janko ^Eism JAN M [KEISMM AAA AAA BRANI SF WREBIL m. IVAN FKIJUTELJ ROSLIN IN YRJflNKO JAKA QOSPOD/1 - -OCETOY QREH- - - V LJ sedaj bode pa Še bolj vihal svoj nos!« — »Škrice si bode napravil!« — »Od samega bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!« — »I kaj bogastvo? Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančki« — »Pa pri sodišču — tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto prič!« — »Beži, beži, še manj bode opravil! Škric je škric — tlačil bode Krača samo zato, da bode lepše videti!« Tako je šumelo od ust do ust, od ušesa do ušesa, in šele ko so po naporu cerkveni-kovega pomočnika zapele orgle, se je poleglo šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. — Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. Kakor vobče ni bil vajen govoriti s strežnico več. nego je bilo neizogibno treba, tako tudi danes ni črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprv, ko je dekla odšla, je pogledal po golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjo in nato, smotko užigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj širno ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadaj je vstajalo zeleno gorovje, prostrano in valovito; tu in tam so se z obrastlih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep, in jutrnje solnce ga je še bolj krasilo. Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki so se mu v solnčnem odsvitu smejala tako ljubko. »Tu en dom, tam zopet drug, tu žena in otroci, tam zopet prav tako!« —■ To je izustil skoro glasno. »In sedaj ta Vrbanoj!« je pristavil nehote. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par neosnaženih čevljev izpod nog. »Zavidam mu je ne, te - te Ančke!« To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekamo jezno je postavil čašo na mizo. »In pa — da nikomur ni zinil besedice!« To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma. V pisarno prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njemu izroča uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Kraču, tudi Ančke ne vidi ondi; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja — soproga sodnikova. Tako so zvedeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Kraču na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev. Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa je izprožil kdo napitnico, oblizano in nališpano po visoko-zvenečih frazah o iskrenem častitanju in prijateljstvu, je vpilo vse križem: »Živela!« in: »Na mnoga leta!« Očeta Krača ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, ki bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem naroČilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče. VII. Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin domov. Za njima so iz odprtega okna Kračeve krčme hrumeli neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič »Zagorske zvonove«, tam iz nasprotne dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosednjo vas, pa je odmevalo njih ukanje. Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o današnjem dogodku, tako važnem za gro-beljsko družbo; vedno je bil kakov sosed vmes z vprašanji in opomnjami. Sedaj sta bila sama. »Kaj praviš ti?« vpraša prvi Valentin. »Radoveden sem, kaj ti meniš!« se izogne Pavel. »Bedastoča — največja bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal! V tiste črne oči, v ta tanki život? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega, česar je treba takemu možu. O denarju ne govorim — on je, kar se tiče potrebščin, skromen mož in se bode vedno ravnal po razmerju, kakršno zmore, ampak ženske izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno punco, ki se je naučila pisati in čitati za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, češ, da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmarskih beznic, ki se moramo po njih klatiti, ako hočemo govoriti drug z drugim — kaj bode s tako Ženo?« »Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakršen je Vrbanoj?« Pavel je dejal to nekamo lehkomiselno, samo da je nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel. »Ti tega sam ne veruješ — sicer bi —« »No, kaj bi sicer?« hiti Pavel. »Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!« konča razburjeni Valentin. Njegov tovariš se posiljeno nasmehne — na ta argument mu ni bilo najti hitrega in od- ločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, Šumečim v globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se goste doli med razjedenim kamenjem. »Da sem odkritosrčen, dragi moj,« zine zdajci Pavel, »moram reči, da bi mi bila ta deklica všeč; zakaj tudi ne? Toda — tako — kar za ljubezen! Za ženo bi je ne maral!« »No, vendar!« deje notar malone zadovoljno. »In zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso njegovo prihodnjost! In kakor sodim, ne bode to korak k njegovi sreči!« »Zakaj bi ne bil?« »Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri nas, in njega Ančka tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane — morda že takoj! Andrej brez dvojbe še avanzira; svetovavec bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval, in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kako bodo gledali to neveščo točajko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega in prikupnega: mladost in črne oči, šegavost in vitko rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode vedela odgovora, kadar bodo skrite pušice letele nanjo v družbi, ki je ne bode štela enakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samo družabni.« »Napačno sodiš, dragi moj!« zine Pavel nekamo živo; »koliko jih poznaš tudi ti takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; taka bode, kakršno si vzgojiš!« »Ako me ljubi! Ako me tako ljubi, kakor sanjamo mi časih o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, ki mora biti čista, brez vsakega egoizma, vcepljena v srce kal tistega ponosa —« »No — kakšnega?« se zasmeje Pavel naglas, ko Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavek. »Menda si pri koncu s svojim modrovanjem?« pristavi ironično. »Imenuj oni ponos, kakor ga hočeš, samo-svest, vzgojo, nravnost —« »Čakaj, pomagam ti!« deje Pavel smehoma; »imenujem ga kal tistega pravega ženstva, ki ga iščemo tako zaman!« »Prav praviš!« pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, ki je pa vendar še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekamo temno pred očmi. Bila sta že pred notarjevim stanovanjem. »Ne jezi se! — Videl bodeš, kako imenitna gospa bode še ta Ančka! Škoda — sedaj je ne smemo več objemati!« deje adjunkt cinično. »Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej!« pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, »in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!« »Spat pojdi, spat, Tinče, in tiho hodi po stopnicah — petelin bode skoro pel!« pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju. VIII. Imeniten dan se je bližal Grobljanom. Več mesecev je že propovedoval župnik ob raznih prilikah z leče, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamenita tla, zakaj kmetsko in trško prebivavstvo, ki se navadno ni štelo med našo gospodo, je bilo takoj silno vneto za posebno proslavo te stoletnice. Očetje in žene, vsi so bili edini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z »ofrom za cerkvene potrebe« vse opravljeno; zvečer potem seveda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napijo. Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaže, kaj in kako zna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj samo domače oči. Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da je ostala samo med cerkvenimi stenami in se končala zvečer v zadehli krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakor vselej v kritiških slučajih, tako se je oglasilo tudi tu več rešivcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritiški ugibajoče občinstvo. Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosednje šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil čutil vedno neuteš-ljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, je presenetil nekega večera družbo pri Kraču s predlogom, da je o priliki farne stoletnice ustanoviti - gasilno društvo. Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tu se je vsakdo z majhnim doneskom odkupil enkrat za vselej; predlog o gasilnem društvu pa je provzročil obširno razpravo. »Kje dobiti denar?« »Kje člane?« »Vse, vse — ako se le hoče!« Tako je šumelo po Kračevi sobi. Vrbanoj ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo — zakaj odkar je bil oženjen, je prihajal le malokdaj v krčmo — je vrgel sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, ki ji pa ni bilo pravega odziva. Vsi so smatrali vprašanje o gasilcih za jako resno in se stvarno razgovarjali jako živo. Le adjunkt Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji pipi. »No, ti pa ne zineš nobene — seveda, ker pripadaš pravim kočarjem — danes tukaj, jutri tam!« se razvname zdajci notar. »Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovčeg s tremi pari nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?« »Ne jezi se, Tinče!« se zasmeje Pavel; »jaz često ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar,« pristavi z zlobnim naglasom, »ki se pa tiče vprašanja, ki ste ga že rešili, kakor mislite!« »Kaj? Kako? Katero?« »Jaz menim šolsko zastavo!« »No, ta je vendar srečno pod kapom!« deje davkar. »I seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi — blagoslavljala se bode tudi — ampak —« Adjunkt hudomušno prestane. »No, kaj — ampak?« hiti učitelj. ». . . kumice še nimate — kumice je treba!« pristavi Pavel hladno. Ta opazka provzroči za nekoliko trenutkov splošen molk. »Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan, ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino — te je treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!« Tako je modroval Pavel nekamo svojeglavno. »To je lehko dobiti,« deje notar. »Ne vem, ne vem,« meni dvoječ doktor-ranocelnik; »ta čast velja nekaj desetakov; ne vem, ne vem!« »Res je,« pristavi poštar in ziblje glavo; »šestdeset, sedemdeset — morda sto goldinarjev!« »Kaj bodete ugibali, gospodje?« se oglasi Vrbanoj; »tukaj nimate izbirati — k notarjevi gospe pojdite; Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačal!« »Kajpada!« ga zavrne notar napol smehoma napol nejevoljno; »jaz vem za boljšo kumico: sodnikovo gospo! Domačinka je, najmlajša med našimi gospemi in žena najvišjega dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu — živela kumica: gospa Vrbanojeva!« »Živela!« pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkritega, nič veselega. Davkar se je spomnil svojih treh hčera in njih tihe jeze na Ančko, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi Ančki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko nazival »gospo«. Trgovca, ki sta nocoj tudi sedela v družbi, sta sicer kričala navesglas in pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho spo-razumljena dregala s koleni. Vrbanoj se je napol protivil; toda videti je bilo vendar, da mu ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet venomer hitel: »Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim prečastito vašo soprogo — kaj ne, da dovolite?« Doktor je pritrjeval: »Seveda, seveda!« vtem pa po stari navadi trkal davkarja na rame in v svoji zlobni šali pristavil: »Glej, prijatelj, takšna čast gre samo gospem, samo gospem!« Davkar mu je odgovoril samo z divjim postranskim pogledom. Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl in čul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okrožju in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lehkoživega in vendar resnega, nebrižnega in vendar strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, ki pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak samo na to, da plava dalje — dalje na površju — brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč. Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda enaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, oni prizor iz dijaških let, različni nazori — vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tenka. In skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel — sam ni znal ni kdaj ni kako — pogrešal Ančke; pri Kraču mu ni več godilo, drugje še manj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak vesel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj. Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti, polagoma 51 4* poteka; on pa še vedno tako sam — tako sam! Da se Še ni oženil, to je bilo pri takem značaju popolnoma umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lehkoživo in nebrižno pričel tuintam majhno ljubezen, premišljal in presojal je vendar vselej resno in tehtno, kako bi bilo moči ženo in potem — otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega, česar je vajen. In račun je bil vedno pasiven. Tako je trdno in vestno plaval ob bregu samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini. Ko se je Vrbanoj oženil, je udarila Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto lehko vzel to — Ančko. In samoljubje, ali nekovo drugo čuvstvo, tajno in neopisno, mu je dejalo, da bi Ančka imela morda njega rajša nego Vrbanoja. Sedaj, ko je bila izgubljena zanj, se mu je zdela tem vabnejša, in to čuvstvo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca. Vrbanojev zakon je bil doslej srečen. Praznovati jima je bilo skoro obletnico svoje poroke, in Grobljani, ki so imeli izprva silno veliko govoriti o tej »jarogosposki« Ančki, so utihnili polagoma. Semtertja se je še vnel razgovor o novem klobuku, ki ji ga je kupil sodnik za praznike in ki ga je ona — čudom se je bilo čuditi — na-teknila na glavo prav tako, kakor je moralo biti. Davkarjeve gospodične so tudi prav vesele pripovedovale, da gospa sodnikova, ko jih je pose- tila, ni vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, ki je bila, kakor so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo. Samo izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor tako, da nihče ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh. Za nekoliko mesecev pa tudi teh in enakih pravljic ni bilo več. Ančka si je pridobila dobro prijateljico — Valentinovo soprogo. Nihče ni vedel, tudi gospe sami ne, kako je to prišlo, saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let več od Ančke, in notar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospa Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je bilo najboljša šola. Prav iskreno pa vendar nista mogli občevati; nekova nevidna stena je bila med njima. V zadnjem času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro oko gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone osorno: »Beži, beži! Mogoče, da ravna tako zgolj iz nagajivosti, ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa — čemu hodi ta Vrbanojka zmerom semkaj?« »Meni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!« pravi ona. »Haha!« se zasmeje Valentin; »ti tudi poznaš še malo žensk, draga moja!« »Gotovo ne toliko kakor ti,« deje soproga nekoliko zbadljivo, »in tako temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančke, no, tu si ti morda kaj bolje poučen —« Valentin se sedaj zasmeje navesglas. »Saj veš, kako sem prej sodil in kako sodim še sedaj o tej Vrbanojevi ženitvi! Toda jaz sem eden tistih ljudi, ki jih je lehko prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančke kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj slabih nakan!« — — »Jaz tudi mislim, da je gospa Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel,« je rekel adjunkt prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni vedel, kako in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekamo neprijetno. »Bodemo videli!« izpregovori v tem sodnik in v teh besedah je bila tudi zagotovljena njegova in AnČkina udeležba pri namerjani slavnosti. Valentin vendar ni mogel mirovati. »Torej — blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor —« »Tega bodeš ti govoril,« zakriči adjunkt. »Četudi!« deje Valentin. »Potem ustanovitev gasilnega društva — banket —« pristavi Pavel. »Zvečer pa bal parč — v rokavicah in brez rokavic! Prosim gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice našega okraja — vse je treba povabiti — deklet imamo premalo!« se pošali notar. »Čuješ li, prijatelj davkar?« vzklikne doktor in zopet potrka svojemu sosedu na rame; »deklet imaš premalo, tega ti ni še nihče rekel!« »Ne vem, ali si pil preveč ali premalo?« se razhudi davkar, dočim se drugi glasno smejejo. »Premalo, premalo!« se zagrohoče ranocelnik, »zakaj če bi bil preveč — saj veš: in vino Veritas — tedaj bi tudi jaz navsekriplje trdil, da imaš tudi ti preveč — deklet!« Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uho, da jo je slišal samo ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti. »Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!« sili poredni Valentin, »jaz ji bodem še posebe pisal.« »Dobro, dobro!« se razveseli Vrbanoj. Pavel je storil, kakor da je preslišal zadnji opazki. »Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja! Kaj ne, gospod poštar?« vzklikne naglas. »Vrag ga vzemi!« zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: »In vas ž njim!« IX. »Hitite, kolikor hočete, ujamem vas!« »Ne ujamete me! — Nikdar ne!« »Oh, gotovo!« Z brzim skokom je bil preko nizkega jel-ševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebri, ki se je čez njo podila vsa družba. Oni so se drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakršen se kaže le na jasni večer poznega poletja. »Imam vas!« »Ne, nimate me še! Pustite me!« Jezno je razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol. Ali on je bil urnejši. Ujel jo je okoli pasa in pritegnil k sebi. »Kazen treba plačati!« je sopnil. »Pa tam gori — vpričo vseh!« je vzkliknila ona in ga udarila s pahljačo po licu ter se mu izkušala izviti. Oba nista znala, kako razvneta sta. »Ančka!« je šepnil on, in ker mu ni imela moči braniti, jo je pritisnil k sebi in jo poljubil na ustna. »Pustite me, gospod Pavel!« je zaklicala sedaj glasno, in ko jo je izpustil, se vendar ni genila z mesta, nego z rokami si je zakrila obraz in glasno zaihtela. »Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da tako ravnate z menoj?« Tako je šlo očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo. Toda zdajci se ojači in govori kakor glu-mač na odru: »Storili — storili mi niste ničesar! A vendar — nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas ljubim, da nimam drugih misli, drugih želja nego edino na vas, le vas — Ančka!« »Haha!« se je zasmejala napol veselo, napol trpko; »zakaj mi pa tega niste prej povedali?« »Prej?« je dejal Pavel in ponovil meha-niško: >*Prej — kdaj prej?« Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tu pod smrečjem in robidovjem. »Vrniva se! Pogrešali naju bodo!« je velela hladno, Pavel pa je korakal molče za njo. Ti-koma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh drugih. Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je držal učiteljico Juljko za roko, učitelj je bil ujel no- tarjevo soprogo, in Minče je neusmiljeno tiral eno mlajših davkarjevih deklic.Trgovca in več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, so si bili privojevali takisto večinoma vsak svojo družico, le zadaj v grmovju je še težko sopihal en samec: naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro, uprizorjeno po enem mlajših gospodov. »Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?« je vzkliknil adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo našel predmet, ki je hotel nanj obrniti pozornost drugih. »Oh, preklicano! Jaz nisem več takov, da bi prekopicaval kozle kakor vi!« je zagodrnjal poštar v svojem grmu. Bil je brez družice, in ker je šla igra na to, da si vsak izmed igravcev ujame eno izmed udeleženih gospa in gospodičen, ki pa jih je bilo po eno manj nego gospodov — pričakovati mu je bilo obične kazni. Le-ta in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, so se zvršile potem slovesno na skupnem zbirališču. — Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice, in že ves popoldan so porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirju in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikanske harmonike, ki jo je vlekel trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj oni. Zvečer pred odhodom so hoteli užgati še velikanski kres. — »Kaj ti je? Ali ti ni dobro?« vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadaj planote ob debeli hruški. Ondi je bila nekoliko prej zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griču; odtam se je odpiral najširši razgled. »Glava me boli! Pa bode skoro bolje!« deje ona malomarno. »Preveč si se utrudila!« meni on in hoče oditi. »Da se le ti nisi!« Nekov čuden naglas v teh besedah je pro-vzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil. »Jaz? Kaj hočeš s tem?« pravi malone osorno. »No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj veš, s kom se trudiš ves popoldan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto — tisto staro devico, tisto — učiteljico si ujel, tisto si moral ujeti!« »Ančka, ne bodi brezpametna!« jo zavrne Vrbanoj napol smehoma, napol nejevoljno. Ako-tudi si je v prvem trenutku rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vendar ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj sirovega je zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je dozdevalo. »Le pojdi, pojdi zopet tja; težko te že čaka!« hiti Vrbanojka. Sodnik je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela. »Vedi se vendar tako, kakor se spodobi!« je dejal, kakor bi karal porednega dečaka A tukaj je slabo naletel. »Kakor se spodobi — spodobi! Seveda, to je vedno tisto očitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega, kar hočeš, kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim tako sladko, tako ležnivo, tako olikano kakor davkarjeve gospodične — kakor bi se ne trudila ravnati tako kakor druge gospe! Zakaj — čemu si me pa vzel? Nisi li vedel, kakova sem, kaj znam?« Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho, polu-glasno, a zato tem siloviteje edinemu poslušavcu. »Molči!« je velel Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. Eden izmed gospodov se približa hruški. »Milostiva gospa — kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?« zakliče naglas. Bil je adjunkt Pavel. »Pravi, da jo glava boli,« odgovori sodnik. »Oh, mislim, da bode skoro bolje!« vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki ji jo je bil naglo ponudil. Tako odideta k ognju, sodnik pa malomarno žvižgaje za njima. S tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekamo neumeven, toda silno bodeč mu je bil še vtisk, ki so ga napra- vile zadnje besede Ančkine: »Zakaj — čemu si me pa vzel?« Vendar ni utegnil premišljati o tem. Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu, in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil naširoko nad grmado. Mladi ljudje za-pojo veselo pesem, tam ob strani pokne nekaj topičev, in v občem oduševljenju dvigne učitelj svoj kozarec ter napije kumici šolske zastave, ki jo bodo jutri blagoslavljali. Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Ančki v roko. »Živela kumica!« zazveni iznova, organist potegne ob harmoniki: »Mnoga leta živela!« in ves divji zbor zapoje za njim. »No, Andrej, ali ne bodeš trčil?« vzklikne notar Valentin, ki je bil spričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. »Gospod sodnik — z menoj tudi!« se oglasi poleg Vrbanoja Juljka, zagorska učiteljica. »Kozarca nimam, kozarca!« hiti sodnik. »Na, tukaj je moj!« izpregovori Ančka, stoječa nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je obstopila soproga Andrej je trkal in pil. Skoro je bilo po velikanskem kresu; v Žareči kup je vrgel naposled pijan študent nabasan topič, da se je glasno kričeč vse razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil, da je konec današnji veselici. X. Drugega dne se je vršil vzpored natanko in točno, kakor je bilo določeno. Nekoliko ma-lotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi manj izurjenimi dijaki, »vrgli« slovesni »benedictus« — kakor se pravi v pevskem žargonu — ker je eden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj »udaril« vmes; pri zabijanju žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju - ranocelniku pripetila nesreča, da se je spoteknil ob stopnicah, držečih na oder, in se moral ober6č ujeti, da ni položil vsega telesa na sirovo obtesane, z bršlja-nom preprežene deske, kar seveda ni povečalo dvojbene oduševljenosti, s katero je gledalo trško in kmetsko prebivavstvo vse slavnostno dejanje; in ko se je vršil osnovni zbor gasilnega društva, je pokazal takoj zli duh razpora svoje rožičke: osnovatelji so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospodstvo v društvu, ki se še ni porodilo. Koncem so se potolažili vsi s tem, da so današnje volitve le začasne, in da bode treba odločilno besedo izpregovoriti šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih. Zato je na večerno veselico prišlo naposled vse najboljše volje. Veselica je bila v gorenjih prostorih Kračeve krčme. Nekoliko drugih gostilničarjev je sicer zabavljalo, toda ker oče Krača izredno požrtvovalno izpraznil celo svoje zasebno stanovanje, in ker je bila gospa sodnikova — ali kakor so ji drugi še vedno dejali — Kračeva Ančka — kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, je ukrenil slavnostni odbor, da mora biti tukaj — bal pare. Notar Valentin je tekal ves dan semtertja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče ga-sivce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in enim trgovcem opravljal posle vzprejemnega odbora in re-diteljstva za večerno veselico. Vse je šlo gladko, in okoli devete ure so že plesali prvo kadriljo. Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen, in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančki. Nocoj je bilo Valentinu eno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel. Postal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov gnetla in tiščala tolpa Kračevih hlapcev in dekel, vsa zamaknjena v tuji ples, ki so ga mnogi izmed njih videli prvič. »Zakaj tako pozno?« vpraša za njim Vrbanoj, sileč skozi gledavce. Prišel je iz sosednje sobe, kjer so si starejši gospodje s pivom gasili žejo. »Še vedno prezgodaj!« meni Pavel meha-niški, toda oči ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo govoreč s svojim plesavcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil. »Kdaj začnemo pušiti ?« vpraša očito dolgočasen. »Ne vem! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj je!« »Haha, je dejal, da šele ob enajstih! Ko bi se le kakov tarok dobil!« Tako godmjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in po-starnim graščakom iz bližine. Kadriljo je vodil eden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Semtertja se je kakova dvojica namuznila, sosebno ženske, toda zgolj iz zavisti. Vobče pa je slovenščina ugajala plesavcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem — deseta. Jurist-reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil samo kislo vodo in bil trezen kakor podstrešna podgana v MUIXCEK frxnc pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli. Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta za razgovor z Ančko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantiška strogost re-diteljeva je provzročila, da je vso družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tjainsem, in vse je bilo dobre volje. Tudi Pavel je posezal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj oni plesavki, ki se mu je bližala; vendar pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, ki si jo je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni »chassč-croise« — slovenščina ga je tu zapustila — so se oddehnili tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo. Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, je prihitel Pavel k Vrbanojki. »Tako pozno prihajate?« je dejala ona, kakor je bil rekel nekoliko prej nje soprog. »Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!« pristavi notar, otirajoč si pot s čela. »Tebi je vroče, Valentin!« deje adjunkt, »dovoli, da spremljam gospo! Dovolite li?« Ančka ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide. Vrbanojka je bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanju in si je venomer pahljala vroče lice. »Težko sem vas že čakala!« izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora. »Mene? Zakaj?« jo vpraša osupel. »Povedati vam moram nekaj!« Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobara, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, predno vstopi. »Vam li ne ugaja?« vpraša Pavel. »Ne, ne — vendar bodisi! Le sediva semkaj — nalašč sediva!« šepne Ančka. Svoj stol potisne tako, da lehko zre po vsi dokaj širni sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kot je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zato je bil tudi popolnoma pripraven, da so vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimošetajočih plesavcev, in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke. »Kaj mi poveste?« prične Pavel, ko sodnikova gospa venomer gleda mimošetajoče dvojice, in to nekamo bojazno, kakor bi ji bilo že žal, da je šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo Orlova Juljka. Vodil jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih uspehih. Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh. »Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud?« vpraša potem Juljka svojega spremljevavca. Preslišala je bila vse, kar je bil oni ravno govoril. »Kaj ste dejali ?« deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu sosedu. »Jaz? Ničesar! Čakam samo, da mi kaj poveste. Obetali ste mi vendar!« »Da, da, povedati vam moram! Ali tajno je, tajno — a jezi me, grozno me jezi; pa vi bo-dete molčali!« »Kakor —« »No, le čakajte, saj vem, da bodete molčali! Ta Juljka, ta postarna gospodična iz zagoriških hribov, si je nekaj izmislila! Glejte, kako ste bili snoči nerodni, neumni.« — »Gospa! Kdaj?« hiti Pavel. »No — tam gori v gozdu, potem pa pri kresu!« »Ne umejem vas!« »Skoro me bodete umeli!« Vrbanojka v tem utihne, zakaj oni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju tihi razgovor, vendar si ne upa izpregovoriti, dokler sta onadva blizu. Pavel je to slutil in je naglas govoril o prelepih uspehih, ki jih ima in jih mora imeti nocojšnja slavnost. Sedaj sta bila Juljka in učitelj že nekoliko korakov od lope, in Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakor ta lopa. »I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj pa prav tako sedi za plotom, kakor je trdila —« »Kaj je trdila?« »1 kaj? Pravila je danes, da sva se midva snoči tam gori poljubljala!« »Vi se šalite — gospa!« »Ne, ne, prav nič se ne Šalim! Minče mi je povedal, in on izve vse; govorilo se je o tem, večja družba je bila zbrana — ti študentje, trgovci — stavila bi, da davkarjeve že vedo vse to!« Glas se ji je tresel, in iskala je robca, da si otre solze, ki jih ji je silila jeza v oči. »In — Juljka je izprožila to govorico?« pravi Pavel, ne da bi kazal kaj razburjenosti ali nejevolje. »Da, da, Juljka! Ne vem, kaj je videla?« »Videti ni mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se Ančka!« Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakor je bil temu prej vajen. »Pa vendar ste krivi vi — vsega govoričenja!« — »Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stvari na kraj!« »Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obljubite mi!« »Kakor velite! Toda, Ančka, najsi bi bilo to resnično —« »Kaj resnično?« »Da bi vas bil smel, da bi vas bil mogel poljubiti —« »Pustite me!« »Nikar ne vstajajte! Glejte v oni lopi pri peči so vedno oči odprte in zro semkaj v naju.« Godba prične z mazurko. »Milostiva gospa — ta ples?« konča Pavel prejšnji svoj opomin. Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega; ampak sklenjene roke — nje desnica in njega levica — govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi poizkus. Čakalo pa je že več drugih plesavcev, ki so hoteli izkazati današnji »kumici« vso čast, kolikor so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospe in gospodične, a vse po natančnem preudarku: je li plesati s to ali z ono? Kotiljon — brez tega bi bila vsa veselica ničeva — je plesal zopet z Ančko. Med odmorom je bilo napitnic v izobilju; kjer so doslej starejši gospodje, tržani, gasivci in drugi pili pivo in vino ter kvartali, so uprizorili plešoči mladeniči naglo obednico; tu so imeli pečeni purani izprva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin z ženo in Juljko, Pavel, učitelj, davkar-jevi in jurist-reditelj, so sedeli skupaj, in sedaj se je ravnalo vse tako, kakor bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna veselost, nocoj pa le čuvstvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice. Po odmoru se je pričelo plesanje še Živahneje nego prej. Ko so okoli treh zjutraj odhajali nekateri oddaljeni gostje, je spremil Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral z Vrbanojem, do voza. Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz drugih sob, slavnosti namenjenih; tam je imela tudi svojo garderobo; za druge gospe je bila le-ta pripravljena na nasprotnem koncu. Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka. »Ančka — sedaj pa vendar en poljubi« »Ne, ne!« sopne ona in poizkusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma za njo in zapre vrata za seboj. »Ančka, Ančka moja, ali še vedno ne veš, da te ljubim?« Šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz. In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. — Ko so se razhajali, se je Žarilo nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom. »Lepo je bilo; prijetno, brez prepira — kakor ga imamo vedno!« je dejal Vrbanoj, poslo-vivši se od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel s temi. »Lahko noč! Lahko noč! Dobro jutro!« zvenelo je od vseh strani. Sodnik je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela. Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tenčico nad obrazom. Tudi pod tenčico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče . . . XI. »Kaj ti je — Anka? Ali si bolna?« »Kaj če biti? Pusti me vendar!« To je bil malone vsakdanji jutrnji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajtrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno. S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah. Okolo poldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šiljastih kamenčkov, nabranih na produ, ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju. Vljudno je pozdravljal sodnikovo gospo, ki je stala skoro vselej ob tistem času pri oknu. »Dober dan, milostiva gospa!« je zaklical s ceste. »Kako se imate?« Ančka pa je prijazno odzdravljala. »Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan je to!« Tako je odgovarjala časih. »Ali pač pridete zvečer h Kraču? Ste li namenjeni kam drugam ?« je vprašal potem adjunkt. »Ne vem, ne vem! Pa — da se vidiva!« »Klanjam se!« Tako se je vršilo skoro vsak dan opoldne. Vrbanoj je prihajal pozneje domov, šele okolo ene ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel Ančko s seboj, in kadar je ni, je prišel po izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Kraču. Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročala sta si jo tukaj. Sodnik je tarokiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s komer drugim izmed navadne družbe ; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s tem, sedaj z onim, navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso družbo in odšla gor v očetovo sobo — saj je Krača gospo imel Še vedno kakor za domačo hčerko — in ondi je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma. V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti ono veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogostoma shajala. Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, zakaj oče Krača je bil tudi zvečer navadno v gorenji sobi, ali pa je Minče tamkaj kolovrati! po stopnicah; torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo sodnikovo. Doli v gosposki sobi so mešali kvarte, in bori vinarji, za katere so igrali sleherni večer, so potovali iz skledice v skledico. Kako vesel je bil notar, Če je zakričal dozdevno uspešen »kon-tra«, in kako radostno je zopet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni poraz! »Kaj pa imate nocoj tako važnega?« je vprašal Pavel nekoč, stopivši v gorenjo sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisni mizi, počasi narekoval nekaj tajnega Ančki, ki je s peresom v roki le napol slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove. Oče Krača zmigne z rameni, stresne nekoliko gorenji život in pravi malomarno: »Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam — in se ne dam!« »Saj ne bode tako hudo!« meni Pavel in sede oblastno s tlečo smotko v ustih na malo zofo v kotu sobe. »Za nekaj sto goldinarjev —to je dovolj!« zagodrnja Krača. »Jaz sem prodal po naši meri, oni pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika na kubik —« »Pustite kubik,« se nasmeje adjunkt, »pišite mu, kako ste prodali!« »Ančka, piši!« veli Krača in vtakne roke v žep; potem dvakrat, trikrat poluglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje napol proseče, napol pa, kakor bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha: »Gospod adjunkt! Morda ste tako dobri, da ji poveste, kako naj pero obrne?