Glasbena Matica v Ljubljani Folklorni institut Slovenske narodoslovne študije Drugi zvezek: Tri obredja iz Bele Krajine France Marolt 1936 Izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani ( Glasbena Matica v Ljubljani Folklorni institut Slovenske narodoslovne študije Drugi zvezek: Tri obredja iz Bele Krajine France Maroli VA:j 1936 Izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani , Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik France štrukelj) /2> or PREDGOVOR V drugem zvezku Slovenskih narodoslovnih študij sem opisal in razvojno očrtal troje znamenitih obrednih prizorov Bele Krajine. V Zelenem Juriju zasledujem retrospektivno razvojno črto obredja od današnje, deloma še ohranjene pastirske obrednice do zadružnega majskega obreda, ki je bil v navadi še v prvi polovici prošlega stoletja. Zbral sem dosegljivo gradivo jurjevskih pesmi, notalne primere napevov in opise predmetnega prizora iz domače in tuje literature. Držeč se pristne osnovne črte sem opustil zastranitev na polje legendarnega, krščansko vplivanega sv. Jurija - viteza, ker bi takšna raziskava zahtevala poseben pododdelek oz. svojevrstno študijo. Primerjalno induktivno sem postavil eno verjetnih prapodob belokrajinskega Zelenega Jurija, oslonjeno deloma na nordijsko - slovanski pristni mitični lik Jarila - Jegorija, deloma na tuji balkansko - helenski vzor Sabosa - Dioniza. Osnova metliškega obredja je starodaven, pristen kultični rej, ki je organično povezan z obrednimi igrami. Prvotni pomen staro-slovenskega žetvenega obredja je že domala zastrt z drugotnimi socialnimi momenti. Vendar je primerjava s sličnimi tujimi analogijami pokazala, da je ta belokrajinska ostalina nele pristen, ampak tudi edinstven primer svoje vrste v Evropi. Snov predmetnega besedila, napevov in očrtov je siromašno skopa, ker se od Antona Navratila in Ludvika Kube, ki sta 1. 1887.—1888. opazovala in zapisovala dokaj nekritično, doslej ni nihče zanimal za znanstveno opazovanje tega prevažnega obredja. Primerjalno zanimiva, dasi močno okrnjena varianta metliškega prizora je črnomaljsko kolo-most, ki je ohranil pristne napeve. Točnejši in podrobnejši študij kresne dobe bo v marsičem osvetlil, dopolnil in pravilno opredelil obe obredji in njih pomen. Razprava Borisa Orla ,Mitos o mostu' je potreben donesek k študiji, ker jo dopolnjuje in osvetljuje z mitološkega vidika, ter naše obredje smiselno uvršča med predmetne evropske analogije. študiji je dodana pregledna topografska karta Bele Krajine, fotografične slike dopolnjujejo in nazorno tolmačijo opisano snov. Vsem, ki so mi kakorkoli pomagali dovršiti naslovno delo, se na tem mestu zahvaljujem. L j u b 1 j a n a , 20. avgusta 1936. Fmnce MarolL ' ' ' '•<■•■- ... ... • t ZELENI JURIJ ,Jurja vodijo' belokrajinski pastirji katoliki po nekterih vaseh črnomaljskega in metliškega okrožja že zelo poredko na dan sv. Jurija {na Jurjevo 24. aprila). Bolj živo se je ohranil ta pastirski običaj v okolici Vinice, Starega trga in Preloke, med staroverci (unijatij in pravoslavnimi je jurjevanje živ naroden običaj. V Metliko hodevajo Jurjaši' s Suhorja ali bližnje hrvatske Vivodine, v Črnomelj pa iz Adlešičev in Bojancev, tudi v semiško faro prihajajo po vojni Jurja vodit in koledovat ,Vlahi' (staroverci z Gorjancev), a že tudi poredko. Približno od srede prošlega stoletja, ko so zapisovali Zelenega Jurija znani zbiralci narodnega blaga J. Tomšič {1854.), brata A. in I. Navratil {1878.), J. Barle {1888.) in I. šašelj {1889.) vse do današnjih dni se oblika in vsebina te pastirske igre bistveno ni mnogo spremenila. Spačil pa se je dotlej preprosti a pristni obraz Bele Krajine. V življenskih stiskah in bedi, pod pritiskom zapadnjaške civilizacije ter kvarnimi vplivi vračajočih se, osrečenih Amerikancev se je razkrojilo pristno sožitje naroda. Ljudstvo je izgubilo dobro voljo in veselje do svojih starih svojstvenih običajev, naravno, preprosto, zadružno čuvstvovanje je podleglo racionalističnemu, osebnostnemu mišljevanju. V tem takšnem vzdušju se je moral Zeleni Jurij, ta najstarejši in gotovo najlepši narodni praznik, ki ga je še pred nekako sto leti obhajal ves narod v pristnem veselju na posebno svečan način, po-tajiti sčasom v skrajno porušeno obliko do smešnosti racionalizirane pastirske igre, ki se ji, danes še komaj zaznavni, roga že vaška otročad. Eno najstarejših slik pastirskega jurjevanja v okolici Vinice nam nudi J. Tomšič, ki nam opisuje v šolskem prijatelju {1854.) ta obredni prizor takole: . .. Na sv. Jurja dan ob 7 zjutraj boš že vidil fantaline okoli 10—16 let stare po zelenem gaju hoditi, in zelene veje rezati. Zbere se jih 5 skupaj — kateremu je Jurij ime, ga v zelene veje zapletejo, da se ne obraz ne kak drug del života nevidi, in to se zgodi v skrivnem kraju, da bi Jurja ne poznali, z terticami ga terdo zvežejo, da revež komaj hodi . .. Dva ga peljata od hiše do hiše, katera morata pa velike zelene veje nositi, tretji nosi čajno za jajca, šterti jim pa peti pomaga. V veje zapletenemu denejo na glavo lepe zelene trave, katera mora saj za ped dolga biti; za njim gre veliko otrok, kteri pa morajo mirni biti, sicer bi ne bilo dobro. Ko ga pred zvunajne vrata pripeljejo, zapojejo: Prošel je prošel 10 zakaj nimamo lažno stati pisani vuzem; pred vašimi poštenimi vrati, došel je došel Dajte mu krajcar, zeleni Juri; da vam bode šnajcar, 5 prinesel je prinesel dajte mu dinar (pol groša), letek dolgo mladico, 15 da vam bode mlinar; peden dolgo travico. dajte mu jajce, Dajte mu dajte da vam ne pokolje jagnjet, ino ne štentajte dajte mu groš, da dobite još. Ko odpojejo, jim prinese gospodinja jajce ali kar premore, če pa nič ne dobodo, vtergajo od Jurja majheno vejico, in jo na hišno streho veržejo rekoč: Da bi nikoli več kokoši jajc ne nesle! ... (Tomšič, Šolski prijatelj.) Začetno besedilo »Prošel je prošel. .. peden dolgo travico« ... je kot uvodna obredna formula že porušeno in napram bolje ohranjenim primerom (glej sledeče!) skrajšano. Pastirji so zgrešili prvotni pomen teh besed in pričeli vse bolj uvaževati sledeče, po svoji vsebini docela korist-nostno besedilo. Zanimiv je v naštevanju darov le stavek »da vam ne pokolje jagnjet« ..., ki spominja na kesneje omenjeno pastirsko uvero o Jurju — »volčjem pastirju«. Od J. Barletovih zapisov je varianta iz Gribelj važna zaradi opisa obredne situacije, varianta iz Primostka prinaša obredno dopolnilo k uvodnemu besedilu. Varianta iz Gribelj. Na dan sv. Jurja zbero se vsi pastirji in gredo Jurja vodit. Jed-nega izmej njih oblože in ovijejo od glave do peta s zelenim brezovim kitjem, črez pas opašejo ga z zvito trto, isto tako tudi okoli vratu in gori na vrh glave tako, da je gori šopek iz kit j a, med katerega zabodejo rudečo svatsko rožo, a za ono trto, s katero je opasan, navežejo mu drugo trto, in za ono trto ga drži oni, kateri ga vodi; zakaj on sam ne vidi ničesar, ker je čisto obložen s kitjem. Oni, kateri ga vodi za trto, ima v roki tul, na katerega tuli, a tretji pastir nosi košarico, v katerej nosi jajca, katere mu ljudje darujejo (dobiva samo jajca) in poje, ko pridejo do hiše tako-le, a oni, kateri ima tul, Pa tuli: . . Prosel je, prosel, pisani vuzem, Došel je, došel zeleni Juraj. Donesel je, donesel peden dolgo travico, Laket dolgo mladico. 5 Dajte mu mesa, da se ne otresa. Dajte mu vina, da ga ne bo zima. Dajte mu pogači, da mu noga poskoči. Dajte mu groš, da vam dojde još. Dajte mu masti, da bo vreden časti. 10 Dajte mu soli za debele voli. Dajte mu jajec, da ga ne bo zajec. Dajte mu kruha, da ga ne bi muha. Dajte mu mleka, zelena mu obleka. Došel je, došel po daleki poti, 15 Po daleki poti, cipeli so votli. Dreta mu je v Metliki, Šilo mu je v Ljubljani. Dokler to sebere, Cipele razdere. 20 Blato mu je do kolenca, Voda mu je do ramenca. Dajte mu dajte, kaj mu premorete, Nima kadi stati pred vašimi vrati. Ki bi 'tel vse to sebrati, 25 Bi se moral ranej stati! Ko so vže pri vseh hišah popevali, kitje Jurju odvežejo in darove na tri jednake dele razdele. (Strekelj, SNP III, 137, zap. J. Barle 18. maja 1888, povedala Totar-jeva Meta.) Iz zapisovalčeve opombe spoznamo točnejši opis Jurijevega nakita in obredovanja jurjašev. Važna insignija Jurija je rdeča svatska roža, spoznamo preprosto belokrajinsko glasbilo tul. Uvodno obredno besedilo je podobno onemu J. Tomšičeve var., dobilo pa je s sklepnim opravičilom posebno dopolnilo; poglavitni poudarek dobi naštevanje darov, ki so nekam smiselneje urejeni, a zato bolj raztegnjeni. Varianta iz Primostka. Prošal je, prošal pisani vazem, Došal je, došal zeleni Juri. Donesal je, donesal peden dolgo mladico, Laket dolgo travico: 5 Izza loga zelenoga, Izza morja krvavoga Po grdemu putu, Po debelem grudju. Voda mi je do ramenca, 10 Blato mi je do kolenca, Opanci so vutli, Blato ide nutri; Šilo mi je u Metliki, Dreta mi je u Lublani: 15 Dokler to seberem, Opajnce razderem. Dajte mu, dajte, pa mu pomagajte: Dajte mu kruha, da ga ne naduka. Dajte mu hajde, da se duma najde. 20 Dajte mu rži, da se duma trži. Dajte mu škudu, da ne pojde k sudu. Dajte mu mesa, da pojde v nebesa. Dajte mu masti, da ga Bog počasti, Dajte mu krajcar, da ga ne bo sprajcar. 25 Dajte mu špeha, da ga ne bo kreha. Dajte mu jajc, da ga ne bo zaje. Dajte mu pogače, da mu noga poskače! Oj stara majka, bo li kaj? (Štrekelj, SNP III, 138, zap. J. Barle 7. aprila 1888, povedala Muc Katarina.) Hrvatsko vplivana var. je dobila z dostavkom 5. in 6. vrstice znamenito dopolnilo, ki je v neposredni zvezi z mnogo mlajšim, nekoliko pre-drugačenim sklepom prejšnje var. Malo drugačni dari nosijo tudi v tem primeru poglavitni poudarek. Obe var. sta starejša primera pastirske jur-jevske igre. Troje var., ki jih je zapisal Iv. šašelj v Trebučah, v adlešički okolici in v Adlešičih, ne nudi s svojo porušeno obliko in skrčeno vsebino ničesar novega raziskovalcu, zato jih le omenjam. (Štrekelj, SNP III, 139, št. 4994. 4995. 4996., zap. Ivan šašelj.) Doslej navedeni zapisi so za kritično primerjavo pomanjkljivi, ker so zapisani nedialektično in brez prepotrebnih napevov. Nezadosten je tudi opis situacije, izvrševanja obreda, insignij, obleke in glasbil jurjašev. L. 1931. sem našel v semiški fari staro pevko izvrstnega spomina Maro Magdičevo, ki ni hodila v šolo in ne pela po cerkvenih korih. Poleg starih koled in pripovednih pesmi mi je točno opisala jurjevanje. Ker so jo pastirji večkrat izbrali za Jurja, mi je znala zapeti napev, ki ga poslej nisem več zasledil. Mara, iz viniške fare doma, je opisovala jurjevanje takole: »Na Jurjevo so se sebrali pastirji in išli Jurja vodit. Do pet de-čakov zeme druga, ki ga ovežejo sega od glave do cokl se zelenim brezovim kitjem. Na glavo mu poveznejo kapo, spleteno iz zelenja in pripnejo rudečo svatsko rožo, kakoršno nosijo kralitarji. Sega spre-vežejo se trtjem, opašejo se zvito trto opasovnico, za njo pa privežejo drugo, za katero ga vodita dva. Strti deležnik piskar svira na piščale, peti tuli na teršlikovo ali kostajnovo trobento, katero mora lepo zgla-siti, ta ti bira v košarico dare. Pred hišnimi vrati popevajo do darov, ondi malo poštentajo, na kar klepečejo ali izpopevajo dare in na konci zaijuhcajo. Ko so uže pri seh siisednih hišah izpopevati, Jurju kitje odvežejo in dare na troje enako raztatajo. Deležnikom se pridruži navadno več jurjašev, ki pa se nosijo mirno. Dare se použivajo na večer pri kresi, ki ga kurijo jurjaši na križanjih in skačejo prek ognja, da jih ne bo zima, pa tudi na Križevo. Ked so me deležniki se-brali za Jurja, so mi podati v roke kol, kateri je bit s cvetjem in ten-tami nakičen, na vrhu je bito nabodeno ztato jabuko, dečaka, katera sta me vodita, sta nosita naptetene vrbove šibe. Dandanes so prelepo vižo uže docela pozabiti, izpred vojne so jo popevate neke stare puce v kolu, no teh ni več, v semški fari sem vele jedina, ki Jurja sega iz-popevam. Jurjaši še hodevajo Jurja vodit ali poredko in samo kte-pečejo, reč so pozabiti in se drugo navučili od Vlahov.« a) = 72 Napev Zelenega Jurija. Pela Mara Magdičeva, 96 let, Kal n. Semičem, zap. 6./IV. 1931. čl- i Pr(5 - šel je d6 - šel je pr6 - šel d6 - šel pi - sa - ni zš - 16 - ni vu • zam, Ju - re c) i na ze - le-nem k6 - nji p6 ze - le-nem p6 - Iji. | • = 96 (declamando) mf ■ /---- i Daj - te mu daj - te, daj - te mu m!6 - ka, Jur-ja da-ro - vaj - te, ze - le - na mu o - bl6 - ka, riten. b2) Sostenuto /i 1 ' i • « E čj gridato C '-?0 „ ^ zgor., spod. 1U ton ■ S. i Haj, haj, haj! b<5 ti sk<5ro kij? PE ijtlh, ijuh, ijuhi!. Prošel je prošel pisani vuzam, došel je došel zeleni Jure na zelenem konji po zetenem polji. Dajte mu dajte, Jurja darovajte, 5 dajte mu mleka, zelena mu^obleka, dajte mu vina, da ga ne bo zima, dajte mu mesa, da se ne otrgsa, dajte mu špeha, da ga ne bo kreha, dajte mu jajec, da ga ne bi zajec, 10 dajte mu kruha, da ga ne bi muha, dajte mu soli za debele voli, dajte mu pogače, da mu noge poskoče, dajte mu masti, da bo vreden časti, dajte mu hajde, da se doma najde, 15 dajte mu pleče, da vam kaj ne reče, dajte mu krajcar, da ga n| bo šprajcar, dajte mu škudu, da ne pojde k sudu, dajte mu groš, da vam dojde još, haj, haj, haj! bo li skoro kaj? 20 ijuh, ijuh, ijiihi! Naglas ^ označuje težnosti glasbeno-ritmične metrizacije. Važna je pripomba Magdičeve: »Jure ni popeval ali so popevali štiri deležniki vsi v jen glas ne v dva. Od kraja in po darih je išlo počasu, dare pa so jako žurili.« Uvodne štiri vrstice so vsebinsko zaključena enota, ki se stilno kritično malo razlikuje od uvoda že navedenih variant. Prozodično metrična analiza da za a) in b): . I -^UU I J.^. I ^.uu I ^.Ji a) Organična vez z glasbeno-ritmičnimi vrednotami da za prve tri vrstice sledečo stilizacijo: a) J III b) i i i Pod vplivom preprostega pastirskega instrumentala (tuli, piščalk) se je utesnila kvaliteta in kvantiteta deklamatoričnega ritma in podredila me-trično simetričnemu, dosledno silabičnemu, ravnemu ritmu napeva. Zlasti velja to za tretjo vrstico, ki je posebno zanimiva tudi v meličnem oziru. Rekonstrukcija diatonične skale napeva da naturalistični arhaični tonski sistem, podoben dorskemu modusu z znižano šesto stopnjo (finalis d, do- minanta a,\ — hes): i i Spočetka niha melična črta dosledno okoli finale, nato se dvigne za terco, okrene v smislu plagalnega modusa v finalno klavzulo, ter sklene s sub-dominanto. Značilni okret, ki je v opreki s staro cerkveno koralno melo-diko, vse bolj pa sklep na subdominanti opravičujeta domnevo, da gre v našem primeru za arhaično naturalistični tonski sistem, in je zapisani napev redek primer starinske melodije, ki se je izjemoma ohranila. To-nalno podoben napev je zapisal L. Kuba 1. 1889. v Treh farah p. Metliki (L. Kuba, Cesty za slovanskou pisni II, 35, št. 29): Con moto. Zpev. Na pouti u Tri far. Slepec zpevak a houslista. m B= =tJ=tc Housle. Oj, po-slu-šaj-te vi, lju-di, po-šte-ne že-ne kak mu-ži! B X '77- JOT -77 Mezihra. m^ e^-jjif CJ-J1-5. j LUtO-h-j-rt 3Z Do-bro atd. •T • • m e- | TT 77^—'77 (Dalši slova ve »Slov. ve sv. zp.«, Pisne charvatske, č. 37.) Primer je nekritično zapisan, ker je besedilo dialektično površno, napev pa izumetničeno vtesnjen v 5U takt. Notiral sem guslarjeve speve na žežlju in v Pravotini: vsi takšni spevi so ametrične improvizacije pripovednih pesmi, koralno deklamatoričnega značaja, ki jih je nemogoče taktično opredeliti. Prozodično metrična analiza na moč razširjenih darov da tele ritmične variacije: u tipični metrum vrstic 12. vrstica 18. „ 19. „ 20. „ Elementarni plesni gibi, belokrajinskim jurjašem urojeni, ter njih preprosti, a tipični pastirski instrumental sta zahtevala sledečo ritmično stilizacijo instrumentalno-deklamatorične črte napeva: I I I Magdičeva mi je povedala, da so popevali 4 jurjaši, ko so jo šestnajstletno deklico vodili, pred hišami dvoglasno takole dari: c) Dare: i , Daj - te mu dšj - te, Jur - ja da - ro - vaj i te... Završek darov pa, da je bil vedno enoglasen: bi) Završek darov: ggfc m =3= .. daj te mu gr&š, da vam d6j-de j6š! Kratek sklep na značilni subdominanti je ritmično nevezan, metrično prav za prav neopredeljiv, ker gre za vsklike (mogoče reminiscentne ostanke nekdanjih interjekcijskih naturalizmov v obredni ekstazi). Zgoraj navedeno dvoglasje je primer arhaične ljudske diafonije (dve organični melični črti se iz enoglasja harmonično neodvisno razhajala in shajata v končno enoglasje). Dvoglasne diafonije (starejše kolede, kresne in ivanjske pesmi) in preprosti dvoglasni kanoni (obredne pesmi kresnic) v Beli Krajini dandanes še žive kot žive priče starejše, pristnejše stilne epohe belokrajinske narodne pesmi. Arhitektonsko se oblikuje navedeni napev v obrazec a b c b1 b2 č, kar je za preprosto inotivično raonotonijo, ki jo izpričuje belokrajinska narodna pesem v zadnji stilni dobi, atipična neobičajnost. Vsi, iz prošle epohe ohranjeni, zapisani primeri kažejo namreč arhitektonsko lice ne-periodične ali neredno periodične asimetrije, kar je v stilnem nasprotju z razvojno-starejšimi primeri litanijskega tipa aaaa, ali zadnjega, simetričnega tipa a b a b. Važen za primerjavo je kratek opis Zelenega Jurija z napevom in besedilom, ki ga je zapisal v Metliki Vinko Lovšin (brez označbe pevca in datuma): ,.. Tako danas domači pastiri u Metlici ne vode više ,Zelenog Jurja', več dodju Hrvati iz susjedne Vivodine, kao i o Novoj godini, kad dodju ,koledvati'. Dodju dvojica mladiča, jedan sa zelenom brezom, a drugi s košaricom te ,djače' od kuče do kuče. Kad su otpje-vali, dobiju na dar jaje, novac ili što drugo. Pjevaju ovu pjesmu: ——* y—> —4 - Fa-len bu-diBog! na-sta-lo je no-vo le - to, po-mo - zi nam Bog! Pro-šal je pro-šal pi-sa-ni va-zam do-šal je, do - šal ze-le-ni Ju-raj i-za lo-ga ze-le-no-ga, i-za mo-ra kr-va-vo-ga, do - ne - sel je .*____m_m_m___z.__*___3__m_m-m-*— - -ml—*->- -m-2-- f-i- tra - vi - eu, pe-danj du - gu mla-di - cu, sve se ki-te o-kle-ni-le sa - mo o - va ni, na nji se-di sva gospoda i Go-spo-din Bog. Dajte mu hrži, ki se doma trži, Dajte mu žita, ki se doma pita, Dajte mu hajde, ki se doma najde, Dajte mu pogače, da vam noga odskače, Dajte mu groš, da vam dojde još. Teško meni stati pred pošteni vrati. Nimam drete, ne smole, da bi krpal cipele. Dreta mi je v Ljubljani, šilo mi je v Metliki, Dokle to saberem, cipele razderem. Cipele su korduvan, kudaj noter, tudaj van. Haj, haj, haj, stara majko bu li kaj? Kad to odpjevaju pred jednom kučom, idu pred drugu i svatko im nešto dade ... (Sveta Cecilija 1925 sv 2 ) Običaj je opisan površno, besedilo pa je nekritično, ker ni zapisano dialektično. Dosledno dvodobni ritem, ki je vseskozi periodično simetričen, bi bil moral zapisovalec metrično opredeliti, če je slišal pravilno peti, o čemur pa dvomim. Triolni okreti so pristni narodni pesmi navedenega okrožja tuji, ritmične kvalitete na »Prošal je prošal... zeleni Juraj« ter na »travicu ... mladiču« so gotovo napačno vrednotene. Sledeči primer, ki ga je zapisal Anton Navratil v Metliki 1. 1878. in priobčil ter »razložil« Ivan Navratil v LSM 1. 1879., je primerjalno važen zaradi besedila, ki najpristneje dopolnjuje obredni uvod in sklep te, stilno kritično gotovo najmanj porušene variante tipa, ki ga hočem zaznamovati z A. (pastirska obredna igra): Stara majko, hvaljen budi Bog! Nastalo je novo leto, pomozi nam Bog! Sve su kite oklenile, samo jedna ne, Ona nije oklenila, kaj zelena nij. Na toj kiti sva gospoda i gospon Bog. Prešal je, prešal pisani vazam, Ovo je došel zeleni Juraj, Izza loga zelenoga, izza morja krvavoga. Donesal je, donesal lakat dugu mladiču, Donesal je, donesal pedanj dugu travicu, Po dalekom putu, po debelom gruču, Do kolena blatci, do ramena vodica, Po ravnom polju, na vranom konju. Dajte mu dajte, kaj premorete, Da Da Da Da Da Da Da Da Da Da Da Da te mu zobi, kaj se doma dobi, te mu hrži, kaj se doma trži, te mu hajde, kaj se doma najde, te mu žita, kaj se doma pita, te mu jaje, da vam Bog občuva janje, te mu soli, da budu debeli voli, te mu luka, da mu ne bu muka, te mu mesa, da se ne otresa, te mu pogače, da mu noga odskače, te mu groš, da vam dojde još, te mu dinara, da vam dojde vinara, te mu škudu, da ne pojde k sudu. — Dal'ki su mi puti, opanci su utli, Nimam drite, ni smole, Kaj bi krpal opanke. šilo mi je v Metliki, drita je v Ljubljani, Dokle to saberem, cipele razderem. — Oj kaj, stara majko, bu-li kaj? — Težko mi je stati Pred vašimi vrati. Kite = veje; okleniti = ojekleniti; vazam = vuzem; zob-i = oves; luk = čebula. Tako je Blaž Kos iz Novakov (na Hrvatskem) tri ure od Metlike, kbr. 10, župe Pribičke izpod sv. Križa, popeval v Metliki 24. apr. 1878 od hiše do hiše, noseč na kolcu nabodeno butaro cvetočih kit. (LMS 1879. 