Poštnina plačana v gotovini. IZHAJA VSAKO SOBOTO CENA DIN 1 / Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž! Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21-09. Leto VI. Ljubljana, dne 22. maja 1937. Št. 20. Nacijonalisticna fronta Že svojčas smo v našem listu od 1. 5. t. 1. pod naslovom »Dve fronti« poudarili zalite-yo, da je treba zbrati vse jugoslovenske naci-jonaliste v enotno vodeno fronto, njej na celo pa postaviti moža borbenosti in dejanj. S tem gotovo nismo povedali nič novega ali zapisali kakega lastnega izuma, marveč smo ugotovili le to, kar si tako iskreno žele vsi oni jugoslovenski unitaristi, ki jim ni niti za osebne časti, niti za kakršnekoli dobičke, marveč le za borbo in uspeh. V tem članku smo izrecno apelirali na trenutne dnevnopolitične voditelje jugoslo venskih nacijonalistov Hodže-ro, Ljotiča in Živkoviča, naj gredo preko vseh osebnih momentov in ustvarijo ta končni, za ureditev naše države tako nujno potrebni cilj. O Binkoštih se je vršilo v Smederevem večje zborovanje Ljoticevega Zbora, na katerem je nastopil tudi dr. Janko Baričevič, narodni poslanec in predsednik Jugoslovenskega kluba. Ne kot pristaš Zbora, marveč kot predstavnik svoje parlamentarne skupine. Kot tak je postavil tezo enotne fronte vseh jugoslo-venskih nacijonalistov, ki naj zajame vse na-cijonalistične stranke in skupine v Jugoslaviji. »To bi bila — tako je rekel — fronta nacijonalistov, ljudska fronta, seveda ne ona ljudska fronta, kot obstoja v Franciji in se nekaterih drugih državah.« Za njim je govoril g. Dimitrij Ljotič, ki se je pridružil po dr. Baričeviču izraženi misli ter tudi že naznačil notranjo organizacijo na-cijonalistične fronte. »Vsak pokret bi naj očuval svojo samostojnost, v glavnih linijah pa bi nastopali nacijonalisti skupno. Kdo naj bo na čelu te nacijolistične fronte, to je postranskega pomena. Glavno je, da se zagotovi sodelovanje vseh jugoslovenskih nacijonalistov kot protiutež proti ostalim grupacijam.« Kot jugoslovenski nacijonalisti, ki stojimo izven dnevne politike in nismo pristaši niti ene niti druge politične grupacije jugosloven* skih nacijonalistov, pozdravljamo te izjave dr. Baričevica in g. Ljotica kot prve lastavke, kot prve znanilke jugoslovenske pomladi. Vemo, da je pot še dolga, kajti beseda je hitro izrečena, od besede do njene izvršitve pa je včasih pot zelo dolga. Ker poznamo prilike v eni in drugi politični grupaciji precej dobro, pa poznamo poleg vodilnih osebnosti gg. Hod-žere, Ljotica in Živkoviča še nekatere druge, ki stoje za njimi, smo prepričani, da bo treba trdega dela, predno bodo odpadle ne toliko stvarne, kot osebne ovire, ki so vedno najtežje. Je že tako pri nas vseh ki smo krvavi pod kožo, da se oklepa vsak svoje bližnje okolice in vsak svoje ideje, predvsem pa se najdejo vedno in povsod malenkostni ljudje, ki si izmišljajo vedno nove pomisleke in vedno nove pridržke, samo da zavirajo delo, od čegar zaključka si ne obetajo nobenega osebnega uspeha. Stvarnih zadržkov prav gotovo ni, kajti programi vseh treh političnih grupacij so si v bistvu enaki. Vse tri grupacije so unitaristične, vse tri poudarjajo i ter današnjega gospodarskega in socijalnega položaja, vse tri se tudi zavedajo, da bo treba z najostrejšimi sredstvi zagrabiti tako razpaseno korupcijo, ne morda pri malih, za svojo bedno eksistenco borečih se ljudeh, marveč i da ribarijo v kalnem in * ' ' naroda in države. Nič zato, če zastopa ena grupacija ta ali dragi sistem, vsaka se bo morala pač vsaj za prve čase odreči gotovini svojim zgolj teoretičnim načrtom. Dajte narodu čut, da vodijo njegovo usodo ljudje, ki so osebno pošteni in odločeni, da za vsako ceno razbijejo oni »nevidni« krog največjih korupcijonistov, jim odvzamejo njihov pokradeni denar ter ga vrnejo narodu v produktivne svrhe, pa ste lahko sigurni, da vas bo nosil narod na rokah in da bo konec V6em separatizmom in vsem plemenskim pokretom. V tem ozira je treba prelomiti z vso dosedanjo prošlostjo, zato ne morejo priti na vodilna mesta nacijonalistične fronte ljudi, ki ne morejo pogrešati svojih finih rokavic in smatrajo, da je treba postopati vedno in povsod obzirno, kot to predpisujejo določbe diplomatičnega kodeksa. Borbenih, še več, neusmiljenih ljudi potrebujeta narod in država, kajti tako neusmiljen ne more biti nihče, kot so oni, ki izrabljajo ta narod in to državo za svoje čisto osebne svrhe, pri tem se pa še predstavljajo kot rešitelji domovine. Ali je to fašizem ali komunizem, to je povsem postranskega pomena. Jugoslovenski na- JugofaSisti, orjunci in še vse mogoče Prav zabavno je čitati številke »Slovenca« izza 9. maja t. 1. Preveč se je nabralo takih stvari, ki gredo gotovim gospodom v Kopitarjevi ulici in njihovim pokroviteljem izven te ulice prav zelo na živce.Ta perverzna jugo-slovenska ideologija, ki je po gotovo mero* dajnih izjavah te gospode vsaj v samosloven-ski Sloveniji že davno več ni, se pojavi na* enkrat sredi bele Ljubljane. Tisoči odraslih in mladih zavednih Slovencev jo manifestirajo, Ljubljana jim pa navdušeno pritrjuje. Kaj bo iz tega, kam pridemo, če se izkažejo avtoritativne trditve o propasti jugoslovenske miselnosti in njenih pripadnikov kot neres« nične in če naj zopet začno oriti po ulicah Ljubljane in širom naše ožje domovine »or-junske« pesmi, kot so »Zovi samo zovi«, »Le naprej« in podobne. Za take tuje pesmi pri nas vendar ne more biti mesta, ko imamo čisto svojo, na naših tleh zraslo, iz slovenske samobitnosti porojeno »Hej Slovenci«. Kdor poje kaj drugega, ta je ali fašist, ali komunist, na vsak način pa je sovražnik slovenstva in njegove kulture ter škodljivec Jugoslavije, ki more obstojati le na ramenih nekdanjih Srnao, Slonao in Hmao. Fašisti smo mi, ki pišemo v »Pohodu«, fašisti so vsi Sokoli, Odbranaši, še več, vsi oni, ki ne nosijo skritih pod ovratniki svojih suk-niičev plemenskih zastavic, marveč se drzne, jo nositi javno na svojih prsih jugoslovensko trobojko ter izzivajo s tem »dobri slovenski narod«. Fašisti so in proč z njimi! Zatreti jih je treba z lepa ali grda, kajti oni predstavljajo perverzne tipe, škodljive za javni red in higijeno naroda! Tako piše tisk, ki se sočasno ogreva za fašizem, kjerkoli se ta pojavi izven Jugoslavije. •. je vse v redu ter sprejemamo zato z navdušenjem razno gospodo, koje imena so nam znana iz časov • , ' \ pa tudi iz poznejših časov, ko so zmagovite . >. s tolikim zanosom prodirale • . ’ ! . Zakaj tudi ne, ko je ' vsem ravnateljem šol dala nalog, da mora tvoriti odslej evangelij del šolskega programa! Tudi fašizem v Belgiji je bil za naš katoliški tisk nekaj divnega in idealnega, dokler je obstojalo upanje, da se bo uveljavil. Ko pa je odpovedal in to celo po zaslugi najvisjega cerkvenega