« V tem pa tudi že odpre duri in stopi na hodnik. Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta le, kako odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata v gostilniško sobo, skoči Ančka izza mize in steče k adjunktu. »Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?« On pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati. Navadno ni bilo nikogar več gor, in Pavel je šel mirno v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč z očetom ali z Minčetom, katerega- koli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračevega očeta po strmih, otlih stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančka pri mizi in se dela, kakor bi nekaj pisala, Pavel pa si užiga ugaslo smotko. »Ti pa počasi pišeš!« deje starec in iztika po predalih bližnje omare. »Gospa menda skoro dokonča!« pravi adjunkt in počasi odhaja. »Kaj naj še pristavim? Kakovo grožnjo morda?« hiti Ančka. Pavel se vrne in deje nasmehoma: »Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi kubiki!« »Tako je prav! To je dobro!« se razveseli Krača. Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, je vsa družba kakor navadno zatopljena v igro, tako igravci, kakor gledavci. Stoprv, ko jame eden vnovič deliti kvarte, se oglasi notar: »No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel?« »Svčte, svčte sem dajal!« meni adjunkt in izpije pol kozarca. Trgovec pa, ki je sedel poleg sodnika, hoče z nogo dregniti nasproti sedečega davkarja, kakor bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja. »Kaj je?« vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro. / »Oh — oprostite, nič — nič!« se izgovarja trgovec. Toda kakor so se srečavali z očmi — vsi razen sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razen adjunkta, ki je naročal Minčetu, naj prinese vina — tako je hitela le ena misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samo eden tega ni čutil, ni slutil, ni znal; do sedaj je bil še vedno slep za to — Andrej Vrbanoj. Časih se je celo zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domov. »Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovo-rimo!« je dejal navadno. Ako mu je pa sosebno ugajalo v krčmi, se je obrnil do adjunkta in dejal v pošteni svoji naivnosti: »Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še eno!« In Pavel je potem spremil Vrbanojko. Nocoj so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti, in vsak je krenil proti domu, le Pavel je spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu ni še poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotravala pred toliko in toliko meseci — dve leti je bilo skoro — je li Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje ono Kra-čevo punco. Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi, in kakor ono \ noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrba-nojevo poroko, tako se penijo danes tam doli valčki med kamenjem, po nebu podi južen veter prozorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari fužinskih kladiv, napol zveneč, napol bobneč — kakor sladka nadeja — kakor temna grožnja! »Kaj bode iz vsega tega?« vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevavcem. »Kaj bodi?« ga zavrne ta in suče v roki svojo kljukasto palico kakor vreteno. Vsak je dobro vedel, da je drugemu predmet tega razgovora jasen. »Pomilujem tebe in Vrbanoja! Nesreča je to — zanj; zate pa je —« Valentin je umolknil, kakor bi mu beseda ne hotela iz grla. »No — kaj?« izpregovori Pavel počasi. »Sramota — če že hočeš vedeti!« »Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro sleherni teden pri tebi, kakor bi ti služila za pisarja!« vzklikne adjunkt v divji jezi. »Pavel! Ne umejem te! Juljka prihaja k moji ženi in to niti pogostoma; jaz pa —« »Ti — ti — -- tebi so namenjeni ti poseti!« Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on in Juljka; vendar pa ga je v tem trenutku navzlic vsi razburjenosti prešinil spomin, da ga časih ona Juljka res zanima, in morda bolj, nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom, ali napriliko pred svojo ženo. Toda to so bila le čuvstva, ki jim ni dal nikdar duška. »To je zopet — nesramnost!« je vzhitel, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik. »Kaj pa veš o meni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen? No, jaz ne vem, kako prijazen si ti Juljki? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!« Sedaj pa Valentin vzrase. »Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno! Svoje občevanje z Juljko lehko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš!« »Pusti mene v miru, kakor bodem jaz odslej puščal tebe!« Rekši se obrne domov. »Prav tako!« sikne Pavel. »Le glej, da te Vrbanoj kdaj ne nabije!« zavrne razsrjeni notar še enkrat. V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli si. »Prismoda! Če mu se pa vtika v moje stvari?« zagodrnja in udari po mostni ograji. Nato počasi odkoraka domov. Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena okna; toda vse je tiho. Nekoliko postane na cesti. »Čemu jo je pa vzel — to Ančko?« deje sam pri sebi, kakor je bila rekla ona že neko-likokrat svojemu soprogu. »Jaz bi jo bil tudi lehko! — Pa morda je bolje tako!« In s tem lehkomiselnim tolažilom počasi odide. — Notar je legel prav slabovoljen spat. »Na mojo dušo!« se je zarotil, »nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari — in ako se ta dva bedaka skoljeta ali uničita — jaz ne črhnem ni besede več! Kaj mi do — enega ali drugega — ? Juljke pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!