Stara mati.
Balada.
jc tema na Ukrajino.
V	grobni mir zavila vso ravnino; Grobni mir objel je kočo belo, Spanec v koči mater osamelo.
Težek seli mi sanja mati siva : 0 Ivänu, sinu svojem sniva, Ki je šel iz ljube domačije, Da za belega se carja bije.
Vidi mati svojega otroka:
V	prsih rana mu zijä globoka. A iz rane kri rudeča teče — Tiho Ivan materi šepeče:
»Daleč, kjer stoje gore Balkana,
V	grob so deli vašega Ivihia — Težko, težko mi po vas je, mati, Da ne morem v tihem grobu spati.*
Predno v jutru zlati zor napoči. Prebudi iz snu se mati v koči: Stöka starka v silni bolečini, Joka po Ivanu, svojem sini.
Biva mati kočico ostavi, Daleč se od njena pot, napravi: Ide po neznanem širnem sveti — Enkrat mora še Ivana zreti!
Daleč, daleč turška je dežela. Siva mati stara že in vela Trudno leze čez ravan peščeno. Noge težke, težje srce njeno.
Mesce tri mi starka je hodila. Vroče potoma Boga molila; A po mescih treh prišla v Turčijo, Kjer junaci ruski v grobih spijo.
Grob pri grobu se na polji vzdiga. Križ pri križi se nad grobi dviga —
Oh pokaži, Bog, mi v tej-lc sili, Kje počiva Ivan moj premili V*
H grobu se za grobom starka klanja, Kliče dete svoje brez nehanja: „ „Ivan, Ivan, ti moj otrok zlati, Odgovori, jaz sem tvoja mati!*"
Tiho po grobeh junaci spijo. Jadni maj k i ne odgovorijo — Starka smrtno zapusti planjavo, Dalje v turško zemljo gre krvavo.
Pa v. bojišča hodi na bojišče, Po grobovih tam otroka išče, In kjer koli grob neznan sameva. Svojega Ivana kliče reva:
JL/Eto III.	y JLjubljani. i. februvarija 1883.	£tey, 2.
Leposloven in znanstven listT
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
„„Ivan, Ivan, ti moj otrok zlati! Odgovori, jaz sem, tvoja mati!8'" Brez Števila grobov obhodila, A nobena prava ni gomila.
Sredi gore, nizek in samöten. Skriva se pod hrastom grob ti hoten : Trudna pod drevo na grob poklekne, V tihi grob bolestno starka jekne:
„„Ivan, Ivan, ti moj otrok zlati, Odgovori, jaz sem, tvoja mati!" Gl.ivo skloni, s&po nase vleče — Čuj, iz groba otel glas šepeče:
„Težko, težko mi po vas je, mati. Da ne morem v tihem grobu spati .Ist Viknc starka, da se v hrib razlega. Da po dolu glas odmeva z brega.
Grehe mati zemljo raz gomilo. Koplje jamo v grob sč zadnjo silo — Ko je v tretje luna posijala, Do sinu je mati izkopala.
Dolgo, dolgo mu obličje gleda. Pa poljubi ga na ustna bleda. Gorko ga poljubi ter omahne — Zraven sina dušo mi izdihne.
Krilan.
&	P o n e v i h t i.
"^j&asut še ni prerani grob, «Krog njega pa v okrožji tožnem Vrsti se pevcev dražili trop, Vrsti v molčanji se pobožnem.
In zdaj pojo! . . Kako v srce Zveni lepo to petje milo! Kakč, kako v oči solzč Mi vabi z nevdrživo silo!
A moj pogled drugam hiti In grob se drug pred mano širi, In mnogo nad se vanj loži. In nanj solza lijo se viri!
Poprej, poprej vihar strašen. Polja in žetve pokončal je, In v grob dejal jih je prostran. Potem pa besen hitel dalje . .
Pač mir je zdaj, a mir tež ilk Ovenčan z jadnimi tožbilmi. Na pali plod, poprej krepak, Ozira vsakdo se s solz&mi!
In polje to. tako lepo, Le grob je nadej pokončdnih. In z grmov pevci mu pojo. Pojo v glasovih dobro znanih
Oh pöjtc le, oh pöjte le . . . Tam v nizkem hramu borne koče Tožbe in vzdihi se glase In milo kmet z družino joče! . .
r"
Cyclamen.
Roman.
Spisal Janko Kersnik.
(Dalje.)
||jSS|fi]a jo p) a vol asa, modrooka, kakor jo. pripovedoval malo fllBs^i	*n	-1° imela res temne. Nekaj izred-
IsfisHsi! nega, duhovitega jej je sevalo s krasnega obraza, in kadar je govorila, legel je vselej lahek smehljaj okrog drobnih usten. Tudi vse drugo na njej je bilo lepo, pravilno: srednje veliki, gibčni, sloki, a vender polni život, mali drobni roki in to sigurno, skoro samo-svest.no, a vender tako naravno in pohlevno vedenje — vse to je storilo, da se je zdela v kratkem vsem stara znanka.
Po besedi je bil navadni ples v čitalnični dvorani; a Bolčtova gospa se ga nocoj ni hotela udeležiti in tudi Riza je bila izjavila, da sploh ne pleše.
Okrajni sodnik je bil prisedši poleg guvernante svojo pipo prislonil ob zid za seboj; a čez četrt ure si je pridobil spet toliko poguma, da jo je izvlekel z mehurjem vred na dan ter jo nonša-lant.no zapalil. Hudi. karajoči pogledi njegove soproge ga niso brigali.
Tudi doktor Hrast je jako oživel, in gospa Boletova je nekako nezadovoljno spoznala, da v njeni družbi še ni bil nikdar tako zabaven : da, celo duhovit je bil nocoj v svojem živem razgovoru.
Ta se je sukal s prva okrog razlike običajev in razmer pri nas in v Nemcih ob fteni, v domovini Bolctove guvernante. »Sodnik Majaron jo skoro več povedal o tem, nego gospodična El za, 'kedaj in kako se tamkaj znanci obiskujejo, kaj in kako se tamkaj kuha ter obeduje: bila je to pač stara navada njegova, daje vse najbolje vedel in znal.
Govorili so se ve da nemški, in celo gospa Bolotova. ki je poskusila parkrat ostentativno, in celo proti svoji navadi, slovenski govor z doktorjem Hrastom, ostala je ž njim na cedilu.
G*
Megla je bil nekoliko časa ostal pri mizi; ko pa so zadoneli prvi glasovi godbe iz plesalne dvorane, ušel je s svojo sosedo, sodnikovo hčerjo, v dvorano. Pa vrnil se je kmalu; jezilo gaje. da Nemka ne pleše, kajti tu se je želel pokazati mojstrom.
Kratek pomolk v razgovoru je porabil zdaj, da bi sprieal vsaj svojo navzočnost, ter je vprašal Nemko:
„Kako Vam je nocojšnja beseda dopala?"
„Vi preveč zahtevate od meno," zavrne Klza s svojim zvonkim glasom; „o petji bi morda še sodila, o drugem pa, zlasti o predstavi, mi ni moči. Saj veste, da ne urnem slovenskega.K
„Da da, petje, petje!" reče naglo in samosvestno Megla ter seže z desnim palcem in kazalcem v svoj obraz tja, kjer bi po njegovem mnenji morale že zdavnaj goste brke rasti.
„Pesni so lepe, krasne!" pravi guvernanta. „Nocoj sem prvič čula slovenske pesni, — nikdar prej ne!"
„Da, pesni so lepe! Pa kako se je petje culo?" sili Megla, ki je v svoji naivni domišljavosti pričakoval polivale svojemu samospevu.
Nemka je to čutila in malo poredno stisnila ustni.
Doktor jej je prihranil odgovor.
„Gospodična je sigurno že toliko krasnega petja Čula, da je o našem še vprašati ne smemo!" reče na pol obrnen v Meglo.
„Verujem!" hiti le-ta. „v Nemcih se lepo poje —"
„Gospodična Klza ima krasen glas, alt, in je dovršena pevka," reče Bole pristopivši k družbi.
„A, to je izvrstno! V naši čitalnici smo že dolgo pogrešali pevke, — to se pravi altistovke, kajti tu gospica Marica poje krasen sopran," popravi naglo Hrast svoj entuzijastičen vzklik. „Kaj ne, gospodična Elza, Vi ne boste neusmiljeni?"
„To je gotovo, da nam bode gospodična pomagala," reče nekako kategorično Boletova soproga ter ponudi guvernanti plošček s pečenko, katero je bila prinesla točajka.
„Zakaj ne," reče ona ter vzdihne počasi trepalnice: zrla je med pogovorom na plošček pred se. „Pa kako bom pela slovenski?"
„Jaz Vas bom naučil!" vzklikne zdaj naglo sodnik; „ne peti, tega ne umem in ne znam, pa slovenski govoriti Vas bom naučil. Tu je moja roka! Kedaj pa prične va?"
„In tu je moja!" odgovori veselo Elza ter poda sodniku roko; „takoj lehko. ako želite! Jaz sem silo ukaželjna."
„Dobro!" kliče sodnik ter ne izpusti njene roke. „Začniva pri glagolih ! Ravno tako, kakor v šoli! Amo, amas — Recite: ljubim, ljubiš —"
Guvernanta poskuša ponavljati, a drugi se smejejo.
„Pa kaj pomenijo te besede?" vpraša. „Uganila bi morda!"
..Morda? Ich liebe, du liebst . . ." odgovarja sodnik.
sTo je skoro tako. kakor nemški, ta ,ljubim'," smeje se Elza.
„Korenika je v sanskritu!" odreže se resno Majaron. „Indo-germansko sorodstvo!"
„Za božjo voljo, gospod sodnik, ali se bavite tudi s sanskritom?" vpije na glas Bole.
„Zdaj ne več, na univerzi. . . "
„Oh. bogme — jaz stavim, da se,ljubim, ljubiš' — niste iz sanskrita učili!" smeje se doktor Hrast ter se obrne k sodnikovi soprogi, ki je malo nejevoljno pogledovala svojega moža. „Kaj menite Vi, milostiva?"
„Da je moj soprog že zdavnaj prej ,ljubim, ljubiš' znal. nego je mene prvič videl," reče ta na pol dobrovoljno.
„Les oiseaux, ils volent toujours —" citira Bole. pa v občnem smehu ga nihče ne čuje.
,;A brez šale. gospodična." meni zdaj doktor; „Vi bi se lehko kmalu slovenski naučili. —"
„Od gospoda sodnika?" vpraša ona še vedno v smehu.
„Jaz pedagogičnih zmožnostij čestitemu našemu sodniku ne bom kratil; a bojim se, da bo vedno v glagolih, ali bolje v tem glagolu ostal, s katerim je pričel! Pa brez šale pravim, — dozdeva se mi, da imate poseben dar za jezike, in . . . "
Doktor Hrast, nehote umolkne; sram ga je bilo, da je izprožil tako okoren kompliment.
„Tu se Vam že drugi učitelj ponuja, gospodična Elza! Čestitam, čestitam! A svetujem Vam, držite so gospoda sodnika," — kliče Bole; „le-ta doktor bode v svojih glagolih morda temeljitejši nego sodnik, ki jih celo s sanskritom podpira."
..Prijatelj!" zavrne Hrast skoro nejevoljno.
Guvernanta se je bila pri tem s svojimi modrimi očmi ozrla vanj in pogleda njijina sta se za trenutek srečala.
„Oh, gospod doktor," reče zdaj Elza ter zre na pahljač, katerega vrti v rokah: „gospod Bole se jako rad šali, in veseli ga, da mu dajemo nekoliko povoda."
Pogledala je zopet Hrasta.
„Stvar ni tako resna!" meni s lino ironijo Bole: „kakor ste me Vi, gospodična Elza, po dvodnevni izkušnji analizirali, takega me poznajo prijatelji že leta in leta."
Guvernanta, ki je jedina čutila lahek porogljiv naglas v besedah Boletovih, zarudela seje malo, a vender dejala veselo in skoro naivno:
„Ne dvojim o tem!"
Pa gospod doktor se ni hotel več smijati.
Prihod novega gosta je preprečil pogovor. Prišlec je sedel poleg doktorja in je bil za trenutek jako osupnen, ugledavši na nasprotni strani neznano damo. Bolo jo predstavi ter reče imenujoč njega: „gospod Anton Meden, graščak tu v Borji!"
Ko je zinil zadnje besede, pogledala je guvernanta še jedenkrat novega znanca. Le ta se je priklonil okorno, — bil je malo v zadregi — ter molče porinil svoj stol blizu mize. Na njo je položil obe roki do komolcev in potem z levico obsegel svojo temnorujavo brado ter pogladil jo navzdol.
Opravljen jo bil dokaj elegantno in deloma skoro skrbno. Da zlatnino ljubi, pričala jo debela verižica pri uri in dragoceni prstani, katerih je bilo več na vsaki roki. Obraz njegov je bil skoro lep in prijeten, da bi sevalo le količkaj duhovitega iz njega: postava njegova je bila srednje velikosti in primerno životna starosti, katero bi mu bil vsak cenil na kakih sedemintrideset let. Kazili so ga le debeli vrat, katerega je deloma zakrivala brada, in pa veliki, rekel bi, kmetski roki.
„Zakaj prihajaš tako pozno?" vpraša Boh"* prišlcca. ..Besedo si zamudil, in mi se bomo tudi morali že kmalu odpraviti."
„E. kaj beseda!" ugovarja Meden s čudnim, visokim, ne ravno prijetno donečim glasom. „Kaj hočeš, da se bom paril in kuhal dve uri v tisti vaši tesni sobi ali dvorani, kakor jej pravite ? Rajši večerjam mirno doma. in pridem potem kakor nocoj na vrček piva!"
Govoril je to nekako oblastno, ošabno, tako od zgoraj doli, in v jedno mer gledal le gospodično Klzo.
Drugi so ga bili pač navajeni, in za tega delj mu nihče ni resno ugovarjal.
„Pa jednemu naših prvih mož v trgu vender pristuje, da se udeleži take domače veselice," pravi Hrast malo porogljivo.
„Ah!" deje oni, ne da bi čutil zasmeh doktorjev, „jaz sem že mnogo petja čul in mnogo predstav po gledališčih videl! In brez mene tudi izhajate."
„To ni lojalno, prijatelj! Treba je drugim dobrega vzgleda!" reče Bole.
„E, kaj lojalno, lojalno —" ponavlja Meden ter pije svoje pivo. „Kaj je meni do tiste vaše slovenščine ? To ni nič praktičnega, nič koristnega; kdo pa ima kaj od vsega tega?"
„Se ve da,c; smeje se Bole; „svojih par sto tisočij z golo slovenščino ne boš podvojil. Pa o tem tudi ni govora zdaj.44
Ko je Bolč omenil onih par sto tisočij, pogladil je Meden zopet svojo brado, ter ozrl se nekako ostentativno v guvernanto. Tudi ta mu je pogled zopet vrnila.
„Jaz nisem nič!" poudarja Meden: „politika me ne briga."
„A ti si Kranjec, star Kranjec!"
„Kaj pa?"
„O ne, Vi niste Kranjec,£; reče doktor smeje se; Vi steBorjan!"
„Tudi to!" odgovarja Meden. Doktorjove ironije ni čutil. Zanimala ga je očitno le guvernanta, od katere ni mogel ločiti očij.
Vsa družba je to brez truda opazila in zdelo se jej je menda pri Medenu po polnem naravno. Glavna osoba Klza je to neprestano pogledovanje čutila, a znala so je izvrstno skrivati za nedolžen, naiven izraz, katerega je nosilo njeno lice. Bole se je skrivaj lmdobno nasmehnil, Boletova in sodnikova gospa sta se srečali za trenutek s pogledi, in doktor je rinil nemirno po stolu sem ter tja. Megla, ki je bil kmalu spoznal, da se nocoj pri tej mizi o njegovem samospevu ne bo govorilo, lagal se je Marici, s katero se je bil vrnil zopet od plesa, kako izvrstno zna po ledu drkati: le škoda, da ni niti jezera, niti malega ribnjaka tu v obližji. Sodnik pa je pušil mirno svojo pipo. in nikdo ni mogel poznati, da ima sploh kaj druzega v mislih, nego sivi gosti dim. ki ga je obdajal.
Pa vender je on prvi zopet pričel razgovor:
„Gospod Meden, Vi imate že mlade zajce v gozdu I Ali verjamete?41
,,Ni mogoče! Zdaj o svečnici!"
„Da, včeraj sem videl dva gori pod Leskovim Brdom. Sprehajal sem se, in moj Hektor ja je izvohal.44
„Je li to v tem času tako čudno?" vpraša Elza, na pol v sodnika in na pol v Medena obrnena.
„Se ve da!" reče naglo ta, vesel, da ima priliko besedo vrniti svoji novi znanki, kajti premišljeval je bil že dolgo, kako jo ogovoriti; „zajke imajo mlade še le marca meseca!"
„Oli, gospodična, kaj ste storili?" oglasi se sodnikova soproga: „tako zatvornico ste odprli, da Vara ne bo mogoče več te lovske povodnji ustaviti!"
„Tstina, istina !" pritrdi s smehom Bole, — ,die Geister, die ich rief, boste dejali! Žalostno je le to, da mi na pamet vemo vse te lovske povesti, katere boste Vi zdaj culi.a
„Molči, prijatelj!" reče Hrast s komično resignacijo. „Tudi gospica Riza ne bo ušla svoji usodi."
V zadnjih besedah njegovih pa je bil nekakov čuden naglas, tako da se je guvernanta nehote ozrla vanj.
„Da, usoda!" ponavljala je pri tem, in njeno veselo lice se je zresnilo za trenutek.
Doktorja je to skoro genilo, a Bolč je za njegovim hrbtom zopet sarkastično raztegnil ustni.
Med tem je bil sodnik že pričel s svojimi lovskimi dogodki, in kadar je malo umolknil, povedal je Meden s kričečim glasom kaj jednacega. Razloček je bil samo ta, da je sodnik pripovedoval, kar je bil sam doživel, Meden pa je kopiral druge.
Pozno je bilo, ko se je poslovil Bole s svojimi. In za njim je odšel tudi sodnik z družino vred. Adjunkt Megla jih je kot odbornik dvorljivo spremil do vrat, potem pa poiskal zopet dvorano.
Hrast in Meden sta ostala sama, kajti tudi drugi gostje so bili že zapustili zadnjo sobo.
„0(1 kod je pa ta Boletova guvernanta?" bilo je prvo vprašanje Medenovo, katero je že stavil, ko so bili komaj skozi vrata.
„Tam iz Nemcev nekod!" reče Hrast malomarno.
„Fino dekle je to!" meni oni ter izpije svoj kozarec.-
Doktor si je vil novo cigareto ter molčal.
Ko je pa jel Meden čez nekoliko trenutkov govoriti o svojih pravdah, v katerih ga je zastopal Hrast, in o varnosti in nevarnosti nekaterih posojil pri ljudeh, plačal je doktor svoj račun ter odšel.
Meden pa je prisedel v drugo sobo k mizi, kjer sta se okrajni tajnik in poveljnik finančne straže še živo razgovarjala.
Tretje poglavje.
Drugega jutra se je probudil doktor Hrast proti svoji navadi ako pozno. Jasno zimsko solnce mu je sevalo že zdavnaj skozi
zmerzle šipe v malo, lepo opravljeno sobo, ko je odprl oči ter naglo skočil iz postelje. Opravljal se je počasi, in akoravno je vedel, da ga že čakajo stranke, iskal je vender zdaj to, zdaj ono, ter ni mogel končati svoje toalete. Bil je silno razmišljen, kakor mladenič dvajsetih let v jutru po lepem, zabavnem plesu, na katerem mu je bila prilika in volja plesati, dvoraniti, ali koketirati večinoma le z jedno izvoljeno plesalko. Naj počenjajo, kar hočejo, taki ljudje tisti dan po plesu, razmišljeni in nervozni so, in popoludne vsakega istih leliko vidiš in srečaš v ulicah, kjer njihova plesalka stanuje, ali po katerih ima svoj navaden pot. Plašno hodi tak mladenič, in ako si znanec njegov, ognil se te bo. ako mu bode moči; če ne pa se bo zanidel, sluteč, da poznaš njegove namene.
Naš znanec še ni bil z napravljanjem toliko gotov, da bi bil mogel obleči suknjo, ko je nekako jezno zapazil, da že v tretje, odkar je iz postelje, resno premišljuje, ali mu bode pač mogoče iti popoludne na Drenovo k Boletovim. Za vsakim teh treh premišljevanj pa je vstal hudoben strah v podobi vprašanja: „Ali ne bocleta Boletova kaj slutila?«
Nekako jezno in sarkastično se je nasmehnil, ko je bil ujel samega sebe pri tem meditiranji, ter pozvonil strežajki, da mu prinese zajutrek. „Saj vender nisem sedemnajst let star!" zamrmral je poluglasno.
Doktor Ivan Hrast je bil sin kmetskih roditeljev. Na Du-naji je dovršil svoje vseučiliške študije, in ker se je moral živiti sam, kajti roditelji ga niso mogli podpirati, služil je za učitelja v raznih aristokratičnih in bogatih rodbinah, kjer si je bil poleg večkrat grenkega kruha pridobil ono sigurnost in oni vsestranski takt v vedenji, kateri ga je povsod označeval. Nič na njem ni pričalo, da je kmetski sin.
In v Borji je bil stoprav pred dobrim letom ustanovil svojo pisarno, in kmalu je bil tako rekoč prva osoba v socijalnem življenji malega trga.
Oženjen ni bil, in vse matere nežnih, za možitev zrelih hčera so glodale skrbno za mladim doktorjem. Pa on je bil gladek in mrzel, ko led. Še tega ni mogel o njem nikdo povedati, je li bil kedaj zaljubljen ali ne. Zahajal je rad v žensko družbo, a to je bilo tudi vse. Ker je z gospo Boletovo najrajši občeval, hoteli so mu hudobni jeziki tu nekaj podvreči, ali tudi to ni bilo mogoče.
Dopoludanska opravila so bila končana, obed in po njem črna kava v čitalnični bralni sobi tudi rešena, in doktor Hrast se je sprehajal, kakor je bila navada njegova, kadar ni imel nujnega posla v pisarni, po sneženi cesti, ki je držala iz trga na južno stran proti nizkim, obrastenim holmom, ki so tam ne posebno oddaljeni zapirali obzorje.