217—218. Isto var. ima Strekelj v SNP III, 136, št. 4991.) Navedene var. tipa A so bolj ali manj porušene oblike nekega stilno-razvojno mlajšega tipa B, ki so morale imeti širji obredni uvod s kratko formulirano sklepno prošnjo za obdarovanje. Dolgovezno naštevanje darov in rušenje prvotnega obrednega besedila je delo pastirjev, ki so iz pristnejše obredne pesmi stvorili podrejeni tip Ai, t. j. kesnejšo obliko obredne pastirske igre. Pri teh variantah je mogoče razlikovati štiri motive: a) obredni uvod, b) dari, c) opravičilo, ki se je v nekaterih var. spojilo z a) in č) sklepno formulo prošnje. Iz heterogene snovi navedenih primerov sije nekaj misli, ki so se od neznanega vzora tipa A ohranili slično starim rečenicam ali stereotipnim obrednim formulam. Takšni stavki so n. pr.: .. . »došel je došel zeleni Jurij« .. . . .. »ovo je došal zeleni Juraj« ... ali sklepna stereotipna formula prošnje: ... »oj kaj, stara majko, bu-li kaj« . .. (Navratilova var.) ... »oj, stara majka, bo li kaj« ... (Barletova var.) ... »haj, haj, haj! bo li skoro kaj«... (var. Magdičeve.) V var. Magdičeve dokumentira stereotipno obredno formulo zlasti finalnim klavzulam podoben pripev. V tej zvezi naj omenim tudi znamenito vrstico (var. Lovšina in Navratila): .. . »Izza morja krvavoga, izza loga zelenoga« ..., ki je bržčas ostanek starejše, pozabljene epske pesmi, ker nima z drugim besedilom Zelenega Jurija prave logične zveze. Ta stavek je zašel tudi v obredno koledo belokrajinskih kresnic, kjer ima z besedilom nekam logično, dasi nerazumljivo zvezo: ... Bog daj, Bog daj dobro - večer, za večerkom bote jutro! Za jutrom je tratornica, na tratorki hladna senca, na senci je postelica, na nji spava sinko Janko. Njegva majka rano stala, rano stala, tiho zvala: Stan se gore, sinko dragi, drugi tvojo rožo trga. — Naj jo trga, naj jo nosi preko toga zetenoga, preko morja krvavoga, preko morja, kraj Dunaja .. . (Obredna koleda kresnic, zap. na Hrastu p. Vinici, 1936.) Drugo, časovno stilno mnogo starejše besedilo Zelenega Jurija se je v neprestani improvizaciji narodnih pevcev v preprostih variacijah kopičilo ali krčilo okoli tipičnega jedra. Bolj in bolj racionalistično mišljujoče pastirje so predvsem zanimali nabrani dari, torej so to-takšno besedilo gostobesedno kopičili, prvotno obredno važno besedilo pa nehote krčili. Ohranila se je starejša rečenica ... »dajte mu dajte, Jurja darovajte« ... in pa (le v nekaj primerih) za pastirja važna priprošnja: ... »dajte mu jaje, da mu Bog občuva janje« ... (Navratilova var.) ... »dajte mu jajce, da vam ne pokolje jagnjet« .. . (Tomšičeva var.) Ta stavek določno spominja na danes že skoro mrtvo uvero belokrajinskih pastirjev, da je Zeleni Jurij »volčji pastir«, ki odkazuje na Jurjevo volkovom na križanjih (kriipotih), (»ked bodo lov lovili« (pov. M. Magdi-čeva). Da narodna vera sosednjih Karlovčanov ni bila drugačna, spominja pripovedna priča karlovškega seljaka: . .. »Na Jurjevo — pripovieda ondašnji seljak — saberu se vsi vuci na jedno mjesto, čekajuč sv. Jurja. Ovaj dodje na vatrenom jarcu te odredi svakom, gdje če lov lovit i što sve radit.« (Arkiv za p. j. VII, 239.) Sv. Jurij ščiti volkove vedno pred človekom in kaznuje onega, ki bi ubil volka na Jurjevo, s smrtjo, ali ga spremeni v volka. (Arkiv VII, 222—4.) Jurjevo je najvažnejši pastirski praznik. Ta dan morajo po starem narodnem običaju gospodarji obdarovati svoje pastirje z jajci in mastjo, živini skopuhovi, ki jih brez darov odpravi, mečejo jurjaši jajčne lupine, darovalčevi pa okrase rogove z zelenimi venci in pisanim kitjem. 2. Zeleni Jurij v črnomaljskem kolu-mostu Pa staroruski narodni veri ne zadavi volk niti ene stvari brez božje volje. ,Jegorij Hrabrij' jase na Jurjevo belega konja po gozdovih in daje volkovom ukaze, kje in kaj bodo lovili. Star ruski pregovor „mto y bojijo bb 3y6axb, to Eropift aa^b", (kar je v volčjih zobeh, to je Jurij dal.) (Afanasjev I, 709.) Gradivo navedenih var. tipa A določno osvetljuje pastirsko obredno koledo Zelenega Jurija in njeno kesnejšo obliko pastirske igre. Te jurjevske pesmi so že vse močno porušene, njih vsebina se da motivično razčleniti v spored: a) obredni uvod, b) dari, c) opravičilo, č) sklepna formula prošnje. Vsi zgoraj navedeni stilni momenti kažejo na stilno-razvojno mlajši, prvotnejši tip B, ki ga pa iz navedenega gradiva ni mogoče teoretično zasnovati. Ruski mitolog Afanasjev omenja v svojem obširnem delu »Poeti-českija vozzrjenija na prirodu« tudi našega Zelenega Jurija. Ta donesek nam pove, da so naši jurjaši po izvršenem kolednem obredu odvedli Jurija v bližnjo vodo okopat, uverjeni, da bo tako izprošeni dež rodovitno oplodil polja in šume. Slovenskega Zelenega Jurija navaja in tolmači Afanasjev takole: OiOBeHUH, npa3^HyH B03Bparb BecHbi, Ha3HaqaK)rb H3-b CBoeft cpeAH K)H0iiiy, KOTopbift o6H3aH"b npeacTaBJiHTb 3e.neHaro Eropa, onyTbiBaiorb ero cb Horb ao tojiobh 6epe30BbiMH 3-feTKaMH h KynaK>rb b"b pticfc — bo 3HaMeHie AOKfleBb^-b jihbhch, 3acTaB^HK)nj,HXT> sejieH^Tb nojih h poni,«. (Afanasjev I, 706.) Važen mitični moment dežnega (vodnega) češčenja je svojevrstno bistveno dopolnilo naših jurjevskih koled, ki tudi mitični pomen Zelenega Jurija določneje pojasni. Naši opisovalci so svojčas to okolnost ali prezrli kot nepomembno norčavost ali pa so ta običaj pastirji tačas (v letih 1850 do 1890) že morda opustili. Vsekakor tudi ta moment le dopolnjuje teoretični vzorec jurjevske kolede tipa A. Idealnemu, teoretičnemu vzorcu tipa B se približa jurjevska pesem, ki jo je zapisal v Gorici na Turovem polju 1. 1890. Comes de Turopolje Josipovič in objavil v »Archiv f. slav. Philol.« XII, 306—7 V. Jagič (glej tudi Štrekelj SNP III, 135, št. 4988): Dne pred Jurijevim, kakor tudi Jurijevega dne samega se zbere mladina, navadno deček in dve deklici, katerim se pridružijo radovoljno tudi drugi deležniki, ter gredo od hiše do hiše. Deček nosi iz rdečih robcev in trakov narejeno zastavo, bogato ozaljšano z zelenimi vejami, deklici pa imata v rokah več mladih šib. Pred hišo zapojo to-le pesem: Ovo se klanja zeleni Juraj — kirales, Zeleni Juraj, zeleno drevce — kirales: Zeleno drevce (v) zelenoj hali — kirales, Zelenoj hali, jukuni kapi — kirales, 5 Jukuni kapi, jubričkoj sablji — kirales, Ju(b)ričkoj sablji, u bačkom pasu —- kirales U bačkom pasu, u plavi hlači — kirales, U plavi hlači, u žutih čižmah — kirales. Kukuvačica zakukuvala — kirales, 10 U jutro rano v zelenem lugu — kirales, V zelenem lugu na suhom drugu — kirales, Na suhom drugu na rakitovom — kirales, Na rakitovom i na borovom — kirales, To mi ni bila kukuvačica — kirales, 15 Več mi je bila mlada nevjesta — kirales. Mlada nevjesta po gradu šeče — kirales, Po gradu šeče, deverke budi — kirales. Dever ne verek kako brajenek — kirales, Stante se gore, mlade snašice — kirales, 20 Pak nadielite nas djevojčice — kirales, Nas djevojčice, zelena Jurja — kirales! Sve su djevojke zamuž otišle — kirales, Samo ostala Mara djevojka -— kirales, Mara imala zlatu jabuku — kirales. 25 Puno gospode za jabuku drže — kirales: Komu jabuka, temu djevojka — kirales! Juri jabuka, Juri djevojka — kirales. Juraj utače u ra(v)no polje — kirales, U ra(v)no polje, u črne gore — kirales. Tu se nekoliko preneha in potem zapoje ta verz: 30 Dajte nam, dajte, kaj se kanili — kirales! Ko so pevci obdarovani, navadno z robci, pa tudi z denarjem, se zahvalijo s temi verzi: Aj zbogom, zbogom, vi dobri ljudi — kirales, Mi vam hvalimo, aj Bog vam plati — kirales! Kirales = kyrie eleison; jukuni = i u kunji; jubričkoj = i u britkoj. V 18. je Dever ne verek nerazumljeni Devet deverek. Enakomerni deseterci potekajo v dosledni izoritmiji. Značilno mono-tonijo soustvarja arhitektonska oblika litanijskega tipa A A A A, ki jo le navidezno moti vsakokratni pripev kirales. Z izjemo tistih vrstičnih parov, ki uvajajo novo misel, so ostale vrstice grajene paroma izmenično-sime-trično : zastavek prve vrstice je nastavek drugi vrstici. Na žalost nam zapisovalca nista notirala napeva te prelepe jurjevske pesmi. Kadar jo čitam, se nehote spomnim na napev Magdičeve, ki se je tudi te pesmi medlo spominjala, češ, da so jo jurjaši peli podobno njeni, da jih je bilo več, ter da so se pojoč menjavali, kako pa, ni znala povedati. Ena od teoretično možnih variant napeva bi na podlagi njenega pripovedovanja znala biti tale: Zbor A odpeva zboru B: —•-m— --0-•- -e—- 1 Lf- O-vo se j bit-2 » ' * -4-—i-— kla-nja r ze - le-ni ■ f I Ju-raj - b* - ki - ra 1 les! —HI —L 1— i i r -sj—l * hI ze le-ni Ju-raj, ze-leno drev-ce — ki - ra - les! V nasprotju z uvodnim besedilom jurjevskih koled tipa A je obredni uvod te variante do 15. vrstice dosledno smiselno grajen, nakar se skoro neopaženo prične vezati z drugotnim — svatskim motivom. Ta motiv doseže v 28. vrstici višek, ki spominja določno na običaje zaroke, ko podari mlada v znak privoljenja ženinu rdeče (zlato) jabolko (J. Barle »Ženitvanj-ski običaji Belih Kranjcev« LMS, 1889, 70) oz., ko vodijo nevesto k poroki z zastavo, ki ima na osti nasajeno jabolko, v katero je zapičenih par pa-vovih ali petelinovih peres (Valvasor, E. d. H. K. VI, B, 302). Svatski motiv smiselno preide v obredni sklep, da brez naštevanja darov (A—b) in brez opravičila (A—c) sklene s kratko zahvalo za dari. Znamenit, docela nov in za tip B značilen mitični moment odkrijeta uvodni vrstici: Jurija-drevce, ki ga Jurij-kolednik bogato obloženega s kitjem in ozaljšanega s trakovi nosi in to tudi opeva. Poudarjeno je torej obredno češčenje drevesa, ki je z Zelenim Jurijem v mitično-organični zvezi. Vrstica 9 spominja narodne vere: Če kuka kukavica pred Jurjevim, prerokuje draginjo in zlo, ako pa zakuka na Jurjevo ali kmalu nato, oznani blaginjo in srečo (pov. Magdičeva, glej podobno slovaško uvero, ki jo navaja I. Navratil v LMS 1888). Moment dežnega češčenja ni določno označen, opisovalca ga nista opazila ali pa je bil ta čas (18!)0) že opuščen; bržčas pa je smiselno nakazan in zastrt v sklepnih vrsticah pesmi (28.—29.). O veliki starosti navedene var. pričajo nekatere skrčene besede in nerazumljen stavek, navedeni pod črto ter zlasti arhaistični stereotipni pripev .kirales'. S tem pripevom, ki je ohranjen iz staroslovenskega bogoslužja, nehavajo zelo redki primeri starih ,kirolejsov', t. j. starocerkvenih obrednih spevov iz dobe, ko je ljudstvo še v zboru odgovarjalo svečeniku. Vse navedene variante tipa A so zasebnega pastirsko-obrednega značaja, v vseh primerih koleduje dejansko le 3 do 5 jurjašev, ki odrivajo — po nekaterih opisih sodeč celo z določnim poudarkom (var. Tomšiča, Magdičeve) — druge deležnike od sodelovanja. Uvodni opis gornje variante nudi nov bistven moment: K Jurjevanju se ne zbero pastirji, temveč mladina; obredno koledo vodi trojica, ostali deležniki pa radovoljno sodelujejo. Kolektivni moment obredja je v tem primeru določno izražen, dasi je aktivni činitelj mladina in so odrasli izvzeti. Pravo kolektivno obredje, ki ga izvajajo odrasli fantje in dekleta, je lepo in pravilno opisal Joh. Kapelle v Carniolii 1. 1839. takole: 19 2* Das Friihlingsfest in Tschernembl. . .. Dieses Friihlings- oder Maifest wird jederzeit am letzten Sonntag des Monats April begangen. Kaum ist der nachmittagliche Gottesdienst beendet, so stromt die neugierige Jugend bunt durch-einander dem Orte zu, wo der am Vorabende zu dieser Festlichkeit gefallte, schlanke und entrindete Baum (Tanne oder Pappel) Iiegt, und der ein Gegenstand ihrer mehrtaglichen Diskussionen war. Rosen vverden gepfliickt, Kranze gevvunden, die man alsdann jubelnd an den nackten Baum befestigt. Auf die an den Baum befestigten Quer-holzer werden von Madchen, die hieran teilnehmen, verschiedenfar-bige Tiicher aus Seiden- und Bauimvollstoffen fahnenartig ausge-breitet, angebunden und der ganze Baum mit Ausnahme des unteren zum tragen bestimmten Teiles, mit Blumenkranzen und bunten Tii-chern so ausgeziert, daB derselbe ein iiberaus zierliches, buntes Aus-sehen gewinnt. Nur langsam bewegt sich der Zug unter Vortritt der Pfeifer und Hornblaser (diese Horner werden aus Kirschbaumrinde verfer-tigt), welche mit ihrer wilden Musik einen grellen Kontrast gegen die sanften Melodien der Madchen, die singend den Zug begleiten. bilden, indessen die zahlreich sich eingefundene Jugend und Zu-schauer jeglichen Alters und Geschlechts zum Jubel hingerissen und zur Freude aufgemuntert vverden. Dieser Zug gleicht einem Triumph-zuge, die dabei herrschende Frohlichkeit, Ungezwungenheit und Hei-terkeit ist so natiirlich, so volkseigfntiimlich, dali ich immer ein ver-gniigter Augenzeuge davon \var, und scheint kein Ende nehmen zu wol!en. Unter Jauchzen, Larmen und vvildem Horngeblase langt nun der Zug mit dem hohen Maibaum, worauf die buntfarbigen Tiicher von den Liiften gepeitscht flattern, in dem Stadtchen an. Der ganze Platz hat sich mit Neugierigen gefullt, die mit satirischer Miene das Arran-gement des Maibaumes entweder bekritteln oder gutheilden. In der Mitte des Platzes halt der Zug inne, die Pfeifer erschopfen sich in ihrer nationalen Tonkunst, die Hornblaser stimmen mit ihren zwei-stimmigen Instrumenten, so gut es geht ein; die Madchen erheitern hingegen mit Gesangen die versammelte Menge; auch Bajazzos fehlen nicht, die mit ihren Neckereien und Scherzen die lachenden Zuschauer unterhalten. Hat nun dieses Toben eine Weile gedauert, beginnt sofort das Berauben des Maibaumes. Zu diesem Ende wird derselbe an eins der hochsten Hauser gelehnt, die an den Fenstern harrenden Madchen losen die Tiicher und Kranze ab, zerbrechen die bunten Querholzer, und enden damit das ganze Fest. Noch darf nicht unerwahnt bleiben, dali hinter dem, unseren oben beschriebenen Maibaum begleitenden Zuge, jederzeit auch ein Bursche, von Kopf bis zu den FiiBen in griine Birkenzweige ganz eingehiillt, vom Orte der Maibaumarrangierung bis zur jenseits des Stadtchens befindlichen gemauerten Brucke gefiihrt, und von der Brucke scheinbar ins Wasser gestiirzt wird. Diesen in Zweige Ver-mummten, sowie den Maibaum selbst, nennt man in der Volkssprache ,seleni Juri' (griiner Georg). Wie schon viele altherkommliche Gebrauche aufgehort haben, ein Gegenstand der Volksbelustigung zu sein, so scheint auch das vorstehend beschriebene Friihlings- oder Maifest auch in dem Stadt-chen Tschernembl in Vergessenheit geraten zu wollen, da bereits ein Dezenium verflossen ist, seitdem gedachtes Friihlings- oder Maifest (Verfasser dieses wohnte demselben bei) auf diese Art gefeiert wurde. (Carniolia 1839., št. 1.) Jurjevanje se je po Kapellejevem opisu ta čas (okoli l. 1830.) obhajalo redno zadnjo nedeljo meseca aprila (26. oz. 27. apr.), kar sicer ne soglaša s praznikom sv. Jurija, je pa razumljivo. Niti kmet, niti obrtnik tačas malo znanega mesteca Črnomlja, ki je štelo 1. 1829. okr. 800 duš, nista imela na delavnik časa za takšno, tako važno svečanost. Po mnenju starih črnomaljk je bilo zbirališče jurjašev pri kapelici sv. Jožefa, ki je stala kraj gradiča na komendskem hribu (Podloga r, Kronika mesta Črnomlja in njega ž u -pe). Odtod se je pomikal po popoldanskem opravilu obredni sprevod v temle redu: A. Piskači in trobači (obramba). B. Drevo (maj) t C. Deček (zastrt v zelenje). \ Zeleni Junj- Č. Ženski zbor (priprošnja). Med grozilnim piskanjem in tuljenjem obrambne godbe na čelu sprevoda, blažilno priprošnjo sklepnega ubrano pojočega ženskega zbora in navdušenim vriskanjem mladine, prevzete mladoletnega veselja so privedli jurjaši dvoliko zeleno božanstvo svečanih korakov preko ,vavtare' (Fallthor) v mesto. ,Na plači' pred ,komendo' (vstan. 1655) so pričakali Zelenega Jurija zbrani meščani in vaščani iz bližnje okolice (predmestja Kolnik, Hrib, škadnje, Krstina), da zadružno proslave prihod pomladi. Ko je jaro veselje jurjašev prikipelo do viška, so prislonili drevo ob Stoničevo graščino, dekleta so ga osmu-kala in pobrala z njega zeleno kitje in cvetne vence, polomila pisane prečnike ter pobrala z njih robce in oterače — svečanost je minila. Tačas so vedli jurjaši Jurija v kitju po ,Farovški ulici' na kamniti most pod cerkvijo sv. Duha, da ga vržejo v Dobličico. Za ta obredni akt ima Kapelle v svojem opisu izraz ,scheinbar' (na videz), Mannhardt pa, ki navaja po Carniolii naše jurjevanje kot tipičen primer slovanskega drevesnega češčenja, ima dostavek, ki ga Kapelle v svojem poročilu ni zapisal: »Besondere Anerkennung findet ein Bursche, \velcher die Ver-\vechslung so flink zu bewerkstelligen weilJ, dali sie nicht bemerkt \vird.« Z navedenim opisom je dobila podoba obrednega jurjevanja realno obliko in tip B opravičeno potrdilo. Tipično značilni momenti te obredne oblike so: 1. Določni stalni kraji in čas posameznih obrednih prizorov (zbirališče svečanega sprevoda, višek obredja na trgu, obredni sklep na mostu, vse po popoldanskem cerkvenem opravilu zadnje nedelje meseca aprila). 2. Določna oblika in smiselna razpo-redba obrednega sprevoda: A. obrambna godba (proti zlovražnim silam), B. dvolik drevesnega genija: obredni maj drevo-breza, za njim v zelenje zastrt deček (antropomorfna oblika Zelenega Jurija), ki sta po ljudski uveri istovetna, C. ženski zbor (pobožna priprošnja). 3. Obredna ekstaza in osmukanje drevesa (obredna smrt starega božanstva). 4. Obredni sklep na mostu (že nekoliko zastrt simbolni prikaz smrti — vstajenja drevesnega genija v antropomorfni obliki, nakazan z momentom vodnega bajanja). 