash back). Spomine lah-
ko sprožijo dražljaji, ki simbolizirajo elemente
travmatičnega dogodka (vonj, glas, svetloba,
uniforme, celicam podobni prostori, intervjuji,
ki spominjajo na zasliševanje), pri čemer se po-
javijo spontane telesne reakcije kakor tresenje,
potenje itn.
b)	Konstrikcija je nenehno, vendar ne zmeraj
zavestno izogibanje situacijam ali dražljajem,
ki so povezani s travmatičnim dogodkom, iz
česar izhaja psihična okamnelost - izogibanje
določenim mislim, občutkom, krajem, ljudem,
ki lahko spominjajo na travmatično situacijo.
Izogibanje pogosto zaobjame delno ali popolno
nezmožnost spominjanja pomembnih vidikov
travmatičnega dogodka. Ljudje se pogosto ne
spomnijo niti predhodnih ali poznejših časo-
vnih obdobij, pride do zmanjšanega interesa ali
samo še neznatne udeležbe pri prej za človeka
pomembnih aktivnostih. Posebna oblika kon-
strikcije je disociacija. Kot zmožnost odcepitve
dela izkušnje ali emocionalnega doživetja deluje
še naprej, tako da so situacije in ljudje pogosto
zaznani samo fragmentarno; pojavijo se občutki
ločenosti, tujosti do samega sebe, omejena je
sposobnost občutja prihodnosti.
c)	Čezmerno vzburjenje pomeni, da se še
naprej ohranja fiziološko stanje vzburjenja, ki
ga je doživljal človek v travmatični situaciji.
292
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
Kaže se v nespečnosti, razdražljivosti, izbruhih
jeze, v težavah s pozornostjo in iconcentracijo,
pretirani budnosti, povečani plašnosti. Človek je
zaradi strahu in nevarnosti v nenehnem stanju
napetosti.
Ker so PTSS definirah kot psihično motnjo
po travmatičnih dogodkih, kakor je mučenje, ve-
lja za simptom travme. Zato ima velik pomen, saj
je doslej edini bolezenski pojav, ki priznava, da
lahko okoliščine zunaj človeka povzročijo spe-
cifično psihično bolezensko sliko. S sprejetjem
PTSS v klasifikacijski sistem bolezni (DSM IV)
ameriškega psihiatričnega združenja leta 1980
in v WHO-jevo klasifikacijo bolezni (ICD-10) v
začetku devetdesetih let so psihična travma in
strahotne travmatične izkušnje postale uradno
in družbeno priznane v diagnostiki.
Vendar je PTSS kot medicinska oz. psihiatrič-
na kategorija sporen. Najprej zato, ker načeloma
patologizira »normalne« in v temelju zdrave
reakcije na »nenormalne izkušnje in stanje« (cf.
Franki 1988) ter jih reinterpretira kot bolezenski
sindrom. S tem preusmeri pogled od vzroka k
posamezniku. Za človeka, ki je preživel mučenje,
to pomeni medikalizacijo in prikrivanje politič-
ne problematike. Naprej, PTSS univerzalizira
reakcijske in reševalne mehanizme, ki jih ljudje
razvijejo v skrajnih situacijah. Ne upošteva, da
pri travmi zaradi mučenja ne gre za statistično
bolezensko sliko, temveč za individualne in več-
plastne reakcije in odzive, ki jih resda lahko vse-
bujejo tudi različne tipizacije, toda ljudje kažejo
tudi povsem drugačne komplekse simptomov, ki
jih PTSS ne zaobjema. Odsotnost simptomov
PTSS zato ne pomeni, da oseba ni bila travma-
tizirana; pri človeku, ki so ga drugi ljudje vedno
znova in dolgo travmatizirali, se namreč »veliko-
krat razvije vrsta klinično pomenljivih reakcij in
bolezni, ki jih koncept PTSS ne pokriva, recimo,
trajna depresija, napadi panike, prisilno vedenje,
psihogene motnje hranjenja, zloraba alkohola
in zdravil, zasvojenost nasploh, somatizacija«
(Graessner 1996: 274). PTSS resda poudarja
nasprotujoča si psihična stanja, ki so pogosto
osrednji znak pri ljudeh, ki so doživeli mučenje
- biti ujet v vse-ali-nič, med izgubo spomina
ali nenadzorovanim ponovnim doživljanjem,
med nenadnimi akcijskimi impulzi ali popol-
no blokado delovanja in doživljanja. Vendar
ostaja nedialektična diagnoza, »ker ne določi
ne zunanjega ne notranjega in ju ne poveže v
razmerje; zunanje je dojeto samo kvantitativno.
ne kvalitatitvno. Notranje je razumljeno samo še
od zunaj, to je prek pojavljajočih se simptomov.
Razmerje med obema obstaja samo v trenutku
povzročitve. Če pretiravamo, lahko rečemo, da
je PTSS morda v pomoč pri ugotovitvi, da je
mučenec bolan, ne pomaga pa ugotoviti, za čim
trpi in katere terapije bi bilo mogoče razviti«
(Becker 1992: 134, 135).
V tem pogledu koncept PTSS ni le nezado-
sten za diagnostiko zaradi mučenja, temveč prav
tako ne more zaobjeti njegovih posledic. Poleg
tega spregleda lastno izrazno simboliko, ker
simptome kot posledice poveže samo »klinično«.
Kot poskus premagovanja in razreševanja intrap-
sihičnega travmatskega procesa (cf. Mentzos
1996: 10) pa je sam PTSS manifestacija travme
in obenem poskus njenega razreševanja.
Iz poglobljenih konceptov Judith Herman
(1992) in van der Kolka (v Graessner et al. 1996)
dobimo dodatno sliko. Človek, ki je preživel
mučenje, poskuša v posttravmatski fazi reor-
ganizirati svoje življenje in ponovno pridobiti
izgubljeno avtonomijo. To se mu redko posreči.
Travmatične dogodke potlači, zapre, odcepi, po-
zneje pa ne pride zgolj do opisane simptomatike
PTSS, temveč do veliko globljih sprememb na
področju afektov, denimo, do reaktivnih de-
presij, ki postanejo kronične, do zadrževanja
jeze in agresije ali do nenadzorovanih čustvenih
izbruhov. Tudi žrtev različno dojema mučitelja, v
mislih se nenehno ukvarja z njim in si predstavlja
maščevanje ali pa storilca idealizira, prevzame
njegov svetovni nadzor in mu je hvaležna. Poleg
tega pride do sprememb v doživljanju in dojema-
nju sebe, ki sta največkrat zaznamovana s skraj-
nim samozaničevanjem in razvrednotenjem, z
nenehnim samoobtoževanjem, fragmentiranim
občutenjem telesa in nenehnimi občutki sramu,
krivde, ničvrednosti.
Ti občutki so povezani s predstavo, da ni
zaščitil sebe in drugih, morda svojih najbližjih,
da ni zdržal trpljenja, bolečine in smrti. Skoraj
popolnoma izgubi zaupanje vase in v druge ljudi.
Svojim zaznavam ne zaupa več, druge ljudi do-
življa kot grožnjo. Lahko projicira mučitelja ter
razdejanje in okrutnost, ki sta elementa mučenja,
prenese na socialne odnose. Pogosto se zgodi,
da človek utihne, zdi se, da ni mogoča nobena
govorica, s katero bi lahko delil, kar je doživel.
Tudi misel, da ni zdržal mučenja, je razlog za pre-
pričanje, da doživetij ne more deliti z nikomer:
293
SILKE BERCHT
Kar se je zgodilo, je tako izredno in boleče,
da hočeš to pozabiti in pripoveduješ samo
o stvareh, za katere veš, da jih bodo ljudje
razumeli; te stvari so me priklenile, razbijale
so mi po glavi, potiskale so me pod vodo. V
izpovedih omenjaš tehnične stvari. Mislim,
da o najpomembnejših dejstvih, tistih, ki so
najbolj boleča, ne pripoveduješ. Potrebuje-
mo več časa in morda občutljivejšo obliko
komunikacije. Razviti moramo jezik, ki je
globlji in šokira. Nimamo besed, ki bi lahko
opisale »dantejevske« okoliščine, do katerih
pride med mučenjem in ki so polne blaznosti,
nadrealizma in nočnih mor. (Forest 1982 v
Wicker 1993: 36.)
Od tod izvirajo spremembe odnosov, v katere
so vtisnjeni odtujenost, najgloblje nezaupanje
in nezmožnost govorjenja. Pogosta posledica
tega so popolne prekinitve, umik in izolacija. Te
faze prekinja obupano iskanje vezi, ki spreminja
druge v rešitelje, svoj položaj pa ohranja v manj-
vredni vlogi žrtve. Ljudje, ki so preživeli muče-
nje, si nenehno prizadevajo preprečiti vse, kar bi
jih lahko spomnilo na mučenje. Da bi prehiteli
morebitno aktiviranje travme, nenehno posku-
šajo že vnaprej oceniti in interpretirati situacije.
Svet delijo samo še na dva pola, dobrega in zlega,
na poznane in nepoznane ljudi in situacije. Ker
pa žrtev pogosto ni pretrpela mučenja samo na
svojem telesu, temveč je bila prisiljena gledati
tudi mučenje drugih zapornikov ali pripadnikov
določene skupine, se silna občutenja krivde in
neuspeha pogosto pojavijo šele veliko pozneje,
še zlasti če je zaradi mučenja prišlo do izdaje
bližnjega. Pri ljudeh, ki so preživeli mučenje,
zato obstaja posebna nevarnost samomora in
samopoškodovanja. Avtoagresivnost, ki se po-
gosto pojavi v obliki samopoškodovanja, je tudi
vedno poskus izhoda iz razcepljenosti, vzpo-
stavitve ponovnega stika med telesom in samo-
zavedanjem, odprave čustvene zamrznjenosti in
vrnitve k samemu sebi. Navsezadnje lahko pride
do izgube smisla življenja: »Mučenje ne zapusti
mučenca nikoli in nikdar v življenju« (Klüger v
Assmann 1999: 259).
Preživeto mučenje se pri večini prizadetih
sklene v verigo travmatičnih izkušenj - pogosto
dolgoletno preganjanje, nasilje v domovini, do-
živetje pokolov, vojna, stalna življenjska ogro-
ženost, smrt najbližjih (morda vse družine) in
izgon. Zato so pogosto prisiljeni v dramatičen
in nenačrtovan beg, ki ga je znova zaznamovalo
nasilje in nenehna nevarnost.
pogoji za azil kot instrument
družbenega zavračanja
Že sam azil je krizna situacija. Ta ne pomeni le,
da človek ni več v znanem, domačem okolju, tem-
več tudi prekinitev in ločitev, izgubo domovine
in vsega, kar je s tem povezano - materialne last-
nine, socialne in kulturne mreže, specifičnega
statusa, družine, prijateljev, dela in tudi izgubo
politične, kulturne in intelektualne identitete. Za
ljudi, ki so preživeli mučenje in katerih izkustve-
no ozadje že tako vsebuje niz globokih ran in iz-
gub, pomeni še ena ločitev dodatno obremenitev,
v kateri odpadejo prav tisti zaščitni dejavniki, ki
so tako pomembni pri delovanju travme. Zato je
razvoj posttravmatskega stresnega sindroma od-
visen od stopnje družbene podpore (c/ Solomon
et al. 1988:279-285). Keilson je opozoril, da na
psihično premagovanje preživetega odločilno
vplivajo zlasti življenjski pogoji po travmi. Dolo-
čijo dimenzijo in kronifikacijo simptomatike {cf.
Keilson 1979: 58-60). Praznina, ki jo povzroči
beg, ostane zaradi specifičnih pogojev v azilu
nezapolnjena.
Če se torej človeku, ki je preživel mučenje,
sploh posreči kot beguncu priti v Nemčijo
(Schengenski sporazum), ga nastanijo v posebne
ustanove, sprejemne centre {cf Bercht 2003).
Človek, ki je preživel mučenje, postane prosilec
za azil. V tem položaju je predmet državne
obravnave in še naprej doživlja preganjanje s
subtilnimi institucionalnimi sredstvi. Obravnava
ga služba za identifikacijo oseb, oddati mora
dokumente, potni list, zasežejo mu lahko tudi
osebne predmete in denar. V naslednjih treh
mesecih poskušajo določiti njegov status. Takoj
po prihodu mora vložiti prošnjo za azil in v prvih
treh dneh je zaslišan {cf Merkord 1996: 220,
221). Najpomembnejše je zaslišanje; begunec
mora znati navesti vse razloge za azil, že takoj
mora dokazati, da je preganjan, saj samo mu-
čenje ni razlog za pridobitev azilskega statusa.
Pravico do azila utemelji šele dokaz o politični
motivaciji države.
Ko država preganja določeno etnično ali
versko manjšino oziroma osebe z nevšečnim
političnim prepričanjem, je to preganjanje
294
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
po ustavi relevantno samo takrat, ko država
tudi namerno s svojimi ukrepi za pregon ne-
posredno in dobesedno navede te značilnosti.
Če pa država s preganjanjem sledi drugim
ciljem, recimo, če poskuša ohraniti pravo in
red ali zaščititi svoj obstoj, je tako preganja-
nje po veljavnih določbah Zvezne republike
Nemčije brezpredmetno. (Köffner, Nicolaus
v Adam 1993: 19.)
Preživeli osebi različni razlogi onemogočajo
podrobno opisati svojo situacijo. Izpovedi ljudi
so lahko nepopolne in pomanjkljive zaradi
psihičnega in fizičnega napora prebega, nepo-
učenosti o pomenu situacije, pomanjkljivega
znanja jezika ali drugih težav. Za prevajalca
pogosto ni denarja. Če so prevajalci na voljo,
jim preiskovanci velikokrat ne zaupajo, ker se
bojijo, da bodo dali informacije preganjalcem
v domovini. Vsiljene situacije pri intervjujih, ki
se odvijajo pod časovnim pritiskom, spominjajo
na scenarije zaslišanj v travmatičnih situacijah
mučenja. To lahko povzroči zmedenost in držo,
ki je podobna takratni situaciji na zaslišanju,
namreč zamolčanje podrobnosti (cf. Graessner,
Wenk-Ansohn 2000: 91).
Ljudje, ki so preživeli mučenje, so močno
travmatizirani in v pogojih, ki spominjajo na
travmatično situacijo zaslišanja, ne morejo
govoriti o travmatični izkušnji mučenja. V for-
malnih postopkih ovirajo zmožnost prostega,
tekočega in verodostojnega opisa prav elementi
posttravmatskega stresnega sindroma, kakor so
nezaupanje, odcepitev od travmatičnih izkušenj
in izogibanje, s katerimi se hočejo zavarovati
pred bolečino ponovnega spominjanja. Zasli-
šanja povečajo motnje spomina in pomnjenja,
to pa je pri napornem intervjuju podlaga post-
travmatske simptomatike; ljudje se ne spomnijo
odločilnih podrobnosti ali pa si jih prikHčejo v
spomin šele veliko pozneje. Poznejše izpovedi
pa so praviloma ocenjene za neverodostojne in
niso več upoštevane (Weber 1999: 68).
Azilni postopek lahko traja več let. Človek
se vživi v stalno držo čakanja, brez vpliva na
oblikovanje življenja, odvisen je od moči dru-
gih in doživlja neprestan strah pred pretečim
izgonom. V tem se ne zrcalijo zgolj isti elementi
občutenja, ki so že zaznamovali izkušnjo prega-
njanja in mučenja, temveč se ti še krepijo, saj jih
vedno znova proizvaja administrativno nasilje.
Če do odločitve o statusu ne pride v prvih treh
mesecih, ko prebežnik živi v zbirnem centru,
se enaka struktura nadaljuje v azilnem centru,
kamor ga preselijo. V teh institucijah individu-
alne želje po združevanju sorodnikov pogosto
niso upoštevane.
Prosilke in prosilci za azil živijo v totalni
instituciji (Goffman 1973), ki je največkrat na
robu mesta. Dovoljenje za bivanje, ki velja do od-
ločitve o prošnji za azil, je prostorsko omejeno na
področje urada za tujce, kjer begunci živijo. To
pomeni, da so odrezani od družbe, ne smejo pri-
hajati in odhajati, kadar bi hoteli, ostati morajo
v kraju, zunaj institucije ne morejo sklepati od-
nosov in potemtakem sploh ne morejo odločati
o sebi. Doleti jih lahko tudi nenadna premestitev
(cf. Merkord 1996: 223). Tudi to je nadaljevanje
že pri mučenju doživete travmatične dominacije
tuje volje in je obenem s strukturnimi sredstvi
izpeljana depresonalizacija. Ljudi neprestano
nadzorujejo in opazujejo, vsak trenutek lahko
policist ali osebje doma vdre v njihov prostor
in ga preišče. Sobo morajo deliti s številnimi
drugimi begunci. Življenje se odvija na majhnem
prostoru, brez zasebnosti, intimnosti, kar lahko
spomni na vsiljeno razgaljenje pri mučenju. Pov-
zroči agresijo in družinske konflikte ter ohrani
posttravmatsko čezmerno vzburjenje. Ali pa se
človek zaradi občutkov nezaupanja in sovraž-
nosti, ki jih je povzročilo travmatično doživetje,
popolnoma umakne vase, kar dodatno poslabša
odnose z drugimi. Poleg tega so ženske v spo-
lno mešanih skupnih prenočiščih izpostavljene
nenehni nevarnosti spolnega nasilja, s tem pa
so prisiljene v nenehno podoživljanje travme
spolnega nasilja.
Za prosilke in prosilce azila velja prepoved
dela, čeprav je delo pomemben dejavnik pri ohra-
njanju in izgradnji identitete. Pomoč dobivajo v
stvareh, in sicer v obliki bonov in prehrambenih
paketov, poleg tega pa mesečno žepnino 40
evrov (v letu 2003).
Begunci, ki pobegnejo pred državljansko
vojno, dobijo potem, ko redno vračanje ni več
mogoče, zgolj še status »toleriranih«, vsakokrat
največ 12 mesecev. To pomeni, da človeka lahko
vsak trenutek izženejo."* Ljudje potemtakem ži-
vijo v nenehni pripravljenosti. V tem primeru se
zelo jasno pokaže, da nemška politika namerno
zastrašuje, da bi držala begunce v strahu, jim
onemogočila upor, da bi bili nemi in majhni
kakor v režimu, ki jih je mučil in od katerega
so pobegnili. V demokratični Nemčiji so spet
295
SILKE BERCHT
potisnjeni v brezpravni položaj. Tako se Nemci
v varni razdalji za masko dominantnosti branijo
lastnega strahu pred dogodki, ki so jih preživeli
prosilci za azil.
V institucionalnih mehanizmih in tehno-
kratskih postopkih s travmatiziranimi begunci
se zrcali družbeno zavračanje ljudi, ki imajo
zaradi skrajno travmatičnih izkušenj more {cf.
Ottomeyer 2002: 147). Ker so centri, v katerih
morajo begunci prebivati, odmaknjena, njih
pa ne pustijo v bližino lokalnega prebivalstva,
so jim stiki, odnosi, sodelovanje v javnosti
onemogočeni, s tem pa so jim onemogočeni
prvi koraki v integracijo. Cilj je izključitev in ne
vključitev beguncev. Državni ukrepi so namerno
naravnani na izgon in ga hkrati reflektirajo. Od
vsega začetka begunec velja za neupravičenega,
kar je ad absurdum uveljavila tudi prvotna ideja
azila in se izraža v današnji azilski politiki,
ki je politika zapiranja. Mučenje in travma
morata ostati trdno pridržana v temnih krajih
nikogaršnje dežele. Politika poleg institucional-
nega izključevanja demonizira begunce, saj od
konca sedemdesetih let v diskusiji o omejevanju
priseljevanja prosilcev in prosilk za azil vselej
negativno povezuje pojma begunec in azilant
z izpeljanimi pojmi kakor dozdevni azilanti,
ekonomski begunci, poplava azilantov. S tako
konstruiranim predsodkom prikazuje azilante
in azilantke kot pohlepno, sleparsko in zato
nevarno skupino, pred katero se mora družba
braniti. Izključitev opravičuje s statusnim obra-
tom, češ, zaščite ne potrebujejo travmatizirani
begunci, temveč dežela, ki jih sprejme. Kakor
pravi Klaus Ottomeyer (2002: 150), ta »obrat
žrtev-storilec« ponazarja »obrambo nadjaza«,
ki je glavni obrambni mehanizem pred travma-
tiziranimi begunci. Zaradi pomiritve lastne vesti
postanejo begunci sami odgovorni za izključitev,
kar je podobno kakor »mi Nemci ne bomo nikoli
oprostili Judom Auschwitza«. Tudi odkriti ali
latentni rasistični vici {op. cit.: 151) in to, da ne
verjamemo travmatičnim izkušnjam beguncev,
zamaskirajo in odganjajo dvom o svojem lastnem
življenju. Begunci bi lahko s svojimi poročili o
travmah vnesli preveč negotovosti v pregleden
in zanesljivi svet, v katerega so prišli. Pri drugih
dobi obramba pred travmatiziranimi begunci
druge značilnosti. Vidijo jih kot »nezaželene tek-
mece« {op. cit.: 148), kot lačne, vendar nenasitne
begunce, ki kradejo domačinom in domačinkam
priložnosti za preživetje.
Ljudem, ki so preživeli mučenje in vojno,
take razmere občutno ovirajo življenje, saj
znatno povečajo nevarnost, da bodo podoživeli
travmatično doživetje, poleg tega pa jih tak pol-
ožaj dodatno travmatizira in s tem stopnjuje že
preživeto {cf Weber 1999:99). Administrativna
zavrnitev, ki se kaže kot pomoč v blagu namesto
v gotovini, odrekanje zdravja (saj je zdravljenje
plačano zgolj v primeru hudih bolečin in obolenj
in to šele po tem, ko begunce pregleda uradno
določeni zdravnik), človeka nevredna nastani-
tev v zbirnih in begunskih centrih, prepoved
dela in nazadnje še zavrnitev azila, potrjujejo,
da je doživljanje ljudi, ki so preživeli mučenje,
zaznamovano. To poglablja tujost nove kulture,
njihovo plahost, negotovost in zagrenjenost v
stikih z drugimi ljudmi. Pri beguncu se še dodat-
no okrepi občutek, da je postal zaradi mučenja
drugačen in s tem tudi nerazumljen. Restriktivni
in infantilizirajoči načini ravnanja povečajo ob-
čutke nebogljenosti in nemoči, ki so nastali in se
ohranjajo zaradi travme, nastanejo pa tudi novi,
ki se ujemajo z izkušnjo kulturnega šoka {cf
Roche 1988:229). Jezik, ki se ga še niso naučili,
pravila, ki jih še ne razumejo, sprožajo otroška
občutja. V tujini morajo na novo osvojiti stvari,
ki so bile dotlej samoumevne - nakupovanje,
uporabo javnega prometa, opravke v uradih,
telefonske pogovore, vzpostavljanje stikov. Nena-
doma morajo spremeniti ali opustiti prepričanja,
načine obnašanja in odzivanja. To pelje v odvis-
nost od drugih, ki morajo prevajati, k soočenju
s tistim, kar so pustili za seboj, in k vnovičnemu
občutku nemoči in ranljivosti. Obup zaradi iz-
gube prejšnjega življenja je na ta način še bolj
boleč, izkušnja žrtve vsepričujoča, vnovič se
zamaje vse, kar je povezano z identiteto. Zaradi
tega lahko pride do idealiziranja domovine, do
popolnega razvrednotenja dežele azila {cf ibid.)
in tudi do samomarginalizacije, pri čemer odpo-
ve tako lastna kulturna identiteta kot tudi novi
kontekst {cf Berry 1990: 145, 244). Odvečnost
in prepoved dela se kopičita v občutke krivde,
da so preživeli, zapustili družinske člane, pri-
jatelje, prijateljice in politične zaveznike ter jih
izpostavili potencialnim napadom mučiteljev. Že
prej navzoči očitki narastejo v mučno samoobto-
ževanje. Nenehen strah pred naslednjim dnem,
pred morebitnim izgonom, stalna negotovost
o prihodnosti, vse to je podobno strahu v času
mučenja in ga reaktivira; človek ne ve, kaj se bo
zgodilo naslednjič in kdaj. To povzroča stalno
296
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
notranjo napetost (cf. Rauchfleisch 1990: 95).
Devetdeset odstotkov ljudi, ki so preživeli mu-
čenje in poiščejo pomoč, denimo, v berlinskem
centru za pomoč ljudem, ki so preživeli mučenje,
nima zagotovljenega bivališča v Nemčiji, temveč
živijo v senci obremenjujočih azilskih struktur
in stalne grožnje z izgonom. V sprejemni državi
Nemčiji te administrativne in pravno podprte
tehnologije izključevanja in odvračanja otežujejo
potek in možnosti terapevtskega dela. Pogosto
ga celo onemogočijo. Travmatizirani ljudje po-
trebujejo varen in stabilen prostor, da se lahko
pri obravnavanju doživetega in v dejanskem živ-
ljenju naučijo novih strategij razreševanja. Toda
tudi v tem primeru travma ni nujno ozdravljiva,
odpravljiva pa sploh ne. Tudi leta in desetletja
potem se lahko v obremenjujočih okoliščinah
pojavijo hudi simptomi, zlasti pri ljudeh, ki so
preživeli mučenje, kajti prav skrajna travmati-
zacija povečuje tveganje, da motnje postanejo
kronične.
Prevedla Nina Kozinc
297
SILKE BERCHT
OPOMBE
' Na Zvezno republiko Nemčijo se ne sklicujem zgolj zato, ker se me zaradi mojega izvira tam-
kajšnje razmere posebej dotikajo, temveč tudi zato, ker je spoprijem s to temo tesno povezan z
mojimi izkušnjami in izmenjavo z berlinskim centrom za pomoč ljudem, ki so preživeli mučenje
{Behandlungszentrum für Folteropfer Berlin).
^ Ko mučitelji trpinčenje poimenujejo z zaupljivimi in pozitivnimi besedami, poskušajo minimali-
zirati in prikriti mučenje.
' Žrtev prisilijo, da z zavezanimi očmi hodi sem in tja, pri čemer jo v presledkih opozarjajo na ne-
obstoječi prepad, ali pa jo potem, ko jo prepričajo, da stoji pred prepadom, sunejo z mize ali kako
drugače simulirajo usmrtitev.
Iz te uredbe so bili od začetka vojne leta 1992 izvzeti begunci iz nekdanje Jugoslavije. To je bila
edina skupina, ki je lahko zaradi travmatizacije dobila pravico do prebivališča, s čimer so bili iz-
vzeti iz običajnega azilnega postopka. S spremembami odredb o dovoljenju za bivanje je vendarle
tudi pri njih prišlo do izgonov in groženj z izgonom. Tako so po sklepu berlinskega senata za
notranje zadeve novembra 2000 priznani samo tisti bosanski begunci, ki so lahko dokazali, da so
prišli v Nemčijo pred 15. 12. 1995 in da so se od 1. 1. 2000 zdravili zaradi hude travmatizacije pri
specialistih ali psihoterapevtih. Ta ukrep je sprožil burne diskusije o izrazu »huda travmatizacija«
(zaradi nedefiniranih znanstvenih meril ni prišlo do potrditve specifične razvrstitve po stopnjah)
in razvnel dolgotrajen konflikt med uradom za tujce in strokovnimi mnenji zdravnikov, zdravnic
in psihoterapevtov, psihoterapevtk. Urad je pogosto zavrnil njihova strokovna mnenja o obstoju
psihoreaktivnih posledic travme kot zgolj »strokovno mnenje« ali kot »očitne poskuse zlorabe«.
Urad za tujce je za izdajanje strokovnega mnenja začasno pooblastil policijsko zdravniško službo
(PÄD) in prišlo je do eklatantno napačnih ocen in dramatičnih izgonov. Šele po protestih organi-
zacij za človekove pravice in po dokazani veliki nekompetentnosti PÄD-a, med drugim s pomočjo
berlinskega centra za pomoč ljudem, ki so preživeli mučenje (BZFO), je PÄD prenehal ocenjevalno
delo. Po dolgoletnem prerekanju je berlinski senat za notranje razmere 4. 2. 2002 sprejel novo
odločbo, ki naj bi na novo urejala izvedensko prakso v postopku za dovoljenje za bivanje za ljudi z
reaktivnimi psihičnimi posledicami zaradi mučenja. Zdravniška in psihoterapevtska zbornica sta
oblikovali minimalne standarde za strokovno presojo in seznam strokovnjakov in strokovnjakinj.
Urad za tujce je moral poslej priznavati njihova strokovna mnenja. A to velja izključno za strokovna
mnenje za bosanske in kosovske begunce. Ob priloženem potrdilu PTSS po ICD-10 in DSM IV, ki
ga izdajo strokovnjaki in strokovnjakinje s tega seznama, mora zdaj urad za tujce izdati dovoljenje
za bivanje (za dve leti). Vsi ostali begunci so še naprej izključeni iz te posebne odredbe (telefonski
pogovor 11. 11. 2002 s psihologinjo R. Weber iz BZFO in telefonski pogovor 19. 11. 2002 s psiho-
loginjo in znanstveno sodelavko BZFO dr. Angeliko Birck).
Iz te uredbe so bili od začetka vojne leta 1992 izvzeti begunci iz nekdanje Jugoslavije. To je bila
edina skupina, ki je lahko zaradi travmatizacije dobila pravico do prebivališča, s čimer so bili iz-
vzeti iz običajnega azilnega postopka. S spremembami odredb o dovoljenju za bivanje je vendarle
tudi pri njih prišlo do izgonov in groženj z izgonom. Tako so po sklepu berlinskega senata za
notranje zadeve novembra 2000 priznani samo tisti bosanski begunci, ki so lahko dokazali, da so
prišli v Nemčijo pred 15. 12. 1995 in da so se od 1. 1. 2000 zdravili zaradi hude travmatizacije pri
specialistih ali psihoterapevtih. Ta ukrep je sprožil burne diskusije o izrazu »huda travmatizacija«
(zaradi nedefiniranih znanstvenih meril ni prišlo do potrditve specifične razvrstitve po stopnjah)
in razvnel dolgotrajen konflikt med uradom za tujce in strokovnimi mnenji zdravnikov, zdravnic
in psihoterapevtov, psihoterapevtk. Urad je pogosto zavrnil njihova strokovna mnenja o obstoju
psihoreaktivnih posledic travme kot zgolj »strokovno mnenje« ali kot »očitne poskuse zlorabe«.
Urad za tujce je za izdajanje strokovnega mnenja začasno pooblastil policijsko zdravniško službo
(PÄD) in prišlo je do eklatantno napačnih ocen in dramatičnih izgonov. Šele po protestih organi-
298
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
zacij za človekove pravice in po dokazani veliki nekompetentnosti PÄD-a, med drugim s pomočjo
berlinskega centra za pomoč ljudem, ki so preživeli mučenje (BZFO), je PÄD prenehal ocenjevalno
delo. Po dolgoletnem prerekanju je berlinski senat za notranje razmere 4. 2. 2002 sprejel novo
odločbo, ki naj bi na novo urejala izvedensko prakso v postopku za dovoljenje za bivanje za ljudi z
reaktivnimi psihičnimi posledicami zaradi mučenja. Zdravniška in psihoterapevtska zbornica sta
oblikovali minimalne standarde za strokovno presojo in seznam strokovnjakov in strokovnjakinj.
Urad za tujce je moral poslej priznavati njihova strokovna mnenja. A to velja izključno za strokovna
mnenje za bosanske in kosovske begunce. Ob priloženem potrdilu PTSS po ICD-10 in DSM IV, ki
ga izdajo strokovnjaki in strokovnjakinje s tega seznama, mora zdaj urad za tujce izdati dovoljenje
za bivanje (za dve leti). Vsi ostali begunci so še naprej izključeni iz te posebne odredbe (telefonski
pogovor 11. 11. 2002 s psihologinjo R. Weber iz BZFO in telefonski pogovor 19. 11. 2002 s psiho-
loginjo in znanstveno sodelavko BZFO dr. Angeliko Birck).
299
SILKE BERCHT
LITERATURA
Améry, J. (1977), Jenseits von Schuld und Sühne. Bewältigungsversuche eines Überwältigten. Stutt-
gart: Klett-Cotta Verlag.
Amnesty International (1996), Prescription for Change: Health Professional and the Exposure of
human Rights Violations. London.
- (1998), Jahresbericht 1998. Frankfurt/Main.
Arestivo, C. (1992), Die perverse Allianz zwischen Folterer und Opfer. AI-Info, 1: 28-29.
Assmann, A. (1999), Erinnerungsräume. Formen und Wandlungen des kulturellen Gedächtnisses.
München: Beck.
Asylverfahrensgesetz der Bundesrepublik Deutschland in der Fassung der Bekanntmachung, 27.
3.1993, zadnje spremembe 20. 6. 2002. http://www.arbeit.schelper.de/asylvfg.html (30. 10.
2002).
Bauriedl, T. (1992), Wege aus der Gewalt. Freiburg, Basel: Herder.
Becker, D. (1992), Ohne Haß keine Versöhnung: Das Trauma der Verfolgten. Freiburg: Kore-Ver-
lag.
Berry, J. W. (1990), Psychology of acculturation: Understanding individuals moving between
cultures. V: Brislin, R. W. (ur.). Applied Cross-Cultural Psychology. Newbury Park, California:
Sage Publications (232-253).
Bettelheim, B. (1990), Erziehung zum Überleben: Zur Psychologie der Extremsituation. Stuttgart:
Lamuv Verlag.
Bercht, S. (2003), Totalnost mučenja. Časopis za kritiko znanosti, XXXI, 213-214: 99-124.
Cathcart, L. M., Berger, P., Knazan, B. (1979), Medical Examination of torture victims applying
for refugee status. Canadian Medical Association Journal, 121: 311-329.
Corvalan, C. (1989), FoUer und die Folgen. Ein Bericht des Psychosozialen Zentrums in Frankfurt.
V: Schulz-Hageleit, P. (ur.), Alltag-Macht-Folter. Düsseldorf: Patmos Verlag.
DSM IV: Diagnostisches und Statistisches Manual psychischer Störungen, Kapitel 309.81. Heraus-
gegeben von der American Psychiatric Association 1996. Göttingen: Hogrefe (487-492).
Ehlert, M., Lorke, B. (1988), Zur Psychodynamik der traumatischen Situation. Psyche (Stuttgart),
42, 6: 502-532.
Fischer, G., Riedesser, P. (1998), Lehrbuch der Psychotraumatologie. München, Basel: Uni Tasc-
henbücher.
Frankl, V. E. (1988), Man s Search for Meaning. New York: A Washington Square Press Publica-
tion.
Freud, S., Breuer, J. ([1895] 2002), Študije o histeriji. Ljubljana: Delta.
Freud, S. (1893), Über den psychischen Mechanismus hysterischer Phänomene. V: Sigmund Freud
Studienausgabe, Bd. VI (1971). Frankfurt/Main: S. Fisher (9-24).
-	(1896), Zur Ätiologie der Hysterie. V: Sigmund Freud Studienausgabe (1971), Bd. VI. Frankfurt/
Main: S. Fisher (51-81).
-	(1916-1917), Gesichtspunkte zur Entwicklung und Regression. Ätiologie. V: Sigmund Freud
Studienausgabe, Bd. I (1969). Frankfurt/Main: S. Fisher (333-349).
-	([1920] 1987), Onstran načela ugodja. V: S. Freud, Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia hu-
manitatis (240-300).
-	([1926] 2001), Inhibicija, simptom in tesnoba. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
300
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
- ([1938] 2004), Mož Mojzes in monoteistična religija. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Fröhlich-Gildhoff, g. (1999), Psychosomatische Folgen von Traumatisierung und Behandlungs-
möglichkeiten. V: Fröse, im., Volpp-Teuscher, I. (ur.), Krieg, Geschlecht und Traumatisierung.
Frankfurt/lVlain: IKO Verlag für interkulturelle Kommunikation (77-87).
Genefke, L K., Vesti, P. (1990), Behandlung und Wiedereingliederung von Überlebenden der Folter.
Bonn: Amnesty International.
Goffman, E. {\973), Asyle: Über die soziale Situation psychiatrischer Patienten und anderer Insassen.
Frankfurt/Main: Surkamp.
Graessner, S., Gurris, N., Pross, Ch. (ur.) (1996), Folter: An der Seite der Überlebenden: Unterstüt-
zung und Therapien. München: Suhrkamp.