Lep zimsk dan je bil. Sneg, ki je na debelo pokrival zemljo, lesketal se je, da je jemal vid očem, in raz drevje in grmovje kraj ceste je sipalo ivje, bliščeče v solnčnih žarkih kakor sreberni prah. Po polji se je preletovala tolpa vran, za plotom pri cesti pa so čivkale seničice, in cela krdela ščinkovcev in strnadov so sedala na bližnje osamljene hraste.
Doktor je imel časi tudi svoje poetične ure, kakor jih je rad sam imenoval, in tako uro mu je bila usoda danes naklonila, nikakor ne sentimentalne. Za to sploh dan ni bil ugoden, in Hrast takih čutil ni poznal. Veselo, z lahko nogo je gazil zdaj sneg, zdaj zopet podrknil preko zamrzle mlake sredi ceste, potem pa lovil se po razoranem tiru, in ko bi si bil v svesti, da ga nihče ne čuje, zanka i bi bil morda na glas. Podoben je bil skoro bolj razposajenemu študentu, nego advokatu. In kaj ga je od jutra sem tako preustrojilo, od jutra, katerega je bil vstal tako razmišljen. tako nervozen ?
Obedoval je bil dobro in koncem izpil še butiljo starega Istri-janca, katerega je hranil v obili množini v svoji kleti. In med to butiljo in črno kavo se je domislil, da mora z Holetom o neki pravdni stvari govoriti.
„Izvrstno!" zamrmral je sam pri sebi in sklep, da ide takoj tja, bil je gotov. Za tem pa se ga je polastila neka vesela nepo-trpežljivost kakor vsacega, kdor ve, da bode nekaj doživel, kar mu dolgočasno jednakomernost prežene.
Za seboj na levi strani je bil že pustil graščinico Medenovo, po kateri je nosil trg svoje ime, in tu pred njim na desni se je pokazalo izza ovinka na nizkem holmu posestvo Boletovo: grad Drenovo. V dolini kraj dokaj močnega potoka pa so stale velike žage in tovarna za parkete.
Hrast je vedel, da gospodarja najde o tej uri gotovo v gradu, obrnil se je takoj tja, ne da bi krenil proti tovarni.
Našel ga je samega, čitajočega časopise.
„O, lupus in fabula!" vzkliknil je Bole ugledavši doktorja; prav na te sem mislil v tem trenutku ter želel s teboj govoriti!"
„Kaj pa je vender nujnega?" vpraša doktor skoro osupneno.
„Le sedi. in prižgi si smodko! Ali hočeš rajši pipo?"
Rekši gre Bole k steni ter potegne zvonec.
Kmalu potem sta sedela prijatelja pri kozarci vina in pušila iz dolgih pip.
„Torej kaj imaš tako silnega?® vpraša Hrast radovedno. Menil je, da se mora danes vse sukati okoli onega predmeta, katerega je bil on poln.
„Ravno prej sem čital tu, da bodo v kratkem volitve — prične Bol« ter prižiga iz nova svoj tobak.
„Ali, se ve da, — za državni zbor!" reče doktor malo nezadovoljno.
„ In ravno o tem sem hotel s teboj govoriti. Kaj meniš, kako bode z našim trgom?"
„Tu ni vprašanja, kakor zdaj, ko ta veter piše, nikjer ne !"
„Tako. tudi jaz sodim ! Pa veliko posestvo?"
„To je pa druga! In vender bi se dalo kaj storiti tu. ko bi se malo zagnali v boj! Ti si takoj kandidat, ka-li!"
„Se ve da!" vzklikne Bole veselo; „kdo bo pa doma žagal in delal?"
„Pa vender za agitacijo si ti kakor navlašč 3" reče doktor resno. „Znanstva imaš dovolj, razvpit nisi kot naroden radikalec, — česa želiš več za ta nalog?"
„Agitacija, agitacija!" smeje se Bole, akoravno so mu laskave besede prijateljeve dobro dele; „jaz stavim, da še našega, soseda Medena ne spravim v Ljubljano k volitvi. To ti je pravi ptič! A propos — našo lepo guvernanto je danes že izvabil v svoj vrt!"
Doktorjevi poskusi, kazati malomaren obraz, bili so jako komični : k sreči je bil pošel Boletu zopet ogenj v pipi; zato med užiganjem ni. pogledal prijatelja.
„Ah!a zinil je doktor čez nekoliko časa.
„Dopoludne je bil pri meni, saj veš, da imava nekaj skupne kupčije, in pri tej priliki je povabil ženo mojo, guvernanto in otroke k sebi, da jim pokaže svoje umetno vrtnarstvo in novo toplico, katero je letos zidal. Žena ni šla, a poslali smo Elzo z otroki tja."
Ko je bil zvedel doktor to novost, polastilo se ga je nekaj, kakor ljubosumnja; vsa dobra volja ga je minula in ko je Bole trdovratno poprijel se zopet razgovora o politiki, postal je oni jako redkobeseden. Koncem je preskočil na naglem k pravdni stvari, katero si je bil opoludnc izvolil kot povod svojega pohoda na Drenovem ter se potem kmalu poslovil pri prijatelji.
Le ta je imel tudi svoja opravila in ga ni zadrževal.
Na poti domov je ugledal Hrast že od daleč Boletovo guvernanto z otroki vred. Meden jih je pa spremljeval. Ona dva sta hodila po časi, le otroka, dve dekletci, stari po osem in devet let, skakali sta po cesti in po snegu kraj ceste ter se do dobrega kepali. Solnce je sevalo z zadnjimi žarki čez belo planoto.
Doktorja je v prvem trenutji jezilo, da ga Elza tu sreča.
„Smijala se bo Medenu in meni," dejal je sam pri sebi.
Ogniti se ni bilo moči, in naposled — čemu tudi — mislil je dalje Hrast ter jako prijaznega obraza šel znancema naproti.
„Ste li bili pri nas?" vpraša prva Elza.
„Da, da; opravilo sem imel pri Boletu! Vi pa ste si ogledali vrtnarsko toplico pri gospodu Medenu!" reče doktor ter pozdravi uljudno. „Vse sem poz vedel na Drenovem!"
„Da, gospod Meden je bil tako ljubezniv, da nam je razkazal svoje krasne naprave. Milica, ne skači tako po snegu!" Rekši prime mlajšo deklico za roko.
Hrast je hotel študirati obraze svojih dveh znancev, a videl je le, da je Meden jako dobre volje, Nemka pa taka, kakeršna je bila sinoči. Neprilično je bilo tudi stati dolgo v snegu, zato se je naglo poslovil.
Tudi Meden se je vrnil; saj guvernenta ni imela več daleč domov. Pri slovesu sta si podala roki, kar je Hrasta zopet neprijetno dirnilo. Molče in naglo je korakal proti trgu, tako da je oni komaj ostajal poleg njega.
„Fino dekle to!" reče zopet Meden, ter si mane roki; „jaz ne poznam tu blizu nobene take!"
„Vi se boste še zaljubili,* pravi doktor, „akoravno vedno pri-digujete, da vse ženstvo ni počenega groša vredno!"
„Zaljubil ? He he, — jaz poznam guvernante; in ta je taka, kakor druge!" smeje se oni.
93
„Tepec domišljavi!" mislil si je Hrast; glasno pa je dejal: „Ste se li že danes o tem prepričali?"
„Vse so koketne in gledajo, kje bi koga ujele!"
„O Elzi tega ne morete trditi, gospod Meden!" oporeka Hrast
„Ko bi Vas ne poznal tako dobro, dejal bi, da ste se Vi že zaljubili v njo, ker jo tako iskreno zagovarjate," kriči oni ter se na glas zagrohota.
Hrast bi se bil skoro zarudel. Nasmehnil se je posiljeno, a ker sta bila dospela na razpotje, od koder je vodila stranska pot na Medenovo posestvo, prihranjen mu je bil odgovor.
Poslovila sta se oba s smehom na ustnih.
skoro nejevoljno.
(Dalje prihodnjič.)
Na pokopališči.
j&ez mirni dom, kjer mrtvi sp6 Ledene sape vrö. Če tudi vrö — saj ne zbude V življenje jih mladd.
O mirni dom, kjer mrtvi spe Samotno in mirnö, Zakaj, zakaj rosi solze Na tebe to okö?
Marveč uniči ples njihov Prirodine moči, Da jedva, jedva iz grobov Nov zarod zeleni!
Li nisi kržtj poköjnih ti Med gorami ležeč? Li mrtvih mnogobrojnih ti Ne hraniš v sebi več?
A tukaj ne! Brezkončna smrt Kraljuje vekomaj: Kdor vleže se, on je zaprt., Nihče ne ve. do kdaj !
O da! Še spe, ko spali so Mirno od nekedaj, Nad njimi se smijali so Smeje se še sedaj!. .
Ubogi rod, slovenski rod. To mrtvih dom je tvoj! Razpal povsod, teman povsod. Se širi pred menoj!
—b-

Spomini na jutrove dežele.
1% svojega dnevnika probčuje Anton Ukmar.
II. Od Smirne do Port Saida.
j^g^gl S. dan septembra ob 5. zjutraj se prebudim in odidem na i^^^ krov. da bi vsaj ne zamudil zanimljivega vhoda v smirensko ■sš&Es&c.: pristanišče; in krasen prizor me je odškodoval obilo za moj trud. Rumeno solnce je bilo začelo ravno dvigati se izza maloazij-skih hribov ter čarobno zlatiti visoke gore na južni strani smiren-skega zaliva; morske obale so preprežene z vilami in slikovitimi vasicami, skritimi med zelenjem, vinogradi, med visokimi cipresami in sivozelenimi oljkami, da se oko gledalčevo, koje ni navajeno tacega prizora, kar ne more ločiti od te prirodine lepote. A ladja plava mirno dalje po zrcalogladki planjavi, kakor bi nam ne privoščila tako slastnega prizora, in kmalu se nam prikaže na obnožji malo-azijskih gora obris Smime, najvažnejšega trgovinskega mesta v vsej Levanti, kjer smo dobro uro pozneje vrgli sidro.
Smirna, glavno mesto pašalika istega imena, dviguje se amfi-teatralično po precej visocem hribu, na kojem so nekdaj vsemogočni Genovčanje postavili močno trdnjavo, katero pa Turki zdaj tako zanemarjajo, da se ne vidi več druzega, nego skoro same razvaline. Prav pod trdnjavo se raztezajo turška pokopališča s tužnokrasnimi, proti nebu kipečimi cipresami. Takoj na obrežji zapazimo skozi visoke jadrnike trgovinskih ladij na levici velikansko in jako lepo sezidano vojašnico, čeden karavanseraj z nestevilnimi kubami in mnogobrojne mošeje s krasnimi minareti; na desni strani pa evropski oddelek mesta, koji se že od daleč odlikuje od turškega po svojih belih, kamenitih poslopjih ; tukaj se nahajajo vsaj čedne in ravne ulice, v turškem mestu pa, — no, mislimo si, da je prijel nekdo dobro pest lesenih bajt ter vrgel jih tja na kup gnoja, da so ostale, kakor so pale: tak vtis dela turško mesto na tujca, — vsaj na prvi pogled. Ka-keršna so stanovanja, taki so tudi prebivalci njihovi: kakor bi jih bil veter skupaj pripodil od vseh štirih stranij sveta. Navadni domači Turki z rudečim fesom ali zelenim turbanom na glavi; visoki
beloobturbani Perzijanci, temnorujavi Arabci, umazani zamorci in prekanjeni španski zidovi, kateri so se razširili po vseh jutrovih deželah : to je zmes, koja se nahaja po turškem mestu. Grkov vidiš mnogokrat, Frankov le malokrat v teh odljudnih mestnih krajih. Lepega spola pa sploh ne dobivamo na ulici pred oči: kajti turkinja se ne da videti; ali, ako po naključji mora čez ulico, zahaljena in zavita je tako, da naše nenavajeno oko komaj more presoditi, da je zrlo žensko postavo.
Vkljub tej nesnagi in temu neredu, — in morebiti ravno zato, — nahajamo v turškem mestu veliko zanimljivega. Sredi tega labirinta leži velikanski bazar, kjer so nakopičeni zakladi iz vseh jutrovih dežel in kjer lehko opazujemo pravo življenje in gibanje. Tukaj v tem kotu razprostira Perzijanec svoje dragocene tapete in orožje, tam zopet Arabec ponuja lepodišečega rožnega olja; tukaj vabi pravi moslim, z vednim čibukom v ustih, svoje krasno barvane šarenice, tam oni ponuja vonjavi turški duhan iz bližnjih nasadov padišaha samega; ta ti sili znamenitih smirenskih smokev in datul, oni sladkega rahatlaka in halva; tukaj ponuja španski Žid prave turške fese, tam oni zopot. arabske vonjave, vsakovrstne dragocenosti in sladkarije. Vsak meri na tujca, kojega spozna kot tacega že od daleč, na-deje se, da se bo dalo kaj prislužiti pri njem; a treba je paziti, kajti moslim je zvit, kakor kozij rog, španski žid pa tudi tukaj ne more zatajevati svojega poklica.
Da bi okusil vse dovoljene sladkosti moslimskega življenja, šel sem v glasovito turško kavarno, kjer mi prinese umazan strežaj časo kave, kakor je preroku po volji: in ker si Turek slastne kave ne more misliti brez čibuka ali naržileja, ukažem si donesti še naržilej, stekleno, z vodo napolnjeno pipo. skozi katero se po dolgi, elastični cevi srka vonjavi dim. Priznavati moram, da s prva nisem mogel razumeti, kako nahaja moslim tako neizrekljivo slast pri tej pipi; a po večkratni rabi se je privadim tudi jaz in najdem celo naposled, da je naravno, ako se mu je tako priljubila, da jo jeden njegovih najboljših poetov, Ismail Ferruh, opeva v vzvišeni pesni, v kateri jo primerja predragi, krasni devojki. —
Dne 10. septembra zajaham mozga in se napotim čez bližnje holme pogledat nekoliko srn i rensko okolico. Zgodaj dopoludne dospem do vasice Kukludža. Od tukaj se uživa čaroben razgled: na levici mesto in trdnjava Smirna, pristanišče in morje do predgorja Karaburun-
skega, na desnici pa krasna dolina, kakor je ni kmalu več na svetu; tukaj je vse zeleno in z mnogobrojnim cvetjem prepredeno; na ranče in limone dosezajo tukaj velikost naših navadnih dreves in nahajajo se cvetoče aloe, visoke po 7 metrov in čez. Vasica Narlikioj je skrita v pravem pomenu besede v goščavi krasnocvetočih granatov; vsakovrstnega sadja, posebno grozdja — in kacega! — je tako obilo, da je vsak lahko trže brez dovoljenja; ciprese so ravne in visoke, kakor se vidijo malokje. A pri vsem tem se vidi malo življenja, kajti sela so jako redka in ta krasni idilični mir motijo le zvonci karavanskih velblodov, kateri počasno drug za drugim korakajo preskrbujejo Smirno z dragocenosti m i jutrovskimi. V vasici Burnabaši naletim na karavano, počivajočo v senci velikanske platane blizu male vodice; črnobra-dasti Perzijanci z belim turbanom okoli glave so si gasili žejo pri hladnem studenci, velblodi so pa spali, kleče na kolenih. Popoludne dospem nazaj v Burnabad, poletno stanovališče bogatih Evropejcev s precej lepimi palačami in vilami, skritimi v senčno zelenjavo, in ko je rumeno solnce zatonilo za skalnati Karaburun, vzprejelo me je zopet mesto v svoje ozidje. (Jro pozneje, v temni noči, dam se veslati na brod in občudujem o tej priložnosti pri nas nenavadno prikazen morske fosforescence; vesla so bila vsa v ognji in daleč za čolnom se je videla še ognjena cesta. Čudno! Pojdimo se kopat v tem času in videli se bomo vso v ognji in obdane s čarobno svetlobo.
Dnevi v Smirni so nam pretekli urno in veselo: po dnevnem, ne ravno težavnem, a strogem službovanji je bilo zvečer zmerom vse mesto naše; ta si je izvolil Frankovsko mesto svojim študijam in svojemu delovanju, oni seje izgubil v tesne turške ulice. A največ smo se zbirali na krasnem bregu preko morja v prijetnem večernem hladu pri čaši turške kave z obligatnim naržilejem v ustih, v tem, ko nam je vojaška godba godla v veselje in kratek čas. — —
Pomorščakovo življenje je nemirno in nikjer nimamo dolgega obstanka, naša najvišja svrha nam je, prebroditi kar največ morja, kajti pomorščak se more izuriti v svojem poslu le med vožnjo, in v pristanišči miruje pozabiti bi mogel svoj poklic. 14. septembra zjutraj tedaj zapalimo zopet ogenj pod kotli in odrinemo iz smiren-skega zaliva tja ven na prosto. Pri otoku Kiju krenemo jo proti jugu iri pustivši otoka Nik ari a na desni, Samos pa, kjer se prideluje ono sloveče vino istega imena, na levi. poslovimo se še od otoka
Pa t ma, kjer je menda živci sv. evangelist Janez in pisal svoja skrivna razodenja, in kmalu nam izginejo v večernem mraku zadnji sporadski otoki in v daljavi visoke maloazijske gore izpred očij.
Prihodnje jutro in sledeče tri dni bi bilo zastonj moje oko iskalo suhe zemlje ; neslo nas je širno Sredozemsko Morje na svojem hrbtu in plavali smo počasno in mirno dalje proti jugovzhodu. Le malokje se je videla kaka trgovska ladja, koja je zapustivši Sueški prekop ali pristanišče bajrutsko brodila nam nasproti ali križala nam pot. Tu pa tam so se videla krdela lastovk in žrjavov, katera so bila na dolgi poti iz naših že mrzlih v gorke afrikanske kraje. Četa tacih utrujenih žerjavov se nam usede neki dan po jadrnikih in ranjah; da celo na krovu jih ni bilo strah iskati si počitka. Žerjav pomorščaku prinese srečo; pustimo jih tedaj, da se spočijejo in kmalu se vzdigne zopet vsa četa ter odplava dalje proti jugu. kakor bi nam hoteli kazati pot, kam nam je jadrati.
19. septembra dopoludne prikaže se nam nizko obrožje afri-kansko pri Port-Saidu, kjer vržemo sidro popoludne in urno odobrimo program našemu tamošnjemu bivanju.
ß,	M o j a
% polnoči vid plava mi 'f Po rojstvom vasi — Oj mirno med višavami Ta moja vas leži!
Pokojno v njej ljudje žive — Nikjer jih blažjih ni; Za to srce, težko srce Nikjer jih dražjih ni!
Zatd pa, Pogube i Bog živi Radöstij
vas.
Sem sapa ni zavela še Mehkužnega svetil, Kreposti ni jim vzela Se Vmorila ne duha!
Obupa prost dviguje se — Pokoj krasän je tu ; Z veseljem napolnjuje se — 0 jadu ni sledu!
vas, Bog te varuj,
n nezgod!
te, Bog ti daruj
in dobrot!	—b—
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Janez Trdina.
14. Kresna noč.
strem Ravbar je bil mogočen in bogat gospod. Kmetov je imel, da sam ni vedel koliko in dohodkov je od njih dobival, da ni mogel vseh spraviti. Gospa baronovka pa se te sreče kar nič ni veselila. V jedno mer se je jezila in godrnjala, da se ne more ne prijetno sprehajati, ne sladko počivati, ne mirno spavati, ker jo nadlegujejo po dnevi muhe. zvečer komarji, po noči pa bolhe. Rekla je baronu: Bog je ustvaril kmeta za to, da nam streže in življenja težo polajšuje. Ce nam daje desetino in gorščino, zakaj nam ne bi dajal tudi muh, komarjev in bolha, da se krvoločni mrčes zatare? Kaj nam hasni pravica, ako je ne rabimo? Baronu Ravbarju so se zdele te besede jako pametne, pa je sklical svoje kmete in jim napovedal nov davek: od zemljišča vsako leto po tri mernike muh, po tri merice komarjev in po tri merice bolha. Kmetje se niso hoteli upirati in začeli so še tisti dan loviti živali, ki so ubogo gospo ba-ronovko tako neusmiljeno ujedale. Svojeglavec Martinek pa je dejal: Lov je gosposka šega in pravica. Kadar bom začel jaz loviti, pojdem najprej na grajske sršene; od muh, komarjev in bolha ne bo dobil baron Ravbar od mene nikoli bere. Podrepniki poroče gospodu, da se Martinek punta. Baron ga je dal hudo pretepati najprej v gradu, potem na sredi vasi v svarilo drugim. Ker palica ni zmogla, jel ga je ječiti in postiti in ga držal v trdem zaporu cela tri leta. Žena Urša umrje Martinku od straha in žalosti, on pa le ni nehal trditi, da pojde lovit najprej grajske sršene; od muh, komarjev in bolha pa ne bo dajal baronu nikoli bere.
Ko ne zmoreta Martinka niti dolga ječa in post, pošlje baron po komisarje, da bi pravdo dokončali. Komisarji so bili pravični in modri možje. Vse jutro in dopoludne so majali z glavo in govorili : Kmet ni živina, treba ga tlačiti po pameti, ne pa po trmah hudomušne babe. O poludne jih je povabil baron na gosposko kosilo. Jedli in pili so v slast, da še nikoli tako. Med kosilom so se malo
premislili in spoznali, da je kmet le živina, ki se mora čvrsto krotiti in brzdati. Po obilni in dobri pijači pa so svojo misel tako obrnili, da je kmet še mnogo hujši od vsake zverine in da je novi davek njemu koristen in potreben. Pravdo so razsodili, kakor je baron sam želel: da je Martinek velik hudodelec in da ima gospod pravico, vzeti mu hišo in zemljo in ves drugi imetek; če ga je volja, naj mu obrne slobodno tudi žepe in iztrese iz njih drobtine.