5. Majevo češčenje v prenesenem pomenu praznika pomladi v zadružni obliki (češčenje jurjevega maja — breze je v krajevnih okoliščinah dobilo prenesen pomen vstajenja pomladi; obred izvaja odrasla mladina, praznik pa obhaja zadružno vse ljudstvo). Za opazovanje in točno spoznanje tipa B se je ohranil le navedeni opis; prepotrebnega besedila obredne pesmi in njenega napeva Kapelle ni zapustil, ker ga bržčas ni zapisal, kdo drugi pa tudi ne. Primerjalnemu študiju bi utegnila uspešno služiti Jagičeva varianta ter napev Magdičeve, ev. moja teoretično postavljena poizkusna varianta. Z navedenim gradivom je izčrpana dosegljiva snov belokrajinskega Zelenega Jurija, zato z analitično metodo raziskavanja ni mogoče slediti njegovim prošlim razvojnim fazam. Toda, ker to obredje ni nekaj zgolj našega, temveč je bilo v pristnejši obliki drevesnega kulta eno najvažnejših religioznih obredij prehistoričnih indogermanskih rodov, hočem primerjalno induktivno osvetliti praosnovo Zelenega Jurija in njegovega mitosa. Jurjevo (Jurjev dan) praznujejo Slovani grškovstočne cerkve (pravoslavni in staroverci z zjedinjenci vred) ter štajerski Slovenci onkraj Drave po starem koledarju 23. aprila (5. maja), ostali Slovenci in Slovani zapadne cerkve 24. aprila na dan sv. Jurija. Splošno razširjena legenda o krščanskem sv. Juriju-vitezu, ki je baje pokončal strahovitega zmaja in rešil kraljičino Majo grozne smrti, je bila pred XII. vekom povsem neznana. Kristjani so pričeli stoprav tačas pridevati junaška dejanja nepozabne mitične osebnosti krščanskemu svetniku (Dr. J. Ev. Stadler, Vollstandige Heiligen Lexik II, 381). Ta mitični junak je bil brez dvoma Staroslovenom Zeleni Jurij, ki ga poznajo podobno vsi Slovani, le s to razliko, da Srbi n. pr. na T5ypljeB AaH ne vodijo Zelenega Jurija, in na Jurjevo-Gjurgjevo poleg Slovencev le kajkavski Hrvati. Podobno analogijo jurjevanja, ki je bilo med Malorusi v navadi še v prvi polovici prošlega stoletja, opisuje Afanasjev takole: B-b HtKOTOpbix-b M-bcTHOCTHX-b PocciH BbičnpaiOT-b Ha lOpbeBt AeHb KpacuBaro napra, oa-kBaioT-b ero bt> 3e;ieHb h KJia,nyTb eMy Ha r0^0By 6cuibiiiOH KpyivibiH nnporb, y6paHHHH uB-fe-raMH; ct 3aHOKeHHbiM-b 4>aKe^oM-b B-b pyK%, OH-b Hecerb stott. nHporb B-b no^e, a c/i-fe.ayiom.a3 3a HHM-b -rcvina AhBHu-b noeT-b B-b necrb KDpia o6pa,noBbiH n-fecHH, Tan-b OAXOAHT"b ohh TpHJKjtbi BOKpyr-b 3ac-feHHHbix-b HHB"b; nocjrb Toro pa3BOAHT-b Ha nc>Ao6ie Kpyra Kociep-b, ocraBJiHH B-b cpe^HH-fe ero nycToe M-kcro, Ky^a KJia,nyi"b npHHeceHHbift nHpor-b. Bc-fe yca>KHBaioTCH BC^-fe orHa, nnpyK>rb h A-kJiHT-b Me>Kny co6oio nHporb — TaK-b, HTo6bi Ka)KAOMy A0CTa^0Cb no KyCKy. (Afanasjev, I, 706.) Opis ruskega jurjevanja nas določno' spominja našega običaja; novost sta Jegorijevi insigniji — prižgana plamenica v roki, na glavi velik ,pirog' (podoben stari belokrajinski ,pogajnci') in važno dejstvo, da obhodi Je-gorij, vodeč za sabo dekliški ,horovod' (primerjaj naš ženski zbor), ki prepeva obredne pesmi, trikrat posejane njive. Ruski Jegorij je torej kmetov zaščitnik ter genij rasti in rodovitnosti. Podobno ruskim jurjašem, ki peko pirog na grmadi ter ga zadružno porazdele, kurijo belokrajinski jurjaši na Jurjevo ali na Petrovo kres, kjer pripravijo in porazdele zbrane dari. Jegorijevo obredno dejstvovanje dobro označuje tudi znan ruski pregovor: „ CBHTift fOpift no no™ xoA,HTb, xjiH6"b - jkhto poAHTb." (Afanasjev I, 705.) Sled za mitičnim pomenom Jegorij a (Jurija) vodi do staroru-skega božanstva Jarila, genija rodnosti in vse oživljajoče pomladi. Značaj Jarila (primerjaj z njim božanstva stgrm. Fro-Frowa, strim. Liber-Libera, stslov. Lado-LadaJ odmeva iz korena imena samega, ki je ohranjen tudi v nekaterih starih slovenskih besedah: j ar-, jar-iti, raz-jar-iti, raz-jar-jen, jar-ec, jar-ica, jaro leto (jasno, toplo leto), jara gospoda (novopečena, vihrava gospoda), jara pšenica (ozimna — zgodnja pšenica), jar-ko, t. j. žarko sonce... Pomen Jarila zdru- žuje po ruskih pojmih sledeče predstave: 1. pomladne svetlobe in toplote, 2. mladostnega zanosa in silovitega razmaha, 3. erotične stra-stvenosti, hotljivosti in plodorodnosti; vsi ti pojmi so nerazdružni z raznolikimi podobami pomladi in njenih burnih pojavov. Uvere o Jarilu in spomini nanj so dolgo živeli med Belorusi, ki so njemu v čast praznovali konec aprila veličasten ljudski praznik prve setve, o čemur priča sledeči opis: BocnoMHHaHie o flpHJi-fe coxpaHn./iocb >khb-ke bt> B'fe;iopycciH, rak ero npe^CTaBJiHKcrb mo^oahmtj, KpacHBbiMt h, n0fl06H0 0,a.HHy pa3-b-tSHOKimHMt Ha č-k/iom-b koh-fe H b"b St^OH MaHTiH; Ha ro^OBt y Hero b-fehok-b H3"b b6c6hhhx"b nOJieBbIX-b ub^tob-b, b"b jrkBOH pyKt aepjKHT-b oH-b ropcTb pwaHbix-b K^ocbeB-b, Horn 6ochh. B-b MecTb ero 6-fe;iopyccbi npa3AHyioT'b BpeMH nepBbix-b nockBOB-b (B-b KOHirfe anpt^a), Ara nero co6HpK)tca no ce^iaivrb A"bbynikh h, nsčpab-b h3t> ce6n o^hy, o/rfcBaiorb ee to^ho tak-b, nan-b npeACTaB^hetch Hap0/iH0My Boo6pa-»eHiio HpH.no, h caaiaiot-b Ha 6-fe^aro kohh. BoiKHX'b i^bidTOBTd. Ec,/1H bpemh 6biBaerb Teruioe h HCHoe, to ospn^ aTorb coBepuiaeTcn bt> hhctomt* nOJI"k — Ha 3aCi5HHHbIX'b HHBaX'b, B-b npHCyTCTBiH CTapHKOBT). X0p0B0A1> B03rjiamaeT-b n-fecHio, B-b KOTopon BOcn-feBaiOTCH Starin A-bama cra-pHHHaro 6ora, Kan-b OH-b xo,n,HT'b no CBtTy, nocTHrb po>Kb Ha HHBax-b h AapyeT,b juo^HM-b naAopo^ie: A rAstjK-b joH-b Haroio — tam-b jkhto Kanoio, A r^sijK-b jOH-b hh 3bipHe — TaM"b KO^acb 3apbBHue! (Afanasjev I, 441.) Obredni prizor Jarilu na čast se je v marsičem razlikoval od Jegori-jevega praznika, ki je po preteku cele epohe skromno nadomestil pristnejše obredje. Okrog izbrane družice, ki je sedeč na belcu bosih nog, odeta v belo haljo, ovenčana s pomladnim poljskim cvetjem, s šopom rženega klasja v levici predstavljala Jarilovo podobo, se je vilo kolo okinčanih deklet. Pod žarkim pomladnim solncem so igrali kolo po posejanih njivah v prisotnosti starejšin, opevajoč Jarilovo čudotvorno silo: Kamorkol on stopi -— se kopičijo snopi, kamorkol le trene — klasje v cvet odene. Z Jarilovim češčenjem, ki je bilo prvotno praznovanje pomladne setve, so se pričela vezati kesneje obredja drugih letnih časov, n. pr. Jarilov pogreb. Ta obred je bil praznik žetve, ko je sonce v zenitu, ko se dan obrne in se v prelogične predstave preprostega rodu ukrade skrivaj prva slutnja puste zime in njene podobe — mračne smrti. Za Jarilovim pogrebom so nosili ogromen falus, ki so ga pokopali med glasnim žalovanjem navzočih žensk. Ta običaj so si lastili zlasti stari finski in sorodni azijski rodovi o priliki svojih religioznih pogrebnih ceremonij. V nekaterih krajih Rusije so bile po pogrebnih obredih v navadi tudi bakhanalične orgije, združene z razuzdanim pijančevanjem in divjim popevanjem. Vino, med, dež so mistično-prelogičnim predstavam simboli božanstvenih nadzemeljskih orgij. V to predstavno sfero spada tudi pijano popevanje ter vsa oglušujoča, dražeča kultična glasba piščali, tulov, bobnov in p. Da so neke stare rodovine kamskih bolgarov (volgarov) prispodabljale človeško vodo in moško seme z dežjem in to uporabljale kot bajno sredstvo za ja-kost in rodovitnost, priča njihova izpoved sv. Vladimiru: ynoao6^ehie aojkah my>kckomy cbmghh h mectbobame 4)ajunoca npHBC.iH K"b TOMy cyeB-fepHOMy, Hcno;iHeHHOMy HpaBCTBeHHaro 6e3_ o6pa3ifl o6pfl,ny, o KOTopoMb ynoMHHaeTCH Bb /rbToriHCH HecTopa — bt> pa3cka3t o 6o;irapaxb, npHXOAHBLunxb kt> cb. B^aam«ipy: „cn 60 OMblBaiOTb OXOAbI CBOH, nOJIHBaBIIie BO HOJO, Bb pOTb B-IHBaiOTb h no čpajrfc MamioTCH, noMHHafOTb BoxMHTa; TanoJKe h jneHbi nxb TBopaTb Ty®e CKBepHy, h hho nym,e otb coBKyruieHbH My)KbCKa u )KeHbCKa BKyii]aioTb. Ch oibiniaBb Bo^oziHMep-b njnoHy Ha 3eM;no> pen-b: He^iHCTO ecTb a^o!" ... . T r (Afanasjev I, 447.) Napoj ali umivanje z medom in mlekom (preneseni simboli dežja) v ljubezenske namene je veljalo v prošlih dobah priprostemu Rusu za greh, o čemur priča rokopisni zbornik o pokorah iz XVI. stl.: „rp-fexb eCTb MbIBIIJeCb MOJIOKOMb H JIH Me^OM-b (H MOJIOKO, H MeA"b CHMBOJlbl DOJKAH) H AaBUIH KOMy I1HTH MHJIOCTH AJIH — OnHTCMbH 8 HeA"bJib n0KJi0H0Bb no 100." .,, . . , .„, (Afanasjev I, 448.) Ker so se vsi ti običaji in navade prenesli na Jarilovo praznovanje, ki ga je ljudstvo začelo po svoje izrabljati, se je obrnilo delovanje duhov-ništva v prvi vrsti proti temu prazniku. Krščanskim propovednikom se je z doslednimi protesti posrečilo zatreti prvotno Jarilovo češčenje, ki je polagoma prešlo v zgoraj opisani Jegorijev obred. Spomin na jurjevsko roso pa se je določno ohranil v starem pregovoru „IOpiH pocy cnycTH^b". (Afanasjev I, 705.) Po ruski ljudski uveri je rosa ,nebesnoje moloko' (nebeško mleko), ki ima to čudodelno moč, da kravam mleko množi. V pre-logični predstavni sferi je preprosti kmet ta bajni učinek prenesel tudi nase, kar je ustvarilo poseben tipičen običaj. Na dan sv. Jurija se valjajo ruski kmetje zarana po poljski rosi, da bi bili ,močni in zdravi kakor Jurjeva rosa', drugi dan začno sejati jaro žito (pomladanska setev): Ha BeuiHift lOpbeB-b aeHb no Bceft Pycn (vijoKarb Ha naujHHX"b mo^e6hbi h okpon;ihiorb hxt> cb. boaoio; bt> Ty^bckoft ry6. mo-jie6hbi cobepmaiotch y ko^oaueb-b, cb kotophmh bt> r^so^afirneh jpeBHOCTH CpaBHHBaJIHCb AO)K^eBbie hctohhhkh = TyqHJ paHO no yTpy KpecTbHHe KaTaiOTCH Ha HHBaxT. no pocfe, mo6bi „6biTb CH^bHbiMH h 3aopobmmh, KaK-b lOpbeBa poca", a Ha jpyroft ^eHb HaiHHaiorb cfejITb npoBbie X^t6a. (Afanasjev I, 705.) Malorusi polivajo na ta dan pastirje z vodo, da bodo krave obilo molzne. Podobno analogijo srečamo na našem jugu: srbske devojke se valjajo na fiurdev dan pred sončnim vzhodom po rosnih livadah, češ, da ni boljega za zdravje, a srbski seljak se raduje božičnega snega in vedrega Bordevega dne: „Bor Te canyBao Be^pa čomHija, a oČJianHa Tbypi]eBa AHe." (Srbadija 1876, 12.) Hercegovke se ta dan zarana kopajo, da bi bile lepe, po rosni travi pa se valjajo, da bi se še to leto udale. (Srbadija, 12—25.) Češki in slovaški kmet verjeta, da je do Jurjevega vsa voda strupena, zato se dotlej ne smeš kopati; tega dne preide strup na žabe in kače, in je voda do sv. Lovrenca (JO. avg.) zdrava, potem zopet strupena in škoduje človeškemu telesu, šele na Jurjevo da smejo kače izpod zemlje. (Grohmann, Aberglauben und Gebr., 51, 326.) Da je moralo biti vodno bajanje ohranjeno med Slovenci razen v Beli Krajini tudi še drugod do polovice prošlega stoletja, priča Mannhardtova splošna pripomba o slovenskem jurjevanju in pa jurjevska koleda (po dialektu sodeč nekritično zapisana koroška nar. pesem): »In manchen Gegenden (Slovenije) badet man aber den lebenden griinen Georg selbst in einem Flusse oder Teiche und zwar in der ausgesprochenen Absicht, damit er durch Regengusse wahrend des Sommers Felder und Fluren griinen lasse. An einigen Orten treibt man auch das Vieh bekranzt aus dem Stalle und singt: Zelenigo Jurja vodimo, Zeleniga Jurje spramano, naj naše čede pasel bo, Ce ne ga w' vodo sunemo. (Mannhardt, der Baumkultus, 314.) Med Slovenci in Hrvati je ohranjenih še izdatno število uver, čarovnij in jurjevskih vraž, ki so že deloma porušeni sledovi ali zgolj spomini na nedavno drevesno češčenje, vodno bajanje oz. čare. Na vrata, ki vodijo v dvor, na hišna in hlevna vrata ter na plotove stav-ljajo pred Gjurgjevim dnem ,trnjavke' ali ,ščipkovec', tam ,nebo prešla nikaka grdoba, neprijatelj ali vračara'. (L. Ilič, 1864, 126—7.) Slovenski pastirji obešajo na Jurjevo trnjeve vence in križe na plotove, hlevne in hišne duri, gospodinje pa jih poškrope s trikra-ljevsko vodo. Po starem je gnala gospodinja ta dan krave skozi vso vas sama na pašo, da bi zavistna soseda kravam ne urekla; če udariš z mokro brezovo metlo najprej svojo kravo po vimenu, nato pa sosedovo, prevzameš sosedovi mleko. Vedeževalci in copernice zbirajo na Jurjevo zdravilne trave in lečne zeli pred sončnim vzhodom, dokler leži jutranja rosa, ko jih sonce obsije, zgube svojo moč. Pred Jurjevim se ne kopaj, ker preži vso zimo dotlej hudič v vodi, da te potegne podnjo, ta dan pa se okoplji prvič, preden zašije sonce, da boš zdrav in močan; studenčnica na Jurjevo pred soncem zajeta, je bajna voda. Na Jurjevo se rujejo polži in mravlje, če zmaga polž, bo huda suša, sicer bo deževno vreme. (Povedala M. Magdičeva.) Pregled gradiva in mitološke literature o drevesnih in vodnih obredjih (Afanasjev, Mannhardt, Frazer) dopušča sklep, da je mistično prelogična predstava o človeku-drevesu, ki je bila lastna nordijskim rodovinam starih Skandinavcev, Rusov in severnih Germanov, globoko zasidrana v njihovih religijah. Od predstave o čisti istovetnosti je prešel preprosti človek do demonske podobe sv. drevesa ter končno do dvolične oblike drevesnega genija. Na tej osnovi so se pričeli oblikovati bolj ali manj slični miti, ki pa so odgovarjali značajnosti preprostih ljudstev. Svojsko češčenje drevesnega božanstva je ostvarilo Rusom Jarila - Jegorija, Nemcem Pfingstnickelja, Francozom Pere May-a, Angležem Lady of the May, Slovencem Zelenega Jurija. Ponekodi sta se ohranili obe obliki hkrati, t. j. drevo in njegova antropomorfna oblika kot eno, dvoliko božanstvo (breza in zastrti deček kot istovetno božanstvo Zeleni Jurij), drugod so drevo opustili in je ostala zastrta človeška podoba (zadnje oblike Jegorijevega češčenja ali Belokrajinske jurjevske kolede). Kar je bil Nemcem in Francozom maj (majsko drevoJ, to je bilo Rusu ali Slovencu obredno drevo breza. Belokrajinski Zeleni Jurij se tedaj v primeru drevesnega in vodnega češčenja oslanja na nordijsko mitično sfero in je v svoji najmlajši obliki (tip B) prilična analogija ruskega Jarila-Jegorija. Iz dejstva, da se je ohranilo Jurjevo obredje po starem (tip B) še v prvo polovico prošlega stoletja, pastirsko jurjevanje (tip A ter njegove porušene oblike podtipa Ai) pa noter v današnje dni, sklepam, da je bilo jurjevanje poleg kresovanja starim Slovenom — Slovencem Belokrajincem eno poglavitnih religijskih obredij. Prava kresna ali ladarska doba je pričela na Jurjevo in nehala na Ivanje (2i. apr. do 24. jun.J; jurjevanje — nastop pomladi — praznik prve setve je svečan uvod v znamenito kresovanje. Ker se prvobitni govor starih Slovenov, ki so naselili ozemlje med Dravo in Jadranom, ni bistveno razlikoval od praslovanskega jezika, velja isto tudi za njihove običaje, verstvo in religiozna obredja. V svoji novi domovini so zadeli barbarski Sloveni ob drugačno kulturo in civilizacijo tamkaj vrojenih in vdomačenih tujih plemen, s katerimi so se začeli spajati ter v marsičem spreminjati svoje prvobitne življenjske osnove. Kakšne so bile one tuje religije, katerim božanstvom so bila posvečena verska obredja, ali je bilo katero njih analogno ali podobno staroslovenskemu češčenju Jegorija - Jurija? Geografsko je Bela Krajina najožje povezana z zgornjim jadranskim Primorjem, dinarskim Krasom ter srednjim in spodnjim Po-savjem in Podravjem. Ker se je med novomeško kotlino in Belo Krajino v dobi selitev širil močan, neprehoden gozdni pas, je moglo dobivati to ozemlje prvi dotok slovenskega prebivalstva le od preko Kolpe. Najstarejše slovenske naselitve so nastajale ob japodskih se-liščih in gradiščih ter ob antičnih cestah. Tamošnji predslovenski prebivalci, ilirsko pleme Japodov, ki so se spajali s kesneje priseljenimi Kelti v keltsko-ilirska plemena, so bili nosilci latensko-hall-stattske kulture. Rimljani so okrog 40. pr. Kr. to ozemlje zasedli in romanizirali, toda se je po ilirsko-keltskih selih jezik, fizična in duhovna kultura ohranila dolga stoletja, ter se je ljudstvo držalo starih božanstev z domačimi imeni in svojevrstnih verskih obredov preko vseh invazijskih dob in selitev prav do že krščanskih Slovencev in Nemcev. (Kos, Zgodovina Slovencev.) še dolgo pod rimskim gospodstvom, ki se zadevam, ki niso nasprotovale njegovim državnim interesom, ni protivilo, je domače ljudstvo in ž njim spojeni .Rimljani* gradilo svoje velike nadgrobne gomile v slogu predrimske dobe. Iz te dobe so se ohranili žrtveni kamni z napisom ,Deo Silvano' ki je bil kot božanstvo gozdov in živine zaščitnik ilirsko-traških pastirjev ter vrstnik grškega Dioniza (Bakha) ter rimske Dijane (Frazer, The Golden Bough.) Še v predzgodovinski dobi se je razširil dionizijski kult po vsej Grčiji, kjer so slavili Dionizovo vsako leto v pomladanskem mesecu elafeboli-ju (marec-april) in to polnih pet dni (8.—13.). Njegova prava domovina je bila južna Tracija med Hebrom (Marica) in Aksi-jem (VardarJ, kjer so poznali to božanstvo pod imenom Sabos, Sa-bazios ali Bassareos, ter častili v njem gospodarja duš, vladarja vseh umrlih, ki redno biva pod zemljo pri duhovih, vsake dve leti pa se vrača med ljudi. Njegov prihod (epifanijo) so Tračani obhajali z divjimi orgijami. Ponoči, ob plapolajočih baklah, razvneti od divje obredne glasbe medenic, kotlov in piščali so se gnali pijani čestilci Sabosa, večinoma ženske, odeti v srnje kože, razmršenih las, v rokah kače in z bršljinom ovite tirzove palice preko gorskih planot, trgajoč in zauživajoč surovo meso daritvenih živali, dokler niso omamljeni v blazni ekstazi popadali. To prevzeto božanstvo so Heleni preimenovali v Bakha, orgije naj bi predstavljale njegovo spremstvo f&iaaog) bakhantov in bakhantk, cilj omamljenja pa jim je bila tesna združitev duše z bogom (ev-ti-to-, ev&ovdaG/ios), entuaziazem. Resneje so v Bakhu - Dionizu častili božanstvenega darovalca vinske trte, zaščitnika vse zemeljske rasti, ki mu je bila posvečena pomladna epi-fanija. V ladji na štirikolesnem vozu je vlekla truma v silene opravljenih mladeničev Cs konjskimi ušesi in konjskim repom J tovariša v Dionizovi krinki, ovitega v zelenje, v eni roki vinsko trto z mladikami in grozdi, v spremstvu dveh silenov, svirajočih na dvojno piščal. Temu narodnemu običaju se je pridružil še pastirski običaj arkadijskega Hermesa ('Eofifj<; vufiioi). Vsako pomlad so arkadski pastirji, napravljeni v gozdne satire, prihajali z arkadijskih brd v atijsko ravnino, predstavljajoč in časteč s svojevrstnimi plesi in pastirskimi spevi ob spremljanju žvegelj svoje podzemsko božanstvo (%9-uvios), zaščitnika pašnikov. (Rohde, Psyche.) Traško - arkadska obredna običaja sta podobni analogiji starosloven-skega jurjevanja. Bržčas je bilo traško češčenje Sabosa lastno vsem traško-ilirskim plemenom, torej tudi belokrajinskim ilirskim Japodom. Staro-slovenski priseljenci so mogli tako od svojih japodskih prednikov, s katerimi so bili v ozkih življenjskih stikih, prevzeti marsikak obredni moment in dodati in predrugačiti katero značilno potezo svojega pristnega pomladnega obredja, ki je bil tujemu analogen. V mislih mi je daritveno jagnje, ki je pri vseh Jugoslovanih značilen obredni moment jurjevanja (abstrahiram tu od kesnejših vplivov krščanske vere), rdeča svatska roža, ki zasluži posebne pozornosti (kralitarska roža ter peterokraka rdeča zvezda i. p.) ter svojevrstna glasbila (strančica, enojna, dvojna piščal, diple). Spominjam na napev Magdičeve, ki ne glede na značilni arhaistično-natu-ralistični modus predstavlja zabrisani kirolejs, kar je oboje mnogo bližje vplivom balkansko orientalske glasbe nego severovzhodni praosnovi. V svoji razpravi o grški drami vidi dr. J. Debevec v našem Zelenem Juriju Dioniza in njegov zbor z dvopiščalkami (Jahresbericht d. k. k. I. St. Gymn. zu Laibach, 1913: dr. J. Debevec, Grška drama). Da so se morali stari obredni običaji — med njimi je bil gotovo eden najvažnejših jurjevsko obredje — držati v pristni obliki v Beli Krajini vse do prvih misijonskih prizadevanj pokristjanjenja in bržčas še dolgo potem, nam priča ustanovna listina črnomaljske župe iz 13. stoletja. Gospodje Višnjegorski, v sorodstvu s krško grofico Hemo in preko nje s pl. Svetopolkom, so razširili meje Krajine — Kranjske preko Gorjancev v današnjo Belo Krajino, ki je do srede 12. stl. v političnem oziru spadala pod hrvatsko državo. Od osvojevalcev Bele Krajine se je Albert Višnjegorski v zadnjih desetletjih 12. stl. upal celo preko Kolpe daleč v hrvatsko zemljo, bil pa je odbit, tako da je okoli 1. 1200. Kolpa od kočevskih gozdov do podnožja Gorjancev postala mejna reka med Hrvatsko in Kranjsko. Politični osvojitvi sledi v prvi polovici 13. stl. še cerkvena aneksija pokrajine, ki je bila dotlej poslušna zagrebškemu škofu. Oglejski patriarh Bertold je 1. 1228. osebno prišel v Belo Krajino in uvedel v deželici oglejsko cerkveno organizacijo: pod farno cerkev sv. Petra v Črnomlju spadajo 4 podružnice (prejkone Metlika, Podzemelj, Semič in Vinica), ki jih je Sofija, hči belokrajinskega osvojevalca Alberta, bogato obdarovala. (Kos, Zgodovina Slovencev, 144.) V ustanovni listini od 1228. 