dostojanstvenika v Belgiji, je zgubil vso svojo interesantnost. Kako lep je za ta naš katoliški tisk fašistični upor v Španiji. Popolnoma pravilno je, da se je uprl nek veleposestniški general proti svoji lastni vladi, ki je imela za seboj ogromno večino naroda in so jo sestavili ljudje, izvoljeni od tega naroda na popolnoma svoboden način. Toda rdeči so ti vragi! Naj bodo katoliki, naj hodijo v cerkve, kljub temu jih je treba prokleti ter odobravati vsa, tudi najstrašnejša nasilja, ki jih izvajajo nad njimi španski fašisti s pomočjo fašističnih dobro-voljcev iz dveh drugih držav. Živel fašizem, tako pravi »Slovenec«, kadar piše o fašizmu drugje, doli fašizem pa kriči, kadar mora registrirati v domačem življenju, karkoli mu ne gre v njegove račune. Pri nas doma mora biti vse sama demokracija in mora odgovarjati vse resnični, svobod-dni volji naroda. To pa seveda po znanem šmamogorskem receptu, ki ga je tako lepo izrekel dotični govornik v suknji katoliškega duhovnika z besedami: »Mi smo demokrati! A naša večina je tista, ki nam dovoljuje, da v demokratičnem smislu lahko odloča sama, brez drugih, brez manjšine! Po sovražnikih udarimo z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago !« Sedaj pa vprašamo »Slovenca« in druge predstavnike katoliškega tiska, kaj je prav za prav fašizem, če ne ravno to, kar je povedal šmamogorski govornik. Mi imamo večino, mi odločamo, drugih sploh ne vprašamo, kajti oni morajo molčati. Če pa se drznejo govoriti, pa udarimo po njih z vsemi sredstvi. Kaj se razume pod temi sredstvi, to je pa povedal že večkrat »Slovenec« sam, ko je klical na dan »slovensko pest«. In tako lahko ugotovimo, da je »Slovenec« prijatelj fašizma ne samo izven naše države, marveč tudi na naših tleh, to poslednje seveda le pod pogojem, da izvaja fašizem on sam po svojih ljudeh. Gorje pa onemu, ki ga »Slovenec« ne šteje med svoje izbrance! Ta ima samo eno pravico, in ta je, da lahko drži jezili, za zobmi in roke v žepih, kaj več mu že ni dovoljeno. Če se pa spozabi, da si natakne jugoslovensko državno trobojko, je že pripadnik neke ilegalne organizacije in takoj je ves »Slovenčev« aparat na delu, da najde to ilegalno organizacijo, ki kali vode mirnemu slovenskemu narodu, zlasti pa ovnom, ki dirjajo za njim in noče slediti njihovemu blaznemu početju. Toda je že tako na svetu, da je bila vedno manjšina tista, ki je naposled zmagala. Kajti r>rava, rešilna ideja se ni še nikdar porodila v masi, marveč vedno v poedincih, ki so si nato s svojim idealizmom pridobivali pristašev, dokler niso prodrli. Po tem principu je prodrl tudi Kristus s svojim naukom, po tem principu je zmagala tudi katoliška vera, ki bi brez prvih učencev Kristusovih in brez težkih mučeniških žrtev prvih pristašev nikdar ne bila zavojevala sveta. Poleg tega vedo gospodje okoli »Slovenca«, da rodi vsak pritisk odpor. Naj pogledajo malo nazaj v leta 1932 do 1935, pa bodo morali priznati, da je tudi njim pritisk dejansko več koristil kot škodoval. Ali pravilo velja tudi danes in zato izražamo odkrito željo, naj ta gospoda nadaljuje s svojim dosedanjim delovanjem. Kujte in udarjajte, kajti s tem ustvarjate ono. česar se najbolj bojite. Doslej ste še mogli nekako zanikati, da še obstoja jugoslovensko jeklo. Posrečilo se vam je, da ste to jeklo z neprestanim kovanjem razbelili tako močno, da njegovega žara ne morete več prikriti. In ta žar privlači, ker je čist in porojen iz muk in trplienja! Čim bolj boste kovali, tem jačji bo, tem bolj se bo širil njegov odsev in tem jačje bo privlačil vse one ponosne Slovence, ki so tako ponosni, da kažejo svojo »nerverzno miselnost« in svojo »ilegalno organizacijo« javno in brez vsakega strahu, pa se ne zatekajo k nobenim skritim značkam in v nobeno slepomišenje s svojim lastnim nazi-ranjem. Pri tem pa psujte in ovajajte, kakor hočete! Stara je to vaša praksa, na katero smo že navajeni mi vsi, jugoslovenski nacijonalisti, pa nas nazivajte potem jugofašiste, orjunce ali kakorkoli. Zapomnite si le še to, da propada staro in dorašča novo, to novo pa hoče slediti vzorom one predvojne mladine, ki se je oprijela s tolikim idealizmom jugoslovenske misli in šla za njo preko vseh strank in strankarskih voditeljev v one muke in v ono trpljenje, iz katerega je vznikla svoboda nam vsem, tudi gospodi okoli »Slovenca«. Zato le naprej po dosedanji poti, ki se bo neminovno končala zopet tako, kot je že tolikokrat končala pot, ubrana od »Slovenca« in njegovih prijateljev. Mi imamo časa, razmere delajo za nas in naše število narašča iz dneva v dan. Slučaj ali pravilo? Že od pričetka izhajanja našega lista se bavimo v »Pohodu« z absurdi, ki so postali v našem javnem življenju očividno že pravilo. Ne opisujemo le naših političnih razmer, ko . \ . Ne razpravljamo le o žalostnih narodnostnih razmerah, ko so po celih srezih Dravske banovine edini in pravi gospodarji tuji priseljenci in renegati, od katerih so odvisni »nacionalni« narodni zastopniki — poslanci, odnosno senatorji. Mogoče smo še največkrat obrnili pozornost naših čitateljev na obupne gospodarske razmere, ki predstavljajo v mnogih primerih absurd nad absurdi, najgorostasnejše norčevanje iz dobrohotnosti našega ljudstva in največjo moralno pokvarjenost tiste naše gospode, ki da za denar svoj podpis na karkoli želite. Še največkrat so ti trije momenti — politični, narodnostni in gospodarski — povezani v eno celoto in tedaj se zdi, da je ves odpor zavedne javnosti brezmočen, ker se skoraj praviloma pojavljajo v našem enotnem odporu proti priseljencu raz« poke in ena politična stran uskoči k tujcu, da ga vzame pod svoj plašč v zavetje. Tako je na Kočevskem? tako na Štajerskem. Koliko truda je vložil ljubljanski Oblastni odbor Narodne Odbrane v poskus, da bi se te žalostne razmere na Kočevskem izboljšale. Dobil je le eno plačilo: grožnjo z razpustom, ker se vtika v »politične razmere«, ki se tičejo cijonalizem zahteva odstranitev vseh oseb, ki so se kompromitirale v očeh naroda, ki so obogateli na račun tega naroda, pa tudi vseli onih, ki smatrajo centralizem kot najboljše sredstvo za izvajanje svoje lastne politike in dosego svojih lastnih namenov. Z lepimi frazami in lepo sestavljenimi programi se ne da doseči ničesar več. Treba je dejanj, ta dejanja pričakujejo jugoslovenski nacijonalisti, ta dejanja zahteva jugoslovenski narod, ki se bo takoj vrnil k starim idealom svojih prednikov, se bo takoj oklenil svoje jugoslovenske države, čim bo videl praktične dokaze, da ni več samo objekt, s katerim se igrajo razni samozvani voditelji, marveč je postal subjekt, s katerim njegovi voditelji v resnici računajo in kateremu posvečajo ti voditelji vse svoje delo brez ozira na lastne ambicije in interese. Vsedite se skupaj, gospoje, pa se