Ocene In poročila
GLEDALIŠKA žEPNA BIBLIOTEKA
Spričo občutnega pomanjkanja domače gledališke literature predstavlja nova knjižna edicija z oficialnim naslovom »Knjižnica Mestnega gledališča«, ki jo je začelo izdajati ljubljansko Mestno gledališče, razveseljivo in prikupno zamisel. Oče te zamisli (o kateri so slovenski dramaturgi že večkrat premišljevali) je urednik zbirke Dušan Moravec.
Gledališče je Slovencem kot le malokateremu narodu malone nepogrešljiv sestavni del kulturnega življenja. Okrog sedem sto ljubiteljskih družin ter organsko iz njih zrasla svetovljanska poklicna gledališka dejavnost nam to trditev v celoti potrjujejo. Gre za bogato gledališko prakso in njen dokaj skromni publicistični in znanstveni odsev. Gledališka »bibliotheque de poche« bo tako lahko opravljala del te funkcije. Na eni strani bo posrednik med odrskimi deskami in občinstvom, prevodnik gledaliških teoretičnih in praktičnih spoznanj, ki bodo morala slej ko prej oploditi in preroditi naše ljubiteljstvo, če naj vnaprej igra in ohrani mesto, ki ga v slovenski literaturi ima. S pridom pa bosta po teh edicijah segla tudi poklicni gledališčnik in raziskovalec. Se posebej pomembno vlogo bo zbirka lahko odigrala s tem, da se je urednik odločil natisniti nekatere gledališke tekste, ki prekašajo povprečno raven sodobnih del. To funkcijo so začeli v zadnjem času opravljati delno že gledališki listi naših gledališč. Prav bi bilo, da bi se po tej zbirki seznanili z najboljšimi dosežki naše gledališke publicistike: s kritiko, dramaturško esejistiko vidnejših kulturnih delavcev. V letošnji zbirki bodo izšli Kreftovi dramaturški zapiski, sledili pa bi jim lahko še številni drugi. In naposled bi kazalo posredovati širšim krogom spoznanja in dognanja velikih gledaliških praktikov in teoretikov. Taka, širokemu krogu bralcev dostopna in cenena biblioteka bo za razvoj slovenske gledališke kulture opravila sila pomembno vlogo.
Prva zvezka te edicije sta pred nami. V prvem je Mestno gledališče ovekove-čilo svojo najuspelejšo uprizoritev »Večer v čitavnici«. Urednikov uvod je posvečen zgodovini uprizoritve od zamisli do triumfa, ki ga je bila deležna ob zaključku na Ste-rijinem pozorju v Novem Sadu. Zares zanimiva je bila ta uprizoritev. Bila je ogledalo, v katerem so se ogledale vse slovenske generacije. Najstarejši so bili malone solzni in objokani, ko je Janez Bleiweis izpovedal svoj »psevdorevolucionarni«-evangelij, srednja generacija se je ob kranjski uprizoritvi krohotala, mlajši skorajda niso vedeli, kam z vsem tem napihnjenim slovanstvom in Majko Slavo! Resnično je lahko predstava ugajala le razgledanemu gledalcu. Ali naj je bilo kakorkoli že: troje Vilharjevih enodejank, garniranih z vsem, kar nam še danes pojem »čitalništvo« pove, je v režiserjevem okviru zaživelo v vsej gledališko-zgodovinski bornosti in prikupnosti. Z »Večerom v čitavnici« je prireditelj (lahko bi zapisali: avtor) Mirko Mahnič duhovito in dostojno monumentaliziral naša preporodna in čitalniško gledališka prizadevanja. Razumljivo je, da brez uprizoritve ostaja besedilo zgolj mrtva zgodovina, oživljen spomin nanjo pa je vendarle lep, lep kakor spomin na daljno pobeglo otroštvo. Nekaj otožno slovenskega, nekaj prisrčno domačijskega in ganljivega, nekaj, od česar se poslavljaš z dobrohotnim smehom, ki ne žali, je bilo v tem otroškem čital-niškem gledališču, v tej šoli naše »narodne vednosti in zavednosti«, saj je ob redki slovenski knjigi predstavljala čitalnica edin kraj, kjer se je razvnemalo naše zapoznelo meščanstvo in malomeščanstvo v »narodnem navdušenji«.
Skrbno napisane in doživete opombe prireditelja govore za to, da je imel prireditelj pred očmi tudi uprizoritev v Prešernovem gledališču. Te opombe bodo pre-nekateremu kulturnemu delavcu pomagale poustvariti in podoživeti slovensko resničnost šestdesetih let, saj je pričujoča knjižica izšla tik pred stoletnico mnogih naših kulturnih ustanov, ki so bile spočete v tej »dobi brstenja in cvetja«.
Drugi zvezek z naslovom Pomenki o sodobnih dramah obsega nekakšen retrospektivni izbor dramaturgovih člankov, kakor jih poznamo iz gledališkega glasila. Moravčevo pisanje ni učenjakarsko in abstraktno. Njegovi gledališki pomenki so pisani v prijetno kramljajočem tonu in le taki so lahko dostopni vsem gledališkim gostom. Hvaležno bodo rabili tistim,, ki pouprizarjajo njegov repertoar. Moravčev pogled na umetnost je in hoče biti vsekdar preprost, brez pompa in filozofskih komplikacij ter predvsem gledališki. Prav v tem je odlika in svojevrstnost njegovih gle-
48
daliških premišljevanj. Zdaj, ko jih je zbral v knjigo, se je razgrnila pred našimi očmi pisana, pa vendar enotna slika njegovih programskih prizadevanj, nihajočih med komorno moderno igro in »pozabljeno« slovensko dramo (Leskovec, Remec. Grum), adaptacijo (Vilhar) in dramatizacijo (Cankar, Kozak).
Priznati moramo, da tak izbor, kakor se nam kaže malone s perspektive desetletja, uspešno dopolnjuje programske naloge osrednje gledališke hiše. Novi knjižnici, ki bo nemara vsaj delno izpolnila vrzel med gledališko prakso in njenim publicističnim in literarnim odsevom, pa želimo, da bi se uveljavila, kakor se je uveljavilo gledališče, kjer je bila spočeta. Rado Jan