1., 18. okt. (Arhiv nem. vit. reda na Dunaju) potrjuje patriarh Bertold, da je na prošnjo vdovele Sofije, mejne grofice istrske, posvetil novo cerkev v Črnomlju ter ji pridružil 4 podružnice na Metliškem z namenom, da pripelje ondotno ljudstvo iz poganske teme v krščansko vero: ... Hinc est, quod nos Bertholdus dei gratia sancte Aquilegensis ecclesie patriarcha presentium ac posterorum notitie declaramus, quod nos iustis et rationabilibus peticionibus predilecte sororis nostre Sophie deo devote marchionisse Istrie inclinati, quod divina dispo-sitione carens herede de carnius propagatione procedente Christum filium virginis heredem sibi salubriter preelegit, populum in regione, que Metlica dicitur, existentem errore cecitatis involutum et ritum gentilium quodammodo imitantem gremio ecclesie nostre utpote in conterminiis nostre diocesis constitutum a vero ovili errantem ad viam reduximus veritatis, statuentes in eadem provincia in loco, qui dicitur Schirnomel, consecrari ecclesiam in honore sancti Petri prin-cipis apostulorum, adjungentes eidem ut de ratione matris et magistre quatuor ecclesias in gremio eiusdem sitas, ipsam filiali affectu devotius respitientes« .. . (Danica 1905, 366.) Morda bi se dalo iz natančnejših revizijskih in župnih poročil dognati, kakšne vrste slepota je obdajala tačas naše belokrajinske Slovene, in kakšne obrede vrojenih domačinov (ilir. Japoclov) so posnemali. Za raziskavo staroslovenskih obredij v Beli Krajini bi bila ta poročila bržčas edini in točni vir. Posebno značilen moment, ki spremlja jurjevanje vseh Jugoslovanov, zlasti po južnih predelih, je daritveno jagnje, ki je pogansko-obrednega značaja; pravoslavna cerkev je običaj tolerirala in dovolila blagoslov. Bolgari koljejo jagnjeta stoprav na Jurjevo, pri čemur molijo obredne molitve, jasno spominjajoče na stare poganske žrtvene običaje. Vsakemu za klanje odbranemu ovničku polože na glavo venec iz svežih cvetic in zeli, na roge mu prikapajo prižgano voščeno svečo in kade okoli njega s kadilom. (Karavelov, 211—2; Afanasjev, P. V. I, 708.) Mnogi Srbi, zlasti vzhodni, pred Jurjevim ne jedo jagnjetine, na Jurjevo pa vsakdo gleda, da zakolje jagnje. Tega običaja se drže baje celo mohamedani. V okolici Timoka prižene sleherni gospodar na Jurjevo pred cerkev ovniča, kjer mu na vsak rog prilepi svečico. Po cerkvenem opravilu jim svečice prižgo, pop pa jih med molitvijo blagoslovi. (Vuk, srpski rječnik, 156.) Podobna navada je udomačena pri Hercegovcih in Črnogorcih, med Hrvati je še deloma v navadi, v Beli Krajini se je le še spominjajo. Posebne vrste analogijo z Zelenim Jurjem nam prikaže starodavni dalmatinski Prpac. Kadar je zavladala v Dalmaciji in v Kotorju pomladna suša (velika žega), se je zbralo nekaj mladeničev, ki so hodili (od Gjurgjevega do Petrovega dne) od hiše do hiše z zelenimi vejami in cvetjem v rokah, plešoč in popevajoč priprošnjo pesem za dež. Najstarejši, ki je vodil ,prporuše', se je imenoval Prpac, ki so ga ovijali z dračjem in ovijalkami. Plešoče pevce so polivale žene pred hišami z vodo pazeč, da polijejo predvsem Prpca. Ko so izpeli pesem, morale so jim gospodinje darovati vina, soli, sira, smetane, masla, jajc itd.; kar so bili prejeli v dar, so na večer povžili, kar je preostalo, porazdelili. Prporuše so popevale pred hišami tole obred-nico: Ce je gospodinja zelo stara, jo nagovore z majko mesto s striko (strinja), zelo mladi reko snašo ali nevo (snašica ali nevesta). Prporenje =■ ribja drst, prporiti se = drstiti se. (Vuk, Rječnik, 634.) Obred in obrednica nam nudita svojevrstno analogijo jurjevanja, ki določno prikaže antropomorfno obliko Zelenega Jurija, toda poseben, tipičen način vodnega bajanja, ki je bil lasten starim grškim otroškim dežnim koledam ,pirperunam' vqx>iqovvo.), rumunsko-sedmograškim ,papalugam', bolgarskim ,djuldjulam' oz. ,perperu-gam', srbohrvatskim .dodolam'. (Afanasjev, Frazer, Mannhardt.) Vse te tako zvane dežne kolede (dodolice) — z izjemo dalmatinske tipično jurjevske kolede — so se bržčas odcepile od prvotnih obredov prve setve (jurjevskih obredij) ter dobile svojevrsten obreden značaj, kakor n. pr. belokrajinske .kresnice' (priprošnjice poljskega blagoslova). še v prvi polovici prošlega stoletja so jih polivali z vodo, ko so hodile ,ladat' od Duhovega do Ivanjega okrog hiš; takrat so jih zvali ,lada-vice', njihove pesmi pa ,ladanjke' (povedala M. Magdičeva). Bolgari imenujejo Djuldjulo - Perperugo ne le deklico - kolednico, temveč i dušo - veščo, ki se skriva v njej. Preprosta prelogično-mistična podoba golega telesa (dodole se slečejo do golega) je duša, zelenega dodolskega nakita pa podoba človeškega telesnega oklepa. Ta preprosta predstava in pa pomen besednega korena določno govorita za plodnostni in rodnostni moment, v antropomorfni obliki upodobljenega vegetacijskega genija. Primerjalno opazujoč slične in sorodne obredne običaje, ki so bili v prošlih dobah med Slovani in drugimi indoevropskimi narodi v navadi ter so ponekod še danes ohranjeni v drugotni obliki, dobim tele osnovne misli. Prporuše hodile, Terem Boga molile, Da nam dade kišicu, Da nam rodi godina, I šenica bjelica, I vinova lozica, I nevjesta djetiča Do prvoga Božiča. Daruj nama, striko naša, Oku brašna, striko naša, Bublu masla, striko naša, Runce vune, striko naša, Jedan sirčič, striko naša, šaku soli, striko naša, Dva tri jajca, striko naša. Ostaj s Bogom, striko naša, Ko j a si nas darovala. Barbarski rod Slovenov je po naselitvi Bele Krajine ohranil še dolgo časa svojo staro vero, verska obredja in običaje. Kakor vsa pastirsko - poljedelska ljudstva so tudi oni praznovali svoja najpomembnejša obredja v kresni dobi, ki se je pričela s praznikom prve setve in zaključila z žetvenim obredom. Oba obredna mejnika bogo-služne dobe sta bila posvečena vstajenju in smrti božanstva plodo-rodnosti, vrhovnega priprošnjika in zaščitnika pastirsko-poljedelskega življenja. Njegovo ime in kar je bilo ž njim pomembno zvezanega, se za prvih dob ni bistveno razlikovalo od onega, kar se je v pradomovini pristneje in trajnejše ohranilo med Belo- in Malorusi. V novi krajini so se Sloveni stikali in polagoma spajali s keltsko mešanimi ilirsko - japodskimi domačini, katerih kultura je bila starejša, najbrže tudi naprednejša, njihovi verski obredi ustaljeni in urejeni. Pradedje Belokrajincev so pričeli na svoj način posnemati v osnovi sorodne, po izrazu tuje bogoslužne obrede domačinov bržčas začetkom tega tisočletja, gotovo pa stoletje pred prihodom oglejskih misijonarjev. Tako je tudi obredje prve setve, ki se je dotlej znabiti že spojilo z žetvenim obredjem, izgubilo dokaj svoje nordijske pristnosti in privzelo v orijentalsko-balkanski mitični sferi novih, tujih značilnosti. Staroslovenski Jarilo*Jegorij je dobival satirske poteze Sabosa-Dioniza, kar pomen j a neke vrste renesanso, a tudi občutno zastranitev od svojske praosnove. Zgodovinski razvoj Bele Krajine, neprestane politično - verske borbe in prevrati ter udori tujih kultur so določno vplivali tudi na preobrazbo Zelenega Jurija, ki je doživel s prihodom Uskokov morda svojo poslednjo renesanso. Dotlej najbrže dosti pristno obredno besedilo in glasbo so nadomestili ali prekrili tuji, slični vzorci in drugotni motivi, ki jim moremo slediti v predmetnih zapisih. Od starodavnega obredja prve setve, posvečenega božanstvu plo-dorodnosti, se je preko zadružnega majskega obreda, ki je bil v navadi še v prvi polovici prošlega stoletja, ohranilo današnjim Belo-krajincem le še skromno pastirsko jurjevanje. 33 3 METLIŠKO KOLO Metliškega kola, ki se pleše vsako leto običajno na velikonočni ponedeljek po večernicah na .pungertu' pri cerkvici sv. Martina zunaj mesta, letos niso mogli plesati zaradi slabega vremena. Običaj je še živo ohranjen in se vrši razen na ta praznik navadno tudi na Belo nedeljo. Zdi se, da so obredje, ki poleg svojevrstnega kola organično združuje še 5 različnih iger, opisanih v sledečem odstavku, od nekdaj v splošno zadovoljstvo izvajali le tedaj, če je bilo v Metliki za to zadosti ,dekličev in fantičev', predvsem pa za narodne običaje vneta, spretna ,vojarinka' •— dobra plesavka in pevka. Zavoljo točnejšega popisa tega znamenitega obredja (glej spored slik!) in primerjave najnovejše variante z onimi starejših zapisov je izvajalo 12 metliških parov pod vodstvom vojarink Marice \Veissove in Vide Barletove v nedeljo, 12. julija t. 1. celotno obredje kakor običajno takole: Zgodaj popoldne so se zbrali kolaši na dvorišču Metliške graščine v belih narodnih nošah. Treba je pa tudi dosti truda, da je ,gvant res liep bi£t' in imajo zlasti ,dekliČ9' s škrobanjem in likanjem dosti dela ves teden. Ko stopi vojarinka med nje, je tedaj njena prva reč: »*ote maio sam, da se mo kej, zmenle ot kota! kej so vam vaše gvante se v redi, at ste se feist sfiksale?« Ko je ogled gotov in posveti pri kraju, ukaže vojarinka: »zej pa valei sam, da vas peten na zbirališče, potlej gremo na piingart kota jegrat!« Ob levi strani ceste Metlika - Novo mesto, par sto korakov iz mesta, stoji na nizkem gričku stara opuščena romarska cerkvica sv. Martina (komenda nem. vit. reda je z dovoljenjem ljubljanskega knezoškf. ordin. prepustila objekt metliškemu društvu za tuj. prom., ki ga misli preurediti v narodopisni muzej J. Ravno nasproti, streljaj čez cesto, leži metliški pungart, prizorišče našega obredja. Je to prostorna kotanja ravnega dna, proti vzhodu (sv. MartinuJ odprta, sicer krožno obdana od zmerno napete brežine, ki preide v višini 2 nadstropij proti severu v ravnico. Sredi kotanje stoji lipa, krog nje v neurejeni dvojni vrsti do 20 petdesetletnih javorov in kostanjev. Lipo so zasadili 1. 1883., prošt J. Trček jo je obenem z mestno šolo blagoslovil, meščani so za to priliko okitili drevo in nanj obesili venec. Dno kotanje, zgornja ravnica in pobočje, ki ju veže, predstavljajo trojni scenarij naravne pozornice našega obredja. Vprašanje pungarta (Baumgarten), ki je bil v začetku prošlega stoletja nekakšen graščinski sadovnjak (viridiarium), ni načeto, da ne govorim o njegovem pomenu v prošlih dobah; morebiti da so pungarti prošle dobe vsaj enkrat letno gledali skupno veselje visoke grajske gospode in kmeta-tlačana. V spremstvu številne mladine in starejših radovednežev so prikorakali kolaši od sv. Martina v strnjenih dvostopih paroma na pun-gart. Vojarinka jih zbere okrog sebe ter jim ukaže: »zote les, primmo se za roke, da mo šle popievat in koto zavirat! fanta grejo na konc kola, dekleta napr^, ko pridemo usa na vrh, začnemo zavirat!«... Nato prime tovarišico za roko, ostali kolaši ji slede, držeč se za roke, popevajoč napev a) v ravni vrsti po bregu na zgornjo ravnico (glej spored slik!). Ko je dosegla vojarinka zgornjo ravnico, se okrene na mestu ter izprevaja v kačastih vijugah, neprestano izpreminjajoč smer, kolaško vrsto, dokler niso vsi dosegli ravnice in ,ispopevali' na-peva b. Brez prestanka začno kolaši, popevajoč napev c, zavijati polža. V vedno ožjih zavojih omotava vojarinka sem in tja nihajočo vrsto. Na dano znamenje začno zadnji kolaši urno tekoč odvijati polžev zavoj, kar se jim pa težko posreči, če se ne drže za zvite robce (v ko-robač trdo zvit robec ima na enem kraju zanjko, na drugem pa vozelJ. če dobe zadnji prehud zamah, se vrsta pretrga, spodnji odlete po bregu v sramoto kolaške družine. Ko izvajajo b) in c), pravijo, da .zavirajo koto'. Ko se je kolo odvilo v ravno vrsto, se igra po mili volji ponavlja, dokler se je ne naveličajo. Besedilo sledeče var. mi je narekovala in napeve a), b), c) zapela 20 letna vojarinka Marica Weissova; enako besedilo in napev sta mi povedali in zapeli 59 letna Marija Fabjan, ki je vodila metliško kolo 20 let, ter 70 letna Jožefa Pakar, ki je 1. 1888. narekovala A.Navratilu in pela L. Kubi. a) Jigraj kolce, ne postavaj, Lepe moje črne oči, j igraj kolo, ne postavaj. koga bojo pogl§dvale? Nišam došal kola jigrat, Crnga, malga Vograjnčička. več sam došal djevo birat. Lepa moja sladka vusta, 5 Ni devojka nakinčena, 10 koga bojo kuševala? nit vesetce pozlačeno. črnga, malga Vograjnčička. b) Komu morem tuba biti? Lepe moje bele roke, Črnem, malem Vograjnčičku.1 koga bojo objemale? K3 b imela črne oči črnga, malga Vograjnčička. vetala bi kral-gospona 15 Lepe moje bele noge, 5 i negove svetle sabte. za kim bojo pohajale? 1 V Draščah se zove del vasi ,v Vdgraji' — ,pri Vograjskih'. 85 3' Za^enim malim Vograjnčičkom. 5 Vsi s poličkom pred sodičkom troje zete i korejne ... Vsem trem delom kola lasten, dosledno trohejski ritem (gib napetosti — gib sproščenja) je inetrično vezan v prosto osmerčevo zaporedje a a a a... Motivično določa kolo troje različnih misli, ki niso med sabo v nobeni logični zvezi in ne kažejo sledi kakršnegakoli obrednega besedila, ki n. pr. določno označuje in opredeljuje stare kresniške kolede ter jur-jevske pesmi. Motiv a) je moški motiv (... več sam došal dj.evo birat...'), b) ženski motiv (... ,komu morem tuba biti?'...), c) pripovedni motiv (... ,v gradu so visoka vrata'...). Vsebinsko izraža a): neimenovani je prišel izbirat devojko in neče v kolo. Podobno misel najdeš v dubrovni-škem kolu: ... ,at' govori neznan dobar junak: »Igraj, kolo, a ne gledaj name, Ja ne gledam zlata ni bisera, Ni lijepe svile ni kadife, Veče gledam lijepu djevojku« ... (Vuk, Srp. n. p. I, 372—3; glej ibid. op. str. VI!) V prošli dobi je bilo pomladno kolo po večini ,devojačko'; dokler ni vstopil prvi ,dečak', so devojke popevale in igrale jako počasi, ko pa so se pridružili ,momci', začelo se je kolo sukati mahoma hitreje (I. Navratil, L. Z. 1888, 681). ... »Jigraj kolce, ne postavaj« ... je razumeti tako: dokler niso vstopili fantiči, je igralo ,kolce', ki je po vstopu naraslo v ,kolo'. Vrstici 5, 6 nista v nikakršni logični zvezi s prejšnjim že itak porušenim besedilom; prejkone sta rudiment starodavne pripovedne pesmi, ki je kolaše spominjala znamenitega običaja in so jo dolgo časa popevali v kolu kakor razne druge pripovedne pesmi. Poseben povdarek imata besedi .nakinčena' (nakičena, nevesta) in ,veselce' (dim. od veslo). Sodeč po vzročni zvezi in poreklu besed (nakinčena — nakičena, vesaoce, srb.-čak.), pripadata osamljeni vrstici kakšni primorski nar. pesmi. Beseda veseoce (ves'oce) se je v podobnem smislu ohranila le v enem primeru starih primorsko-dubrovniških pripovednih pesmi, ki določno spominja na davno gusarsko otmico: c) V gradu so visoka vrata, na njih sedi černa Kata, na vrtu je troje z^le, z belam htebon, žoltam sirom ... < < ' Mlinarica žleb zapira, mlinar ij£ ga pa odpira ... Umrijeh, majko, za mladom, Za njenom rajskom ljepotom. Majka mu smjerno veljaše: »Ne umri, sinko, za boga! Ja ču mi tebe sjetovat': Ogradi tanke demije, A u demije mrnare; Postavi trga svakoga, Najviše svile zelene; Udari ližbu u grade, Tu če ti doči žučenje, Vozi je dvoru svojemu.« Kada sin majku razumje, Sagradi tanke demije, A u demije mrnare, Sakupi trga svakoga, I metnu svile svakoje, Najviše modre zelene, Udari ližbu u grade, I tu mu doše devojke I medu njima žučenje; A kad ugleda žučenje, Zaveze tanka ves'oca, Pa pode s dragom na dvore. (Vuk, Srp. n., p. I.. št. 580.) demija = barka, ližba = rop (otmica), žučenje = zaželjeno. Heterogena snov odstavka a) je pripadala svojčas (kmalu po prihodu čakavskih ,Vlahov') najmanje trem različnim motivom: 1. uvod, 2. biranje, 3. pripovedna otmica. Te pesmi so se pele v ,devojačko-mešovitem' kolu, ki pa že tačas ni imelo več prvotnejšega obrednega pomena. Vsebina b): začetne vrstice so vsebinsko že nekoliko razkrojene in likovno deloma porušene, od 6. vrstice naprej je vsebina smiselna, oblika ohranjena. Dvovrstičnemu samovprašanju vojarinke, opevanju telesnih čarov vzor-devojke, odgovori zbor enovrstično. Domala vsebinsko in likovno ohranjena pesem kaže stilno enotnost, je pa dosti mlajšega nastanka nego rudimenti odstavka a). Vsebina c): prvih 6 vrstic je v nekakšni organični zvezi, toda brez pravega pomena za smisel pesmi, ki se čita kakor kakšen uvod v staro grajsko storijo. Zadnji dve vrstici sta primer osamljenega rudimenta porušene pripovedne pesmi, ki ji doslej niti podobnega vzora nisem mogel zaslediti. Varianta, ki sta mi jo narekovali zgoraj navedeni pevki, je razen zadnjih dveh vrstic c) domala točna enačica sledeče Navratilove variante. Stara Majzeljnova je narekovala 1887 ,gospud Navratili' (Antonu) iste besede kakor letos meni, ,kola završetek', ki ga je objavil v L. Z. 1. 1888. Iv. Navratil (po zapisih A. Navratila), je pevkama docela neznan. Pripomnili sta, da so jima ,stare' vse sporočile in sproti popravile, kar sta hoteli pogrešno popevati ali igrati, ter da se tačas ni drugače ,popevalo in zaviralo' kakor danes. Začeli da so kolo igrati na .pungarti' okrog lipe, ki je bila tačas z drvmi ograjena, završili pa so zvečer na trgu tudi s kolom, v kterega so vjeli izbranega veljaka (graščaka, župana), ki se je moral že poprej odkupiti. Kakšno je bilo tisto kolo pod lipo, završek v mestu, starka ne ve povedati, Navratilovega ,završetka' in napeva L. Kube (glej sledeče!) ne pozna. Za njene mladosti je bilo metliško kolo vedno mešano, nikdar ga niso plesale dekleta same. Prečitane ji Navratilove variante ni priznala, češ, da se tako v Metliki ni nikdar govorilo in, kar ona pomni, tudi ne popevalo sklepnih vrstic pri zaviranju ter omenjenega ,završetka'. Iv. Navratilova varianta: 1. Igraj, kolce, ne postavaj! Nišam došal kola1 igrat; Neg' sam došal divoj'k 'zbirat. Ni divojka nakinčena, Nit' vesel'ce pozlačeno. Mera v 1., 2. in 3.pesmi narodna jugoslovanska: - U - u I — u J - u 2. Komu moram2 ljuba biti? črn'mu3, maPmu Vogrančičku. Ke b' imela črne oči, Veljala4 bi kralj — gospona I njegove svetle sablje. 1 Nekdaj dosledno: ,kolca', kakor v prvi vrsti ,kolce' (nm. kolo). 2 Po domače ,morem4 kakor drugod po Slovenskem. 3 Zdaj popevajo (ne gledeč na mero) tako: ,Črnemu, mal'mu (sic.) Vogrančičku' (t. j. Ogru: samo še v tej pesmi), prim. tudi nsl.: voger, vogrin, vogrinec, vogrič, vugrin, vugrinčič. Miki. lex. 1162 p. b. ArpnHi, agrini, hungarus). 4 ,Valjala bi' itd. popevalo se je še za mojega detinstva. Lepe moje črne oči5, Koga bodo pogledvale? črn'ga, maPga Vogrančička. Lepa moja sladka vusta, Koga bodo kuševala? Črn'ga, mal'ga Vogrančička. Lepe moje bele roke, Koga bodo objemale?" črn'ga, maFga Vogrančička. Lepe moje bele noge, Za kom bodo pohajale?7 Za8 črnim, malim Vogrančičkom V gradu so visoka vrata, Na njih sedi črna Kata; Na vrtu je troje zelje, Troje zelje i korenje, Vsi poličkom pred sodičkom, Z belim hlebom, žoltim sirom Mlinarica žleb zaperje; Naj zaperje i odperje. Bog ti plati, star' na konju !B 4. (Kola završetek.) Mera'v prvih dveh vrsticah: u — u <-> — i ° > v zadnjih štirih: - u | u — | u -- | - Rdeča zlatca nosimo, Okol' sebe srebrn pas, V vsakem žepu sto dukat. (L. Z. 1888, 337—8.) Da so se zapisovalci za Navratila ,osedobi, ko so se prebudili že vsi Slovani' ž njim vred preveč ukvarjali z ,jezikoznanstvom' in premalo s točnim zapisovanjem folklornega gradiva, je za tisto dobo razumljivo. Ne-odpustljivo pa je, da so si dovoljevali toliko in takšnih samovoljnih kon-jektur in slovnično-literarnega mrcvarstva dialektičnega besedila. Kakor je Vraz pačil brez opravičila 50 let pred njim, tako kvari Iv. Navratil bratovo, bržčas pravilno zapisano ,matico', a se vsaj opraviči: ...-»Tukaj samo še toliko, da bodem, držeč se ,matice', pripovedoval po svoje v književnem jeziku, opozarjaje gredoč na njene jezikovne posebnosti, narodne pesmi pa Odprite naša vratca10 čez tri rdeča zlatca11 Sive konje12 vodimo 5 Oj, bujne domišljivosti! Malo poprej jih je zaželela; zdaj jih pa že ima. 6 in 7 po domače: objemale, — pohajale. s Zbog tega, ,za' je jeden zlog preveč; pa v popevki tega ne čutiš; tudi Vuk se toži na tako pokvaro treh zadnjih vrstic mahom v 2. pesmi I. (1814); str. 2 (2. op.). 9 Zna se i tej pesmi, da ni cela. Pogrešamo soseb med zadnjo in predzadnjo vrstico, kaj je storil ta ,star' na konju' komu . . . dobrega ka-li, da mu Bog plati. To nam pravijo zadnje vrste v srbsk. n. pj. Vuk, I. 294 (br. 400). Priobčiti jo hočemo pozneje na pripravnem mestu. 10 Osedobi popevajo: ,Odprite nam naša vratca*. 11 Ne misli na ,zlatce' (n.), nego na ,zlatac' (m.), -tca = zlat (dukat) in za srb.-hrv. posebnost pri sklanji s številom tri; n. pr. ,tri velika zeca'. 12 Nekdaj: ,konjce' (izr. kojnce). verno (sic!) ponavljal po rokopisu (sic!), a potrebne popravke (sic!) opravičeval z vzroki v opazkah, kakor pri poprejšnjih pesmih« ... (LZ 1888, 495) (podobno glej v opazkah pod črto ibid.!). Navratilova var. je kot važen donesek k našemu gradivu za stilno kritično raziskavo na žalost malo porabna, ker je dialektično skvarjena. Mastno tiskane besede in dostavki Navratilove var. so različice oz. dopolnila k moji var. K dopolnilni vrstici št. 3. (c) navaja Iv. Navratil (op. 9) pod č) v primerjavo dubrovniško nar. pesem »Tekla zvjezda da-nica«, ki ima v 1. odstavku sklep: . . . Tu dolazi star na konju, stara delija, »Božja pomoč, djevojčice, bjela rumena! Hoču li ti doč' pomoči črpat' vodiču?« »»Idi s Bogom, star na konju, stara delijo! Volim sama i do noči, nego s tvojom pomoči. ..«« (Vuk, sr. n. p. I, 294.) Morebiti, da je tudi ta vrstica zaostal osamljen rudiment te ali slične pripovedne pesmi, ki so jo v prošli dobi popevali kolaši. Podobno var. neznanega zapisovalca (iz VO. IX. 9., Pesma, koja se ko (d) igre kola na uzkarst zavedene peva') ima Štrekelj: Use Kosini, Nikolini, Igraj kolce, ne postavaj. Nisim došal kolca igrat, Neg sim došal divojk zbirat. Ni divojka nakinčena, Ne veselce pozlačeno. Prošal, Petar na Vintaro Ljubi hale kupovati. Zdrava ljuba hajlo drla, U nji kolce izvodila Najneh sedi lipoj Kate, Ino sinka zanosila. V gradu so visoke vrata Lipoj Kate divojčica, Sve z poličkem pred sodičkam. Na vrtu je troje zelje, Troje zelje i korenje. Mlinarica žleb odperje, Naj odperje i zaperje: Avba zlata i dva drata. (Štrekelj, S. N. P. III, 223.) Obrisi nekdanje pripovedne pesmi postajajo jasnejši, motiv pa je ostal slej ko prej zastrt. Tudi c) je porušena sestavina najmanje dveh motivično različnih pesmi, po poreklu sodečih v čakavski dialektični krog, ki je moral s svojimi drugotnimi likovnimi elementi vplivati svojčas na prvotnejšo snov metliškega kola. To se je moralo zgoditi kmalu po sistematičnem naseljevanju ,Vlahov'-Žumberčanov v metliško okolico. 1531.—41. so se naselili po Gorjancih na posestvu in svetu Žumberške graščine Vlahi (Vlah, Lah = pastir, strsl.), Uskoki ali Pribegi, po katerih so dobili Gorjanci ime ,Uskoško pogorje'. Od Turkov zlasti okoli Like naseljene Vlahe so vojaški zapovedniki preseljevali v Krajino, da so jim služili v obrambo mej. Kralj Ferdinand je na prigovarjanje Iv. Kacijanarja, avstr. voj. poglavarja, na vso moč pospeševal naselitev Uskokov in izposloval pri deželnih stanovih, da so se nabavila zanje selišča po Gorjancih, ki so jih obljudili do srede 16. stl. 1597.