razgovorite! Kdor izmed vas ni sposoben podrediti svoje lastne osebnosti interesom jugosloven* skega nacijonalizma kot edine garancije za obstoj in razvoj naše države, ta naj gre, ta ni sposoben in ni vreden, da nastopat kot voditelj jugoslovenskih nacijonalistov. Če hočemo poseči v borbo in v tej borbi zmagati, potem ne potrebujemo posameznih političnih grupacij, potrebna nam je res enotna fronta od Triglava do Gjevgjelije brez triumviratov in borb za programe in teorije. Njiva je izorana, seme komaj čaka, da ga razmečete po tej njivi in da se boliodno razbrsti. To je naša naloga, gospodje voditelji, in in vi imate samo dve možnosti: Ali izvršite to nalogo ali pa se čimprej umaknite v ozadje! pač le političnih mogotcev. Koliko si je »Pohod« prizadeval, da bi opozoril javnost na brezumno osebno politiko strankarskih zagri-zencev, ki so poleg svoje osebe videli mogoča le še liberalce in klerikalce in nikogar drugega. Ker smo pisali resnico o postopanju tujcev, so nam plenili cele številke in to prav tisti, ki so potem, ko smo protestirali, doka* zovali, kako so jim naši nacionalni interesi pri srcu in kako so Kočevarjem naklonjeni. Istočasno pa so izjavljali, da so proti vsem tem tujim silam tako rekoč brez moči! In naše strokovne organizacije! Koliko truda in skrbi so si dale, da bi dopovedale gospodi, ki prelahko služi svoj kruh, da so tu še domači, sposobni, nezaposleni ljudje, ki bi brez težav nadomestili po naših podjetjih inozemske »strokovnjake«, katerih glavna kvalifikacija je v tem, da so sorodniki lastnikov ali njih prijatelji. Dobro nam je še v spominu, kako je »Jugočeška« odklonila sprejem praktikanta z ljubljanske tehnike v svoj obrat z utemeljitvijo, da tujcev ne sprejema ... Sedaj je počilo tam, kjer smo najmanj pričakovali. V Slovenskih Konjicah. Tja se je pred vojno priselil dolenjski rojak Lavrič in pričel strojiti kože. Ker je bil priden in sposoben ter je imel nekaj sreče, si je ustvaril lepo cvetoče podjetje, v katerem je našlo svoj kruh do 200 delavcev. Ali starega Lavriča je nasledil ponemčeni Laurich, ki je šel svoja pota. Nastavljal je nemško uradništvo, nemškega inženerja in naše oblasti so mu pri tem pomagale. Izmozgaval je slovenskega delavca in ravnal z njim, kakor je hotel. Ne vemo, kaj je vzrok, da je banska uprava prvič kar pomnimo, izdala tako odločen in umesten nalog: da se tujce kratkomalo ekspedira tja, od koder so prišli. Mogoče, da so bile v ozadju borbe za novo strokovno organizacijo, mogoče je vse dobro preračunan udarec proti onim »nacionalistom«, ki, kot v mnogih drugih krajih Štajerske, koketirajo z Nemci. Pa to nas niti ne zanima. Primer je zdaj tukaj, banska uprava je dokazala tisto, kar smo mi vedno trdili, da je namreč sposobna zaščititi domačega delavca pred nasiljem tujcev, če le hoče. Zato zdaj upravičeno upamo, da dogodki v Slovenskih Konjicah ne bodo ostali slučaj, marveč bodo postali pravilo. Konec na 4. straui Prenagljena odkritosrčnost Kakšno stališče zavzema ves naš katoliški tisk s »Slovencem« na čelu glede dogodkov v Španiji, o tem nam ni treba pisati. Znano je tudi, da se mlajša katoliška inteligenca ne strinja s pisavo »Slovenca«, kar je našlo izraza tudi v »Domu in svetu«. To pa je šlo starini »Slovencu« na živce, ter je vso to mlajšo katoliško inteligenco odpravil z ugotovitvijo, da on že ve kaj dela, ker dela vse po navodilih Svete stolice v Rimu, koje navodila so merodajna za »Slovenca« tudi v vprašanju Španije. Mislimo, da je »Slovencu« že žal, da je zapisal to gorostasnost, kajti sedaj previdno molči. Ker pa piše tudi še naprej tako, kot doslej, vztraja očividno na dobljenih navodilih, ki jih prejema po lastnem priznanju od Svete stolice. O resničnosti tega njegovega priznanja nočemo dvomiti, ker vemo sami, kam vse posega vatikanska diplomacija in kaj vse mora kriti uboga katoliška vera. Ker pa je že »Slovenec« priznal, da je za vsako svoje dejanje odgovoren Sveti stolici in da se ravna vedno le po njenih navodilih, potem moramo pač sklepati, da je »Slovenec« le vsled navodil Svete stolice: službe« ter poudarjal, da »bo treba narediti vseskozi red tudi v občinah, da ne bodo liberalci nikjer imeli več moči nad ljudstvom«; dne 27. VII. 1914 zapisal: »Narod! Nastopili so za tebe odločilni časi! Gre se za tvojo bodočnost. Ravno sedai je prišel čas, kjer je morebiti odvisna od tebe ne samo tvoja lastna bodočnost, ampak tudi bodočnost katoliške cerkve. Resni so časi! Četa tvojih sinov in hčera z nadpastirjem hrvatskega in slovenskega naroda knezoškofom Jegličem na čelu pošilja ta čas v Lurdu vroče molitve in navdušene pesmi k Tvojemu Kralju v presveti Hostiji m Kraljici Slovencev in Hrvatov Mariji, da ji v teh težkih in usodnih dneh dasta vso moč, da moreš izvršiti svojo domovinsko in katoliško dolžnost —-j 2. v letu 1917. naenkrat preobrnil svoj plašč in se zavzemal za majniško deklaracijo, očividno zato, ker je že vsak uvidel, da je črno-žolta manarhija propadla in da je treba iskati izhoda iz grozečega kaosa; 3. v dneh prevrata postal naenkrat navdušen Jugosloven ter nato hvalil Jugoslavijo, kadar je bil v opoziciji, bil za decentralizacijo, kadar so centralizem izvajali drugi, užival pa vse dobrote tega centralizma, kadar ga je lahko izvajal sam; 4. držal do 5. I. 1929 vajeti našega parlamentarizma in naše demokracije, s 6. I. 1929 pa postal navdušen pristaš »perverznega diktatorskega režima«; 5. šel v zvezo s komunisti, kadar mu je to kazalo, blagoslavljal njihovo razdiralno delo na naši univerzi, sedaj pa vodi krvavo križarsko vojno proti komunizmu in srajčjim gnezdom ... V nedogled bi lahko navajali take ugotovitve, ki kažejo kako strahotno je »Slovenec« kompromitiral Sveto stolico s trditvijo, da so zanj merodajna vedno in povsod le navodila Svete stolice. Strelci! V nedeljo 23. maja dopoldne običajno ostro C streljanje na vojaškem strelišču. Strelska družina v Ljubljani. Hitler in Vatikan Čuvajmo Jugoslavijo! “o v istem času izjavljal, da »krši državno uradništvo, ki javno podpira liberalno stranko in njeno časopisje, svoje službene dolžnosti, pomaga pri razdiranju naše (avstrijske) države in bi se moralo odstraniti iz svoje V svojem govoru od 1. maja t. 1. je Hitler kot državni poglavar tretjega Rajha v imenu celokupnega nemškega naroda najavil urbi et orbi, da spreiema borbo z rimokaioliško cerkvijo, ker stoji na stališču, da more biti v državi merodajna samo državna oblast in da se morajo tej ukloniti vsi, tudi cerkev in njeni predstavniki. S tem je na njemu lasten način, ki bi ga lahko označili kot brutalno odkritosrčen, povedal, da ni nobenega umika za njega v tem vprašanju. In ker je on vsaj danes resničen predstavnik celotne države in vsega nemškega naroda, stojimo pred vprašanjem kaj sedaj? Kdo