Graessner, S., Wenk-Ansohn, M. (2000), Die Spuren von Folter. Eine Handreichung. Berlin: Verlag
des Behandlungszentrum für Folteropfer.
Gurris, N. (1996), Seelisches Trauma durch Folter: Heilung durch Psychotherapie? V: Graessner,
S., Gurris, N., Pross, Ch. (ur.), Folter: An der Seite der Überlebenden: Unterstützung und Thera-
pien. München: Surkamp (49-83).
Grubrich-Simitis, I. (1984), Extremtraumatisierung als kumulatives Trauma. V: Lohmann, H. M.
(ur.) (1987), Psychoanalyse und Nationalsozialismus. Frankfurt/Main: Beilträge zur Bewältigung
eines Unbewältigen Traumas.
Haas, D. (1997), Folter und Trauma: Therapieansätze für Betroffene. Oldenburg: Carl von Ossietzky
Universität Oldenburg (diplomska naloga).
Herman, J. L. (1992), Complex PTSD: A syndrome in survivors of prolonged and repeated trauma.
Journal of Traumatic Stress, 5: 377-391.
Herman, }, L. (1993), Die Narben der Gewalt. Traumatische Erfahrungen verstehen und überwinden.
München: Ettlinger Verlag.
International Rehabilitation Council Für Torture Victims (IRCT) (Hg.) (1999), International
Instruments, Resolutions, Declarations and Statements on Torture. Kopenhagen.
ICD-10: Internationale Klassifikation psychischer Störungen. Kapitel V (F), F43.1. (1999). Heraus-
gegeben von der Weltgesundheitsorganisation. Bern (169-170).
Keilson, H. (1979), Sequentielle Traumatisierung bei Kindern. Stuttgart: Enke Verlag.
Kordon, D., Edelman, L., Nicoletti, E. et. al. (1988), Torture in Argentina. V: Kordon, D., Edelman,
L., Lagos, D. et al. (ur.j. Psychological Effects of Political Repression. Buenos Aires: Sudameri-
cana/Planeta (95-107).
Levi, P. (1996), Ist das ein Mensch? München: Deutschen Taschenbuch Verlag.
Mentzos, St. (1996), Psychodynamische Modelle in der Psychiatrie. Göttingen, Zürich: Vandenhoeck
& Ruprecht Verlag.
Merkord, F. (1996), »Wie ein Tropfen Wasser...«. Der Alltag von Asylbewerbern und die Sozialarbeit
mit Folterüberlebenden. V: Graessner, S., Gurris, N., Pross, Ch. (1996) (ur.), Folter: An der Seite
der Überlebenden: Unterstützung und Therapien. München: Beck (219-235).
Nunberg, H. (1959), Allgemeine Neurosenlehre. Bern: Hans Huber.
Ottomeyer, K. (2002), Psychotherapie mit traumatisierten Flüchtlingen: Fallstricke und Handlungs-
möglichkeiten. V: Ottomeyer, K., Peltzer, K. (ur.), Überleben am Abgrund: Psychotrauma und
Menschenrechte. Celovec: Drava Verlag (139-170).
Rauchfleisch, U. (1990), Folter: Gewalt gegen Menschen. Zürich: Paulus Verlag.
Reddemann, L., Sachsse, U. (2000), Traumazentrierte Psychotherapie der chronifizierten, komplexen
Posttraumatischen Belastungsstörung vom Phänotyp der Borderline-Persönlichkeitsstörung.
301
SILKE BERCHT
V: Kernberg, O., Sachsse, U. (ur.), Handbuch der Borderline-Störungen. Stuttgart, New York:
Schattauer Verlag (555-571).
Roche, J. L. (1988), A Multidimensional Approach to the Exile's Persecution Experience. V: Mise-
rez, D. (ur.). Refugees: The Trauma of Exile. London: Zed Books (223-233).
Sachsse, U., Venzlaff, U., Dulz, B. (1997), 100 Jahre Traumaätiologie. Persönlichkeits-Störungen
(Stuttgart), 1: 4-14.
Weber, R. (1998), Extremtraumatisierte Flüchtlinge in Deutschland. Asylrecht und Asylverfahren.
Frankfurt/Main: Campus Verlag.
Weigel, S. (1999), Télescopage im Unbewußten. Zum Verhältnis von Trauma, Geschichtsbegriff
und Literatur. V: Bronfen, E., Erdle, B. R., Weigel, S. (ur.), Trauma: Zwischen Psychoanalyse
und kulturellem Deutungsmuster. Köln: Böhlau Verlag (51-76).
Wicker, H. R. (1993), Die Sprache extremer Gewalt. Arbeitsblätter Nr. 6/1993. Bern: Institut für
Ethnologie der Universität Bern.
Wurmser, L (1999), Zur Behandlung schwer traumatisierter Menschen: Die psychoanalytische
Perspektive. Psychotherapieforum (Dunaj, New York), 4: 161-174.
Zepf, S., Weidenhammer, B., Baur-Marlock, J. (1986), Realität und Phantasie. Psyche (Stuttgart),
40: 124-143.
302
Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupane
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJ
uvod
Pričujoči tekst je nastal na podlagi raziskav,
ki smo ju opravile študentke v okviru vaj iz
antropologije migracij na oddelku za etnologijo
in kulturno antropologijo filozofske fakultete v
Ljubljani. Prva (Glavič et al. 2004) je pregled
integracijske politike v Sloveniji in nekakšen
poskus sinteze zakonskih določil, ki zadevajo
smernice in cilje integracijske politike ter oblike
in obseg pomoči vladnih institucij in nevladnih
organizacij osebam s statusom begunca. Begu-
nec je oseba, ki ji je v Sloveniji priznan status
azila po ženevski konvenciji ali azil iz humani-
tarnih razlogov ter uživa pravice, ki so povezane
s tem statusom.
Druga raziskava (Dohnar et al. 2004), ki je
ponudila temeljna izhodišča za pričujoči članek,
zajema izkušnje beguncev med bivanjem v Slove-
niji. Poudarek je na izkušnjah urejanja njihovega
življenja po pridobitvi statusa begunca.
Integracijska politika ali politika vključevanja
priseljencev v večinsko družbo je del imigracij-
ske politike. Britanska antropologinja Barbara
Harell-Bond je integracijo označila kot »situaci-
jo, v kateri lahko država sprejema in begunska
skupnost sobivata in si delita ista sredstva in vire,
tako ekonomske kot tudi družbene, pri čemer se
v državi sprejema ne pojavljajo večji konflikti od
tistih, ki so že navzoči« (Harell-Bond v Stubbs
1996:35).
Cilj integracijske politike je torej zagotav-
ljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih
pravic, kar pa v Sloveniji še vedno ni celostno
in sistemsko urejeno. Vzroki za to so zlasti iz-
razito centralistično usmerjena azilska politika,
pomanjkanje konstruktivnega dialoga in sodelo-
vanja med pristojnimi državnimi resorji, med
vladnim in nevladnim sektorjem, potem nesime-
tričnost med izvajanjem integracijske pomoči na
državni in lokalni ravni in nezadostna finančna
pomoč pri izvajanju integracijskih programov.
Dodatna ovira so tudi nenehne spremembe na
področju imigracijske in integracijske politike
(gl. Glavič et al. 2004). Uredba o pravicah in
dolžnostih beguncev, ki je bila sprejeta aprila
2004, ureja predvsem strukturni vidik integraci-
je. Ta obsega institucionalno ureditev integracije
in financiranje integracijskih programov, dostop
do trga delovne sile in boj proti diskriminaciji
na trgu delovne sile, poleg tega pa še dodatno
poklicno usposabljanje, priznavanje izobrazbe
oziroma poklicnih kvalifikacij, izobraževanje,
nastanitev in podporo države in lokalnih ob-
lasti pri namestitvi in socialno in zdravstveno
varstvo (gl. ECRE 2002). Uredba iz leta 2004
prinaša v primerjavi s prejšnjo uredbo (iz leta
1996) o uresničevanju pravic tujcev, ki jim je bil
priznan status begunca, nekatere novosti, kot sta
osebni integracijski načrt, ki se pripravi v skladu
s potrebami, znanji in možnostmi posameznega
begunca, in začasno denarno pomoč v prvih
šestih mesecih od pridobitve statusa begunca
(gl. Uredba ... 2004). To begunce postavlja v
nekoliko boljši položaj, vendar se kljub temu
soočajo s številnimi problemi na področju nasta-
nitve, pridobivanja dokumentov, zaposlovanja,
izobraževanja, jezikovnih tečajev slovenščine
in zdravstva.
Temelj pričujočega članka so polstrukturirani
intervjuji, ki so jih s šestindvajsetimi begunci (šti-
rimi družinami in sedmimi posamezniki) opra-
vile avtorice druge omenjene raziskave. Med
sogovorniki je bilo sedemnajst moških in devet
žensk. Otrok do štirinajstega leta je bilo sedem,
mladih med petnajstim in štiriindvajsetim letom
pa pet. Odraslih med petindvajsetim in štiriintri-
desetim letom je bilo pet, med petintridesetim
303
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
in petdesetim letom osem, en begunec pa je bil
star več kot petdeset let. Devet sogovornikov je
iz nekdanje Sovjetske zveze, dvanajst iz nekda-
nje Jugoslavije, trije z Bližnjega vzhoda in dva
iz Afrike. Imena sogovornikov so spremenjena.
Zaradi narave obravnavane tematike bi lahko
bili sogovorniki z razkritjem svojih osebnih po-
datkov širši javnosti ogroženi.
Naš glavni namen je torej predstaviti nekatere
ključne probleme, s katerimi se srečujejo begun-
ci, potem ko so že pridobili begunski status po
zakonu o azilu. Z željo, da predstavimo izkušnje
in stališča beguncev od trenutka, ko so pridobili
status begunca, smo postavile njihove pripovedi
v ospredje, medtem ko strokovna literatura,
mnenja predstavnikov nevladnih organizacij
in pravno-formalna določila rabijo za dodatno
ponazoritev njihovih trditev in mnenj. Intervjuji
z begunci nastali v času, ko nova uredba o pra-
vicah in dolžnostih še ni bila uradno sprejeta.
Kljub temu ob intervjujih navajamo bistvena
določila nove uredbe, da predstavimo trenutno
pravno ureditev integracije pri nas.
nastanitev in pridobivanje
dokumentov
Otrokoma je bilo težko. Nista razumela. Sta
rekla: »Mama, zakaj smo tu? Zakaj ne živimo
kot drugi otroci?« Kaj naj jima rečem? Zato je
bilo tako dobro, ko smo se preselili v stanova-
nje. Imaš svoj dom. (Alina, april 2004.)
Lastno bivališče je za vsakogar življenjskega
pomena. Za osebe s statusom begunca, ki so
bili prisiljeni zapustiti dom in se podati na pot
v neznano, pa je ureditev novega doma v tujem
okolju še toliko pomembnejša. »Ne nazadnje je
treba skupno fizično bivanje ljudi v stanovanju
ali v določenem miljeju, kjer prebivajo, tesno
povezati tudi s procesi socializacije in s procesi
prenašanja in prevzemanja kulturnih elementov
določenega okolja« (Studen 1995: 8, 9).
Problem pridobitve stanovanja kot ključne
sestavine življenja družine ali posameznika
in kot temeljnega pogoja pri vključevanju v
družbo zaznavajo tudi zaposleni v nevladnih
organizacijah:
Oni ves čas pričakujejo, kdaj bodo dobili
status, in ko dobijo pozitiven odgovor, je še
huje. Padejo v neko jamo, ne morejo si najti
stanovanja, v Sloveniji je takoj ksenofobija
prisotna, to si nimamo kaj prikrivati. Ne do-
bijo zaposlitve in se vrtijo v začaranem krogu.
Nimajo osnovnih sredstev za preživljanje.
[...] In potem so tudi begunci nezadovoljni,
ker si mislijo: dobimo status, zdaj pa je vsega
konec. (Predstavnica Slovenske filantropije in
učiteljica na jezikovnem centru Palatin Nina
Bradic, 19. 4. 2004.)
Prosilci za azil se morajo ob pridobitvi sta-
tusa begunca izseliti iz azilnega doma. Iskanje
stanovanja lahko za begunce traja tudi po več
mesecev. Eden izmed problemov, s katerim se
pri tem soočajo, je, da najemodajalci ne želijo
oddati stanovanja tujcem.
Ja, je bil problem. Veliko ljudi noče vzeti
družin z otroki, na primer, ali pa vzeti tujcev,
na primer. Tudi je bil problem zame takrat,
ker nisem znala govoriti slovensko, sedaj kar
znam govoriti slovensko, takrat na začetku
ne. In potem so slišali, da sem tujka in konec.
(Alina, april 2004.)
Poleg tega, da jim skoraj nihče ne želeli oddati
stanovanja, je problem tudi finančno breme na-
stanitve. Glede sredstev za plačevanje najemnine
so begunci, dokler nimajo lastnih prihodkov,
povsem odvisni od denarne pomoči ministrstva
za notranje zadeve. Na podlagi prejšnje ureditve
je bila višina denarnega nadomestila za nastani-
tev odvisna od povprečne neprofitne najemnine
(Uredba ... 1996). V letu 2001 je znašala med
17.300 in 28.400 tolarjev (Nacionalni stano-
vanjski program 2000). Z novo uredbo je višina
denarnega nadomestila odvisna od števila dru-
žinskih članov in jo določijo v skladu z ustreznim
odstotkom osnovnega minimalnega dohodka
za največ tri leta od dneva pridobitve statusa
begunca (Uredba ... 2004). Avgusta 2004 je za-
jamčeni osebni dohodek znašal 54.385 tolarjev
(Dogovor ... 2004). Denarna pomoč le stežka
zadostuje za kritje visokih najemnin in ostalih
stanovanjskih stroškov, zato so mnogi izrazili
željo, da bi imeli možnost priti do neprofitnih
stanovanj, kar pa jim je kot tujcem s stalnim
prebivališčem onemogočeno.
Iz pripovedi sogovornikov je razvidno, da
se zaradi težav pri iskanju stanovanj številni
oprejo na neformalno socialno mrežo. Pomen
304
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
teh poudarjajo tudi nekatere NVO, ki beguncem
pomagajo pri iskanju stanovanja. Tako so infor-
matorji iz nekdanjih republik Jugoslavije lažje
našli stanovanje prek sorodnikov in prijateljev,
skoraj vsi pa so poudarili, da bi brez prijateljev,
ki so jih spoznali v Sloveniji, veliko dlje iskali
stanovanje:
To so bili problemi. Težko dobiš stanovanje v
Ljubljani. Mislim, za slovenske ljudi je lahko.
Jaz rabim naslov, moram biti prijavljen. Zato
so prijatelji pomagali, so na Internetu gledali.
[...] Naslov stalnega prebivališča so mi najprej
dali prijatelji, da sem lahko naprej urejal vse
papirje. (Jul, maj 2004.)
Nastanitev je eno izmed ključnih področji in-
tegracije beguncev. S tem problemom se soočijo
takoj, ko pridobijo status begunca in si začnejo
urejati samostojnejše življenje. To področje je
povezano tudi s pravico do zaposlitve in soci-
alnega varstva, zato neurejenost stanovanjske
problematike pelje v začaran krog:
Najprej smo morali dobiti stanovanje in pred
tem nismo mogli do potnih listov. Bilo je na-
porno, da je odločba, debel pok listov, tisto,
s čimer ljudem dokazuješ svojo identiteto.
Ljudje tega tudi niso poznali. Potem smo
lahko šele zaprosili za potne Hste, mesec in
pol po odločbi, in je trajalo dva, tri tedne,
da smo jih dobili. In sedaj, ko jih imamo,
lahko šele vlagamo za vse ostalo - delovno
dovoljenje, socialno pomoč, otroški dodatek
itd. In traja, da pridobiš vse te dokumente.
(Tara, april 2004.)
Podobno je doživela Alina:
Brez stalnega prebivališča nimam potnega
lista in ne morem dokazati, da zares tu
stanujem. Sedaj, ko imam potni list, lahko
grem kam in dokažem, da sem AHna in da
imam vizo, dovoljenje za prebivanje. (Alina,
april 2004.)
Potni list, na katerega je treba čakati tudi do
tri tedne in je drugačen od tistega, ki ga imamo
slovenski državljani, begunce neredko postavi v
neprijeten položaj, saj uradno osebje ni seznanje-
no s tem identifikacijskim dokumentom:
Imam velik potni list. Samo to nosim s seboj.
Bolje bi bilo, če bi imel osebno izkaznico.
Veliko je. Desetkrat vprašal. [Odgovor je bil:]
»Vi ne dobite osebne izkaznice.« (Hakan,
maj 2004.)
socialna pomoč
Od trenutka, ko smo dobili odločbo, pa do
trenutka, ko imaš urejene vse dokumente,
imaš plačano le stanovanje in stvari za šolo
za otroke, drugače pa nič. Ta vmesni čas je va-
kuum, ko nimaš nič za vsakodnevne stroške.
To je res vakuum. (Ahna, april 2004.)
Po prejšnji uredbi o uresničevanju pravic
tujcev, ki jim je bil priznan status begunca, iz
leta 1996 je bil eden največjih problemov ta, da
begunci zaradi dolgotrajnih postopkov pridobi-
vanja dokumentov niso mogli uveljavljati pravice
do socialne pomoči kar nekaj mesecev. Bistvena
novost, ki jo prinaša nova uredba, je začasna
denarna pomoč, ki je namenjena beguncem
v prvih šestih mesecih po pridobitvi statusa.
Begunci so do tovrstne pomoči upravičeni, če
so v Slovenji brez vsakršnih dohodkov in pre-
moženja. Višina začasne denarne pomoči pa se
določi v višini minimalnega dohodka (Uredba
... 2004). Kljub temu so begunci v tem obdobju
v precej nezavidljivem položaju, saj so postopki
urejanja dokumentov dolgotrajni. Dokler pa si le
teh ne priskrbijo, se ne morejo prijaviti na zavod
za zaposlovanje in center za socialno delo.
Denarno pomoč beguncem dajejo tudi ne-
katere NVO, kar je včasih ponižujoča izkušnja.
Alina je dobila občutek, da prosjači, zato ji je
postalo nerodno trkati na vrata in prositi za po-
moč. Vendar je bila to edina rešitev, saj lastnega
dohodka še ni imela:
Zares bi rada začela delati. Rada bi se osamo-
svojila. Povsod spraševati in prositi za denar
in same prošnje, to je zame že mučno. Beseda
»prošnja« je zame že pravo mučenje. (Alina,
april 2004.)
305
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
INFORMIRANJE IN SOOČANJE
Z URADNIKI
Dolgotrajen proces pridobivanja potrebnih do-
kumentov, ki po navadi traja več mesecev, in
obiske uradov so mnogi sogovorniki označili
kot neprijetno izkušnjo, ker uradne osebe ne po-
znajo dokumentov, ki jih dobijo osebe s statusom
begunca. Tako se je Jul vprašal:
Zakaj nimajo informacij o nas? Moraš vse
povedat, ves čas moraš razlagat. [...] Papirji
za bivanje, potrdila, za službo, naslov. Zdaj
imam vse urejeno, ampak res traja. Nekatere
moraš čakati dva meseca, za delo. Veliko časa
samo za papirje. (Jul, maj 2004.)
Nekateri sogovorniki, ki imajo status begun-
ca že nekaj let, so se zlasti na začetku urejanja
dokumentov soočili z velikim pomanjkanjem
informacij. Nekatere družine so se na primer
pritožile, da niso bile obveščene o možnosti
otroškega dodatka. O tej pravici so izvedele
po naključju. Tisti, ki imajo stike z nevladnimi
organizacijami, iščejo informacije tudi pri njih.
Sploh na začetku, ko jim je priznan status,
so vsi begunci zelo zmedeni. Nobeden jim ne
ve natančno povedati, kaj se bo zdaj z njimi
dogajalo, kam bodo šli. In tukaj lahko zelo
veliko naredi ta prostovoljna mreža ljudi. Če
so ti dobro seznanjeni s tem, kaj se dogaja in
kako stvari potekajo, lahko na ta način veliko
pripomorejo, da so tudi begunci bolj samo-
zavestni« (Predstavnica Fundacije Gea 2000
Vanja Dina Dobovičnik, 21.4. 2004.)
Na uradih so imeli begunci različne izkušnje
z uslužbenci. Za nekatere je bil problem jezik.
Uradniki večinoma uporabljajo slovenščino, ki
je po besedah informatorjev mnogi na začetku
ne razumejo.
Sedaj kar govorim svojo slovenščino, ker jo
tako in tako rabim in moram vaditi. Vprašam
včasih tudi še na primer v angleščini, oni pa
mi odgovorijo v slovenščini. In jaz jih razu-
mem. [...] Pri nas ni bilo nobenih problemov
pri pridobivanju dokumentov. Sem pa slišala
za veliko ljudi, da so imeli probleme pri prido-
bivanju dokumentov in z jezikom na raznih
uradih. (Alina, april 2004.)
ZAPOSLOVANJE
Zaposlitev vsakomur zagotavlja stalni prihodek
in s tem povezani socialno varnost in ekonomsko
neodvisnost. Zaposlitev je za osebe s statusom
begunca pomembna tudi zaradi stika z ljudmi,
socialne integracije in priložnosti za morebitne
pozitivne spremembe v življenju.
Imam diplomo, svoj poklic, vse. [...] Rada bi
to uporabila, da bi imela svojo plačo, svojo
službo, da bi imela neko prihodnost. (Alina,
april 2004.)
Osebe s statusom begunca dobijo osebno
delovno dovoljenje za nedoločen čas in se lahko
vključijo v trg dela pod enakimi pogoji kot ostali
državljani Slovenije. Kljub temu je vprašanje,
kako priti do zaposlitve, osrednje. Ena izmed
ključnih težav, s katero se soočajo begunci pri
iskanju zaposlitve, je tesno povezana z (ne)zna-
njem jezika. Tekoče govorno in pisno znanje
slovenskega jezika je namreč neuradni pogoj za
večino delovnih mest.
Zato je zelo pomembno, da se dobro naučimo
jezika. Potem imamo izpit in če ga opraviš,
dobiš diplomo in tako lahko dobiš tudi držav-
ljanstvo. In seveda tudi tako je dobro znati
jezik, za službo in tako. (Alina, april 2004.)
Zaradi specifičnih okoliščin, ki so begunce
prisilile v beg iz matične države, pogosto nimajo
ustreznih dokazil in dokumentov, ki bi potrjevali
njihovo stopnjo izobrazbe. Postopki nostrifi-
kacije spričeval in diplom lahko trajajo leta.
Beguncem brez dohodkov in drugih prejemkov
stroške nostrifikacije krije ministrstvo (Uredba
... 2004). Tara je svoje izkušnje z nostrifikacijo
diplome opisala takole:
Za mojo diplomo je trajalo skoraj eno leto.
Za nostrifikacijo ne potrebuješ samo ocene
in predmete, ampak tudi število ur. Mož je
imel tiste ure, jaz pa nisem imela. Probala
sem prek prijateljev, ki smo skupaj študirali,
da sem končno dobila spisek z urami. (Tara,
april 2004.)
Pri iskanju zaposlitve begunci pogosto nale-
tijo na posredno ali neposredno diskriminacijo
na trgu delovne sile. Eden izmed vzrokov za to
306
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
je tudi ta, da delodajalci ne poznajo begunske
problematike. Pisanje prošenj se lahko vleče
v nedogled, zaradi negotovega ekonomskega
položaja pa so begunci pripravljeni poprijeti za
kakršno koli delo:
Veste koliko sem jih jaz napisala?! Samo
sedemnajst odgovorov sem dobila. Od več
kot 150 prošenj. Zdaj me vprašajo, če spre-
jemam vsako delo. Sprejemam. Pa nič. Pa
ne, da sem obupala. Samo ne vem, kam bi še
pisala. (Tita, maj 2004.)
Zaradi težav, s katerimi se srečujejo begunci
pri vstopu na trg delovne sile, so trije sogovorniki
razkrili svoj položaj tudi v medijih, sicer pa se je
po mnenju predstavnice NVO večina tistih, ki
so našli zaposlitev, pri iskanju oprla na prijatelje
in znance:
Ne poznam primerov, da bi zaposlitev dobili
po čisto uradni poti, pri neznani firmi. Več-
inoma to poteka preko prijateljev, ljudi, ki jih
spoznajo v času postopka, tudi prek rojakov.
[...] Zavod za zaposlovanje je tukaj čisto bos.
(Vanja Dina Dobovičnik, 21. 4. 2004.)
Da so prijatelji tisti, na katere se lahko zane-
seš v trenutkih brezupa, poudarja tudi Jul:
Prijatelji mi pomagajo preživeti. Tudi delam,
ampak to ni delo delo. Da dobim tri ure dela
na teden, ni nič. (Jul, maj 2004.)
Na poti do zaposlitve in s tem samostojnega
življenja begunci naletijo na številne ovire. Za-
radi težav, ki beguncem omejujejo dostop na trg
delovne sile, so se prisiljeni oprijeti tudi dela na
črno, o katerem so govorili z rahlo zadržanostjo.
Nujnost preživetja s pomočjo različnih strategij
se zavedajo tudi predstavniki NVO:
Bili so problemi, ko je kdo hodil na slovenski
jezik, in potem je moral plačati stanovanje in
ga potem nekaj časa ni bilo na slovenskem
jeziku, ker je pač tisti čas delal. Vse skupaj
ne gre. (Predstavnik Slovenske filantropije
Franci Zlatar, 21. 4. 2004).
izobraževanih
Izobraževanje je pomemben dejavnik v procesu
družbeno-kulturne integracije, hkrati pa je eno
tistih področij, ki spodbuja osebnostni razvoj,
krepi socialne stike ter omogoča boljše možnosti
pri vstopu posameznika na trg delovne sile.
Obiskovanje osnovne šole je v Sloveniji obvez-
no za vse otroke ne glede na njihov pravni status.
To določa tako Uredba o pravicah in dolžnostih
beguncev v RS (2004) kot Zakon o osnovni šoli
(2005). Šolski sistem ima pri procesu integraci-
je begunskih otrok zelo pomembno vlogo (gl.
Bešter 2003). Otroci so prek šolanja vključeni
v življenje večinske družbe, še preden pridobijo
status begunca. Tako so prvi, ki se spoprimejo s
predsodki družbe, in prvi, ki se vanjo vključijo.
Težave je omenil srednješolec Georg, ki je na-
letel na nestrpnost nekaterih sošolcev. Narobe
pa ima osnovnošolka Vanesa po besedah njene
mame dobre izkušnje:
Zelo dobro se razume z učiteljico. In le prvi
mesec ni bila še preveč navdušena, potem
pa je začela govoriti slovensko in sedaj ji gre
zares dobro. [...] Sošolci nimajo problemov s
tem, če je ona tujka. Absolutno so jo sprejeli.
Hvala bogu, ker sem se na začetku bala, kako
se bo počutila v šoli, kako bodo ravnah z njo.
In sem jo zato vedno spraševala, če je v šoli
vse v redu. Potem mi je enkrat rekla: Ampak,
mama, zakaj me vedno sprašuješ, kako je v
šoli s sošolci? Nimam problemov z njimi, oni
so moji prijatelji. (Alina, april 2004.)
Poleg tega da otroci v šoli pridobivajo nova
znanja, tam vsak dan prihajajo v stik z vrstniki,
se z njimi spoprijateljijo in se na ta način lažje
vključijo v večinsko družbo kot odrasli:
Pogosto po šoli nekam grejo, ali v kino, ali
kolesarit, rolat. Se pogovarjajo po telefonu
kar naprej. (Tara, april 2004.)
Čeprav je šolanje brezplačno, je za starše fi-
nančno breme. Velik strošek so zlasti učbeniki in
ekskurzije. Na tem področju jim je priskočila na
pomoč ena od nevladnih organizacij, pomagajo
pa si tudi s šolskimi skladi.
Tudi učbenike ima zastonj, od šole, že od za-
četka septembra. (Alina, april 2004.)
307
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
UČENJE SLOVENSKEGA JEZIKA
Znanje jezika je osnova za integracijo posamez-
nika v družbo, saj je sicer človek izključen iz
družbenega življenja. Težave ima pri vsakdanji
komunikaciji, še zlasti pri iskanju zaposlitve
(Verlič Christensen 2002: 118).
Otroci, ki so vključeni v šolski sistem, nimajo
pravice do brezplačnega tečaja slovenščine. Če
so dovolj zgodaj vključeni v osnovno šolo, učenje
slovenščine ni poseben problem. Zgodi se celo,
da želijo govoriti slovensko tudi doma s svojimi
družinskimi člani. Na ta način otroci v družin-
skem okolju delujejo kot most med maternim in
slovenskim jezikom:
Mlajša govori slovensko, ampak ona nama
noče prevajati, razume pa vse. Ona ne razu-
me točno razlike med našim in slovenskim
jezikom. Če jo na primer vprašam, kaj je
»steklenica«, mi ne pove besede v našem
jeziku, temveč gre iskat steklenico in mi jo
pokaže. (Alina, april 2004.)
Zaradi želje po identifikaciji z vrstniki Ika tudi
v družinskem krogu uporablja slovenski jezik.
Hčerka Ika ima zdaj ta problem, da noče go-
voriti v svojem jeziku. Dobila je tisti odpor.
Tudi doma odgovarja samo v slovenskem
jeziku. Noče izstopati in jo je sram v šoli,
če pove kakšno besedo z naglasom našega
jezika. (Tara, april 2004.)
Problemi nastajajo, ko je kdo vključen že v
višji razred osnovne šole oziroma v srednjo šolo.
Srednješolcu Georgu učitelji pri večini pred-
metov sicer tolerirajo slovnične napake, pove
njegova mama, pri slovenščini pa naj bi bilo to
neizvedljivo.
Odrasli, ki se ne morejo več vključiti v šolski
sistem, so upravičeni do brezplačnega tečaja
slovenščine, ki se ga lahko udeležijo na jezikovni
šoli Palatin, dodatno učno pomoč pri učenju
slovenščine daje tudi Slovenska filantropija.
Tečaj slovenskega jezika, ki obsega skupaj 300
ur (štirikrat po štiri ure na teden), je za begunce
obvezen in se izvaja v obdobju šestih mesecev od
dneva pridobitve statusa begunca. Ko sta Tara
in njen mož prišla v Slovenijo, organiziranega
tečaja še ni bilo, zato sta se slovenskega jezika
naučila sama.
Že od samega začetka sem mnenja, da če
živiš v državi in imaš namen tukaj ostati,
moraš znati ta jezik. Sami smo se učili, nis-
mo šli na tečaj, sama prek učbenikov [...]. V
roku enega leta smo se naučili jezika. Takrat
nismo imeli možnosti jezikovnega tečaja.
Takrat so slovenski jezik učili le prostovoljci
in prostovoljke na Slovenski filantropiji. Rada
bi šla na tečaj, da bi bolj pravilno govorila in
izboljšala svojo slovenščino. A pravijo, da če
sem že naredila izpit slovenskega jezika, da
mi ne pripada. (Tara, april 2004.)
Sogovorniki so s tečajem zadovoljni, obenem
pa poudarjajo tudi njegov pomen. Posameznik,
ki govori in razume jezik družbe, v kateri se znaj-
de, ima prav gotovo boljše možnosti za uspešno
integracijo, tudi zato, ker jezikovne spretnosti
močno olajšajo urejanje pravnih zadev na raz-
ličnih uradih.
Ja, definitivno je tečaj moj glavni vir znanja
slovenščine. Potem ko sem začela hoditi na
tečaj, sem tudi začela govoriti. Prej sem govo-
rila le angleško. (Alina, april 2004.)
Nekateri begunci poudarjajo, da se sloven-
ščine lažje naučijo tisti, ki so prišli iz slovansko
govorečih držav in predlagajo, da bi bil za ostale
tečaj obsežnejši. Podobno meni tudi Nina Bra-
dic, ki ima dolgoletne izkušnje s poučevanjem
slovenskega jezika:
Ker oni mene ne morejo dojeti, če naredim
dvesto besed na teden. Kdaj se jih bodo pa
naučili? In potem samo šibam dalje. Oni
so potem čisto zmešani od te snovi« (Nina
Bradič, 19. 4. 2004).
zdravstvo
Begunci so bili v času bega iz matične države
izpostavljeni različnim stresnim situacijam. Ob
pridobitvi statusa, ko postanejo upravičeni do
osnovnega zdravstvenega zavarovanja, je tako
njihovo zdravstveno stanje posledica negotove-
ga preteklega obdobja. Tudi če so sogovorniki
omenjali zdravstvene probleme in težave na po-
dročju duševnega zdravja, ni nujno, da so zaradi
tega vselej iskali pomoč zdravnikov ali drugih
strokovnjakov:
308
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
V celem življenju sem rabil enkrat zdravnika.
Ne spim, sanjam samo o duhu, o duši. Vojna.
Ne ješ hrano, puške, bombe. Grozno. (Jul,
maj 2004.)
Tisti, ki so se morali izseliti iz matične drža-
ve, so podvrženi velikim pritiskom, tako zaradi
razmer v domači državi kot tudi zaradi prihoda
v popolnoma novo okolje. Največkrat se ta stres
po prihodu v nov kraj kaže kot izolacija, brezup
in občutek negotovosti. Pogosto so soočeni ne
le s spremembo jezika in kulture, ampak tudi
s sovražnostjo in brezbrižnostjo večinske po-
pulacije (Helman 1996: 309).
Vprašanje zdravja beguncev zajema tudi
pravni vidik oziroma pravico do zdravstvenega
zavarovanja. Begunci so upravičeni do zdrav-
stvenega varstva v skladu s predpisi, ki urejajo
zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje
(Uredba... 2004). Vendar zakon o zdravstvenem
zavarovanju in zdravstvenem varstvu ni v skladu
z ženevsko konvencijo. Pogoji na področju zdrav-
stva za begunce namreč niso izenačeni s pogoji,
ki jih imajo drugi tujci z dovoljenjem za stalno
bivanje v Sloveniji. V praksi se to kaže tako, da
imajo begunci namesto zdravstvene izkaznice
potrdilo, ki dokazuje, da je plačnik njihovega
zdravstvenega zavarovanja ministrstvo za notra-
nje zadeve (Glavič et al. 2004: 18). Glavni pro-
blem za begunce, ki obiščejo zdravstveni dom,
je po njihovih besedah ta, da zdravstveni delavci
ne poznajo begunskega statusa in pripadajočih
pravic. To kažejo interakcije med zdravstvenimi
delavci in begunci, ko ti pridejo v zdravstveni
dom. Največkrat se pokaže, da osebje zdrav-
stvenega doma ne pozna potrdila ministrstva za
notranje zadeve, ki ga imajo begunci.
Bistvena težava v zdravstvu je to, da nimamo
enakih pravic kot ostali prebivalci Slovenije.
S statusom begunca bi morali pridobiti tudi
te pravice. Radi bi dobili zdravstvene kartice,
ki so bolj praktične oziroma se jih sestre ne
ustrašijo že od daleč, tako kot se zdaj potrdila
[...]. Zdravstveni uslužbenci tega potrdila več-
inoma ne poznajo in telefonirajo na socialno
službo in preverijo. Glasno sprašujejo druge,
če kaj vedo o tem, tako da nam je pogosto
nerodno, ker vsi v čakalnici to slišijo. (Selena,
maj 2004.)
Zgodilo se je tudi, da sta zdravnik in medicin-
ska sestra spraševala ostale paciente v čakalnici,
ali kaj vedo o osebah s statusom begunca. Na ta
način sta spravila v zadrego pacienta, ki je bil
deležen vprašanj o svojem zdravju vpričo vseh
v čakalnici:
Enkrat grem na Vič v dom k zdravniku.
Zdravnik pride ven. Rečem, ne morem pred
ljudmi. Gre medicinska sestra, imam papirje
od urada za tri mesece zavarovanje. Tam
sedi petdeset ljudi. [Zdravnik vpraša:] Kaj je
narobe s tabo? Rečem: gremo noter, mene
boli, ne morem tukaj. Ne, reče, kako govoriš?
Do you speak Enghsh? Ne, rečem, razumem
slovensko. Gremo noter, rečem trikrat. Če me
kaj boH, nočem pred drugimi o tem govoriti.
Zdravnik je samo govoril, me ni spustil noter.