— 98. je dobila črnomaljska župa nove sosede i. s. današnje Bojaneane. Kakor gorjanski Uskoki so bili tudi oni Vlahi, turškim in beneškim nečloveškim napadom izpostavljeni. Benečani so mr-zili Uskoke in se zavezali zoper nje s Turki; vsakega, ki jim je prišel v roke, so obesili ali prikovali na ladjo. Da se osvetijo Benečanom, so se Vlahi, dasi zavezniki krščanske vojske, večkrat .pobunili', uprli zapoved-nikom in potegnili s Turkom. Previdni general Jurij Lenkovič jih je preselil iz obmejnih turških - bosanskih krajev v severozapadno Hrvatsko. Naselitev je prekoračila Kolpo in segla na meje črnomaljske župe (Marin-dol, Bojanci) ... [Danica 1905, 387—90.] Za št. 4. (završetek) Navratilove var. nisem mogel doslej zaslediti nobene analogije niti vsaj podobnega motiva v našem in sorodnem predmetnem gradivu. K temu odstavku pripominja Iv. Navratil: »Ko začne .vojarinka' popevati: .Odprite' (nam) naša vratca' ... vzdigneta zadnja ,kolaša' (predzadnji desno, a zadnji levo roko z raz-tegnenim robcem kvišku, stoječ vsaksebi, kakor .podboja' pri vratih) in zdaj teče .vojarinka', —- vodeč za seboj vso, ž njo vred neprenehoma popevajočo vrsto skozi ta odprta .vratca'; zadnja dva se previjeta, in pri tej priči izginejo tudi ,vratca'.« Podoben motiv, sicer ne naravnost z besedami povedan, zato pa tem bolj očiten v koreografiji prizora, izraža obredna igra metliški ,most' (podobno igra ,most' v Črnomlju in Predgradu). V organični zvezi metliškega kola in mostu, ki se na metliškem pungartu sočasno izvajata, vidim smiselno rešitev za odgonetko završka, ki je moral biti v prošlih dobah sklep začetnega obrednega plesa, uvajajočega svečano obredje (glej sledeče obredne igre in sestavek B. Orla!). Iz domala porušene oblike, razblinjene vsebine in motivično he-terogene besedne snovi metliškega kola morem povzeti tele momente. V prošlih dobah so mesto nekih neznanih obrednih besedil jeli vsaj že od prve polovice 16. stl. dalje popevati v okviru prvotnega svečanega kola epske pesmi pripovednega in junaškega značaja. Te drugotne pesmi, ki so tačas bržkone že obrabljeno in porušeno prvotnejše besedilo i dopolnile i nadomestile, so prešle najbrže z do-seljenimi ,Vlahi' (čakavskega in štokavskega porekla) v metliško okolico. Drugotna snov, ki je značilno prevrednotila prvotno svečano kolo (,oro'), je unesla motive biranja, svatskega vabljenja, svatske otmice (glej ziljski rej!J Starejši pomen svečanega obrednega plesa se je ohranil v besedilu poznega metliškega kola le v završku, ki spominja na davno organično zvezo metliškega kola z obredno igro most. Glasba metliškega kola Moja var. zap. 12. julija 1936. Pelo in igralo 12 parov, na .pungarti' v Metliki. vojarinka M. \Veissova. I i I LJ L—1 11 'I mf JI - graj k<51 ■ ce, ne po-sta-vaj, jigraj kol ce ne po - sta-vaj,... ■ i ^ 1 _ _ i i i J i « ^.iiii ± j i ± t —»—m— 1 Vgra du so vi - s<5 - ka vrd - ta, na njih sedi Ser-na Ka-ta, ... b) • = (72 — 86) Vojarinka. •V I ♦ » LT L' ■ r t i Ka-mu m<5 - rem lu-ba bi-ti? Črnem, malem V6-grajn-či-čku.. J > < < ♦ J i«. ~ ---- - Šablonska glasbeno-ritmična stilizacija napevov a), b), c) pokaže dosledno raven, silabičen ritem, ki se razen melizmatične ligature v 2. t. organično spaja z besednim ritmom. Trohejski ritem osmerca se je podredil plesnim gibom in se oblikoval v simetrično periodo A: a), b); ponovitev zastavka b) izravna metrično asimetrijo. 2 1 1 1 i ! 1 M i I 1 1 1 —I i—! 1 j i J i .ii 4 • i " r i • r " i" "11 Dasi se zdi ta metrizacija naravna in utemeljena (plesni moment), opozori deklamatorični značaj zastavka b, dosledni unisono napeva, omenjena ligatura z značilno zategnjeno drugo dobo ter kratke ritmične pri-vrednote (predložki) v 1. in 3. taktu (a in b), da se utegne za tem racionalnim ritmom skrivati prvotnejši iraeionalni-koralni ritem. Ta dojem naraste, ako poslušam ritmični potek odstavka a) v svečano patetičnem tempu J-61 -k- m s m Šablonska stilizacija napeva, ki ga odlikuje izredno ozek ambitus kvarte, da preprosto melično črto, ki niha v začetku okoli tona f (resnična intonacija), pada v diat. sekundah in okrene z diat. terco v oporišče d (a); nihajoč okoli oporišča se tipični okret ponovi (b). Točnejše opazovanje pokaže sledeče melične posebnosti. Pred začetnim tonom, nosilcem naj-jačje dejavne napetosti, ki ima značaj nekakšne dominante, zazveni gli-sandiranemu dvojnemu predložku podoben kompleks (prvi ton jasen, drugi zastrt tremolo). Oba melodična tona v 3. t. dobita kratko doneč nedoločen zatezaj. V 1. t. zastavka b zvenita melodična tona na lalikih dobah za 1/t tona znižano oz. zvišano, sklep je sličen a. Tonus napeva, določno označen po oporiščih f in d, je diatoničen tonski sistem, ki mu še najbolj nalikuje II. modus (hipodorski) gregorijanskega korala. < D D f (Finalis D, repercussa f.) Navedeni ritmično-melični vidiki so me vodili do rekonstrukcije sledeče teoretične var. osnovnega napeva: koralna osnova ±=ž= transkripcija ^ iiflf rO rfihfo fiift^r^t f običajna notacija i g— Na podlagi navedenega smatram melodijo metliškega kola za ritmično-melično modifikacijo koralnega speva, ki se je dosti čisto ohranil iz prošlih dob. Po enostavni preprostosti napeva sodeč bi mogel biti naš primer ostalina katoliškega starocerkvenega himnusa ali responzorialne antifone 13. stl. (iz zastavka b mi določno zveni ,kyrie eleison'). Mogoče je tudi, da so ga prinesli s sabo priseljeni Uskoki (katoliki ali staroverci), in bi bil naš primer ostanek starih glagolskih ,kirolejsov'. Da bi bil napev reformacijska ostalina dvomim, ker je stilno vse bolj sličen kat. gregor. ko-ralu nego luteran. koral, spevu. Ker se je reformacija v Beli Krajini močno zasidrala, bi znala biti naša melodija ljudski plagiat poreformacijskih cerkvenih obrednic. Ker pa so se poreformatorji večinoma držali luteranskih spevov in starih, od luteranskih reformatorjev prevzetih cerkvenih pesmi, kar vse je bilo ljudstvu močno priljubljeno, izključujem to manjšo možnost. Največ verjetnosti bi imeli potemtakem prva in druga trditev. Za prvo govori tudi dejstvo, da se še dandanes pojo napevi a), b), c) dosledno enoglasno. Podobnega koralnega speva nisem doslej zasledil v nobenem cerkveno - obrednem spevniku, niti med starimi kirolejsi ali med doslej zbranim folklor, gradivom. Arhitektonsko se oblikuje asimetrična perioda A) v neprestano zaporedje litanijskega tipa A, A, A, . . ., ki zapušča kritičen dojem orientalsko-balkanske monotonije. Koreografsko osnovo naj bi stilno-estetsko presodil kdo naših poklicnih plesnih strokovnjakov, ki doslej metliškega kola gotovo ne poznajo. V informacijo naj opomnim na sledeče predmetne momente, ki sem jih o priliki zadnje uprizoritve opazoval. Ko se je kolo iz spodnje ravnice, razvijajoč se v ravno vrsto, jelo pomikati v breg, je korak težak, svečano udan. Kakor hitro se je vojarinka na mestu okrenila, preide vrsta v kratek menjalni korak, kolaši (zlasti dekleta) kretajo s telesom levo — desno okrog vzdolžne osi in se pozibavajo v bokih (miksajoj. V plesnih figurah zaviranja (kačasti zavoji) postajajo plesni koraki čimdalje ostrejši in urnejši, dokler ne navijejo polža (višek napetosti). Ko se na dano znamenje začne odvijati polž (sproščenje), preide plesni korak v skočnega, poslednji v vrsti morajo urno teči, da se plesna figura ne raztrga. Obredno zanimiv moment je štirikratna izmena plesne scene, kar je združeno s štirikratno izmeno različnih plesnih figur. Opazujoč elementarno-preprosti ples svečano-obrednega razpoloženja, ki ga povzdigne arhaično lep obredni spev mladih kolašev v belih narodnih nošah, pomislim nehote na antično dramo z zborom pevcev-igralcev (yoQoc). Podobno naši vojarinki je antična predplesalka (xoQvund'a hoja!« (refren) nas spomni začetnih besedi panonske pastirske igre, končni odstavek pa se v svojih vprašanjih in odgovorih smiselno krije, po nekod celo sklada z besedilom metliškega mostu: A ...Vi su mosty hotove. Hoja £>und'a hoja! B Z čohože su stavane? Hoja itd. A Z toho marvan-kamena. Hoja itd. B Či nas ces ne pustite? Hoja itd. A Čo nam za dar nesiete? Hoja itd. B černooke dievčatko. Hoja itd. A No bežte a pospešte. Hoja itd. B No bežme a pospešme. Hoja t)und'a hoja! (Dobšinsky, Obyčaje, str. 153.) Veliko podobnost z našim mostom kažejo tudi moravske nar. igre n. pr. ,Hra na mostek' ter ,Hra na kralovnu' (Sušil MNP, 731), ter otroška igra ,Na kamenng most': -jP-ff-fr-* m--• , --J^J-i—I-" - 'J-- -J.— Pred na - ši je on je tvr-dy, ka-me - ny most, ja-ko ta kost'. A-ja ho-ja džun dža. (Bartoš ,Naše deti' str. 218.) V nastavku melodije te otroške igre se zdi na prvi posluh skrita sorodna glasbena misel nastavku a) metliškega mostu. Takšne slučajne podobnosti se v preprostih napevih javljajo često brez kakršnekoli vzročne zveze, pripev te pesmi je pa docela različen od metliškega refrena. Iz očrta igre (glej seznam slik!) in opisa navedenega gradiva povzemam: Metliški most je obredna igra, danes že močno okrnjene oblike in porušene vsebine drugotnega pomena, ki se je razvila iz davnega, svečano obrednega prizora, ki mu je bila osnova obredno žrtvovanje. Na prvotnejši pomen spominja ohranjena abstraktna simbolika dejanja, v besedilu stavek o ,črnooki deklici', v melodiji svečan plesni motiv in arhaistična obredna klavzula refrena. Kasnejši, zato določnejši socialni motiv (razmerje graščaka do tlačana) je zastrl praosnovo prizora in prekril prvotno obredno besedilo. Peto igro izvajajo zgolj odrasli, kar pomenja edinstveno ohranjen primer te vrste igre v Evropi. 2. Rešetca Na istem mestu, kakor za igro most, se postavijo igrači v ravno bočno vrsto. V zaporedju dekle, fant, dekle itd. se krijejo tako tesno kakor rešeta na semnju, odtod ime. Med igro stoji vrsta, ki ji pravijo ,mati', na miru in odpeva ,prošnjači' t. j. vojarinki, ki se v spremstvu enega fanta (,prosca') prosto kreta okoli vrste. Vojarinka začne menjalnih korakov rajati okrog vrste, vodeč prosca za roko zapoje prošnjo P. Med odgovorom vrste (M.) nadaljuje vojarinka s proscem rajalni obhod. Na zahtevo prošnjače izroči mati prvo hčer, ki se prime prosca za roko, da odraja v troje naokoli. Ko je mati odpela, se ji prošnjača zahvali (v troje), rajajoč lahnih valčkovih korakov, ki preskočijo ob sklepnih besedah v rajalni tek. Na iste besede in melodijo se igra ponavlja, dokler ni prošnjača odpeljala domala vseh hčera in sinov. Ostale pobere hkrati, nakar se rajalna vrsta na sklepne besede zasuče parkrat prav urno naokoli in razskoči (glej spored slik!). Besedilo var., zap. 28. junija 1936: Prošnjača M. Weissova. Mati M. Fabjanova. J. Pakarjeva.. P. :LMi zbiramo dekliče (fantiče)]: vsake žumbarske družine. M. :[Ja jo (ga) nedam možu (ženi) J: vsake žumbarske družine. P. 5 če jo nedaš sama, zamem si jo (ga) sama vsake žumbarske družine. M. Pojdi, pojdi tuba hči (sin) skoraj nazaj pridi, (se prvi loči od vrste) 10 suha hruška zacvete, onda nazaj pridi. P. Zbugom, zbugom sem vernim slugom, kir ste nam dati, 15 da pojde z nami. . . (tekajoč okrog ,matere'): :[Ta hindar, handar, žumbarj : vsake žumbarske družine . .. (Ko je pobrala ,prošnjača' vse, se sprimejo v kolo, zapojo parkrat »Ta hindar, handar, žumbar« ... in razskočijo.) Ritmično metrična analiza besedila da tele vzorce ritmičnih variant.: A) u!_u|-u| — u j prvih 7 vrstic P,—M,—P. — U I - <_> - o | j - U | - u I — u | _ u | B) C) u u u I — u sklepni pripev 4 vrstice 2. odgovora M. 4 vrstice P. (zahvala). Ritem odstavkov A), B), C) je trohejski, nedosledne metrične razdelitve; arhitektonsko sta prvo vprašanje in odgovor grajena slično (a a b), vsebinsko in formalno se prva vrstica obeh ponavlja. Sledeče vprašanje P. je formalno slično, vsebinsko pa ima 3 različne vrstice. Odgovor M. je simetrično grajen (c d c d), zahvala P. je asimetrična (c e e e). Vsebinsko je 11 začetnih vrstic smiselno vezanih, motiv je svatska pesem tujega vzora, za kar govori tudi pripev ... »vsake žumbsrske družine«. A priori nerazumljiva je vsebina C), ki ni v smiselni zvezi s prejšnjim besedilom. Motivično se da sklepati na neke odnošaje graščaka in kmeta (pevci dandanes ne razumejo več pomena stavka ... »zbugom sem vernim slugom«... in izgovarjajo ...glogom'...). Še manj razumljiv se zdi sklepni pripev ... »Ta hindar, hdndar, žiimbdr vsake žiimbarske družine!« .. ., ker so te besede današnjemu Belokrajincu docela tuje. Domača in znana izraza sta ,žumbar' in ,žumbarska družina' stari koroški, gorenjski in štajerski ,ohceti'. Kar je Belokrajincu ,zastavnik', je bil oz. je še Korošcu ,camar' (srnv. zoumer = Zaumfiihrer = vodja stare ,ohceti'), Štajercu ,camer' (,snobok', zovčin, pozavčin), Gorenjcu ,žumer' (,žumbar'). (Marolt ,Tri obredja', str. 20.) Metličani so stara svatska imena prinesli s seboj ali jih, bolj verjetno, prevzeli od svoje grajske gospode tako, da so plagirali grajske svatske ceremonije ter jih po svoje predelali v svatsko igro. Primerjalno zanimivi sta v tej smeri štrekljevi var. svatskih pesmi v pododdelku ,Svat je pridejo po nevesto': Kranjska, red. I. Bliže j, bližej jezdi žumer, Jo po sil vzamemo. Bližej jezdi njega drug, 10 Daj, daj mati hčer, Bližej žumerska družina. Dokler jo možje prosijo!«« »Kaj nam oče žumer, »Le s' jo zber, s' jo zber, žumer, 5 Kaj nam oče njega drug?« 15 »»O le sem, Mica lepa, »»On oče vašo hčirko, Le s' jo zber, žumerska drušina!« On oče vašo hčirko: Le s' jo zber, njega drug, ■Če jo sami ne daste, Sprelepa mlada Mica!«« Zap. A. Smole (VO. XXI. C. 22—23 in XX. 30.) Bližej, bližej jezdi žumer, Bližej jezdi njega drug, Bližej žumerska drušina. »Kaj nam hoče oča žumer, Kaj nam hoče njega drug?< »»Hoče vašo lepo hčerko, Hoče vašo lepo hčerko: Če sami je nam ne daste, (VO. XX. 31.) Iz Metlike. red. II. Jo posili vzamemo. 10 Dajte, dajte, mati, hčerko, Ker možje jo prosijo!«« »Le s' jo, le s' jo zberi žumer, Le s' jo zberi, njega drug, Zberi, žumerska drušina!« »»Le sem, le sem, hčerka lepa, Sem prelepa mlada hčerka!«« 15 Hinder, hander, žumber, Vsaka žumberska družina! »Kaj nam oče žumber, Usaka žumberska družina?« »»Mi be radi deklico!«« »Ja jo ne dam možu Usake žumbarske družine!« »»Če jo ne daš samo, Uzamefm] ti jo sama 10 Usaka žumbarska družina !< Skorej nazaj pridi: Suha hruška zacvete, Onda nazaj pridi!« 15 »»Zbogam, zbogam, Usim virnim slugam, Ker ste nam dali, Da pojde z nami!«« »Pejdi, pejdi, moja hči, Zap. neznan (VO. V, 15.) (Strekelj, SNP III, 244—5; glej tudi .Otročje kolo' str. 224, št. 5210.) Edino var. ,rešetc' je objavil Iv. Navratil (zap. A. Navratil 1. 1887.) v LZ 1. 1888. pod naslovom ,Metliško kolo': Rešetca. Ta igra z naslednjo popevko vred zove se tako zato, ker stoje pri tej igri dekliči v eni vrsti, in to: ,dekle za dekletom' kot rešeta (rešetca) na sejmu. Zdaj pride ,vojarinka', držeč se samo z enim dekletom ,za roke' in hodeč okoli vrste poje s tovarišico vred, kot da so prišli ,prošnjači' (snubači) snubit, ženska prošnjača prosita: — ,mati' (ki si jo moramo pa le misliti poleg vrste) pa odgovarja (,odpeval) z vsemi hčerami (,hčermi') vred tako: u I — o U | - I JI J I a due batiute. b. j y im 8 I i II II a £re batiute. c 9 I O 1 J J.- J } | i—M J ' J ^Ji-jJL 8 Tonalno se vsi trije napevi določno uvrščajo v diatonični dur-raol sistem, njih melična črta je harmonsko osnovana. Motivično sta napeva B) in C) variaciji teme A, oba z zastranitvijo na dominanto. Arhitektonsko-tematični osnutek da igri lice nekakšne primitivne plesne suite. Ako dam melodiji teoretično zamišljen ritmični izraz, se določno pokaže značaj tujega vzora, ki ga je narodna tradicija sprejela in svojsko preoblikovala. Ni pa mogla spremeniti tujega značaja melodije, zato se svojsko tipični način zgoraj opisanega štiriglasnega diafoničnega petja v našem primeru ne obnese in zveni prisiljeno. Analiza gradiva in zgoraj navedene sintetične misli dopuščajo tole sklepno opredelitev: Melodija rajalne igre je ljudski plagiat neznanega tujega vzora, nekakšne grajsko-meščanske plesne suite, ki jo je svojska tradicija sčasom preoblikovala. Po besedilu so ,rešetca' stara svatska igra, ki se smiselno ne veže z ostalim obredjem metliškega kola. Na pungartovi ravnici se postavijo dekleta in fantje v »veliko me-šovito kolo« in se sprimejo za zvite robce. Vojarinka prične teči okrog kola in udari iznenada z zvitim robcem po hrbtu fanta, ki se ji najbolj dopade. Z vsklikom »šikl« vrže robec toliko vstran, da lahko ubeži okrog vrste, preden ga je on pobral. Udarjeni jo lovi naokrog, tačas pa vojarinka udari drugega kolaša (navadno dekle) po hrbtu, ki jo v njeni vlogi zamenja, ona pa skoči na njegovo mesto v kolo. Zdaj lovi novo udarjeni prvega, vloge se na sličen način menjavajo z različno spremembo. Počasnega ali nerodnega tekača ,lovec' vjame in po hrbtu nabunka. (Glej spored slik!) Sramota za tistega, ki v igri ni prišel na vrsto — zgodi se, da ga počastijo z metlo (pov. J. Pakar-jeva in M. Fabjanova). Sličen opis igre ima Iv. Navratil v Vedežu (,Vuzem v Metliki'). Po njegovem opisu so 1. 1849. igrale kolo le dekleta, ,robce' pa sami fantje: . . . »Dokler dekliči plešejo (kolo), se eni fantje ,čterclajo' (vojska s pisanicami) in ,pisance' sekajo, da je le veselje gledati, drugi se igrajo ,robce', spet drugi bolj majhni ,kurjiga boja'« ... Po 3. Robžeci kesnejšem njegovem opisu iz 1. 1887. (LZ 1. 1888., 296) pa se ,rob-čici' igrajo pred kolom mešano: ... «Da pa radogledni množici oči ne ostanejo brez ugodne paše (predno pride vojarinka), začno dekliči in dečaki igrati se najprej ,robčice'. Pri tej igri (jedini brez petja) postavi se namreč v kolobar več dekličev in dečakov« . . . (Vedež II, 1849, 111; LZ 1888, 296.) Podobno igro poznajo otroci križem Slovenije pod imenom ,v štirnco gledat". V Metliki jo izvajajo še odrasli v okviru celotnega obredja. Razlago njene mitične osnove najdeš v sestavku B. Orla. 4. Kurji boj Močnejšemu fantu zajezdi tovariš vrat ter se ga z nogami trdno oklene. Po dva takšna Jezdeca' se sprimeta in borita, dokler en ne pade s ,konja'. Bori se hkrati več parov (glej spored slik!) V Vedežu opisuje Iv. Navratil igro takole: . . . »Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, močnimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizu eden drugiga, da se fantalina lahko kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri je močnejši. Od tod ime ,kurji boj'« . . . (Vedež II, 1849, 117.) Pomen igre za organično zvezo z mostom razlaga v svojem sestavku B. Orel. 5. Turn štirje krepki fantje se vstopijo v čelni četverostop, zadnja dva se opreta z notranjima rokama na ramena prednjih. Dva tovariša se vzpneta nosačem na ramena, na ramenih prvih dveh stoji en, na ramenih drugih dveh drug. Stoječ drug proti drugemu, se podpirata stegnjenih rok za rameni. Ko je turn postavljen, se uvrste za njim kolaši v četverostopih. Na primerno pevsko koračnico ,nesejo turn' v mesto (glej spored slik!). Podoben opis igre ima Iv. Navratil v Vedežu: ... »Odraseni fantje imajo navado ,turn' nositi, šest fantov se namreč vstopi v 3 vrste v vsako po dva. Drugih 6 jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je ,turn'. Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto...« (Vedež II, 1849, 117). Sličen opis turna osmih fantov ima Joh. Vipauz v sestavku ,Die Ostern in Motling': ... »Gegen Abend wird endlich zum Turmbau geschritten. Vier starke Burschen bilden den Grund, und iiber diese stellen sich vier andere derart, dali sie an die Achseln der unteren zu stehen kommen. DaB es dabei recht viel zu lachen gibt, versteht sich von selbst, da beim Versuche der Be-\vegung das ganze Gebaude oft zusammenfallt, und nicht selten die Kapiteler der herabgestiirzten Pfeiler recht derb beschadigt werden. Doch gelingt es den erfahrenen Architekten, den Turm bis in die Stadt zu bringen, wo er sich am Platze aufstellt. Diesem folgen die Tanzerinen, die Schar der Eierhelden und alle Zuschauer« . .. (Car-niolia 1839, 161). Mitični pomen igre in zvezo z mostom pojasni sestavek B. Orla. ČRNOMALJSKO KOLO-MOST črnomaljsko kolo je običajno strnjeno kolo, ki ga plešejo le dekleta na ravnici, rajajoč odkoračno v levo. če je kolo malo (12—16), se drže za zvite robce, ako je veliko (25 in več) za roke. Vodita dve vojarinki (visoke rasti), ki stojita v kolu vštric. Kolašice igrajo ako le mogoče po starem t. j. v črnomaljski meščanski noši, ,sologlave, s frišnimi rožami v glavi in na prsih'. Po navadi igrajo na ,vazanski pan-deldk', ,na binkštni pandeiak' ter ,na Florjanovo' (črnom. praznik) ob 3. po večernicah ,na plači' pred gradom, pred župno cerkvijo sv. Petra ali pred švajgarjevo hišo. Navadno ponavljajo dvakrat, ko so vse ,spopevali', se začne domača veselica (glej spored slik!). Napev in besedilo var., Peli: Josipina Klemenec, 70 let in zap. v Črnomlju 6. julija 1936. Kata šuštarič, 42 let. Aj, z§ - 16- -na je vsa g<5- -ra, Aj, n(3 - tri ra - ste tra- -va, Aj, že - ta jd je spre- -mJa- -da aj, zla - tim sr - pom -li- -mi 5 Aj, ne - sla j6 je sv<5j- -ga Aj, jej - te, pi - te m<5j- -ga ker ju - tri b<5 - te da- -Išč aj, čez te g6 - re, g(5- -re s<5 aj, čez te v<5 - de, vo- -de s6 f j i > - ; fjzf-i ^ : ^ 3 ze- -te- -na, aj, ze- -le- -na je. df- -te- -ljt- -na, aj, no- -tri ra- -ste. de- -v(5jr -ka, aj, že- -ta jo jš. rd- -ka- -mi aj, zla- -tim sr- -p6m. 5 brat- -ca k<5jn- -cem, aj, ne- -sla jo je. brat- -ca k6jn- -ci aj, jej- -te, pi- -te, po- -to- -va- -li, aj, ju- -tri b6- ^' -te, vi- -s6- -k&, aj, čez te g6- n šl- -r<5- -ke, aj, čez te v6- , -de. JI- ' akcenti pripadajo glasb.