Baron Ravbar je zvršil ostro sodbo še tisto uro. Vzel je Mar-tinku hišo in vse. kar je bilo v njej in zunaj nje, potem pa izpustil nanj svoje hlapce in pse, da so ga odtčrali iz vsega okraja gospodove posesti in oblasti. Ali na svetu je ni nesreče, da ne bi bilo v njej tudi kaj sreče. Baron Ravbar je bil obrnil Martinku žepe in iztresel iz njih drobtine, ali ni iztresel tiste reči, ki je bila v njih najboljša: dragocenega zrnca praprotnega semena. Za ta zaklad pa niti Martinek sam ni vedel. Prišel mu je v malho še pred zaporom najbrž v hosti, ko je spravljal nastilo in mu so zapičil v kot žepa tako trdno, da ni padel na tla z drobtinami.
l.-bogi pregnanec je šel po svetu-brez denarja, pa tudi brez tolažbe in upanja. Prositi se je sramoval, sami od sebe pa mu niso hoteli rojaki nič pomagati. Zvečer je prišel do ljudij, ki so se shajali na griči, da bi kres žgali. Martinek bi se bil rad pridružil. Ljudje pa so ga po strani gledali in vprašali: kje imaš kaj vej iz svojega gozda, kje potico iz svoje peči, kje vino iz svojega hrama? Pri nas ni navada, da bi žgali kres berači. Ce se hočeš z njim kratkočasiti, pojdi v Gorjance! Tamo boš spalil lahko cel seženj drv, da ti ne bo nihče branil. Martinku se je inako storilo, da ga gonijo rojaki v goro, hotel pa je vender le storiti, kar so mu svetovali, potem pa pobegniti v hrvatsko deželo, ki ni poštenega Kranjca še nikoli zavrgla. Na potu ga ugleda konjederec. Možu se je žalostni begun smilil, pa mu je dal vina in potice in glogovo palico, da bi se gredč navkreber na njo opiral. Ta palica je bila vsa zapuščina starega berača, ki je pri konjederci umrl. Martinek jo vzame in se začudi, da je tako težka. V Gorjance je hodil tri ure; pol ure pred polunočjo jim je dospel do vrha. Tamo si je nalomil suhih in zelenih vej, zložil grmado in jo užgal. Lepše od drugih je gorel njegov kres, vsi Dolenjci so ga gledali in se poprašcvali, kaj pomeni ogenj na Gorjancih, ki ga niso ta večer še nikoli videli. Ko pa je o polunoči kres dogorel, odkrilo in pokazalo je drobno zrnce praprotnega semena osupnenemu Martinku
vse neskončne čuda, čarobe in skrivnosti Kresne noči, katere je poznal dozdaj samo po pripovedkah svoje rajnke tete in pestunje. Razodel i so se mu najprej brezštevilni zakladi, ki to slavno no gore: z rumenim plamenom, če so zlati, z belim, če so sreberiii.g Svetli, rumeni ognji so švigali v razvalinah Miklavževe cerkve, n ad sv. Jedrtjo na najvišjem vrhu Gorjancev, pri glasovitem Krvavem Ivamenu, pri studenci Gospodični, na Mihovskem hribu pod podrti-nami starega grada proti Koroški Vasi, za Cerovcem, tamo kjer je stala nekdaj steklarna, na Ljubnem pri cerkvi sv. Vida, na Pota-vrhu brez dvojbe na tistem srečnem kraji, na katerem se je rodil sveti Feliks. Ali vso to lepoto prekosala je bela svetloba veličestne ognjene reke, ki se je vila pod sv. Miklavžem od Mrzlo. Drage čez vso Ivukovo Goro (srednji, najmogočnejši del Gorjancev) tja do nove ceste, po kateri se je vozilo oglje za graško tovarno gosp. Fridava. Martinek ni vedel, bi li se čudil bolj ogromnosti, ali nepopisni krasoti in vid jemljočcmu blesku te prikazni. Ker je Gorjance in njihova čuda poznal, pogodil je brez dolgega premišljevanja, kaj pomeni ta čarobni, iz nepreštetih, belih plamenov sestavljeni pas: da se skriva pod njim sreberni breg velikanskega jezera, ki napolnjuje Kukovo Goro in bi brez njega predrlo hribovje in zalilo dolenjski raj, dražestno in blagoslovljeno dolino, katero namaka in gnoji mirna in ribovita slovenska Krka.
Ves zamaknen v sijajne luči in silno bogastvo, katero leži pod njimi, pozabil je Martinek po polnem sebe in svojega obližja, dokler ga ne predrami in prestraši dolg plamen, ki mu je oblizoval desno roko, držečo beraško palico. Ko palico izpusti, odtrga se od roke tudi plamen in Martinek se preveri, da mu je tudi ta svetloba pomenila in oznanila — zaklad! Palica je bila napolnjena z zlati od jednega konca do druzega! Kupiti bi si mogel zanje še mnogo lepši . dom, nego mu ga je ugrabil baron Ravbar. Tako se je znebil srečni Martinek bridkih skrbij, ki so ga morile in je ves vesel začel premišljevati, kje bi se naselil in kako bi porabil svoj lepi denar, da bi mu največ zalegel.
Že se je hotel napotiti navzdol proti Hrvatskemu, kar mu vzbudi pozornost nova prikazen Kresne noči: coperniki in copernice, ki so leteli ravno na Klek k svojemu poglavarju Satanu, da mu se poklonijo in se udeleže poleg, stare navade njegove nocojšnje večerje in veselice. Vršali so od vsakod, tod posamezni, tamo jatoma. Bilo jih
jo brez števila, vsakega stanu in vsake dobe. Nahajali so se med njimi: vaše gnade. dolenjski graščaki, prošt in nekateri drugi duhovniki, nune, kmetje, obrtniki, plešasti starci, ki se od slabosti niso mogli ne obuti, ne sezuti, maloletni paglavci, komaj dorasli za pastirje, košate gospe v šumeči, svilnati opravi, šibke gospodične, prešinene po sredi života kakor hostne mravlje, brezzobe, ostudne babe, sama kost in koža, s peklensko zlobo v mrklih očeh in na zgrbančenem obrazu. Nekateri so jahali na kozlih, drugi na bnrkljah in metlah. Z Mokrega Polja so so dvignile tri copernice na čvrstih fantih, katerim so bile botre in so dobile s tem oblast do njih, da so jih smele obrzdati in zasesti. Dva poglavita gospoda, Hmeljniški in Klevevški, šopirila sta se na težkih plugih, s katerima se bosta na Kleku pobahala, da uprozata vanja mesto konj in volov svoje kmete. Na vsa usta se jo zasmijal Martinek proštu, ki je jezclaril po otročje na palici. Tudi 011 se je rad z njo pohvalil, da jo vihti brez milosti in nikdar ne utrudivši se nad razbitimi hrbti svojih podložnikov. Največ je bilo takih, ki so se bili namazali pod pazuho s hudičevo mastjo in leteli prosto, brez opore: coperniki vsi narobe oblečeni, z obrnenimi žepi, copernice pa nakazno razmršene. držeč z levo roko do rame dvigneno krilo, s copato na desni nogi. z desno roko in boso levo nogo pa mahajo in poganjajo se. kakor da plavajo. Posebno zanimljiva jaharica *je bila krčmarica Janczovka, katero je Martinek poznal: sedela je na pošastni, velikanski svinji. Neznansko pa je ostrmel. ko je zagledal med copernicami svojo sosedo in botro Skumaraho. Tudi ona ga je zapazila in mu se zabavljivo zagrohotala: Dober večer, srček! zdaj me boš pa nesel. mu je hotela skočiti na rame. kar se jej pokaže v njegovi roki glogov les, coperniški strah in trepet. Zdaj odleti po bliskovo, kakor da bi sc bila na gada namerila in šine nazaj gori med drugarice, katerim se je mudilo, pa so frčale z viharno silo in naglostjo proti zaželjenemu hribu k svojemu zapoved-niku in ženinu.
Ko so dospeli na shodišče vsi coperniki in copernice. razpoči se s strašanskim treskom mogočni Klek in veličestveno dvigne se iz njoga sam ])eklenski »Satan, ogrnen v dolg, rudeč plašč, z bleščečo krono na rogati glavi. V krono je bil vdelan prežlabten kamen, ki je sijal svetle je od poldanjega solnca. Z Gorjancev se Kick prav dobro vidi. ali je do njega še mnogo mnogo ur hoda. Pri čudoviti luči tega kamena pa je Martinek na tanko razločil tudi najmanjšo stvarco, ki
se je na njem nahajala. Na čarobni gori se je širila prostorna planjava. Na sredi planjave je stala silna kamenita miza, okoli nje pa borni čevljarski stolčki za goste. Okoli mize je šlo velikansko plesišče, po katerem se je vrtilo lahko v isti čas mnogo tisoč plesalcev in plesalk. Za plesiščem so se dvigali okrog in okrog visoki odri. na katerih so ležali črni mački peklenski godci! Satan pregleda zbrano vojsko svojih prijateljev in se usede na zlati prestol. Gostje pridejo, klanjaje se, jeden za drugim k njemu in ga poljubijo, ali ne po človeški navadi spredaj in v obraz!
Ko se pozdravljanje dovrši, začno mu pripovedovati znamenite novice, ki so se preteklo leto pripetile in zasluge, katere so si za njegovo kraljestvo pridobili. Prošt, katerega je poklical pred-se prvega, poročal je tako: Jaz trdim, da se da kmetu samo s palico kaj dopovedati, ker druzega jezika ne razume.. Tega pravila se držim sta-novito, od kar me je grajska oblast doletela. Imel sem samopašnega podložnika, ki se je ust.il, da ni dolžan tlake delati, ker je niso delali niti spredniki. Dal sem ga mazati in. ker je gonil vedno isto, da ni tlačan, dejal sem: Le še! le še! Brisali in božali smo ga. dokler ni utihnil. Utihnil pa je za to, ker je bil — mrtev!
Satan objame prosta v znamenje in dokaz svoje zadovoljnosti.
Na izpoved pristopi dolg. suh mož v težki halji. On veli: Jaz sem Sišman Habakuk, učenik v Novem Mestu. Ljudje pravijo, da sem jako pobožen ali upam, da me zaradi te maroge ne boš zavrgel. Dijaki se ne nauče od mene dosti koristnega, ali odgajam jih zdušno za podle, preponfžne sluge in izdajalce. Kdor hoče mladino korenito izpriditi, mora jej izrovati iz srca najprej prirojeno prijaznost, zaupljivost in odkritost. Zato jim ostro zapovedujem, da se morajo neprenehoma slediti, opazovati, tožiti in ovajati. Z največjim veseljem preganjam tiste, ki se razgovarjajo po slovensko. Pokorim jih s šibo, zaporom, postom, dvojkami in trojkami. Kadar gredo domov v svoje stanovanje, obesim jim na hrbet „lesenega osla", da jih lahko vse mesto vidi in zasramuje. Gotovo mi boš potrdil, da s<> da na tak način najbolj vspešno vcepiti in širiti zaničevanje materinega jezika in slovenske narodnosti.
Satan zavrisne: živio! Krasno si mi razložil, kako peklensko premeteno pomagaš tujcem ubijati svoj narod — narod, ki je po svoji bistroumnosti. pridnosti in poštenosti vreden in sposoben, da bi živel še tisoči let. Tvoje upanje je pravično. Kdor ima tako sijajne zasluge za tujce in za peklo, sme se s pobožnimi vajami brez zamere kratkočasiti.
Vaša gnada, Zaloški Tone, kaj boš pa ti povedal ? Tone odgovori: K tebi sem prišel nocoj že zato rad, da se bom vsaj jedenkrat zastonj navečcrjal. Oh, zabele in krompirja mi gre doma toliko! Za denar me trdo vede. Veliko veliko let že stiskam in varujem, pa je nabralo se komaj bornega pol milijonska. V kletih mi leži do deset tisoč veder vina ali me je strah natočiti si ga več nego malo merico, to se ve, najslabšega. Pa kaka nesreča me je letos zadela! Sod najžlahtnejše starine mi se je izkobinil. Izliti jo kar tako, zdelo mi se je škoda, pa sem dejal: naj si oslade usta moji tlačani. Jeli so piti in vriskati, potem pa cepati kakor muhe. Nekateri so zopet vstali in čez veliko tednov okrevali, nekateri se pa niso nikoli več prebudili. Preiskave za to ni bilo Cemu neki bi se gospodje zastonj trudili! Sodniki ne bi bili niti mrtvih oživili, niti mene kaznili. Zdaj vidiš mojo revščino. Izgubil sem cel sod najboljše kapljice, potem pa še toliko koristnih delavcev. Joj meni!
Satan potolaži Toneta, potem pokliče prod-se graščaka Mačko vskega. Tudi ta gospod mu potoži svojo nadlogo: Imel sem zani-karne in brezvestne sprednike. S kmeti so se bili tako pogodili, da jim bodo dajali vsako leto mesto drugih davščin od grunta samo po osem goldinarjev. Ta dogovor je bil poguba za grad pa tudi silno pohujšanje za druge kmete. Jaz sem se zaklel, da ga moram odpraviti. Ali to nf steklo z lahkoma. Ljudje so se upirali z rokami in nogami, tre-balo jih je čvrsto pritisniti. Ali smo jih tepli, bičali, postili, ječili in rabili! »Se le to leto sem zmogel in jih ukrotil. Ali nagajivo naključje mi je nakopalo strašno nepriliko. Trije kmetje so mi v ječi umrli, svet me je razvpil za morilca in razbojnika. Ti grdi besedi sta mi doneli na ušesa, kjer koli sem se pokazal. Mislil sem, kako bi se opral in tudi se domislil. Jel sem dajati vsakemu revežu, ki me je prosil miloščine, najmenj desetico, nekaterim pa tudi cel goldinar ali mernik žita. To je pomoglo. Berači so me razglasili za najboljšega človeka na tem svetu, malo ne za svetnika in angela, o tistih treh pa so govorili, da so si smrti sami krivi: kaznil jih je Bog zaradi grešnega puntanja. Pred ljudmi sem zdaj čist kakor solncc, ali kdo mi povrne lepe desetico in goldinarčke, katere sem moral pometati v lačne kljune? —
(Dalje prihodnjič.)
Kislo grozdje.
Humoreska. Spisal dr. Fr. Detela.
III.
HSR™10 se n'sem dobro zabaval kakor danes pri go-Ijl^i spodu Bernardu," pravil je drugi dan popoludne Mladič, ko sta sla z Arnikarjem k nevesti. „Tekla je naj ljubezni vej še dekle in moja mora biti. tako sem sklenil."
„Kaj pa ona?" vpraša Arnikar. „K zakonu je najmenj dveh treba."
„Veni. vidi, vici, prijatelj. Da so jo moje besede tako razvnele, to se mi nič čudno ne zdi; a čudim se. da sem se jaz tako hitro ogrel. Kaj ne, tebi se tudi to čudno zdi?"
„O kaj še! Če bi se reč tebe ne tikala, lehko bi dejal, da se slama hitro vname, pa tudi hitro pogori."
„Pustiva prilike, prijatelj; jaz že vidim, da si tudi v teh Sancho Pansi kos."
„Ne samo, kar se družbe tiče."
„Povej mi rajši, kaj bi mi ti, prijatelj, svetoval? Ali naj se takoj oženim, ali bi pustil sebi in njej še par let? Toda o tem bo-deva še govorila drevi, ko bodeva praznovala veseli dogodek. Ali imate v Grižah šampanjca?u
„Čemu? Na medvedovo kožo pri nas kar domače vino pijemo."
„Bog vam je blagoslovi in dodeli tvojim tako zvanim dovtipom večni mir in pokoj! Z jednakimi ti vračevati mi brani dober ukus."
„Ah, ah, kako občutni ste zaljubljeni ljudje!"
„Zaljubljeni? O hominem rusticum, ru s tici ore m, rustieissimum! Zanima me gospica Tekla, zanima: to je pravi izraz. Zaljubljen pa nisem; to bi bilo zame preotročje in diši preveč po kmetih. Toda stavil bi pa s tabo, za kolikor hočeš, da bom do danes tedna že njeno besedo imel. No, dej, ker ti griško vino ugaja: kdor izgubi, spije naj ga za kazen bokal na mestu."
„Ne; to bi bil amerikansk dvoboj."
„Sploh pa med nama j uri d ič 110 stava še obveljati ne more, ker jaz vso stvar na tanko vem."
„In smeli, dragi prijatelj, jako pospešuje prebavljanje. Jaz sem sicer v tem oziru na trdnem; a moji nevesti bo tvoja zabava jako po godu."
„Bolje kot tvoja. Ce bi se mi vredno zdelo, poskusil bi tvojo oholost malo kaznovati. Saj veš, da se je že marsikdo kesal. ki je drugim nevesto kazal."
„Dragi moj, vsaj malo mi prizanesi! Od vetra imam ustnice razpok ane in kadar se za smejem, zabole me," dejal jo Arnikar in zavila sta s prijateljem proti hiši, na samem pod Bornardovim gradom ležeei, kjer je stanovala gospiea Ema pl. Hruška, nevesta Arnikarjova. Ljudje so jo sploh imenovali grajsko Emo, bodi si zato, ker je njena hiša malemu gradiču podobna, ali pa, ker so njeni predniki v lasti imeli Bernardovo graščino, kar je gospiea ravno tako rada poudarjala kakor zdaj Slovenci, koliko sveta so v starih časih svojega imenovali.
Arnikar potrka na zaprta vrata in Nežika. jedina dekla grajske Eme, ki daje rajša svoje posestvo v najem, kakor da bi se ukvarjala z družino, vzprejme ja in pelje po stopnicah v prvo nadstropje. V veliko, na pol razsvetljeno sobo stopita Mladič, namenjen z največjo ljubeznivostjo dražiti prijatelja, in Arnikar želeč mu najboljšega vspeha.
„Danes imam srečo," začne Arnikar, „predstaviti Vam, visoko-rodna gospiea, prijatelja, profesorja Mladiča, o katerem sem že to-likrat govoril in ki si šteje visoko v čast, seznaniti se z Vami."
„Olikan človek je, če tako misli," dejala je gospiea, ki je črno oblečena in v črnih rokavicah stala pred klavirjem. „Kaj ste mi že pravili o njem? Da je dober slikar?"
„Ne gospiea, pesnik, pesnik!"
„Ah, milostiva," izpregovori Mladič, ki je takoj spoznal, da ima gospiea sicer zapeljiva leta že za sabo, a da še vedno premišljuje, kako nevarna jo moškemu spolu, „ne verjemite gospodu Arni-karju! Zarad svojih poskušonj, ki nikakor niso vredno vzbujati Vaše pozornosti, ne smem si šo pridevati tega imena. Resnica pa je, da sem davno že hrepenel po Vaši družbi, in denašnjega dne, ko mi je Vaša ljubeznivost željo izpolnila, spominal se bom vedno s hvaležnim veseljem/'
„Zanašam se na Vaše besede,0 vzdihne gospica in mu poda smehljaje se roko. „In jaz se zdaj tudi spominam, da mi je gospod doktor podaril jedenkrat zvezek Vaših pesni j; toda, da Vam resnico povem, dala sem jih Nežiki." Mladič se je ugriznil v ustna, a sklep njegov je ostal trden. „Zaradi tega mi ne smete zameriti, gospod Mladič," nadaljuje Ema, „kajti naravnost povem in ne da bi se bahala, jaz navadni, kmetski jezik komaj razumem, in verjemite mi, mnogo lože berem latinsko pisanje kakor slovensko."
»Ah, kaka eleganca!" prikloni se Mladič.
„Jaz pa tega ne rečem radi napuha kakor nekatere, ki trde, da ne znajo slovenski in z vsako besedo dokazujejo, da nemški ne znajo. Jaz pripovedujem to le v svoje opravičenje. V Grižah. mislili si boste, čudna je to prikazen, a vender je tako in jaz sem tako rekoč nemški jezični otok v tem kraji."
„Koralni greben," pristavi Arnikar s pomenljivim pogledom na korale, ki so lepšale gospici vrat in roke.
„Kaj se to pravi, vidite, ne raziimem," reče gospica precej ostro, „a v gospoda doktorja korist upam, da ni zabavljica. To Vam je takoj dokaz, kako malo znan mi je ta jezik, in če kako besedo tudi večkrat slišim, ne morem si jo zapomniti. Na primer, v tem trenutji mi je nemogoče domisliti se, kako se ta žival tu doli imenuje po slovenski. Nežika, Nežika", pokliče deklo, ki je ravno sadja prinesla v sobo, „kako se že pravi tej živali tu doli?"
..Kakšna pa je?" vpraša Nežika.
„Roge ima."
„če je velika, je krava; če majhna, polž."
„Tako se mi godi, gospod profesor," pravi gospica, „in zdaj mi ne boste zamerili, da nisem prebrala Vaših pesnij, ki bi me bile gotovo zelo zanimale. Da Vam pa dokažem, da me je samo jezik pri tem motil in nič druzega, dovoljujem Vam, da, prosim Vas: preložite mi svoje pesni na nemški jezik."
„Zagotavljam Vas. gospica." nasmehne se Mladič, „da bode to prvo delo, katerega s.> lotim; kajti Vam ustrezati, bode mi vedno sveta dolžnost."
„Hvala Vam! In da Vam takoj priliko ponudim z dejanjem potrditi to izjavo, prosim Vas, govorite bolj tiho, kajti moji živci so jako rahločutni in danes me še muči migrena.'-
„To me veseli." vzklikne Arnikar. „da daste, milostiva, tudi meni priložnost ustreči Vam. Migreno takoj odpravimo: saecbaruin album et aqua destillata, pa bo dobro."
„Oh, kako tolažilno je že ime tega zdravila!" vzdihne gospica.
„Toda duha treba razvedriti,"' uči Mladič, „kajti dušna žalost močno škoduje telesnemu zdravju in jaz slutim, da je to tudi Vašemu trpljenju vir. Ali Vam je nemila smrt kacega sorodnika pobrala, milostiva, da ste črno opravljeni?"
„Da, gospod profesor, prav slutite. Umrl je na Nemškem grof, eegar rodbina je bila pred dvesto leti z našo v prijateljski zvezi.*
„Bodite preverjeni, gospica, da tudi moje srce čuti silno izgubo, ki Vas je zadela,"
„Hvala za Vaše sočutje. Vam, gospod Arnikar. se pač ne zdi primerno, izraziti mi sožalja, ko vidite, kako se neprenehoma krči število starega plemstva!"