(Jul, april 2004).
Nekateri informatorji so povedali, da so zara-
di nepoznavanja njihovih papirjev dolgo čakali
v čakalnici in se prerekali, da so sploh smeli k
zdravniku. Imeli so tudi izkušnjo, da so jih po-
slali v Azilni dom, ki sploh nima zdravnika, ali
pa so zaradi istega problema morali priti tudi
do po trikrat.
Enkrat sem bil bolan. Zob me je bolel. Sem
šel v Šiško v bolnišnico. In tam je bilo grozno.
Nimajo informacij o naših papirjih. Vprašam,
če lahko dobim doktorja. Gleda papirje in
pravi, da na te papirje ne more. Da moram v
Azilni dom. (Hakan, maj 2004.)
Drugi veliki problem, s katerim so se morali
soočiti naši sogovorniki, je jezikovna pregrada.
Z zdravniki so se največkrat pogovarjali po
angleško ali srbsko oz. hrvaško, ker je bilo
njihovo znanje slovenščine na začetku še dokaj
omejeno.
Posledica nenavadnih dokumentov, omeje-
nega osnovnega zdravstvenega zavarovanja in
slabe jezikovne komunikacije je ta, da ne gredo
k zdravniku, če to ni zares neizbežno. Zaradi
nepoznavanja pravic beguncev se podobni pro-
blemi (nedostopnost zdravil) pojavijo tudi v
nekaterih lekarnah.
309
KATJA DOLINAR, TINA GLAVIČ, SAŠA ZUPANC
SKLEPNE MISLI
Večkrat lačen zaspim. Ampak tiho. (Jul, maj
2004.)
Svet v katerem danes vsi živimo, je plavajoč
teritorij, na katerem se krhki posamezniki
soočajo s porazno stvarnostjo. (Maffesoli v
Bauman 2002: 263.)
V našem primeru so »krhki posamezniki«
begunci, ki so morali zapustiti svoje domove.
V Sloveniji naletijo na toge birokratske postop-
ke pri pridobivanju potrebnih dokumentov,
neinformiranost uradnikov in zdravstvenih
delavcev o njihovem statusu in navsezadnje s
ksenofobičnimi odzivi. Tako so pravna določila
bolj črka na papirju; ni natančno opredeljeno,
kdo in na kakšen način jih bo realiziral, ali pa
tisti, ki bi jih morali realizirati, ne prepoznajo
svoje odgovornosti.
Pri izhodu iz začaranega kroga, ki se prične
z iskanjem stanovanja, prijavo bivanja, iskanjem
službe in preseganjem jezikovnih pregrad, so
nekateri begunci svoje probleme predstavili v
medijih, mnogi pa se pri urejanju življenja v
Sloveniji opirajo na svoje socialne mreže, če jih
seveda imajo.
Več ljudi, kot pozna begunec in mu lahko po-
magajo, lažje mu je. Tisti, ki nima socialnih
mrež, je povsem odvisen od institucij. (Vanja
Dina Dobovičnik, 21. 4. 2004.)
Mehčanje družbenih ločnic med priseljenci in
večinsko družbo je temelj uspešne integracijske
politike, saj bi moralo biti »vključevanje imigran-
tov v 'novo družbo' praksa, ki ne zadeva zgolj
skupin imigrantov, temveč gre za skupni druž-
beni projekt, v katerem vse strani pridobivajo«
(Zavratnik Zimic 2003: 1147).
Pri integraciji, ki je dvosmeren proces, igra
pomembno vlogo civilna družba, zlasti nevladne
organizacije, verske skupnosti, kulturna društva
in mediji. Mediji lahko veliko pripomorejo k
ozaveščanju prebivalstva o življenju beguncev
in njihovem vključevanju v novo okolje. Po drugi
strani pa je treba tudi samim priseljencem za-
gotoviti ustrezne informacije o družbi sprejema
in njeni kulturi.
310
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
LITERATURA
Bauman, Zygmunt (2002), Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf..
Bešter, Romana (2002), Politike vključevanja priseljencev v večinsko družbo. V: Pajnik, Mojca,
Zavratnik Zimic, Simona (ur.), Migracije - globalizacija - Evropska unija. Ljubljana: Mirovni
inštitut (83-123).
Dogovor o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005 (2004). Uradni list RS, št.
55/2004.
Dolinar, Katja, Korun, Maja, Lazar, Tina, Medle, Bojana, Šribar Juvančič, Luna (2004), »Zakaj
nimajo ljudje informacij o nas? Moraš vse povedat, ves čas moraš razlagat.«: Integracija - Primeri
izkušenj beguncev v Sloveniji. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo in kulturno
antropologijo (seminarska naloga).
ECRE (2002), Stališče o integraciji beguncev v Evropi. Prevod D. Sedlak, D. Premelč. London,
Bruselj: European Council on Refugees and Exiles.
Glavič, Tina, Lukavačkić, Laura, Skale, Tanja (2004), Integracijska politika in programi v Sloveniji:
Pregled sedanjega stanja in praks. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kul-
turno antropologijo (seminarska naloga).
Helman, Cecil G. (1996), Culture, Health and Ilness: An Introduction for Health Professionals.
Oxford, Boston, Johannesburg, Melboume, New Delhi, Singapure: Buttemourt-Heinemann
(3. izdaja).
Nacionalni stanovanjski program (2000). Uradni Ust RS, 43/2000.
Stubbs, Paul (1996), Creative negotiations: Concepts and practice of integration of refugees, displa-
ced people and local communities in Croatia. V: Jambrešić Kiri, Renata, Poverzanović, Maja (ur.).
War, Exile and Everyday Life. Zagreb: Institute of Ethnology and Folklore Research (31-40).
Studen, Andrej (1995), Stanovati v Ljubljani. Ljubljana: Institutum studiorum humanitatis.
Uredba o pravicah in dolžnostih beguncev v Republiki Sloveniji (2004). Uradni list RS, 33/2004.
Uredba o uresničevanju pravic tujcev, ki jim je bil priznan status begunca (1996). Uradni list RS,
44/1996.
Verlič Christensen, Barbara (2002), Evropa v precepu med svobodo in omejitvami migracij. Ljub-
ljana: Fakulteta za družbene vede.
Zakon o osnovni šoli (2005). Uradni list RS, 23/2005.
Zavratnik Zimic, Simona (2003), Etika skrbi v migracijskih politikah: Trg dela vs. »trg« človekovih
pravic. Teorija in praksa, 40, 6: 1143-1154,
311
Ilse Derluyn, Eric Broekaert
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
uvod'
Po podatkih ameriškega odbora za begunce (Uni-
ted States Committee for Refugees, Inglebly 2005)
je do konca leta 2003 zaradi organiziranega
nasilja zapustilo dom okoli 35,5 milijona ljudi.
Večina (23,6 milijona) jih je našla zatočišče zno-
traj meja svoje države. S tem so postali »notranje
razseljene osebe«. 11,9 milijona ljudi je poiskalo
zatočišče v tujini in tako so postali begunci
(ibid.). Le manjšina med njimi je poiskala zato-
čišče v Evropi (7 %) ali Severni Ameriki (3 %).
Največje breme beguncev je tako naloženo ne-za-
hodnim državam; v državah Srednjega Vzhoda
je 37 % svetovne begunske populacije, v Afriki
27 %, v južni in osrednji Aziji pa 16 % (Ingleby,
2005). Približno polovica svetovne begunske
populacije je otrok in mladostnikov, mlajših od
18 let (Bhabha, Young 1999, UNHCR 2004,
Westermeyer 1991). Med njimi so mladoletne
osebe brez spremstva - otroci in mladostniki,
ločeni od staršev ali zakonitih oziroma dejan-
skih skrbnikov (SCEP 2004). Ta skupina otrok
in mladostnikov brez spremstva odraslih oseb
je najranljivejša skupina begunske populacije
(Halvorsen 2002).
Tako v evropskem kot svetovnem merilu nam
za to skupino primanjkuje natančnih podatkov.
Ocenjujejo, da je otrok in mladostnikov brez
spremstva nekako od 2 do 5 % od približno 20
milijonov vseh begunskih otrok (Bhabha, Young
1999, Bruce 2001). Organizacija Save the Chil-
dren ocenjuje, da je med begunsko populacijo
vselej vsaj sto tisoč otrok brez spremstva (Rux-
ton 2000). Zaradi pomanjkljivih registracijskih
sistemov statistični podatki različnih držav niso
nujno primerljivi. Do nedavnega podatkov o tej
skupini sploh niso sistematično zbirali, pa tudi
definicije, kdo je »otrok brez spremstva«, se v
različnih državah razlikujejo. Zato verjamemo,
da so številke otrok brez spremstva višje, kot
jih navajajo uradne statistike (Halvorsen 2002,
Hunter 2001).
Definicija mladoletnih beguncev brez sprem-
stva vsebuje tri ključne elemente: da so begunci,
da so mladostniki ali otroci in da so brez sprem-
stva odrasle osebe. Kot begunci so iztrgani iz
domačega okolja, doživljajo večkratne izgube,
preživljajo travmatične izkušnje v matični državi
in na poti do nove države, imajo težave s prila-
gajanjem na novo okolje in negotovo prihodnost
v sprejemni državi (gl. na primer Baker 1999,
Derluyn, Wille, De Smet, Broekaert 2005, Weine
et al. 1998, Ying 1999). Ker so to otroci in mlado-
stniki, so v razvojnem procesu, značilnem za to
obdobje, denimo v zvezi z oblikovanjem identi-
tete (Adjukovič 1998, Bruce 2001). Te izkušnje,
težave in izzive morajo preživeti brez podpore
in vodenja staršev ali druge zaupanja vredne
odrasle osebe (gl. na primer Elbedour, Bensel,
Bastien 1993, Ressler Boothby, Steinbock 1988,
Thabet, Vostanis 2000).
mladoletni begunci in begunke
brez spremstva v belgiji
Mladoletni begunci brez spremstva so nedavno
»odkrita« skupina v Belgiji. Šele v devetdesetih
so začeli o njih govoriti kot o posebni skupini.
Značilna je nejasnost v zvezi z njihovo obrav-
navo. Ali bi moral biti v prvi vrsti poudarjen
njihov begunski status in bi jih zato obravnavali
podobno kot odrasle begunce ali pa bi moral
biti v ospredju njihov status mladoletnih oseb
in bi jih zato obravnavali kot druge mladoletne
osebe v Belgiji, ki potrebujejo posebno skrb in
podporo?
313
ILSE DERLUYN, ERIC BROEKAERT
Od »odkritja« mladoletnih beguncev brez
spremstva kot skupine je njihovo število naraslo.
Zaradi tega se je pritisk na sistem socialnega
varstva za mladostnike, da poskrbijo tudi za
otroške begunce brez spremstva, povečal. Leta
2001 je belgijska azilska zakonodaja doživela
večje spremembe; finančna pomoč, ki so jo prej
dobili vsi prosilci in prosilke za azil, se je skrčila
le na prosilce in prosilke v drugi fazi azilskega
postopka. Tisti v prvi fazi imajo zgolj pravico
do materialne pomoči - sprejem v vehke zbirne
begunske centre ali namestitev v manjše enote.
Ti spremembi, povečan pritisk na običajen
socialnovarstveni sistem za mladostnike (zara-
di povečanega števila mladoletnih beguncev)
in spremenjen sistem pomoči, sta pripeljali do
organizacije posebnega, vzporednega sistema
pomoči za mladoletne prosilce za azil brez
spremstva, ki je bolj povezan z azilskim siste-
mom za odrasle kot pa z običajnim sistemom
pomoči za mladino. Razlog je deloma v belgijski
ustavni ureditvi; medtem ko je za prosilce za azil,
tudi mladoletne, odgovorna zvezna vlada, sta za
skrb za mladino odgovorni lokalni vladi flamske
in francoske skupnosti (socialnovarstveni sistem
na področju mladine je v njuni pristojnosti).
Zaradi tega imamo v Belgiji dva različna sistema
pomoči mladoletnim beguncem brez spremstva,
in sicer glede ena njihov pravni status; mlado-
letniki brez spremstva, ki so zaprosili za azil, so
preskrbljeni po sistemu pomoči, ki ga je ustvarila
zvezna vlada, tisti, ki niso zaprosili za azil, pa so
odgovornost lokalnih vlad flamske in francoske
skupnosti.
Belgijski državni organi, ki izdajajo dovo-
ljenja za prebivanje, uporabljajo tole definicijo
mladoletnika brez spremstva odrasle osebe:
»mladoletnik brez spremstva je vsak državljan
katere koli države, ki ne izhaja iz evropskega
ekonomskega prostora, ni dopolnil 18 let in
vstopi na belgijski teritorij ali tu živi brez pri-
sotnosti očeta, matere, zakonitega skrbnika ali
zakonskega partnerja« (Urad za tujce 2002).
Čeprav lahko mladoletne begunce brez
spremstva po tej definiciji zlahka razpoznamo
kot posebno skupino, je upravičenost takega
razločevanja vprašljiva. Je utemeljevanje sistema
pomoči na podlagi njihovega pravnega statusa
(prosilci za azil ali ne-prosilci za azil) pravi na-
čin, da zagotovimo varovanje pravic otrok in
mladine? Dejstvo je, namreč, da so to mlado-
letne osebe v posebnih okoliščinah, navadno
težavnih, zaradi tega vsi potrebujejo primerno
skrb in podporo.
Statistični prikaz
Ni mogoče podati zanesljive statistične ocene
mladoletnih beguncev brez spremstva, ki živijo
v Belgiji. Sistematično popisovanje te skupine
vodijo šele nekaj let in statistični podatki iz raz-
ličnih virov so včasih različni. Pri mladoletnih
ne-prosilcih za azil je zbiranje podatkov še težje,
najprej zaradi njihovega nelegalnega statusa
v Belgiji, potem pa zaradi omejenega števila
mest za namestitev mladostnikov in posledično
pomanjkljivega popisovanja. Nimajo vsi mlado-
stniki stika z begunskim centrom; nekatere
registrira samo policija. V zadnjih letih je sicer
prišlo do določenih izboljšav pri popisovanju te
skupine ljudi, kar nam omogoča boljši vpogled v
njihove razmere in načrtovanje podpore.
Glede na pravno ločevanje prosilcev za azil
in tistih, ki to niso, podajamo tudi ločen številčni
prikaz obeh skupin. Podatki kažejo, da se je od
spremembe azilske zakonodaje leta 2001 skupno
število vlog za azil drastično zmanjšalo, med-
tem ko se je število vlog za azil mladoletnikov
zmanjšalo le za malenkost (gl. graf 1),
Tabela 1 prikazuje število mladoletnikov brez
spremstva, ki so v zadnjih nekaj letih zaprosili
za azil v Belgiji. O številu mladoletnikov brez
spremstva, ki niso zaprosili za azil, imamo le pri-
bližno oceno, najverjetneje prenizko. Statistični
podatki za leto 2004 niso zanesljivi, večinoma
zaradi novega skrbniškega sistema za mladolet-
ne brez spremstva, ki ga od 1. maja 2004 dalje
izvaja skrbniški urad. Posledično je prišlo do
sprememb pri popisovanju in obravnavi mlado-
letnikov, še zlasti tistih, ki niso prosilci za azil.
Leta 2004 je za azil zaprosilo 679 mladolet-
nih oseb (za 80 izmed njih se je ob medicinskem
pregledu izkazalo, da so polnoletni). Prišli so iz
59 različnih držav, najpogosteje pa iz Konga (86
oseb oziroma 14,4 %), Gvineje (80 oseb oziroma
13.4	%), Afganistana (44 oseb oziroma 7,3 %) in
Ruande (41 oseb oziroma 6,8 %).
Mladoletniki brez spremstva, ki niso zapro-
sih za azil, so večinoma prišH iz Srbije in Črne
gore (105 oseb oziroma 11 %), Afganistana (105
oseb oziroma 11%), Romunije (100 oseb oziroma
10.5	%), Albanije (66 oseb oziroma 6.9 %) in
Moldavije (62 oseb oziroma 6,5 %). Podatki so
za leto 2003.
314
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
Graf 1: Skupno število vlog za azil v Belgiji in število vlog mladoletnih prosilcev in prosilk za azil,
ki so brez spremstva (vir: Urad za tujce^)
Tabela 1 : Število mladoletnikov brez spremstva v Belgiji v zadnjih nekaj letih (vir: Urad za tujce)
Tabela 2: Starostni razpon mladoletnih prosilcev in prosilk za azil (za leto 2004) in mladoletnikov
in mladoletnic, ki niso zaprosili za azil (za leto 2003)
Med mladoletnimi prosilci za azil v letu
2004 je bilo 212 (35,4 %) deklic in 387 (64,6 %)
dečkov. V zadnjih letih narašča število deklic; v
letu 2001 jih je bilo 24 %, leta 2002 32 % in leta
2003 37 %. O razmerju med številom dečkov in
deklic v skupini, ki ni zaprosila za azil, nimamo
podatkov. Večina mladoletnikov v obeh skupina
je stara od 16 do 18 let (tabela 2).
Te značilnosti mladoletnikov brez spremstva
v Belgiji glede njihove starosti, spola in države
izvira so primerljive z drugimi evropskimi dr-
žavami (UNHCR 2004). Specifična belgijska
situacija v zvezi z mladoletniki, ki niso zaprosili
za azil, je, da večinoma želijo v Veliko Britanijo
in jih je policija zaustavila v Belgiji, medtem ko
so bili na poti tja.
315
ILSE DERLUYN, ERIC BROEKAERT
DOVOLJENJA ZA BIVANJE
Konvencija združenih narodov o otrokovih pra-
vicah nalaga zaščito in skrb za vse mladoletne
osebe, še zlasti za tiste brez spremstva. Konvenci-
ja vključuje določilo, da lahko mladoletnike brez
spremstva vrnejo v njihove matične države le, če
je to v »največjem interesu otroka'« in če bo imel
v državi, kamor ga pošiljajo, zagotovljeno skrb in
podporo. Če ta pogoj ni izpolnjen, potem mora
država gostiteljica omogočiti primerno skrb in
podporo, vključno z dovoljenjem za bivanje, do-
kler mladostnik ali mladostnica ne doseže polno-
letnosti. Za različne skupine mladoletnikov brez
spremstva so v Belgiji uvedli različne postopke
pridobivanja dovoljenja za bivanje.
Prva vrsta postopka pridobivanja začasnega
dovoljenja za bivanje je povezana z azilskim
postopkom. Azilski postopek v primeru mla-
doletnikov je enak kot za odrasle. Ključni del
azilskega postopka so kriteriji, podani v ženev-
ski konvenciji iz leta 1951. Konvencija definira
begunca kot »osebo, ki se zaradi utemeljenega
strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, na-
rodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini
ali političnega prepričanja nahaja izven države,
katere državljanstvo ima, in zaradi strahu ne
more zaupati zaščiti svoje države«. Azilski po-
stopek zahteva, da oseba dokaže, da izpolnjuje te
kriterije. V Belgiji ima azilski postopek tri faze. V
prvi (»dublinska faza«) urad za tujce razišče, ali
je Belgija odgovorna za obravnavo azilske vloge
po dublinski konvenciji. V drugi fazi (ugotavlja-
nje dopustnosti) urad za tujce razišče, ali je vloga
za azil dopustna, pri čemer izhaja iz ženevske
konvencije. In v tretji fazi (ugotavljanje argumen-
tov) pooblaščenec glavnega urada za begunce in
osebe brez državljanstva razišče argumentacijo
vloge, pri čemer upošteva kriterije ženevske kon-
vencije. Prosilec ali prosilka za azil ima pravico
do pritožbe v kateri koli fazi postopka. V času
azilskega postopka ima prosilec za azil pravico
do začasnega dovoljenja za bivanje. Če pristojni
organi na koncu postopka odločijo, da vloga za
azil izpolnjuje kriterije ženevske konvencije,
prosilec za azil pridobi status begunca. Če vlogo
zavrnejo, prosilec za azil navadno izgubi pravico
do bivanja v Belgiji, razen kadar gre za posebne
okoliščine - če je to mladoletnik ali mladoletnica
brez spremstva odrasle osebe. V takem primeru
se začne poseben postopek za otroke brez sprem-
stva, ki niso (več) prosilci za azil.
Druga možnost pridobitve začasnega dovo-
ljenja za bivanje je postopek za mladoletne osebe
brez spremstva, ki niso prosilci za azil (ker niso
zaprosili za azil ali so dobili negativen odgovor).
Šele po treh letih in če je takrat oseba še vedno
mladoletna, lahko pridobi dovoljenje za stalno
prebivanje v Belgiji.
Tretja možnost legalizacije bivanja je status
žrtve trgovine z ljudmi. Ta status lahko pridobijo
odrasli in otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi ozi-
roma ekonomskega ali spolnega izkoriščanja. Za
pridobitev statusa je določen poseben postopek,
ki vsebuje stroge kriterije - da zapustijo okolje
izkoriščanja, podajo relevantno izjavo, ki na
sodišču bremeni izkoriščevalca, in sprejmejo po-
moč enega od treh v ta namen določenih centrov.
Če izpolnijo kriterije, lahko pridobijo začasno,
včasih pa tudi stalno dovoljenje za prebivanje.
Četrti mogoči postopek je ureditev bivanja za
odrasle brez statusa in otroke zaradi posebnih
razlogov, kot so humanitarni (integracija v bel-
gijsko družbo), dolgotrajni azilski postopek in
zdravstveni razlogi.
Obstajajo pa tudi mladoletniki in mlado-
letnice, o katerih nimamo nobenih številk, ki
ostanejo v Belgiji brez dokumentov in ki nimajo
stika z državnimi organi in službami. Življenje
v takih razmerah je zelo tvegano, saj jih močno
izpostavi izkoriščevalskim in drugim zlorablja-
jočim odnosom.
skrbništvo
Od 1. maja 2004 v Belgiji velja zakon, po kate-
rem mora vsak mladoletnik, ki pride v državo
brez spremstva, kakor hitro je mogoče dobiti
pravnega skrbnika. Ta zakon je vpeljal obvezno
pravno zastopstvo mladoletnih, kar prej ni bila
praksa.
Ko mladoletnik pride v Belgijo oziroma ga
ustavi policija, mora policija takoj kontaktirati
skrbniški urad. Ta odloči, kaj se bo zgodilo z
osebo (navadno je to namestitev v begunski
center) in opravi prvo identifikacijo - ime, na-
rodnost, družinske razmere (ali je mladostnik
sam ali ne) in starost. Glede določitve starosti
lahko skrbniški urad odloči, da se opravi me-
dicinska ocena. Če je oseba prepoznana kot
mladoletna, ji določijo skrbnika ali skrbnico.
Naloga skrbnice je, da varuje interese otroka
na vseh življenjskih področjih (dovoljenje za
316
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
bivanje, azilski postopek, namestitev, podpora,
izobraževanje itn.). Mladoletnika tudi zastopa
v vseh pravnih zadevah, npr. spremstvo in pod-
pora pri intervjuju v azilskem postopku. Njena
vloga preneha, ko mladostnik zapusti Belgijo ali
postane polnoleten. Pravno zastopstvo v takih
primerih je neobhodno, če hočemo spoštovati
pravice otrok in adolescentov (Halvorsen 2002).
Potrebno pa bo še nekaj časa, da začne sistem
skrbništva v Belgiji delovati optimalno in najde
svojo vlogo in mesto med različnimi udeleženci
socialnovarstvenega sistema.
sprejem in socialnovarstveni
sistem za mladoletne
brez spremstva
Posledica vpeljave skrbniškega sistema 1. maja
2004 za mladoletne brez spremstva je bila, da je
zvezna vlada organizirala sprejemni krizni-opa-
zovalni-orientacijski center za vse mladoletne
brez spremstva, tako prosilce za azil kakor tiste,
ki niso v azilskem postopku. Namen centra je po-
skrbeti za vse otroke in mladostnike ob prihodu
v Belgijo. Skupaj s skrbniškim uradom ta center
zbira informacije o mladostnikovi identiteti in
pretehta, kam bi lahko mladostnika dolgoročno
namestili. Dolžina bivanja v centru je omejena
na največ štiri tedne.
Po prvem opazovanju in orientaciji je mlado-
letnik nameščen v dolgotrajnejšo obliko bivanja.
Sprejemni sistem je tesno povezan z vrsto dovo-
ljenja za bivanje, ki ga pridobijo mladostniki, kar
je odvisno od tega, ali so vložili vlogo za azil ali
ne. Če se mladostnik v obdobju opazovanja in
orientacije odloči, da bo vložil vlogo za azil, ga
premestijo v institucijo za mladoletne prosilce za
azil, ki je odgovornost belgijske zvezne vlade. Za
to skupino ljudi je predvidenih 543 mest, ki so
večinoma posebni oddelki v velikih begunskih
centrih. Obstajajo le trije begunski centri manj-
šega tipa (vsak je za 16 oseb), ki so namenjeni
samo mladoletnim prosilcem za azil, in nekaj
mest je za tiste, ki želijo živeti sami.
Če mladoletna oseba ne vloži vloge za azil,
je zanjo odgovorna lokalna vlada flamske ali
francoske skupnosti. Flamska skupnost je orga-
nizirala dva manjša centra (s skupno 35 mesti)
za sprejem mladoletnikov, ki niso zaprosili za
azil. Ker so te kapacitete premajhne, mora veliko
mladoletnikov brez spremstva čakati v kriznem
sprejemnem centru dlje, kot je dovoljeno, neka-
teri tudi do 8 mesecev, nekateri pa nikoli niso
premeščeni v druge oblike bivanja.
Pomembno je opozoriti na visoko število
mladoletnikov in mladoletnic brez spremstva,
ki izginejo kmalu potem, ko jih zajame policija
ali ko jih namestijo v krizni sprejemni center
(Pauw 2002, Verlinden 2004). Čeprav je med
njimi verjetno največ takih, ki so jih zaustavili na
poti v Veliko Britanijo in iz sprejemnih centrov
odidejo, da bi zopet poskusili doseči bregove
»obljubljene dežele«, pa so med njimi zagotovo
tudi otroci, ki so prisilno vrnjeni v okolja, kjer
so bili izkoriščani. Vsi pa so nedvomno izpo-
stavljeni izkoriščanju in zlorabam.
Po konvenciji združenih narodov o otrokovih
pravicah mladoletne osebe ne smejo biti zaprte
v centrih za tujce oziroma begunce. Kljub temu
je v Belgiji to še vedno praksa, kar je razvidno iz
letnih poročil enega od zaprtih centrov. Transit-
centrum 127 na bruseljskem letališču. Leta 2001
je bilo v tem centru zaprtih 81 mladoletnih oseb
brez spremstva, leta 2002 se je številka nekoliko
znižala na 39 s povprečno dolžino bivanja 31,4
dneva (razpon od 5 do 73 dni). Med temi 39 mla-
doletniki, jih je bilo 7 vrnjeno v njihove države
izvira ali v tretjo državo. Leta 2003 pa se je to
zgodilo tridesetim mladoletnim osebam (Aliens
Office 2003). Te številke so zaskrbljujoče, saj
repatriacija mladoletnih oseb (v državo izvira
ali tretjo državo) po mednarodni konvenciji o
otrokovih pravicah ni dovoljena, razen če je to
v največjem interesu otroka oziroma če v državi,
kamor ga pošiljajo, zanj ni zagotovljena primer-
na skrb in podpora.
V času, ko je mladoletna oseba v begunskem
centru ali v posebnem sprejemnem centru
za mladoletne brez spremstva, je treba zanjo
čimprej najti primerno dolgoročno namestitev
in podporo, kot sta denimo rejniška družina
ali avtonomno bivanje z vodenjem v običajnih
namestitvah za mladino, npr. v stanovanjskih
skupinah. Skrb za mladino, ki prihaja iz »pro-
blematičnih starševskih razmer«, je v pristojnosti
lokalnih vlad flamske in francoske skupnosti;
taka namestitev je primerna tudi za otroke
in mladostnike begunce. Ker v teh običajnih
oblikah pomoči stalno primanjkuje prostora,
mnogi otroci begunci čakajo zelo dolgo, pre-
den so nameščeni v sistem podpore. Tudi zato
zelo dolgo čakajo, če sploh dočakajo, ker veliko
služb nerade sprejemajo otroške begunce zaradi
317
ILSE DERLUYN, ERIC BROEKAERT
njihove negotove prihodnosti, ker prihajajo iz
drugačnega kulturnega okolja, zaradi jezikovnih
ovir ipd.
V preteklih mesecih je belgijska zvezna vlada
organizirala nekaj mest za dolgotrajnejšo name-
stitev prosilk in prosilcev za azil brez spremstva
po sistemu »živeti sam ob vodstvu oziroma
podpori«. To velja samo za mladoletnike, ki so
vložili vlogo za azil. Število zaposlenih pa je
veliko nižje kot pri enakem sistemu namestitev
za običajno mladino.
možnosti za izobraževanje
Vse mladoletne osebe, ki živijo v Belgiji, ne gle-
de na to, ali imajo dovoljenje za bivanje ali ne,
imajo pravico obiskovati šolo. Tako imajo tudi
vsi mladoletni begunci brez spremstva pravico
(in dolžnost) hoditi v šolo. Na začetku njihovega
bivanja v Belgiji jih večina obiskuje intenzivne
jezikovne tečaje nizozemščine oziroma francoš-
čine. Po enem letu se navadno vključijo v redni
šolski sistem, kar pa ni zmeraj brez težav, saj
jezik ostaja pomembna ovira sodelovanja pri
pouku. Nekateri otroci in mladostniki v svojih
državah izvira niso hodili v šolo, nekateri so
tudi nepismeni. Mnogi obiskujejo nižjo stopnjo
razreda, kot bi bilo primerno njihovim sposo-
bnostim ali kot so jo obiskovali v svoji državi
izvira. Tako so pogosto starejši od vrstnikov v
razredu in pri nekaterih traja zelo dolgo, preden
končajo osnovno šolo.
duševno zdravje otrok
in mladostnikov beguncev
brez spremstva
Splošno znano je, da so otroci in mladostniki
brez spremstva izjemno ranljiva skupina, pri ka-
teri obstaja visoko tveganje za razvoj čustvenih
in vedenjskih problemov, kot so napadi pa-
nike, težave s spanjem, motnje koncentracije,
nočne more, depresija, zaprtost vase, različne
oblike tesnobe in strahu, občutki krivde, hi-
peraktivnost, posttravmatski stresni sindrom,
strah pred ločevanjem, telesni simptomi, reakcije
globokega žalovanja in žalosti, občutek ranlji-
vosti, regresija, agresivne reakcije, podoživljanje
stresnih dogodkov, zmanjšan interes za prijetne
aktivnosti, povišano stanje nemira, nizka sa-
mozavest, v usodo vdan pogled na prihodnost,
zloraba substanc, povečano število seksualnih
partnerjev, nasilno vedenje, samomorilno ve-
denje, izostajanje iz šole itn. (gl. na primer Athey,
Ahearn 1991, Berenson, Wiemann, McCombs
2001, Boothby 1991, Burnett, Peel 2001, Dyre-
grov, Gjestad, Raundalen 2002, Felsman, Leong,
Johnson, Crabtree Felsman 1990, Ferenci 2001,
Hodes 1998, Hubbard, Realmuto, Northwood,
Masten 1995, Loughry, Flouri 2001, Macksoud,
Aber 1996, Porte, Torney-Purta 1987, Pynoos,
Nader 1988,1990, Sack ei a/. 1993, Savin, Sack,
Clarke, Meas, Richart 1996, Sourander 1998).
Najine lastne raziskave (Derluyn 2005, Der-
luyn et al. 2005, Derluyn, Broekaert, Schuyten,
v recenziji), izvedene s pomočjo vprašalnikov
zaprtega tipa, so pokazale tri skupine, ki so zno-
traj begunske populacije še posebej občutljive
za težave na področju duševnega zdravja,
kot so tesnoba, depresija in posttravmatski
stresni sindrom; to so deklice, ki so doživele več
travmatičnih dogodkov, otroci brez spremstva
in mladostniki brez spremstva. Zaradi resnejših
simptomov tesnobe trpi 45 % anketiranih iz zad-
nje skupine (denimo nenadni napadi strahu in
panike, nemir, glavoboli). Odstotek anketiranih
mladostnikov, ki so v Belgijo prišli v spremstvu
odrasle osebe in trpijo zaradi takih simptomov,
je nižji (o takih simptomih je poročalo 17 %
tistih, ki živijo z mamo, 20,6 % tistih, ki živijo
z obema staršema, 23,5 % tistih, ki živijo z
očetom, in 33 % tistih, ki živijo s kom drugim,
navadno s sorodniki). S pomočjo standardizira-
nih vprašalnikov sva izmerila tudi pojavljanje
simptomov depresije (pogosto jokanje, težave
s spanjem, slab apetit, občutek osamljenosti,
razmišljanje o samomoru). Odgovori mladost-
nikov kažejo, da se simptomi depresije pojavljajo
pri 46,6 % mladoletnih osebah brez spremstva.
Pri ostalih je odstotek nižji (med tistimi, ki so
prišli v Belgijo z obema staršema, je mladost-
nikov, ki trpi za takimi simptomi, 15 %, med
tistimi, ki so prišli samo z očetom, 16,5%, samo
z mamo 18 % in s kom drugim 23,3 %). To
razmerje med simptomi, ki jih doživljajo otroci
in mladostniki brez spremstva, in tistimi, ki
so prišli s starši aH drugo bližnjo osebo, je še
bolj izrazito pri vprašanju posttravmatskega
stresnega sindroma (denimo, nočne more o
dogodku, izogibanje premišljevanju o dogodku,
stanje stalnega nemira). Take simptome doživlja
58,1 % mladoletnih brez spremstva, medtem
318
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
ko so znatno redkejši pri mladostnikih, ki so
prišli v spremstvu staršev ali bližnje odrasle
osebe (pri 13,6 % vprašanih, ki živijo z obema
staršema, pri 15,9 % vprašanih, ki živijo z mamo,
pri 24,1 % vprašanih, ki živijo z očetom, in pri
20 % vprašanih, ki živijo z drugimi bližnjimi
osebami).
Intervjuji z otroki in mladostniki brez sprem-
stva (Derluyn 2005, Derluyn, Broekaert, v recen-
ziji) razkrivajo njihove izkušnje, njihove poglede
na sedanje in prihodnje življenje in občutke.
Med glavnimi temami v njihovih intervjujih je
osamljenost in globoka želja, da bi videli svoje
starše in družino in bili spet skupaj. To kažejo
odlomki iz intervjujev.
Pred enim letom je bilo vse lepo, vse je bilo
novo zame. Zdaj po enem letu pogrešam
svojo družino, sovražim biti tukaj in se spra-
šujem, zakaj sem tu.
Veliko mislim na mamo, očeta in sestro.
Če njih ni tu, zame ne more biti dobro. Drugi
ljudje imajo mame in očete do 40 leta starosti,
zame se je zgodilo prehitro, da nimam več
mame in očeta.
Druga pomembna tema, ki se je poka-
zala med intervjuji z otroki in mladostniki,
je prizadevanje, da bi si v Belgiji ustvarili
novo življenje. Vsi so se trudili, da bi jim to
uspelo (obiskovanje šole, učenje jezika itn.),
vendar negotovost glede možnosti pridobitve
dovoljenja za stalno bivanje preplavlja njihove
občutke in povzroča tesnobo.
Rada bi imela v redu papirje. Zaradi
tega je tako pomembno, da hodim v šolo. Res
bi rada imela dobre papirje.
Ja, rad bi ostal za vedno. Če bom dobil
papirje, ne bom imel nobenih problemov.
Tudi brez papirjev bi lahko ostal, ampak to
je zelo težko.
Otroci in mladostniki so izrazili, kako
pomembni so zanje odnosi z drugimi ljudmi
(prijatelji, učitelji, drugimi mladostniki v
begunskem centru) in njihova mnenja o be-
gunskem centru.
In potem je bilo res neverjetno. Spom-
nim se, ko sem bila tu prvi teden in sem stala
na hodniku, gledala sem ven in jokala, sploh
se nisem zavedala [...] Drugi mladi so prišli
zraven in se začeli pogovarjati z mano. Nena-
doma smo si bili tako blizu [...] vedela sem,
da so tudi oni doživeli nekaj podobnega kot
jaz.