-ritm. težnostim. 65 5 Ritmično metrična analiza besednih vrstic da 2 vzorca: 3-H H — ■ 1—'-i^T" > - m —4-— »-P-•-J-1— I —* -t" Spr6 - r6-ža, r6-ža brun - ka je na - ša. Ritmično metrična analiza vprašanj in odgovorov da tele var.: a) u [ _ b) U V splošnem prevladuje nepopolni osmerec z anakruzo. Sleherno vprašanje in odgovor se ponovita a ter vežeta z refrenom b v trovrstico ab=A=B\ izjemi sta vprašanje in odgovor 8 in 11, ki vežeta po dve vsebinko različni vrstici (aab). Zaporedna niz ritm. variranih periodičnih vrstic da prosto obliko AAA ... Glasb, ritem odgovorov - vprašanj je dosledno raven, naraščajoč, čisto melodičnega značaja in z izjemo vstopnega melizma silabičen ter metrično simetričen. Ritem pripeva b) je padajoč, silabičen, asimetrično vezan. Dasi ga je čisto-melodični ritem nastavka a) že domala osvojil, se mu še rahlo pozna prvotnejši deklamato-rični značaj. r.\ n 1 n .1 \ n-t 67 5* Melična črta nastavka je stilno slična napevu kola, unisono pripeva b) govori poleg navedenega ritmičnega vidika za koralno osnovo. Motivično in vsebinsko se črnomaljsko kolo bistveno ne razlikuje od metliškega, melodija nastavka je svojevrstna, refren pa po besedilu in napevu močno sličen metliškemu. Primerjalno sta važni var., ki ju je objavil Iv. Navratil in Kubovi zapisi napevov. Var. Iv. Navratila: ,Črnomaljsko kolo'. O znani slavnosti, ki se je v Črnomlju ovršavala letos 18. in 19. avgusta meseca, igralo se je ,drugi' dan tudi narodno kolo, potem ko je bilo jenjalo že pred desetimi leti. Vodilo se je ondi poprej na vuzamski in binkoštni ponedeljek, — zadnjič pred Harinkovo hišo in na trgu (,placu'), tedaj ,na ravni'; — 19. avgusta t. 1. .popoldan' kolale so pa, in to same deklice od 16.—22. leta dobe svoje na tako zvanem »gričku« nad Črnomljem na Metliško stran. Bilo jih je 25 lepo jednako oblečenih, na glavi in na prsih s cveticami okrašenih, — vse iz mesta, samo dve iz predmestja Loke. Vodila je Elizabeta Stariha. Pele so dve pesmi: prvo v kolu, a drugo (po završenem kolu) o znani šaljivi, samo malo izpremenjeni igri: »most«. Obe pesmi z napevom vred zapisal si je g. L. Kuba (Čeh) za svoje znamenito delo: »Slovan-stvo ve svych zpevech« ter prepustil besede tudi vč. g. šašlju, a ta je prvi priobčil meni obe pesmi (A, B,); kesneje mi pa poslal brat Anton inačico tej in oni («, /3) tako, kakor mu je obe zapisala 17 letna Jo-sipina Schvveigerjeva, ki se je bila udeležila tudi ,kola' in ,igre'. A. O Jeleno, vsa gora zelena, Nutri raste trava ,ditelina'. žela jo je spremlada ,devojka' Zlatim srpom, belimi rukami, 5 Nesla jo je svoj'ga bratca konjcem. »Pijte, jejte moj'ga bratca konjci, Jutri bote daleč putovali Čez ,te' gore, gore visoke Čez ,te' vode. vode gliboke.« B. Al' je trden ta vaš most? Preroža roža brunka je naša. Aj, je trden, trden kakor kost. Iz česa ste ga zidali? 5 Iz ,le-te' repe ,šnitane'. Komu ste jo ukradli? Našemu gospod' županu, On je naš dober oče. Aj zelena je vsa gora ... (2 krat) Aj notri raste trava .detelina'. — Aj žela je je spremlada .divojka' — Aj nesla je je spred bratcovim konjcem.1 — 5 A j zlatim srpam, z bejlimi rokami, — Aj pite, jejte moj'ga bratca kojnci, — Aj jutri bote deleč potovali, — Aj čez ,tej' gore, gore so vioke, — Aj čez ,tej' vode, vode so široke«. — £ Al' je kaj trden ta vaš must? (2 krat) Spreroža roža brunka2 je naša. — Aj, je trden, trden kakor kust. — Iz česa ste ga zidali? — 5 Iz ,lej-te' repe ,šnitane'. — Komu ste jo ukrali? — Naš'mu gospud' županu. — Mi vas hoč'mo zatožiti. — On je naš dober oče, — 10 Ker nam nič ne sporoče.3 — Al' č'te nas pustit' trikrat skus? — Al' pejte, pejte trikrat skus, — ,Zdignite gor' visok' roke! — Objavljeno besedilo je po navedenem elaborat Kube - Sašlja - Iv. Navratila, nobeden od njih ni bil toliko kritičen, da bi mu smel verjeti. O tem priča že var. A. Navratila-J. Schvveigerjeve (B) ter sledeče opazke Iv. Navratila: Po čakavskih oblikah: »ditelina« (A) in »divojka« (a), dalje po hrvatskih ostankih: nutri, rukami, putovati i. dr. slutim, da se je prva i namesto: . . . pred bratcove kojnce; 2 kakor je Metličanom osedobi nerazumna beseda .prungar', tako i Crnomaljcem čudna ,brunka'; sodim pa, da je s časom (po nerazumnosti) nastala iz 6ne; 3 menda nm.; sporeče (za ,odreče'). pesem, kakor Metliško kolo, nekdaj presadila tudi . . s hrvatske strani. Da je pa pesem A starejša, svedoči — poleg starega zvalnika (,Je-leno') in orodnika brez predloga »z« (dvakrat) — tudi pravilnejša narodna mera: v prvih sedmih vrsticah pravi pravcati deseterci, t. j. deseterozložni ali ,peterostopni' trohaji, dočim je v bolj poslovenjeni inačici (a) prva vrsta zdaj za dva zloga prekratka; a vsi drugi granesi izpremenili so se iz trohajev v jambe (zbog novega dodatka »aj« pred vsako vrstico). — Na moje pismeno vprašanje, kako se je uprav pelo oni dan, odpisalo mi se je: »Pesem se poje, kakor je napisana« (pod a in /S)- Po tem takem je oni, kdor je pel gospodu Kubi, pozabivši izpustil v drugi pesmi (B) pet vrstic, ki nam jih je nadomestila inačica (,3). Zovejo se pa .plesalke in pevke', katere so prebudile kolo črnomaljsko od smrti, tako: Stariha Elizabeta (vojarinka), Stariha Ana, Schvveiger Josipina, Schvveiger Frančiška, druga istega imena, Schvveiger Marija, (Starašinič Ana in Marija iz predmestja Loke), Zajec Marija, Kramarič Marija, Malerič Ana, Ku-kar Frančiška, Župančič Antonija, Kramarič Josipina, Stonič Marija, Strugar Ivana, Klemenec Antonija, Klemenec Josipina, Papež Marija, Vardjan Ana, Vrščaj Ana, šterk Kat., čelešnik Marija, Vardjan Marija, K. A. (?) (LZ 1888, 748—49.) Poleg J. Schweigerjeve je danes še prav dobro ohranjena 70 letna J. Klemenčeva pela 1. 1888. Kubi obe pesmi kakor letos meni. Ko sem ji čital Navratilovo var. A, je pripomnila .. . »Tisti gospud so tačas gotovo slabo slišali zelena za Jeleno — me mu nismo tako spopevaie, in brez tistega aj tudi nismo nikdar začete« ... Zapis L. Kube 1. 1888. 82. O, Jeleno! (Z vlastnich zapisek.) Volnym krokem. Bila Krajina: černomelj. »Kolo«.1 Sopran =;—J -J^-fT" Ji O Je - le - no, vsa go - ra V ii i i t i i Tenor jUvfl-a _J_T"f-trziij q i Kolo na slovanskem jihu znači kromš tancu i společenske hry. Na Bile Krajinč se jen ve skrovne mire zachovalo. V Cernomlju se již asi deset roku nehralo. Predlonskeho roku (1888) u priležitosti JF J—i PP —-=r = —\-- —n—i—i r— ze J :—**-- i > le fet^-i i na, j --t— —--3= • t r ze r; -- . ... .j H*— i le 1 •— —o-- r- -J-J-J.—-i f t i na. ^ n 1 0 m ' .' »-- —•-1--- 1- t Notri raste trava ditelina. žela jo je spremlada devojka zlatim srpom, belimi rokami, 5 nesla jo je svoj'ga bratca konjcem. Pijte, jejte, moj'ga bratca konjci, jutri bote daleč putovali čez te gore, gore visoke, čez te vode, vode gliboke. 83. Zdali je tvrdy ten vaš most? (Z vlastnich zapisek.) Rychle. Bila Krajina: černomelj. »Kolo«. r -h •—•—;—» A . -v-i m—'—i—T~ h h J* r* s—•—«— j 9 kaj tr-den h h r> h —s—«■—S—*—1 d v " J ta vaš must, al h h r> v p —+—^—+—J— je kaj tr-den h h h h a- t 4 W * d f » » t • m • d i H * l " L" : * v V—V + : ZZtZ^tE -U - i 4- r.f ^ PP . -s >- 1--3—m-•— s y t v u 1 ta vaš must f> r> i 4 • rf • * 1 • 5 i pre-ro-ža, ro - ža > S \ h S ♦ V 0 ™ •» h4rrrLt^---- brun-ka je na - ša. j r / v / • m - M --* « Hi M ? / r : -=#—#—#—»—•—•— 4 ^ J 'J. E-f-•- 4 L->-/ eisarskeho jubilea by'.o ze sna vyburcovano pomoči staršich žen, jež mlade divky vyučovaly slovum, zpevu i tanci. Vydavatel tohoto dila nahodilse do Cernomlju pravž ke slavnosti a slova i napžv zapsal. Tekst tento byl prijat do .Ljubljanskeho zvonu' č. 12. 1889 str. 748 do obširneho članku J. Navratila ,Belokranjsko kolo', kde vsak omylem tiskovyin byl sbčrateli prisouzen variant A, gdežto zapsal ve skutečnosti uplnčjši 7nem' pod značkou a otisknute. — 2 ,Kolo' toto zpivaly divky ve dvojzpevu, jenž tuto bez nejmenši zmčny podan v sopranu a altu. Možno jej tedy pčti i v teto uprave, kterež ostatne nutno dati pfednost' proto, že je to verne zapsani prostonarodniho dueta. Mužske hlasy poradatel pridal pro pripad, aby se mohla pisen i čtverohlasnč zpivati. — 3 Puvodni tekst vyžaduje v tomto takte nčkdy tri čtvrti. Aj j' trden, trden kakor kust. 10 Al' č'te nas pustit' trikrat skuz? Iz česa ste ga zidali? Iz lejte repe šnitane. Komu ste jo ukrali? Naš'mu gospod' županu. On je naš dober oče, ker nam vse izporoče. Al' kaj za sabo vodite? Mi te dekleta vodimo, Ki bele gvante nosijo. Al' pojte, pojte trikrat skuz, 15 'zdignite gor' visok' roke! (Kuba ,Slovanstvo', str. 162—65.) Kuba ni opazil, da se v št. 82. besedila, ki ga je baje sam zapisal, ne da peti na njegov napev, svojo ritmično nesigurnost je izpričal z opazko 3, ki je ostala brez pojasnila. Iv. Navratil bi bil moral dodati v L. Z. še var. y), ker je besedilo Kubove var. št. 83. za 2 vsebinsko drugačni vrstici daljše od var. «, p ; potem bi bili vsi trije .zapisovalci' prišli — na svoj račun. V ,Cesty' str. 24, št. 15. in 16. je objavil Kuba le ženske glasove (sic) harm. 4 glasnega stavka (kot ,prosto-narodnV duet!) s ponovno ritmično konjekturo (,bez nejmenši zmeny'!). O površnosti Kubovega notiranja in zapisovanja pričajo pripombe v ,Cesty' str. 23—25: ...»Veselice se konala na prostranstvi, zvanem pungrt (baumgarten), prg nekdejšim bojišti s Turkg . . . Dovedt mne k Tereze Križanove, k jedne z žen, ktere učilg deti zpivat a tančit kolo, nebot' jsem chtel poznat a overit svoje zapisg a pramene . . . Kuba je zmešal črnomaljske in metliške zapise, zamenjal črnomaljski ,griček' z metliškim ,pun-gartom', podtaknil črnomaljcem metliško vojarinko Rezo Križanovo in metliški most, ter si dovolil še sledečo nestilno in glasbeno-tehnično nemogočo klavirsko priredbo, ki je pravi monstrum mrcvarstva naše nar. pesmi: Rgehle. Klavir 1«vft o ^ rf-e-^f » . w~ f - rf r f r tr^HM— -1—1—1—f. -i--1-- --s?-J -! ! i i—i Al' je kaj tr-den ta vašmust, al' je kaj tr-den 1 :H - ■A—-•—•—V—J -* « t- -r* I ■p—• ta vaš must, pre ro - ža, ro - ža brun - ka je na Kako kvarno vplivajo takšni tuji ,vzori' na razvoj naše narodne pesmi, priča tole dejstvo. Ko sem letos zbiral glasbeno gradivo po Črnomlju, mi je izročila učiteljica J. Primožičeva rokopisni zvezek, v katerem sem našel Kubovo klavirsko priredbo ad notam prepisano. Povedala mi je, da je to priredba, ki jo je nek tukajšnji učitelj napisal za črnomaljsko godbo na pihala, ki odtlej stalno spremlja petje deklet, češ, da jim to bolje prija. Analiza gradiva in primerjava z metliškim prizorom da te-le sklepne misli: Prvotno obredno besedilo kola je nadomestila porušena pripovedna pesem neznane vzor-osnove, ki spominja motivično na stare svatske pesmi in završek metliškega kola. Deklamatorični značaj melodije govori za koralno osnovo napeva, ki se s kesnejšo, ritmično različno pripovednico ni organično spojil. Besedilo neposredno priključene igre most je lokalna var. stilno in vsebinsko slične metliške igre. Napev je deloma čisto-melodičnega značaja, deloma modificirane deklamatorične osnove. Koreografsko sta se oba dela črnomaljskega prizora že strnila v drugotno obliko, ki je izgubila pomen obredja in dobila lice in značaj plesnega kola. BORIS OREL MITOS O MOSTU Med belokrajinskimi velikonočnimi prizori se predvsem odlikuje ,m o s t' tako po svoji živi dramatični podobi kakor tudi po globoki kultno-mitični osnovi, ki je skrita v tajnem pomenu besede in mi-mičnem dejanju, najvernejšem izpričevalcu obredne prvotnosti. Belokrajinski most ima slične primere v svetovnem narodoslovju, ki so jih drugi že često razlagali, a njihovega pomena niso še dognali. Zato hočem najprej prikazati nekaj zgledov slovanskih in drugih narodov, pojasniti pomen mosta v ljudskih mitičnih predstavah, omeniti poglavitna tolmačenja te igre, nato pa osvetliti belokrajinski prizor, ki ga vse do danes pri nas ni skušal še nihče razložiti. I. Čehi so ohranili več mostnih iger, ki pa so vse prešle med otroški svet. Vse so se naravno razvile iz neke prvotne oblike, ki je več ali manj povsod ohranjena v golem mimičnem dejanju. Izpre-minjajo in dodajajo se le imena, pesem, skratka besedilo, ki primerno odgovarja deželi in njenemu ljudstvu, kar še bolj razločno opažam na primerih ostalih narodov. Tako je med drugimi na češkem igra pod imenom »Na zlatou b r a n u« (K. J. Erben). Ta igra zahteva najmanj 12 dečkov. Dva od njih, ki sta največja in najmočnejša, posnemata ,brano' t. j. portal ali glavna vrata. Postavita se drug proti drugemu ter se primeta z obema rokama, ki jih dvigneta kvišku in tako napravita obok. Eden se imenuje angel, drugi hudič. Ostali dečki se postavijo nasproti brane v ravni vrsti eden za drugim. Vsak se prime svojega prednika. Prvi se imenuje voditelj, cela vrsta pa vojska. Brana poje takole: »Zlata brana otevrena: kdo tudy prejde, hlava mu sejde. Pojd' vojsko, pojd'!« Tako pojoč gre vojska skozi brano. Na poslednjega v vrsti se spusti brana ter ga vjame, rekoč: »Komu se daš: Andelu nebo čertu?« Ujetnik se na to vprašanje odloči ali za angela ali za hudiča. Igra se zdaj ponavlja vse dotlej, dokler niso vsi porazdeljeni v dva tabora: v pripadnike angela in v pripadnike hudiča. Med nje začrtajo ris, postavijo kol ali polože kamen. Med obema vrstama se začne obče znana borba, kdo bo katerega potegnil preko risa. Kdor prestopi ris, se mora priključiti zmagovalcem. Zanimiva je druga varianta pravkar opisane otroške igre. Dva dečka se med seboj tajno dogovorita, kdo od njiju bo angel, kdo hudič. Nato napravita brano. Ostali otroci pa se primejo za roke ter v kolu obkrožijo brano tako, da je eden steber brane izven kola, drugi pa sredi njega. Kolo se počne vrteti, a hudič z angelom takole poje: Podle jamy myška, podle jamy: pojd', ty kocourku, poj d' za nami! Kličky zvoni, fijala voni. Brana otevrita, mečem podeprita: kdo se brany dotkne, tomu hlavu potkne. Sek! Sek! Sek! Tako pojoč vjameta branika izbranega tovariša, nakar izbirata med ostalimi na podoben način. Igro konča boj med pristaši pekla in nebes. Ti dve igri sta značilni zaradi tega, ker nikjer ne omenjata niti z besedico »mostu«, sta pa pri vsem tem docela slični mostovemu dejanju. Prizori so se domala potajili v otroško igro povprečnega, posplošenega besedila, ki ne vsebuje izrazitega kultno-mitičnega motiva. Ta je dobro ohranjen v staroslovaški otroški igri ,K r a l o v n a' ali ,H o j a D u n d' a'. Dva zbora dečkov in deklic si stojita nasproti, vsi se držijo za roke in z njimi v taktu kolebajo. Zbor zboru s slavnostnim glasom odpeva: Zbor A Hoja f)und'a hoja! Poslala nas Kraiovna! Hoja Dund'a hoja! Zbor B „ „ „ Načo že vas poslala? A „ „ „ Po tri vozy kamenia. B „ „ „ Načo vam to kamenia? A „ „ „ Zlate mosty stavati. B „ „ „ či su mosty hotove? A „ „ „ Už su mosty hotove. B „ „ „ Z čohože su stavane? v 5 B A B A B Ko zbora odpojeta, metliškega mosta, le s Zbor A Hoja f>und'a hoja! Z toho marvan-kamena. Hoja £>und'a hoja! či nas ces ne pustite? čo nam za dar nesiete? Černooke dievčatko. No bežte a pospešte! No bežme a pospešme! (Pavol Dobšinsky.) sledi dejanje, ki je docela slično onemu iz to razliko, da se staroslovaška igra potem ponavlja. Zbor A prevzame vlogo zbora B in obratno: zbor B poje to, kar prej zbor A. Ko ponavljajo igro, imenujejo »črnookega fantiča« mesto »črnooke deklice«, kot dar oz. odkupnino za prehod preko zlatega mostu. Varianto te starodavne igre vidim v naslednji igri »Na k a -m e n n y most« (Bartoš), ki je zlasti po besedilu močno podobna »Hoji Dund'i«, a predstavlja njeno drugotno, znatno oslabljeno obliko, zato je ne bom podrobno prikazal. Med Rusi je v nekdanji vjatski (Ural) in astrahanski guberniji najbolj razširjena otroška igra pod imenom BopoTa (Pokrovskij). število igralcev je nedoločeno. Dva najmočnejša izbero za »vrata«. Tajno se domenita glede priimkov. N. pr. eden se imenuje 30/i0TaH Kopočomca, cJ)iajika, h6;ioko, drugi: cepeSpaHa« uj^ana, He3a6yAKa, jiyjiH. Razen tega se skrivaj dogovorita, kdo bo gospodar v raju, kdo v peklu. Nato dvigneta roko in napravita vrata. Ostale povabita, da gredo skozi. Ti se postavijo v krilno vrsto, načelnik se imenuje Maina, vsak slednjik položi roki na ramena svojega prednika. V tem redu koraka sprevod skozi vrata dokler ne konča pripev: »LiLia, uuiaTeiepH; uvia, uina pnčan, — KypHua c«rknan: OHa TopujMacb, (-ronopmH.nacb), HaiyrapH^acb". Igralca-vratarja pustita skozi vrata ves sprevod, razen zadnjega, ki ga na tihem povprašata: »Hočeš zlato škatlico ali srebrn klobuk?« Odgovoru primerno stopi zadnji v sprevodu na to ali na drugo stran. Igra se nadaljuje, dokler se vsi ne razvrstijo v dva tabora. šele zdaj se naznani, kdo je prišel v raj, kdo v pekel. Nato ne-beščani vse vprek z brcami preganjajo peklenščke. — Med neslovan-skimi narodi v Rusiji izvajajo to igro Vjotjaki (Finci) in se imenuje ,Sonce in mesec', ki ju predstavlja dvojica vratarjev. Vsakega v sprevodu vprašujeta, ali hoče k soncu ali k mesecu. Prav tako igro imajo Lotiši na Livonskem in sicer pod imenom ,čez most Amzale'. V nekdanji permski guberniji ob Uralu poznajo igro Bepe3a. Dva se postavita drug proti drugemu, se primeta za roke in vjameta po vrsti prihajajoče, vprašujoč: ali greš k roži ali k brezi. Roža je angel, breza pa hudič. Po odgovoru mora še vsak prestati preizkušnjo, ki je takšna, da vratarja vsakega posameznika položita na roke in tre-seta. Če se namuzne, ga spodita med hudiče, čeprav je poprej volil rožo, če se ne nasmehne, ga pošljeta med angele, čeprav je poprej dejal: ,breza'. Pristaši rože se nato postavijo v dve vrsti, skozi kateri morajo steči hudiči. Angeli se pa potrudijo, da pri tem prehodu pošteno premikastijo njihove hrbte. V ruski otroški igri MocTHKt se igralci primejo za roke in postavijo v vrsto. Vodja pelje vrsto pod rokami dveh, ki stojita na nasprotnem koncu, nato pod rokami naslednjega para itd. Naposled stoje igrači v dveh vrstah, ki se držita z rokami druga druge, in tvorita nekakšen most. Potem vodi zadnjik na drugem koncu sprevod pod rokami dveh, dokler most ni prešel, vsi igrači so se povrnili v prvoten položaj razvite vrste. Igra je brez besedila, prešla je že skoro v ples. Med Poljaki je najbolj razširjena pomembna igra »J a w o r« ali »Most«. Popis te igre v Kolbergovi zbirki je tale. (Piasecki.) Dva otroka se postavita za se kot javorova človeka ali moža (»jaworowi ludzie«), na skrivaj se zmenita, kdo bo angel, kdo hudič. Primeta se za robce ali povodce in napravita vrata. Zavozlan konec povodca ali robca je skrit v hudičevi roki. Ostali igrači stoje, kot običajno povsod, v ravni vrsti, ki popeva vprašujoč, javorova moža pa odpevata: »Jaworowi ludzie, czego tam stoicie? Jawor, jaworowi ludzie! Stoimy, stoimy, mosty budujemy. Jawor, jaworowi ludzie! Z czego budujecie, z czego je pleciecie? Jawor, jaworowi ludzie! Z d§bowego lišcia, z brzozowego kišcia. Javvor, ja\vorowi ludzie! Dajcie nam tam, dajcie stado konj przegnac, jawor, karetq, przejechač. Damy chtjtnie damy, jedno zatrzymamy. Jawor, jaworowi ludzie. Na te besede se primejo otroci za roke in v vrsti gredo skozi vrata. Javorova moža spustita vse razen zadnjega, ki ga odločita od vrste z vprašanjem: »Do kogo przystajesz — do Kasi, czy do Marysi?«, ali: »Do jabJka, czy do gruszky?