bo popustil, kdo bo zmagal? To ir> ono iz Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev v Mariboru je imela pred dobrimi tremi tedni svoj redni občni zbor in volitev ene tretjine novih odbornikov. Zadruga sama je pod veščim vodstvom g. Reharja in nad vse po-žrvovalnih odbornikov res brezhibno funkci-jonirala in je baš radi tega menda najboljša v celi državi. Na tem občnem zboru pa so se nekateri člani, večinoma nastavljenci nižje kategorije, zedinili v mnogoštevilno opozici-cijo, ki se je pred vsem uveljavljala z močnimi medklici. Spodtikala se je nad tem, da imajo nekateri odborniki previsoke remuneracije za svoje delo, ni pa obljubila, da bo sama delala zastonj ali pa vsaj za globoko znižane honorarje. V boj ie šla tudi s klicem, da morajo novi člani v odbor, ona pa je imela kar dva prejšnja člana na svoji listi. Kakor razvidno, je bila vsa tista agitacija samo lepa vaba in še lepše obljube, ki naj skrbno prikrijejo, kar mi vsi dobro znamo. Z istimi krilaticami bodo prihodnje leto gotovo dobili tudi drugo tretjino odbornikov, na to pa še zadnjo, potem pa zbogom Nabavljalna zadruga. Ni treba posebej poudarjati, da morajo liudje, ki hočejo voditi tako mogočno podjetje, tudi nekaj znati, ni še vsak trgovec, ki ima na drugi strani dobro klepetajoč, četudi ne duhovit jezik. Škoda za podjetje, ki nam je bilo vsem vnrek v največjo materijalno podporo. Opozicija ni hotela poslušati predsednikovih pojasnjevanj, vsi so le vpili po volitvah. rovj £<• *, r ' -te 3? ' »?. i t. L rv'. • o L-3 ’ Volitve so prinesle, kar so želeli. Če pa bodo odborniki tudi izvršili, kar so obljubo« vali, bo pa pokazala bodočnost. Caveant con-sules! * Maribor ima vsak dan več novih nemških in poljskih Židov, ki si na ta ali na drug način poskušajo ustvariti eksistenco. Za ročno delo seveda ni nobenemu, denarja za velike tovarne pa tudi vsak ni prinesel od onstran. Interesantno pa je, kje ti ljudje dobijo koncesije za svoja najraznoličnejša podjetja. Tako sta n. pr. te dni najela dva liitlerjanska Žida, ki sta pravkar skrahirala v nekem drugem podjetju, pišeta se Frank in Steindler, star kravji hlev v Kralj Matjaževi ulici, t. j. čisto na robu mesta, kupila star železen kotel, v katerem bosta odslej naprej kuhala milo. Seveda ne bosta tega delala onadva, ampak nekdo drugi. Ubogi »Zlotorog«, zdaj pa lahko spet zgineš na triglavske stene. Nehote se vsiljuje primer konflikta med Mussolonijem in Vatikanom, ki je seveda ^ že davno rešen na obojestransko zadovoljstvo, s Popustila sta oba, Mussolini in Vatikan, ter živita sedaj na zunaj v nekem vzornem sožitju. Vsaj Mussolini se ne more pritoževati, da bi ne užival polne podpore Vatikana. Ves vatikanski aparat stoji v službi fašizma, italijansko duhovništvo propagira z vsem navdušenjem veličino fašizma in Mussolinija, ki ga označuje stalno kot božjega izbranca, ki je rešil Italijo pred komunistično poplavo in ustvaril iz nje sedanji rimski imperij, če-gar razvoj še ni zaključen. Razlogi, ki so bili merodajni za Vatikan in Mussolinija, da sta se odločila za sporazum ! in da živita tako složno drug poleg drugega in drug z drugim, so precej jasni. Italija brez Vatikana bi bila se še polovična Italija. Osebnost papeža, njegova privlačnost za ves katoliški svet, sto in stotisočev romarjev, ki prihajajo vsako leto v Vatikan in denar, ki ga prinašajo seboj iz vseh vetrov sveta — vse to bi bilo odpadlo, če bi nastalo vojno stanje med Mussolinijem in Vatikanom. Poleg tega cerkveni fondi, ki se nabirajo iz vseh držav, kjer žive katoliki ter se nalagajo izključno v Italiji ter oplajajo le italijansko narodno gospodarstvo. To je zid, preko katerega ni mogel niti Mussolini, to je bila sočasna vez, ki je združila roki Mussolinija in Vatikana, vez, ki se je naravnost sijajno obnesla v slučaju Ahesinije! Vsega tega v Nemčiji ni. Tu je rimokato-liška cerkev manjšinska, ker je mnogo več protestantov kot katolikov. Poleg tega nima rimokatoliška cerkev v Nemčiji niti onih tradicij, niti onih kapitalov, kot jih ima v Italiji ter ne predstavlja v Nemčiji nobenega v tujskoprometnem oziru važnejšega činitelja. V Nemčiji manjka torej ono materijelno ozadje, ki je bilo za ureditev spora Mussolini-Vatikan brez dvoma odločilne važnosti, v Nemčiji si stojita nasproti Hitler in Vati- (Nadaljevanje na 4. strani) Politični pregled Pred dnevi sta se sestala v Bukarešti turški in rumunski zunanji minister. Temu sestanku, ki je bil posvečen razgovorom o vseh važnejših problemih Male antante in balkanskega sporazuma, pripisujejo velik pomen, ker se je vršil prav v času, ko si nekateri prizadevajo — in to ne brez uspeha — da vsadijo med države dveh velikih skupin seme razdora, Razgovori, ki sta jih vodila g. Ruždi A ras in g. Tatarescu, so bili torej posvečeni predvsem vprašanju Podonavja in Sredozemskega morja. Zdi se, da je prišlo vprašanje Podonavja v neko fazo, ko se mora odločiti nadaljnja usoda podonavskih držav s tem, da se zvežejo z novimi pakti, ki bodo branili ne le gospodarske interese, ampak predvsem politično neodvisnost — kot se o tem izražajo listi, naklonjeni tej novi politiki v Podonavju. Toda če pomislimo, da to politiko ■■ predvsem ■ — - -■-=** vlada, potem moramo razu- meti zaskrbljenost, ki se pojavlja pred tako vrsto »neodvisnosti« v krogih, ki so naklonjeni politiki stalnosti v mednarodnih odnoša-jih. Zato sc upravičeno sprašujejo razsodnej-ši elementi v državah Male antante in Balkanskega sporazuma, čemu nam bo taka neodvisnost ki nas spravi — kot vse izgleda -— v območje • '■■••• «*V- .------ — ... - - ~ rpJHtSZF. ■ • . '«"»rr. Označevati to organizacijo kot »vsiljeno, na framazonskem frazerstvu zgrajeno organizacijo« je pač stvar okusa na eni in poštenja na drugi strani. Kam bo vse to dovedlo, kakšne bodo posledice za narod in državo, o tem naj razmišljajo oni, ki so to gonjo začeli, jo podpirajo ali aktivno ali pa vsaj pasivno s svojim molkom, kajti oni odgovarjajo za vse to pred Bogom in pred ljudmi. Baklja je vržena, plamen se oprijemlje, kdor ima kaj vesti in poštenja, naj zagrabi za mokro cunjo, ki danes prav gotovo še zadošča. Predvsem pa, bodite odkriti in nehajte s slepomišenjem. Dokler obstoja unitaristična ustava od 3. 9. 