Za večino otrok in mladostnikov je bilo
obdobje pobega in dogodkov pred njim zelo
težko, polno drastičnih sprememb. Mnogi
mladostniki se niso sami odločili za migracijo
in mnogi so popolnoma izgubili nadzor nad
migracijskim procesom.
Odpotovala sem z ladjo, ko so plačali
[...] Morali so me skriti, na dnu ladje sem
ostala dolgo, odprli so samo, ko so prinesli
hrano in druge stvari in ko sem šla na zrak
za eno uro.
O tem nisem jaz odločal. Stric me je
prisilil. Jaz bi ostal. Morda bi šel v Maroko
ali Tunizijo, ne v Evropo. Zbežal sem zaradi
varnosti, ne zato, da bi imel nove probleme.
Nisem si izbral Belgije, hotel sem iti v
Anglijo, v London [...] pa me je policija usta-
vila v Zeebrugge, celo dvakrat [...] potem so
me dali v ta center.
psihosocialna in terapevtska
pomoč
Begunci, ki potrebujejo službe na področju
duševnega zdravja, naletijo na številne ovire,
med njimi zlasti na napačno diagonosticiranje,
jezikovne ovire, neprimerno udeležbo tolmačev,
slabo dostopnost služb, pomanjkanje sredstev za
plačevanje storitev, nepoznavanje sistema na po-
dročju duševnega zdravja, neprimerne metode
obravnave in pomanjkanje kulturno ozaveščenih
intervencij (Barrett, Moore, Sonderegger 2000,
Davies, Webb 2000, Derluyn, Broekaert 2005,
Derluyn ei a/. 2005, Gong-Guy, Cravens, Patter-
son 1991, Guarnaccia, Lopez 1998, Rousseau,
Singh, Lacroix, Bagilishy, Measham 2004, Ying
1999).
Na organizacijski ravni je treba poudariti
vprašanje, s katerim se ukvarjata tudi Watters in
Ingleby (2004), o državnih ukrepih na področju
migracij v kontekstu dostopnosti in ustreznosti
služb za duševno zdravje. Na primer, v državah
z razmeroma veliko prosilci za azil, ki živijo v
sprejemnih oziroma begunskih centrih, dokler
je njihova vloga za azil v postopku (npr. v
Nemčiji), so službe za duševno zdravje navadno
organizirane v tem okolju in ločene od običajnih
služb za duševno zdravje in zdravstvenega
sistema, ki jih uporabljajo domačini. V državah,
kjer je poudarek na razpršenih namestitvah
319
ILSE DERLUYN, ERIC BROEKAERT
prosilcev za azil, tako da nobeno področje
države ni nesorazmerno »obremenjeno« (npr. v
Veliki Britaniji), se kažejo problemi dostopa in
ustreznosti običajnih služb v skupnosti.
Tudi v Belgiji prosilci za azil čakajo na
razrešitev svojih azilskih vlog v velikih begun-
skih centrih, mladoletni begunci brez spremstva
pa čakajo na razrešitev vloge v posebnih enotah
znotraj takih centrov ali v posebnih centrih za
mladoletne begunce. Problem je v tem, da v be-
gunskih centrih skorajda ni storitev na področju
duševnega zdravja. Pri običajnih službah za
duševno zdravje, ki so namenjene vsem prebiv-
alcem, je problem to, da so le zelo redke special-
izirane in dostopne tudi za migrante in begunce.
Te službe so v večjih belgijskih mestih, kjer živi
večina migrantov in beguncev. Le redki odrasli
ali otroci, ki so nastanjeni v begunskih centrih,
se obrnejo na te službe. Čustvena podpora in
primerna obravnava psihičnih težav je izredno
okrnjena. Zato ne preseneča, da socialne delavke
poročajo o pogostih čustvenih in vedenjskih
problemih begunskih otrok in mladostnikov.
Zaradi težav na področju duševnega zdravja in
vedenjskih motenj (agresija, zloraba substanc
ipd.) nekatere mladostnike nenehno premeščajo
iz enega begunskega centra v drugega, ne da bi
jim priskrbeli primerno podporo in obravnavo.
in ko postanejo polnoletni?
Zakonodaja je enotna v tem, da je treba otrokom
in mladostnikom brez spremstva zagotoviti skrb
in podporo, vendar je le do 18 leta. Za večino
to pomeni, da od 18 leta naprej nimajo več do-
voljenja za bivanje v Belgiji. Lahko jih doleti
repatriacija v državo izvira ali tretjo državo ali
pa prejmejo odločbo, da morajo zapustiti Belgi-
jo. Z 18 leti izgubijo pravico do bivališča, skrbi
in podpore, kar pomeni, da njihovo bivanje v
Belgiji postane nelegalno, zato je polnoletnost
za večino med njimi grožnja. Podobno velja za
socialne delavke, saj je njihovo delo zaradi stalne
negotovosti in prevladujočega občutka nemoči
izredno naporno.
sklep
Otroci in mladostniki brez spremstva gredo skoz
različne procese migracije, travme in kulturne-
ga prilagajanja ob sočasnih razvojnih procesih
odraščanja in oblikovanja identitete, ne da bi bili
deležni podpore in zaščite staršev. Ta odsotnost
staršev (še zlasti matere) lahko resno ogrozi
njihovo duševno zdravje in lahko pripelje do
čustvenih in vedenjskih težav (Derluyn, Broeka-
ert, Schuyten, Temmerman 2004). Kljub temu
primerna podpora in skrb za to ranljivo skupino
ni zagotovljena. V članku sva prikazala razmere
otrok in mladostnikov beguncev brez sprem-
stva v Belgiji. Raziskava o njihovem počutju in
čustvenem stanju je pokazala, da imajo veliko
ponotranjenih problemov (npr. simptomi tesno-
be, depresije in posttravmatskega stresa), sistem
podpore pa se kaže kot nezadostno izdelan, saj
veliko potreb ostaja nezadovoljenih.
Zato je nujno naprej razvijati sistem psiholo-
ške in terapevtske skrbi za otroke in mladostnike
brez spremstva. Sodelovanje med organizacijami
in institucijami iz različnih evropskih držav je
pomembno, saj je to v globaliziranem svetu fe-
nomen svetovnih razsežnosti. Razvijanje dobrih
praks v posameznih državah ima pomen in vred-
nost tudi za nove iniciative v drugih državah.
Na koncu želiva poudariti, da bi morali več
pozornosti nameniti tej skupini otrok in mladost-
nikov, pri tem pa vključiti njihove poglede in
razmišljanja, saj so oni sami najboljši strokovn-
jaki za svojo situacijo.
Prevedla Jelka Zorn
320
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
OPOMBE
' Zahvaljujeva se sodelujočim otrokom in mladostnikom, begunskim centrom, socialnim službam
in šolam. Študijo je podprl raziskovalni slad za doktorski študij univerze v Ghentu in evropski
begunski sklad pri evropski komisiji.
^ Podatkov o begunskih otrocih brez spremstva za leto 1998 in 1999 ni.
^ Za leto 2000 in 2001 so številke vseh mladoletnikov brez spremstva, ki so povedali, da so mla-
doletni, medtem ko so za 2002, 2003 in 2004 všteti le tisti, ki so bili ocenjeni za mladoletne na
podlagi medicinskega pregleda.
* Za mladostnike, ki niso zaprosili za azil, so na voljo zgolj podatki o tistih, ki imajo manj kot 16
let; poleg tega ni statistično zabeležena nobena druga diferenciacija te skupine otrok.
' Statistični podatki o mladoletnih prosilcih za azil, za katere so po medicinskem pregledu odločili,
da so polnoletni, so izpuščeni iz teh evidenc, medtem ko so pri statističnih podatkih mladostnikov,
ki niso zaprosih za azil, upoštevani vsi mladostniki, ki so povedali, da so mladoletni.
LITERATURA:
Ajduković, m. (1998), Displaced adolescents in Croatia: Sources of stress and posttraumatic stress
reaction. Adolescence, 33: 209-217.
Aliens Office (2003), Dienstnota niet-begeleide minderjarigen. Brussels: Aliens Office.
Ahearn, F., Athey, J. L. (ur.) (1991), Refugee Children: Theory, Research and Services. Baltimore
and London: The John Hopkins University Press.
Baker, D. (1999), Childbirth and authoritative knowledge: Cross cultural perspectives. Social
Science and Medicine, 50: 445-446.
Barrett, P. M., Moore, A. F., Sonderegger, R. (2000), The FRIENDS program for young former-
Yugoslavian refugees in Austraha: A pilot study. Behaviour Change, 17: 124-133.
Berenson, A. В., Wiemann, C. M., McCombs, S, (2001), Exposure to violence and associated he-
alth-risk behaviors among adolescent girls. Archives of Pediatrics and Adolescent Medicine, 155:
1238-1242.
Bhabha, j.. Young, W. (1999), Not adults in miniature: Unaccompanied child asylum seekers and
the new US guidelines. International Journal of Refugee Law, 11: 84-125.
Boothby, N. (1991), Children of war: Survival as a collective act. V: M. McCallin (ur.), The Psycho-
logical well-Being of Refugee Children: Research, Practice and Policy Issues. Geneva: International
Catholic Child Bureau (169-184).
321
ILSE DERLUYN. ERIC BROEKAERT
Bruce, B. (2001), Toward mediating the impact of forced migration and displacement among chil-
dren affected by armed conflict. Journal of International Affairs, 55: 35-58.
Burnett, A., Peel, M. (2001), Asylum seekers and refugees' in Britain: Health needs of asylum
seekers and refugees. British Medical Journal, 322: 544-547.
Davies, M., Webb, E. (2000), Promoting the psychological well-being of refugee children. Clinical
Child Psychology and Psychiatry, 5: 541-554.
Derluyn, I. (2005), Emotional and behavioural problems in unaccompanied refugee minors. Ort-
hopedagogische Reeks, 19: 1-253.
Derluyn, I., Broekaert, E. (v recenziji). What life is: The views of unaccompanied refugee adoles-
cents about their lives.
Derluyn, I., Broekaert, E., Schuyten, G. (v recenziji). Emotional and behavioural problems in
migrant and non-migrant adolescents in Belgium.
Derluyn, I., Broekaert, E., Schuyten, G., Temmerman, E. De (2004), Post-traumatic stress in former
Ugandan child soldiers. Lancet, 363: 861-863.
Derluyn, I., Wille, B., Smet, T. De, Broekaert, E. (2005), Op Weg: Psychosociale en therapeutische
begeleiding van niet-begeleide buitenlandse minderjarigen. Antwerpen, Apeldoorn: Garant.
Dyregrov, a., Gjestad, R., Raundalen, M. (2002), Children exposed to warfare: a longitudinal
study. Journal of Traumatic Stress, 15: 59-68.
Elbedour, S., Bensel, R. ten, Bastien, D. (1993), An ecological integrated model of children of war:
Individual and social psychology. Child Abuse and Neglect, 17: 805-819.
Felsman, J. K., Leong, F. T. L., Johnson, M. C., Crabtree Felsman, I. (1990), Estimates of psycho-
logical distress among Vietnamese refugees: Adolescents, unaccompanied minors and young
adults. Social Science and Medicine, 31: 1251-1256.
Ferenci, B. (2001), Separated refugee children in Austria. International Journal of Refugee Law,
12: 525-547.
Gong-Guy, E., Cravens, R. B., Patterson, T. E. (1991), Clinical issues in mental health service
delivery to refugees. American Psychologist, 46: 642-648.
Guarnaccia, p. j., Lopez, S. (1998), The mental health and adjustment of immigrant and refugee
children. Child and Adolescent Psychiatric Clinics of North America, 7: 537-553.
Halvorsen, K. (2002), Separated children seeking asylum: The most vulnerable of all. Forced
Migration Review, 12: 34-36.
HoDES, M. (1998), Refugee children. British Medical Journal, 316: 490-495.
Hubbard, J., Realmuto, G. M., Northwood, A. K., Masten, A. S. (1995), Comorbidity of psychiatric
diagnoses with post-traumatic stress disorder in survivors of childhood trauma. Journal of the
American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 34: 1167-1173.
Hunter, A. (2001), Between the domestic and the international: The role of the European Union
in providing protection for unaccompanied refugee children in the United Kingdom. European
Journal of Migration and Law, 3: 383-410.
Ingleby, D. (2005), Editor's introduction. V: D. Ingleby (ur.), Forced Migration and mental Health:
Rethinking the Care of Refugees and displaced Persons. New York: Springer (1-28).
Loughry, M., Flouri, E. (2001), The behavioural and emotional problems of former unaccom-
panied refugee children 3-4 years after their return to Vietnam. Child Abuse and Neglect, 25:
249-263.
Macksoud, M., Aber, J. (1996), The war experiences and psychosocial development of children in
Lebanon. Child Development, 67: 70-88.
322
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
Pauw, H. De (2002), De verdwijning van niet-begeleide minderjarigen en minderjarige slachtoffers
van mensenhandel. Brussels: Child Focus.
Porte, Z., Torney-Purta, J. (1987), Depression and academic achievement among Indochinese
refugee unaccompanied minors in ethnic and nonethnic placements. American Journal of Ort-
hopsychiatry, 57: 536-547.
Pynoos, R. S., Nader, K. (1988), Children who witness the sexual assaults of their mothers. Journal
of the American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 27: 567-572.
Pynoos, R. S., Nader, K. (1990), Children's exposure to violence and traumatic death. Psychiatric
Annals, 20: 334-344.
Ressler, E. M., Boothby, N., Steinbock, D. J. (1988), Unaccompanied Children: Care and Protection
in Wars, natural Disasters, and Refugee Movements. New York: Oxford University Press.
Rousseau, C., Singh, A., Lacroix, L., Bagilishy, D., Measham, T. (2004), Creative expression
workshops for immigrant and refugee children. Journal of the American Academy of Child and
Adolescent Psychiatry, 43: 235-238.
Ruxton, S. (2000), Separated Children Seeking Asylum in Europe: A Programme for Action. Stock-
holm: Save The Children.
Sack, W. H., Clarke, G., Him, C., Dickason, D., Goff, B., Lanham, K., Kinzie, J. D. (1993), A 6-
year follow-up study of Cambodian refugee adolescents traumatized as children. Journal of the
American Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 32: 431-437.
Savin, D., Sack, W. H., Clarke, G. N., Meas, N., Richart, L (1996), The Khmer adolescent project.
Ill: A study of trauma from Thailand's Site II refugee camp. Journal of the American Academy
of Child and Adolescent Psychiatry, 35: 384-391.
SCEP (2004), Separated Children in Europe Programme: Statement of good Practice. Third edition.
Copenhagen, Geneva: Save the Children, UNHCR.
SouRANDER, A. (1998), Behavior problems and traumatic events of unaccompanied refugee minors.
Child Abuse and Neglect, 22: 719-727.
Thabet, A., Vostanis, P. (2000), Post-traumatic stress disorder reactions in children of war: A lon-
gitudinal study. Child Abuse and Neglect, 24: 291-298.
UNHCR (2004), 2005 Global Refugee Trends: Overview of Refugee Populations, new Arrivals,
durable Solutions, Asylum-Seekers and other Persons of Concern to UNHCR. Geneva: United
Nations High Commissioner for Refugees.
Verlinden, a. (2004), De opvang van niet-begeleide minderjarigen, slachtoffer van seksuele uitbuiting.
Aanbevelingen voor goede praktijken. Brussels: Child Focus, Koning Boudewijnstichting.
Watters, C., Ingleby, D. (2004), Locations of care: Meeting the mental health and social care needs
of refugees in Europe. International Journal of Law and Psychiatry, 27: 549-570.
Weine, S. M., Voivoda, D., Becker, D. F., McGlashan, T. H., Hodzic, E., Laub, F., Hyman, L., Sawyer,
F., Lazrove, s. (1998), ptsd symptoms in Bosnian refugees 1 year after resettlement in United
States. American Journal of Psychiatry, 155: 562-564.
Westermeyer, J. (1991), Psychiatric services for refugee children. V: F. Ahearn, J. L. Athey (ur.).
Refugee Children: Theory, Research and Services. Baltimore and London: The John Hopkins
University Press (127-162).
Ying, Y. W. (1999), Strengthening intergenerational/intercultural ties in migrant families: A new
intervention for parents. Journal of Community Psychology, 27: 89-96.
323
Simona Žnidarec Demšar, Špela Urh
SOCIALNO DELO Z ROMI
SISTEM KONTROLE ALI SISTEM POMOČI?
uvod
V prispevku se ukvarjamo z vprašanji, kako
rasizem prizadene Rome, kako socialne službe
pripomorejo k ustvarjanju oziroma vzdrževanju
rasističnih praks in kako se nanje odzivajo.
Mehanizme utrjevanja hegemonije večinskega
pogleda poznamo tudi v socialnem delu, še zlasti
takrat, ko socialno delo ni sposobno kritično
ovrednotiti lastnih konceptov in praks delovanja,
ki temeljijo na tehnikah zanikanja rasizma in
protislovjih, ki na področju socialnega varstva
vzdržujejo socialno izključenost.
Tudi sklicevanje na človekove pravice je
izrabljeno za opravičevanje problematičnih
praks, še zlasti kadar koncept pravic temelji na
univerzalistični perspektivi. Posledice omenjene
perspektive se odražajo v razumevanju kulture,
uporabe jezika in načinih interveniranja soci-
alnih služb. Zato je antirasistična perspektiva
izziv za socialno delo. Temelji na socialnem
vključevanju in socialni pravičnosti, zavzema
se za družbene spremembe in zavrača idejo, da
socialno delo le vzdržuje obstoječe zatiralske
družbene strukture.
V tekstu uporabljamo izraz Romi, pri čemer
pa ne zagovarjamo koncepta homogenosti te po-
pulacije glede na osebne karakteristike, lokalno
območje bivanja ipd. Percepcija Romov temelji
na stereotipnih predpostavkah o potujočem ljud-
stvu, ki jih homogenizira. Emski pogled na življe-
nje Romov kaže drugačno realnost. Izognemo se
tudi poimenovanju Romov kot etnične skupine,
ki je sicer splošno sprejet politični pojem in enači
etnijo s kulturnimi značilnostmi, čeprav »etnija«
ne pomeni kulturnih razlik, temveč opredeljuje
družbene procese, ki proizvajajo meje med raz-
ličnimi skupinami.
Prispevek temelji na večletnem raziskoval-
nem in aktivističnem delu avtoric. S kritičnim
pogledom na prakso socialnega dela želiva
praktikom s področja socialnega dela z Romi
odpreti prostor za samorefleksijo in ponuditi
konceptualna izhodišča, ki lahko pripomorejo k
dopolnjevanju ali preseganju obstoječih praks.
človekove pravice - izziv
za socialno delo
Vse več organizacij s področja socialnega dela
v zadnjih letih postavlja človekove pravice za
pomembno paradigmo, kar je razumljivo, saj
morajo biti človekove pravice, kot pravi Rom-
melspacher (2003: 205), ne le del širše politike,
ampak sestavni del teorije in prakse socialnega
dela. Nevarnost nastane takrat, kadar od sklice-
vanja na človekove pravice ne ostane nič drugega
kot le izraz samoidealizacije ali dobre volje. Še
več, kot opozarja Rommelspacher (ibid.), se je v
preteklosti pokazalo veliko primerov, ko je bilo
sklicevanje na pravice izrabljeno za opravičeva-
nje problematičnih praks. Ena takih je pravica
do izobraževanja Romov v rednih programih,
ki jim je sicer formalno omogočena, vendar pa
je zaradi neučinkovite podpore izobraževalnih
institucij in socialnega varstva krivda za ne-
uspehe romskih otrok v šoh pogosto pripisana
neodgovornosti samih Romov.
Zavezanost socialni pravičnosti ni nikoli
odvrnilo socialnega dela od reprodukcije
družbene realnosti. Tudi etični standardi v so-
cialnem delu niso nikoli imeli dovolj moči, da
bi onemogočili zatiranje, marginaliziranje ali
socialno izključevanje. Idejno ozadje tehnik, ki
jih uporablja dominantna skupina nad manjšino,
je prepričanje, da je tovrstno delovanje v inter-
esu izključenega (ibid.), zato standardi pogosto
325
SIMONA ŽNIDAREC DEMŠAR, ŠPELA URH
le opravičujejo zatiralsko prakso, namesto da
bi presegli reprodukcijo družbene neenakosti.
Pravice se prepogosto naslavljajo na vse ljudi,
po drugi strani pa prinašajo ugodnosti le peščici,
ponavadi tistim, ki je te ugodnosti tudi izobliko-
vala. Univerzalizem sicer predvideva enakost
vseh ljudi, vendar Zaviršek (2003:222) opozori
na močno normo normalnosti, zato prakse, ki
temeljijo na univerzalistični perspektivi, hkrati
izključujejo določene ljudi. V nacionalnih drža-
vah je univerzalistični koncept samoumevno pri-
pisoval pravice državljanom, ostale pa izključil
in jih uvrstil med kulturne tujce. V slovenskem
političnem diskurzu obstaja delitev Romov na
avtohtone in neavtohtone, ki ne morejo imeti
enakih pravic, čeprav so vsi slovenski državljani.
Utemeljitelji človekovih pravic so si prilastili pa-
radigmo univerzalizma in tudi moč, da govorijo
v imenu ostalih. Rommelspacher (op. cit.: 206)
opozori na tri generacije človekovih pravic.
V prvi so priznane državljanske in politične
pravice (do svobode govora, izražanja verskega
prepričanja ...), v drugi generaciji so priznane
»pozitivne pravice« (pravice do pridobitve izob-
razbe, zdravstvene nege, pravične zaposlitve...),
ni pa zagotovljena svoboda pred posegi države,
tretja generacija človekovih pravic pa se ukvarja
s kolektivnim.i pravicami oziroma s »pravicami
manjšin« (pravica različnih skupin do kulturne
samoodločbe, antidiskriminacijsko načelo, pra-
vica do rabe lastnega jezika ...). Dobimo vtis,
da je vključenih vedno več skupin, specifičnih
pogledov in potreb ljudi, hkrati pa je pogosto
zanikana pomembnost kulturne in družbene
moči. Kot primer tovrstnega zanikanja avtorica
(ibid.) omeni svobodo govora, ki sama po sebi še
ne omogoči ljudem, da so tudi slišani, in ohranja
privilegirani položaj tistih, ki so.
Socialno delo v Sloveniji na področju dela
z Romi bi moralo bolj slediti refleksiji svojih
vrednot in norm v okviru globalnih polemik. Žal
postaja socialno delo močna institucija, še zlasti
na področju dela z Romi, ki utrjujejo hegemonijo
večinskega pogleda. Če vzamemo pod drobno-
gled mehanizme utrjevanja hegemonije, ki jih
kot globalne prepoznava tudi Rommelspacher
(op. cit.: 207), opazimo, da socialno delo pre-
malo kritično ocenjuje svoje koncepte in se ne
sprašuje, kako samo v svojih praksah delovanja
ustvarja norme, ki prispevajo k reprodukciji kul-
turnih, socialnih in drugih specifičnih hierarhij.
Za ilustracijo zgornje trditve se ozrimo na rabo
jezika, razumevanja pojma kulture in načine
interveniranja socialnih služb.
Jezik oziroma pravica do izražanja v mate-
rinem jeziku je zagotovljena po konvenciji o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
vendar zlasti, kot pravi Rommelspacher (ibid.),
ko gre za osebna ali intimna vprašanja. V soci-
alnih službah v Sloveniji strokovnjaki, ki delajo
z Romi, tem ne omogočajo rabe svojega jezika.
Dominantna družba definira način komunika-
cije, ker ne razume jezika manjšine. Če hočejo
Romi v odnosu do institucij uveljavljati pravice,
ki jim kot državljanom pripadajo, so se prisiljeni
naučiti slovenščino. Tudi način interveniranja
je odvisen od tistega, ki ima moč definiranja in
analiziranja problemov. Empirične raziskave
kažejo, da imajo etnične manjšine iz različnih
razlogov dosti več psihosocialnih problemov
kot pripadniki večine, pa vendar niso deležni
tolikšne pomoči kot pripadniki dominantne
skupine (Gaitanindes 1995, Becker et al, 1998
v Rommelspacher, 2003).
Zato ne preseneča, da Romi niso deležni
zadostne pomoči, da bi presegli številne psi-
hosocialne, bivanjske in zaposlitvene ovire.
Deležni so podpore, ki jo definira dominantna
skupina, kar ponazarja izjava socialne delavke:
»Z romsko problematiko se srečujemo že vrsto
let. Naše delo je zagotavljanje denarne pomoči
in če Romi ne pošiljajo svojih otrok v šolo, jim
denarno pomoč odvzamemo. To je naše delo.«
(Pogovor z N. N., oktober 2004.) Kot opozori
Rommelspacher (op. cit.: 207), ohranjanje različ-
nih standardov socialnih storitev krepi delitev na
večino in manjšino. Zato ne preseneča, da veliko
konceptov socialnega dela definira migracijo
in socializacijo v multikulturnem okolju pred-
vsem kot problem. Trk kultur naj bi povzročil
dezorientiranost, prikrite konflikte, izražene v
neuspehu mladih v šoli, konfliktih v družinah,
nasilju, kriminalu. Te težave prerastejo v kon-
flikt, ki lahko prizadene večinsko družbo. Zato
se v socialnem delu še vedno razvija diskurz, ki
se veže na problematizacijo ali kriminalizacijo
marginaliziranih skupin. »Najtežje pri delu z
Romi so agresije, izsiljevanje, grožnje. To velja
tudi za druge, ne samo za Rome, ampak drugim
se to da dopovedati, Romom pa ne. Sama ne bi
šla nikoli v naselje.« (Študentkin pogovor z N.
N., november 2004.)
To preprosto razumevanje otežuje, da bi
razlikovali med osebnimi, socialnimi in kultur-
326
SOCIALNO DELO Z ROMI
nimi problemi. Ob tem Rommelspacher (ibid.)
opozori, da prepogosto zanemarimo pojem
»kultura«, ko govorimo o problemih, s katerimi
se soočajo pripadniki večine, kot da kultura,
barva kože in religija pripadnikov dominantne
skupine niso pomembni dejavniki in kot da
konflikte v multikulturnem okolju povzročajo
le pripadniki manjšin. Naivni predsodki so po-
gosto udobnejša izbira kakor problematiziranje
lastnega družbenega položaja (op. cit.: 208).
Tudi Zaviršek (2003:222-223) opozarja, da ne
smemo pristati na tezo »vsi ljudje so enaki« ali
celo na to, da je vsak posameznik odgovoren in
sposoben za to, da poskrbi zase in se bojuje za
svoje pravice. Socialno delo dela z uporabniki,
ki imajo različne izkušnje in potrebe. Danes se
socialne delavke in delavci prepogosto bojijo, da
bodo za uporabnika naredili preveč, izhajajoč
iz koncepta, da v socialnem delu ne delamo na-
mesto uporabnika, ampak skupaj z njim. To je
razvidno iz naslednje zgodbe.
Nekatere družine iz romskega naselja so po
hudi zimi izrazile potrebo po materialnih
sredstvih za kurjavo in toplih oblačilih. V sti-
ski so se obrnile na lokalni center za socialno
delo, kjer jih je socialna delavka opozorila,
da to ni v njeni pristojnosti in da so sami od-
govorni, da si priskrbijo informacije, kje je
mogoče dobiti kurjavo.
Namesto da bi socialna delavka skupaj z njimi
raziskala možnosti, jih je zavrnila, da morajo
to storiti sami. Paradigmo »ne delamo namesto
uporabnika« socialne delavke in delavci prepo-
gosto razumejo kot prelaganje odgovornosti
in ne kot prostor za večanje vpliva in nadzora
Romov nad procesom in vrsto pomoči.
Romi imajo pogosto že od otroštva izkušnjo
nemoči v razmerju z institucijami in v javnem
prostoru. Ker so ponotranjili podobo manj
cenjenih članov skupnosti, so tudi manj spretni
pri samostojnem uveljavljanju pravic. To pa krepi
rasistične teorije tudi v socialnem delu.
rasistične prakse
in njihovo preseganje
Sodobni rasizem temelji na domnevni nepre-
mostljivosti kulturnih razlik, zato govorimo
o »rasizmu brez ras« ali kulturnem rasizmu.
Rasizem vedno pomeni zanikanje ali omejevanje
pravic, utišanje ah zatiranje določenih skupin v
javnem družbenem prostoru. Zatiranje vpliva
na samopodobo, razvoj, ambicije in vizije pri-
padnikov teh skupin (Balibar 1991 v Zorn 2003).
Podoba, ki jo ima o nas okolje, je neločljivo po-
vezana z našo podobo o sebi. Naša identiteta ni
določena le z našim dojemanjem sebe, ampak
tudi z našimi domnevami o tem, kako nas vidijo
drugi. Zato predstavniki romske skupnosti po-
gosto vidijo sebe le v obrobnih, manj cenjenih
vlogah v skupnosti in širši družbi. Kot poudari
Lamovec (1995), nam pogledov drugih ni treba
sprejeti, ne moremo pa se jim izogniti. Če jih za-
vrnemo, jih vključimo pa v zavrnjeni obliki. Toda
predstave, ki podpirajo zatiranje, pravi Balibar,
ponotranjijo tako tisti, ki jih rasizem prizadene,
kakor tudi tisti, ki zatirajo.
Tudi socialno delo je podvrženo vplivom
rasizma. Rasistične prakse v odnosu do Romov
so pogosto posledica nereflektirane, ponotranje-
ne podobe Romov kot homogene skupine, kar
se je v preteklosti pogosto kazalo v usmerjanju
romskih otrok v šole s prilagojenim programom.
Danes pa je to očitno v omejevanju in pogo-
jevanju socialne denarne pomoči. Zato mora
etično ozaveščeno antirasistično socialno delo
reflektirati odkrite in prikrite oblike rasizma
na osebni, kulturni in institucionalni ravni. Na
institucionalni ravni se rasizem pogosto udejanja
z nekvalitetnimi uslugami strokovnih delavcev
ali celo z odrekanjem uslug.
Kot ugotavlja Zorn (2003: 305), se institucio-
nalni rasizem vzdržuje tudi s prepričanjem, da ra-
sizma v Sloveniji pravzaprav ni oziroma da obstaja
kvečjemu v besedah nekaterih posameznikov in
posameznic. V vsakdanjih praksah socialnega
dela je mogoče prepoznati veliko tehnik zanikanja
rasizma (Zaviršek 2000), med najbolj izstopajo-
čimi na področju dela z Romi pa so te:
•	V strokovnih službah ni pripadnikov kultur-
no različnih skupin. To kaže, da je rasizem v kul-
turni in institucionalni obliki izjemno prisoten.
So izjeme (romska pomočnica v vrtcu Pušča in
osnovni šoli v Prekmurju, v vrtcu Pikapolonica
na Brezju), a tudi tam imajo le pomožne vloge,
ne osrednjih.
•	Obtoževanje žrtve oziroma prelaganje od-
govornosti na žrtve opazimo v jeziku in izjavah
socialnih delavk, ki pričakujejo, da bodo Romi
sami prevzeli odgovornost za odpravljanje »svo-
jih« problemov: »Romi bodo morali tudi sami
327
SIMONA ŽNIDAREC DEMŠAR, ŠPELA URH
kaj narediti za sebe, ne morejo pričakovati le
denarne pomoči. Če moram jaz sama zgraditi
hišo, dobiti vsa dovoljenja, naj zase poskrbijo
tudi Romi, ne morejo večno pričakovati naše
pomoči. [...] Razumem tudi vaščane, njihovo
življenje je zelo oteženo, saj je z Romi res iz-
jemno naporno živeti.« (Pogovor z N. N., no-
vember 2004.) Zadnja izjava za povrh legitimira
obrambno delovanje (Pajnik 2003), saj kot žrtev
predstavlja večinsko populacijo. Gre za strategijo
ustvarjanja konsenza o ogroženosti državljank
in državljanov.
•	Pokroviteljski odnos sicer izraža toleranco,
vendar predpostavlja, da je drugi manjvreden,
kar ilustrira izjava socialne delavke: »Pri Romih
samih je moteča higiena v razredu, zaradi tega
izstopajo. Higiena je strašen problem, to je pa
treba otroku privzgojiti. [...] Zgrešeno jih je
siliti v šolo, ker nočejo. Boljše bi jih bilo pustiti
živeti tradicionalno življenje in jim ne dajati
socialne pomoči.« (Študentkin pogovor z N. N.,
november 2004.)
•	Rasizem zaznamo, vendar se problemu iz-
ognemo. Gre za pogosto prakso socialnih delavk
in delavcev, ki delajo z Romi. »Vem, da so v šolah
učitelji in otroci nestrpni do Romov, vendar jaz
pokrivam področje socialnega varstva, s tem naj
se ukvarjajo v šoli, to ni moje delo, ne morem
se vtikati v njihovo delo.« (Izjava N. N., marec
2005.) Socialna delavka, ki zazna rasizem in
nestrpnost, mora nanj reagirati, tudi če to ni del
njenih delovnih obveznosti.
•	Poveličevanje pomena in učinkov mini-
malnega ukrepanja proti rasizmu je nevaren
mehanizem zanikanja rasizma. Socialne delavke
in delavci lahko vidijo preseganje rasizma že v
tem, da hodijo v romska naselja in prisluhnejo
Romom, jim organizirajo izlete, skupna druženja
ipd. Ne ukvarjajo pa se z vprašanji, kako jim
olajšati dostop do resursov v skupnosti in zvečati
socialni kapital, kako jih podpreti v procesih
soodločanju na občinski lokalni ravni, kako jih
podpreti pri prevzemanju cenjenih vlog v lokalni
skupnosti, kako jim pomagati pri izboljšanju
bivanjskih, infrastrukturnih razmer, kako jim
omogočiti učinkovitejši dostop do izobraževa-
nja, hitrejši vstop na trg dela ipd. Namesto da
bi se ukvarjali z relevantnimi (eksistencialnimi)
težavami uporabnikov v vsakdanjem življenju, se
osredotočijo na obrobne probleme.
V raziskovalnem in projektnem delu smo na
področju socialnega varstva zaznah tudi prakse.
ki vzdržujejo socialno izključenost Romov, kar
lahko opredelimo kot institucionalni rasizem.
•	Zgled odkritega rasizma je odnos socialne
delavke, ki je vsakič, ko je iz prostora odšel
Rom, uporabila osvežilec zraka in svoje dejanje
argumentirala: »Veš, to je pa vonj po Romih!«
(Izjava N. N., februar 2002.)
•	Še pogostejši v socialnem delu z Romi je
prikriti rasizem. Ena od raziskav je pokazala, da
je socialna dokumentacija romskih otrok polna
opisov te vrste: »zanimajo ga kičaste materialne
stvari«, »nosi modre nevarne čevlje«, »otrok je
tipičen predstavnik romskega porekla«, »rada
se kiti z uhani in prstani« ipd. (Kodila 2001).
Druga raziskava je pokazala, da so romski otroci
v primerjavi z neromskimi desetkrat pogosteje
usmerjeni v t. i. posebne šole, pogosto zaradi
slabega znanja slovenščine (OSI 2001).
•	Državni paternalizem se kaže v pasivni
skrbi za Rome. Pogosto jim dodelijo le socialno
pomoč, kar še poveča njihovo odvisnost od
institucionalne skrbi, namesto da bi jim po-
nudili priložnost in ustvarili pogoje za učenje
spretnosti, ki bi jim koristila za samostojnejše,
kvalitetnejše življenje in povečevala njihovo so-
cialno vključenost.
•	Ozko razumevanje polja socialnega dela ne
omogoči kvalitetnih storitev oziroma minima-
lizira potrebe Romov. Ker zakon o socialnem
varstvu ne zajema področja stanovanjskih raz-
mer, zaradi česar se Romi pogosto znajdejo v
socialnih stiskah, socialne delavke in delavci
delegirajo odgovornost na druge službe. Gre
za strategijo pošiljanja od vrat do vrat, ki omeji
socialno delo na birokratska opravila v okviru
javnih pooblastil. Neka romska družina s tremi
majhnimi otroci je bila zaradi prostorske stiske
(živeli so pri moževih starših v majhni leseni ba-
raki) prisiljena prenočevati v avtomobilu. Zaradi
potrebe po stanovanju so se večkrat obrnili na
lokalni CSD, kjer jim je socialna delavka rekla,
da jim ne more pomagati, ker zakon o socialnem
varstvu ne pokriva stanovanjske problematike.