« Otrok izbira in se odgovoru primerno postavi na stran angela ali hudiča. Prizor ponavljajo, dokler ne ostaneta zadnja dva, ki pri ponovni igri postaneta javorova moža. nakar se razglasi skrivna beseda. Hudič razpodi svoje pristaše z zavozlanim robcem, angel se veseli in pleše s svojimi nebeščani. Ta poljska otroška igra se ne imenuje povsod »ja\vor«, tudi otroka-vratarja nista zmerom javorova moža, povsod pa se omenja most. Več podobnih variant zaključuje z borbo obeh skupin (vlačenje preko črte). Za primer naj služi dvogovor igre, v kateri ne gre za javorove može, nego za javor. Jawor, jawor, jaworowe drzewo! Co wy tu robicie? Budujemy mosty Dla pana starosty, Wszystkie panny przepuszcamy, Tylko jednq zosta\viamy. So še igre, ki omenjajo zgolj most, ne pa javorova moža ali javor, n. pr. Budujemy mosty Dla pana starosty, A z czego? Z kamienia drogiego. Niema krola w domu Ani tež krolowej (pani), Hej dana! Hej dana! Wszystkie pany przepuszcamy, A ostatni^ zatrzymamy. Nedvomno je poljska folklora izredno pestra in bogata na primerih otroške igre most ali jawor. Hkrati moram poudariti dejstvo, da se poljski etnološki svet prav tačas močno zanima za to igro, in nedavno je Eugenjusz Piasecki v reviji »Lud« (urednik Adam Fi-scher) napisal razpravo »Jaworowi ludzie« in ob teh javorovih možeh pokazal med drugim na slovenskega Zelenega Jurija, ki se bori z Baboljem. Iz predmetne razprave, iz katere sem posnel nekaj podatkov o igri most pri drugih narodih, izvemo zanimivo dejstvo, ki je predvsem poučno za naše prosvetne razmere. L. 1933. je poljski Znanstveni svet za fizično vzgojo razpisal oz. priredil anketo, na podlagi katere so zbrali 311 opisov poljske otroške igre »most«. Pri tem etnološko važnem zbirateljskem delu so bili seveda odlični pomočniki ljudskošolski učitelji s svojimi učenci. Nemci poznajo »G o 1 d e n e Brucke«. Njihovi otroci igrajo — pojo: Ziehet durch, ziehet durch, Durch die gold'ne Brucke! Sie ist entzwei, sie ist entzwei, Wir woll'n sie wieder flicken, Mit Steinerlein, mit Beinerlein, Der letzte muli gefangen sein. V Turingiji pravijo tej igri »Magdeburger Brucke«, na Saškem »Die Merseburger Brucke«, med Hesi pa »Meiersche Brucke«. Vojskujoči stranki se različno nazivata: nebo -— peklo, angel — hudič, cesar — kralj. Igra je bila že zelo zgodaj zapisana. Tako jo omenja elzaški pesnik Altswert v 15. stl. v okviru alegorične pesnitve »Der Tugenden Schatz«: »zwei spilten der fuln brucken«. Johann Fischart, satirik in prvi nemški poklicni literat, jo tudi v 16. stl. pozna pod imenom »der faulen Brucken«. Geiler von Kaisersberg piše: »es wird ihnen nichts mehr, denn das sie wie im Spiel der faulen Brucken einmal die Hand zusammenschlagen vnd jauchzen vnd alsdann wie-der herabspringen, ritschen vnd burtzeln.« Francozi nazivajo igro most »P o r t e du G 1 o r i a« in je podobna opisanim običajnim ruskim ali poljskim variantam. V Italiji se mostna igra vrši v znamenju izbere in borbe med Gwelfi in Gibellini. Prvič se mostna igra omenja v Italiji leta 1328., kar nam hkrati predstavlja letnico najstarejšega zapisa v Evropi in na svetu sploh. Angleži razpolagajo s primeri, ki so slični poljskemu ja-woru. Imenujejo se »o r a n g e s and 1 e m o n s«, a tudi »London bridge«. Sicer pa angleški most mimo jawora spominja na igre drugih narodov, loči ga od njih drugačen pevski dvogovor. V njem je mnogo govora o zvonenju cerkva različnih župnij v enem mestu, o obglavljenju, ali pa o spremstvu s svečo v postelj. Sadeži v nazivu igre pomenijo barve med seboj se vojskujočih skupin. Vlačenje preko črte dobiva že obliko nogometa. V drugih variantah so ohranjeni spomini na podobo sramotilnega odra, ko skličejo zvonovi župljane in razsvetijo bakle ta prizor, skratka: sami angleški kulturno-zgo-dovinski motivi, ki so s časom pritekali prvotni mostovi osnovi. Bazen v Evropi pa poznajo igro most i v nekdanji nemško-vzhodni Afriki Kafri, prebivalci Madagaskarja in rodovi Nove Gwineje. Igre teh ljudstev bi bile za primerjalni študij pač najbolj poučne. Na koncu naj dodam še običajni slovenski primer otroške igre »most«. Iz Bele Krajine pojdimo na najskrajnejšo severno točko slovenske domovine, v Ziljsko dolino, ki poleg Bele Krajine hrani najstarejše slovenske običaje, v Zahomcu bomo slišali otroški zbor, ki se takole pogaja: Nadrite, nadrite želiazan muast, da buč šua naša vojska skuas!. . . Ko nan daste? Ta zadniaga čuape, ka sa rita drži. . . Vojska gre skoz, zadnjega denejo na vago in vprašajo: Kol uočaš bit, angal al hudobac, iapka al hruška, zuata bal sriabra? ... i. t. d. Ta otroška igra je določno podobna drugim širom sveta po golem dejanju, njena redkost in svojstvenost pa je podana v zdravi in krepki ziljski besedi. Med prvimi, ki so se začeli sistematično zanimati za zagonetno otroško igro most in jo pojasnjevati, je bil danski pastor F e i 1 b e r g. Leta 1905. je v svoji knjigi (Bro-brille legen etc. Svenska landsma-len) zapisal okrog 150 variant, ki jih je zbral po Evropi. Zbirka obsega podatke o igri most med Slovani, Litavci, Nemci, Flamci, Anglo-sasi, Francozi, Italijani, Španci, Madžari in sedmograškimi cigani. II. Po prikazu različnih vzgledov nastane vprašanje, kaj prav za prav pomeni ta zelo razširjena in priljubljena otroška igra most in kje se skriva njeno prvotno izhodišče. Vsa ta vprašanja upravičeno zanimajo že par desetletij znanstvenike evropskih narodov. Znano je etnološko dognanje, da so otroške igre, igrače, lutke, sploh en del inventarja otroške sobe svojevrstna prausedlina kultične sfere davnih, primitivnih ljudstev. Svet današnjega otroka je v marsičem podoben otroško-mladostni dobi človeških rodov. Potemtakem ni nič čudnega in neverjetnega, da so današnjemu otroku njegove igre podobe, ravne uveram in prelogično - mističnim podobam davnega preprostega človeka pri njegovih globoko vernih obredjih. Primitivni narodi mostu v današnji obliki sploh niso poznali. Reke in potoke so navadno prebredli na konjih, kjer pa tega zaradi skalnatega in visokega terena, ki je branil dostop do reke, niso zmogli, so spletli iz posebne vrste vejevja viseči most. Z njim si pomaga še dandanes marsikje preprosto ljudstvo. Najstarejši mostovi v Evropi in na svetu (morda so še starejši na Kitajskem) so v Grčiji, kjer so bili zgrajeni v 2. stl. pr. Kr. Gradnje mostu so se Grki naučili od tujcev iz Gephyre, potomcev Feničanov. Odlični graditelji mostov so bili Rimljani. Znan je njihov »pons sublicius« čez reko Tibero. V magični uveri, da je železo »tabu«, t. j. predmet, ki se ga ne smeš dotekniti, so Rimljani ta most tako obnovili, da so uporabili zgolj les, prav nič pa železo in bron. Za most so skrbeli in ga varovali štirje mostni mojstri, imenovani »pontifices«. Ker se je pozneje rimski pon-tifeks preobrazil v duhovnika, ki je imel nadzorstvo nad vero in bogo-častjem v državi, je kaj upravičena domneva, da je služba pontifeksa na mostu obsegala še vse kaj drugega, kakor zgolj varstvo in skrb. Kajti primitivna vera postavlja za vsako reko posebno božanstvo. Ako pa je z gradnjo mostu ali brvi čez reko presekana naravna meja, tedaj je treba vodno božanstvo z enkratno ali večkratno žrtvijo pomiriti. Po izvršenem žrtvenem dejanju preide most v varstvo božanstva in s tem postane svet predmet. Morda je bil potemtakem rimski ponti-feks nekak duhovnik v službi rečnega boga. V srednjem veku se je gradnja mostov, zlasti lesenih, vsepovsod silno izpopolnila. V južni Evropi se je pojavil izredno značilen vzorec mostu, tako zvani pokriti most ali most s streho (prim. most v Poljanski dolini ali v Ziljski Bistrici). Danski pastor O. Feilberg v svoji razpravi smiselno pripominja, da je od otrok grajen most bolj sličen južno-evropskim pokritim mostovom nego običajnim, odprtim. Dodatno razvijem še drugo primero, ki nam jo nudi srednji vek s svojimi gradovi in obzidanimi mesti. Gradovi so imeli po navadi vzdižne mostove. Pred mostom je bil trdnjavski stolp s prehodom ali portalom. V češki otroški pesmi se imenuje tak portal »brana«. Od brane pa je kratka pot k imenu »vrata«, kar nam jasno priča, kako se je po vsej verjetnosti prvotni most pretvoril v brano ali vrata iz sledečih razlogov. Oblika pokritega mostu, ali brane tik zraven njega povzroči preimenovanje igre. Pogled na gradnjo otroškega mostu more prav tako dovesti do drugega imena, ki je celotni sliki primernejši, otroci izbero novo ime, staro zavržejo in pozabijo. Vsekakor bi se o »brani« še lahko mnogo razpravljalo, omenim naj le, da pravi naš kmet: »most na pet bran« (brana = Briickenjoch). Srednji vek je močno razgibal vse te mostne igre, bodisi s svojo arhitekturno mnogoličnostjo, predvsem pa s svojo gotsko mistiko, ki je v se sprejela in predla premnoge vraže, ostanke motivov nekdanjega mitosa o mostu. Svetost mostu se je vseskozi ohranjala, seveda v oslabljeni obliki. Njegova tla so veljala kot najprimernejši prostor za izredne slavnostne prilike. V južni Nemčiji je še v 18. stl. živel običaj, da so prirejali vsa letna slavja, napitnice in gostije na mostu. 81 6 Davna vodna božanstva sta zamenjala krščanska svetnika Janez Krstnik in Ivan Nepomuk. Njuna kipa sta pomembno postavljena na most. Gotski srednji vek je ustvaril dve važni nadnaravni podobi, ki se največkrat omenjata v mostni igri: angela in hudiča. Kdo ne pozna slike, ki predstavlja deklico, ki gre čez ozko brv, nad njo pa plava angel-varuh podobno dobremu vodnemu duhu? Sicer pa je po ljudski vraži most hudičevo delo, kajti vešča zgraditev mostu čez deročo reko je demonska umetnost, podobna skrivnostnemu čarodejstvu. Za to vražo govori vzdevek »hudičev most« (Teufelsbriicke). Na Primorskem je znana legenda o čedajskem mostu, ki ga je brez stebrov postavil »črni mojster«, pa je bil za plačilo od zvitega hribovskega pastirja pošteno ukanjen. (Prim. J. Lovrenčič.) Dalje pravi ljudska vera, da so mostovi zatočišča različnih duhov, ki se jih je treba čuvati. Pod mostom je hiša povodnega moža, pravljične podobe nekdanjega mitičnega božanstva. Mitos o mostu se je preobrazil v pravljico. Kaj vse je iznašla pravljica o mostu? Duhovi hodijo pod most in na most, straše in ustavljajo potnika, ga tlačijo in se mu često prikazujejo v podobi luči, ki čaka odrešenja ali pa opomni na zaklad, ki leži na mostu. Most je prebivališče čarovnic. Ako stoji zakleta čarovnica pod mostom tačas, ko nesejo čezenj kr-ščenca, je rešena, iz krščenca bo pa v 14 letih čarovnica ali pa ča-rovniški mojster. Vsem onim mostovom, čez katere gre mrtvaški sprevod ali pa svatje z novoporočenceina, pripisujejo ljudje posebno čarodejno moč. Voda pod mostom je sveta in ima čudodelno moč. Morebiti, da so prav zaradi tega Belokrajinci suvali svojčas Zelenega Jurija z mosta v vodo. Ponekod zajemajo vodo na veliki petek pod mostom, čez katerega so to leto nosili mrliča, ta voda je zdravilna. Na kratko je treba omeniti tudi ljudske običaje, veljavne še dandanes, ki so zbledeli spomini na nekdanjo odkupnino in žrtve vodnemu božanstvu. V slovenski Zilji vržeta novoporočenca z mostu v vodo bakrene novčiče, po nekaterih slavonskih vaseh pa mora nevesta na mostu obstati in se ne sme ozreti, da ji ne bi škodovali zli duhovi. V zvezi s temi običaji je zanimivo in poučno primerjati ziljsko »zapenjalco« z gorenjskim »šranganjem«. Ko vstane v Nemčiji otroč-nica iz postelje, je njena prva dolžnost, da gre čez most in vrže nekaj denarja v vodo, da ne bi naredil povodni mož njenemu otroku nič zlega. Podlaga izumrlega običaja, polagati mrliča na mrtvaški deski na most, so brez dvoma ljudske mitične predstave. Od pogledov na kon- kreten, realen most je treba preiti k pogledom na mitičen most. Pra-osnovo mistično-prelogične podobe o posmrtnem življenju je svojstveno ustvaril na eni strani antični helensko-rimljanski, z druge nordijski kulturni krog. Mislim na tole podobo onostranskega prostora: Pred vhodom v podzemlje teče reka. Preko nje je speljan most, ki ga morajo mrtveci prehoditi, most duš. Po srbski veri arhangel Mihael »dušu vadi« in tehta njena slaba ter dobra dela. Pot v »raj« pa pelje preko brvi, ki je ozka kakor las ali podobna krivenčastemu tramu. Rimska cesta in mavrica se prikazujeta v nordijskem eposu Eddi kot nebeški most, preko katerega gredo duše padlih v Valhalo. V koroški pravljici vozi povodni mož z Uršlje gore na Pohorje vodo po mostu, zgrajenem iz megle (Kotnik). V germanskih pripovedkah je mnogo govora o usnjenem mostu, ki so ga starejši nemški mitologi (Panzer, Rochholz) smatrali za most bogov, medtem ko ga n. pr. Mannhardt tolmači kot mitos megle in oblakov. III. Viri otroške igre most so po teh številnih, a še zmeraj neizčrpnih prikazih, prav za prav pojasnjeni. Vendar doslej etnološko-mitološka znanost še ni edina v pogledu enotnega in prvotnega izvora te igre. V glavnem izstopata dve razlagi, ena izhaja od starih mostnih žrtvenih obredov, druga veže otroški most z mitičnim mostom v podzemlju umrlih. Bežno sem se že pri rimskem mostu doteknil mostnih obredov, posvečenih ozlovoljenemu vodnemu božanstvu. Ti obredi, ki so po navadi terjali človeške žrtve, so se ohranili v raznih običajih po Evropi tja v novi vek. Celo v krščanstvu jih je kaj pogosto najti. Tako govori škotska legenda o sv. Columbi, ki je ukazal pokopati sv. Orana živega pod temelje njegovega samostana, da bi s tem žrtve-nim dejanjem pomiril demonske duhove, ki so grozili porušiti vse, kar se je podnevi zgradilo. Neka italijanska legenda poroča o mostu, ki se je zmeraj znova podrl. Naposled so vzidali vanj ženo mostnega mojstra, ki je izdihnila dušo preklinjaje: kot cvetlično steblo naj se zanaprej ziblje ta most (Tylor). Spomin na take stavbne žrtve in obrede tiči v znani srbski junaški pesmi »Zidanje Skadra«, določno nas spomni take žrtve slov. narodna pesem »Sveti Voljbenjk prekani hudobo« (prim. Štrekelj), o njih piše staroruska kronika in pojejo bolgarske pesmi. In nekak preostanek teh davnih obredov je iskati v otroški igri most, vrata ali brana: poslednji v vrsti, ki ga most ali vrata vjameta, je zadnja senca resnične človeške žrtve sredi stavb- 83 6" nega obredja. Zagovornik te teorije je Danec O. Peilberg, avtor prve knjige o »mostu«, med Nemci pa Singer. Nasprotnega mnenja sta nemška mitologa Mannhardt in Roch-holz, češ, da se otroška igra »most« naslanja na starogermansko vero o pohodu ali ježi mrtvecev v podzemeljsko kraljestvo Halja (Holle), ki se do njega prispe po mrtvaškem mostu. Na tem mostu sedi sodnica Nodhgylha in se posvetuje z bratom o vprašanjih, ki jih bo zastavljala dušam. Med povpraševanjem se prične vrag prepirati in pretepati z angeli za oblast nad dušami. (Primerjaj n. pr. današnjega sv. Miklavža in obnašanje njegovega spremstva.) To sta torej dva poglavitna vidika, ki pa v znanstvenem svetu še nista dokončno uveljavljena. Odločiti se bo treba le za enega prvotnih izvorov, piše Piasecki v svoji razpravi, češ, da to zahteva v znanosti veljavna zgodovinska metoda, ki ne dopušča več izvorov in tudi ne tako zvanega skupnega žarišča. Dolgo da bo še trajalo, preden se bo pojasnila genetična črta otroške igre most, ki jo je kesneje odela nova snov in jo preobrazila, da je postal njen prvotnejši pomen neumljiv. Motreč mostne variante pri različnih narodih, zlasti pri poljskemu, zasledim vse polno drugovrstnih momentov. Opozarjam na enega, ki približuje prvotnejšo obliko mostne igre svatbenemu obredu. Na zvezo teh dveh oblik je pokazal poljski etnolog Adam Fischer. Završek metliškega kola »Odprite naša vratca . ..« je izrazito svatbenega značaja in se je svoječasno morebiti pel v zvezi z mostom. Borba dveh sovražnih krdel, ki sklepa igro, morem dvojno tolmačiti. 1. Kot pogansko obredje, ki z borbami in bojnimi igrami upodablja medsebojno trenje prirodnih sil n. pr. smrt zime in prihod pomladi ali boj dneva z nočjo. 2. Kot nazor krščanskega srednjega veka, ki loči svoj svet v svetlobo in temo. Zastopniki teh dveh svetov so v otroški igri: angeli — hudiči, Gwelfi — Gibellini, papeži — cesarji. S temi podobami — nazori se družijo ljudska preoblikovanja svetopisemskih podob. Opozarjam na »poslednjo sodbo«, ki jo je ljudska fantazija razpredla v raznolika eshatološka verovanja. Taki krščanski srednjeveški vplivi so v »mostu« prevladali in se spojili s prastaro osnovo. IV. Te — takšne razlage igre most so po svoje verjetne in iznajdljive, vse pa glede prvotnega izhodišča nedognane. Ker v svetovni etnološki literaturi nisem zasledil belokrajinskega mostu, dvomim, da je ta slovenska igra inozemskim etnologom in mitologom znana. Vprašanje je, ali more naša belokrajinska igra po svoji brezprimerni svoj«kosti kaj novega povedati k vsem tem tujim mostnim razlagam? Ali se približa v zvezi z ostalimi igrami in kolom (Metlika) prvotnejšemu viru, ali pa vsaj potrdi in podkrepi enega izmed dveh poglavitnih vidikov? Ako vzporejam belokrajinski most z različnimi drugimi variantami, najdem, da je njegova posebnost glede igračev in časa uprizoritve izredno važna, velika in pomembna: 1. Izvajalci belokrajin-skega mostu so odrasli, 2. igra se izvaja na velikonočni (binkoštni) ponedeljek. Domala povsod drugod so mostni igrači otroci, čas izvedbe je nedoločen in se ravna po mili volji otrok. Besedilo belokrajin-ske igre je v prvi vrsti splošno (»Al je kaj trden ta vaš must«), spominja deloma na staroslovaško mostno igro Hoja Dund'a (Črnooka deklica), deloma pa je zraslo iz starodavnih belokrajinskih tal. Hi-storično-genetično starejše besedilo kaže prozorno srednjeveško ča-sovno-socialno ozadje (»Mi smo njegovi kmetiči«), prvo, mlajše jedro pa se predstavlja v dokaj zagonetnih in skrivnostnih vrsticah, ki je njih davni pomen utonil v pozabo. Metliški m o s t : a) »Preroža roža prungar je naš...«. b) »Preroža roža proangarjena .. .« c) »čete nas pustit trikrat skuz, da si žofrana ne zmočimo . ..« Črnomaljski most: a) »Preroža roža brunka je naša ...« Otroci gradijo, delajo most navadno iz zlata in srebra, iz železa in zlasti iz rastlin. Poljaki ga spletajo iz hrastovega listja in iz brezovih obeskov, Belokrajinci ga postavljajo iz »repe šnitane« (Črnomelj), iz »repe ribane« in iz »rakovih koščic« (Predgrad), kar vse je ali odsev davnih rastlinskih kultov na pričetku pomladi ali poetični izraz ljudskih pevcev, ki rad prehaja v drastično šaljivost. Svojevrstna je vrstica, ki vnaša v dvogovor »žofran«. Kaj pomeni žafran v domači kuhinjski rabi? žafranovi lističi dajejo juhi (tudi belokrajin-skim pisanicam) lepo rumeno barvo. V mostnem pogovoru se zdi belokrajinski »žofran« kot pozabljen pomen vraže: žafran, omočen v vodi pred uporabo v kuhinji, je gotovo prinašal neko zlo ali dobro. Zategadelj je navedba žafrana v mostnem pogovoru docela nerazumljiva. Vse drugačni pogledi pa se odpirajo ob »Preroži roži«, ki jo Belokrajinci v pripevu tako globoko-pomenljivo poudarijo. Roža ! .. . obče ime kakor na priliko drevo. Drevo prevzema človeka s svojim veličastnim kraljevskim razkošjem, roža s svojo vit- kostjo, barvo in opojnim vonjem. Vseobsežen in neizčrpen je njen globok pomen v realnem in mitičnem življenju vseh človeških rodov od početka pa do današnjih dni. Kakor drevo je tudi roža prispodoba človeka, a ne toliko živega ko mrtvega. Roža je simbol duše, njen najprimernejši in najvrednejši prostor je na gomili, na grobu, na pokopališču. Davni človek je v svoji mitični predstavnosti ožaril rožo s prelepo vero: v poletju in jeseni ubiti žitni duhovi se spomladi vračajo na zemljo v podobi pomladanskih rož. V Atenah se je veliki dan, posvečen spominu mrtvih, praznoval spomladi tja sredi marca, ko so počele poganjati prve rože. Tedaj so Atenci verjeli, da so mrtvi vstali iz svojih grobov in da hodijo v slavnostnem sprevodu po ulicah. Ta dan mrtvih so pomenljivo imenovali Cvetlični praznik ali Praznik rož. (Prim. kult Adonisa.) »Vera v oživljene rastlinske duhove se je tu spojila s konkretno predstavo o mrtvaških duhovih« (Frazer). Roža je pomemben mrtvaški cvet. Vsajena na grobu človeka priča o večnem življenju njegove duše in čestokrat velja za dokaz nedolžnosti usmrčenega ali umrlega, čudovita je stara francoska Marijina legenda o učencu, ki iz njegovih ust vzcvete roža! V njenem harmonično zraslem razcvetu ter pomenu, izvirajočem iz prvotnih obredij in verstev, so podane vse odlične možnosti naglega likovno-stilnega razvoja, ki mu je končni dosegljaj okras-ornament. Roža se preoblikuje v rozeto, v abstrakten lik, njeno bistvo ostane magično. V posebno razpravo bi sodil očrt pomena svatske rože (kraljitarske rože), ki jo nosi Zeleni Jurij na glavi kot simbol svojega drugega domovanja, podzemlja. Duhovniki primitivnih ljudstev nosijo še dandanašnji pri mrtvaških slovesnostih na čelu rozete kot simbole smrti. V Beli Krajini vražari .ivanjska roža' (šentjanževa), ki jo trgajo na kresni večer. Prinaša človeku in živini zdravje in srečo, blagostanje hiši in polju plodnost. Tako pošilja po njej Zeleni Jurij svoj poletni pozdrav iz podzemlja. V Rosalnicah in v metliški okolici rabijo o kresu kar štiri vrste ivanjskih rož. Iv. Navratil poroča: »Za mojih mladih let so ,hitali' v Metliki mali in veliki obojega spola tako šopke in vence izpred vsake hiše na streho dotle, dokler niso ostali na strehi vsi. Ako je ob visel šopek ali venec ,z glavo' t. j. z gorenjo stranjo navzgor obrnjeno, pomenilo je to, da bode oni človek še živel to leto; ako pa je šopek ali venec obrnil ,glavo' (gorenjo stran) navzdol, značilo je to, da bode oni človek pred letom mrtev. Pri vencu je gorenja stran nad vezjo.