„Saj ga pridno nadomestujejo z novim," meni Arnikar.
M," vzdihne gospica, „da se stan bolj in bolj pokmetuje. Jaz pa sem sama na svetu in z mano izmrje moj rod. O kje so časi. ko so tod gospodovali slavni Hruškarji! Kajti, gospod profesor, da je bil gospoda Bernarda grad v prejšnjih časih naša last, to Vam kaže že ime Hrušica. Toda ta grad je komaj sto let. star, prava zibel slavnih ITruškarjev pa je stara razvalina, ki se vzdiguje nad Ber-nardovim gradom in s svojim ncrazrušljivim zidovjem svetu oznanja nekdanjo moč. Moj praded je ostavil v mirnih časih trdno ozidje in sezidal na lepšem kraji graščino, ki je po žalostnem naključji prišla v plebejske roke Bernardovega rodu. Kar vidite tod okrog, to je še meni ostalo: lepo posestvo je še, hvala Bogu, a vender le ostanki prejšnjega blišča, ki mi le tem živeje v spomin kličejo, kako sem sama na svetu."
„Ne udajajto se otožnim mislim, milostiva," opomina Mladič; saj imate še zvestih prijateljev, ki so pripravljeni vse žrtvovati Vaši sreči. Še Vam živi gospod Arnikar ..."
„Oh. kak slal) surogat prošlih časov!" vzdihne gospica.
„In moje slabe moči," nadaljuje Mladič, „bodo vedno Vam posvečene in moje srce si ne želi druzega kot prilike, skazati Vam svojo udanost.*
„To mi jo veselo tolažilo, gospod Mladič, in skušala Vam bom dokazati, da nisem nehvaležna in da še živi v meni duh starih Hru-
škarje v, ki so vedno dobro z boljšim vrače val i." Ponosno se je ozrl pri teh besedah Mladič na Arnikarja, ki je bil ves zamaknen- v po-kušanje breskev in sliv.
„Lepo stanovišče imate, gospica," začne zopet Mladič, „in prekrasne si mislim sprehode po teh logih in livadah.45
rMična je res priroda tod okrog," odgovori otožno gospica, „toda kaj mi to pomaga, ko nimam zveste duše. s katero bi menjavala svoje občutke."
:,»Saj imate tovariša gospoda. Amikarja!" „Oh, kako vedkokrafc gre z mano! Kadar ga vabim, vselej se izgovarja s svojimi bolniki, kakor bi ti ne mogli pol dne počakati. Vrhu tega pa on tudi nima pravega razuma za moje srce."
„Če so Vaši milosti ne zamerim, ponudim Vam svojo nevredno družbo, ali prosim prav za prav Vaše druščine za te dni, kar jih še ostanem v tem kraji."
„Vi ste jako ljubezniv gospod." nasmehne se gospica, „in ne morem Vam odbiti prošnje. Povabim Vas torej, da me spremite jutri popoludne na staro razvalino in povedala Vam bom marsikaj zanim-Ijivega iz zgodovine starih 1 Iruškarjev, ki bi bili za pesnika, kakor sto Vi, jako hvaležen predmet. Oh, gospod Mladič, kaj, ko bi me iz-nenadili jutri s kako pesnijo? Prekrasno bi bilo pač na mogočnih razvalinah, ki mi vedno vzbujajo milotožen spomin na stare Čase, čuti, kako se opeva slava mojega rodu! To Ijubav mi morete storiti, gospod Mladič, vso. drugo pa prepuščam Vašemu uktisu in Vaši spretnosti, in naprej se že veselim užitka, ki mi ga boste pripravili." Mladič se uljudno prikloni. „Vi. gospod Arnikar. greste tudi lehko z nama, če ne boste zadržani," meni gospica, ko sla prijatelja začela slovo jemati. Oh, kako pust- se je ta dan gospici Arnikar zdel. in kako vesel j<> bil Mladič svoje zmage, češ: kako srdit mora biti Arnikar! Le-ta jo še opozoril prijatelja na grb, vzidan nad vhodom, ki je kazal grlico, kakor je gospica razlagala, ali gos. kakor je Arnikar trdil, opasano z močem, kav očitno pom en j a pogum hčera iz Hru-škarjevega rodu. „Kajti," pravi zdravnik med potom, „več ko petdesetkrat mi je gospica Eni a žo pripovedovala, kako je v starih časih neka Mara Hruškarjeva ves rod rešila s svojo hrabrostjo. Ker ti bo treba danes pesen kovati za juteršnji dan. lehko to porabiš; gospici so boš zelo prikupil."
• „Mislim, da je gospica že tudi danes spoznala,* odgovori ponosno Mladič, „da so onstran Griž še nekaj moških nahaja-. TJpam tudi, da te bode ta nauk malo poboljšal in če boš za naprej priden, pustim ti gospico pri miru.*
„Oh, kolika velikodušnost! Toda, ne zameri, učenje ti je menda nizu m nekoliko otemnilo, kajti časi si bil bolj prebrisan in bi bil takoj razvidel, kdaj kaka zastopnica krasnega spola resnico govori in k od a j se šali ter norca dela. Danes si mi precej podrl moje dobre misli o tebi. toda o gospici Emi pa tudi ne bi bil nikoli mislil, da je tako premetena. Kako resno se je pri vsem tem držala!"
Mladič se je kislo držal in molče sta korakala nekaj časa.
„Prijatelj Arnikar," pravi naposled oni. „ti si jeden tistih srečnih ljudij, ki jih vsak lehko za roge prime, pa bodo še vedno o zvestobi svojih izvoljenih ljubic prepričani. Ce ti pa jutri ne dokažem, da je imela gospica do zdaj samo zaradi tega tako slab ukus, ker ni imela priliko s kom drugim občevati kot s tabo. nočem več nositi svojega imena."
„Oh, to bi bila škoda! Tako primemo ime izgubiti! Zdaj vender lehko rečeš: moje ime je moj program."
„In jutri rešim ta program; dasiravno bi mi bilo ljubše z gospico Teklo se zabavati, ki me mnogo bolj zanima, odkar jo z Enio primerjam; kajti, Arnikar, ne zameri, lepa Erna ni."
„Tega tudi še nisem nikdar trdil," pravi oni.
. In kacih norih idej se je navzela! Po nemškem grofu, ki jej ni bil nikakor v rodu. nosi črno obleko. Gotovo žaluje, ker jej ni bil nič zapustil. A odkod bi bil poznal revo!"
„O. v tem ima ona svoj princip. Vse plemstvo je jeden stan in jeden rod, tako si misli in žaluje za vsako večjo glavo: zlasti odkar sem jej bil jaz naredil nepremišljen poklon, da jej črna obleka lepo stoji. Ko jo slišala, da je umrl Kamchameha III., kralj havaijskih otokov, Bog mu daj dobro, morala je še Nežika črno ruto deti na glavo."
„In kaj je torej tebe gnalo v-to slavno rodovino?" vpraša Mladič. „A kaj vprašam! Ali more tebe kaj druzega vleči kot denar? In gospica je res precej spretno razkazovala svoje posestvo. Če ni zadolžena, imeti mora lepe dohodke: in kaj pa ona porabi?"
„Skoro nič. Zivi o mlečni kavi in spominih na stare čase. In kar se obleke tiče. ponosi vsako leto največ po jeden paternoster: kajti pobožna je precej."
„In krščanska želja, zabraniti, da ne bi to posestvo jedenkrat večnim mašam prišlo v roke, zdi se mi pri tvojem eminentno praktičnem značaji jako naravna. Vender pomisli, prijatelj, da je zlat j arm težji od lesenega."
„A lepše se poda, dragi moj ! Toda, to naj bo, kakor hoče; na gospieo me veže pred vsem čut hvaležnosti, kajti ona je moj najboljši paeijent."
„Ker je tako nervozna?"
„Da, nervozna od samega dolzega časa. Taki bolniki so redki na deželi in ti vedo najbolje ceniti svojega rešitelja, zdravnika. Tak človek ne ve, kaj bi počel, da bi pregnal dolgi dan. Delati neče, ker ima denar in se sam sebi preveč smili, pohajkovanja se naveliča in loti se ga premišljevanje o svojem življenji. Se ve da takoj spozna, da je silno nesrečen. Obila in dobra hrana povikšuje notranji nemir. O fortunatos agricolas! vzdihuje, če je katerikrat Virgila bral, drugače si pa misli kaj tacega. Obesil bi se naposled, da bi imel malo več poguma in da bi zdravnika ne bilo. Ta dobrotnik človeške družbe pa pride ter vpraša gospoda ali gospo, če se čuti tu pa tam bolnega. Bolezen se konstatuje in človek je rešen, kajti vdahne se mu vsaj jedna skrb na božjem svetu. Zapišeš mu na vsake dve uri žlico čiste vode in žlico ti prinese pokazat, če ni ne mara prevelika; naložiš mu na dan poldrag tisoč korakov po ravnem, tisoč čez klanec, in strežaj bo hodil za njim, da se ne ušteje. To mu krati čas, to mu sladi življenje, in kak je vspeh ! Zlato solnce, zelena trata, temni gozd, vse ga zopet veseli, celo jed in pijača. Kadar se ti zdi, poveš mu, da je po polnem zdrav. M vala njegova ti ne bodo vedela ne konca ne kraja, dokler ne zabrede s časom zopet v prejšnjo bolezen in prejšnjo zdravljenje. Kajti človeku te vrste se ne zameriš huje, kakor če mu rečeš, da ni bolan. Takoj ti pokliče druzega, bolj premetenega zdravnika, in če je osoba vplivna, spravi ti dobro ime in z njim vso prakso v nevarnost. To se mladim zdravnikom posebno rado pripeti, ki se hočejo vedno držati svojih tako zvanih principov, dasiravno pesnik pravi: „Principiis obsta!"
„Prijatelj," seže mu Mladič v besedo, „ti postajaš dovtipen. Ne bi bil mislil, da bo moja druščina tako vplivala nate."
„Denašnji smeh je mojim živcem jako dobro storil in upam, da mi napraviš jutri kot tekmec se več zabave." Tako sta govorila prijatelja, dokler ju ni ločila pozna ura. Mladiča pa gospici F,ma in
Tekla nista pustili spati. Originalna Ema mu je posebno hodila na misel. „Ce Arnikar še toliko priženi," mislil si je, „denar bo krvavo zaslužen. Ali nisem precej bedaka, da se z njo pečam, namesto da bi se zabaval s Teklo? In še pesen, balado jej moram zložiti! No, le počakaj, saj pa tudi bode po tem. Toda domišljavega prijatelja moram kaznovati in moja sinočna blamaža kliče maščevanje na An-rikarja. In če količkaj poznam ženska srca, ne bode težko, neznosni njegov napuh ponižati. Kadar mi pa ponudi gospica Ema svoje srce, pa porečem: O prekrasna gospica, nisem ga vreden. Dovolite, da je podarim svojemu prijatelju Ar ni kar ju."--
Po razvalinah starega gradu je vodil drugi dan ljubeznivi Mladič gospico Emo pl. Hruško, kajti Arnikarja so opravila zadrževala.
„Oh, gospod Mladič." vzdihne gospica in se oklene roke svojega spremljevalca. „Podrta je dvorana, kjer so vzprejemali in gostili moji pradedje mogočne prijatelje; zasuta in zarastena je ravan, kjer so se v orožji skušali pred očmi žlahtnih gospij in krasnih gospic! Ali se ne lotijo tudi Vas posebne, čudne misli, ki se ne dade popisati, ko ogledujete ta spomenik, tako tih in vender tako glasno govoreč o slavi prošlih vekov?"
„Gospica," reče Mladič in jej stisne roko, „moj duh plava nad silodavnimi časi in zida si zopet mogočni stari grad. Kopja in meče čujem žvenketati in z visocih lin se mi smehljajo mili obrazi, podobni Vam, milostiva gospica!"
„0 hvalo za duhoviti pokloni Kako dobro mi de, ko slišim, da si zna Vaš duh tolmačiti občutke mojega srca. Nizkemu duhu pa so vzvišene misli nerazumljive. Za vzgled bi Vam lehko navedla gospoda Arnikarja; toda nikar naju ne moti njegovo ime! Sediva rajši pod oni košati hrast, gospod Mladič, in tukaj mi ven čaj te svojo ljubeznivost s pesenco, katere se že tolikanj veselim!"
„0 da bi Vam ne skazil tega veselja! Toda bojim se, da boste morali mojo dobro voljo za ljubo vzeti, kajti nikdo ne razvidi bolje kot jaz, kako malo so moje moči kos težki nalogi, vredno počastiti Vaš slavni rod."
„Nikar ne bodite tako skromni, ljubi gospod Mladič, in ne mučite dalje moje nepotrpcžljivosti. Gotovo ste zložili romanco, ki opeva slavnoznano ljubeznivost gospic našega rodu."
„Žal, milostiva, da Vam morem samo z balado ustrezati."
„Dobro došla! Bojeviti možje so bili pl. Hruškarji in vsaka epizoda iz njih življenja se glasi kakor balada. O da bi nasi epiki, liriki in dramatiki vedeli za ta neusahljivi vir, kako bi si opomoglo, kako bi obogatelo slovstvo na vse strani!"
Gospica se usede, Mladič pa se vstopi pred njo in začne s svojim prijetnim glasom:
Grof Kislomir in Mara Hruškarjeva.
Grof Kislomir, ne lep ne mlad.	A Mara dš: „Ha! jočejo
Meč silni si opaše;	Strašljivci, kakor čnjem?
Pod Ilruškarjev mogočni grad	Naj le rekö, kar hočejo.
Na črnem konji jaše.	Ljudje, jaz se žrtvujem.
Pod gradom pa zatrobi v rog,	V dno srca neizmerno si
Da skalna peč se strese,	Zapre bridkost; poda se
In do gradu skoz temni log	Do grofa, ki čemerno si
Besede te glase se:	Oko na revi pase.
,.Po Maro. Hruškar, čuj! mlado	Grad rešen je. A Kislomir.
Grof Kislomir zdaj pride.	Ki nikdar pil ni vode.
In če je 2 lepa ne dobo.	Zaspi; zdaj Mara brez ovir
Porušil ti bo zide."	V sreč mu nož zabode.
Po gradu se razlagajo	In zemljo moči črna kri.
Nevsmiljene besede.	Kri grofa Kisloraira;
In prebivalci begajo	Ta trto griško zarodi,
Iz kota v kot od bede.	Ki ne taji izvira.
„Prekrasno, prekrasno!" vzklikne gospica, ko je pesnik končal. „Oh, gospod Mladič, s čim Vam morem poplačati to ljuba v!"
„Ce Vam pesen dopade," odvrne oni, „poplačan je obilno moj trud. Samo ukažite, prosim Vas, in vse bom storil, da si pridobim Vase srce, če sem ga vreden!"
„Ce ste ga vredni, gospod Mladič? Krivico si sami delate, če dvojite o tem. In da odkrito z. Vami govorim, nikar ne mislite, da je gospod Arnikar. katerega sicer prijatelja visoko cenim, že moj ženin! Tako daleč z gospodom doktorjem še nisva."
Zdaj je pravi čas, misli si Mladič, izvleče žepno ruto in po-kleknivši nanjo vzdihne: „Ali smem torej jaz upati?"
Pri tej priči se prikaže iz gozda dobrovoljni obraz gospoda Arni-karja in v njegovi družbi gospica Tekla s svojim mlajšim bratom. Hipoma je Mladič zopet na nogah in poskuša brez vspeha skriti svojo zmešnjavo. Toda gospica Ema pl. Hruška ne izgubi poguma; ponosno stopi novim
prišlecem nasproti, elegantno migne s svojo roko ter izjavi: «Gospoda, predstavljam Vam svojega ženina, profesorja Mladiča.u
„Oprostite, gospiea!" jeclja Mladič; toda čestitanje od vseh stran ij mu ustavi besedo in vse mu prijazno seza v roke.
Praktični zdravnik je pa tudi mislil, da mu je ta trenutek po-sebno ugoden, ker je gospiea Tekla tako dobre volje. Vso svojo ljubeznivost zbravši se obrne na svojo spremljevalko: „Gospiea Tekla, če bi Vam bilo ljubo, predstavil bi Vas kot svojo nevesto."
„0 lepa hvala!" odgovori ona smeje se. „Papa so rekli, da morajo iti prej pogledat v Vašo zemljiško knjigo."
Nekako tiho je zapustila družba staro razvalino. Mladič pa se celo pri svojem zvestem Arnikarji ni nič poslovil, ampak kar na noč se odpeljal s trdnim sklepom, da ne pride več v Griže. Rado-. vodna gospiea Ema je popraševala po njem nekaj časa, a ta spomin se je kmalu umaknil prejšnjemu dejanju in nehanju, in praktični zdravnik, gospod doktor Arnikar, zopet zahaja k svojemu najboljšemu paeijentu.
Naše obzorje.
Spisal dr. Fr. J. Cel es tin.
II.
vropska omika ima v glavnem jednoten značaj. Iz tega pa se ve da ne sledi še, da bi se vsak narod razvijal n. pr. čisto tako, kakor njegov sosed. Vender je razvitek vsakega posamičnega naroda tak, da se sam po sebi ne more po polnem razumeti, pač pa v ^vezi z razvitkom drugih. Višja .tuja omika se presaja na narodna tla in ko je tu, kmalu lehko mislijo celo oni, ki so jo presajali, da se je vse presajeno tudi prijelo in tako postalo v nekem zmislu narodno. Pokazuje se tu lehko navidezna plodovitost, ko se dan danes lehko piše in tiska ; navidezna posebno, če se napisano samo šteje, malo tehta in sodi, kar je pri začetnikih navadno. Celo to vidimo, da se ljudje radi šopirijo s tem tujim perjem in ponosno oznanjujejo svetu, da imajo „svojo kulturo". To je smešno in škodljivo, ker odvrača od spoznavanja samega sebe in svojih potreb. Tolažilno je pa vsaj to, da narodni organizem prej ali slej
a
zameče, česar ne potrebuje ali prebaviti ne more; narod dobiva počasi več zmisla za prave potrebe, zapušča slepo posnemanje, dobiva s v o j e misli in vzore: obzorje se mu širi resnično, ne samo navidezno, kakor prej.
Kdo ne bi želel, da se narodu bistro širi kulturno obzorje, da dobiva novih idej in da mu postanejo kri in meso, prava last, narodnega življenja? Gotovo je zanimljivo vprašanje, kako je naše obzorje? Na to odgovarja naše življenje, naš razvitek. Ali stara je resnica, da je težko citati v knjigi življenja, četudi leži odprta pred nami. Vender nam daje rastoča omika vedno več sredstev, da čitamo v knjigi življenja. Jedno teh sredstev je književnost, v kateri odseva narodno življenje, ali bi vsaj moralo odsevati — kakor lice v zrcalu. Kako obzorje vidimo mi v svoji književnosti?
Da näherem tu nekaj gradiva odgovoru na to važno vprašanje, izbral sem si Levstika, Jenka, Stritarja in Jurčiča. Sledeče vrste niso torej kaka vsestranska presoja teh pisateljev, tudi ne obsezajo vseli del vsakega pisatelja: iščem le obzorja, v katerem se obračajo njihove misli. Tako naj jih tudi čitatelji sodijo.
I. Fr. Levstik. Vzemimo si „Pesmi? (v Ljubljani 1854.). V „Vvodu" pripoveduje pesnik, kako mu je „mladenič" dal citre in zginil „v višave jasne, ko so se mu razvile porotnice" (torej angelj, ne Apolon — malo čudna misel, če pomislimo, da potem večina pesnij poje ljubezen in sicer prav človeško, ne v nebeške). Tudi se vidi, da je bil pesnik še mlad, ko nam pripoveduje, kako si s trudom vadi na citrah mlade prste in „od mraka v mrak za strunami sedi." Njegove pesni donijo „Boginji petja" v čast. Pesnik vabi svoje „tičke" - pesni, da naj izlete ne boječ se ropotanja mnogih tickov, da naj samo srčno odgovore, da so hčerke Levstika poeta, mladega očeta. Pesni je pel, pa brez česti in plačila, lotil se zatorej rajši p olj edel stva, potem kupčije in naposled vojaštva — vse brez vspeha: ostala mu je samo pesen. „Povodnja deklica" je nekako podobna Göthejevemu „Erlkönigu," samo bolj raztegnena je. Ljubeznivo nežna je pesnikova skrb za „prvo pomladnjo bučelo." —
Te pesni se bero gladko in — mirno. Sledeča je: „Dekle i tica :"
Dekle je zajemalo v vedro vodč.
Y vedro kovano, vodice hladne: Dva stiha — cela slika in kaka! S tako malimi sredstvi po-polen vspeh! Dalje:
Pogleda se v vodo, vidi si obraz. Začudi se svojemu licu tačas: Lepote, ki jo na obrazu imam, Za tri gradove bele ne dam.
Nova, dovršena, čisto narodna slika! A vesel ptiček skaklja po . veji in poje mladi deklici, da, ko pravi pride, imel hode vso njeno lepoto zastonj. Deklica se huduje, ali ptica jej veli: Ko moje peruti imela bi ti. Še dans bi zletela čez hribe, doli:
in četudi bi dragi bil siromak, dobil bi takoj streho pod tremi gradovi - na deklice obrazu:
To rekel je tiček i zletel jo z vej, • Zmed vej pod nebč. pod nebom naprej. Dekle za njim gleda i pravi tako: I kaj, ko vendar vse res bi bilo? Tic leta nad nami. on vidi ljudi, Ve dobro, kako se po svetu godi.
Tako mora peti le pravi pesnik, pesnik redkega daru in one srečne objektivnosti, v kateri se zrcali v pesniški dovršenosti — svet.
„Rožica" toži se nežno, da jej je solnce posušilo potok bistre vode. kateri jej je koreninice in lice hladil. Mlada „Mlinarica" prosi vodo, da bistro teče ter jej spira lice, da bode dragemu bolj zala; prosi jo, da se silno zliva-, da bode pšenico rahlo, belo mlela — dragemu za potico. V svojo gredico bode napeljala srebernc vodice, da vzraste vesela kita — dragemu na slamnik. — „Srnica" mlada, nedolžna se pase, a lovec jo ustreli. — Ni ptice, ni ribice, ni poljske rože ne govore pesniku, a govore ljudje, da se ona dva ljubita : za to tudi pesnik in draga nočeta dalje skrivati.