1931, na katero ste prisegli, dokler obstoja zakon o SKJ, katerega morate vsled svoje prisege vpoštevati tako, kot vse druge obstoječe zakone, tako dolgo je vse to slepomišenje protizakonito, 's tem pa tudi protidržavno. Samo norci ali lopovi morejo misliti in delati drugače. Pojedena obljuba »Slovenec«, list, ki se nikdar ne zlaže, je še 3. maja javno obljubil, da bo kaj več pisal o šmarnogorskem taboru in podšmarnogorski telovadbi. Toda tako nekam daleč zavlačujejo z objavo, da ga vsi oni, ki niso bili na Šmarni gori, lepo prosijo, naj vendar že enkrat prinese govor g. Erjavca in g. kaplana Križmana ter sploh pojasni vse lepe namene in cilje tega tabora. Upamo, da ima za strogo katoliške stvari vendar dovolj prostora, dovolj razumevanja in dovolj tiskovne svobode. Vsaj on! Fa ja ne misli tako! »Slovenec« od 15. maja t. 1. prinaša poročilo o bivanju Nj. Vis. princa Pavla v Londonu ter pravi doslovno, da »ne porablja vsega svojega prostega časa samo za prazne kro-nanjske svečanosti, sprejeme in sestanke s člani britanske kraljevske družine,« marveč vodi tudi razgovore z merodajnimi državniki o mednarodnih zadevah. Malo huda je ta, če pravi tak režimljija kot je naš ljubi »Slovenec«, da so vse kronaj-ske svečanosti in vsi sprejemi in sestanki s člani britanske kraljevske družine prazna stvar, za katero bi bilo škoda izgubljati časa. Sicer pa se pri »Slovencu« nikdar ne ve, ali misli tako1 kot piše, ali pa čisto drugače. Saj vemo, da je bil svoj čas že tudi republikanec. Velika metla ,,Samouprave" Kot smo že registrirali v »Pohodu«, so najavili listi JRZ, najprej »Samouprava«, nato pa seveda tudi naš »Slovenec« čiščenje uradniškega aparata. Ko komentira šibeniška »Tribuna« to napovedano čiščenje, piše dne 6. V. t. 1. doslovno: »Vsekakor je zadnji čas, da se odstranijo iz uradniškega aparata koruptivni in nesposobni elementi, kajti nesposobnost in korup-tivnost uradniškega aparata sta privedli Rusijo do boljševizma, močno turško carstvo pa do razsula. Mislimo, da je treba pri čiščenju jemati v obzir sposobnost, poštenje in vestnost uradnikov neglede na njihovo politično prepričanje in da se mora čiščenje koruptiv- nih, nesposobnih in anacionalnih elementov izvršiti tudi med uradniki vladajoče stranke. Kajti splošno je znano, da se prilepi na vsako vladajočo stranko najprej oni najslabši človeški izvržek, ki postane nato nesreča za vladajočo stranko samo. Nastane sedaj vprašanje, kako se naj izrečena ideja provede v prakso. Po delih bomo videli, ali bo »velika metla Samouprave« postala mrtva črka na papirju, ali bo odstranila najbolj zdrav del uradniškega kadra ali pa bo prinesla njegovo zaželjeno ozdravljenje. V zvezi s tem ima pošteni tisk dolžnost, da pokaže na konkretne nezdrave pojave v uradniškem aparatu. Nekoliko dni pred objavo članka »'Velika Metla« v »Samoupravi«, se je zgodilo, da so bili odstranjeni iz Srednje tehnične šole v Sarajevu trije najstarejši in najsposobnejši profesorji in to tik pred koncem šolskega leta, s čimur se je povzročilo celo zmedo v pouku na škodo dijakov in ugleda šole. Pri tem je zanimivo, da je bil premeščen tudi ing. Vidovič, ki je pred par meseci ravnatelju šole naznanil nekega učitelja, da širi v šoli komunizem, in zahteval, da se ga pozove na odgovornost. Ta učitelj in ravnatelj sta iste vere in narodnosti, razume se, da se temu učitelju ni zgodilo nič! V tem slučaju ne bo dovolj, da se popravi škoda in krivica, napravljena navedenim profesorjem, marveč bo treba ugotoviti krivce in jih ostro kaznovati. Seveda pa naj vodijo preiskavo res nepristranski ljudje. Po delih bomo videli, kakšna je »Velika metla Samo* uprave«! • Ljubitelji onih drobnih bitij, ki razveseljujejo v samotnih urah naše življenje, ljubkih ptičic, kuncev, golobov, perutnine in drugih domačih živalic, bodo prišli na svoj račun, če si bodo ogledali razstavo »Živalca« na ljubljanskem velesejmu od 5. do 14. junija. Toda ne samo za oko, tudi za praktično izkustvo bo marsikaj na tej rastavi. Ni tako enostavna stvar reja občutljivih malih živalic. Strokovnjaki bodo pokazali tudi tu -mnogo stvari, ki bodo rejcem malih živali odvzele mnogo skrbi in jim prinesle še več uspehov v reji. »Slovenski vojaki, ki so prihajali s fronte eo bili slabi, neposlušni in nepokorni. Oni so samo ropali in kradli. Postavljene straže so se razbežale čim so vedele, da jih niso videli oficirji. Edine, zveste čete, na katere se je mogla nasloniti vlada, so bili Švabičevi vojaki.« In ob obletnici tega zgodovinskega dogodka piše dr. Alojzij Kokalj: »Naši slovenski vojaki, ki 80 se vračali s krvavega plesa, »o hiteli vsak k svojemu ognjišču. Niso se brigali za mater Slovenijo, hoteli so samo domov. Toda nebo se je usmililo in poslalo slovenskemu narodu angelje odrešenike v osebah srbskih vojakov — sokolov. Ti mučeniki niso odhiteli v svoje porušene domove, čeprav so bili leta oddvojeni od svojih milih in dragih. Ostali so med nami in prevzeli na svoje rame naloge, ki so pripadale nam.« Kot je srbska vojska ohranila Ljubljano, tako je ohranila tudi Split. Ljuba Davidovic piše v svojih spominih na 1. 1919./20. o notranji in zunanji situaciji v Jugoslaviji. Davido-vic je zastopal ministra zunanjih zadev dr. A. Trumbica, ki je bil tedaj naš delegat na mirovni konferenci v Parizu. D’Annunzio se je po zavzetju Reke pripravljal, da zavzame Split. »Mi smo bili pravočasno o tem obveščeni,« piše Davidovic, »in smo izmenjali misli s šefom glavnega štaba naše vojske, vojvodo Mišičem, s katerim smo pripravili obrambo. On je takoj poslal v Dalmacijo 16. srbijanski bataljon, dva artilerijska polka in ostale vojne edinice, tako, da je bila naša priprava popolna in taka, da je po- kojni vojvoda Mišič samo želel, da bi D’Annuzio res prišel. »Živega bomo ujeli,« mi je dejal pokojni Mišič. D’Annunzia pa ni bilo. Ob tej priliki so prišli k meni predstavniki Britanije in Francije in me vprašali: »Vi kopičite vojsko v Dalmaciji?« »Da, gospoda, kopičimo!« »Zakaj?« »Veste, naloga vsake vojske je, da skrbi za obrambo svojega teritorija. D’Annunzio nam prihaja na obisk. Mi mu pripravljamo spre-jem.« »Toda če je kdo za njim?« »To nas ne briga! Preko njega bomo zadeli vse sovražnike, ki so si poželeli naše zemlje.« »Kaj pa, če je to kak zaveznik?« »Kdor nam hoče vzeti naše, nam ne more biti niti prijatelj, niti zaveznik!« S tem je bil zaključen razgovor z zavezniki. Davidovic piše: »D’Annunzio ni prišel, a če bi bil prišel, bi bili postopali tako kot smo se odločili.« * # * Glavni komandant vzhodne vojske, maršal Franchet d’Espere se je zahvalil armijskemu generalu Petru Pešicu, ko mu je ta čestital k imenovanju za maršala, z naslednjim pismom: »Zahvaljujem se Vam za ljubeznivo čestitko. Nobena čestitka mi ni bila bolj prijetna kot Vaša, ker prihaja od človeka, ki predstavlja za mene silo in napore, pripravljene, da Srbija zmaga in izvede zedinjenje svoje nacije. Nam bi bilo najlažje, če bi bili ostali mirno v Solunu, kjer bi bili pričakovali mir in sovražnika samo z artilerijskim ognjem in čakali, da se na zapadni fronti reši naša usoda. Toda kakšen bi bil v tem slučaju položaj Srbije na konferenci v Parizu, če bi bila njena vojska ostala pasivna, namesto, da je osvobodila celo državo in s svojimi četami zavzela Zagreb, Subotico itd. Upam, da bodo Vaši osvobojeni bratje razumeli in da se bodo znali oddolžiti spominu vojvode Mišiča in vsem njegovim zaveznikom, med katerimi ste Vi v prvem redu.