•	Socialna kontrola se kaže v nadzoru nad
porabljenimi sredstvi za Rome. Čeprav so sto-
ritve in dajatve po zakonu o socialnem varstvu
pravica tako Romov kakor drugih državljanov,
so ravno pri Romih pogosto nadzorovane, ker
da Romi ne znajo upravljati z denarjem. Načini
nadzorovanja pri mesečni socialni denarni po-
moči in enkratni denarni pomoči so razvidni
tega, da jim raje dodelijo bone za nakup hrane in
328
SOCIALNO DELO Z ROMI
oblačil, plačajo gradbeni material ipd. Socialna
delavka pove: »Če za otroka ni poskrbljeno v
najosnovnejšem smislu (hrana, obleka, obutev
...), jim ne damo denarja, ampak jim to damo
v funkcionalni obliki. Kar pomeni, da se mi na
centru dogovorimo s trgovino, da jim dajejo
hrano, ne pa tudi alkohola, cigaret, kave, torej
samo osnovne prehrambene stvari. Če otroci
niso oblečeni, se dogovorimo s tekstilno trgovi-
no, da potem tam nakupijo obleke za otroke.«
(Študentkin pogovor z N. N., november 2004.)
Ta praksa se zaostruje tudi z minimalizira-
njem potreb Romov kot skupine ljudi, ki nima in
ne sme imeti enakih potreb kot večina:
Tile ljubljanski Romi so včasih bolje situirani
kot kdor koli drug. Če greš na Koželjevo,
vidiš takšne nobel avtomobile, da dol padeš,
od satelitskih anten. [...] Bogati Romi, da jih
vidiš, koliko zlatnine imajo na sebi, tako da
so kakšni Slovenci petkrat bolj revni. Veli-
kokrat pa blefirajo in igrajo, da ne morejo,
kot na primer: »Pa ja ne mogu platit,« potem
pa vidiš verižice okrog vratu, dober avto.
(Pirnat 2004.)
Célo socialno podporo zapravijo za cigarete.
Zadnjič je ena Romkinja kupila cel pršut,
ki ga jaz ne bi niti za božič! (Izjava N. N.,
februar 2002.)
• Zgled spodbujanja k nizkim pričakovanjem
so t. i. šole za odrasle Rome (kamor vključujejo
tudi otroke, ki so neuspešni v nižjih razredih
osnovnega šolanja), kjer učni program temelji na
minimalnih doseženih znanjih, kar ne omogoča
enakovrednega izhodišča za nadaljnje šolanje.
Na to kaže že število predvidenih ur pouka v
šolah za odrasle Rome (dve šolski uri na dan v
popoldanskem času).
Ti zgledi ponazarjajo, da socialno delo še
vedno temelji na nekaterih verovanjih in izho-
diščih tradicionalnega socialnega dela. Kritika
tradicionalnega dela z Romi zadeva način dela,
ki temelji na prizadevanju, da bi spremenili
skupino, in predpostavlja njihovo motenost in
problematičnost. Če izhajamo iz socialnega dela,
ki spodbuja socialne spremembe, krepi moč in
prispeva k blaginji, potem socialno delo ne sme
biti omejeno zgolj na izvajanje birokratskih
funkcij, ampak se mora spopasti z družbeno
neenakostjo in izključenostjo.
socialne mreže
kot pomemben vir zmanjševanja
socialne izključenosti
v skupnosti
Socialno izključenost lahko opredelimo kot
stanje omejenega dostopa do virov, ki je po-
gosto posledica pripadnosti določeni skupini.
Socialno delo si prizadeva za podporo, ki bo pri-
krajšanim posameznikom ali skupinam lajšala
ali utrla dostop do virov pomoči in resursov v
skupnosti. Neenakost lahko zmanjšujemo tako,
da omogočimo vsakomur prehod po družbeni
letvici navzgor pod enakimi pogoji, pri tem pa s
politikami vključevanja in s socialnodelovnimi
metodami krepimo tiste, ki imajo tradicionalno
manj možnosti ali pa so povsem izključeni. Če ne
razumemo procesov, ki vzpostavljajo neenakosti
na mikro ravni, ne moremo oblikovati politike za
njihovo zmanjševanje na makro ravni. Različni
socialni programi so le dodatki, ki so usmerjeni
h krepitvi, ne morejo pa biti glavno sredstvo za
zmanjševanje neenakosti, še zlasti ne takrat,
ko so usmerjeni v spreminjanje in prilagajanje
izključenih skupin, namesto da bi spreminjali
njihove življenjske razmere in poglede večine.
Na večanje družbene neenakosti vpliva po-
manjkanje skupnostnih mrež, ki je posledica
državnih in lokalnih politik (nezadostna sredstva
za izboljšanje bivanjskih pogojev, omejevanje in
pogojevanje sredstev, nezaposlovanje, segregira-
no izobraževanje, onemogočanje enakopravne
participacije v skupnosti ipd.). V nepovezanih
skupnostih so resursi drugega reda (informacije,
vezi, poznanstva), s pomočjo katerih pridemo do
resursov prvega reda (denar, vpliv, ugled), do-
stopnejši tistim, ki zasedajo vrednejše družbene
statuse. Po mnenju Bourdieuja (v Dragos, Le-
skošek 2003) dominatna družba za vzdrževanje
svojih položajev uporablja socialni kapital. Bolj
ko so ljudje odmaknjeni od zaprtih dominantnih
skupin, bolj so marginalni (op. cit.: 61-63). Pri-
padniki manjšin so izključeni iz socialnih mrež
zaradi predpostavke o njihovi drugačnosti, tu-
josti, izključenost iz okolja pa to predpostavko
še okrepi. Vzajemna prilagoditev je mogoča le
z aktivnim vključevanjem v skupnost s sistemi
socialne podpore. Pomembno je razumeti tudi
težave pri horizontalnem povezovanju med
subjekti, ki so imeli v zgodovini izrazito hie-
rarhično razmerje (Zaviršek, Zorn, Videmšek
2002). Veliko romskih svetnikov težko zahteva
329
SIMONA ŽNIDAREC DEMŠAR, ŠPELA URH
in uveljavi pravice in potrebe Romov v občinskih
svetih, saj v preteklosti niso imeli izkušenj, da
bi se jim lahko to posrečilo. Po drugi strani pa
so lahko horizontalne mreže zgolj navidezne,
saj imajo moč odločanja še vedno predstavniki
dominantnih skupin. Pri tem je vloga socialnega
dela pomembna, čeprav komaj prepoznavna.
Socialne delavke in delavci so odgovorni, da
identificirajo, razvijajo, širijo formalno in ne-
formalno socialno mrežo v prid tradicionalno
bolj izključenih skupin. Po modelu razvijanja
skupnosti in socialne akcije pa so odgovorni tudi
za to, da spodbujajo samorganiziranje in samo-
pomoč marginaliziranih skupin in preprečujejo
indiferentnost. Vlaganje v odnosne mreže in moč
Romov na mikro ravni je strateškega pomena za
krepitev skupnosti, saj se tam odvija vsakdanje
življenje prebivalcev.
socialno delo z romi
iz antirasistične perspektive
Socialne delavke in delavci imajo malo znanja o
Romih. Socialno delo z Romi pogosto temelji na
rasističnih stereotipnih predstavah o homogeni
skupnosti Romov in je usmerjeno bolj v izvajanje
materialne pomoči in javnih pooblastil. Tudi
razprave o kakovosti življenja Romov so v soci-
alnem delu pogosto zbirokratizirane in izhajajo
iz vrednot »kakovosti življenja«, ki niso podprte s
prioritetami, sodelovanjem, avtonomijo in držav-
ljanskimi pravicami Romov. Zato ne preseneča,
da imajo mnogi Romi slabe izkušnje s socialnimi
delavkami in delavci. Pogosto povedo, da soci-
alne delavke še nikoli ni bilo v romsko naselje
ali pa pride le, da jih kontrolira (ali so otroci v
šoli, ali so odrasli v šoli za Rome, ali res živijo
v zadostnem pomanjkanju, da so upravičeni do
denarne podpore, ali so bivalne razmere urejene
ipd.). Pogosto imajo občutek, da se do njih vedejo
drugače samo zato, ker so Romi.
Oporo za ravnanje, ki temelji na socialnem
vključevanju in socialni pravičnosti, najdemo
v teoriji antirasističnega socialnega dela. Po
Dominelli (1995) je antirasistično socialno
delo pozorno na strukturne neenakosti, ki jih
vzdržuje rasizem. Temelji na bolj senzibilnih
storitvah, ki so skladne s potrebami ljudi, glede
na njihov družbeni oziroma socialni položaj, in
na procesih krepitve moči uporabnikov, s kate-
rimi zmanjša negativne posledice družbenega
razlikovanja. Po eni strani podpira pripadnike
prikrajšane skupine, po drugi strani pa se vklju-
čuje v družbeni aktivizem, zato Dominelli (ibid.)
in Leskošek (1995) opozarjata, da je socialno
delo nujno tudi politično. Thompson (1998)
razume antirasistično socialno delo kot pristop,
ki poskuša reducirati, odpraviti diskriminacijo
in zatiranje.
Pogosto je že sámo socialno delo za mnoge
uporabnike zatiralsko. Socialne institucije po-
gosto delujejo kot podaljšana roka aktualne
politike. Lorenz (1994: 4) vidi socialno delo kot
potrebno in pomembno področje, ki prispeva k
vzdrževanju družbenega reda in notranje stabil-
nosti države. Socialno delo z Romi se še vedno
opira na mehanizme vzdrževanja obstoječih
družbenih struktur. Antirasistično socialno delo
pa opredeljuje stroko kot področje, ki se zavze-
ma za družbene spremembe in zavrača tezo,
da socialno delo zgolj prispeva k vzdrževanju
obstoječih družbenih struktur.
Antirasistično socialno delo ni nujno samo
»antiperspektiva«, kakor mu očitajo. Sodobno
socialno delo z zatiranimi skupinami zagovarja
popolno udeležbo uporabnika v procesih načr-
tovanja in izvajanja storitev. Usmerja socialne
delavke in delavce, da pristopijo k vsaki situa-
ciji s spoštovanjem različnosti, kompleksnosti,
razumevanjem zgodb uporabnikov in njihovih
izraženih potreb (Parton in Marshall v Adams
et al, 1998: 245). Ko bodo socialne službe to
sprejele in razvile ustrezne načine delovanja,
bodo prispevale k preseganju zatiralskih praks
in s tem omogočile socialno vključevanje za-
tiranih skupin v vsakdanjem življenju. S tem
bodo presegle zbirokratizirano prakso, ki je
oddaljena od prioritet, sodelovanja, avtonomije
in državljanskih pravic Romov.
330
SOCIALNO DELO Z ROMI
LITERATURA
Balibar, E. Wallerstein, I. (1991), Race. Nation, Class: Ambigous Identities. London, New York:
Verso.
Dominelli, L. (1995), Anti-racist perspectives in European Social Work. V: Lešnik, B. (ur.). Perspec-
tives in Social Work. Ljubljana: University of Ljubljana School of Social Work.
Dragoš, s., Leskošek, V. (2003), Družbena neenakost in socialni kapital. Ljubljana: Mirovni inšti-
tut.
Kodila, S. (2001), Problematika dokumentacije o romskih otrocih na osnovni šoli s prilagojenim
programom. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (1994), Uradni list RS, 33/94.
Lamovec, T. (1995), Ko rešitev postane problem in ko zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.
Leskošek, V. (1995), Socialno delo ni politično (ali pač?). Socialno delo, 34, 3: 195-202.
Lorenz, W. (1994), Social Work in Changing Europe. London: Routledge.
OSI (2001), Spremljanje pridruževanja EU: Zaščita manjšin v Sloveniji. Budimpešta: Open Society
Institute.
Pajnik, M. (2003), Poročanje medijev o marginaliziranih skupinah. Socialno delo, 42, 2: 87-94.
Parton, n., Marshall, W. (1998), Postmodernism and discourse approached to social work. V:
Adams, R., Dominelli, L., Payne, M. (ur.). Social Work: Themes, Issues and Critical debates.
London: Macmillan.
Pirnat, T. (2004), Romi v procesih vzgoje in izobraževanja.. Ljubljana: PSD (diplomska naloga).
Razack, N. (2002), Transforming the Field: Critical antiracist and anti-oppressive Perspectives for the
human Services Practicum. Halifax: Fernwood.
Rommelspacher, B. (2003), Socialno delo in človekove pravice. Socialno delo, 42, 4-5: 205-210.
Thompson, N. (1995), V podporo antidiskriminacijski akciji. Socialno delo, 34, 5: 273-280.
Zorn, J. (2003), Antirasistična perspektiva v socialnem delu; kako prepoznati rasizem v vsakdanjem
življenju in kulturna kompetentnost služb. Socialno delo, 42, 4-5: 303-310.
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks
prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba/*Cf.
- (2003), Notranja nasprotja socialnega dela pri uresničevanju človekovih pravic v postmodernih
družbah. Socialno delo, 42, 4-5: 219-230.
Zaviršek, D., Zorn., I., Videmšek, P. (2002), Inovativne metode v Socialnem delu. Opolnomočenje
ljudi, ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
331
RECENZIJA
ZYGMUNT BAUMAN (2001), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR
BUCKINGHAM, PHILADELPHIA: OPEN UNIVERSITY PRESS. ISBN 0-335-20155-5.106 STRANI.
uvod
S pojmom »delovna etika« navadno razumemo
delo za preživetje (v smislu »kdor ne dela, naj ne
je«). Koncept delovne etike vključuje miselnost,
da je nedostojno počivati in biti zadovoljen s
tistim, kar že imamo. Treba si je prizadevati
za več. Delo je vrednota samo po sebi in vselej
plemenita dejavnost. Ne delati je zlo in nemoral-
no. Neizrečena predpostavka koncepta delovne
etike je, da je večina ljudi zmožna delati za denar
in da je vse, kar posedujejo, rezultat njihovega
preteklega dela. Večina ljudi opravlja svojo
dolžnost in bilo bi nepošteno zahtevati, da svoje
pridobitve delijo z drugimi, ki niso izpolnili svo-
jih obveznosti. Druga neizrečena predpostavka
delovne etike je, da ima moralno vrednost samó
delo, za katerega smo plačani.
V nasprotju s to zakoreninjeno in nereflekti-
rano samoumevnostjo delovne etike pa Zygmunt
Bauman razkriva zgodovinski izvir tega koncep-
ta in se ukvarja z družbenimi fenomeni, ki so z
delovno etiko tako ali drugače povezani. Začne
z obdobjem industrializacije, ko so v zahodnih
družbah potrebovali veliko človeške delovne
sile, prilagojene tovarniškemu režimu dela.
Nadaljuje s prehodom v potrošniško družbo, ki
delovno etiko nadgradi z estetiko potrošništva
kot najvišjo vrednoto. Potrošništvo postane
način, kako so ljudje sploh vključeni v družbo
in prepoznani »kot ljudje«. V tretjem poglavju
zasleduje vzpon in razpadanje države blaginje,
pri čemer v glavnem izhaja iz anglosaksonskega
modela. V demokratičnih državah se je država
blaginje do nedavnega kazala kot popolnoma
varna, nepovratna struktura. V konceptualnem
smislu so bile socialne pravice celo vključene
v idejo demokratičnega državljanstva. Čeprav
so nekateri potrebovali več storitev kot drugi.
je prevladoval občutek, da je država blaginje
v dobro vseh. Danes vlada nasprotni konsenz
- o zmanjševanju davkov in posledično zmanj-
ševanju storitev države blaginje. Bauman po-
kaže, zakaj je bil tak obrat mogoč. V četrtem
poglavju obravnava posledice vsega tega, zlasti
pa današnjo družbeno in kulturno produkcijo
revnih, ki so ostali brez vsake vloge v družbi,
tako rekoč odveč. V petem poglavju poskuša
nakazati možno rešitev za današnje revne in
izključene. Predlaga reorganiziranje koncepta
dela, ki ga danes definira zgolj trg dela. Predvsem
bi bilo smiselno, meni Bauman, ločiti pravico do
preživetja od udejstvovanja na trgu delovne sile.
Skladno s tem predlaga uvedbo univerzalnega
temeljnega dohodka.
moralna in ekonomska dimenzija
delovne etike
Koncept delovne etike, kot ga poznamo še danes,
se je razvil zaradi potreb industrializacije. Z
uvajanjem tovarniškega dela je bilo treba spre-
meniti, na novo definirati odnos do dela pod
novimi, tovarniškimi pogoji (podreditev stroju,
delovnemu času in drugim pravilom, ki jih je do-
ločil kapitalist). Pod pretvezo delovne etike se je
skrivala delovna disciplina. Tovarniški delavci so
bili izvzeti iz ukvarjanja s trgom in iz upravljanja
delovnega procesa. V tovarni je bilo treba delati
ne glede na občutek za človekovo dostojanstvo
in smiselnost opravljanega dela. Problem, na
katerega so naleteli pionirji modernizacije, je bil,
kako prisiliti ljudi, da se podredijo delovnemu
procesu, v katerem niso videli smisla in ki so ga
kontrolirali drugi. Tovarniški sistem je v resnici
potreboval pol-ljudi, delavce, ki ubogajo brez
razmišljanja, koleščke brez duš v kompleksnem
333
RECENZIJA
mehanizmu. Delovna etika je pomenila odpoved
svobodi. Ljudi je bilo treba prisiliti, da v imenu
delovne etike (plemenitosti dela) sprejmejo živ-
ljenje, ki ni bilo posebej plemenito. Delo je bilo
treba ločiti od njegovega smisla, razum ni bil več
potreben. Nič čudnega, da so kritiki moderne za-
govarjali pravico do lenobe. Razvoj delovne etike
je šel tako daleč, da je bila odcepitev delovnega
procesa od človekovih potreb videti povsem na-
ravna. Prvič v zgodovini je bilo vprašanje, »kaj
lahko naredimo«, postavljeno pred vprašanje,
»kaj potrebujemo«. Gre za moderni paradoks, ki
je po Baumanu v tem, da spodbuja razvoj zaradi
razvoja samega. Nova vizija modernega sveta je
slavila človekovo prevlado nad naravo in človeka
kot akterja zgodovinskih dogodkov.
Glede vprašanja revnih so si bili sicer zelo
različna razsvetljenska mnenja in pogledi enotni.
Revščina je postala moralno vprašanje; revnim
in »prostovoljno brezdelnim« so zapovedovali
tovarniško delo - ne le zaradi ekonomskega
učinka, ampak tudi kot moralno nalogo.
Po takratnem prepričanju so bili revni ne-
kultivirani otroci narave, ki potrebujejo nadzor
bolj zreHh oseb, kajti revni naj ne bi bili zmožni
sami upravljati svoje življenje. Revne so dojemali
kot surov človeški material, ki mu je treba dati
obliko.V procesu »izboljšanja« človeške družbe
so bili revni razumljeni kot objekti za preob-
likovanje in ne kot subjekti. Delovna etika je
postala bistveni element moralnega zemljevida
- pravilni vzorec vedenja, pot k samoizboljšanju
oziroma to, kar so pozneje imenovali »civiliza-
cijski proces«.
ločevanje »zaslužnih«
in »nezaslužnih« revnih
Delovna etika je imela dva namena: zadostiti po-
trebam po delovni sili v razvijajoči se industriji
in znebiti se ene največjih neprijetnosti posttra-
dicionalne družbe, to je, nujnosti preskrbe tistih,
ki se niso mogli preživljati s tovarniškim delom
(hendikepirani, bolni, stari). V 19. stoletju so
nesposobne za tovarniško delo doživljali kot od-
večne; če bi obstajala primerna metoda, bi se jih
najraje znebili, pravi Bauman. Iz delovne etike je
izhajala moralna superiornost še tako bednega
življenja ljudi, ki so se preživljali z mezdnim
delom. Bolj ko je bilo življenje revnih, ki niso
delali za mezdno plačilo, degradirano in bolj ko
so živeli v pomanjkanju, manj grozno je izgledalo
življenje tistih revnih, ki prodajajo svoje delo v
zameno za najniže mezde. V Angliji, enem naj-
bolj razvitih industrijskih področji, so v 30-ih
letih 19. stoletja sprejeli zakon o pomoči revnim
(Poor law), ki je vso razpoložljivo pomoč revnim
omejil na notranjost ubožnic. Z vidika delovne
etike je imela ta odločitev vrsto prednosti:
1)	Ločila je »prave« reveže od tistih, ki so
se zgolj želeli izogniti naporom mezdnega dela.
Nihče razen »pravih« revežev ne bi izbral živ-
ljenja v ubožnici - seveda če so bile razmere v
taki ustanovi zadosti nevzdržne. Na ta način je
bilo preverjanje premoženja (means testing) od-
več, ker so se revni sami razporedili; kdor se je
strinjal s tem, da je bil zaprt v ubožnico, ta res
ni imel druge možnosti preživetja.
2)	Odprava zunanje pomoči je povzročilo, da
so revni »dvakrat premislili«, ali zahteve delovne
etike res niso zanje oziroma ali strašne razmere
tovarniškega dela vseeno niso boljša izbira od
ubožnice. Načela zakona o pomoči revnim naj
bi po mnenju zagovornikov postavila jasno,
»objektivno« ločnico med tistimi, ki se lahko
spreobrnejo k uboganju predpisov delovne etike,
in tistimi, ki se ne morejo prilagoditi.
3)	Zakon o pomoči revnim je simbolično
varoval revne zaposlene pred kontaminacijo z
»nepopravljivo brezdelnimi«. Ločeval jih je od
zidov ubožnic, ki so bili zidovi kulturne odtujit-
ve. Bolj ko je bilo življenje v ubožnici grozno, bolj
se je suženjsko delo v tovarni kazalo kot svobo-
da. Ubožnice so rabile kot referenčna točka za
oceno kvalitete tovarniškega življenja. Jeremy
Bentham je institucije, kot so ubožnice, pri-
silne delavnice, tovarne, šole, azili, bolnišnice,
imenoval režim »industrijskih hiš«. Vsi ti režimi
so onemogočali raznolikost človeških navad in
nagnjenj in zahtevali podreditev določenemu
standardiziranemu vedenju. Bauman to situacijo
definira kot situacijo brez izbire. Ne-izbira je bila
tudi temeljno načelo pomoči. Podobno je bilo
tudi na slovenskem (gl. Anžič 2002). O nadzoru
nad revnimi priča institucija ubožnih očetov v
slovenskih mestih iz prve polovice 19. stoletja.
Ubožni očetje so izpolnjevali vloge za pridobitev
socialne podpore, dajali mnenja o p'rosilcih in
bdeli nad razmerami prejemnikov podpor.
334
ZYGMUNT BAUMAN (2001), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR
patriarhalni tovarniški
in družbeni red
Mezdno delo, podreditev gospodarju-kapitalistu
je bil način, kako postati dostojno človeško bitje
v primeru, ko ljudem človeškost ni bila zagotov-
ljena na druge načine. V zaposlovanju so videli
rešitev za vse družbene probleme. Univerzalna
zaposlitev je postajala norma, nezaposlenost pa
nenormalno stanje. Bauman to normo industrij-
sko razvite družbe 19. stoletja razčleni glede
njene umestitve na ravneh individualnega živ-
ljenja, regulacije družbenega reda in preživetja
družbe kot celote.
V smislu individualnega življenja je delo
omogočilo umestitev posameznika v družbo; po-
klicni dosežki so postali glavni vir samozavesti
in ponosa zaposlenih moških v moderni družbi.
Zaposlitev je postala središče njihove identitete
in totalnost življenja.
Regulacija družbenega reda se je uresničila v
organizaciji tovarniškega delovnega procesa in
narobe. Tovarna je postala model in osrednja pa-
noptična institucija moderne družbe. Nezaposle-
ni so bili izven panoptičnega dosega tovarne in
zato grožnja. Namreč, bili so brez nadzora, brez
rutine in niso bili podrejeni kapitalistu-gospodar-
ju. Medicina je v 19. stoletju definirala zdravega
človeka kot moškega, sposobnega za tovarniško
delo in služenje vojaškega roka. Bistvena metoda
produciranja in ohranjanja družbenega reda je
bilo spodbujanje patriarhalnega družinskega
modela z moškim poglavarjem, ki služi kruh.
Nič čudnega, da so bili zagovorniki delovne etike
tudi zagovorniki pravic in dolžnosti družinskih
poglavarjev. Očetje-možje naj bi izvajali enako
disciplino nad ženskami in otroki, kot so ji bili
sami podrejeni pri tovarniškem delu.
Na vprašanje zaposlovanja so začeli gledati
kot na vprašanje preživetja družbe in njenega raz-
voja. Foucault ([1976] 2003) bi rekel, da je šlo za
oblast, ki si je zadala nalogo krepiti življenje in
regulirati naravne procese populacije (vprašanje
javne higiene, zdravja, stanovanj itn.). To skrb
za preživetje populacije, »podržavljanje biološke-
ga«, je Foucault imenoval bio-oblast. Nekoliko
preseneča, da Zygmunt Bauman pri vprašanju
preživetja družbe ne omenja tega široko spre-
jetega koncepta. Bio-oblast je skrbela za komo-
difikacijo delovne sile, saj je bilo za ustvarjanje
bogastva (kapitalistov) v moderni industrijski
družbi neobhodno najemanje primerno priprav-
ljene delovne sile. Rast kapitala in zaposlovanje
sta postala ključni pohtični vprašanji in merila
uspešnosti vladnih ukrepov in politik.
k potrošništvu, fleksibilnosti
in izbiri
Bauman definira sodobno družbo kot potroš-
niško, v nasprotju s prej opisano izdelovalsko,
industrijsko družbo. Na določen način so seveda
vse družbe potrošniške, saj ljudje zmeraj trošijo
stvari in storitve. Bauman tu misli na premik v
poudarku, ko morajo današnji člani družbe pred-
vsem prevzeti vlogo dobrih potrošnikov. Današ-
nja norma je zmožnost in pripravljenost oziroma
želja biti potrošnik. Gre tudi za vprašanje, na
kakšen način ljudje zadovoljujejo potrebe, ki so
povezane s konstituiranjem družbenih identitet,
torej, kako so moški in ženske integrirani v
družbeni red, kako najdejo svoj prostor v njem.
Modernost je podelila posamezniku nalogo
»samo-oblikovanja«; družbena umestitev ni več
nujno pogojena z rojstvom v določeno družbeno
kategorijo. Nekdaj so bili zaposlitev in naučene
sposobnosti določeni za celo življenje, pogosto
odvisno od tega, kar smo podedovali. Danes pa
so stalna in zagotovljena delovna mesta redkost.
Glavna zapoved je fleksibilnost. To je igra naj-
emanja in odpuščanja z malo pravili, ki se lahko
spremenijo.
V nasprotju s prejšnjo industrijsko družbo
danes produktivnost narašča z upadanjem za-
poslovanja. Število zaposlenih v tovarnah se ob-
čutno zmanjšuje. Urjenje, kot so ga proizvajale in
zahtevale panoptične institucije, ni več primerno
za obdobje visoko tehnološko in informacijsko
razvitih družb, povečane mobilnosti kapitala
in vladavine potrošniških vrednot. Značilno za
panoptične institucije je privajanje na rutino,
monotonost in zlasti odsotnost izbire. Predpo-
stavke oziroma vrednote potrošniške družbe
pa so ravno nasprotne - odsotnost rutine, omo-
gočanje izbire, stalno spodbujanje potrošniške
želje, ki mora biti zadovoljena takoj. Potrošniki
si nikoli ne smejo vzeti premora, stalno morajo
biti izpostavljeni novim skušnjavam, atraktivno-
stim, izbiram. Že »zrel« potrošnik je ponotranjil
pritisk stalnega kupovanja. Ta nezmožnost živeti
drugačen način življenja se ljudem kaže kot živ-
ljenje svobodnih izbir. Ne morejo se več izogniti
stalnemu zapeljevanju trga; v vlogi potrošnikov
335
RECENZIJA
lahko resnično izbirajo, kritizirajo, ocenjujejo
in tako upravljajo s svojim življenjem. Paradoks,
na katerega opozori Bauman, je v tem, da lahko
potrošniki izbirajo med različnimi produkti in
storitvami, ne morejo pa izbirati, ali bodo po-
trošniki ali ne. Pot do identitete, do prostora v
družbi, do življenja, ki je prepoznano kot vredno
in smiselno, zahteva dnevno udejstvovanje na
trgu. V tem Bauman vidi prelom s prejšnjim
obdobjem; prej je moral biti človek najprej pro-
ducent, da bi bil potrošnik, danes pa mora biti
človek najprej potrošnik, preden lahko postane
kar koh drugega.
Dejstvo, da je današnja družba organizirana
okoli želje in izbire, določa tudi stopnjo pri-
ljubljenosti in podpore javnim službam (kot sta
socialno varstvo in zdravstvo). Tako na politični
levici kot desnici se v veliko državah zavzemajo
za zmanjševanje davkov; na ta način naj bi več
denarja ostalo v žepih davkoplačevalcev, ki imajo
potem možnost izbire pri kupovanju storitev. Ba-
uman poudari, da gre za potrošnikovo dolžnost
izbiranja, in opozori, da ni nujno, da bi na tak
način ljudje lahko konzumirali več ali bili deležni
kvalitetnejših storitev. Šteje sredstvo (izbiranje),
ne pa končni cilj (kvalitetna storitev).
estetska vrednost dela
Iz perspektive delovne etike vsakršno delo
prispeva k človekovemu dostojanstvu, pomeni
moralno izboljšanje, »humanizira«, »učloveči«,
je izpolnitev dolžnosti in tudi zadovoljstvo. To
pa ne velja za estetsko vrednost dela. Nekateri
poklici so povzdignjeni kot zaželeni, privlačni,
zanimivi, so predmet želje in izbire, medtem
ko številni zagotavljajo zgolj preživetje (so brez
estetske vrednosti) in so dolgočasni. Enako kot
sta v potrošniški družbi cenjena svobodna iz-
bira in mobilnost je tudi estetska vrednost dela
faktor družbene stratifikacije. Pri tem ne gre
več za vprašanje zmanjševanja delovnega časa
na minimum, ampak narobe, meja med pro-
stim in delovnim časom vse bolj izginja. Delo je
povzdignjeno v superiorno dejavnost, ki najbolj
zadovolji naše potrebe in nam prinese največ
zadovoljstva. Zanimivo delo je eden največjih
privilegijev. Zato Bauman pravi: »Danes 'delo-
holokov' brez jasno določenega delovnega časa,
zaposlene 24 ur dnevno 7 dni v tednu ne najde-
mo med sužnji, ampak med srečno in zadovoljno
elito« (str. 34). Delo kot samoizpolnitev, smisel
življenja, središče vsega, kar šteje, je postalo
privilegij redkih, znak elite. Po drugi stani pa je
večina ljudi podvržena razmeram fleksibilnega
trga delovne sile, ki ne dovoljuje predanosti
delu, ker je to le začasno, pogodbeno delo za
določen čas. Za večino fleksibilnost ni izbira,
ampak danost, na katero nimajo vpliva. V takih
razmerah so ljudje podvrženi stalni negotovosti
in pomanjkanju varnosti.
revščina kot izključenost
iz »normalnega življenja«
V zgodovini človeštva in v večjem delu sveta
revščina pomeni ogroženost samega fizičnega
preživetja - pomanjkanje strehe nad glavo,
hrane, oblačil. V medijih in v svetovnem merilu
danes pogosto enačijo revščino s primanjkova-
njem hrane, vendar je to le en vidik. Revščina
je veliko obsežnejša; pomeni tudi pomanjkanje
priložnosti za izobraževanje, nepismenost, ne-
dostopnost zdravil in zdravstvene oskrbe, ne-
kvalitetna bivališča, šibko socialno povezanost
(pomanjkanje socialnih mrež), pomanjkanje
perspektiv za prihodnost.
Revščina ima tudi družbeno in psihološko
razsežnost; vsaka družba je izoblikovala določe-
ne standarde dostojnega življenja. Nezmožnost
doseči te standarde povzroči stres in trpljenje.
Revščina pomeni, da si izključen iz normalnega
življenja, kar koli to za določeno družbo pomeni.
Zaradi tega so revni pogosto manj samozavestni
in imajo občutke sramu in krivde, V potrošniški
družbi je »normalno življenje« življenje potroš-
nikov, preokupiranih z izbiranjem in iskanjem
priložnosti za različna doživetja. Srečno življenje
pomeni zgrabiti čimveč takih priložnosti. Revni
nimajo dostopa do normalnega srečnega življe-
nja, ker so neustrezni potrošniki in socialno
degradirani. Poleg stigme je pomemben social-
nopsihološki učinek brezposelnosti dolgčas, ki
ga je potrošniška kultura sicer povsem izbrisala s
svojega horizonta. Brezposelni imajo neskončno
količino prostega časa, a nobene možnosti, da
bi iz njega kaj naredih. Bauman je prepričan,
da proti stigmatizaciji revnih in brezposelnih ne
pomagajo niti alternativni načini strukturiranja
časa in samoorganizirane dejavnosti v deprivi-
legiranih soseskah. Standardi »normalnega«
življenja so določeni daleč stran od domače
336
ZYGMUNT BAUMAN (2001), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR
soseske; ocena ustreznosti ljudi kot potrošni-
kov prihaja od zunaj. Bauman navaja Jeremyja
Seabrooka, ki pravi, da ljudje, ki so zadovoljni
s tistim, kar imajo, kršijo temeljno načelo po-
trošniške družbe.
država blaginje
Razvoj delovne etike, industrijski pogoji dela in
pozneje fleksibilnost zaposlovanja in naraščanje
tržnih, potrošniških načel v vseh sferah življenja
so zaslužni tudi za nastanek, razvoj in zaton
države blaginje.
Bauman razlikuje med državo blaginje in javno
blaginjo. Javno blaginjo definira kot kolektivno
zagotavljanje individualnega dostojnega preživet-
ja. Gre za obliko kolektivnega zavarovanja, ki
izhaja iz posameznikovih potreb in ne iz prete-
klih ali potencialnih prispevkov. Enakost v po-
trebah je nad zmožnostjo enakih prispevkov. Za
uresničevanje načel javne blaginje je odgovorna
država - in v tem je bistvo države blaginje. Iz
tega lahko sklepamo na dvoumen odnos države
blaginje do etike dela. Po eni strani, če je preži-
vetje zagotovljeno vsem članom politične skupno-
sti kot pravica in ne glede na njihov prispevek k
skupnemu bogastvu, potem koncept javne blagi-
nje dovoljuje ločitev preživetja od družbeno korist-
nega dela, ki naj bi bilo mogoče samo z zaposlo-
vanjem. Tako je pravica do dostojnega preživetja
postala stvar državljanstva (to je pripadnosti
politični skupnosti) bolj kot pa posledica ekonom-
ske dejavnosti. Po drugi strani pa je država bla-
ginje potrdila definicijo normalnosti delovnega
življenja. Udeleženost v plačani zaposlitvi je bila
norma in država blaginje je pomagala tistim, ki
so bili trenutno brezposelni (zaradi pomanjkanja
služb), da so se lahko spet vedli normalno, to je,
da so bili spet udeleženi v plačani zaposlitvi. S
tem je država blaginje utrdila delovno etiko kot
normo in merilo družbenega zdravja. Socialna
pomoč je bila mišljena kot premagovanje težav
pri uresničevanju norme. Država blaginje je tudi
sicer polna nasprotij in protislovij. Jo lahko de-
finiramo kot obvezno dopolnitev načela delovne
etike ali, ravno narobe, kot politično nasproto-
vanje ali celo zaroto proti delovni etiki? Je njeno
delovanje represivno ali, ravno narobe, emanci-
patorno, osredotočeno na človekove potrebe in
zmanjševanje krutih posledic kapitalistične tržne
ekonomije? Ali država blaginje omogoča kapita-
listično akumulacijo in je servis kapitalistov ali,
narobe, omogoča ustvarjanje družbenega dohod-
ka? Je kapitalistična prevara ali zmaga delavskega
razreda? Bauman meni, da je država blaginje vse
to in še več, in v odgovor navede nekatere raz-
loge za njen nastanek. Država blaginje je nastala
kot stičišče med:
•	pritiski kapitalistične ekonomije, ki ni mo-
gla vzpostaviti pogojev za svoje preživetje brez
politične oziroma državne pomoči;
•	pritiski organiziranega delavskega gibanja,
ki prav tako ni moglo zaščititi delavcev pred
pogubnimi učinki ekonomskih ciklusov brez
politične oziroma državne pomoči;
•	nujnostjo ohraniti in utrditi družbeno neena-
kost, pri čemer so odpravljanli le najokrutnejše in
najbolj kratkotrajne manifestacije te neenakosti;
•	željo po normalizaciji neenakosti, pri čemer
so marginalizirali tiste, za katere so menili, da ne
participirajo pri ohranjanju obstoječega reda;
•	podporo članom politične skupnosti, da
zdržijo uničevalne učinke neregulirane tržne
ekonomije.