Deklica spi na logu, a „pesnik" želi, da bi jej lahki veter pihal itd. — „Strunar" si želi hišice zelene, z bršlinom opletene, ljubice zveste, ženice vesele, čiste kapljice, majhen obed skupaj z drago — brez tretjega: prišli bi z neba zlati časi. — Podobne želje ima tudi „Zidar", „Popotnik" pa zapušča ljubo, samo da vedno roma posvetu. „Koledniki" lepo po domači navadi pojo. darov „od rojakov" proseči — saj so si v rodu vsi ljudje na zemlji.
Povsodi ima pesnik srečo, pri modrih možakih, pri veselih tovariših — le pri ženskih ne. — Poredni mladenič noče dekleta, ker nima postelje za ženo, okoli je nositi ne more, a osliča nima za
s*
kaj kupiti: le sam rad okoli hodi. — V veseli družbi „Na vseh svetnikov dan" čujemo prvikrat zdravijco „materi Slavi, ki njenega skoraj je pol sveta". Tudi „študent" poje brez skrbi, pa tudi pesnik se sprehaja veselo in brez skrbi vzpomladi ter samo obžaluje, da ni venca vzel, ki mu ga je bila namenila dekle, pa ni vedel tega; ne upa si povedati mladi plesalki, da jo ljubi in dovršeno lepo toži „pri potoci" prijaznim, neskrbnim ribicam, da mu je vnela ogenj v srci lepa devica,
Da več ga ne vgasijo Potoci vsega sveta In dež iz vsega neba I vse široko morje,
in potem bridko vzdihuje, da so prešli zlati časi prve ljubezni.
Vidimo torej, da pesnik poje skoro samo ljubezen, ali veselo, brezskrbno mladost. Nekaj skepticizma vidimo v „glasu uma" ko pesnik povprašuje, kaj ima početi, kaj verjeti, kaj je zapoved neba? Vender ga lehko umiri „glas duha":
Skrbi zase, ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata I sodnik naj bo srce!
Vse življenje nad a človeka tolaži, ura pa bije brez nehanjä — do
groba.
Pesnikovi nazori o življenji so torej — nedolžni in mirni. Take so tudi „Pušice", iz katerih sta dve jako ostri: v jedni se bori proti čudni jezični zmesi, ko vsak piše brez obzira na druge Slovane. v drugi pa trdi, da se iz ilirščinc in slovenščine jeden jezik ne „ustroji".
„Ježa na Parnas" je dobra satira, ali brez drugega pomena za naš namen.
Vzemimo dalje n. pr. pesni v „Mladiki" (str. 3—30), ki so Levstikove. Iz njih se odlikujejo posebno sledeče: „Diguž". klasični sveto-kriški kovač, ki ima obraz in nos potlačen. Načrtan je mož s takim zdravim humorjem in vsa pesen je tako realistična, kakor pesen „Vsak ob svojem času". Pesnik je zdrav' in krepak, ali more vender „brezupen" misliti na njeno trdo srce, more misliti, da vse na svetu gine, da ga le žalost ne mine in solza mu ne vsahne, prava, gorka, moška solza — ne slaba, sentimentalna. Vender umni človek se povsod udomači. — Lepa slovenska idila je „Sramežljiva ljubica",
ki se zaradi, ko deklice hvalijo mladeniča, ki ga ona ljubi, pa ne pripoveduje svoje sreče. V „Knjižni modrosti" daje pesnik zlat nauk onim, „ktcre pri knjigah obrastel je mah": V život, se viharni vrzite! Ne bodi vas radosti, solze ne strah. Iščite, vživaje trpite!
Ko bi se učenjaki ravnali po tem nasvetu, koliko menj bi bilo na svetu neproduktivne učenosti, koliko več razumljenja sveta in koliko menj pedantizma! —
„Po noči" je pesnik od ljubezni srečen, ker je drago prvič poljubil in objel. .,Solze'1 na samem preliva, a ..Deklica" svari dekleta, da se varujejo ljubih, ker
Z ljubim gre nedolžnost.
In mir in pokoj duše
In sreča deklice.
„Žensko lice" ukrotilo je toliko junakov, zmotilo je tudi njega „pevca brez modrosti in duše krepke/' Uplenil je spomin — izvir nove bolečine, mislil, da mu je prosto srce, ko se vzbudi „stokrat večja strast", in zato v „Vihri" odkritih prsij teče „v piš vihamo", . brezupen kliče bliske, pa nebeška moč se ga ne vsmili, četudi so okrog grčavi hrasti ležali, mecesni stari glave uklanjali.
„Pesniku" (S. Jenku), kije zatopljen v cvet lepot „germanskih" (v jezikovnem oziru), očita, da ima ravno za to le nekaj velikanskih sinov, če tudi ga je Muza za pesnika izbrala. A v „Glumačih" biča kričače — domorodce, ki se vnemajo le za čast ali dobiček, saj „izdajstvo, samoljubje in mehkuta" — „do vsega gnus, kar s tujstva k nam ne hodi": to nas je unesrečilo, a ne tuja sila. Vidimo torej, da pesnik z močno roko in po pravici vihti svoj kritični bič, kakor tudi v „Lesnikah" z zdravim dovtipom prav realistično šiba naše slabosti in norosti, če tudi se ne povzdiguje do zi s tern a t i č n e d ru š t v e 11 e kriti k e., kakor se je bolj ali menj razvila ravno v naši dobi pri vseh večjih narodih.
Prav tako rekoč neodvisen humor, ki je pa časi tudi satira, vidimo 11. pr. v fragmentu „Doktor Bežanec v Tožbanji vasi" ali v -Pavlihi".
Kakor venec iz najlepšega dišečega cvetja očarujejo nas prekrasne pesniške cvetice, razcvele v pesnikovem srci iz goreče ljubezni proti mladi deklici ;;tam pri mostu v belem dvom" (Zvon 1870)!
Vsaka beseda, vsaka podoba ali misel odpira nam čarobni vrt pesnikove ljubezni, vrt, kjer cvete ona ko „belo črešnjevo drevo". To ni brezskrbna mladostna ljubezen, polna nad in veselja. Tam pod „senčnico" pil jc sladki strup, pa kako ga ne bi, saj se mu je pre-rodil ves svet. ko da ga „v zarji prejšnjih let odeva še mladosti cvet". Boril se je, ali plamtečega ognja ni ugasil. Pri njej so mu vse misli in želje: nedosegljivo nežno, slikovito naroča drobni ptici, naj jej nese sto gorečih pozdravil, da mora k njej, če tudi „zgori v njenih žarkih tam". Kaka resnična, kaka mogočna strast! Njeni žarki lijo se v čitateljcvo srce ko toplo — oživljajoče solnce. in če tudi morda srce ni več mlado, če tudi je obdano z zidom bridkih izkušenj, ti žarki predro tudi trdi zid in njihova blagodejna luč zasveti v srci tja do tihega kotiča, kjer so nekdaj tako čarovito lepo cvele rožice vroče ljubezni, in glej, one so še tam: v solčni jasnot.i te poezije dvigajo glavice, vse zopet cvete in zeleni, drobne ptičice pojo, vodice tiho šume in tudi ona je zopet tu, ona, ki je bila v ljubezni razvnela srce. —
Taka je pesnikova moč! To moč vidimo tudi še potem, ko se začenja mračiti nebo našega pesnika, ko ga muči skrb, „da je jezik ne dopove/' ko se umiče v stran od nje, pa je vender ne dolži. In kako mu je neizrečeno hudo tako, „da si ona še misliti ne more." Vidimo to moč, četudi se nam javlja pesnik zdaj brez imena, zdaj kot Radovan, Kamenski, Borislav, K-s, N. 0., G. Z., M. P. Odjekuje nam še dalje v „Ljubljanskem Zvonu", ko je „breznov sneg" in pred-pust pesniku „dečlo" vzel, ali ko mu vstajo sladki spomini „njene družbe", ko „v nje god" gorko toži, da je ona zdaj mrak njegovih dnij, pa jej vender ne govori zle besede, četudi ona „odkrito govorila ni nikdar (Njene zadnje želje)."
Pesnik torej tudi tu v ljubezni ni dolgo srečen, ali svojo nesrečo nosi z moško odločnostjo. On ni sentimentalen: poje le. kar je čutil in prebil. Resničen in zrel je tu kakor tudi drugodi (posebno dovršen in karakteristično - naroden v zdravijci: „Slovenskim svatom4'-). Pesniško moč ima toliko, da mu ni treba iskati pomoči v pesniških frazah ali pretiranem idealizovanji. Realen je tli, kakor je že v boljših svojih prvih pesnih, ki jih jc pel še dijak. Zato deluje na-nas s tako neposredno močjo, kakor je dana le izvoljenim pesnikom. Tak realizem se ima še najmenj bati premene ukusa: 011 nosi v sebi ono zlato zrno človečnosti, ki se ga ne prime
(
rja. četudi ga časovite zmote in zmešnjave lehko bolj ali menj pokrijö s prahom svojih slabostij in slepot, ali ne za večno: prej ali pozneje pokaže se vender zopet zlato zrno v svoji lepoti in či-stoti.
Pesnik čuti svojo moč. on je zaveden realist. To vidi pač vsak, kdor ga hoče oceniti, ali pa ga samo čita, ve, kako že dolgo blagodejno vpliva, da se učimo misliti, kakor misli narod, t. j. da zares poznavamo narod in za to mu bode gotovo še pozno potomstvo hvaležno. —
Nabralo se je za nas namen že precej gradiva. Kako obzorje vidimo torej pri Levstiku? V pesnih mu je glavni predmet ljubezen — svoja ali tuja. Ta ljubezen je resnična, zdaj srečna zdaj nesrečna, nezvestobe je kriv zdaj on, zdaj ona. Zakaj je tako malo srečne ljubezni, ne odgovarja nam pesnik ni toliko, kolikor Preširen, ko toži. da „device brez dot žal?vati videl je samice", „da človek toliko velja, kar plača'-. Pesnikovo domoljubje vidimo v bridki tožbi, da Trepet, plemen razdor, neskrb, slepota, Lastnost, s katero opicam smo v rodi, krivica je naše nesreče. To služi pesniku na veliko čast. ker mi le preradi pozabljamo in sploh neradi mislimo, da smo si sami veliko krivi. Tudi za neke druge naše fin tudi sploh človeške) slabosti ni ravno slep: vidi jih, ali jih ne izražava s tako globokim čutom kakor n. pr. Preširen : za nje ima le v obče precej pohlevno satiro, kakeršno ima tudi naš narod. Sploh tako narodno (v ožjem zmislu) kakor Levstik ne misli nikdo, celo naš Jurčič ne. narodno zmerom, naj si govori o gospodi ali kmetu, o navadnih stvareh ali celo ob učenih predmetih. Morda mu ravno za to tudi obzorje ni široko: narod si rešava vse po domače tako korenito in obširno kakor ravno more: da bi bolj globoko premislil svoje stanje, svoje težave in nadloge. da bi došel do kakih jasnih društvenih vprašanj, to mu se ve da Še ni mogoče.
(Dalje prih.)
repeče ti venec poročni v laseh, vfl'"^ svce ^ v P1"8**1 trepcče;
Krog usten rudečih igra ti nasmeh,
Nevesti.
A s61za v oč6h ti leskečc.
Stotere se misli ti v duši bore.
Srce se ti krči in šivi, ln čuti kot väli po njem se drvč Ti v sladkobolestnem nemiri.
O zlata prostost, oj neskrlma mladost,
Kakč te je težko pustiti! Oj prave ljubezni nebeška sladkost. Kdo pač se ti more vbramti!
Na majki sedaj ti počiva oko.
Zdaj k ženinu vhaja ljubeče. Od mamke srce se ti trže težko. A k ljubemu sili kopneče.
Daj majki poljub, zaročencu roko, On z desno ti v desno naj seže. Bog srci z nebeško je zvezal vezjo. Duhoven še roke naj zveže.
Le srčno z izvoljencem zdaj pred oltar,
Od tam pa na romanje skupno; Željn<5 se nazaj ne oziraj nikar. No gledi naprej mi zaupno.
Pač bo zapustila te zlata prostost.
A vez te bo sladka objela, Pač nehala bode neskrbna radost, A začne se skrbnost vesela.
Ljubezen dolžnosti sladila ti bo,
Množila ti srečo družinsko, In duša zamaknena pila ti bo Neskončno radost materinsko.
Ti srečna ves dom osrečit vala boš,
Nevtrudna po hiši in lirami, Med sini, hčerami kraljävala boš Kot. luna svetla, med zvezdami.
Kdor sam do večera potuje skoz svet.
Izgine sd zarjo večerno ; A" ti ne zamreš, ne iznikne tvoj cvet. Pomlajen bo v deci čveterno.
S. Gregorčič.
Zmota.
»JtN imam. nimam duše živo, m?Ki bi nagovoril jo, Kakor solze ljubeznivo In pa tebe, pesenco: Tiho mi v samoti döni, Zraven solza krotka roni; Kajti — sin sem sreče krivo.
Na vsem širnem, belem sveti Sam sem zmerom, sam! Kakor cvetka moram mreti, Ki umira daleč tam, Nepoznana, brez ljubavi
V	mračni, pusti goličavi, Kamor solncc ne prisveti.
Mati me je res ljubila S presrčnd ljubeznijo; Toda davno že zgrudila
V	groba se je strašno tmo. Brate pa in sestre blage Daleč proč na tuje prage Sreča mi je razpršila!
Ah, na širnem, belem sveti Sam sem zmerom, sam! Ki bi mogel me umeti. Prav nikogar ne poznam. Kar pa drugega je ljudstva. Nima srca, nima čutstva. Za srebrtf samč so vneti.
Al naj hribe in drevesa Ljubim, ljubiti učim? Saj ne čutiio ničesa; Tod utehe ne dobim. Le narobe: vse me črti. Vsi so upi mi zaprti, Ni prijaznega očesa!
Tudi ona tako dela, Ki za njo mi noč in dan Duša vneta je gorela Hrepeneči h želj in ran! Tudi ona, deva zala, Me nemilo je izdala: Dans zadela me je strela!
Pa naj bo! Trpel krivice Najgrenkcjšc krotko bom. Pa si pescncc, sol žice V svoje zbral družice bom, Y6 zdaj dalje me ljubite. Ve mi srca bol morite, Ki tak blage ste zdravnice!
M. Posavski.
EU
Slovenske naselbine po Furlanskem.
Spisal S. Rut a t. IL
govarjalo se mi je od neke strani (glej: „Kres0 II. str. 44G.), da je neverjetno, da bi se bili Slovenci že VII. in VIII. stoletja, (a ne koncem VI.; tega jaz nikjer nisem trdil!) na Furlanskem naselili. Ta ugovor se opira na listino cesarja Konrada II. od 1. 1028., češ, da je bil takrat med Livnico, »Sočo, morjem in cesto iz Palme v Pordenone še „sam gozd", in da ta listina nikjer ne omenja slovenskih naselbin.
Temu nasproti treba opomniti, ka 111 res, da bi bil I. 1028. med Livnico in Sočo še „sam gozd." Že pod Rimljani je držala ravno po sredi tega predela venetska cesta iz Padove mimo Concordije (pri Portoguaru) v Oglej. Oh tej cesti je ži> takrat stalo mesto Concordia v sredi od Konrada TT. darovanega gozda. Niže doli pri morji je bila tudi že pod Rimljani imenitna luka Capruli, dan danes Caorle. V prvih stoletjih srednjega veka se nam prikazuje nadalje sredi omenjenega „gozda" imenitna opatija Šesto, potem mesto Porto-gruaro in malo kasneje L a tisa na ob Taljamentu.
Že iz toga sledi, da ni moglo vse darovano okrožje z drevjem pokrito biti. Nego cesar je daroval patrijarhu le gozdne pravice, (ki so bile takrat regalije knezov), po vsem prostoru med Livnico in Sočo. Na tem prostoru se nahajajo še dan dcnašnji obširni gozdje. n. pr. Bos c o g ran de med Stello in Muzzanello. Bose o bando med Muzzanello in Maranom. Bose o Prooilut med Lorianom in Zellino, Bo sc o grande med Cornom in Ausso. In vender ležijo med temi gozdi prav velike vasi, ki se v zgodovini oglejskih patri-jarhov in goriških grofov premnogokrat omenjajo.
Res je, da listina cesarja Konrada II. ne spomina slovenskih naselbin po Furlanskem, ker ona govori le o gozdnih pravicah in ker nima namena naštevati vseh patrijarhu podložnih krajev. Imamo pa listino, ki je samo tri leta mlajša od Konradove in ta izrecno spomina slovenske vasi na zahodni strani Ausse. torej že na
italjanskem Furlanskem. Ta listina je posvečeval ni list oglejske bazilike od patrijarha Pop on a 1. 1031. V tem listu določuje patrijarh dohodke oglejskega kapitula in pravi, da mu daruje „imprimis villain de Mel ere t o cum omnibus finibns 'et pertinentiis suis, sitis in villa Sc la voru m. quae similitir dicitur Meieret um etc/' Med dragimi kapitulu darovanimi vasmi se nahajajo še naslednja slovenska imena: Roncha(Ronkiod „obronek"), Bicinis (dandanesBiccinicco), Cleulan (zdaj Clujano, t. j. Hlevljani), G on ari (zdaj Gonars od „goniti"), S. Georg i us, imenovan po južnim Slovanom zelo priljubljenem svetniku sv. Jurju, ki nadomestuje starosl o venskega boga vzpomladnega, ojačujočega solnca. (Iz goriškega škofijskega arhiva natisneno v „Status personalis Goritiensis 1850 pg. VII.).
Tu omenjena „slovenska vas" Me le return se imenuje dan danes „Mereto di Capitolo" in leži kaka dva kilometra na severni strani Palme nove. Vse druge v listini omenjene vasi pa se nahajajo nekaj ob cesti iz Palme v Kodröjp, nekaj pa ob rečici Corrto tja doli do M ar ana (katerega listina „Mariano" imenuje), torej po polnem \ obsegu onega velikega gozda med Livnico in Sočo. Ker pa v treh letih nobena vas ne vzraste, zato je izvestno, da so l. 1031. omenjeni kraji tudi že 1. 1028. in že mnogo let poprej obstajali.
Od drugih slovenskih naselbin po Furlanskem nimamo sicer direktnega dokaza za njih starost; ali po ovinkih pridemo do sklepa, da so morale že vsaj v početkn XI. stoletja obstajati. Te vasi so pripadale pod goriškimi grofi k okraju Bel i grad (ob Talja-mentu),( katerega so omenjeni grofje p od e d o v a 1 i od furlanskega grofa Veri h ena. Koje ta umrl (krog 1. 1030.), zapustil je belo-grajski okraj in svojo polovico Goriškega hčeri Jadmudi, omoženi z Markvardom III. K ppen stei n sk i m. Od Eppensteincev so •podedovali ta posestva 1 ur n sk o-go rišk i grofje (po 1. 1090.).
Vasi belograjskega okraja (med Taljamcntom in Cormorom, Kodrojpom in Latisano) imajo z malimi iznimki sama slovenska imena, n. pr.: Se de gl i an o (= Sedljani. Seljani), Gradišča, Gor i c izza, Be an o (= B e 1 j an), S e 1 a u nice o, L es ti zz a, IST e-spoledo, Pozzecco, Virco, Z n mpichia ali Malazumpichia, L o n c a (— L a k a). J u t i z z o, BI a u z o (= Plaviče), S t e r p o, V i 1 e c o g n a (= Velikonja), G1 a u u i c o, G o r i z o, Gradišču tta, Stracis (primeri Stračice, Stažice?. pri Gorici), Mar izza, Bel grad o> R e v e d i s c h i a (= Robidišče), C o r n i z z a i. Sella (= Selo), R i-
vignano, Sivigliano, Driolassa, Ronchis itd. Reke in potoki belgrajskega okraja se imenujejo: Corn o (prim.: Korenj,.ki teče vzporedno z furlansko Idrijo,inKorenj, goriški potok: kakorSafarik pripoveduje [Slavische AltertlHimer T. 213], nosi jednako ime več rek na Ruskem), C r a g n o, Brodi z, Sar d izza (= Sredica), M i 1 i a n a, Bellizza, Mareilas, Velieona, Revonchio, Cornajola, in (med Cormorom in Ausso, v okraji oglejskega kapitula:) Zell in a, Corgnolizzo. C orno (ki se izliva v Ausso).
Vsi tu omenjeni kraji so bili že v desetem stoletji lastnina furlanskih grofov. Njih imen nam sicer listine onega stoletja še ne poročajo. Ali izvestno je, da so ta imena že takrat slovenska bila, ker so se Slovenci samo po neobljudenih krajih selili. Kjer pa so se ustanovili zraven furlanskih prebivalcev, vzprejeli so tudi oni ilirsko-latinsko ime dotičnega kraja, ali pa so to ime le malo po svoje prikrojili, tako da se še danes pod slovansko lupino lahko spozna latinsko jedro. Ker se torej od naših vasij ne da dokazati, da bi bile kedaj svoja imena v slovenska izpremenile, morale so se vsaj že v X. stoletji tako imenovati in od Slovencev naseljene biti.
Razen tu naštetih je še veliko veliko vasij po Furlanskem, katerih imena se še dan denašnji slovenski glase. Okoli Vidma nahajamo sledeča slovenska krajevna imena na severozahodu in zahodu : Zegliacco, Raspano, Codugnella, Moruzzo (Zahn misli, da se je ta kraj prvotno imenoval Moravci, ker se je njegov prvotni lastnik imenoval F r a. c 1 a v). L a i b a c c o, M o dr i s i o, G r i o n s-(t. j. Grijoni, s je v furlanščini kakor v francoščini končnica množine), Nogaredo (tudi v goriški Furlaniji je kraj tega imena), Pantia-n i c c o, M a r t i g n a c c o (prim.: Martinjak v goriških Brdih). B r e s s a, P a,s s i an, S ch i a v o li e s c o: na južni strani: C u s s i g n a cco (= Ko-sinjak), Cargnacco, Lumignacco, Sammardenchia (= Smr-denka), Lauzaeeo, Risano, Lavaria.no, Biccinicco: na jugovzhodu: Bolzano, Man z an o, Soleschiano, Paperiacco , Percotto, Cerneglons, Zernazzai in Buttrio (poprej Bu-triach). Grad, ki se je nekdaj po vrhu Butrij vzdigoval, imenoval se je Hau m b erg od slov. houm, holm.