« « * # Prve srbske vojake je v Splitu pozdravil v imenu zemaljske vlade in Dalmacije dr. Josip Smodlaka: »Blagoslovljena naj bo ura, ko smo vas zagledali! Blagoslovljen naj vam bo vsak korak! Blagoslovljene vaše matere, ki so vas rodile! Blagoslovljena bodi zibka, v kateri ste odraščali! ... Blagoslovljeni vaši domovi, ki so se zavili v črnino, da nam lahko posije to zlato solnce svobode!... Dobro nam došli s slavo ovenčani naši bratje, maščevalci in stražarji našega sinjega morja! ... Junaški sinovi junaške zemlje, ki ste po težkih letih bojevanja prišli na to ozaljšano Primorje ste davno preko mej Dušanovega carstva. Vi osvajate in ustvarjate novo, daleko večje in silnejše cesarstvo, Jugoslavijo, skupno državo. Toda tudi to je vse vaša Srbija; to je največja Srbija — ker bo Jugoslavija, ki ste jo vi s svojo krvjo osvobodili, sposobna in vredna življenja le, če bo imela duh vaše male Srbije, ki vas je rodila in naučila umirati za svobodo... Vaša junaška dejanja so nas dvignila in od vas nam je zopet življenje, ki je doslej bilo životarenje sužnjev, od vas nam je zopet naša zemlja, ki smo jo prokli-njali, ker je služila tujcu... Naš preporod je v največji meri vaše delo, delo srbske vojske. Zato vas, srbski vojaki, slavimo, zato vam dvigamo ime do nebes ...« V imenu splitske občine je pozdravil tedanji predsednik dr. Ivo Tartaglia: »Dobrodošli praporščaki Belega Orla svobode, ki ste razbili okove našega robstva, Dobrodošli maščevalci Kosova, ki ste tudi nas dvignili od mrtvih!« • • * Dr. Ljuba Leontic je v jubilejni številki »Jadrana«, ki je izhajaj v Buenos Airesu, napisal sledeče priznanje: »Če ne bi bilo Srbije, ki si je pridobila glasovalno pravico v meddržavnem življenju ne samo po svoji državni ekgistenci, temveč v prvi vrsti s svojo endinstveno voljo, da svobodno živi in s svojo herojsko žrtvijo, da svobodna ostane, — če ne bi bilo Srbije, bi bili šli zopet preko nas in bi bili razdeljeni najlepši kraji naše domovine po volji in apetitu male »velesile« Italije kot vojni plen, osvojen v borbi z državo Avstrijo, Če nebi bilo Srbije proti kateri kriči naša, od Nemcev in Madžarov nahujskana in zaslepljena masa, bi bili mi po uspostavitvi evropskega ravnotežja na principu narodnosti edin suženjski narod in edina nesvobodna kolonija v svobodni Evropi. Če ne bi bilo Sihije — to moramo zaklicati glasnejše kot kedaj doslej — Če ne bi bilo Srbije, bi bili vsi naši napori z Italijo in vse delo jugoslovenskenga odbora ostalo sentimentalna piščal na vrbi žalujki.« »Narodna Odbrana.« K bOMANJKANJE LJUBEZNI IN KOMUNISTI BREZOVICA V »Domoljubu« od 5. maja se je dopisnik iz Notranjih goric zopet prav bahavo in obenem hinavsko razpištolil ter je hotel ustreliti naravnost v komuniste, ki jih vidi strahopetni dopisun v vsakem človeku, ki ne trobi v njegov rog. S trditvijo, da opaža v svoji okolici neko podtalno gibanje, ki da ima za osnovo komunistični program, ima v mislih seveda napredne domačine in okoličane, toda zagotovljen naj bo, da žive njemu in njegovim sobratcem dopisnikom katoliškega tiska tako nevarni in nepriljubljeni komunisti samo v domišljiji njegove strahopetne narave, nikakor pa ne v naši občini, še manj pa v Notranjih goricah, kjer je vladalo prav do prihoda dopisnika najlepše soglasje med sosedi in sploh med vaščani. Ker smo uverjeni, da se tozadevne notice tičejo nacijonalistov, svarimo dopisnika, da opusti vsako tako nepremišljeno pisanje in naj ne vznemirja s svojim samovoljnim ravnanjem mirnih vaščanov, ki so že itak dovolj razburjeni vsled neupravičene in zlohotne prepovedi uporabe javne poti ob šoli, ki je bila doslej vsakomur dovoljena, tako pešcem, kakor tudi kolesarjem in ročnim vozičkom. Doslej ni še nikomur prišlo na misel, da bi kratil ljudem stare pravice, pa ti pride novinec-tujec (za nas še zelenec), pa posega v stvari, ki prav gotovo spadajo pod drugo kompetenco. Če še hoče dopisnik, ki je na podlagi svojih nestvarnih informacij izposloval zadevno prepoved, vso zadevo v »Domol jubu« olepšati in omiliti z navedbo, da veljajo zadevni napisi samo za tujce, se s tem samo osmeši pred vaščani, ki dobro vedo, iz kakega namena in na katerem prostoru so bile zadevne napisne table postavljene. Prav nesmrtno pa se je blamiral duševni oče teh tabel, ki je moral biti obenem tudi čuvaj in skrbnik zanje, — zavedajoč se dobro, da se vaščani ne bodo pustili na tak način od tujca izigravati in si bodo sami pridobili prostor in staro pravico, ko je moral po brezuspešnem shranjevanju teh tabel preko noči v šolskem poslopju in ponovnem postavljanju istih ob jutranji zori (pri čemur je seveda mučil tudi svoje uboge otroke), — table lastnoročnega izdelka lastnoročno odstraniti za vedno. G. dopisniku pa ni zadostovalo samo drezanje v komuniste in v povsem občinske zadeve glede pešpoti, zaletel se je to pot tudi v naša dekleta, ki so si v svoji pridnosti in volji do dela znala ‘poiskati zaposlenja v tovarni. Pri njih mu niso všeč baretke in okusni modni plašči. Ali morda ne ve, da je to najcenejše in najprimernejše pokrivalo in da so lepe rute znatno dražje, ki so jih za-mogle nekdaj nabaviti le premožnejše kmetske gospodinje. Ali pa vidi dopisnik v baretkah pri dekletih nekako konkurenco za svoje enako pokrivalo, ki ga nosi sam ob gotovem delu na vrtu, pri čemur si še celo roke zavaruje z rokavicami. Da, da, trnje je bodeče in preostro za take roke, ki so vajene pisati samo ovadbe. Vemo, da mu dekleta to zamerijo, čeprav nam je znano, da so mu ravno brhka dekleta naše neposredne okolice kaj všeč in se le bojimo, kdaj se bo v katero izmed naših bolj ostro zaletel kot samo s pisanjem. Prav upravičeno pa toži dopisnik v svojem poročilu o pomanjkanju ljubezni in spoštovanja do bližnjega — misli seveda sebe — ker prepričan naj bo, da tega spoštovanja, še manj pa ljubezni z naše strani, ne bo deležen, niti je ne zasluži, kajti, kdor seje veter, ta žanje vihar. In končno, ali ni višek hinavskega in farizejskega zavijanja v začetku omenjenega »Domoljubovega« dopisa, ko želi doDisnik novo-došlemu župniku, »da bi jesen svojega življenja preživel v Notranjih goricah v zadovoljstvu«, kajti bojimo se, da bo novemu gosp. župniku ravno dopisnik zagrenil zadnje ure njegove visoke starosti, kakor je s svojim grdim nastopanjem in podlim opravljanjem zagrenil bivanje prejšnjemu dušnemu pastirju, ki je bil vsled svoje pravičnosti in nepri-stranosti pri vseh vaščanih priljubljen, ali vsaj ni imel sovražnikov, kakor si jih je in si jih še bo nakopal učiteljček-tiček, ki ne zna računati s tem, da bo prišel čas, ko bo tudi on moral