Država blaginje se je v drugi polovici prejš-
njega stoletja tako utrdila, da je dajala vtis ne-
povratne strukture. S takratnega zornega kota
bi odprava države blaginje zahtevala najmanj
sesutje demokracije in sindikatov. Za današnji
čas pa so značilni pritiski po zmanjševanju dr-
žave blaginje. Zakaj je prišlo do tega?
načelo univerzalnosti in
selektivnost socialnih pomoči
Oče britanskega modela države blaginje sir Willi-
am Beveridge je bil liberalec. Če naj vsak človek
uživa svoboščine, mu je treba to tudi omogočiti.
Takrat, sredi 20. stoletja, je bila delovna etika po-
polnoma samoumevna; vsakdo želi delati, če je
telesno sposoben in če so službe, kjer se lahko za-
posli. Država blaginje naj bi odpravila strah ljudi
pred brezposelnostjo, brezdelnostjo, revščino.
Takratno prepričanje je bilo, da bi lahko dosegli
ta namen samo, če bi brezposelni dobili socialno
pomoč ne glede na svoje premoženjsko stanje.
Britanski zakon o nacionalnem zavarovanju naj
bi leta 1946 odpravil kontrolo sredstev in pre-
moženja, vendar se v praksi to ni nikoli zgodilo.
Nasprotno, leta 1984 je bilo v veliki Britaniji 12
milijonov ljudi, ki so bili v takih in drugačnih
postopkih kontrole sredstev v socialnih službah.
337
RECENZIJA
Bauman pojasni razliko med univerzalnostjo in
selektivnostjo socialne pomoči (prim. Kavar Vid-
mar 1986, ki je natančnejša in govori o načelih
selektivnosti in subsidiarnosti pri upravičenosti
do socialne pomoči). Načelo selektivnosti pome-
ni, da dobijo pomoč samo tisti, ki jo potrebujejo,
kar je določeno s postopki preverjanja sredstev
posameznikov oziroma družin. Načelo univer-
zalnosti pa pomeni, da so službe namenjene
vsem (ne samo revnim, torej kontrola sredstev
v takem primeru ne bi bila smiselna). Službe, ki
upoštevajo načelo univerzalnosti, pospešujejo
družbeno integracijo in občutek skupnosti, kot
je bilo na primer značilno za obdobje med drugo
svetovno vojno in po njej. Načelo univerzalne
pomoči lahko pripelje do občutka, da je denar
dobro porabljen, da je skupnost varen dom in da
obstaja ravnovesje med pravicami in dolžnostmi.
Pri načelu selektivnosti pa se je uveljavila misel-
nost, da so službe za revne zmeraj revne službe,
ki po možnosti pritegnejo najslabše strokovnjake
in jim najverjetneje primanjkuje politične moči
in javnega zanimanja. Zagotovo pa ima, meni
Bauman, načelo selektivne pomoči škodljive po-
sledice za vso skupnost. Na ta način je skupnost
takoj razdeljena na tiste, ki samo prispevajo, in
tiste, ki samo prejemajo. Posledica je delitev
skupnosti (namesto integracije) in izključevanje
(namesto vključevanja). To pomeni, da lahko
skupnost davkoplačevalcev postane dominantna
(ne glede na to, ah so v večini ali manjšini) in
uporabi svojo politično moč za produciranje
neustreznih, manjvrednih državljanov. Ko je ta
kategorija ljudi vzpostavljena, jih ni težko margi-
nalizirati in obtožiti za neuspeh, neučinkovitost,
lenost. S pomočjo stigmatizacije izobčenih se
oblikujejo vrednote dominantnega dela družbe.
Tako lahko dominantna skupina pripiše svoj
uspeh sami sebi. Dolgoročna posledica takega
omejevanja za zadovoljevanje potreb določene
skupine, manjšine (ki je v populističnem diskur-
zu percipirana kot inferiorna), je osiromašenje
politične razprave, zato ker med ljudmi upade
politični interes za skupno urejanje življenja.
Za večino državljanov se interes za politično,
za skupno, konča z vprašanjem davkov, zdi se
jim, da nimajo razlogov za aktivno politično
življenje. Bauman sklene razpravo o posledicah
selektivnega načela pomoči z ugotovitvijo, da
krčenje države blaginje sovpada s krčenjem
politično aktivnega državljanstva.
NEOLIBERALIZEM IN RAZPADANJE
DRŽAVE BLAGINJE
Se nedavno je v zvezi z državo blaginje vladal
širok konsenz, saj je delovala kot nenapisan
sporazum med antagonističnimi družbenimi
razredi; delovala je kot podpora delavskemu
razredu ob sprejetju kapitalističnih pravil. Danes
pa je značilno krčenje države blaginje in vzpon
neoliberalnih načel. Vprašanje je, zakaj je neoli-
beralizem naletel na tako široko podporo. Vzpon
neokonzervatizma ni razlaga, ampak fenomen,
ki ga je treba pojasniti.
Država blaginje je imela izredno pomembno
vlogo pri stalni (re)komodifikaciji (pripravi za
prodajo) delovne sile; z zagotavljanjem kva-
litetnega izobraževanja, zdravstvenih služb,
dostojnih stanovanj in prehrane za otroke iz
revnih družin je zagotavljala zaposljivo (kva-
litetno) delovno silo za kapitahstične potrebe.
Delo mora postati blago, ki ga lahko delodajalci
kupijo. Takega učinka ne bi mogla doseči nobena
individualna kapitalistična korporacija. Poleg
priprave delovne sile je država blaginje ohranjala
v stalni pripravljenosti tudi rezervno armado
delovne sile. Današnji problem je, da odvečna
delovna sila morda ne bo nikoh postala blago.
Nekdaj so delodajalci (razred kapitalistov) videli
smisel v plačevanju davkov in državi blaginje,
ki je omogočila komodifikacijo delovne sile in
ohranjala rezervno armado delavcev, danes pa
v tem ne vidijo več smisla, ker je upadla potreba
po delovni sili. Svoboda kapitala pomeni, da
se proizvodnja seli na cenejša področja, ki po-
nujajo priložnosti brez obveznosti. Tako se širi
prosta trgovina in prosto gibanje kapitala, ne pa
tudi delavcev. Rezervna armada delovne sile in
stroški za njeno komodifikacijo so zdaj globalni,
medtem ko država blaginje deluje lokalno. Tisti
interesi, ki so nekoč pripomogli k nastanku dr-
žave blaginje, danes niso več aktualni; uspešni
kapitalisti ne morejo več delati v zgolj lokalnem
kontekstu, zato se jim tudi ne zdi več smiselno
vlagati v državo blaginje. V državah, kjer vlade
ohranjajo doseženo stopnjo razvoja države bla-
ginje, se dogaja, da vanjo prihajajo brezdomci,
razlaščenci, revni, kapital pa odhaja. Kapital bi
ostal samo, če bi se stroški države blaginje (davki
in druge obveznosti) znižali. Narobe pa je bistvo
države blaginje prav ohranjanje dostojne cene
delovne sile in obdavčenje kapitala. Eden od
paradoksov je v tem, da je nizka cena delovne sile
338
ZYGMUNT BAUMAN (2001), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR
na dolgi rok kontraproduktuvna tudi za kapital,
saj so delavci hkrati tudi potrošniki.
Institucija države blaginje je bila v demokra-
tičnih ureditvah do nedavnega videti popolnoma
varna, nepovratna struktura. V konceptualnem
smislu so bile socialne pravice celo vključene
v idejo demokratičnega državljanstva. Čeprav
so nekateri potrebovali več storitev kot drugi,
je prevladoval občutek, da je država blaginje v
dobro vseh. Kot je imel nekdaj širok konsenz
razvoj države blaginje, ima danes konsenz
zmanjševanje davkov in posledično zmanjševa-
nju storitev države blaginje. Vprašanje, ki se ob
tem zastavlja, je, kako to, da je večina volivcev v
demokratičnih ureditvah pripravljena podpreti
večanje socialne neenakosti. Mnogi so tudi pre-
pričani, da se lahko bolje zavarujejo sami, da
je bolje, da jim ostane čimveč denarja v žepu,
potem ko plačajo davke, kakor da bi prispevali
za državo in njene socialne službe. Zakaj je pri-
šlo do tega?
Bauman navede tri razloge. Prvič, na dolgi
rok so tu škodljivi učinki preverjanja sredstev
(ki jih izvajajo socialne službe). Če so službe
namenjene samo nekaterim, tistim, ki jih naj-
bolj potrebujejo, je zelo verjetno, da jim bo pri-
manjkovalo politične moči, saj ne bodo mogli
računati na politično moč tistih, ki služb najbrž
nikoli ne bodo uporabljali. To lahko prispeva k
poslabšanju kvalitete socialnih služb, zagotovo
pa zmanjšuje njihovo priljubljenost. Govorijo o
zlorabah, denimo, da imajo ljudje več otrok zato,
da dobijo socialne dodatke. Uporabniki služb so
po definiciji stigmatizirani, službe za revne pa so
praviloma revne. Zaradi načela selektivnosti v
socialnih službah je socialna pomoč razumljena
kot znak neuspeha, v smislu, da uporabniki niso
kos zahtevam, ki jih večina zmore. Pri takem
slovesu služb prositi za socialno pomoč pomeni
priznati neuspeh.
Drugi vzrok je v prevladujoči potrošniški
kulturi. Največja vrednota te družbe je imeti
izbiro: »Izbira je v potrošniški družbi vrednost
vseh vrednosti (metavrednost), s pomočjo katere
ocenjujemo in razvrščamo vse ostale vrednosti«
(str. 58). Izbira je rezultat tekmovalnosti, kar je
nujna sestavina trga. Trg oblikuje potrošnika,
pravi potrošnik pa, zapiše Bauman, bolj ceni
pravico do izbire kot sam objekt izbire. Obisk
na trgu je javna manifestacija poznavalstva,
»strokovnosti«. Situacije, v katerih izbira ni
mogoča, so protivrednota potrošniške družbe.
ponižanje in degradacija. Zaradi nekompatibil-
nosti oziroma neuglašenosti z vseobsegajočo
potrošniško mentaliteto je tudi država blaginje
izgubila priljubljenost in širši konsenz.
Toda zakaj večina ljudi, ki zagovarjajo zmanj-
šanje storitev države blaginje, pristaja na večje
tveganje, zanašanje na same sebe, v nasprotju
z manj tveganimi državnimi podporami in
socialnimi storitvami? Razlog je podoben kot
pri nasprotovanju Američanov pozitivni diskri-
minaciji. Temnopolte skupine v ZDA trdijo, da
ne potrebujejo »bergel« in da zmorejo same. Po-
zitivna diskriminacija naj bi zmanjševala ugled
in uspeh njihovega truda. Bauman se sprašuje,
od kod nenadoma ta samozavest. Odgovor vidi
prav v preteklih učinkih pozitivne diskriminaci-
je. Sedaj zmore veliko temnopoltih napredovati
po družbeni lestvici, kar je pravzaprav posledica
pozitivne diskriminacije. Podobno je z državo
blaginje: »samozadostna večina« je rezultat pre-
teklega delovanja države blaginje. Morda mnogi
ne bi zmogli brez pomoči njenih servisov od
druge svetovne vojne naprej. S pomočjo države
blaginje se je v drugi polovici 20. stoletja vendar-
le vzpostavila večja enakost med ljudmi.
pomanjkanje priložnosti
za »vrnitev na trg delovne sile«
in odkritje »parijev«
V četrtem delu Bauman raziskuje današnjo vlogo
delovne etike in vprašanje nove revščine. Če je
v zgodnjem 19. stoletju delovna etika rabila ka-
pitalističnim potrebam razvijajoče se industrije
in poskušala na ta način razrešiti položaj revnih
(s pomočjo zaposlovanja), pa danes delovna
etika rabi sprejetju revščine kot nujne posledica
osebne neustreznosti in s tem pomiritve družbe
z večno prisotnostjo revnih. Delovna etika (ki
je zopet v središču javnih diskusij kot »diagno-
za« in »zdravilo« problemov) je konceptualno
navzoča v zaposlitvenih programih zavodov za
zaposlovanje in podobnih institucij. Vendar ti
programi ne kažejo učinkov oziroma koristi za
revne; razlog za njihov obstoj je kvečjemu ta,
da so koristni za ostale. Produktivnosti podjetij
danes ne ovirajo več nezaposleni revni (kot
v dobi industrializacije), kajti korporacije ne
potrebujejo več delovne sile, kot je že imajo.
Tudi če bi jo potrebovale, bi jo z lahkoto našle
v državah, kjer so zahteve in cena delovne sile
339
RECENZIJA
nižje. Danes je situacija drugačna; produktivnost
in dobiček velikih korporacij sta sorazmerna z
zmanjševanjem števila zaposlenih. Zaradi tega
so poskusi reševanja problemov s pomočjo de-
lovne etike dvoumni, hinavski. Enako zgrešen
je koncept »vrnitve na trg delovne sile«, saj so
evropske korporacije uspešnejše tudi na račun
odpuščanja delavcev. Tehnološki napredek se
meri z uvajanjem tehnologije, ki nadomešča živo
delovno silo. Tudi danes diskurz delovne etike
vsebuje ločevanje »zaslužnih« in »nezaslužnih«
revnih in s tem sprejetje revščine kot nujne po-
sledice osebne neustreznosti. Pri tem ne smemo
spregledati, da so lahko ljudje revni, tudi če
so zaposleni. V obdobju polne zaposlenosti je
fenomen zaposlenih revnih šokiral, saj je prevla-
dovalo prepričanje, da je delovna etika zdravilo
za vse socialne probleme. V industrijski družbi
polne zaposlenosti je bilo plačano delo dolžnost
in pravica hkrati, nezaposlenost odraslih, spo-
sobnih moških pa je bila razumljena kot nekaj
nenormalnega in nemoralnega. Po takratnem
prepričanju je bil glavni vzrok revščine neza-
poslenost (ki je nastopila zaradi pomanjkanja
služb aH volje do dela). V resnici pa so lahko
ljudje revni, tudi če so zaposleni, in revščina ne
pomeni nujno pomanjkanja delovne etike. Z od-
pravljanjem sredstev za zmanjševanje revščine,
kot se dogaja danes, lahko zahteve, ki izhajajo iz
delovne etike, pravzaprav prispevajo k pomiritvi
družbe z večno prisotnostjo revnih.
Bauman to natančno pojasni in utemelji z
odkritjem »parijev« (underclass) kot novega
koncepta v družbenih znanostih in njegove po-
pularizacije. (V slovenščini nimamo izraza za
novi pojem underclass in ga zato prevajamo s
starim hindujskim izrazom za pripadnika naj-
nižjega, brezpravnega družbenega sloja. Kon-
ceptualna razlika je ta, da so se parije rodiH kot
parije in da niso veljaH za nekoristne, drugo pa
je podobno, vključno s tem, da zbujajo strah.) V
nasprotju s pojmoma »delavski razred« (ki ima
pomembno vlogo v družbi) in »nižji razred« (ki
je na dnu lestvice, vendar se lahko povzpne), je
»parija« del družbenega imaginarija, v katerem
nekatere skupine izpadejo iz vseh hierarhij in
razredov, so brez vsakršne vloge in možnosti
vključitve in za družbo nekoristni. Ta koncept
zajame različne skupine, kajti kategorija parijev
je izredno fleksibilna in prilagodljiva, odvisna
od družbenih strahov. Parija je lahko mlado-
letna mamica, ki prejema socialno podporo.
mladostnik, ki je izpadel iz šolskega sistema,
brezdomec, kriminalec, uživalec drog, migrant
brez statusa itn. Gre, skratka, za revne osebe, ki
so stigmatizirane in jih dominantni del družbe
doživlja kot nekoristne, odvečne, kot družbeno
breme, za katerega bi vsi najraje videli, da bi
kar izginilo. Ob tem, da so nekoristni, so tudi
nevarni (za urejeno skupnost). Parije so vidni le
toliko, kolikor se jih drugi bojijo. Bauman meni,
da je mentalni zemljevid, ustvarjen s pomočjo
predstave o nevarnih parijah, plodna tla, da se
razvije »moralna panika«. Ni naključje, da je
družba odkrila parije ravno ob koncu hladne
vojne; na mesto zunanjega sovražnika je stopil
notranji sovražnik, ki je moral biti šele izumljen,
konstruiran. Za to kategorijo se je bilo treba
odločiti. Enako je tudi to, da jim pripisujejo
kolektivno neuporabnost in nevarnost odločitev;
gre za vrednotenje in ne opisovanje.
normalizacija revščine
Izraz »underclass« je prvi uporabil Myrdal leta
1963 v zvezi z nevarnostmi deindustrializacije
in posledično velikega števila brezposelnih.
Opozoril je, da družba ni sposobna zagotoviti
življenja v skladu z normami delovne etike in da
so parije žrtve izključevanja, ki nimajo vpliva
na razmere.
Konec 70-ih let je izraz prišel v širšo uporabo;
parije so biH nezaželeni, nevarni, tuji, sovražni
in naj bi sami izbrali »neozdravljiv« način življe-
nja. Začeli so poudarjati, da je zdrs med parije
stvar odločitve, da ne gre nujno za posledico
revščine, ampak za ljudi, ki niso asimilirani in
so zunaj meja družbe zaradi svojih psiholoških
in vedenjskih značilnosti. Parijem so pripisovali
sovražnost do vsega, kar je povezano z delovno
etiko, »antisocialno« vedenje, zavračanje sploš-
no sprejetih norm in vrednot, uživanje drog,
kriminalno vedenje, »izkoriščanje« socialne
pomoči itn. Konceptualna razločitev parijev od
revščine je hkrati rešila več problemov, zlasti
pa je normalizirala revščino. Ta distinkcija je
odpravila pravico do odškodnine za vse tiste,
ki so izpadli iz plačane zaposlitve aH drugih
vrednotenih dejavnosti, saj je zanikala, da bi
bili žrtve slabega funkcioniranja družbe. Od-
govornost za nastali položaj je bila preložena na
prizadete ljudi. Kar koli že je bilo treba storiti,
bi morali to storiti sami parije, strokovnjaki pa
340
ZYGMUNT BAUMAN (2001), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR
bi jim povedali, kaj je zanje najboljše. To stališče
zahteva več zaporov, okrepljeno vlogo policije,
pokroviteljstvo socialnih delavk ipd. Parije so
razumeli kot skupino ljudi, ki se znajde zunaj
meja družbe zato, ker so sprejeH napačne indi-
vidualne odločitve in so nekompetentni, da bi
sami upravljali s svojim življenjem.
Če povzamemo, je bila delovna etika sprva
učinkovito sredstvo zapolnjevanja tovarn, ki so
potrebovale veliko delovne sile. Ko pa so delavci
postali ovira za večjo produktivnost, se je vloga
delovne etike spremenila. Postala je učinkovito
sredstvo, da si operemo roke in vest - da se
znebimo občutka krivde, da smo prepustili so-
državljane trajni odvečnosti. Čistost rok in vesti
dosežemo tudi z moralnim zaničevanjem revnih
in moralno odvezo ostalih.
kriminalizacija revnih
Bauman nadaljuje z zanimivim poglavjem o da-
našnjem položaju in percepciji revnih, o njihovi
kriminalizaciji kot »rešitvi« problema. Današnji
revni so revni v kontekstu potrošniške družbe;
nimajo dostopa do potrošniškega življenjskega
stila, kar Bauman opiše kot eno najbolj bolečih
deprivaci] v taki družbi. Parije so družbeno
konstruirani kot skupina, ki hoče uživati potroš-
niški način življenja, ne da bi si ga »zaslužili«,
in s tem naj bi žalili vrednote večine. Kriminal-
nost, ki je prav tako družbeno konstruirana,
je v nasprotju z družbenim redom (normami,
vrednotami). Vrednote se v potrošniški družbi
vrtijo okoli trga, ki je hkrati izenačevalec in
delivec. Velika potrošnja je znak uspeha, celo
sreče in dostojanstva. Pri pridobivanju zakonitih
plačilnih sredstev so pravila vse bolj reducirana
na »prigrabiti si čim več«. Velika podjetja se pri-
vatizirajo, vodilni imajo milijonske plače, številni
delavci in delavke pa se znajdejo na cesti. V zlati
dobi države blaginje so bili tisti, ki so izpadli,
obravnavani kolektivno (za razrešitev njihovega
položaja so bila namenjena kolektivna sredstva),
medtem ko je danes zaznati korak k individualizi-
rani kriminalizaciji ljudi. Bauman navaja primer
Združenih držav, kjer »industrija zaporov« na-
domešča odmirajoče institucije države blaginje.
V zadnjih desetletjih krutega neoliberahzma se
je število smrtnih kazni povečalo. Clinton je v
svoji drugi predsedniški kampanji promoviral
krepitev policije in neusmiljeno ravnanje s tisti-
mi, ki žalijo družbene vrednote. S takimi ukrepi
se lahko večina strinja, če je poprej razširjen
občutek strahu (pred revnimi). Po Baumanu
smo danes priča procesom, ko revščina iz soci-
alne politike vse bolj prehaja v kriminologijo in
ukrepe kaznovanja. Revni naj bi bili sovražniki
splošno sprejetih družbenih vrednot, prejemniki
socialne pomoči in naravno okolje rekrutiranja
kriminalcev.
Povezovanje revščine s kriminalnostjo ima
pomemben politični učinek: izgon revnih s
področja moralne zavezanosti. Z drugimi be-
sedami, kriminalizacija povzroči brezbrižnost
do integritete in počutja ljudi, ki imajo v družbi
manj možnosti, manj moči. S pomočjo krimina-
lizacije revni nehajo biti etični problem; namesto
da bi branili revne pred kruto usodo, terjajo va-
rovanje pravic in življenjskega stila »dostojnih«
ljudi. Danes revni niso več rezervna delovna sila,
zato tudi ni več ekonomskega smisla v ohranjanju
njihove dobre kondicije oziroma pripravljenosti
za zaposlitev. To pa seveda ne pomeni, da ni mo-
ralnega smisla v ustvarjanju razmer, ki bi vsem
ljudem omogočale dostojno življenje.
Bauman opozori, da je danes delovna etika
instrumentahzirana, S pomočjo delovne etike
problematizirajo in zaničujejo »odvisnost« od
socialne pomoči, državi blaginje pa očitajo, da
to »odvisnost« goji. Prva žrtev svete vojne proti
odvisnosti je moralna odgovornost do revnih.
odvecnost revnih
Kakšna je danes vloga revnih v zahodnem svetu
in kakšna je bila njihova vloga v zgodovini? Rev-
nim pripisujejo, da so za svoj položaj, za svojo
revščino in izključenost odgovorni sami zaradi
napačnih življenjskih izbir. S svojim obnašanjem
naj bi kršili sprejete norme in družbeni red, kar
onemogoča javno zavzemanje za njihove pravice.
Namesto svobodnega političnega delovanja (fre-
edom to act) imamo opraviti z nadzorovanjem
revnih in dobrote do njih. Odnos družbe do
revnih je ambivalenten; po eni strani strah in
gnus in po drugi usmiljenje in sočustvovanje,
vse to pa rabi vzdrževanju družbenega reda in
norm. Z drugimi besedami, v današnjih zahod-
nih družbah so revni prototip neprimernosti,
odstopanja od norme. Bauman trdi, da se druž-
beni red ohranja in utrjuje tudi na njihov račun.
Vloga revnih se je v zgodovini spreminjala. V
341
RECENZIJA
predmoderni krščanski Evropi, ko so vsa bitja
dojemali kot božja, del božjega stvarstva, v ka-
terem so vsi prežeti z namenom in pomenom,
sta bili dobrodelnost in skrb za revne investicija
v posmrtno življenje, zagotovilo za odrešitev
zemeljskih grehov. V moderni Evropi je koncept
božje stvaritve zamenjal projekt reda in norme.
(Za natančnejšo pojasnitev te spremembe v pri-
meru hendikepiranih ljudi glej Zaviršek 2000.) V
sekulariziranem svetu revni niso več sprejemali
svojega položaja kot neizbežno danost, usodo,
ampak so se zavzemali za spremembe; zgled je
francoska revolucija (1789). V obdobju industria-
lizacije, ko so bile potrebe po delovni sili velike,
so bili problem za industrijsko proizvodnjo tisti
revni, ki so bili vdani v usodo oziroma pomirjeni
z minimalnimi pogoji za preživetje in niso videli
smisla v mučenju s tovarniškim delom. Bauman
pokaže na začaran krog »težav z revnimi«; tisti,
ki niso bih pomirjeni s svojim položajem in so
zahtevali pravice, so predstavljali grožnjo revo-
lucije in upora; tisti, ki so bili pomirjeni s svojim
položajem in niso hoteli vstopiti v industrijsko
kolesje, pa so veljali za oviro pri rasti industrijske
proizvodnje.
V obdobju industrializacije so reinterpetirali
vlogo revnih kot rezervne delovne sile; stalna
zaposlenost je postala norma, revščina je bila
izenačena z brezposelnostjo. Delovna etika
v obdobju pospešene industrializacije naj bi
rešila vsaj tri pereča področja; odpravila naj bi
revščino (s pomočjo zaposlovanja v industriji),
zagotovila zadostno količino delovne sile za po-
trebe industrije in preprečila grožnjo revolucije.
Prepričanje, da so revni že z malim zadovoljni,
je bilo skladno z nizkimi mezdami; delavci so
živeli iz rok v usta, kar jih je stalno zaposlovalo,
če bi bile plače višje, bi lahko delali manj (saj
so že z malim zadovoljni), nastopila bi brezdelje
in upor. Današnja industrija pa ne potrebuje več
delavcev, prej narobe, število delovnih mest v
industriji se krči. Revni niso več rezervna delo-
vna sila, sodobna družba vključuje svoje člane
zlasti z vidika potrošništva. Današnji revni kršijo
normo potrošništva, saj ne izpolnjujejo ene naj-
pomembnejših družbenih nalog, to je kupovanje
proizvodov in storitev, ki jih ponuja trg.
Bauman, ki prav nič ne olepšuje današnje-
ga položaja revnih, pravi, da so revni prvič v
zgodovini brez vsakršne (pozitivne) vloge; so
zgolj neprijetnost in skrb. V zameno za davko-
plačevalki denar ne morejo ničesar ponuditi;
pravzaprav večinsko prebivalstvo (potrošniki)
od njih ničesar niti ne pričakuje (čeprav jim pri-
dejo prav za čiščenje stanovanj, urejanje vrtov,
pri varstvu otrok ipd.). V glavnem pa so postali
odveč in zapuščeni. Kje je torej njihovo mesto v
družbi? Bauman ugotavlja, da gre za tendenco
odstranjevanja revnih z ulic in iz drugih javnih
prostorov, »stran od našega pogleda«. Tiste, ki
so pravkar prišli kot migranti, ali tiste, ki nimajo
urejenih delovnih ali bivalnih dovoljenj, lahko
takoj deportiramo, do njih nimamo nobenih ob-
veznosti. Če ne najdemo razloga za deportacijo,
jih lahko pošljemo v oddaljeni zapor. Če revne
odstranimo z ulic in iz javnih prostorov, jih v sim-
bolnem smislu odstranimo iz človeške skupnosti,
s področja etičnih dolžnosti. Dehumanizacija
celih skupin ljudi je imela v zgodovini številne
tragične izide.
ločitev preživetja od
udeleženosti v plačani zaposlitvi
Okoliščine, ki smo jih opisaH, Bauman označi
kot krizo zahodnega sveta, ki je prenehal pre-
vpraševati sebe in svoje vrednote. Na Zahodu je
vse podrejeno učinkovitosti. Toda kakšen je njen
namen, za kakšno ceno, kaj je cilj vsega tega?
Bauman predlaga, prvič, stalno prevpraševanje,
prevrednotenje, lahko bi rekli tudi konceptualno
prenovo pomena zaposlovanja, ekonomske rasti
in učinkovitosti, in drugič, uvedbo univerzalnega
temeljnega dohodka. O univerzalnem temeljnem
dohodku in argumentih za uvedbo in proti njej je
bralcem in bralkam slovenščine na voljo zbornik
Brezplačno kosilo za vse? Predlog univerzalnega
temeljnega dohodka (Pribac 2004). Kot dobro
stran univerzalnega temeljnega dohodka (UTD)
Bauman poudari razločitev upravičenosti pre-
jemanja dohodkov od udeleženosti v plačanem
delu. Upravičenost do dohodkov temelji na
statusu in dostojanstvu ljudi, človeških bitij. Ena
od pomembnih ugodnih posledic uvedbe UTD je
odvečnost postopkov preverjanja sredstev, pre-
moženja in pripravljenosti opravljanja plačane
zaposlitve, ko gre za dodelitev socialne pomoči.
Navsezadnje ne glede na vloženi trud zavodov
za zaposlovanje in podobnih ustanov polne za-
poslenosti prebivalstva očitno ni več mogoče
realizirati. Eden današnjih perečih problemov
v zvezi z delom je tudi ta, da je ekonomsko
ovrednoteno, vidno, cenjeno in nenazadnje sploh
342
ZYGMUNT BAUMAN (2001), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR
definiramo kot delo le plačano delo. Ogromno
pa je neplačanega dela, denimo skrbstveno delo,
aktivizem, prostovoljno delo itn., ki ga zvečine
še vedno opravljajo ženske. V govorici delovne
etike se delo, ki ostane zunaj trga delovne sile
in ga ni mogoče prodati, imenuje brezposelnost.
Gre za diskriminacijo, za različno obravnavo in
vrednotenje dela. Delo bi se lahko emancipiralo
od trga delovne sile, če bi koncept delovne etike,
ki jo je izoblikoval trg delovne sile, zamenjali z
drugimi vidiki in koncepti, denimo veščinami,
ustvarjalnostjo, spretnostmi. Ločevanje dela
po tem, ali je plačano ali ni, predpostavlja, da
bi brez denarnega ovrednotenja ljudje zapadli v
brezdelnost. Vendar se to ne bi moglo zgoditi,
pravi Bauman, ker smo ljudje po naravi ustvar-
jalna bitja.
sklep
Za današnje revne in izključene so razmere
nevzdržne. To sporočilo je tako nepopustljivo
navzoče, da že skoraj meji na brezizhodnost
in pomanjkanje alternativ. Šele čisto na koncu
zadnjega dela knjige se Bauman ukvarja tudi z
možnimi spremembami in premiki moči. Zelo
pomemben je njegov predlog konceptualne
prenove delovne etike, ki bi ločila dostojno pre-
živetje od udejstvovanja v plačani zaposlitvi. S
tem pokaže na nevzdržnost moralne diskvali-
fikacije neplačanega dela, ki ga še vedno več
opravijo ženske kot moški. Vse to je del širšega
konteksta, ki zahteva prevpraševanje smiselnosti
ekonomskega razvoja in iz njega izhajajoče seda-
nje družbene ureditve in zakoreninjenih vrednot
delovne etike. Z dekonstrukcijo delovne etike
pokaže zastarelost tega koncepta, poleg tega pa
zlasti njen zatiralski značaj in učinke. S pomočjo
delovne etike se je v zgodovini od industriali-
zacije do današnje deindustrializacije ohranilo
ločevanje »pravih« ali »zaslužnih« revnih (to
naj bi bili tisti, ki si zaslužijo sočutje in pomoč)
od »nezaslužnih«, »sumljivih« revnih, ki naj bi
»izkoriščali« sistem države blaginje. Te zadnje
se je sistemu posrečilo izločiti kot brezpravne
osebe (tako imenovani nelegalni migranti, pro-
silci za azil idr.).
Glede alternativ za preseganje sodobnih iz-
ključevanj lahko Baumanu očitamo, da spregleda
potencial novih družbenih gibanj in političnih
bojev (globalnih gibanj za globalno pravičnost),
ko postavljajo pod vprašaj sam kapitalistični
sistem in kapitalistične odnose, ki so vir pro-
blemov, s katerimi se avtor ukvarja. Verjetno
predlagati »rešitve« niti ni bil avtorjev namen;
bralci in bralke lahko ob koncu sami razmislimo,
kako bomo uporabili svoj košček moči pri spre-
minjanju sveta na bolje (gl. Holloway 2004).
Jelka Zorn
343
RECENZIJA
LITERATURA
Anžič, S. (2002), Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918. Ljubljana: Zgo-
dovinski arhiv Ljubljana.
Foucault, M. ([1976] 2003), Rojstvo biopolitike. V: Rado Riha (ur.). Filozofski vestnik, XXIV, 3.
Holloway, J. (2004A Spreminjamo svet brez boja za oblast. Pomen revolucije danes. Ljubljana: Časo-
pis za kritiko znanosti. Študentska založba.
Kavar Vidmar, A. (1986), Teoretični problemi socialnega skrbstva. Raziskava Višje šole za socialne de-
lavce v Ljubljani, Socialna politika in socialno delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
Pribac, i. (ur.) (2004), Brezplačno kosilo za vse? Predlog univerzalnega temeljnega dohodka. Ljub-
ljana: Krt.
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks
prizadetih ljudi. Ljubljana: Založba /*cf.
344
POROČILA
ZAPOSLOVANJE PROSILCEV ZA AZIL V SLOVENIJI
(POROČILO O RAZISKAVI)
uvod
Oddelek za Etnologijo in kulturno antropolo-
gijo na Filozofski fakulteti pet let s teoretskim
in empiričnim raziskovalnim delom aktivno
deluje na področju migracij v Sloveniji. Azilna
in integracijska politika sta osrednji predmet
raziskovanja. Pričujoči tekst je nastal na podlagi
letošnjih raziskav v okviru projekta Equal, ka-
terega namen je izboljšati zaposlitveno politiko
prosilcev za azil. Pri raziskovanju smo izhajale
iz ugotovitve, da je zaposlovanje temeljnega
pomena za aktivno vključevanje prosilcev za
azil in beguncev v sprejemno družbo; hkrati
zaposlovanje omogoča vzpostavljanje njihove
enakopravnosti in samostojnosti, vse to pa je
izhodišče za uspešno dvosmerno integraciji.
V članku smo zajele pravne vidike zapo-
slovanja prosilcev za azil v Sloveniji, kratko
primerjavo s politikami v državah Evropske
Unije, predstavitev izsledkov raziskave med 25-
mi prosilci za azil, ki so bivali v azilnem domu
v decembru 2004, in povzetek dobre prakse pri
zaposlovanju prosilcev za azil, kakor so jo raz-
vile države Evropske Unije.
pravni vidiki zaposlovanja
prosilcev za azil
V Sloveniji zakon o azilu v 43. členu podeljuje
prosilcem za azil pravico do dela. Prosilcem
za azil je lahko na njihovo prošnjo dovoljeno
opravljati začasno ali občasno delo na način in
pod pogoji, kot jih določa zakon, ki ureja začasno
zatočišče. V času sprejema zakona o začasnem
zatočišču je veljal še stari zakon o delovnih
razmerjih (ZDR), ki je občasna in začasna dela
omejeval na 60 dni v koledarskem letu oziroma
8 ur na teden v primeru kratkotrajnejših del.
Novi zakon o delovnih razmerjih pa določa, da
se dela, ki se v skladu s starim zakonom o delo-
vnih razmerjih štejejo za začasna in občasna
dela, uredijo na podlagi civilnega prava. Naprej
novi zakon o delovnih razmerjih v drugem od-
stavku 11. člena določa, da se v primerih, ko
obstajajo elementi delovnega razmerja, delo ne
sme opravljati na podlagi pogodb civilnega pra-
va, razen v primerih, ko to določa drug zakon.
Na drugi strani pa 21. člen istega zakona določa,
da lahko tujec ali oseba brez državljanstva skle-
ne pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje,
določene s tem zakonom, in pogoje, določene s
posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tuj-
cev. Zadnji določili novega ZDR torej puščata v
veljavi določbe zakona o začasnem zatočišču in
zakona o azilu.
