401
Iz ciničnih pesmi
Božo Vodušek.
Vsako leto rastejo cvetlice
v gozdu, v travi z isto sladko vnemo;
vsako leto čakajo device
nas za ogli z isto toplo tremo;
a četudi bi ee perutnice
angelov pokazale za izjemo,
ne bi nae ganile te resnice,
ker dovolj drugih resnic že vemo.
Saj mi hodimo v obupnem prahu vsak dan mimo klavnice v pisarno; ni mogoče gnilemu zadahu uteči, naj si bo še tako kvarno; in da ne bi stali v nemem strahu pred temno prihuljeno tovarno, e penzionisti se zvečer ob šahu skrijemo v najbolj mrtvo kavarno.
Zdavnaj smo že smešno in ganljivo plat sveta do dna prerešetali, ampak, kaj  je ravno,  kaj je krivo, laikom ne bomo dokazali; je vprašanje, če je zanimivo; res kot fenikisi ne bomo vstali, ko bodo kdaj naš pepel na njivo stresli; pa ne bomo žalovali.
402