odleteti. Ko pa bo prišel do tega spoznanja, bo tudi že minila »kriza človeškega duha« v njegovi glavi. O NAROČAJTE »POHOD« Krajevni odbor Narodne Odbrane Sv. Jakob, Trnovo, Barje priredi v četrtek, 27. maja 1937 na dan Sv. Rešnjega telesa celodnevno kegljanje v restavraciji »Šestica«. Preskrbljeno je za lepe dobitke. Odbor vabi brate, kakor tuda prijatelje organizacije, da se kegljanja polnoštevilno udeležijo. — Zdravo! Protisokolska agitacija na državni realni Za nedeljo 9. maja je bil določen na letnem telovadišču Sokolskega društva v Kranju nastop domačega Sokolskega društva, spojen z nastopom gojencev državne realne gimnazije v Kranju. Taki skupni nastopi sokolske dece in naraščaja z dijaštvom se vršijo že 6 let na podlagi okrožnice ministrstva prosvete, ki priporoča, naj se vsakoletni predpisani telovadni nastop dijaštva po možnosti združi s sokolskim nastopom. Do letos je šlo v tem pogledu vse v najlepšem redu in so ravno nastopi dijaštva vzbujali pri občinstvu veliko zanimanje in želi mnogo odobravanja. Tudi za letošnjo prireditev se je dijaštvo marljivo pripravljalo. Na dan pred nastopom, v soboto dopoldne 8. t. m. na je prispe-■' ' . . .■ r t*',.' • ' -V':-’ * i «. . v - Hitler in Vatikan Nadaljevanje z 2. strani kan v drugačnem, za Vatikan mnogo manj ugodnem razmerju. Vsled tega so tudi izgle-di borbe za Vatikan mnogo slabši. To samo na prvi pogled, če se tehtajo le materijelne sile, ki stoje obema strankama na razpolago. Vpoštevati pa je treba še druge, duhovne sile, in te bodo odločile tudi v borbi, ki se je razplamtela ravno te dni do takih viškov v Nemčiji. Hitler napoveduje borbo do skrajnosti in do svoje zmage, vsi pa vemo, da je vatikanska diplomacija najbolj gibčna na svetu. Ona zna biti odločna in brezobzirna, kadar ima slabšega nasprotnika, ona se pa takoj umakne in prilagodi razmeram čim začuti, da je nasprotnik trenutno premočan in da je boljši še tako neugoden sporazum kot odkrita borba. Seveda je tak umik le začasen. Čim se pokaže možnost, se pojavi Vatikan na novo in skuša izrabiti spremembo položaja. Dokazov za to imamo dovolj, brez nadaljnega lahko računamo s tem tudi v nemškem primeru. Direktno se ta borba nas ne tiče, njen izid pa bo kljub temu važen tudi za nas. Ker spa- damo med male, se ne moremo doslej pohvaliti, da bi bilo postopanje Vatikana napram nam v kakršnemkoli oziru obzirno. Vprašanje narodnega jezika pri cerkvenih opravilih, vprašanje slovenščine in hrvaščine v cerkvi in šoli izven meja naše države in slednjič ’ — vse to kaže, da smo za Vatikan le drobiž, na katerega ni treba še posebej paziti. Med nami gotovo ni nikogar, ki bi bil za odkrito borbo med cerkvijo in državo, ker se vsak zaveda težkih posledic take borbe zlasti za tako mlade in versko tako mešane države kot je Jugoslavija. Na drugi strani pa zahteva suverenost tudi naše države gotove obzire. ki jih doslej vsaj v naci-jonalnem oziru nismo doživeli. In vendar bi bilo to ravno za nas tako potrebno. Če kje, bi bilo treba tudi pri nas postaviti vsako stvar na svoje mesto ter onemogočiti vmešavanje cerkve in njenih predstavnikov v čisto dnevnopolitična vprašanja in partizanska razra-čunavanja. Pri tem bi pridobila oba: vera, ki bi postala zopet skupna last vseh vernikov neglede na njih politično prepričanje in država, ki bi se mogla vsled depolitizacije predstavnikov raznih cerkev in popolnega verskega miru posvetiti z vso silo reševanju tako perečih gospodarskih in socijalnih problemov. gimnaziji v Kranju j a, >■ ». . r * ~‘r ,. To pojasnilo je dijaštvo prejelo takoj ined vežbo in je na podlagi istega nekaj dijakov in dijakinj zapustilo vrste svojih tovarišev in tovarišic. Bili so pač otroci staršev, ki mislijo, da se mora za vsako ceno zanesti politični razdor tudi v nepolitična kulturna in nacionalna društva in kojih otroci neovirano osujejo svoje tovariše in tovarišice, ki simpatizirajo s Sokolstvom, s »svinjami« in »iudeževimi barabami«. s ' ’ ■ '-•» - Jj- - J. v , v 1 . O " * ^ dijaštva pri nastopu dne 9. t. m. storil svojo dolžnost in misliti bi bilo, da je s tem zadeva končana. Nekaterim pedagoškim kapacitetam kranjske gimnazije pa je bilo to še vse premalo, ker so celo številni otroci njihovih političnih pripadnikov izjavili, da se nastona udeleže ravno in še bolj radi tega, ker ni obvezen. Članicam Marijanske kongregacije na gimnaziji — menda nai bi bila to verska organizacija — pa je vodja kongregacije priporočal, naj se nastopa ne udeleže. Nekateri profesorji, ki ne morejo skriti svoje mržnje do Sokolstva, so organizirali v nedeljo dopoldne najzagri-zenejše, Sokolstvu nasprotne dijake, da so na kolesih celo dopoldne agitirali pri 6vojih tovariših z namenom, odvrniti jih od skupnega nastopa s Sokolstvom. Popolno zmedo pa so hoteli doseči v nedeljo dopoldne nekateri »vzorni« vzgojitelji, katerih pedagoške zmožnosti se uveljavljajo z metanjem ključev v učence in z udarci s členki roke po glavi — seveda le učencev jugoslovansko orijentiranih staršev. Eden teh zagrizenih pedagogov je razkropil dijake —-telovadce, ki bi morali imeti vajo v nedeljo po dijaški maši, z lažnjivo vestjo, da se vrši vaja šele ob pol 10. uri, dasi jo je napovedal telovadni učitelj takoj po dijaški maši to je najkasneje ob 9. uri. Nato se mu je pridružil vreden osrečevatelj mladine, s katerim sta skupno lovila dijakinje — telovadke in jih odvračala od nastopa. Da bi bil uspeh popolnejši, je vodja Marijanske kongregacije članice iste odpeljal v nedeljo popoldne, ko se je vršil nastop, na izlet. Končno je svoje dijakinje — telovadke zapustila tudi učiteljica telovadbe, ki bi morala voditi njihov nastop, češ da so ji njeni tovariši prepovedali vodstvo nastopa. Storilo se je tedaj vse, kar je v človeški moči, da se nastop dijaštva onemogoči. Kljub temu pa je spričo nacijonalne zavednosti di-jaštva nameravani uspeh izostal. Od dijakov se je udeležilo nastopa v višjem oddelku 100, v nižjem pa 10 telovadcev, ki so vzorno nastopili pod vodstvom brata Miloševiča. Pa tudi dijakinje so se v častnem številu odzvale ter jih je nastopilo v višjem oddelku 36, v nižjem pa okoli 100. Izbrale so si iz svoje srede same voditeljico — Sokolico (savezno prvakinjo). Posebno njihove proste vaje z obroči so zadivile številno občinstvo kot najboljša točka vsporeda. Eto vam vi lažipedagogi, težko prišlužene, pa zaslužene blažame, ki jo vestno vpišite v svoj album! So to žalostna dejstva, nad katerimi zmaje zaskrbljeno vsak trezen človek z glavo. Tem žalostnejša je vaša podla proti' sokolska gonja, . v i >* .. c« u . • Av * j, 'et- in da vzbujate s svojo ogabno agitacijo omalovaževanje in nespoštovanje od vas zaslepljenega dela dijaštva ne le proti sokolski organizaciji, ampak tudi I n *' • Hvala Bogu, da pada vaše od gnilobe že smrdeče zrno po veliki večini na neplodna tla. Ako že mislite, da je Sokolstvo politična organizacija, bo vaš politični vodja g. predsednik vlade prav malo zadovoljen z vami. Sa- je ravno on sam letos ob obisku starešine slovanskega sokolskega saveza dr. Bukovske-ga v Beogradu čutil potrebno, da se uvrsti med sokolsko armado in s tem pokazal pot, kam naj vodite v vzgojo vam zaupano mladino. Na mestu bi tudi bilo, da vas o velikem pomenu in idealni nalogi Sokolstva poduči g. minister za telesno vzgojo naroda. Prav gotovo na ne spadate na zavod, ki nosi ponosno ime nesmrtnega, viteškega kralja Aleksandra I. Uiedinitelja — ustanovitelja Sokolskega saveza kraljevine Jugoslavije. Mnogo številnemu dijaštvu, ki ve ceniti ta ponosni naslov svoje gimnazije pa vsa čast! Vam, politiku joči pedagogi, pa v vednost, da leti Sokol mnogo previsoko, da bi mu moglo škodovati bevskanje . .