Pravica do dela prosilcev za azil v zakonu o
zaposlovanju tujcev ni navedena, niti je ne ureja-
jo podzakonski akti. Obstoječa zakonodaja v Slo-
veniji prosilcem za azil sicer omogoča pravico do
dela, vendar pa ta ni ustrezno pravnoformalno
urejena oziroma ni izrecno podano, kateri zakon
oziroma podzakonski akt jo konkretneje določa.
Prosilci za azil lahko po zakonu o začasnem
zatočišču na podlagi napotnice sklenejo z delo-
dajalcem pogodbo o delu (podjemno pogodbo ali
delovršno pogodbo), ki se ureja po obligacijskem
zakonu, vendar morajo prosilci za azil pridobiti
soglasje sektorja za migracije oziroma azilnega
doma. Podjemne pogodbe so namreč zelo ob-
davčene, prosilci za azil pa so oproščeni plačila
davčnih obveznosti. Prav tako se ne izvršujejo
15., 16. in 18. člen pravilnika o načinih in po-
gojih zagotavljanja pravic prosilcem za azil in
tujcem, ki jim je bila priznana posebna oblika
zaščite, nejasna pa je tudi časovna omejitev dela.
Čeprav je prosilcem za azil omogočena pravica
345
POROČILA
do dela, so zakonska določila nekonsistentna in
nepovezana s področnimi zakoni. Prosilci za
azil glede na zakonske določbe niso upravičeni
do dodatnega zdravstvenega zavarovanja niti
nimajo možnosti pravno regulirane pritožbe, če
za opravljeno delo niso dobili plačila,
V večini evropskih držav prosilci za azil nima-
jo pravice do zaposlitve ali jim je omejena, zaradi
česar sta omejeni možnost samopreživljanja in
večje samostojnosti. Najbolj restriktivne države
so v tem pogledu Velika Britanija, Francija, Itali-
ja, Slovaška in Turčija, saj zaposlovanje prosilcev
za azil v teh državah ni dovoljeno. V drugih dr-
žavah je na različne načine omejeno, pri čemer
predvsem sledijo smernicam Evropske Unije.
Direktiva Sveta Evrope 2003/9/ES o mi-
nimalnih standardih za sprejem prosilcev za
azil z dne 27. januarja 2003 vil. členu opre-
deljuje področje zaposlovanja prosilcev za azil.
Ta direktiva nalaga, da morajo države članice
omejiti časovno obdobje izključenosti prosilcev
za azil s trga delovne sile. Če odločitev o statusu
begunca ni bila sprejeta v enem letu, mora vsaka
država članica določiti pogoje, pod katerimi ima
prosilec za azil dostop do zaposlovanja. Razlog
za izključevanje prosilcev za azil s trga delovne
sile naj bi bila zaščita domače delovne sile. V
omenjenih državah je zaposlitev prosilcev za
azil bolj izjema kot pravilo, ne glede na to, da
prosilci za azil z vložitvijo prošnje za azil pri-
dobijo pravico do začasnega bivanja v državi.
Čeprav je njihovo bivanje zakonito, so jim, vsaj
kar zadeva pravico do dela, osnovne človekove
pravice močno okrnjene.
izobrazbena struktura
in možnosti zaposlovanja
prosilcev za azil
Terenska raziskava o izobrazbeni strukturi in
možnostih zaposlovanja prosilcev za azil je bila
narejena v azilnem domu decembra 2004, V
raziskavo je bilo zajetih 25 oseb (5 žensk in 20
moških), kar je bilo v času raziskave pribhžno
šestina vseh stanovalcev azilnega doma. Sta-
rostna struktura informatorjev je obsegala 19
oseb, mlajših od 50 let, oziroma 13 oseb, mlajših
od 40 let; se pravi, tri četrtine informatorjev je
bilo mlajših od 50 let oziroma polovica mlajših
od 40 let.
Njihovih držav izvira zaradi varovanja
osebnih podatkov ne omenjamo, zato smo
informatorje razdelile po regijah izvira. Naj-
več prosilcev za azil prihaja iz držav nekdanje
Jugoslavije (15 oseb), od tega je polovica Romov.
Štirje informatorji prihajajo s področja nekdanje
Sovjetske zveze, dva z Bližnjega vzhoda, eden
iz Azije in trije iz Afrike. Intervjuji so pokazali,
da je zajeta populacija informatorjev razmeroma
visoko izobražena; več ko polovica (14 oseb) ima
poklicno, srednjo ali univerzitetno izobrazbo,
6 informatorjev pa nižjo od omenjenih. Za 5
informatorjev nimamo podatkov o izobrazbi.
Na razmeroma visoko izobrazbo informatorjev
je verjetno vplivalo to, da smo v raziskavo zajele
tiste prosilke in prosilce za azil, s katerimi smo
se lahko sporazumevale. To je v večini primerov
pomenilo, da so govorili vsaj en tuj jezik, kar je
pogosto povezano s formalno izobrazbo.
analiza zaposlenosti
iskalcev azila v sloveniji
Sem smo vključile 17 od zgoraj omenjenih 25
informatorjev. Polovica jih je v državah izvira
opravljala poklic, za katerega so se izšolali. V
času raziskave je bilo (vsaj občasno) zaposlenih
9 moških in 2 ženski. Moški so se zaposlovali
zlasti v gradbeništvu, krovstvu in kot priložnost-
ni fizični delavci, ženske pa kot čistilke.
Po navedbah prosilcev za azil je bila variabil-
nost poklicev v državah izvira večja. Intervjuji
so pokazali, da so bili informatorji v državah
izvira zaposleni kot avtomehaniki, dekoraterji,
slikopleskarji, parketarji, kaligrafi, prodajalci
tekstila, zdravil, plošč, trgovci in prodajalci na
tržnici, pisatelji, kuharji, glasbeniki, menedžerji,
varnostniki itn.
Prosilci za azil v Sloveniji uporabljajo različne
strategije iskanja zaposlitve. V veliko pomoč so
jim različna poznanstva v azilnem domu ali izven
njega. Pogosto delodajalci sami iščejo delovno
silo v azilnem domu. Najredkeje pa prosilci za
azil dobijo zaposlitev prek oglasov aH na sami
lokaciji zaposlitve.
Razlogi, zakaj prosilci za azil ne želijo ali
ne morejo delati, so različni. Raziskava je po-
kazala, da so zelo pogosti vzroki nezaposlenosti
neobveščenost o možnostih zaposlitve, neznanje
slovenščine, barva kože, strah pred neplačilom
opravljenega dela in neodobravanje dela na črno.
Razloga za nezaposlenost ženske populacije
346
ZAPOSLOVANJE PROSILCEV ZA AZIL V SLOVENIJI
azilnega doma sta neurejeno varstvo za otroke
in različno pojmovanje ženske zaposlitve v kul-
turnem okolju, iz katerega izhajajo.
Ugotavile smo, da zainteresiranost za izobra-
ževanje in zaposlovanje variira glede na dolžino
bivanja v azilnem domu in glede na predhodno
izobrazbo. Prosilci za azil, ki v Sloveniji bivajo
kratek čas, imajo zamisli, kako uporabiti svoja
znanja in sposobnosti, medtem ko dolgo čakanje
na pridobitev statusa begunca povzroči apatijo
in izgubo iniciative za zaposlovanje.
Po mnenju prosilcev za azil je eden glavnih
problemov nezaposlenosti neinformiranost glede
omenjene teme. K izboljšanju zaposlitvenih mož-
nosti bi po njihovem mnenju prispevalo ustrezno
seznanjanje z zaposlitveno politiko tujcev v
Sloveniji in svetovanje glede strok, v katerih so
možnosti za zaposlovanje tujcev večje.
Konkretno rešitev svoje trenutne zaposlitve-
ne problematike informatorji vidijo v strokovnih
tečajih, s katerimi bi pridobili strokovno izob-
razbo oziroma se izučili obrti. To bi jim olajšalo
iskanje zaposlitve in spopadanje s konkurenco
na trgu delovne sile. Predlagali so tudi stike ali
sodelovanje med azilnim domom in zavodom za
zaposlovanje. Oseba, zaposlena na zavodu za za-
poslovanje, bi lahko prosilce za azil informirala
o zaposlovanju v Sloveniji.
Nekateri naši predlogi za olajšanje zaposlo-
vanja prosilcev za azil so:
•	Davčna olajšava za delodajalce, ki zapo-
slujejo prosilce za azil (in begunce).
•	Izobraževanje prosilcev za azil za defici-
tarne poklice v slovenskem gospodarstvu (npr.
steklarstvo, krovstvo, lončarstvo itn.).
•	Izobraževanje prosilcev za azil o trženju
svojih kultur in jezikov. Vendar ne smemo
spregledati antropološke kritike trženja kultur.
Trženje kulture pomeni ustvarjanje konstruktov
in izumljanje tradicij, ki jih sprejemna družba
dojema kot nekaj originalnega, avtohtonega,
pristnega. Dolgoročno gledano ima popačena
slika za poznavanje in sprejemanje raznolikih
kultur ravno nasproten učinek. Sprejemna
družba lahko na skupine, katerih kultura se trži,
gleda kot na eksotiko, kar ustvarja in reproducira
mentalne in družbene pregrade. Raziskave so po-
kazale, da so v preteklosti v nekaterih zahodnih
državah migranti lažje dobili zaposlitev zaradi
svojih »eksotičnih« znanj kot zaradi poklica, za
katerega so bili usposobljeni, kar je svojevrstna
oblika diskriminacije. To ne pripomore k dvo-
smerni integraciji in enakopravnemu odnosu
med sprejemno družbo in skupino migrantov,
čeprav je trženje »eksotike« predvsem za slednje
s finančnega vidika pozitivna in donosna tržna
niša.
celostni pristop k izobraževanju
in zaposlovanju prosilcev za azil
in beguncev
V nadaljevanju predstavljamo model integracije,
katerega temeljni vidik je zaposlovanje prosilcev
in prosilk za azil. Nastal je na podlagi uspešnih
programov in praks v posameznih državah
Evropske Unije. Predstavljeni model integracije
je hkrati predlog, na katerega bi se Republika
Slovenija lahko oprla pri urejanju zaposlovanja
prosilcev in prosilk za azil.
Primer dobre prakse je zakonsko urejena
možnost prostovoljnega dela, ki je prosilcem za
azil omogočeno v Avstriji in Veliki Britaniji. Zla-
sti v Veliki Britaniji, ki prosilcem za azil ne daje
zakonske možnosti zaposlovanja, se je ta model
z vidika integracije izkazal za uspešnega. To je
eden od načinov, da prosilci za azil pridobijo
nove izkušnje in znanja, ki jim lahko koristijo v
prihodnosti, ne glede na to, ali jim je prošnja za
azil odobrena ali ne.
Ta model zelo poudarja pomembnost social-
nih mrež in javnega, medijskega ozaveščanja.
S tem lahko v javni in privatni (družinski) sferi
dosežemo razumevanje položaja, v katerem so
prosilci za azil.
Celostni pristop k izobraževanju in zaposlo-
vanju prosilcev za azil (in beguncev) je začrtan
v petih točkah, ki so na kratko orisane.
1. UČENJE JEZIKA
Učenje jezika je eden najpomembnejših dejavni-
kov integracije in pogoj pri pridobitvi zaposlitve.
Učenje jezika bi moralo potekati čim daljše ob-
dobje, v idealnih okoliščinah pa bi tečaj potekal
od trenutka, ko posameznik ali posameznica v
sprejemni državi zaprosi za status begunca. Da
bi prosilci za azil lažje obvladovali trg delovne
sile, je pomembno, da učenje jezika poteka vzpo-
redno z drugim izobraževanjem in poklicnim
347
POROČILA
usposabljanjem. Prosilci za azil bi se na ta način
vzporedno naučili terminologije, ki je potrebna
pri posameznih poklicih.
2. PSIHOSOCIALNO SVETOVANJE
Svetovanje je namenjeno posameznikom in sku-
pinam, ki ga potrebujejo. Veliko psihosocialnega
svetovanja poteka v skupinah. Ena od njegovih
prednosti je ustvarjanje socialnih mrež, ki imajo
pomemben dvosmerni integracijski učinek. Na-
menjena so tudi delodajalcem, ki zaposlujejo
prosilce za azil (in begunce) pa tudi prosilcem
za azil in beguncem, ki so že zaposleni.
3. UČENJE UPORABNIH ZNANJ
V ta sklop sodijo znanja, ki omogočajo funkcio-
nalno pismenost in dostop do različnih podatkov,
ki jih potrebujejo prosilci za azil in begunci. Sem
sodijo računalniška znanja in uporaba interneta,
kjer je mogoče dobiti informacije o sprejemni
državi ali regiji, kulturi, družbi, skupnosti itn.
Podatke o možnostih izobraževanja in izob-
raževalnem sistemu in o možnostih zaposlitve
in prekvalifikacije v sprejemni državi jim lahko
da v prvi vrsti zavod za zaposlovanje, v sistem
obveščanja pa se lahko vključijo tudi nevladni
sektor in sindikati.
4. POKLICNO USMERJANJE
IN ISKANJE ZAPOSLITVE
Različni pristopi, ki jih izvajajo posamezne drža-
ve Evropske unije, omogočijo prosilcem za azil
(in beguncem) »mehak« vstop na trg delovne sile
v sprejemni državi, delodajalce pa spodbujajo,
da zaposlujejo to skupino ljudi.
Tak pristop je tudi mentorstvo pri iskanju
zaposlitve, ki zajema seznanjanje s temeljnimi
pravili zaposlovanja in konkretnimi poklici, po-
maga pri usposabljanju za poklic in pri pisanju
prošenj za zaposlitev ter informacije, o lokalnem
trgu delovne sile, ponudbi na trgu delovne sile
itd.
Zaposlovanje prosilcev za azil in beguncev v
nevladnem sektorju, zlasti na delovnih mestih,
ki svetujejo in pomagajo različnim skupinam
tujcev, je primer dobre zaposlitvene prakse, ki se
uveljavlja tudi v slovenskem prostoru. Na podlagi
lastnih izkušenj in znanja, ki so ga prosilci za azil
in begunci dobili v postopku pridobivanja azila,
lahko dobro svetujejo skupinam ljudi, ki so se
znašli v podobnih situacijah.
Neposreden stik med potencialnim delodajal-
cem in delavcem (prosilcem za azil ali beguncem)
se je izkazal za učinkovitega. Srečanja, okrogle
mize in delavnice so dober način soočanja po-
tencialnih delodajalcev in prosilcev za azil oz.
beguncev, ki potrebujejo zaposlitev. Omenjeni
pristop vzporedno ozavešča delodajalce in jav-
nost o migracijski in integracijski problematiki
ter jih seznanja o znanjih, sposobnostih in delo-
vnih izkušnjah beguncev in prosilcev za azil (npr.
širše poznavanje trga in gospodarstva, znanje
tujih jezikov, ki je na evropskem trgu delovne
sile redko, a koristno, itn.).
Pomoč pri samozaposlovanju je zaposlitvena
možnost, ki se je na področju zaposlovanja be-
guncev tudi v Sloveniji izkazala za uspešno. V
nekaterih državah Evropske Unije spodbujajo
to obliko zaposlovanja z davčnimi olajšavami,
ugodnimi krediti in podobnim pri ustanovitvi
podjetja oziroma izvajanju podjetniške de-
javnosti. Pomoč pri kreiranju poslovnih idej,
proučevanju prednosti in slabosti v začetni fazi
snovanja podjetja, informiranje o pravnih mož-
nostih, davkih, zavarovanju, menedžmentu itn.
so strokovne spodbude, ki motivirajo prosilce
za azil in begunce za ustanovitev podjetniške
dejavnosti.
Tudi finančna spodbuda delodajalcem pri
zaposlovanju beguncev in prosilcev za azil bi
lahko prosilcem za azil (in beguncem) omo-
gočala dolgoročno zaposlitev, delodajalce pa
finančno spodbudila, da jih zaposlujejo na daljši
rok. Delodajalci, ki omogočijo brezposelni osebi
- konkretno prosilcu za azil in/ali beguncu - dol-
goročno zaposlitev, prejemajo za določeno obdo-
bje (ponavadi leto do dve) državne subvencije,
po preteku subvencioniranega obdobja pa lahko
prosilec za azil ali begunec začne prejemati do-
hodek, ki ga v celoti izplača delodajalec.
sklep
Obstoječe možnosti na področju zaposlitve v
Sloveniji in druge uresničljive ideje omogočajo
prosilcem za azil in beguncem na trgu delovne
sile enakopravnejšo pozicijo. Ideje za reševanje
348
ZAPOSLOVANJE PROSILCEV ZA AZIL V SLOVENIJI
omenjene problematike lahko črpamo iz izku-
šenj »tradicionalnih« sprejemnih držav Evropske
Unije (Velike Britanije, Francije, Nemčije itn,).
Treba je osvetliti fenomen globalne kulturne
heterogenosti, ker je na ta način mogoče predsta-
viti migracijo kot večen, neustavljiv in predvsem
pozitiven fenomen sodobnih družb. Na tej točki
lahko začnemo spreminjati dojemanje azilne in
begunske problematike v javni in privatni sferi
slovenske sprejemne družbe.
Vedno poudarjamo, da vsako vključevanje
prinese tudi izključevanje. Enosmerno vklju-
čevanje oziroma integracija prosilcev za azil in
beguncev dolgoročno ni učinkovita, ker omogoči
samo popolno vključevanje ali popolno izključe-
vanje iz družbe, V prvem primeru gre za proces
asimilacije, ki ne dopušča kulturne pestrosti, v
drugem pa za družbeno izključitev ljudi, ki se
iz različnih razlogov ne podredijo mehanizmom
asimilacije. Integracijo je treba dojemati in iz-
vajati kot dvosmerni proces,
Laura Lukavačkić
Katarina Kromar
Nina Grosek
LITERATURA
Dovžan, Matjaž (2004), ZDR - pozabil na prosilce za azil? Pravna praksa: Časopis za pravna
vprašanja, 23, 7; 14-16,
Refugee Council Online, http://www,refugeecouncil,org,uk
349
VPELJEVANJE POKLICNEGA SVETOVANJA ZA BEGUNCE IN MIGRANTE
KRATKA PREDSTAVITEV PROJEKTA
Projekt »Vpeljevanje poklicnega svetovanja za
begunce in migrante«, (krajše: »Svetovanje
beguncem«) poteka na Inštitutu za narodnost-
na vprašanja, Ljubljana (v nadaljevanju INV).
Začel se je 1. oktobra 2003 in bo trajal do 30.
septembra 2006. Projekt smo dobili na osebno
priporočilo in vabilo pobudnice projekta na
univerzi v Glasgowu. Delno ga financira sklad
Evropske Unije »Leonardo da Vinci II - Izob-
raževanje in kultura«.
Pri projektu sodelujejo poleg ugledne po-
budnice univerze v Glasgowu še partnerske
institucije, ki veljajo na polju dejavnosti za be-
gunce, migrante in prosilce za azil za ugledne:
Akses, Češka, Aarhus Tekniste Skole (ATS),
Danska, Centro Documentazione Ricerche
per la Lombardia (CDRL), Italija, Gesellschaft
für Arbeit, Technik und Entwicklung Gmbh
(GATE) in Gesellschaft zur Unterstützung von
Gefolterten und Verfolgten E. V. (GUGEV),
Nemčija, Inštitut za narodnostna vprašanja in
Education Action International. Poleg tega kot
podporne partnerske institucije sodelujejo še
Dansk Flygtningehjaslp (danski svet za begunce),
Spiritan Asylum Services Initiative (SPIRASI),
Severna Irska, UK-Scottish Enterprise Glasgow,
Careers Scotland, UK-Glasgow North Ltd., Ve-
lika Britanija. Partner v projektu je tudi Peter
Plant, Danska, v vlogi notranjega evalvatorja.
Partnerske institucije so po svoji dejavnosti razis-
kovalne, izobraževalne in svetovalne institucije,
zato je tudi njihova vloga v projektu različna;
nekatere npr. priskrbijo ekspertni material,
znanstvene članke, druge ponujajo raziskovalne
usluge, tretje se ukvarjajo zlasti z vodenjem in
svetovanjem.
Projekt »Vpeljevanje poklicnega svetovanja
za begunce in migrante« je namenjen vsem, ki
delajo z begunci. Prvenstveno je sicer namenjen
izobraževanju svetovalcev za poklicno svetova-
nje in drugim, ki delujejo na področju begunske,
migrantske in azilantske problematike in podpi-
rajo ciljne uporabnike (t. j., begunce, migrante in
prosilce za azil), vendar pa je ambicija projekta
tudi vključevanje drugih, npr. zdravstvenih in
socialnih delavcev, prostovoljcev in učiteljev. Na-
menjen je tudi ljudem, ki so beguncem, migran-
tom in prosilcem za azil v oporo pri reguliranju
statusa in reševanju vsakdanjih težav, ko želijo
v »novi« deželi urejati pogoje svojega bivanja in
spoznavati kulturno različnost.
Projekt želi vsem, ki delajo z begunci, prosilci
za azil in migranti ter jim pomagajo pri izob-
raževanju in/ali zaposlovanju, koristiti na dva
načina - z oblikovanjem posebne spletne strani
in organizacijo internetnega tečaja.
Doslej je bila oblikovana spletna stran, ki je
uporabna za svetovalce, prostovoljce in druge,
ki delajo z begunci. Zainteresirani bralci lahko
pogledajo spletno stran projekta na http://www.
gla.ac.uk/rg. Seveda je odveč dodajati, da jo
bodo, če bo vsebovala uporabne informacije,
uporabljali tudi migranti, begunci in prosilci
za azil. Čudi me, da npr. nekdanji direktorat
za migracije na svoji spletni strani ne objavlja v
angleškem jeziku informacij, ki bi jih ljudje po-
trebovali za legaliziranje svojega bivanja.
Spletna stran je organizirana tako, da pred-
stavlja splošne informacije o projektu in part-
nerske institucije. Bolj specifične informacije o
svetovanju beguncem, ki so vezane na države,
iz katerih izhajajo partnerji, so organizirane v
obliki pogostih vprašanj (FAQ) in praviloma
zajemajo pet ali šest širših vsebinskih sklopov.
Informacije so organizirane najprej po jeziku in
se razlikujejo glede na vrsto. Zajemajo spletne
povezave z institucijami, ki so pristojne za do-
ločeno področje ali se s kakšno od dejavnosti
351
POROČILA
prvenstveno ukvarjajo. Na mreži so objavljeni
tudi članki s povzetki, študije primerov, inter-
vjuji ali njihovi povzetki. Stran je oblikovana po
kriterijih, ki jih predpisujejo programi za slepe
in slabovidne ter omogoča uporabo z njihovimi
pripomočki. Pogosta vprašanja zajemajo infor-
macije o zakonodaji, ki ureja status migrantov,
beguncev in prosilcev za azil, in informacije o
državah izvira. Zlasti pomembne so spletne stra-
ni, ki omogočijo uporabniku najti informacije o
izobraževalnih sistemih in sistemih poklicnega
usposabljanja (nekatere države partnerskih
institucij imajo namreč vpeljan sistem akredita-
cije prejšnjih izobraževalnih in učnih dosežkov,
APEL, ki se na Slovenskem postopoma razvija
v obliki portfelja). Vsebujejo tudi študije in pri-
mere o večkulturnem svetovanju in o problemih
in rešitvah, s katerimi se srečujejo migranti,
begunci in prosilci za azil. Na Slovenskem je več-
kulturno svetovanje in obravnava, ki je občutljiva
na spolne razlike uporabnikov in uporabnic,
praktično na samem začetku. Podobno je na po-
dročju »mučenje in travma«, četudi se nekatere
institucije že od prihoda prvih »beguncev« iz
Hrvaške in Bosne in Hercegovine ukvarjajo s
psihosocialno pomočjo beguncem.
Poleg spletne strani smo oblikovali tudi učni
načrt za internetni tečaj usposabljanja za ljudi,
ki so ali niso kvalificirani za delo z begunci,
prosilci za azil ali migranti. Vpis poteka do ok-
tobra 2005. Prijavnico najdete na spletni strani
INV (http://www.inv.si), kjer pod rubriko Raz-
iskovalna dejavnost / Mednarodni projekti po-
iščete naslov »Vpeljevanje poklicnega svetovanja
migrantom in beguncem«. Dobite jo lahko tudi
po elektronski pošti, tako da nas kontaktirate
na naslov svetovanje_beguncem@yahoo.com s
sporočilom, da ste zainteresirani za vpis. Inter-
netni tečaj je brezplačen, ob koncu pa prejmejte
potrdilo o obiskovanju. Potekal bo občasno,
začel se bo 1. oktobra 2005 in bo trajal do 31.
marca 2006. Edina zahteva za vpis na tečaj je,
da zainteresirani študenti internetnega tečaja
»Poklicno svetovanje za begunce, prosilce za
azil in migrante« znajo uporabljati računalnik
in internet ter da imajo zagotovoljen dostop do
računalnika in interneta.
Internetni tečaj je sestavljen iz uvoda v pro-
gram in treh modulov, ki so zasnovani tako, da
tečajnika navajajo k razmisleku o specifičnih
vprašanjih, k ukrepanju in pisanju reflektira-
ne naloge. Prvi modul se osredinja na iskanje
informacij, ki so koristne pri svetovanju in za-
jema npr. vprašanje migracij, države izvira in
zakonodajo ter navaja študenta k razmisleku o
ugotavljanju potreb po dodatnem specifičnem
svetovanju. Drugi modul navaja k premisleku o
učinkovitih modelih multikulturnega svetovanja,
o multikulturizmu in multikulturnem svetovanju
nasploh in o različnih potrebah glede na spol.
Tretji modul omogoči študentom oblikovati
vizijo uporabniku ustrezne svetovalne prakse
v organizaciji, kjer deluje kot prostovoljec ali
svetovalec.
Kdor konča tečaj, bo usposobljen za iskanje
relevantnih informacij v svojem lokalnem okolju
in na spletnih straneh, razume medkulturno
svetovanje in zna primerno svetovati beguncem
in drugim migrantom.
Storitve svetovalcev in drugih, ki jih bomo
vpeljali v program usposabljanja po Internetu,
bodo koristile beguncem, prosilcem za azil in
migrantom. Tei imajo pogosto težave z dostop-
nostjo izobraževanja in zaposlovanja. Veliko
nacionalnih svetovalcev za poklicno svetovanje,
ki delajo v evropskih skupnostih, ima težave pri
ugotavljanju pravnih in drugih pravic uporab-
nikov, predvidevanju ovir, na katere naletijo,
ugotavljanju, kakšne informacije in podatke
sami potrebujejo, da bi lahko ustrezno svetovali,
ipd. Na Slovenskem je področje izobraževanja
kadrov, ki delajo z begunci, prosilci za azil in
migranti, razmeroma šibko razvito, zato je
projekt pomemben za razvoj področja. Zaradi
predvidene intenzivne interakcije med politiki,
institucijami usposabljanja, raziskovalci in sveto-
valci za poklicno svetovanje je tudi inovacija.
Projekt sestavlja dvanajst delovnih nalog, ki
so razdeljene med koordinatorjem, osrednjimi
partnerji, ekspertnimi institucijami in pod-
pornimi partnerji in notranjim in zunanjim
evalvatorjem.
Raziskovalke na projektu so doc. dr. Alenka
Janko Spreizer, Fakulteta za humanistične štu-
dije Univerze na Primorskem, doc. dr. Duška
Knežević Hočevar, ZRC-SAZU, Inštitut za
medicinske vede, dr. Hannah Starman in doc.
dr. Irena Šumi z Inštituta za narodnostna vpra-
šanja, v projektu pa sodelujeta tudi sodelavec
mednarodne organizacije za migracije Dean
Šušmelj in raziskovalka na Mirovnem inštitutu
Tatjana Pezdir.
O projektu in njegovemu namenu so bili
obveščeni nacionalna organizacija programa
352
VPELJEVANJE POKLICNEGA SVETOVANJA ZA BEGUNCE IN MIGRANTE
Leonardo da Vinci, svetovalci zavodov za zapo-
slovanje in vodstvo Zavoda za zaposlovanje R
Slovenije pa sodelavci in sodelavke območnih
enot zavoda, centri za informiranje in poklicno
svetovanje, Andragoški center Slovenije in vodja
projekta ISIO Svetovalna središča, koncesionar
Zavoda za zaposlovanje podjetje Kadiš, vodstvo
azilnega doma. Projekt smo predstavili tudi
nevladnim organizacijam Slovenska filantropija.
Fundacija Gea 2000, Mozaik, Amnesty Interna-
tional Slovenija, Slovenska jezuitska služba, PIC,
Mirovni inštitut, Humanitas, Društvo Matafir.
Informacije smo dajaH osebno, s promocijskimi
lističi in po elektronski pošti tudi drugim raz-
iskovalcem in raziskovalkam, ki se delujejo na
področju migracij ali svetovanja beguncem.
Oblikovana je predstavitev v Power Pointu, ki
je namenjena predstavljanju projekta na konfe-
rencah in sestankih.
Trenutno vpisujemo svetovalce, prostovoljce
in druge, ki se bodo usposabljali v tečaju na
Internetu, (marec 2005 - september 2005),
septembra 2005 bomo zagotoviH usposabljanje
mentorice (to vlogo bo prevzela vodja projekta
Alenka Janko Spreizer). Internetni tečaj bo te-
kel občasno od začetka oktobra 2005 do konca
marca 2006, časovna dinamika pa bo upoštevala
potrebe in velikost skupine študentov. Po kon-
čanem programu bodo udeleženci povabljeni
k evalvaciji, tudi nevladne organizacije bodo
naprošene za evalviranje spletne strani. Od
aprila 2006 bomo program in internetni tečaj
še dopolnih v skladu s pripombami in komen-
tarji udeležencev in nevladnih organizacij. V
zadnjem obdobju bomo poskusili projekt tudi
komercializirati. Ob tem načrtujemo, da bi pro-
gram usposabljanja umestili v sistem poklicnega
vodenja in svetovanja, v sistem izobraževanja
za odrasle in v sistem usposabljanja svetovalcev
za begunce.
Alenka Janko Spreizer
353
MEDNARODNI MAGISTRSKI ŠTUDIJ NA PODROČJU ZDRAVJA IN SOCIALNEGA VARSTVA
MIGRANTOV/ MIGRANTK IN PRIPADNIKOV/ PRIPADNIC ETNIČNIH MANJŠIN
Pobudo za sodelovanje pri razvoju mednarod-
nega magistrskega programa z delovnim naslo-
vom »Zdravje in socialno varstvo migrantov in
manjšin« so dali kolegi z univerze v Utrechtu na
Nizozemskem. Udeležili sva se prvega sestanka
delovne skupine (4.-6. februar 2005), ki razvija
predmetnik. Odzvali so se predstavniki univerz
zahodne in vzhodne Evrope (Belgije, Danske,
Italije, Litve, Madžarske, Nemčije, Poljske, Po-
rtugalske, Španije in Velike Britanije) z različnih
študijskih smeri, kot so socialno delo, medicina,
sociologija, psihologija, pedagogika in antropo-
logija. Na univerzah v Kentu, Utrechtu in Orebru
poteka dveletni evropski magistrski študij »Mi-
gracije, duševno zdravje in socialno varstvo« že
od leta 2000, letos pa se jim je pridružila tudi
berlinska Alice Salomon Fachhochschule. Gre
torej za geografsko in vsebinsko širitev že ob-
stoječega mednarodnega magistrskega študija.
Temeljni cilji projekta so:
•	razširiti mrežo sodelujočih univerz na 10
do 15 držav
•	razviti predmetnik mednarodnega magis-
trskega študija z delovnim naslovom »Zdravje in
socialno varstvo migrantov in manjšin« s skupno
vsebino in kriteriji ocenjevanja
•	predvideti način izvajanja mednarodnega
študija tudi z elektronskimi metodami učenja.
Diskusije in dogovori delovnega sestanka so
večinoma potekali o dveh tematskih sklopih.
Prva diskusija se je osredotočala na pogoje dela
in načine sodelovanja delovne skupine ter vpra-
šanja glede pridobivanja finančnih sredstev.
Druga diskusija je bila bolj vsebinska in je
obravnavala vprašanja o razmerah za migrante
in etnične manjšine v posameznih državah, komu
bi bil študijski program namenjen, kako bi se
izvajal ipd. Udeleženci in udeleženke smo drug
drugemu predstavili lokalne razmere o položaju
migrantov in etničnih manjšin in dosedanje ak-
tivnosti fakultet na tem študijskem področju.
O vsebini mednarodnega magistrskega štu-
dija smo se strinjali, da bo program vseboval
različne teoretske perspektive in koncepte
(prisilne) migracije, multikulturalizma oziroma
transkulturalizma, etike skrbi in konkretno zna-
nje za ravnanje v smislu metod dela in razvoja
zdravstvenih in socialnovarstvenih sistemov in
služb, ki bodo dostopni in primerni tudi za mi-
grante in migrantke in pripadnike in pripadnice
etničnih manjšin. V primerjalnih analizah bi se
še posebej osredotočili na vprašanje, kako pod-
preti ženske in otroke. Posredni cilj je prispevati
k demokratizaciji in pluralizaciji javnih teh služb,
njihovi boljši odzivnosti na raznovrstne potrebe
različnih skupin uporabnikov. K temu bi pripo-
mogla kritična refleksija konceptov in praks.
Predmetnik bomo razvijali hkrati z njegovim
pilotskim izvajanjem, kar pomeni, da bodo
študenti in študentke aktivni pri razvoju in do-
ločanju vsebin posameznih predmetov. To pred-
postavlja sodelovanje študentov in študentk, ki
so že zaposleni oziroma aktivni v organizacijah
na področju migracij in etničnih manjšin, ali
tistih, ki so pripravljeni poglobljeno terensko
raziskovati. Pomembno načelo je tudi, da mora
program zagotoviti udeležbo samih migrantov
(beguncev, prosilcev za azil), Romov in pripad-
nikov drugih etničnih manjšin.
Ena od značilnosti sedanje delovne skupine
je njena kulturna raznoličnost, saj smo so-
delujoči iz različnih držav in nekateri so tudi
sami pripadniki etničnih manjšin. Poleg tega
je delovna skupina odraz različnih disciplin
in pristopov in mešanica ljudi s praktičnih in
akademskih področij dela. Čeprav smo vsi pri-
šli kot predstavniki in predstavnice univerz,
pa so nekateri primarno zaposleni v socialnih
355
POROČILA
ali zdravstvenih službah, kjer se vsakodnevno
srečujejo s konkretnimi potrebami in pogosto
stiskami beguncev, migrantov in pripadnikov
etničnih manjšin.
Delovni sestanek je potekal v prijetnem vzduš-
ju, med neformalnimi izmenjavami izkušenj in
interesov. Veliko tem je ostalo nedorečenih, na
primer realne možnosti akreditacije programa
v posameznih državah in časovni mejniki iz-
vedbe posameznih nalog. Ne glede na končni
izid zastavljenega projekta pa bo fakulteta za
socialno delo v prihodnosti vzpostavila podi-
plomski študijski program na področju migracij
in etničnih manjšin.
Jelka Zorn, Špela Urh
356
VSEŽIVLJENJSKO UČENJE - POKLICNO INFORMIRANJE IN SVETOVANJE ZA ROME
NACIONALNI PROGRAM PHARE 2003, PRVI DELOVNI SESTANEK
Zaposlitveni položaj Romov v državi je na nizki
ravni, lahko rečemo, da zaposlovanja Romov
skoraj ni. Poglavitni razlog je nizka izobrazba
Romov, pogosto pa tudi diskriminacijske prakse
delodajalcev, ki do Romov gojijo močno zako-
reninjene predsodke. Zavod za izobraževanje
in kulturo Črnomelj že vrsto let omogoča in
spodbuja izobraževanje Romov v Beli krajini,
s projektom »Poklicno informiranje in svetova-
nje za Rome« pa želi še bolj vplivati na njihove
možnosti zaposlovanja. K sodelovanju je povabil
tudi fakulteto za socialno delo.