« Belokrajinska ljudska pesem je kaj pestro in bogato prepletena z rožami. Tako umira v njej »bolni junak«, ki prosi tovariše, naj mu vsadijo na grob rože in javor, druga pesem poje o »rosni roži, sred polja širokega«, ki jo mlad junak utrga in nese kralju v dar. Tretja vpleta Marijo, ki se v nebesih veseli »z eno rudečo galtrožo, ki je pred suncem trgana«, neka druga pa opeva »Lepo Rožo Majko Božjo« (Sašelj). Nepopolne in nesmotrene bi bile te bežne omembe, če jih ne bi navezal na belokrajinski mitos. V njegovem območju naj pokažem na pripovedko o »Cvetniku«, nekakem kraljestvu ali raju staroslovenskega sončnega božanstva, ki ima svojo vzporednico v Zlatorogovem kraljestvu: »Nekje visoko gori na Gorjancih kipi črno pečevje. Med pečevjem pa se širi Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in najblagodušnejših rožic. To pečevje se težko najde, še teže pa se pride čezenj v čudovit vrtec. In to je dobro! Kdor koli je še zablodil v Cvetnik, zamaknila in prevzela ga je krasota in dišava rožic tako neskončno, dajenehal misliti na jed in pijačo, na spanje in tudi na povratek in je poginil, ne čuteč nobene boli od predolgega bedenja in stradanja. Blagor si ga tistemu, ki dobi po sreči ali naključju cvet teh plemenitih rožic... Kdor nosi tak cvet s seboj, ga ne obhaja nobena jeza in nobena žalost, ga ne premaga noben sovražnik, ne predere nobena krogla...« (Trdina.) Mistika rože se nam v teh stavkih odkriva v vsej globokomisel-nosti. Belokrajinska pravljica »Gospodična«, ki jo je tudi zapisal J. Trdina na svojih »Izprehodih v Beli Krajini«, pa pravljiči o bolni gospej, ki se na ta način pomladi, da izpije studenčno vodo iz kupice, ki se ... »zasveti in zacvete. Naredi se na njej rdeč nagelj in bela lilija« ... Okrasni moment rože se tu veže z njeno tajno močjo. Okras — ornament se pojavi v celoti tedaj, ko pomen rože docela izgine in je roža predmet takega refrena, kakoršnega poj o v belo-krajinskem mostu. Slično usodo rože vidim v gorenjski koledi, ki ima za vsako vrstico refren »bewa roža«. Zatorej ob roži v belokrajin-skem mostu, ki so ji zaenkrat atributi nedognani, ker nejasni, ne bom preizkusil vseh mogočih domnev in verjetnosti, ampak bom skušal nakazati ono črto, ki je za rožo v okviru mostne igre, kola in celotnega velikonočnega (binkoštnega) obredja najbolj smiselna. Po njej se nam začne razodevati ne toliko določen pomen rože v mostu, ampak prvotni namen in značaj iger ,most', ,turn', ,kurji boj', ,robčeci' ter njihove organične zveze s kolom. Roža je pomladanska podoba mrtve biti - žiti. Rožni ali cvetlični vrt (Rosengarten) pa je ime viteškemu turnirskemu prostoru. Ti dve dejstvi, na videz nasprotni, se takole dopolnjujeta in vežeta. Rimski praznik mrtvih se imenuje dies rosae, rosaria, rosalia. V Pirotu je teden pred Binkoštmi ,rusalna nedelja', Srem pa pravi drugemu ponedeljku po Veliki noči »ružičalo«. ,Rusalije', stara viteška igra iz Gjevgjelije, so s tem dnem mrtvih v tesni zvezi. Na rosalia opozarja belokrajinska vas Rosalnice. že poprej sem poudaril, kako se je v starodavnosti dan mrtvih kril s pomladanskim slavjem, obhajanjem prihoda novega letnega časa. Na ta dan so se vršile na grobiščih posebne slovesnosti, radostnega značaja. (Prim. ,radunjico' pri Rusih!) Te slovesnosti so se razvijale hkrati z različnimi bojnimi igrami, plesi, gostijami itd. Poseben obredni spored je spremljal starodavna sežiganja mrličev na grmadah. Jacob Grimm piše v svojem spisu o sežiganju mrličev med drugim: »Ungleich wichtigeres ergibt sich iiber die heidnischen Russen. Nestor, der seine chronik nach dem jahre tltO zu Kijev vollendete, be-richtet uns das brennen der leichen bei den noeh unbekehrten Radimi-tschen, \Vjatitschen und Sjeveriern; es musz unbedenklich fiir alle alt-russischen stamme gelten. starb ein mann, so wurde trysna iiber ihn ver-anstaltet, dann eine grosze klada geschichtet und darauf die leiche ver-brannt. die naeh dem brand gesammelten knochen legten sie in einem krug (sosud) und st eliten ihn auf eine seule am weg; so ttiun namentlich die Wjatischen, aber auch die Kriwitschen und andere Heiden mehr. klada stammt von klast' schichten, legen und entspricht genau dem ags. hladn, altn. hlada, vom begang dieser trysna ist oft die rede, sie musz leichenmal und leichenspiel g e w e s e n sein, weil das wort lucta, certamen ausdriickt, und die brauche der ags., estischen und littauischen leichenfeier gleichen. das stellen der todtenseule an die heerstrasse kom m t meiner deutung des salischen haristato, cheristado, der hermen und irmenseulen zu statten, begegnet auch dem bohmischen gebrauch an den kreuzvvege n.« Na podlagi gornjega, vseskozi zanimivega poročila domnevam, da je belokrajinski ,turn' zbledela, antropomorfna oblika nekdanje podobe mrtvaških stebrov, ki so pozneje pomenili tudi drevesa življenja in usode (Irmensaule). Mrtvaški obredi pa so nedvomno tudi obsegali posebne bojne igre, ki jih je le površno nadomestil, od srednjeveških viteških iger vplivani ,kurji boj', in pa seveda — igro ,most'. Če smemo verjeti H. Wagnerju, so igro ,most' s čarovnico Nodhgylho izvajali stari Nemci na koncu obredov ali službe božje, h kateri so se zbirali o praznikih. Ukrajina je ohranila doslej tkzv. Hailek (prim. germansko Haljo), velikonočne slovesnosti, napol obrednega značaja, ki so izredno podobne belokrajinskim velikonočnim igram. Tako nosijo Ukrajinci tedaj okrog cerkve visok stolp ali žvonik. (Prim. Navratil, Piasecki.) Ob tujih zgledih spočeta domneva prejema na slovenskih tleh svoja oporišča. Sledi takih žalnih iger ali plesov imamo ohranjene na žalostni gori pri Mokronogu (keltsko grobišče), kjer romarji na večer pred romarsko nedeljo ,vrtec igrajo' ali .ravnajo', (čitaj Iv. Zorca: Stiški tlačan.) Janez Volčič opisuje ta .vrtec' takole: »Nekaj posebnega vidi tujec na večer pred to nedeljo, ko se mrak naredi. Od cerkve sem se pomika dolg obhod. Vsak romar ima svojo gorečo svečico v rokah, moški so odkriti, dekleta imajo vence na glavi. In tako se pomikajo na travnik pod goro. Znanci enega kraja se skupaj zbero in tako vsak oddelek za se razne pobožne pesmi poje ter se naprej pomika po mnogih ovinkih, kakor jim načelnik kaže. V nočnem mraku in v mirni tihoti se to res mikavno vidi in sliši. Pravijo, da ,vrtec igraj o4.« Mrliški ples oz. žalna igra sije iz pripovedke o knezu Artulji (Atili?), ki živi v Virju pri Stični in se začenja s takimi besedami: »V starih časih je stalo na kraju sedanjega Virja veliko mesto. Tam, kjer še dandanašnji dan stoji gaberje, se je sprehajala virska gospoda. Ob gomilah, ki leže tam in so sedaj prerastles hrasti, je imela gospoda vrtiče; napravljala jih je pa zato tako okrogle, da je plesala po travniku okoli njih starinski ples ,ovrtenico'...« (Jurčič - Ke-lemina.) Morda vodi črta žalnih iger od Virja (ovrtenica) preko Žalostne gore (vrtec) v Belo Krajino, kjer se ta davni ples kot kolo (= ime, kesneje došlo od juga) še dandanes razvija na hrib in odvija s hriba na .pungrt' (Baumgarten) v primerno ohranjeni živosti? Roža se je poskrila, proseva pa v imenih: rožni vrt, pungrt, vrtec, ovrtenica. Sama dejanja, plesi, igre, prostori, sredi katerih se je v zamračeni davnini glasila »preroža roža proangarjena« v vsej razumljivi in pomembni veličini. Iz teh dognanj, ki so jih nanesli šele površni razgledi, vodi sled v ožji stvarni krog bojne igre, ki skriva najglobljo vsebino mostu. V. ,Kumpanija' je staroslavna viteška plesna igra na otoku Korčuli. Igralci, oboroženi z meči, predstavljajo boj, ki se razplete med domačini - Dalmatinci in gusarji. Ko so ta viteški ples izvajali Korčulani na slovanskem plesnem festivalu v Ljubljani 8. septembra 1934., je bila večina gledalcev silno začudena, ker v vsem plesu ni ugledala nobenega boja, ki je na priliko v »Moreški« stilno čudovito Iepo-izražen. Ples se je odvijal v svečanem ritmu, in postal sem pozoren na svojevrstno koreografijo tega plesa. Plesalci so iz kola prešli v dve nasprotni vrsti in stvorili nekak most z meči, ki so se križali zdaj zgoraj, zdaj spodaj (prim. rusko otroško igro ,mostič'). V svečano enakomernem ritmu so plesalci skakali oz. prehajali preko mečev. Taka igra — ples mostu s prehajanjem preko mečevih ostrin predstavlja boj, prepoln nevarnosti, smrtnih opasnosti. Duše padlih junakov se med bojem z gusarji selijo v onostranstvo. Odkod pojav ,mostu' v plesu? Ali ni morda most samorodna plesna podoba za boj in smrt? Vsekakor je plesni lik ,most' soustvarjala mitična podoba o onostranski usodi umrle duše. Mitos se je na svojski način prevesil v plesni obred, pradavni namen takega plesa mostu pa je, z istočasnim upodabljanjem mitičnega dejanja magično doseči najpreprostejše sproščenje duše v nesmrtnost. Kumpanijski most z meči je obredno-plesna podoba strme in težavne poti, ki premošča prepad in vodi k zmagi (prim. francoski most »Porte du Gloria«). To zna biti praosnova belokrajinskega mostu, čeprav ga dandanes ne prikazujejo z meči, ki so jih nadomestile roke. »Allein was den Tanz betrifft, habe ich dilJ einige davon zu beriihren, dali die Manner denselben mit blolien Sebeln ver-richten, auch so artlich und vvunderlich sich d a -mit durcheinander schwingen, d a B es zu vervvun-d e r n.« (Valvasor, VI, 302.) Belokrajinska mostna roža ovekoveča bodisi umrlo dušo (pogrebne svečanosti), bodisi nedolžno mostno žrtev (črnooka deklica). Befren ,preroža roža' je istoveten s poljskim vzklikom ,o javor ja-vorjeva moža' ali s staroslovaškim pripevom ,Hoja £)und'a hoja. Roža — drevo, podobi dvolikega božanstva rastlinske rasti in podzemske rodnosti (življenja — smrti) sta prvotni okrasni ostalini (roža — javor) njegove davne biti, ki so jo prekrili drugotni obredni in zgodovinski motivi. Po veri primitivnih rodovin se je razvil človek iz drevesa - boga, da se po smrti povrne vanj. Prastara je vera: »Wenn ein Mensch ■stirbt, geht seine Seele nach Norden. Sie mochte auf dem sehr hohen Berg Merina sein und von dort zum Himmel hinaufgehen. Der Gott mochte einen Baum herabgreifen. Diesen soli der Mensch erfassen und als Steg benutzen .. .« (W. Planert.) Iz navedenega gradiva o belokrajinskem mostu in primerjave s predmetno literaturo povzemam: 1. Belokrajinski most predstavlja skupno s kolom in deloma z igrami turn, kurji boj, robčeci (rešetca so svatska igra) ostalino davnih žalnih obredov, ki so že v prvotni obliki bili žalno-radostnega pomladanskega značaja. Ko se je pristna smisel izgubila, so se mrtvaški običaji izpremenili in se je prvotno obredje razkrojilo v kolo v zvezi z navedenimi igrami t. j. v zgolj prigodniško slovesnost na začetku pomladi. 2. V belokrajinskem mostu je ohranjen redek primer žalnega obreda, ki se ni porazgubil in razkrojil v otroško igro kakor povsod drugod po svetu, igrajo ga še dandanes odrasli. Most z uvodnim kolom fMetlika) kaže na žalni prostor mrtvaških iger in po navedenem potrjuje obe poglavitni mostni teoriji. V zvezi z mostom v ,Kumpaniji', korčulanski viteški igri, opozarja naša igra, da utegne ,most duš' biti prvobitnejši od mostu, ki terja človeške žrtve. Prvotnejša primitivno-mitična predstavnost pozna namreč most ali brv v obliki drevesa, hloda, trama; most kot svojstven kulturnozgodovinski ter kultno - mitološki pojav pa je dokaj kesnejšega postanka. 3. Oris razvojnih stopenj belokrajinskega mostu v vseh podrobnostih do jasne podobe zavisi od dotoka novega gradiva, od specialnih razprav v vseh področjih etnologije ter od novih izsledkov svetovne mitologije o mostu. UPORABLJENI VIRI IN LITERATURA Achelis Thomas, Die Religion der Naturvolker, Sammlung Goschen. AfanasjevA., Poetičeskija vozzrjenija Slavjan na prirodu I.-I1I., Moskva 1869. Altfranz. Marienlegenden, Unser lieben Frauen Wunder, Inselver., Leipzig. Arkiv za povjestnicu jugoslavensku VIII, Zagreb 1863. Barič H., Dodole. Priloži I., 1921. Bartoš Fr„ Naše deti, Brno 1888. Begovič N., Život i običaji Srba graničara, Zagreb 1887. Bethe E., Prolegomena zur Gesch. des Theaters im Altertum, Leipzig 1896. Bohme Fr. M., Gesehiehte des Tanzes in Deutschland, 1886., 2 zv. Carniolia, Ljubljana 1839., 1844. Cecilija sv., Zagreb 1925., sv. 2. Čerin J., Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric itd. Zbornik Matice Slovenske (ZMS) X. Danica, cerkv. čsp. za slov. pokrajine, Ljubljana 1905. Debevec J., Grška drama, Jahresbericht d. k. k. I. Stgymn. Ljubljana 1912/13. Dobšinsky P., Prostonarodnie obyčaje, povery a hry slovenske, Turč. sv. Martin 1880. Erben K. J., Prostonarodni češke pisne a rikadla, Praha 1886. Frazer J. G., The Golden Bough, London 1920.—23., 12 zv. — Der goldene Zweig (nemška izdaja), Leipzig 1928. — Mensch, Gott und Unsterblichkeit, Leipzig 1932. Gluma A., Freudenreich, Sklad - Zagreb 1933. Grimm J., Abhandlungen zur Mythologie und Sittenkunde. Kleinere Srhriften II. Band, Berlin 1865. Grohmann J. V., Beitrage zur Gesehiehte Bohmens. 2 Abtlg. Bd. 2: Aber-glauben und Gebrauehe aus Bohmen und Mahren, Prag 1863.- 66. Handworterbuch des deutschen Aberglaubens (H. Bachtold - Staubli und E, Hoffmann - Krayer). Ilič L., Narodni slavonski običaji (NSO), Zagreb 1846. Jagič V., Zur slavisehen Mythologie (AfsPh) XXXVII, (1926.). Kapelle J., Das Friihlingsfest in Tschernembl, (Carniolia 1839.). Kelemina J., Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Dr. sv. Mohor. 1930. Kobe J., Beli Krajnci unkraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic. Vzrok njih siromaštva; gospodarstvo, način življenja, poštenost, jezik in vraže (Novice III. t. 1845, str. 7—8, 15—16, 19, 31). — Beli Krajnci unkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice (Novice V. t. 1847, str. 163—64, 167, 170—71, 175, 178—79, 182—83). Koncertni spored Akademskega pevskega zbora, Ljubljana 1935. Kool Jaap, Tanze der Naturvolker, Berlin 1921. Kordesch L., Sitten der krainisehen Kulpbewohner (Carniolia 1844.). Kos M., Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1933. Kotnik Fr., Storije I., Družba sv. Mohorja 1924. Kuba L., Cesty za slovanskou pisni II., Praha 1935. — Slovanstvo ve svych zpevech VII., Pardubice 1890. Kuhač Fr. Š., Južnoslovjenske narodne popievke I.—IV. Zagreb 1878.—81. Letopisi Slovenske Matice (LMS) 1879., 1887., 1888., 1889. Ljubljanski Zvon (LZ) 1888. Lovrenčič J., Tiho življenje (legende), Mladinska matica 1931. Lovšin V., Zeleni Juraj medju Bijelira Kranjcima (Sv. Cecilija 1925). Lud, Serja II., Tom XIII. Rok 1934.—35., Lwow-Warszawa-Krakow-Poznan-\Vilno. Mannhardt W., Der Baumkultus, Berlin 1875. Marinov, Narodna vera i religiozni i narodni običaji (Sbornik za narodni umotvorenija [SbNU]), Sofia 1889. Marolt F., Tri obredja iz Zilje. Slov. narodoslovne študije I., Ljubljana 1935. — Belokrajinski zapisi 1931. in 1936. Rkp. Glasbena matica, Ljubljana. Mogk E., Germanische Religionsgeseh. und Mytholog'ie, Sammlung Goschen. Navratil I., Belokranjsko kolo (LZ 1888.). — Slovenske narodne vraže in prazne vere (LMS 1887.—88.). — Vuzem v Metliki (Vedež 1849.). — Zeleni Juraj (LMS 1879.). Novice, kmetijske in rokodelske, III. in V. tečaj (1845. in 1847.) Ljubljana. — Gospodarske, obrtniške in narodne, XXXI. t. Ljubljana 1873. Pajek J., Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884. Piasecki E., Jaworowi ludzie (Lud 1934.—35.). Podlogar L., Črtice o verskih in cerk. preobratih v B. Krajini (Danica 1905.). — Kronika mesta Črnomlja in njega župe (Danica 1905.). Pokrovskij E. A., Djetskija igri. Moskwa 1887. Pothier Dom J., Les melodies Gregoriennes d'apres la tradition, 1880., nem. 1881. Rohde E., Psyche, Seelenkult und Unsterblichkeitsglaube der Griechen. Leipzig, Kroner-Verlag. Sehneeweis R., Grundriss des Volksglaubens und Volksbrauchs der Ser- bokroaten. Družba sv. Mohorja, Celje 1935. Skubec I., Cerkvena svečanost pri starovercih na Bojancah in marsikaj druzega (Novice, XXXI. t. 1873., str. 247—49). Srbadija, čurčic St., Beč 1874.—77. Stadler J. Ev., Vollstandige Heiligen Lexik II, Regensberg 1861. Sepp J. N., Das Heidenthum und dessen Bedeutung fiir das Christenthum I, Regensburg 1853. Sušil F., Moravske narodni pisne, Brno 1859. šašelj I., Bisernice, I. (1906.), II. (1909.). Šolski prijatelj, čsp. za šolo in za dom III. Celovec 1854. Štrekelj K., Slovenske narodne pesmi (SNP) II.—III. Ljubljana 1904.—5. Tobolček, knjižni almanah Bele Krajine, Malnerič M. Ljubljana 1925. Tomšič J., Narodski običaj na Vinici na Dolenjskem: Sv. Jurij (Šolski prijatelj 1854.). Trdina J., Zbrani spisi X. knj.: Izprehod v Belo Krajino, 1912. Tylor E. B., Die Anfange der Cultur, Leipzig 1873. Valvasor J. \V., Die Ehre des Hertzogthums Crain 1689, VI. knj. Vedež, čsp. za šol. mladino II, Ljubljana 1849. Vipauz J. N., Die Ostern in Motling. (Carniolia 1839.). Volčič J., Življenje preblažene Dev. in Matere Mar., IV. del: Božja pota, 1889. Vuk Karadžič, Srpski rječnik, 3. izd. Beograd 1898. — Srpske narodne pjesme (SrNP), Beč 1841. I. knj. — Život i običaji naroda Srpskoga, Beč 1867. Vuletič B., Marač i Durdev dan u Zeti, Bos. vila XXV. Wagner P., Einfiihrung in die gregorianischen Melodien 1895. — Ursprung und Entwicklung der liturgischen Gesangsformen 1901. Wagner H., Illustriertes Spielbuch fiir Knaben 1878. Worterbuch der Antike (Hans Lamer), Leipzig 1933. Worterbueh der deutsch. Volkskunde (O. A. Erieh u. R. Beitl), Leipzig 1936. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, Zagreb 1896.—1936. I. knj. (Igre i plesovi), III.—IV. knj. (Narodna glazbena umjetnost u Dalmaciji, XI. knj. (Žetva). Zeitschrift fiir Ethnologie (W. Planert), 39. zv. Bazgledno topografsko karto je narisal gospod inž. Jože Malerič. Sliko št. 1. ,Zeleni Jurij na Vinici' (last gospodične Poldke Bavdkove) je baje napravil pok. fotograf Rudolf Persetič 1. 1912. Sliki št. 2. ,Zeleni Jurij v črnomaljskem kolo-mostu' in št. 14. .črnomaljsko kolo' sta izdelek in last gospoda Janka Hafnerja (slikano o priliki belokrajinskega izleta 1. 1933.). Ostale slike št. 3.—13., last Glasbene matice v Ljubljani, je izvršil gospod prof. Jože Kessler. Naslovni emblem stare viniške pisanice, ki je last gospodične Poldke Bavdkove in slike za študijo je izvršila fotoklišarna Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani. RESUME Le deuxieme fascicule des »Slovenske narodoslovne študije« •contient la description des danses et d'autres jeux en usage dans Ia Bela Krajina ou l'on trouve des restes d'anciens cultes. La population de la Bela Krajina occupe dans le Royaume de Yougoslavie la partie sud-est du territoire slovene, entre la Kolpa, le bord des Gorjanci et les montagnes de Kočevje. Grace a sa situation geographique isolee, la Bela Krajina est restee presque jusqu' a nos jours peu accessible a 1'influence de la culture occidentale. Gelle des contrees voisines de l'Adriatique a ete plus sensible. Mais la plus forte a ete l'influence de 1'element ethnique balcanique avec lequel les Slovenes du sud-est commencent a se fondre imperceptihlement. Notre etude aborde son probleme par la description du »Zeleni Jurij« (le Pere May), survivance mythologique Slave du culte des arbres, respectivement de Dionysos, interessante par la ligne melo-dique qui presente, en gamme antique (modus doricus), un rare choeur archaique unitonique d'une monotonie primitive et isoryth-mique a Ia maniere du plain-chant. On continue par la description de deux danses archai'ques, le kolo de Črnomelj et celui de Metlika. Leur originalite est dans la composition choreographique inaccoutumee y compris le choix du terrain et surtout dans 1'accompagnement de la danse par le chant. II y a un lien organique entre ces danses et les jeux populaires originaux, tels que: le »Most« (la Porte du Gloria), le »Rešetca«, les »Robčeci«, le »Kurji boj« et le »Turn« qui sont executes soit en chantant, soit en silence. Ges jeux sont des restes assez bien conserves d' anciens cultes slovenes ou plutot un amalgame de rites slovenes palens et de 1'imitation populaire des jeux qui etaient jadis en usage dans les chateaux de la noblesse du pays. M. Boris Orel a complete 1'etude par un excours sommaire my-thologique sur litterature qui s'y rapporte. VSEBINA Stran Predgovor ................................3 Zeleni Jurij...............5 Metliško kolo...............34 Obredne igre: 1. Most...............47 2. Rešetca...............56 3. Robčeci...............62 4. Kurji boj..............63 5. Turn...............63 Črnomaljsko kolo - most............65 Boris Orel: Mitos o mostu............74 Razgledna topografska karta...........92 Uporabljeni viri in literatura...........93 Resume ................96 14 slik na 5 prilogah. NRRGDNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR I 000000597G5 !