<*■, H J g* rr«»VW.» "‘V* (‘i’i.'» Slučaj ali pravilo? (Nadaljevanje s 1. strani) H koncu naj še omenimo, da je Oblastni odbor NO s svojim zaupnim aktom N 107/35 z dne 27. avgusta obvestil sreskega načelnika v Konjicah o tečajih, ki jih prirejajo hitler-jevci za kočevsko mladina na njegovem teritoriju. Ni nam znano, ali se je takratni gosp. sreski načelnik za stvar kaj pobrigal ali ne. Vemo le, da Oblastni odbor ni prejel nika-kega odgovora. In spomnimo se, da je to bila doba »pucovanja«, ko levica ni vedela, kaj dela desnica. Slučaj v Slovenskih Konjicah naj torej ne bo le slučaj, ampak naj postane pravilo. To je gotovo iskrena želja vseh zavednih nacionalistov. Lojze Zupanc: Učitelj čičigoj in politika Politika je nekaj, kar se ne da prijeti. Takšnemu nekaj pa se pravi abstraktnost. Vsaj tako so nas včasih v šoli učili... Le kako naj se potlej na takšno nekaj, kar se prijeti ne da, razume učitelj čičigoj, to je samemu najbolj nerazumljivo, četudi je že stokrat slišal, da ga imajo v mili domovini na sumu, da se vse preveč ukvarja — s politiko! Ah, saj je učitelj Čičigoj vendar čisto navaden človek, ki ima v življenju za druge zmi-rom opraviti samo s stvarmi, ki se dajo prijeti. Prosim, saj je pa navsezadnje tudi ni stvari, ki bi bil on mogel v šoli učiti, da bi je preje ne bil pokazal ukaželjnim in poslušnim šolarjem! Eh! Temu se pravi: ponazoritev pri pouku. Drugače je seveda v življenju z njim samim. Kadarkoli prisluhne vase, zasliši v trebuhu pritajeno kruljenje. To prihaja menda od praznega želodca, ka-li. No, to kruljenje na primer bi že bilo nekaj, čemur se lahko reče: abstraktnost. Ne? Prosim, pa primite takšne neprijetne glasove in jim zavijte vratove, če morete! Ampak politika to še ni! Politika je namreč vse kaj drugega, četudi se ne da prijeti. Na primer, če si hoče učitelj čičigoj kupiti žemljo, pa seže z desnico v žep po božjak, a je ^žepu sama tema ... to je pa že politika. »Ničesar ni, s čemer bi mogel kupiti žemljo,« si misli učitelj Čičigoj. In ima čisto prav. Pa stisnite temo iz žepa v božjak, če morete! Tako si češče misli učitelj Čičigoj in smrka in si poleg tega sploh še misli bogvekaj — -— Mogoče je tudi, da so tiste njegove bogvekaj — misli politika. Ampak na glas tega nikjer ne pove. Zanalašč ne, da ne bodo rekli, da se spet ukvarja s politiko. Oni dan pa je le naneslo tako, da se je moral peljati z vlakom v mesto Bobojedistan. In se je v vlaku vsedel v prazen kupe in si mislil bogvekaj, dokler nista na naslednji postaji vdrla v njegov kupe dva kmeta. Prvi je kričal in mahal z bagasto čedro okoli sebe: »Vidiš, pa še to ti bom povedal, da bos spoznal, kakšen vražji prevarant je ta cigan ...« Koga je kmet mislil s ciganom, tega učitelj čičigoj ni nikoli zvedel.------------- »... Lej, jaz sem kravo pošteno plačal. Pa preplačal tudi. Jaz sem le mislil, da je res že od svetega Jožefa breja, kakor mi je bil dejal. Čakal sem, čakal, teleta pa nikjer. Ko sem ga potlej na semnju srečal in vprašal, kako in kaj je s teletom, se mi je pa v obraz režal in dejal, če sem res tako neumen, da čakam, kdaj bo krava od sv. Jožefa breja ...« »Da te je tako navil, hahaha!« se je hahljal drugi kmet. »Ja, primojduš, saj to je res cel politikant!« »Ježeš, sta že s politiko začela ...« se je ustrašil učitelj čičigoj in jo je kar ucvrl v sosednji prostor. Tamkaj se je vesela družbica pogovarjala o roparjih. »Lejte,« je pričel razlagati debel možakar. »Časih so ljudje kradli samo denar. Danes je pa vse dobro: kokosi, kljuke od vrat, žlebovi, nagrobni spomeniki in še marsikaj, Moja žena, na primer, si je dala pri zobarju vdelati v čeljusti zlate zobe. Pa se je v trški gostilni nemara le preveč hahljala in kazala svoje nove prelesti, mrha tatinska, pa jo je potlej v temi počakal pokraj gozda in zarjul: »Zobe ali življenje!« »Hahahahaha!« »Na, pa kaj je bilo? Ko so ga potlej aretirali, je rekel, da mu ni šlo za zlate zobe in da to ni rop, ampak da se je hotel le nad menoj maščevati, ker sem njegov politični nasprotnik .,.« Pri besedici »politični«, se je učitelju Či-čigoju kar kolcnilo od strahu. Brž je vstal in jo odkuril v sosednji kupe. V tretjem kupeju je mlad študent zabaval sopotnike s čaranjem. Položil si je na odprto dlan novec in dejal: »Zdaj ga vidiš — zdaj ga ne vidiš!« In res: stisnil je dlan z novcem, ko pa jo je odprl, novca ni bilo več v roki. »Eh, pojdite no,« je zamahnila stara kmetica z roko in omalovaževalno gledala študenta. »Kar tako tega tudi niste mogli storiti, d3 bi denar sam od sebe izginil. Bežite, bežite, nič vam ne verjamem, da znate zares coprati. Tukaj mora biti že kakšna politika vmes.« »Ježešta na, že spet ta vražja politika!« je zastokal učitelj Čičigoj in skočil iz kupeja na hodnik. In se ni niti ozrl, da bi bil videl, kako je potlej petletno fante vzelo očetu klobuk z glave in zaklicalo: Ždej ga videš — ždej ga ne videš...« in vrglo klobuk skozi okno. — Ubogi Čičigoj se je zaprl v stranišče, da je ostal sam. Na srečo je vlak kmalu prisopihal v Bobojedistan. Učitelj Čičigoj je hodil po mestu bobojedistanskem, visoko dvigal noge, ker je bil hribov vajen in se v mislih jezil, čemu železniška uprava nima kupejev v vlaku, kjer bi se ločili politiki od nepolitikov. Le kaj naj bi stala takšna-le tablica: ZA NEPOLITIKE, ki naj bi visela nad vrati dveh, treh kupejev? Za pušače in nepušače je preskrbljeno, za politike tudi, le za nepolitike ga ni prostora, kamor bi se zatekli ljudje, ki so podobne ba-že kakor učitelj Čičigoj. Tako se je na poti v mesto Bobojedistan učitelj Čičigoj seznanil s — politiko. Ampak od takrat ni več srečen. Politika ga zasleduje. On pa beži pred njo iz kraja v kraj.-------- Ureja Bojan Šantel. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z.: Franjo Kokolj. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. (Vodnik in Knez).