Prvi delovni sestanek je bil 14. 6. 2005, kjer
smo se zbrali sodelujoči partnerji (Zavod za
izobraževanje in kulturo Črnomelj, Razvojno
izobraževalni center Novo mesto. Center za
izobraževanje in kulturo Trebnje, Ljudska
univerza Kočevje, Ljudska univerza Krško,
Inštitut za narodnostna vprašanja Ljubljana,
Zavod RS za zaposlovanje Novo mesto, Alianta
d.o.o.. Romsko društvo ROM in Fakulteta za
socialno delo). Namen prvega srečanja je bil
predstavitev projekta in sklenitev dogovorov o
delovnem načrtu.
Projekt med drugim temelji na strateškem
dokumentu »Strategija vzgoje in izobraževanja
Romov v Republiki Sloveniji« (dostopen na
spletni strani ministrstva za šolstvo in šport), ki
ga je maja 2004 na nacionalni ravni sprejel stro-
kovni svet za splošno izobraževanje. Dokument
predvideva vzpostavitev romskih pomočnikov
za podporo romskim otrokom v predšolskem in
osnovnošolskem obdobju in podporo romskih
koordinatorjev za izobraževanje in zaposlovanje
odraslih Romov. V strategiji so zapisana načela
in predvideni cilji za uspešnejše vključevanje
Romov v vzgojo in izobraževanje.
Na podlagi raziskovalnega terenskega dela
bomo raziskali izobraževalne in poklicne inte-
rese odraslih Romov v jugovzhodni, posavski
in osrednji slovenski regiji, rezultati pa bodo
osnova za nadaljnje načrtovanje projektnih
aktivnosti. Tako bomo že v prvi fazi projekta k
aktivnemu sodelovanju pritegnili tudi Rome, ki
jim je končni produkt namenjen, in upoštevali
njihove potrebe. Cilji projekta so:
•	preoblikovati in dopolniti koncept poklic-
nega informiranja in svetovanja za Rome s pou-
darkom na mlajših Romih in romskih ženskah,
•	izdelati model lokalne koordinacije in
usposobiti lokalne romske koordinatorje za za-
gotavljanje dostopa do izobraževalnih možnosti,
večjega vključevanja Romov v procese odločanja
in preprečevanja socialne izključenosti,
•	spodbuditi izdelavo strategije izobraževa-
nja in zaposlovanja odraslih Romov v lokalnem
oz. regionalnem okolju, ki bo temeljila na inte-
resih Romov in potrebah okolja, in s tem pri-
spevati/k dopolnitvi strategije.
Petnajstmesečni projekt bo prispeval k večji
dostopnosti izobraževanja Romov, večjim zapo-
slitvenim možnostim in večjemu vključevanju
Romov v procese vseživljenjskega učenja. Hkrati
bo projekt vplival tudi na širšo večinsko skup-
nost, saj bo omogočil boljše spoznavanje Romov
prek vrednotenih vlog, ki jih bodo prevzemali
Romi pri vključevanju v širšo skupnost na po-
dročju izobraževanja, zaposlovanja in širših
družbenih dejavnosti. Delo partnerjev v projektu
bo neposredno spodbudilo sodelovanje med izo-
braževanimi institucijami za kvalitetnejšo izved-
bo poklicnega informiranja in svetovanja, kar bo
Romom omogočilo lažji prehod iz izobraževanja
v sfero dela. O rezultatih dela bomo poročali.
Špela Urh
357
INTENZIVNI SEMINAR SOCRATES-ERASMUS »GLOBALIZACIJA IN SOCIALNO DELO«
COIMBRA, PORTUGALSKA, 8.3.2004 - 12.3.2004
Enotedenskega seminarja v okviru programa
Socrates-Erasmus, ki je bil letos organiziran že
četrtič in na katerem običajno sodeluje osem
šol za socialno delo iz sedmih evropskih držav
(Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Portugalska,
Slovenija in Španija), so se udeležili predstavniki
študentov in učiteljev z vseh šol razen iz Francije.
Seminar je potekal v prijaznem študentskem in
slikovitem zgodovinskem mestu Coimbra, ki ga
nekateri imenujejo kar portugalski Cambridge.
Spodbudno okolje in gostoljubnost domačinov
sta pripomogla, da smo imeli kljub napornemu
urniku seminarja dovolj energije za aktivno
sodelovanje in diskusije, ki so se razvile tako
na formalnem delu seminarja kot tudi ob ne-
formalnih družabnih srečanjih.
V	okviru širše teme seminarja »globalizacija
in socialno delo« so se portugalski organizatorji
(Instituto Superior Bissaya-Barreto) odločili, da
poglavitno pozornost na tokratnem seminarju
namenijo vlogi socialnega dela pri reševanju
problema brezposelnosti.
Aktivnosti na seminarju so potekale na treh
ravneh: predavanja učiteljev iz treh sodelujočih
držav (Portugalska, Finska, Slovenija) in dveh
gostov iz Francije in Italije, aktivnosti študentov
in obisk institucij, ki se ukvarjajo z reševanjem
problema brezposelnosti.
V	popoldanskem delu prvega dne seminarja,
drugi in peti (zadnji) dan seminarja so učitelji
sodelujočih šol in gostujoči profesorji predstavili
poglede na globalizacijo in socialno delo v nje-
nem okviru (razvijanje socialnega dela, pomen
socialnega dela na individualni in družbeni
ravni). Opozorili so na družbene spremembe v
sodobnem svetu, spreminjajoče se odgovornosti
akterjev v tem kontekstu, probleme posameznika
in družbene probleme. Nekaj prispevkov je bilo
ožje usmerjenih, in sicer v vlogo socialnih de-
lavcev pri spodbujanju ustreznega zaposlovanja
oseb z ovirami. Predstavljene so bile izkušnje
in inovacije finskih uradov za delo in slovenske
raziskovalne izkušnje pri ocenjevanju možnosti
zaposlovanja ranljivih kategorij brezposelnih
oseb.
Študenti sodelujočih šol so se na seminar pri-
pravljali že pred odhodom na Portugalsko. Tako
so morali pripraviti plakate z osnovnimi podatki
o razširjenosti brezposelnosti v državah, iz ka-
terih izhajajo. Prvi dan seminarja so predstavili
plakate, ki so bili opremljeni s statističnimi po-
datki, ki kažejo število brezposelnih in razvoj
brezposelnosti v državi, z informacijami o ciljnih
skupinah ljudi, ki so še posebej prizadete zaradi
brezposelnosti (npr. mladi ljudje, dolgotrajno
brezposelni, invalidi, imigranti, ljudje s težavami
v duševnem zdravju), o različnih institucionali-
ziranih izkušnjah in programih za pomoč tem
skupinam, o institucijah, ki zagotavljajo različne
treninge in usposabljanja, in o obstoječih progra-
mih in projektih v skupnosti. V dopoldanskem
delu drugega dne seminarja so študenti na kratko
predstavili svoje šole. Tretji dan so sodelovali
na delavnicah, na katerih so predstavili študije
primerov učinkovitih programov za reševanje
brezposelnosti. Študije primerov so vključevale
informacije o okoliščinah, ki so spodbudile za-
četek programa, akterjih, vpletenih v program,
profilu ciljne skupine, ciljih programa, gibanju
števila tistih, ki so se zaposlili, metodah in
tehnikah socialnega dela, omejitvah, na katere
naleti socialno delo, možnih načinih za njihovo
razrešitev in novih strategijah socialne inter-
vencije za delo na teh problemih. S primerjavo
študij primerov iz šestih sodelujočih držav so
ugotovili, da so izvajalci programov večinoma iz
javnega in zasebnega sektorja. V vseh državah so
kot problem poudarili rast starejše populacije,
359
POVZETKI
Vesna Leskošek
GLOBALNE NEENAKOSTI
Dr. Vesna Leskošek je docentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in aktivistka v boju
proti družbenim neenakostim.
Avtorica se v članku ukvarja s temeljnimi spremembami družbenega življenje, ki so nastale kot posl-
edica procesa globalizacije. Pri tem naslavlja zlasti korporacijsko globalizacijo, ki vzpostavlja vedno
večje razlike med bogatim Severom in revnim Jugom. Poudari tiste mehanizme procesa, ki imajo
največje učinke na povečevanje revščine. Še zlasti je pozorna na privatizacijo in spremembe v delovnih
odnosih. Ugotovi, da se temeljne spremembe političnega življenja odvijajo na ravni demokratičnih
načel, ki vplivajo na spremembo politike. V svetu se je zgodil obrat od načela enakosti, ki je bil pod-
laga politik po drugi svetovni vojni, ko so k temu načelu prišteli še socialno pravičnost, solidarnost
in svobodo ter tako omogočili razvoj socialne države, k načelu razlikovanja. Enakost je zagotavljala
dostojno preživetje vsem državljanom in državljankam, načelo razlikovanja pa je značilno za nov
družbeni red, ki nastaja kot posledica korporacijske globalizacije, in ustvarja ozračje, v katerem
nastajajo razlike med državljani prvega in drugega reda, še pogosteje pa razlike med ljudmi brez
papirjev in ljudmi s papirji. Ključno vlogo v zagotavljanju enakosti avtorica pripiše socialni državi.
Ključne besede: socialna država, enakost, pravičnost, neoliberalizem.
Darja Zaviršek
TLEČI RASIZMI ZAHODNIH DEMOKRACIJ
Dr. Darja Zaviršek je izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Članek prikaže razvoj in značilnosti rasizma na Nizozemskem, ki v globalizacijski soodvisnosti in
»pomanjšanih« geografskih razdaljah vpliva na dogajanje v drugih evropskih družbah. Rasizem
poveže z družbeno konstrukcijo moči in poudari njegov zgodovinski razvoj in procesno naravo.
Predstavi koncept vsakdanjega rasizma, ki izhaja iz razmerij moči v družbi, ta pa so za ljudi navadno
del nevprašljivega vsakdana in normalnega življenja. Rasizem sestavljajo kognitivne izkušnje, evro-
centrizem, pritiski k asimilaciji in podcenjevanje pripadnikov in pripadnic manjšin. Prevzemanje
dominantnih interpretacij rasizma in govor, ki oznanja »strpnost« in »multikulturalizem«, zmanjšujeta
možnosti za upor pripadnikov manjšinskih skupnosti proti vsakdanjemu rasizmu. Člani skupnosti
so različno vpleteni v proces vsakdanjega rasizma, glede na njihov spol, razred, socialni status ipd.
Spolno specifična dimenzija rasizma je prikazana s pomočjo raziskave, ki vsebuje analizo izkušenj
temnopoltih žensk.
Ključne besede: mulitikulturalizem, seksizem. Nizozemska, vsakdanji rasizem.
Jelka Zorn
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK, BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB BREZ STATUSA
Dr. Jelka Zorn je asistentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Področja njenega
raziskovalnega in aktivističnega dela so pravice beguncev in izbrisanih.
Begunec ali begunka je oseba, ki je bila prisiljena zapustiti svojo državo iz katerega koli razloga, za
katerega ni sama odgovorna, bodisi zaradi lakote, revščine, posledice naravne katastrofe, opustošenja
vasi in mest ali kaotičnih razmer v državi, totalitarizma, vojne, zatiranja manjšin ali individualnega
preganjanja. Eden bistvenih dejavnikov izključevanja je imigracijska kontrola. Ves imigracijski oziroma
azilski sistem deluje tako, da poskuša odvračati ljudi, da bi zaprosili za azil in pridobili begunski
361
POVZETKI
status. Odvračanje in izključevanje ljudi je normalizirano in utemeljeno s pomočjo administra-
tivnega ločevanja na prosilce za azil na eni strani in nelegalne migrante na drugi. To ločevanje ima
tudi učinek kriminalizacije. Kriminalizacija je zelo razširjena tehnika dehumanizacije in se pojavlja
v različnih oblikah. Poleg značinega diskurza boja proti nelegalnim migracijam je eden bistvenih
ukrepov kriminaliziranja ljudi preventivno zapiranje, za katerega se najpogosteje uporablja izraz
pridržanje. Ljudje niso zaprti zato, ker bi bili na podlagi kriminalnega dejanja obsojeni na prestajanje
zaporne kazni, temveč zato, da se ne bi izognili ukrepu odstranitve iz države. Prikazu teh strategij
zatiranja sledi vprašanje o vlogi socialnega dela zlasti pri preventivnem zapiranju in odstranjevanju
tujcev iz države.
Ključne besede: pribežniki, imigracijska kontrola, kriminalizacija, socialno delo, zapiranje.
Beth Humphries
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL
PRAKSA IN ETIČNA VPRAŠANJA ZA STROKOVNJAKINJE V SOCIALNEM VARSTVU IN ZDRAVSTVU V EVROPI
Dr. Beth Humphries je izredna profesorica socialnega dela na Univerzi v Lancastru, Velika Britanija.
Njena področja raziskovanja in objavljanja so imigracijske in azilske politike in njihov vpliv na socialno
politiko. Je članica uredniškega odbora Journal of Immigrant and Refugee Studies.
Gibanje ljudi po svetu je normalen proces. Značilnost tega fenomena je prisilna migracija, ki se
pojavlja vse 20. stoletje do danes. Ljudje, ki so razseljeni zaradi globalizacije, vojne ali preganjanja,
so prisiljeni iskati zatočišče zunaj države svojega izvira. Številčno povečanje prosilcev in prosilk za
azil je vlade prisililo, da se odzovejo na organiziran način. Odzvale so se zvečine s poskusi, da bi se
otresle prosilcev za azil. Članek se ukvarja z ukrepi, ki so bili sprejeti v državah Evropske Unije, pri
čemer se še zlasti osredotoči na britansko imigracijsko prakso in ukrepe. Upošteva tako zunanjo kot
notranjo kontrolo prosilcev in prosilk za azil in pokaže, na kakšne načine je upravičenost do socialne
pomoči vse bolj odvisna od imigrantskega statusa. Posledica je, da prosilci za azil nimajo niti osnovnih
pogojev za dostojno preživetje. Članek še posebej pogleda, kakšna je vloga, ki jo od strokovnjakinj v
socialnem varstvu in zdravstvu zahtevajo pri uresničevanju imigracijske politike. Ta pripisana vloga
nasprotuje strokovni etiki in bi se ji morali upreti kolektivno in na mednarodni ravni.
Ključne besede: mednarodne zunanje in notranje kontrole, ženske, otroci, strokovna etika v zdravstvu
in socialnem varstvu.
Silke Bercht
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL
Mag. Silke Bercht je socialna delavka in psihologinja, ki dela v zasebni praksi v Ljubljani. Je soustano-
viteljica zavoda za vprašanja identitetnih konfliktov in kritično refleksijo.
Pribežniki in begunci, ki vsak dan prestopajo evropske meje, so vedno vsaj deloma razosebljeni in
zaznani kot »motnja«. Z vključitvijo v različne institucije so deloma preskrbljeni in zamejeni. Z njimi
se začnejo ukvarjati organi pregona pa tudi socialne delavke in delavci, pedagogi, različni animatorji
in medicinsko osebje. Čeprav so preimenovani v »socialni problem« in »breme globalizacije«, le
redko kdo ve ali hoče vedeti, da so mnogi pribežniki in begunci preživeli politično mučenje in so zato
dolgotrajno travmatizirani. Članek analizira psihoanalitični koncept travme in poznejše interpretacije
travme in postravmatskega stresnega sindroma. Analizira razmerja med mučiteljem in mučenim ter
prikaže osebne strategije za izhod iz travmatične situacije in posledice mučenja, ki so vzrok travme
vse življenje. Članek opozori tudi na nadaljevanje travmatičnih izkušenj med begom, čakanjem na azil
in srečevanjem z novih okoljem sprejemne države. Predlaga, da strokovno osebje v azilnih domovih
in drugih institucijah, ki se ukvarjajo z begunci in prosilci za azil, pridobijo več znanja o posledicah
preživetih travm in o notranjem svetu oseb, ki so preživele mučenje.
Ključne besede: travma, politično mučenje, psihosocialna pomoč, prosilci za azil.
362
POVZETKI
Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupane
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI
Katja Dolinar, Tina Glavič in Saša Zupane so študentke na oddelku za etnologijo in kulturno antro-
pologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več let se ukvarjajo z raziskavami na področju
antropologije migracij. So aktivne članice društva za medkulturna povezave Matafir, ki se ukvarja z
deprivilegiranimi skupinami.
Integracijska politika v Sloveniji še vedno ni celostno in sistemsko urejena ne na strukturni ne na
družbeno-kulturni ravni. Problematično je zlasti področje nastanitve, kajti begunci nimajo dostopa
do neprofitnih stanovanj, doživljajo diskriminacijo stanodajalcev, poleg tega pa denarno nadomestilo
le stežka zadostuje za najemnino. Zaradi tovrstnih problemov je beguncem onemogočena prijava
stalnega prebivališča, ki je pogoj za pridobitev begunskega potnega lista. Na področju zaposlitve je
eden ključnih problemov beguncev zahteva po znanju slovenskega jezika. Poleg tega imajo težave
pri nostrifikaciji diplom in priznanju delovnih izkušenj v državi izvira, naletijo tudi na diskriminacijo
delodajalcev. Nimajo enakega dostopa do zdravstvenih storitev kot ostali državljani. Problematično
je zlasti potrdilo ministrstva za notranje zadeve, s katerim zdravstveno osebje ni primerno seznan-
jeno.
Ključne besede: integracija, nastanitev, dokumenti, zaposlovanje, izobraževanje, zdravstvo.
lise Derluyn, Eric Broekaert
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI
Dr. Eric Broekaert je redni profesor in predstojnik katedre za ortopedagogiko na Univerzi v Ghentu,
Belgija. Njegovi poglavitni raziskovalni področji sta raba oziroma zloraba drog in čustvene in vedenjske
težave. Ilse Derluyn v okviru iste katedre raziskuje na področju čustvenega doživljanja otrok, ki so bili
vojaki, in otrok in mladostnikov, ki so begunci brez spremstva.
Otroci in mladostniki brez spremstva so mladoletni begunci, ki živijo brez podpore staršev in so
ena najranljiveših skupin begunske populacije. Primer situacije v Belgiji ponazori razmere za mnoge
mladoletne begunce brez spremstva v Evropi. V Belgiji se je za to skupino izoblikoval ločen sistem
skrbi in podpore, ki bi moral odgovoriti na njihove potrebe in zagotoviti varstvo njihovih pravic,
dokler ne postanejo polnoletni. Vendar ostaja nedorečeno, aH naj socialnovarstveni sistem to skupino
v prvi vrsti obravnava kot begunce aH kot otroke. Mladostniki in otroci brez spremstva so heterogena
skupina (glede na spol, starost, nacionalnost, družbeno okolje, izkušnje), vsi pa si delijo nekatere
bistvene izkušnje, kot so migracija, izgube, žalovanje in negotova prihodnost. Zaradi tega so otroci
in mladostniki izpostavljeni tveganju za razvoj čustvenih in vedenjskih težav. Skoraj polovica teh
mladostnikov in mladostnic doživlja močne aH zelo močne simptome ponotranjenih problemov (tes-
nobo, depresijo, posttravmatski stresni sindrom). Zaradi tega potrebujejo dobro razvit sistem skrbi
in podpore, v Belgiji pa storitev na področju duševnega zdravja za to skupino praktično ni.
Ključne besede: skrb za mladino, skrbništvo, statistika, begunci.
Simona Žnidarec Demšar, Špela Urh
SOCIALNO DELO Z ROMI
SISTEM KONTROLE ALI SISTEM POMOČI?
Mag. Simona Žnidarec Demšar je asistentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani na
področju skupnostnega socialnega dela. Špela Urh je mlada raziskovalka na isti fakulteti.
V praksi socialnega dela z Romi prevladuje univerzalistična perspektiva dela. Pogoste rasistične
prakse v odnosu do Romov so posledica nereflektiranih ponotranjenih podob o Romih kot o ho-
mogeni skupini. Te prakse so tako omejevanje socialne denarne pomoči Romom kot tudi druge
oblike kontrole in zatiranja. Zaradi pripadnosti drugi kulturi in posledične socialne izključenosti so
Romi prepogosto le pasivni uporabniki socialnih služb in upravičeni le do socialne denarne pomoči.
S tem je tudi socialno delo del zatirajoče družbene strukture. Nove obHke dela z Romi zahtevajo
363
POVZETKI
vzpostavljanje in ohranjanje delovnega odnosa, ki soustvarja spremembe in temelji na spoštovanju
kompleksnosti življenjskih situacij vsakega posameznika, upoštevajoč njegove posebnosti in zmo-
gljivosti, in antirasistični pristop, ki se neposredno loteva strukturnih neenakosti. Prispevek se ukvarja
z vprašanji, kako rasizem prizadene Rome, kako socialne službe pripomorejo k ustvarjanju oziroma
vzdrževanju rasističnih praks, kako se nanje odzivajo ter kako jih je mogoče preseči.
Ključne besede: socialna izključenost, rasizem, človekove pravice.
364
Guest editor of this issue is Jelka Zorn
Inside photos by Dražena Peric, International Day of Refugees 20 June 2005, Metelkova city
ABSTRACTS
Vesna Leskošek
GLOBAL INEQUALITIES
Dr. Vesna Leskošek is a senior lecturer at University of Ljubljana Faculty of Social Work and an activ-
ist against social inequalities.
The author considers the fundamental social changes that have been brought about by the process
of globalisation. In the first place, she addresses corporate globalisation, which is responsible for
increasing differences between the rich North and the poor South. She observes the mechanisms
within the process that have the strongest impact on the increase of poverty, especially privatisation
and changes in labour relations. She finds a significant change in the 'rhetoric of democracy' - a
turn from the principle of equality, which has been the basis of poHcies since World War II and has
made possible, by including social justice, solidarity and freedom, the development of the welfare
state, to the principle of differentiation. The principle of equality has warranted a decent life to all
citizens, whereas the principle of differentiation marks a new order, which is the consequence of
corporate globaUsation, and creates distinctions between first4;lass and secondn^lass citizens, such as
between people with and people without papers. The crucial role in warranting equality is assigned
to the social state.
Keywords: social state, equality, justice, neo-liberalism.
Darja Zaviršek
GLOWING RACISMS OF WESTERN DEMOCRACIES
Dr. Darja Zaviršek is associate professor at University of Ljubljana Faculty of Social Work.
The paper presents the development and character of racism in the Netherlands. In the world of
global co-dependence and 'shrunken' geographic distances, it may serve as a representative case.
Racism is linked with the social construction of power, and its historical development and its process
nature are outUned. The concept of everyday racism is explained as originating in the power relations
of a society, which are usually taken as unquestioned reaUty and normal life. Racism is inherent in
cognitive experiences, EurcK^entrism, the pressures towards assimilation, and the underestimation of
minorities. The acceptance of the dominant interpretations of racism and the rhetoric of 'tolerance'
and 'multiculturalism' by themselves diminish the opportunities for minority members to act against
everyday racism. Community members are involved in the process of everyday racism in different
ways on the basis of their gender, class, social status, etc. Gender specific dimension of racism is
presented through a research on the experiences of black women.
Keywords: multiculturalism, sexism, the Netherlands, everyday racism.
Jelka Zorn
STRATEGIES OF EXCLUSION OF REFUGEES, ASYLUM SEEKERS, AND 'PAPERLESS' PEOPLE
Dr. Jelka Zorn is an assistant lecturer at University of Ljubljana Faculty of Social Work. Her field of
research and activism is the rights of refugees and the 'erased' people.
The refugee is a person who has been forced to leave his or her country of origin for any reason
beyond his or her capacity to do anything about it, be it for hunger, poverty, the consequences of
a natural disaster, devastation of villages or towns, chaotic conditions in the state, totalitarianism,
war, oppression of minorities, or individual persecution. A key factor of exclusion is immigration
controls. Immigration and asylum systems have been fashioned to discourage people to apply for
366
ABSTRACTS
asylum and gain the refugee status. The discouragement and exclusion of people has become normal
with the support of administrative differentiation between asylum seekers on the one hand and il-
legal immigrants on the other. It has the additional effect of criminalisation, which is a widespread
technique of dehumanisation and assumes various forms. Alongside the typical discourse of 'fight
against illegal migration', its crucial method is preventive detention. People are not detained on the
grounds of a judicial verdict for their criminal acts, but to prevent their avoiding deportation from
the country. The presentation of these strategies of oppression is followed by a discussion on the
role of social work in preventive detention and deportation of foreigners.
Keywords: immigrants, immigration controls, criminalisation, social work, detention.
Beth Humphries
SUPPORTING ASYLUM SEEKERS
PRACTICE AND ETHICAL ISSUES FOR HEALTH AND WELFARE PROFESSIONALS IN EUROPE
Dr Beth Humphries is a Reader in Social Work at the University of Lancaster, UK. She has researched
and been active in the areas of immigration and asylum for many years. She is a member of the Edito-
rial Advisory Board of the Journal of Immigrant and Refugee Studies.
Movement is a normal process for people across the globe. However, over the twentieth and into the
twenty-first centuries, their movement has also been forced. People who are displaced as a result of
globalisation, war, and persecution are compelled to seek refuge in countries other than their country
of origin. The increase in the numbers of asylum seekers has compelled governments to produce
an organised response to them. This response is driven largely by a determination to discourage
asylum applications. This article examines policies adopted across the European Union, focussing
particularly on UK immigration policy and practice. It considers both external and internal controls
on asylum seekers, especially the ways in which welfare entitlement is increasingly dependent on
immigration status, leaving asylum seekers deprived of the basic necessities for a dignified life. In
particular the article looks into the role health and social work professionals are required to play in
implementing asylum policies. It argues that this role contravenes professional ethics, and should be
resisted collectively and internationally.
Keywords: international external and internal controls, women, children, health and social work
professional ethics.
Silke Bercht
ORIGINS OF THE SOCIAL REJECTION OF ASYLUM SEEKERS
Silke Bercht, M. A., is a social worker and psychologist working as a private practitioner in Ljubljana.
She has co-founded the Institute for the Problems of Identity Conflicts and critical Reflection.
Immigrants and refugees who daily cross European borders are always at least in part dehumanised
and perceived as a 'disturbance'. Their inclusion into institutions makes them partly provided for
and restrained. They become the concern of the agencies of prosecution as well as of social work-
ers, pedagogues, a variety of animators, and medical staff. Though dubbed as 'social problem' and
'the burden of globalisation', few people realise or want to realise that many of them have survived
political torture and are heavily traumatised. The author analyses the psychoanalytical concept of
trauma and its later interpretations, as well as the concept of post-traumatic stress disorder. She
analyses the relations between the torturer and the victim, and presents personal strategies to escape
the traumatic situation and the consequences of torture that causes a life-long trauma. She further
points out how traumatic experiences continue during flight, waiting for asylum, and confrontation
with the new conditions in the destination state. Her proposal is that the staff in asylum centres and
other institutions for refugees and asylum seekers gain better knowledge on the consequences of an
endured trauma and on the inner world of the survivors of torture.
Keywords: trauma, political torture, psychosocial help, asylum seekers.
367
ABSTRACTS
Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupane
LIVING AS A REFUGEE IN SLOVENIA
Katja Dolinar, Tina Glavič and Saša Zupane are students of ethnology and cultural anthropology
at University of Ljubljana Faculty of Arts. For several years they have been researching in the field
of anthropology of migrations. They are active members of the Association for Intercultural Links
'Metafir', which is concerned with deprivileged groups.
Integration policy in Slovenia has not yet been systematically settled on structural and social-cultural
levels. The main problem is accommodation; refugees have no access to non-profit tenancy, they
experience discrimination from owners, and their allowance hardly suffices for the rent. As a conse-
quence, they can't register as permanent tenants, which is a condition to obtain a refugee passport. In
the field of employment the major drawback is the requirement that they can speak Slovenian. They
meet obstacles in the verification of their diplomas and the acknowledgment or working experiences
in their countries of origin; furthermore, they experience discrimination from employers. They don't
have the same access to medical services as other citizens; they can get a voucher from the ministry
of the interior with which the staff of health services is not properly acquainted.
Keywords: integration, accommodation, documents, employment, education, health services.
Use Derluyn, Eric Broekaert
UNACCOMPANIED REFUGEE CHILDREN AND ADOLESCENTS IN BELGIUM
Dr. Eric Broekaert is a tenure professor and head of Department ofOrthopedagogics, Ghent University,
Belgium, and is mainly involved in research on drug (ab)use and emotional and behavioural problems.
Ilse Derluyn executed various studies on the emotional wellbeing of former ^hild soldiers and unac-
companied refugee children and adolescents within the same Department.
Unaccompanied refugee children and adolescents - refugee minors living without the support of their
parent(s) - are amongst the most vulnerable people within the entire refugee population. The situa-
tion of this group in Belgium is exemplary for many unaccompanied refugee minors living in Europe.
In Belgium a separated care and protection system created for these minors has to meet their basic
needs and fulfil their rights for protection and care until they become of age. In this care system it
remains unclear whether these children and adolescents should be primarily considered as refugees or
as children. They are a heterogeneous group (regarding gender, age, nationality, background, experi-
ences), though they all share several crucial experiences: migration, loss and grief, uncertain future
perspective. All this may put them at great risk for the development of emotional and behavioural
problems. Almost half of these youths have severe or very severe symptoms of internalised problems
(anxiety, depression or post-traumatic stress symptoms). Some may therefore need advanced support
and care, but mental health provisions for these groups are almost inexistent in Belgium.
Keywords: youth care, guardianship, immigration statistics.
Simona Žnidarec Demšar, Špela Urh
SOCIAL WORK WITH THE ROMA
A SYSTEM OF CONTROL OR A SYSTEM OF HELP?
Simona Žnidarec Demšar, M. A., is an assistant lecturer at University of Ljubljana Faculty of Social
Work in the field of community social work. Špela Urh is a junior researcher at the same Faculty.
Universalistic perspective dominates social work with the Roma. Frequent racist practices in relation
to the Roma are the consequence of non-reflected internaUsed images of the Roma as a homogenous
group. These practices include restrictions while delivering financial aid as well as other forms of
control and oppression. On the grounds of their 'different culture' and the entailing social exclusion
the Roma are all too often mere passive recipients of social services, often in the exclusive form of
financial aid. In this way social work itself becomes part of the oppressive social structure. The new
ways of working with the Roma require the formation and maintenance of a working relationship
368
ABSTRACTS
that creates changes together with them, and is based on respect for the complexity of the existential
conditions of every individual, taking into account his or her idiosyncrasies and capacities, as well
as on the anti-racist approach that directly deals with structural inequalities. The authors discuss
how racism affects the Roma, how social services contribute to the creation or perpetuation of racist
practices, how they respond to them, and how they may be overcome.
Keywords: social exclusion, racism, human rights.
369
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaja
Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali
drugem mediju.
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate
ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski
pošti.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol
avtorske pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora
neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja
odstavkov! Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne
pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (1., 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta
ekvivalentni) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za
tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:
... igra [play] ...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima
funkcijo ...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb
(tj. takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
viri
Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim
pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po
abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik
ni naveden). Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza
v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge.
371
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experi-
mental Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
— (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality. /.
Amer. Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-
60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi
izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87)...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«, Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo,
a drugo stran v njem, npr.: »... (op. cit.: 121)...«
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno
v tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve
(sklepi) prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...«
ipd., temveč te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtor ju/avtorici v
angleščino. Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
recenziia
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo.
Recenzija je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja
kar dolgo. Če dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite
v predvidenem roku.
dobrodošli so prispevki vseh vrst!
Za kratka poročila, mini raziskave, razmisleke ipd., namenjene informiranju o praksi, izmenjavi
izkušenj ali stališč ipd., ta navodila niso zavezujoča, saj želimo dati priložnost tudi ljudem (delavcem/
delavkam in uporabnikom/uporabnicam), ki niso vešči akademskega pisanja. Vendar tudi zanje,
kakor za vse prispevke za revijo Socialno delo, velja splošno načelo, naj se izogibajo kopičenju tem,
dolgim uvodom, ki niso neposredno povezani s temo, o kateri govori prispevek, in ponavljanju že
znanega, temveč naj čimprej preidejo k stvari ter jo obdelajo pregledno, a zgoščeno.
social work
Vol. 44, August-October 2005, Part 4-5
Published by University of Ljubljana School of Social Work - All rights reserved
Editor-in-Chief
Bogdan Lešnik
Editorial Board
Srečo Dragos
Mojca Urek
Darja Zaviršek
Consuitant Editor
Jo Campling
Advisory Board
Vika Beve	Mara Ovsenik
Gabi Čačinovič Vogrinčič	Jože Ramovš
Bojan Dekleva	Pavla Rapoša Tajnšek
Vito Flaker	Tanja Rener
Andreja Kavar Vidmar	Bernard Stritih
Zinka Kolarič	Marta Vodeb Bonač
Anica Kos	Marjan Vončina
Blaž Mesec
Tiie Editor s Address
Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia, phone (+386) 1 2809260, fax (+386) 1 2809270
email socialno.delo@fsd.uni-lj.si, Internet www.fsd.si/sd
GLOBAL INEQUALÌTIES
selected contents
Vesna Leskošek
GLOBAL INEQUALITIES	161
Darja Zaviršek
GLOWING RACISMS OF WESTERN DEMOCRACIES	173
Jelka Zorn
STRATEGIES OF EXCLUSION OF REFUGEES, ASYLUM SEEKERS, AND 'PAPERLESS' PEOPLE 195
Beth Humphries
SUPPORTING ASYLUM SEEKERS: PRACTICE AND ETHICAL ISSUES FOR HEALTH AND WELFARE
PROFESSIONALS IN EUROPE	201
Silke Bercht
ORIGINS OF THE SOCIAL REJECTION OF ASYLUM SEEKERS	211
Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupane
LIVING AS A REFUGEE IN SLOVENIA	223
Ilse Derluyn, Eric Broekaert
UNACCOMPANIED REFUGEE CHILDREN AND ADOLESCENTS IN BELGIUM
Simona Žnidarec Demšar, Špela Urh
SOCIAL WORK WITH THE ROMA: A SYSTEM OF CONTROL OR A SYSTEM OF HELP?
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS	232
Published in six issues per year
ттм IN univerzitetni; knjišnicp
socialno delo 44 (2005
COBISS o
GLOBALNE NEENAKOSTI
PREDGOVOR • Jelka Zorn	239
Vesna Leskošek
GLOBALNE NEENAKOSTI	241
Darja Zaviršek
TLEČI RASIZEM ZAHODNIH DEMOKRACIJ	251
Jelka Zorn
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK, BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL
IN OSEB BREZ STATUSA	259
Beth Humphries
KAKO PODPRETI PROSILCE IN PROSILKE ZA AZIL: PRAKSA IN ETIČNA VPRAŠANJA
ZA STROKOVNJAKINJE V SOCIALNEM VARSTVU IN ZDRAVSTVU V EVROPI	277
Silke Bercht
OD KOD DRUŽBENO ZAVRAČANJE PROSILCEV ZA AZIL	287
Katja Dolinar, Tina Glavič, Saša Zupane
PRIČETI ŽIVLJENJE S STATUSOM BEGUNCA V SLOVENIJI	303
lise Derluyn, Eric Broekaert
OTROCI IN MLADOSTNIKI BREZ SPREMSTVA V BELGIJI	313
Simona Žnidarec Demšar, Špela Urh
SOCIALNO DELO Z ROMI: SISTEM KONTROLE ALI SISTEM POMOČI?	325
recenzija
ZYGMUNT BAUMAN (2001 ), WORK, CONSUMERISM AND THE NEW POOR	333
•	Jelka Zorn
poročila
ZAPOSLOVANJE PROSILCEV ZA AZIL V SLOVENIJI	345
•	Laura Lukavačkić, Katarina Kromar, Nina Grosek
VPELJEVANJE POKLICNEGA SVETOVANJA ZA BEGUNCE IN MIGRANTE	351
•	Alenka Janko Spreizer
MEDNARODNI MAGISTRSKI ŠTUDIJ NA PODROČJU ZDRAVJA IN SOCIALNEGA VARSTVA
MIGRANTOV/ MIGRANTK IN PRIPADNIKOV/ PRIPADNIC ETNIČNIH MANJŠIN	355
•	Jelka Zorn, Špela Urh
VSEŽIVLJENJSKO UČENJE - POKLICNO INFORMIRANJE IN SVETOVANJE ZA ROME	357
•	Špela Urh
INTENZIVNI SEMINAR SOCRATES-ERASMUS »GLOBALIZACIJA IN SOCIALNO DELO«	359
•	Uljana Rihter, Klementina Bajee, Marjana Križman, Staš Praznik
povzetki
SLOVENSKI	361
ANGLEŠKI	365
ISSN 0352-7956
UDK 304+36