Pa tudi med Taljaraentom in Zellino-Meduno se nahajajo slovenske naselbine, blizu kraja Fiume (Fluvius), kjer je bila bitka 1. 664. Ob levem bregu Taljamenta imamo pod S p i 1 i m b e r g o m (Špiljinbreg?) vasi: Gradišča, Provesano, S. Giorgio in
Poštozicco. —6 Pri Pordenonu nahajamo krajevni imeni Sc lavo n s in Romans, ki jasno pričata, kje so stanovali Slovenci in kje Romani. — Okoli St. Vita al Tagliamento čitamo: Mag ved o (Magredis), Prodolone, Patocco, Boreana (prim.: Borjana pri Kobaridu), S. Giovanni, Versuta, Casarsa (prim.: Kozarsko pri Tolm inn), S b r o j a v a c c a (prim.: S c o d o v a c c a v avstrijski Furlaniji).
V predelu nekdanjega gospostva Porzia-Brugnaria (med Livnico in Meduno) nahajamo 1. 1311. vas Gönz i z ali Goriziz. potem P u j a, (= Polje), R o n c h e (tudi pri Sacilu) in R a n z a n o (pri Gorici: Renče). Blizu izliva Medune v Livnico ležita vasi Briche (prim.: Brišče pri Senpetru Slovenov) in Carnizai (= Krnice).
Tudi na desni strani Livnice se glasijo nekatera imena slovenski (T rat ta, Gajarine. Cod ogne) in še celo onstran Plave, prav blizu Treviža, nahajamo našim podobna imena: L o vadi na. Ronchi, Lanccnigo (prim.: Ločnik, nekdaj Lunzenigo pri Gorici).
Zdi se, da so se bili nekateri Slovenci celo v okolico Feltra naselili, od koder so se posamezni s časom v Primiero in Val-s uga n o na južno Tirolsko pomaknili. (Prim.: Bid er mann „Sla-venreste in Tirol," Luksič's Slav. Blätter 1865, pg. 79—82).
O avstrijski Furlaniji ni potreba mnogo govoriti, ker je splošno znano, da je bil ves njen severnovzhodni del nekdaj slovensk. Od tržiške okolice je bilo vse slovensko, razen občin Tržič in St. Can-ciano. To najboljespričujejo imena: Ronchi, Dobbia, Begliano, T u ri a c co. S o 1 les c h i ano, C a s s eg 1 i a n o itd. Se nizko doli pod Pierisom se nahaja ob Soči pristava S tu den z. Na severni strani Vi les, To poljana, Kravi j a, Joanica in Viška je bilo vse slovensko. Le Romans spričuje romanski otok med Slovenci. Pa tudi v tej občini se imenuje travnik ob Teru še vedno Dolina!
Ne sme se misliti, da se tu navedena krajevna imena le navidezno slovenski glase in da se pod njimi skriva romansko jedro. Italijani sami so prisiljeni ta imena za slovenska priznavati. Tako našteva strastni Italijan in neprijatelj Slovencev An ton in i (v svoji knjigi: „II Friuli Orientale", t. j. Goriško) triindvajset takih, večinoma tudi tu omenjenih krajevnih imen, od katerih mora priznavati, da so čisto slovenska. Tudi drugi italijanski zgodovinarji priznavajo slovenske naselbine po Furlanskem. Med temi zaslužujc v prvi vrsti pohvalo že omenjeni Nicoletti, ki je pisal več knjig (ki so pa do
novejšega časa v rokopisu ostale), o furlanski zgodovini za oglejskih patrijarhov. Ta zgodovinar spričuje, da so v patrijarških časih po furlanskih vaseh veliko bolj slovenski nego furlanski govorili, ker je bilo to narečje takrat še neomi-kano in zlodočene, („il lingnagio slavo era assai pin usato nei villaggi di quello che la favella forlana, allora incolta e d5 un ingrato suono*. Manzano, Annali del Friuli II. pg. 111).
Po vseh teh dokazih ne moremo nikakor dvojiti o mnogobrojnih slovenskih naselbinah po Furlanskem. Zgodovinske listine nam pričajo, da so se Slovenci že pred začetkom patrijarške vlade (102S—1077) po Frijulskem naselili. Patrijarhom in drugim plemičem od nemških cesarjev podeljene vasi nosijo žo ob času podeljenja slovenska imena. Patrijarška vlada je našla na Furlanskem že ustanovljeno in urejeno prebivalstvo. Zato ni mogoče misliti, da bi bili še le patrijarhi Slovence z Goriškega na Furlansko preselili. To tudi že zaradi tega ni bilo mogoče, ker vsi od Slovencev posed en i kraji niso bili patrijarška lastnina, nego pripadali so različnim svetnim knezom, kateri časi patrijarha še za deželnega gospoda niso hoteli spoznavati.
In znamenito je, da je bilo p r a v m a 1 o slovenskih k r a j e v po Furlanskem neposredna lastina patrijarhova, nego daso ti pripadali takim knezom, ki so imeli svoja glavna posestva v slovenskih zemljah. O belograjskem okraji je bilo •že povedano, da je spadalo goriškim grofom, torej dinastiji, ki je na Goriškem, kakor na Koroškem ob gorenji Dravi s početka nad samimi Slovenci gospodovala. V XIII. in XIV. stoletji so si pridobili Goričanje tudi večino slovenskih naselbin ob cesti iz Palme v Videm, na južni in jugovzhodni strani tega mesta. Kavno tako so imeli Goričanje tudi na severni strani Pordenona nekaj slovenskih vasij. Okolico pordenonsko pa so imeli v svoji oblasti Koroškj vojvode Kppensteinci in jo zapustili po 1. 1122. štajerskim Otokarjem. od katerih je prišla 1. 1192. pod Avstrijo. No n celi o (Cortis Naon) pod Pordenenom je imel pred 1. 1025. neki grof Turdegowo (Trdigoj?), morda ravno tisti, ki je na početku Xt. stoletja po dolini Mu rice gospodoval. Po 1. 1025. pa izroči No n celi o štajerskemu grofu Oz i ali Otokarju.
Od drugih posestnikov slovenskih vasij na Furlanskem moramo omeniti v prvi vrsti Sponheimce. ki so 1. 1091. darovali od njih ustanovljenemu samostanu Sv. Pavel v labodski dolini slovensko-
furlanske kraje: Lipnik, 1 kmeta pod gradom Retin, Yivaro in Dominik (Beda S e h r o 11, Codex traditionum St. Pauli cp. III. listina št. 2, natisnjen v Fontes rerum avstr. zv. 39). Tudi gorenj e-g r a j ski samostan na Štajerskem je imel 10 kmetov v B u t r i j a h na Furlanskem (Zahn, Urkundenbuch, II. 263).
Po severnem Furlanskem je imel svoja posestva palatinski grof Koroški Chazilo (Kazzelin), katera je daroval okoli 1080. svojemu svaku patrijarhu Frideriku, da utemelji na njih opatijo Možnico (Mosach, sedaj ital. Moggio). Korošec je bil tudi Chazelinov tovariš, že omenjeni F r a c 1 a v, kateri je imel vas M o d r u z z a (Moruzzo) nad Vidmom. — Devinci, gospodarji na Krasu. Pivki in Bistrici, so meli svoja posestva med A us so in njenim pritokom Co mom, katera so pa 1. 1377. prodali rodovini Savorgnan (Pichler, II Castello di Du i no pg. 189).
Ta dejanska okolnost, da je večina slovenskih naselbin po Furlanskem v XI.—XIII. stoletji in še pozneje pripadala slovenskim knezom, dokazuje nekoliko politiko nemških vladarjev, nekoliko pa tudi, da so se te naselbine v resnici čutile kot naselbine po zakonih in običajih materi zemlji 'pripadajoče. Brez dvojbe smemo misliti, da so se nemški cesarji pri deljenji zemljišč tudi na narodnost ozirali že radi tega, ker so imeli Slovenci takrat svoje posebne pravne običaje in različno poljsko mero. Da bi ne postajala zmešnjava prevelika, ločili so radi slovenske naselnike od njih romanskih sosedov in jih delili takim knezom, ki so imeli večino Slovencev na svojih posestvih. Z druge strani so se zmatrali Romani po Furlanskem kot jedno pleme, ki je po natornih in zgodovinskih dogodkih pripadalo furlanskim vojvodom ter njih naslednikom oglejskim patrijärhom. Slovenci pa so bili tujci na Furlanskem, naselivši se iz zaalpskih dežel. Zato je bilo prav naravno, da so tudi pozneje ostali v zvezi z onimi deželami in imeli ž njimi iste gospodarje.
Tu obhaja človeka skušnjava še malo naprej sklepati in reci, da so se furlanski Slovenci tudi po svojem izseljenji in ločenji od domače ž upe še vedno zmatrali za ude svoje župe ter priznavali njene glavarje. Zaradi velike razkosanosti na Furlanskem niso mogli utemeljiti svojih žup, (izvzemši morda župo belograjsko, ki je prav lepo okrožena in je lahko tudi na Furlanskem svoje skupno občinsko življenje razvijala). Ko so tedaj slovenske župe novi gospodarji dobili, bilo je naravnOj da so njim pripadli tudi furlanski oddelki teh žup.
Tako bi si lahko razložili, zakaj jo imelo toliko slovenskih knezov svoja, včasih prav neznatna posestva na Furlanskem.
Nasprotno bi se pa na ta način tudi lahko dokazalo, iz katerih žup so se ločili oni slovenski naseljenci po Furlanskem, ker so nam znani njih poznejši lastniki. Vse to pa velja, se ve da, le za starejšo dobo, za X. in XI. stoletje. Pozneje so se razmere zelo izpremenile in večina slovenskih naselbin je prišla furlanskim plemičem v roke. Tudi goriški grofje so morali mnogo svojih furlanskih posestev Benečanom prepustiti, druge so pa darovali samostanu Benediktink pri Ogleji. Kavno tako so ti v prvi beneški vojni posedli večino goriško-furlanskih posestev, ko so si Avstrijci prisvojili okolico oglejsko. Le nekaj malo vasij belograjskega okraja je pripadalo Avstriji še do francoskih vojna, ki so prouzročile velike teritorjalne izpremembe na Goriškem.
(Konec prihodnjič)
I	Sebastijan Žepie. t	j;]
Spisal dr. Fr. J. Celestin.
feEp^^cpričakovana nesreča boli posebno hudo. To živimo čutimo ji»!mi, prijatelji in znanci dobrega Boštjana. Izgubili smo ga lfA^lai: 9. januarija t. 1. po hudi, komaj tridnevni bolezni v 54. I. njegove starosti.
Pokojni se je porodil 18. januarija 1829. 1. v Gozdu, mali gorenjski vasi Kriške fare blizu Tržiča, v hiši po domače „pri Koržmu". pa tudi „pri Körentu za to so jih radi dražili, da je pustni vtorek te hiše god. Dali so ga v šolo; ali ker mu domači niso mogli veliko pomagati, moral si je v Ljubljani že od o. gimn. razreda dalje siim služiti kruh, četudi mu je bila velika pripomoč štipendija 80 gl. katero je užival na gimnaziji in potem na Dunaji. Zvršil je gimnazijo v Ljubljani 1851. 1. in sicer z odliko. Najimenitnejša součenca sta mu bila zdanji prof. Jos. Marn in bohinjski župnik Mesar, znani sirar.
Na Duiiaji je stanoval (lev leti z M. Valjavcem in Trdino; občili so pa roed seboj posebno: on in M. Valjavec (ki mi je o pokojnem marsikaj priobčil), Trdina, L. Svetee in Jeriša (pesnik De-tomil). Sla sta pa on in M. Valjavec na Dunaj, a ne v Gradec, da, „če bi morala od lakote poginiti, bila bi vsaj bolj daleč od doma". — Ker je bil prav dober dijak, supliral je zadnje (3.) leto na akadomični gimnaziji od 15/10 1853—31/3 1854. Takoj po dovršenem triletji je šel s prijateljem M. V. na varaždinsko gimnazijo, kjer je služil kot suplent samo okoli 11 mesecev, kot pravi učitelj pa celih 151/* let; definitivno v službi potrjen je bil še le 1859. 1. Izprašan je bil iz latinščine, staroslovenščine in novoslovenskcga jezika za vso gimnazijo.
L. 1871. (za ministra Jirečka) prosil je in dobil službo v Novem Mestu, kjer je ostal skoro dve leti vedno se nadejoč, da pride v Ljubljano. Ali po Ilohemvartovem padu pala je tudi njemu nada in izprosil se je iz Novega Mesta v Zagreb, kjer je ostal do svoje smrti.
Oženil se je bil v Varaždinu (njegova soproga je rojena Weidlich) ter v mirnem in blagoslovljenem zakonu živel tako, da je zapustil vdovo in devetero otrok, sedmero nepreskrbljenih. Sestra je bila umrla malo pred njim, a brat mu je učitelj na gospodarski šoli v Gorici.
Zepič je bil pravi tip profesorja. kakerŠnih vidimo zdaj že malo: šola mu je bila, kar je ptici zrak ali ribi voda. Od starejših in mlajših njegovih učencev čujemo samo jeden glas, da je predaval zanimljivo za vsakega, kdor se je hotel učiti, zanimljivo posebno, ker je svoje temeljito in tako milo mu jezikoslovno znanje rad rabil za primerjanje, oživljal tako tudi bolj suho stvar ter budil ljubezen do jezikov sploh, posebno pa do narodnih že takrat, ko je v vsej Avstriji gospodovala jedino vzveličevalna nemščina.*)
Cc pomislimo, kako malo je bilo tedaj resničnih in odkritih domoljubov, hvaležni bodemo možu. ki je tiho in mirno netil v mladih srcih ljubezen do znanosti, spojeno s svetim rodoljubjem. Ljubil je slovanstvo sploh, posebno pa se ve da južno, katero je najbolj poznal: Hrvatje, Srbje, Slovenci bili so mu jednako dragi. Živo čuteč potrebo zloge obžaloval je pojave nezloge in z resnično nejevoljo odbijal vse, kar bi utegnilo škoditi zlogi, četudi se sploh ni veliko pečal s politiko: dejal je večkrat sam, da j« ne razumeje.
*) Tudi za Bacha jako značaj nega domoljuba in blagega učitelja hvali pokojnika v lepem nekrologu jeden njegovih učencev v „Pozoru,- 0. št. 1.1.
Ured. ü
Tu vidimo jedno posebno simpatično črto njegovega značaja — resničnost. Bil je miren in tih, ali če tudi svojega prepričanja ni nikomur navezaval z 0110 širokoustno, samodopadljivo (navadno praznoglavo) sitnostjo, ki se povsodi tako rada šopiri: ni ga skrival ter ga znal tudi braniti, če je bilo treba. Zaradi te resničnosti značaja je bil pn vsej svoji krotkosti vender bolj odločen in samo stalen, kakor bi mislil površen opazovalec. To mi bo pritrdil pač vsak, kdor je Zepiča malo bolje poznal.
Res je bil v življenji skromen, krotak, proti mladini nenavadno blag. Posebno se poslednje rado poudarja — in po pravici. Pa saj je gotovo tudi blažečih elementov potrebno, da življenje in učenje ukrene po oni zlati srednji poti, na kateri ima človeštvo povprek še največ vspeha. —
Družbe ni iskal: v kavarni je bil, kakor je prijatelju sam pri-povedal, v Zagrebu v teku več let samo jedenkrat. Le v „Mirno kolibo" blizu svojega stana je zvečer rad zahajal, počasi svojo merico vina pil in z znanci govoril — najrajši o jezikoslovji in sicer tako, da je vsak lehko videl, kako mu je godil tak razgovor, kjer je mogel razviti svoje pridno nabrano znanje in pokazati svoje bistro-umje. V veseli družbi prijateljev in tovarišev pa se je rad kmalu razvnemal do one nedolžne veselosti, ki je gotovo še mnogim v spominu: beseda mu je gladko tekla, šala se iskrila za šalo, lice mu igralo kakor mladeniču in, ko si je junaški pogladil svoje redke, dolge in sive lase, razveselil nas je časi celo s kako krepko gorenjsko fantovsko, ki mu je šla tako od srca, da bi ga bil človek najrajši kar poljubil in objel.
Vender takih veselih uric naš Boštjan ni imel veliko. Šola m dom je bilo njegovo navadno življenje in njegova navadna skrb. Bil je jako natančen: o gotovem času je človek lehko videl vsak dan moža bolj na malo stran, z dolgimi sivimi lasmi, z nizkim klobukom, z naočniki in malo špičasto brado, s knjigami ali nalogami pod pazduho: naš prijatelj je šel ali v gimnazijo ali pa domov. Pravijo celo. da si je neki gospod še uro po njem ravnal.
Pisal (t. j. prevajal) je najprej za „Mohorjevo družbo", katera je od 1852—3. 1. izdajala njegov „Slovenski Gofine". Potem je napisal za „Novice" člančič o slovenskem naglasu in pozneje pregled srednješolskih programov; v dveh programih varaždinske gimnazije pa je priobčil precej obširno in jako temeljito, od Jagiča zelo pohvaljeno
razpravo o. porabi predlogov po Gunduliču in Palmotiču. Za slovenske gimnazije je sestavil: „ Lat insko-slo venske vaje za I. in II. razred0 (po Dünebieru in Rožku), za hrvatske pa „Lat.-brv. vježbenico za II. razred • (po Rožku). V rokopisu je dovršil iste vaje (po Rožku — Jur-koviču) za ITI. razred. Za „Lat.-hrv. rječnik za škole" zdelal je on črke C—H, pregledal ves rokopis, prispodobil ga z izvirnikom ter za tisk pripravil. Ravno tako je pripravil za tisk več knjig zbirke: „Stari hrvatski pisci", ki jo izdaje jugoslavenska akademija ter je več let za veliki akademični „Rječnik" zbiral gradivo kakor pridna čebelica.
Da, dragi prijatelj, bil si marljiva čebela na. polji znanostij, vnet za svoj stan, skrben, ljubeč oča in mož, dober prijatelj, značajen domoljub brez plemenske ozkosrčnosti, v plemeniti veri delajoč za našo sedanjost in boljšo bodočnost. Za to bridko Čutimo tvojo izgubo, žalostni zremo na prerani tvoj grob, kjer,počiva srce. ki si je zažigalo plamen svojega čistega in stalnega domoljubja še v jutranji zarji našega prebujenja in v solnci ljubezni plamtelo dö zadnjega dihljaja. Za to smo ti hvaležni dobro vedoč, da tudi iskrena hvaležnost more poplačati le jeden del tega, ker smo dolžni svojim zaslužnim možem.
Slovenska književnost.
IV. Fizika
za nižje gimnazije, realke in učiteljišča. Spisal in založil Jakob Čebul ar, c. kr. višje realke profesor v Gorici. V Gorici natisnila Hilarijanska tiskarna 188*2. 8^» 00 str. Cena: 80 kr. I. del: V vod, občna svojstva teles, toplota, učini molekularnih sil, kemija, magnetizem
in elektrika, (Konec.)
O posameznostih opozorujemo, da jednaei pisatelj v pomenu pojma „zemeljska privlačnost" in „teža" (str. 5.), kar jc napačno. Teža je „Schwere", zemeljsko privlačnost (Anziehungskraft der Erde) zovemo težnost = Schwerkraft; teža je svojstvo teles, težnost je sila. Da izme-nuje časih Nemec „Schwere" in „Schwerkraft", nas nič ne briga.
9*
Na 6. strani jc ponesrečen začetek tretjega §.: „Telesa okoli nas so na različnih mestih. Odtod izvajamo, da so telesa prostorna in da vsako zajema odločen in ob jednem omejen prostor ". To se nam ne vidi logično.
Definicija atomov na 7. strani je v tej obliki učencu p o vse nerazumljiva, pisatelj bi jo moral tu izpustiti ter s točnejšo v „kemiji" nadomestiti.
Tukaj se nam zdi primemo umestiti vprašanje, zakaj rabijo vsi naši pisatelji za nemško besedo „das Molekul0 slovenski izraz „molekul,-a* in zakaj ne „molckula-c". ko je vender ta beseda v latinščini, italjanščini, francoščini i. t. d. ženskega spola. Da je iz francoščine presajena tujka „das Molekul" v nemškem jeziku srednjega spola, naravno je po pravilih nemške gramatike, a meni nerazumljivo, zakaj se je pri nas ta izposojena tujka od Nemcev izposodila. In še Nemci pišejo „die Molekel".
V 9. §. se izogiba pisatelj izrazu „težnost" za „Schwerkraft" in imenuje napačno privlačno zemeljsko silo „privlačnost" namesto „težnost". Privlačnost (Anziehungskraft) je splošen pojem za vse privlačne sile, zemeljsko privlačno silo zovemo posebno „težnost".
Izpuščena je tudi „neprodirnost" iz občnih svojstev.
Na 10. strani in v 5. vrsti odzdolaj bi se moralo glasiti: „V telesnem težišči smemo . . . ." namesto „v telesnem središči smemo i. t. d." Tudi bi zelo pridila primerna podoba pojasnitvi tega g. Na 11. strani v istem §. rabi pisatelj „pre sečnica* za „Durchschnitts p u n c t* namesto „p rese č i š če". Presečnica jc „Durchsc-hnittsl in i e".
