244
Strankarstvo.
Nič ne karakterizira nezrelosti „niladoslovenskih" po-litikovavcev tako, kakor njihovo hrepenenje po „stran-karstvu". Le v kose vse, čini več kosov nas je, tim bolje, tim več se potrebuje vodjev in vodja bi bil vsak .tako na vso moč rad. Pa kje imajo „mladiči" naši le enega, ki bi imel za vodjo potrebne lastnosti? Je mar dr. Vošnjak? Ga že vsak pozna. Dr. Razlag? Ako-ravno je oficijelni prvi zastopnik mladoslovenstva, nima na mladoslovensko politiko nobenega vpliva, Vošnjak ga rabi le kot „aushangeschild", kakor krčmar postavi lično kletarico na prag, da popotnike vabi na slabo vino, kakor pečatnik, ker vživa Razlag po krivici neko spoštovanje; po krivici, pravim, ne da bi se hotel njegovega privatnega značaja dotakniti, pa v politiki se je skazal tacega omahljivca, da z njim resno računiti ni mogoče.
Pravega politikarja „raladaa stranka toraj nima, ker razen teh dveh omenjenih so vsi drugi še le politični dijaki, če bi bil prav politikar med njimi, bi bil pač že davno razvidei, da so na krivih potih. A vendar strankarstvo lepo cvete in poganja. ,,Le nad farje" to je geslo v mladem taboru, kako pa stoji narodna politika, na to niti ne mislijo. Ko smo bili pri volitvah za državni zbor premagani, ni imel „Narod" nobene žalosti, marveč je kričal s hripavim glasom: „Le to nas veseli, da Costa ni voljen" V tem izreku se popolnoma karakterizira vsa ,,mladoslovenska" politika, namreč strankarstvo. „Da le Costa ni voljen, to je več vredno, kakor če bi bili povsod zmagali! V tem smislu so delali vedno in še delajo. Strankarstvo jim je edino vodilo. Banka ,,Slovenija" se mora spraviti ob zaupanje, ker je dr. Costa zraven, društvo „Slovenija" se mora smešno delati, ker je dr. Costa zraven itd. To je politika! Vsak pameten politikar se skuša opirati na kako trdno podlago, kamor stopi, ogleda si prej, če je tudi varno, če stopi na trdna tla. Pameten politikar skuša zbrati okoli sebe kolikor mogoče moči, zaveznikov, prijateljev; on sprevidi, da v složnosti je moč. To ga uči zgodovina; v složnosti so se osvobodili Ho-landci, Švicarji, Madjari itd. Niso rekli Švicarji svojim duhovnikom: ,,mi vas ne potrebujemo, vi ste farji, ui-tramontanci",  niso začeli med sabo prepira,   niso upili
in se prepirali: ,,ti klerikalec, farški hlapec" itd., temveč složni so šli v boj "za domovino in zmagali.
Tudi od Madjarov se ne bere, da bi bili začeli duhovnike preganjati in vse tiste, ki jih branijo, dokler so bili v boji z Dunajsko vlado. Složni so bili vsi s t a no v i.
Se zdaj se ne čuje iz Madjarskega preganjanje duhovnov, in vendar imajo Madjari svojo samo s talno st. Celo severna Amerika živi z vsemi verami v miru, in je vendar svobodna in samostalna, samo mi Slovenci bi morali poginiti, in ne pridemo do svobode, dokler bo se kak duhovnik v deželi! Pa preveč časti bi skazal ,,mladoslovenskim" politikarjem, ko bi se v daljšo razpravo z njimi spuščal, kajti kjer strast vlada, tam ni premišljenega delovanja, tam ni politike. „Mladosloven-cem" je pač vse eno, kako je naše državno stanje, vse eno, če nas jutri Prus pohrusta, samo če bo šlo prav na „farje", potem jim je skoraj ljubši Prus nego Rus, kajti poslednji drži se še preveč vere.
Prenesli so „mladoslovenci" strankarstvo cel6 na lepoznansko polje, in v tem obziru smo mi Slovenci izjema med vsemi narodi na svetu; kajti pri V3eh narodih je umetnost in veda neutralno polje, in kdor kaj hvalevrednega vstvari, priznajo mu to najhujši politični nasprotniki. Pri nas pa niti ni treba, da bi bil političen nasprotnik; samo če kdo ni iz klike Jurčič Stritar-Levstikove, in kaj spiše, tako gotov je ali tihega ignoriranja ali pa nepravične kritike od strani „Naroda", kakor je pri tej mlačnosti občinstva materijelne zgube gotov.    Tako je strankarstvo!
Remšeniški.