Iz umetniškega sveta. Tri nove skladbe Emila Adamiča. Slovensko pevsko društvo »Ljubljanski Zvon« v Ljubljani je na svojem zad^ njem koncertu izvajalo med drugim tudi 3 nove (še v rokopisu) skladbe Emila Adamiča, ki zaslužijo nekoliko več pozornosti, kot so jim jo posvetili kritiki in časniški poročevalci. Leta 1910 je knjigotržec Kleinmayr izdal izbrane pesmi Cvetka Golarja pod naslovom »Pisano polje«. Najlepši del te knjige je gotovo ciklus pesmi, ki nosijo nadpis »Iz bosanskega perivoja« in so jim motivi vzeti \z bosanskih narodnih pesmi. Naš marijivi in izredno plodoviti skladatelj Adamič se je cikla lotil in kolikor mi je znano — že večino pesmi uglasbil za moške, mešane in ženske zbore. Naj sledi prva teh skladb: Mlad junak po vasi jezdi in klobuk po strani nosi, za klobukom tri peresa: Prvo — solnce, žarko, zlato drugo — jasna mesečina, tretje — rosa, čista, hladna. Solnce ziato za sirote, mesečina za popotne, in za njive hladna rosa. Njive pa so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za devojke, a devojke za junake. Kot v tekstu, tako je tudi v Adamdčevi skladbi ton in značaj jugoslovanske narodne pesmi izborno zadet. Skladatelj uporablja y mešanem zboru dvojni, trojni in četverni kontrapunkt, seveda jako preprosto, kakor se spodobi in prilega bosanskemu bcsedilu. Nekaj posebnega je alt solo brez spremljevanja zbora. Konec skladbe je hkrati kanon v oktavi, prvi v slov. zborovski literaturi. Besedilo druge skladbe silove:' Solnce sije, zeleni livada, gre moj dragi in mi nese cvetje — Dež prši in kalna voda dere, voda pravi, da ne bo ga k meni. Jaz pa hočem dragega imeti, ki pogosto k meni bi zahajal. Vsako leto, v letu vsaki mesec in vsak teden in vsak dian prebeli. slednjo siadko uro in mjnuto. Takega bi dragega ljubila. To ljubko besedilo je Adamič uglasbil za ženski dvospev s klavirjem. Poliion je navziic svoji preprostosti, ker sloni na doslednjih imitacijah glasov. Skladba je lahka, klavirska spremljava prav otročje lahka, pri počasnem prednašanju skoro prazna. Pesemci prorokujem popularnost! Tretje besedilo, komponirano za moški zbor: Kregata se baba in devojka za Ivana, mladega pastirja. Baba pravi: »Moj je lepi Ivan«! A devojka: »Moj je lepi Ivan«! Baba hrani troje veder vina, a devojka — vrtec samih rožic ... »K babi grem, da ji popijerm vino, a devojko Ijubim, dokler diham.« Originalno zasnovana skladba, eden najoriginalneišiii Adamičevih zborov sploh. Uvodne besede poje ves moški zbor, viogo babe basi, vlogo devojka tenorji, najprej vsak posebe, potem skupaj, tako da nastane pravcati hudi ženski kreg. Treba je ta šaljivi del prednašati jako živo in hitro, sicer ne pride do veIjave. Kontrast prepiru tvori globokopresrčen konec. Tako občuteno Ijubezensko pesem zapoje le Adamič. Skladba je za izvajanje jako težka, ker je treba glasovne samostojnosti in dosti živega prednašanja. Ni pretirana trditev, da takih zborov kot sta zlasti prvi in zadnji, naša zborovska literatura dosedaj nima. Pisani so za zbor, ne za harmonij, odlikuje jih kontrap.linktična oblika, srečna invencija., moderna harmonizaciia in samostojno postopanje glasov. Iz njih veje humor, porednost in ljubkost. Skladbam želim skorajšnjega natiska in izvajalcev! —a.