K §. 14. in drugim: Pisatelj ima v rabi za pojme „Spannkraft", „Spannung", „Elasticitaet" in „Elasticitaetskraft" po njegovem mnenji kon-gruentna izraza „napetost" in „prožnost". Najprej bi bilo potrebno razlikovati „napetost" od „prožnosti", potem pa označiti „prožno stanje" z jedno. uzrok tega stanja z drugo besedo, isto tako natanko ločiti „Spannung" od „Spannkraft". Res, da izrazujejo Nemci z besedo „Elasticitact" toliko „prožno stanje" telesa, kakor njega uzrok, a to ne sme biti nam merodavno. Primeri nemški izraz „Magnetismus" za slov. „magnetnost* t. j. magnetno stanje, in za „magnetizem," t. j. uzrok magnetnosti; ali nalično „Elektricitaet" za „elektriko" in „električnost". Torej bi morali rabiti za „Klasticitaet" slov. izraz „prožnost = elastičnost", označujoči ž njim „elastično stanje" kacega telesa, a za uzrok „prožnosti" treba je poiskati novega izraza. Isto • tako jc potrebno, da vpeljemo za
„Spannung" različen izraz od onega, katerega smo za „Spannkraft rabili, n. pr. „napon" za „Spannung", ako je „»Spannkraft" = „napetost". Po tem bi bila „elektrische Spannung" = „električni napon" in ne „električna napetost", kakor pisatelj na strani 68 piše. To moramo strogo ločiti, da ne nastanejo zmešnjave, in to tem večje, čim bolj se bode veda razvijala. Cigalc n. pr. jednači v pomenu še „Ausdehnsamkeit" in „Spannkraft" in zovc „Spannung" napetost, napon ali nateg.
V 20. §. izvaja pisatelj iz tam navedenega poskusa stvari, o katerih ni v poskusu ni duha ni sluha, in to se večkrat ponavlja.
Popolna skladnost pojmov „topitev" in „talitev" (§. 24.) nam ne dopada; v tem nam bolje ugaja Cigale, kateri ima za „Schinelzprocess" izključivo term. izraz „talitev" (ali plavitev), a za glagol „auflösen" (einen festen Körper in einer Flüssigkeit) lc „topiti* ali „raztopiti;" torej za „Auflösungsprocess" „topitev" ali „raztopitev". Tudi pogrešamo tu razprave o „mrazotvornih zmeseh," katera bi še lc povse pojasnila poskus b) na strani 21.
Po tekstu tega §. bi se tudi lehko mislilo, da razlikuje pisatelj „utajeno ali vezano toploto" (gebundene Wärme) od „tekočne" (Sohmelz-oder Flüssigkeitswärme), pišoč: „toploto, katero vzprijemajo telesa pri topitvi, zovemo utajeno ali vezano toploto,... toplotno množino pa, katero potrebujemo za topitev jed nega kg. kaccga telesa, njegovo tekočno toploto". Stalno je, daje vezana toplota povse skladen izraz za „tekočo" toploto, prvi izraz izvira le iz zastarelih napačnih nazorov o tekočni toploti. Če je pa pisatelj v tem §. navel že „vezano" toploto, bilo bi vender potrebno, da bi bil v naslednjem §. omenil, kaj je „prosta" toplota, ter brez ovinkov zval „Erstammgswärme" tako in tako.
20. bi bil našel po naših nazorih primernejše mesto v aerodinamiki nego tu. Ta se odlikuje posebno tudi v tem, da vsakdo sluti, kako malo je izkoristil pisatelj podobe v pojasnilo teksta in narobe.
Vzrok prikazni v lasastih cevčicah (§. 37.) zovc pisatelj „lasovi-tost.;* dobro, a da rabi za endosmozo izraz „vpojnost" in ne „vpoj" (kakor Cigale), tega ne pojmimo. Po našem sicer nemerodavnem prepričanji bi morali imenovati endosmozo „vpoj" in uzrok tc prikazni „vpojnost." Primeri: ravno navedeno „lasovitost.", „težnost", „privlačnost", „odbojnost" i. t. d.
Poskus a) v \2. §. ne spada sem, ampak v oddelek „elektrika", kajti t ft se govori o „električnem toku" in „elektriki", učencu vender še povse neznanih pojmih.
Zakon o spoji kemičnih prvin (§. 45.) v razmeri njihovih više-kratnikov bi moral pisatelj bolj obeležiti in poudarjati ter ga s primernimi vzgledi pojasniti.
Pri kisiku (§. 49.) bi svetovali takoj po označenem načinu njegovega razvoja skupno naštetev vseli važnih znamenito stij, po katerih učenec ta plin lehko spozna, kakor je pisatelj to prav lepo pri vodiku in družili prvinah učinil. Prav nič ne opravičuje tudi v tem §. navajanja peterih dušikovih okisov in kemičnih spojev kisika z žveplom. Ni-li to anomalija, da se uči učenec o spoji kisika z dušikom in žveplom, ko ni o zadnjih prvinah niti besedice slišal? Prve spojine spadajo v §. 52., druge pa v §. 53. Isto to velja o ogljikovem žvepleci in še družili spojinah.
Popravljanju knjige, posebno oddelka „kemija", bilo bi večje pozornosti treba. V knjigi nahajamo lepo vrsto prav neprijetnih napak kakor:
Str. 38. 5. vrsta odvzgor: vodik in kisik se spajata a vodo v utežni
razmeri 1: IG nemesto 2: 16. Str. 41. 3. vrst. odvzdoli: natron (NaO) namesto (Na20). Str. 44. 14. vrst. odvzdoli stoji za amonijak kemični znak N03 namesto
NH3. N03 je čisto kaj druzega nego amonijak. Na strani 46. v 3. vrsti odvzgor navedena kemična formula je kriva. Str. 47. 25. vrsta odvzgor: fosforova sokislina(H.2 P03) namesto (H$ P03). Str. 47,. 30. vrsta odvzgor: fosforova kislina (H2 P04) namesto (II3 P04).
Na strani 42. izostali sta pri 23. podobi črki a in b; isto tako pri podobi 33. na strani 65. Leva 38. podoba stoji' narobe.
Na strani 80. 8. vrsta odvzgor: Glaub er ve soli namesto Glau-berjeve soli i. t. d. Razven teli bi mogli našteti še celo vrsto drugih, vender menj neprijetnih tiskarskih napak.
Z ozirom na to, da šteje knjiga 90 stranij in je namenjena šolskemu pouku, štejemo v njej preveč pomot.
V oddelku „magnetizem" (§. 67.) nam razlaga pisatelj najprej, kaj so magnetna telesa in kaj je magnetizem, kar bode vsakdo odobraval: a par vrstic niže pripoveduje, kako se železu in jeklu „magnetnost" podeli, ne da bi ta pojem pojasnil. In ne bi^ bilo li to dosledno in neobhodno potrebno? Je-li učencu in čitatelju sploh izraz „magnetnost" ročnejši nego „magnetizem?" Ni-li nevarnost izmene teh pojmov ali vsaj nerazumenje zadnjega temu opustu za petami?
Podoba 29. v 70. §. ne spada sem; ta pojasnuje magnetenje pri tako zvaiiem dvojnem potegu (Doppelstrich), katerega pisatelj niti omenil ni.
V	§. 71. izvaja pisatelj iz poskusov a) in b), da so najmanjši magneto vi elelki. t. j. molekule, magnetni. Res je sicer, da zmatramo magnetove molekule magnetne, a isto tako je res. da zmatramo tudi molekule nemagnetov (palic iz železa in jekla) magnetne.
V	91. §. bi bilo treba podobo iz že ocenjenega §. 42. natisniti, in to tudi tedaj, ako se pisatelj ne strinja z navedenimi našimi nazori. V dotični podobi (21.) pa nista platinski ploščici s črkama a in b zaznamenovani, temveč steklena valja nad njima. To otežuje ur azurnen je tega g.
V	78. §. proti koncu piše pisatelj, da privlačnost in odbojnost električnih teles pojema v kvadratni razmeri z daljino teh teles. Ako je privlačnost = Anziehuugs k r a f t in odbojnost = Abstossungs k r a f t onda je to neistinito, kajti navedeni sili sta stalno jednaki in le jakost medsobnih učinov teh sil pojema v navedeni razmeri z daljino. Meni pa pisatelj: „die Anziehung und Abstossung nimmt im quadratischen Verhältnisse ab", potem bi moral reči: „privlaka in odboj pojema" i. t. d. Tudi na 70. str. v tf. vrsti odvzgor izmenuje pisatelj privlačnost" za „pri vi ako".
Zakaj piše pisatelj dvakrat „Lejdinska" sklenica (Lcydncrflasche) na straneh 70. (13. vrsta oclvzdol) in 71. (6. vrsta odvzdol) in zakaj ne stalno Lejdenska sklenica?
Iz te objektivne razprave je razvidno, da ima knjiga sicer nekoje nedostatnosti — in katero delo na svetit jih nima? — toda radostno pripoznavamo, da ne morejo te obče priznani veljavi knjige mnogo škodovati. Priporočamo torej konečno knjigo še jedenkrat najtopleje ter jej želimo vsestransko najboljšega vspeha.
V Gorici, 8. nov. 1SS2.
Ivan H er buč.
Glasbena Matica
ima sicer le pičlo število podpornih udov z malo letno plačo po 2 goldinarja, a vender napreduje veselo od leta do leta ter skrbi za razvoj naše glasbene literature, ob jednem pa tudi za pouk v glasbi.
Ustanovilo je to društvo meseca oktobra 1. 1. svojo glasbeno šolo, v kateri se poučujejo nadarjeni otroci v igranji na goslih in na glasovirji. V ta namen je najel društveni odbor dva učitelja in jedno učiteljico, ki poučujejo po 12 ur na teden. Učencev je 21, učenk pa 0 v tej šoli in vadi se na goslih 14 učencev, na klavirji pa 0 učenk in 7 učencev.
Ustanovitev te šole je stala mnogo novcev, kajti treba je bilo nakupiti klavir, goslij in drugih šolskih potrebščin; toda še večja težava bo to učilnico na dalje vzdržavati, ker so plače učiteljem in učiteljici, stroški za svečavo, kurjavo, stanovnino i. d. r. izredni izdatki, za katere bo treba tudi izrednega pokritja. Upati je pač, da dobi društvo od vlade primerno subvencijo; toda treba je vsekako. da naši rodoljubi bolj podpirajo to podjetje ter da pristopijo v obilnem številu kot podporni udje h „Glasbeni Matici®.
Odbor je osnoval prvo narodno glasbeno učilno, na narodnjakih je, da s krepko materijalno podporo omogočijo obstanek tega koristnega zavoda. Nadejati se je, da naši rodoljubi ne bodo zamudili priskočiti „Glasbeni Matici" na pomoč, da jej bode možno razviti svoje delovanje na vseh strokah glasbene umetnosti.
Da pa odbor „Glasbene Matice" tudi skrbi za pomnožen je naše glasbene literature, svedoči lepo število za leto 1882. društvenikom razposlanih mnzikalij, ki so zares tolike vrednosti in tako lično tiskane, da se mora vsak čuditi, kako more odbor družabnikom za 2 goldinarja toliko podajati.
Ce si ogledamo te kompozicije, vidimo, kako vrlo napredujemo na muzikalnem polji. Izdala je namreč „Glasbena. Matica" te dni:
I. F. S. Vil h a rje v samospev „Mornar" za bariton na besede Fr. Preširnove (skladba je poklonjena vladiki Strossmajerji) je izborno
delo, ki bode, ako jo poje izurjen pevec, povsod jako ugajala, *) kajti to je zares umetniško izdelana, pa tudi poslušalca ogrevajoča skladba, na kateri gospodu skladatelju čestitamo.
IT. F. S. Vil h ar jeva fantazija za glasovir „V tihem mraku" je mična salonska kompozicija in te vrste skladeb zelo pogrešamo za naše diletante, ki radi igrajo lehke, posluhu dopadajoČe komade in gotovo se bo prikupila ta fantazija brzo našim godcem.
III.	A. F o e rs ter jeva „Kitica narodnih napevov" obseza 11 pesnij v partituri, od katerih je 5 napevov sestavljenih za čvetero-glasni mešani zbor. V tej zbirki nahajamo naše domače po vsem Slovenskem znane napeve: a) „Zvonikarjeva", b) „Veselja dom", c) „Pastirska", d) Bleško jezero«, e) „Triglav", f) „Vse mine", g) „Hej Slovani", h) „Planinar", i) „Svarjenje", k) „Pod oknom", 1) „Popotnik". Vsa hvala gospodu Foersterju, da se je potrudil mile naše domačinke pravilno harmonizirati, da jih smemo ponosno pokazati tudi najostrej-Šemu kritiku. Gospod Foerster je pravi strokovnjak in če nam bo na dalje prirejal naše narodne pesni, imeli bodemo dragoceno zbirko, s katero se nam bode lehko ponašati pred muzikalnim svetom.
IV.	Anton Ned vodov moški zbor „Vojaci na poti" (partitura in glasovi) na besede Simon a Gregorčiča. Dohodki od nečlanom prodanih iztisov pridejo po želji skladateljevi v prid „Narodnemu DomuK. Cena partituri in 4 glasovom po CO kr., posameznim glasovom po 5 kr.
V.	Anton Ned ved: „Štirje moški zbori", poklonjeni čitalničnemu moškemu zboru (partitura). Pesni so: a) „Zvezna", b) „V ljubim si ostala kraji", c) „Pod oknom", d) „Slovo*. Gospod Nedved je nam Slovencem že toliko krasnih napevov ustvaril, da vsigdar radostno pozdravljamo vsako novo skladbo njegovo. Tudi v teh skladbah veje oni genijalni duh, ki znači vse Nedvedove proizvode in smelo trdim, da se bodo nahajale kmalu po vseh naših pokrajinah in tudi drugodi na koncertnih sporedih.
VI.	„Lavorika" III. zvezek. Zbirka slovenskih napevov za 4 moške glasove. V tej zbirki so vsi oni nape vi, ki se nahajajo v X., XI. in XII. zvezku partitur. samo da so tu napevi za vsak glas posebej.
•) To skladbo je pel gospod J. Meden v koncertu čitalničnega moškega zbora v ljubljanski redutni dvorani dn6 3. decembra 1. 1 (transponirano za tenor), liila je navdušeno vzprejeta,	Tis.
Vse to dobi društvenik „Glasbene Matice" za 2 goldinarja letnega doneska. Živo priporočam torej še jedenkrat to vrlo društvo vsem rodoljubom, da bi je podpirali s svojim pristopom in žrtvovali vsako leto malo svoto dveh goldinarjev v povzdigo naše domače glasbe.
„Matica Slovenska" bode za leto 1882. dala na svetlo te knjige: 1. Letopis, ki bode obsezal raznovrstne znanstvene razprave gg. prof. Erjavca, Valjavca, Valenčaka, Wiesthalerja, Janka Babnika, A. Trstenjaka, Žnidaršiča i. dr.;
2.	Lovčeve zapiske, katere je po Turgencvu poslovenil g Fr. Remec in
3.	Spomenik o šeststoletni zvezi Kranjske in slovenskih pokrajin z dinastijo Habsburško. Za Spomenik so do zdaj oglasili svoje doneske gg. prof. Šuklje, Vr-hovec, A. Raič, pl. Radič, Ivan Lavrcnčič. Fr. Šumi, dr. I. Tavčar, Leveč i. dr. Vseh knjig bode nad 50 tiskanih pol. tiskalo se jih bode po 1500 iztisov, Spomenika pa 2000 iztisov. med temi 150 izstisov na posebno krasnem papirji Doneski za Spomenik se prejemajo še do 1. aprila. Jako je želeti, da bi bilo v njem dostojno zastopano tudi slovensko pesništvo, katero se je zadnja leta tako lepo razcvelo. Zatorej še jeden pot poz i v) jemo raznovrstne in mnogobrojne pesnike slovenske v prijazno sodelovanje. A obračamo se tudi do vseh slovenskih domoljubov in do vsega slovenskega razumništva z iskreno prošnjo, da bi po svoji moči in domovinski dolžnosti Matico Slovensko bolje materijalno podpirali, nego so jo dozdaj. Po imenikih zadnjih let. pogrešamo le preveč znanih in imo-vitili domoljubov, katerih bi med matičarji nikoli ne smeli pogrešati. Najboljši pisatelji nimajo veselja do pisanja, ako pri narodu samem ne nahajajo prijaznega odziva in najdelavnejši odbor ne more čilo delati, ako ima zaradi prepičlih Matičinih dohodkov zvezane roke. Novi družabniki za leto 1882. se vzprejemajo še do 1. marcija t. 1.
Slovensko draiiiatieuo društvo je imelo za leto 1882. svoj občni zbor dne 22. t m, v Ljubljani. Predsednik g. Ivan Mu mik poroča o stanji dramatične šole ter naznanja, da se bode po želji gg. odbornikov v kratkem pouk. ki ga vzprejemajo igralci, premenil in bolje uravnal. One gospodične igralke in gospodje igralci, koje smatrata g. blagajnik in g. tajnik, ki se udeležujeta zdanjih vaj, najsposobnejšim in največ obetajočim, ti se bodo poučevali privatno po ue-
Vojteh Valenta.
Slovenski glasnik.
katerih gg. odbornikih, ki bodo skrbeli za to, da se igralci nekako vsestransko olikajo in izurijo. Redne vaje, kakeršne so bile dozdaj, bodo se ve da ostale, in v njih se bodo vadili vsi igralci brezizjemno iste igre, ki se v posameznih slučajih določijo za gledališko predstavo. Za tem pojasnilom prečita g. tajnik svoje poročilo o društvenem delovanji v preteklem letu. V minuli gledališki sezoni se je predstavljalo v deželnem gledališči desetkrat.- Med igranimi igrami so bile z živo pohvalo vzprejete: Na Osojah, Deborah in Edda, v katerih se je posebno s svojim igranjem odlikovala gospodična Avgusta Nigrinova, katera je zdaj angažirana prva igralka na dvornem gledališči v Belem Gradu. Vse predstave je priredil dr. Josip Star d, neutradljivi društveni blagajnik. Iz blagajnikovega poročila posnemamo, da je imelo društvo 1. 1882. dohodkov 1870 gld. 78 kr., a stroškov 1869 gld. 3 kr., tako da je prebitka 7 gld. 75 kr. Premoženja ima društvo vsega 5580 gld., največ v garderobi in v založenih knjigah, katere društvo še vedno prodaje in na katere opozorujemo naša narodna društva, kakor tudi posamične domoljube. — Za leto 1882. izda društvo 51. zvezek „Slovenske Talije", ki bode prinesel te igre: Edda; Materin blagoslov; Na Osojah; Damoklejev meč; Francosko - pruska vojska in Šolski nadzornik. Občni zbor izreče g. prvosedniku Mu miku in g. blagajniku dr. S ta vetu zahvalo ter voli potem v odbor te gospode: za predsednika g. Ivana Mum i k a: za blagajnika g. dr. J. S tare ta; za odbornike so izvolijo gg. M. PleterŠnik, Jos. Celestina, Ivan Hribar, dr. K. Blci\veis-Trstcniški, Ivan Trtnik, Ivan Jan, Fr. Wiesthaler, Karl Žagar, Ignacij Valentinčič in dr. Zarnik. Število društveni kov se je v zadnjem času j a ko skrčilo. Lepi namen in vkljub mnogim težavnim razmeram vender vspešno delovanje slovenskega dramatičnega društva hi pač zaslužila večje vsestranske podpore vsega slovenstva!	T.
„Slovenski Pravnik'4. Vse slovenske juriste in v obče vse državljane slovenske narodnosti, ki imajo kaj opravkov z javnimi posli, z nova opozarjamo na ta prepotrebni in dobro uredovani slovenski pravni list, v katerem se posebno odlikujejo korenito pisani doneski g. Aleksandra Hudovernika. Z drago številko začne priobčevati prevod občnega sodnega reda z vsemi pripadajočimi dvornimi dekreti in drugimi določbami. „Slovenski Pravnik" stoji za vse leto po 4 gld. in naročnino prejema upravništvo v Ljubljani v frančiškanskih ulicah št. 16. — O tej priliki tudi toplo priporočamo „Državni zakonik", kateri izhaja pod uredništvom znanega slovenskega jezikoslovca, c. kr. mini-sterskega tajnika, g. M. C ig a leta. Od raznih stranij se čujejo tožbe, da ima ta uradni list jako pičlo število naročnikov, dasi bi ga zaradi njegove vsebine in njegove terminologije moral v rokah imeti vsak slovenski jurist in vsak javni funkcijonar in dasi bi morala njegova beseda že za tega delj živo zanimati vsakega slovenskega jezikoslovca, ker ga ureduje naš prezaslužni pisatelj in jezikoslovec g. Matej Cigale. „Državni zakonik" v slovenski izdavi stoji za vse leto samo 2 gld. 50 kr., a naročnina se pošilja c. kr. dvorni in državni tiskarni na Dunaj.
Zgodovina „Trsta in okolice", ki je izhajala skoro ves lanski tečaj v tržaški „Edinosti", izšla je te dni kot ponatis v posebni knjižici, ki stoji 50 kr. Zgodovino to je spisal č. g. Matija Sila, župnik na Repnem Tabru na
Krasu. Ker je pisatelj v tem spisu mnogo novega zanimljivega povedal, želeli bi, da bi Slovenci obilno segli po tej knjižici, posebno ker smo slišali, da je njen čisti dobiček odločen v dobrodelen namen. (O tej knjigi nam je obljubljeno še obširnejše strokovnjaško poročilo. Ured.)	—č.
Vckoslav Vlah f, kastavski dekan, poverjenik družbe sv. Moliora v svoji dekaniji ter predsednik „bratovščine hrvatskih ljudij v Istri." kateri je ostavil tudi v svoji oporoki velik del svojega premoženja, umrl je 5. m. m. t. 1. «SOletni starček. — Istra je izgubila v njem iskrenega rodoljuba; posebno imenovana bratovščina ga bode jako težko pogrešala. — Zaradi njegovih zaslug v Istri mu je cesar podaril tudi Franc Josipov red. — Hodi mu žemljica lahka!
—č.
Dve slavnostni knjižici v čast novoposvečenemu škofu poreško-puljskemu mil. g. dr. Alojziju Matiji Zornu sta prišli te dni na svetlo. — Učeni g. Štefan Kocijančič, profesor bogoslovja in semeniški vodja v Gorici je izdal jedno, ki ima sledeč obseg: latinsk uvod, v katerem posvečuje pisatelj knjižico novoposvečenemu škofu; latinsko pojasnilo bralcem, zakaj ni podaril novopo-svečeneu nove hebrejske pesni, kakor o prejšnjih jednakih priložnostih ; hebrejsko pesenco, zloženo 1. 1S57., ko je zdanji n. p. škof odšel na Dunaj v višje bogoslovne šole; drugo hebrejsko pesenco, v kateri prosi pisatelj riovoposvcčencu obilno milosti z nebes; lepo vošči I no pesenco v slovenskem jeziku in zagovor, zakaj ni pri dej al nobene vlaške pesence. — Druga slavnostna knjižica v ravno ta namen je pa izšla v Vidmu in obseza jedno latinsko, jedno vlaško pesenco in jeden si o ven s k sonet z naslovom: Poreški cerkvi. Vse troje je zložil bogo-slovec g. Alojzij Faidutti. — Izšla je tudi tretja knjižica, pa obseza samo jedno latinsko in jedno vlaško pesen.	—č.
„Laibaelier Diücesanblatt". S posebnim vesoljem opazujemo, da, odkar je č. g. A. K obla r prevzel uredništvo tega cerkveno-nradnega lista, množijo se v njem slovenske razprave od meseca do meseca. Letos smo brali v njem nekatere izvrstne članke o raznovrstnih cerkvenih in verskih stvareh, pisane v lepi slovenščini, a želeli bi jih to leto še več! Osobitega spomina in priporočila se nam zdi vredna študija, katero jo pod naslovom „Zgodovina Sorske fare" v 1. letošnji številki začel priobčevati do zdaj neimenovan pisatelj. Želeli bi, da bi se ta razprava tudi posebej natisnila. Lani je v „Laib. Diöcesanblattiv' izšla tudi prezanimljiva Dol niča rjeva (= Thalnit,scher von Thalberg' „H i stori a cathc-dralis Ecclcsiae Labaccnsis". katera se s pridejano pisateljevo podobo in načrtom stare stolne cerkve tudi v posebnem odtiskn po 1 gld. dobiva v škofijski pisarni v Ljubljani.
„Archiv für Heimatkunde''. Ta Šumijo v zbornik od meseca do meseca prinaša zanimljivejšo zgodovinsko gradivo, tako da ga svojim naročnikom naj-topleje priporočamo. Tudi s tem zbornikom združeno posgbno delo: „Urkunden-und Regestenbuch zur Geschichte Krains in Mittelalter- pridno napreduje; do zdaj je objavljenih v njem 143 imenitnih listin in regest. .
Molitven i k. V M Archeografo Triestino, Trieste, 1820. I volume2 je razglasil dr. D. de Ros set ti v ono dobo v Trsti natisnene knjige, med katerimi nahajam na 280. strani zabeležene tudi slovenske: „Moliloune Bukve u katerih,
se sneidejo Juterne inu vezJierm pred, spoudio ime po spoudi pred ObhaUam inu po ObhaUam (sic) per S. Maski inu vdiku drusih Lephi (sic) Molitvi sa u seper-fotihno sti (sic) inu potrebe vkup ubrane. U' Tcrstu Jannes Mar enigh natiskavez, 1827. in 18. pag. 308" (Vidi se, da pokojni Rossetti ni posebno svestno prepisal naslovnega lista.) Knjige same doslej še nisem videl, a tudi Šafarikovi ,Geschichte der südslawischen Literatur, herausgegeben von J. Jireček I. Prag 1804/ je povse neznana, čeravno navaja na 142. str. imenovanemu podobno zaglavje: „Molituvne bukuvze (od F. Marka). V Lublani per Jan. Fr. Egerju 17 (>7. 32°. — 8te Aufl. betitelt.: Molituvne bukuvzey v' kat-'reJi fe najdejo juterne inu vezheme, per s. maxhi, per spovdi inu s. obhailu prov lepe inolituvze, koker tudi me sorte Officiumi itd.y k' osmemu mäht med lud tj dane. V' Lublani so -na prudej per Ijovr. Bernbaherju meiftn. buqvavcfzu 1787. 32* 283 tf." Morda je naš v Trstu izšedSi molitvenik samo kakšno novejše izdanje ? — Znamenito bi bilo objaviti vsako pred 1833. letom natisneno slovensko knjigo, katere >Šafavik ne imenuje v zgodovini o slov. književnosti, da se nam ne pogubi!
L. Ž.
V XXVIII. poročila c. kr. akademije znanostij na Dunaj i čitamo dve zanimljivi vesti o prehajanji Venere mimo selnca dne G. decembra 1882. leta iz Ljubljane. Prvo je akademiji poslal g. Kari Deschmann, drugo g. J. Janesch, dež. sod. oficijal, G. E. Weiss, direktor dunajske zvezdarnc pri obeh poročilih hvali „die grosse Sorgfallt. und Umsicht der Beobachtung". — Y tisti seji je akademiji g. prof. ßoltzmann iz Gradca predložil razpravo g dr. Ignacija Kle-menčiča, privatnega docenta, na vseučilišči v Gradci: „Ober die Capacitüt eines Plattencondensators". — V tej razpravi preiskuje pisatelj formule, izrazu-joče prejemljivost iz plošč sestavljenih električnih gostilnikov z ozirom na to, kako se ujemajo z izkušnjami ter pride do zaključka, da se izmed vseh po-znatih formul z izkušnjami ujema najbolj ona, katero navaja Kirchhoff (Beri. Monatsberichte 1877). To soglasje med izkušnjo in teorij » pa dokazuje, da je po Kirchhoffovi teoriji prejemljivost električnih gostilnikov, sestoječih iz plošč omenjene debelosti, določena toliko natančno, da se smejo Kirchhoftove formule uporabljati tudi pri zelo natančnih meritvah.	A. S.
Vjekopis dr. Jurija Dobrilc, biskupa trščansko-koparskoga, prije porečko-puljskoga, Napisao Cvjctko Rubetič, na sviet izdalo društvo sv. Jeronima (Sa slikom), se zove 97 strani obsegajoča, v mali 8ki izišla knjižica, ki nam na drobno opisuje življenje pokojnikovo, njegovo delovanje in trud, njegovo ljubezen do duševno daleč za drugimi zaostalega, a nadarjenega hrvatskega naroda v Istri. — Koliko se je pokojnik trudil, da bi revnemu hrvatskemu kmetu v Istri pomagal duševno in telesno iz bednega stanja, v katerem se je nahajal, popisuje nam ta knjižica. Ko je on došel na škofovski sedež v Poreč, bila je ta škofija jako zanemarjena in zapuščena: škofje pred njim so bili sami Vlahi, ne znaj oči hrvatskega jezika in tako hrvatski narod tam ni slišal stoletja in stoletja svojega materinskega jezika iz ust svojega cerkvenega predstojnika; ko je pa zdaj prišel rojak mu na škofovski sedež in govoril njegov materin jezik, revež ni verjel, da bi se kaj tacega moglo Še zgoditi pod nebom, tako da so ljudje sploh mislili, ker je novi škof pridigoval hrvatski, da mu je kak župnik govor spisal in se
ga on potem naučil. Neki starček se je hotel o tem prepričati, je Ii res, da njih vladika govori hrvatski jezik ter to na svoja ušesa slišati; gre tedaj k škofu in ta ga lepo ogovori in vpraša: -Što bi rad?* A starček mesto odgovora zakliče: „Sinko! ti govoriš kak' i mi.* — -sNu da, odvrne škof, ali što biste rad?-" „Mati govoriš upravo kak' mi." — -ÄDa, da, dobro,"" zopet reče škof. „„Kažite. što želite."" — „Ma baš, kak i mi govori ovaj Božji biskup,* zamrmra dobri starček, zajöka se od veselja, pokloni in odide. —
Bil je Dobrila ustanovitelj „Naše Sloge", velik podpiratelj ..družbe sv. Mohora", in »sv. Jeronimskega društva,* kteremu je tudi ostavil 1000 gld. — Koliko knjig slovenskih in hrvatskih je nakupil vsako leto in jih razdelil med ubogi narod po Istri! — Spisal je tudi še prej duhovnik v Trstu molitveno knjižico: „Otče, budi tvoja volja,a ki je doživela že štiri natise; v zadnjem je pridejal tudi lep „dodatek za mornarje". Ni je hiše v Istri, katera ne bi imela vsaj pojednega izvoda te knjižice, tako je ugajala narodu hrvatskemu. Ne bode imela Istra kmalu rojaka, ki bi bil toliko za njo storil, toliko za njo žrtoval kakor je Dobrila. Zatorej priporočamo to knjižico, razumljivo tudi vsakemu Slovencu; velja s pošto vred 35 kr.	—č.
Sumuiaripa ali Sommariva. Na vlaški zemlji je živol vitez (cavaliere) in pesnik Giorgio d i Sum m ari pa ali d i Sommariva, ki seje bil porodil 1435. 1. v Ver on i; učil se je pravu, bil 1488. leta namestnik v Gradišči ter je umrl pod konec petnajstega veka. V nečem svojem proizvodu so je 1470. 1. zval „provisor fortalitiorum Veronensium". Preložil je na italjanski jezik Homer a (Verona 1470.) in Juvenalove satire, prvič dane med ljudi v Treviži 1480. in drugič v Benetkah 1530 1... Ta prevod omenja nekde Heimin s pričujočimi slovesi: ,Prodiit RIPAE in 8V0, auetore Georgio SUMMA4. Spisal je dalje: 3) Martirio del beato Simone di Trento, Treviso 1480 in 8°; 4) Cronica delle cose geste nel regno Napolitano per anni 959, dali' anno 537 insino al 1495, per rithmos com-pilata, Venezia, 1496, in 4^; 5) Rime, bez letnice. Knjižnica ,Magliabechiana< v Florenci hrani rokopis: Summaripino oporoko s predgovorom v granesih. (Biografia Universale, volume LV., Venezia 1829 na 368. strani.) — Tudi naš Gregor Alasija se je sam imenoval da Som m ari pa in de Sum ar i p a, kakor smo se osvedočili v prvem vezku letošnjega „Ljublj. Zvona'' na 61. in 62. str.; bil je zatorej blagorodnega ali plemenitega pokolenja in bez dvojbe sta bila obd taistega znatnega rodu. — Bodo-li te vrstice kedaj v pomoč ter na korfst našim naslednikom, katerim iz srca želimo, da bi jim bilo moči iztekniti še točnejših vestij o življenji in delovanji slovenskega knjižnika Gregorja Alasije?
L. Ž.
„Na prahu raje" naslov je zbirki 50 sonetov, ki jo je v Pragi izdal znani češki pesnik Jos. V. Sladek. — Dasi smo mi Slovenci, odkar nam je dr. Fr. Preširen pel dovršene svoje sonete, v tem obziru nekoliko razvajeni in tudi v sonetih Sladkega pogrešamo marsikaj bistvenega; — vender moremo priznavati, da se je pesnik z vspehom trudil, da popularizira te vrste poezijo. Posebno nekateri soneti se odlikujejo po nežnosti jezika in idiličnem svojem obsegu.
I. H.
Jugoslovanska akademija znanostij in umetnostij je imela dne 7. decembra 1882 1. svečano sejo, ki jo je otvoril predsednik dr. Franjo Rački. Kon-statiral je najprej napredek akademije in žalostno poudarjal neizmerno izgubo, ki je zadela akademijo s smrtjo dr. Gjure Daničiča, ter se naposled zahvalil akademikom, da so ga zopet izbrali prvoseclnikom in to jednoglasno. Potem je čital tajnik dr. Matkovič poročilo o stanji in delovanji akademije. Lansko leto je čitalo deset akademikov svoje razprave, ki so deloma tudi že natisnene alt pak izidejo na kratko. V tilologično-zgodovinskein razredu je čital dr. Fr. Rački nekrolog dopisujočega uda prof. Kotljarevskega in priobčil več geografsko-zgo-dovinskih prilogov. Prof. M. Valjavec je nadaljeval prekrasne svoje stu-dijeo novoslovenskem naglasu. Prof. S.Ljubičjespisal razpravo -novi izvori zaepigrafiju dalmatinska." V razredu filosofsko-pravoslovnem je čital Janko Jnrko-vič razpravo „naturalizam u kazaliStu", a v matematično-prirodoslovnem Josip Torbar izvadek iz velicega, v tem že natisnenega dela o zagrebškem potresu, Lj. Vukotinovič „noviji pokret u botanici", dr. Bogoslav Šulek nekrolog Bleiweisov, prof. Brusina razpravo .o lau ni hrvatskoj", dr. Zahradnik dve matematični razpravi in prof. Sekulič ro ledenoj dobi sjeverne polutke*. Kakor prej. tako so tudi lani mnogi neakademiki priobčevali svoje razprave v akademijskih knjigah. Tako dr. Fr. Meixner (Izvori pastirskom razgovorom u Katančičevih „fructus auetumnales*), pro. L. Zore (gradja za povjestnu ocjenu Gunduličeve Ariadne), F. Š vrl juga (izprave o diplomatičnih odnošajih Dubrovnika s Francozkom itd), o. P. Pierling v Parizu (več zgodovinskih spomenikov), prof. N. Noclilo (prvi Ijetopisi i davna historiografija dubrovačka). VI. Kačanovskij (zgod. odlomek), prof. M. Magdič (zgod. razprave), prof. T. Maretič (o nekim pojavima kvantitete i akcenta u jeziku hrv.), dr, Gustav Janeček (o opredjeljivanju atom ne težine iz specifične topline itd.), dr. J. Kišpatič (o trahitih Fruške gore) in še nekateri drugi učenjaki. Akademija je zbirala tudi letos marljivo raznovrstnega gradiva za XIII. knjigo zbirke Monumenta historica (Ragusina II.) urejena od dr. Fr. Račkega.) Nadalje bode izdala akademija: Monumenta historico-iuridica (statut budvanski, skradinski i livarski) od akademika S. Ljubiča; Euchologion po gla-golskom rukopisu sinajskom od dr. L. Geitlera: Fosilna flora Podsusedska od dr. Gj. Pilarja: Sc rip to res rerum croaticarum* kateri zbirki bode urednik prof. Nadko Nodilo. „Starih piscev hrvatskih8 izide na skoro 12 knjiga, obse-zajoča drame Palmotičeve urejene po prof. A. Paviču. — Razven Daničiča je izgubila akademija lansko leto častnega uda A. Bouea, dr. J. Bleiwcisa, dr. J. Sloserja in Meda Puciča. Akademijske glavnice bilo je koncem 1881. 1. — 340.137 gld. 86V« kr. — Dohodkov imela je akademija 1. 1881. — 22449 gld. 75 kr. a od teh dohodkov potrošila je 10375 gld., torej je prebitka 6074 gld. 65 kr. — Akademijska biblijoteka narastla je za 208 del v 482 zvezkih ter bode po novem knjižničarji J. Tkalčiči na skoro urejena. Izbrani so za nove ude: Dimitrij Ivanovič McndolcjcVj tajni svetnik in vseučiliški profesor v Petrogradu za častnega uda. Za pravega uda v razredu filologično-zgodovinskem: dr. Fr. Meixner, vseuč. prof. v Zagrebu. Za pravega uda v razredu matematično-prirodoslovnem: dr. Karlo Zahradnik, vseuč. prof. v Zagrebu. Za dopisujoče ude v filol.-zgod. razredu: dr. Ivan Črnčič, kanonik v Rimu; Luka Zore, profesor v Dobrovniku; v filozofično-pravoslov.: Luka Zima, profesor v Varaždinu;. v matem.-prirodosl.:
Stepan Šulcer Migenburški, mikolog v Vinkovcih: dr. Gustav Jancček, vseuč. profesor v Zagrebu. — Naposled je čital pravi član akademije, profesor Armin Pavič. svojo razpravo „O Palmotičevoj Kristijadi". Že stari biografi sloški uče, da je Palmotičev epos nastal povodom latinske kristijade Jerolima Vide. Akademik je razlagal najprej, katero mesto ima Vida v liter, zgodovini in ocenjuje naposled njegovo Kristijado. Biografi Pal motive vi od najstarejšega do najmlajšega so sodili po kvantitetni razmeri hrvatske Kristijade k latinski, da je Palmotič samostalno stvaral, ali iz primerjanja občil eposov se pokazuje, da jc Palmotič latinski original „svobodno preložil". V kompoziciji ni Pahnotič čisto nič izpveni inj al ; on odstopa od latinskega originala samo toliko, da na nekih mestih sledi druge eksegete svetega pisma, ali da se drži strogo samih besed evangelistov po čemer se vidi, da je sveto pismo in njegove komentatorje vrlo točno poznaval. Palmotiča je silil v prevodu že metru m (osmercc proti šestomeru), da se ne drži povsem točno latinskega originala, nego da ga parafrazuje. Razven tega uhaja Palmotič na nekaterih krajih, ki dadö priliko pobožnemu premišljevanju, v homiletično obširen tolmač svetosti takšne situvacije. Zavoljo tega je ostala hrvatska Kristijada proti latinski povsem različnega karaktera ter zadovoljava bolj pobožnosti srežt nega estetskemu uživanju. — Iz teh malih vrstic se razvidi, koliko važnosti bode ta razprava za zgodovino hrvatske književnosti.
M. Malovrh.
Srb o Slovencih. V „Srbskih llustrovanih Novinah" g. prof. M. P(etrovič) pod naslovom „Ljubljana i Slovenci" priobčujc zanimljivo potopisno črtico, v kateri svojim rojakom pripoveduje o naših političnih, socijalnih in literarnih odnošajih ter posebno poudarja vztrajnost in delavnost naroda slovenskega v politični borbi in na literarnem polji.
Slaves et Teutons. Notes et impressions de voyage. Avec deux cartes. Par Edouard M ar be au. Paris 1882. Ta 278 stranij obsežna knjiga s političnega in Slovanom prijaznega stališča seznanja Francoze s slovanskim svetom. V uvodu pisatelj poudarja v bodočnosti neizogibni boj med Slovani in Nemci, govori o skupinah slovanskih ter tolmači uzroke antagonizmu med slovanskim in germanskim elementom. Potem obširno opisuje boj, katerega Slovanje bijejo za svojo narodnost in svoj obstanek proti nemškemu navalu v Avstriji, Nemčiji in celo na Ruskem. Knjiga je pisana živo in elegantno, kakor znajo sploh pisati odlični pisatelji francoski.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po o gld., za dijake po 4 gld. na leto.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: F?. Leveč. Uredništvo: v Novih ulicah 5. — l/praviiištvo: na Marije Terezije cesti 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Št. 2. Priloga k 2. zvezku Ljubljanskega Zvona 1883.
V 1. št. je bilo uganke I., II.. III. in IV. pogoditi tako:
I.
Skakalnica.
Vojak po bitvi tam leži,	.Prijatelj, i bratec ljubi mojr
Iz srca gorka vre mu kri.	Pristopi sem, pri meni stoj,
Oj mlada kri, oj mlad junak,	Nastrozi mlade -te krvi,
Objemlje-tc že smrtni mrak!	In hrani verno kaplje tri!
Če boš prišel domu kedaj. Očetu prvo kapljo daj, Daj drugo starej mamici
Daj tretjo mojej ljubici!"	D o vnel.
n.
Zložni predalčki.
V	a	P	i	r
a	d	c	1	e
V	e	1	i	n
* i	1	i	C	
r	e	i nI	a	n
z	i	d	a	r,
i		*	n	a
d	: a	v	i	
a	n	i	ž	a
r	; a	d	a	j
m.
AritmogTif.
1)	Si naj
2)	Lipa
3)	Obrenoviö
4)	Vodice
5)	Evrit
6)	Ni am i
7)	Scret
8)	Kios
9)	Jarnej 10) Niagara 11' Aron
12)	Rocheiort
13)	Oggione
14)	Daguerotip Slovenski Narod. Petnajsti tečaj.
IV.
Logogrif.
1)	Sejamus
2)	Ametist .
3)	Maribor
4)	Obresti
5)	Triolet
6)	Amalija
7)	Rešctar
Samotar. Stritar.
VI.
Iiogogrif.
Iz zlogov: a, a, a, be, če, dan, der, e, lian, har, hi, i, iz, jo, ka, kup, lenj; Ii, li, meh, nar,. no, or, ra, rad, ri, ro, am, sij), so, še tit, to, tu, u, vil zloži 16 besed, katere pomenijo: 10 slovenskega pisatelja: 2.) slovansk narod: 3.) vas na Kranjskem; 4.) rimskega cesarja: 5.) grško boginjo; G.) spar tan skega vojskovodjo; 7.) moško krstno ime: S.) mesto na Španjskem; 9) metulja; 10.) slovensk samostavnik ; 11.) morskega sesalca; 1*2.) reko v Švici; 13.) slovenskega pesnika; 14.) mesto na Ogerskem; lo.) reko na Francoskem; 16.) hrvatskega pisatelja.
Začetnice teh besed od zgoraj doli čitane dajo ime slovenskega časopisa, končnice od zdolaj gori čitane ime njegovega urednika."
H. P o dk raj še k.
VII.
Naslednje, prav pogojene besede, druga pod drugo pisane, imenujejo v devetih vrstah, in sicer v sredini svojih črk (horizontalno in vertikalno, tedaj v obliki križa) ime slovenskega pesnika, katerega peta vrsta imenuje. Križeva oblika ima v prvi vrati — črko; v drugi — ime slovenskega časopisa; v tretji — imč slovenskega pisatelja: v četrti — imč gozdne rastline; v peti — ime slovenskega pesnika; v šesti — d61 sveta; v sedmi — ime reke na Ruskem; v osmi — imč znane vodne živali in v deveti — zopet črko.
Pomniti je, da druga in osma beseda obstoji iz treh, tretja in sedma iz petih in četrta in šesta iz sedmih Črk.
A. Š k en dr o v.
VIII.
Aritmogrif.
1)	1. 2. 3. 4. vzdržuje državo.
2)	4. 3. 2. naša mäti.
3)	6. 7. 8. poljsko orodje.
4)	4. 8. 9. 6. pesniška oblika.
5)	10. 9. 11. 2. 12 pokojni pesnik in politik slovenski.
6)	13. 10. 13. glagol.
7)	14. 7. 2. 10. bližnji sorodnik.
S) 7. 2. 8. 10. 7. orožje.
9) 2. 1. 1- 2. italijanska reka.
10) 10 2. 11. adverb.
Začetne črke od zgoraj doli dajo ime povesti, konečne pa od zdolaj gori z drugim imenom pripovedujejo ravno tisto.	F.