« Hotel je še ženi povedati o nocojšnjih dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič. XII. Davkarjevi so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu, in kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, je prebila ta ali ona davkarjevih gospodičen nekoliko dni pri njih. Tam so izpraznovale svoje košare, polne gro-beljskih novosti, in jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, ki so ga potem trosile in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabeljeno z dodatki, kakor sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost. Evfemiji se je po dolgem času zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, živeli skromno ob pokoj- nini, ki jo je imela ena kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, ki so jima jo plačevali podnajemniki treh sobic v njiju stanovanju. Bili so navadno iz krogov, v katerih se poedinci hitro menjavajo. Sedaj je stanoval tam trgovski potnik, ki je bil malo doma, zaseben zemljemerec in končno odvetniški pisar, izgubljen študent, ki je imel, kakor je sam dejal, vse Študije, samo izpitov še ne. Evfemijini teti sta časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkarjevim gospodičnam veselje, kakršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, je ugajal družbi, in glede na izobrazbo teh ljudi tudi ni moglo biti drugače. Ko je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančki ter naslikala adjunkta Pavla, kako se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem, ali pa celo spremlja Ančko domov, se je porodila tam tudi — sicer ne več nova, vendar pa vedno priljubljena misel, da bi se anonimnim potem obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar govore ljudje. Redakcijo je prevzel odvetniški pisar, kaligrafiško izvršitev zemljemerec, ekspedicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: »Oh, ali bode to dobro! Kako bode dobro!« Krasnega jutra je bilo, ko je Vrbanoj, pri-šedši v pisarno, odpiral pisma, ki jih mu je bil ravnokar prinesel sluga s pošte. Bila so zgolj uradna, in ta je metal na kup, velevši slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih, a tu leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce. Naslov je njegov, napisan pa z ono lepo okroglo pisavo, kakršno rabijo tehniki na svojih načrtih. Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nato šele seže po pismo. Sluga še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov, in sodnik deje, malomarno odpirajoč svoje pismo: »Prinesite mi današnji komisijski akt — ono pravdo gori v grobeljskih fužinah — sam pojdem tja!« Vtem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu. »Krasen dan!« deje samzase,odhajajoči sluga pa, misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi: »Lepo je, lepo, samo burja se nekoliko sili!« »Dajte, dajte urno oni akt!« veli sodnik. — Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce. »Tukaj so spisi!« deje sluga pokorno. Sodnik ne odgovori, in sluga zre strahoma na njega bledi, prepali obraz. »Gospod — gospod sodnik! Vam je li slabo?« »Kaj ?« »Vode? — Ali hočete vode?« hiti sluga. Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja. »Nič, nič — le pojdite!« veli s hripavim glasom, osorno in zapovedovaje, kakor ga ni čul sluga še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno pismo — kdo ve — kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo. V svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, ki ga je držal v tresoči roki. Tukaj je bilo napisano tudi z ono okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti: »Prečastiti gospod sodnik! Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, je to popolnoma upravičeno; zakaj dosedaj ondi še ni bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakršno pleteta vam Ančka in Pavel. Z najodličnejšim spoštovanjem Resnicoljub.« »Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« je vzkliknil Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in ponovil svoje vprašanje. »Ančka in Pavel?« je zašepetal, in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Kraču, domači, mnogokrat tako neutemeljeni prepiri — vse mu je šumelo po glavi. Nato se domisli raznih zbadljivih opazek, katerih osti dosedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj — sedaj mu rasto v spomin — bujno in košato kakor koprive ob senčnatem zidu, in peče ga do dnu srca. »Pa — saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje — zlobnost, da ji ni enake!« Tako se tolaži. Ali kadar vzame oni usodni list in vnovič čita njega vsebino, mu zopet vzkipi kri. Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drug papir in potem zopet segel po njem. Zdajci mu obstane pogled na spisih, ki mu jih je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi: »Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!« Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti — adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta redki poziv k načelniku sodnega urada. »Na — beri!« pravi sodnik in vrže ono pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena, in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisezale stranke in priče, in tu je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego — resnico. Pismo, ki ga je vrgel Vrbanoj iz rok, je padlo pod razpelo med svečnika, in adjunkt je nehote odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti. »Kaj je?« vpraša osupel. »Beri to — pravim!« veli Vrbanoj z glasom, ki mu skoro ni moči ugovarjati. Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo. »Kaj je?« ponovi — potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: »Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to — nesramnost?« »Odgovori, je li res — ali ni res?« Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: »Ni res, to je laž, grda laž!« — ali da je dejal vsaj kaj podobnega — Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: »Ali se brigaš za tako klepetanje — za take nesramne dopise?« Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz. »Torej je vendarle res!« šepne Vrbanoj. »Ako tem veruješ« — hiti Pavel. »Molči — lopov!« Ta psovka je padla kakor skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, ki mu jih je bil prinesel sluga. »Gori pri fužinah — ono pravdo — današnjo komisijo — to opravite vi — gospod adjunkt! Evo vam aktov.« Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja. »Počakajte!« vzklikne Andrej za njim, »ono — ono Kračevo Ančko tudi lehko vzamete kar s seboj; odslej je — vaša!« Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj. XIII. V sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na gorenjem Štajerskem je pregledaval lepega jesenskega jutra sodnik — poleg starikavega kan-celista edini stalni uradnik temu sodišču — spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tu ni bilo nikdar preveč, in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, oni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo tako redno in sumariški, kakor se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, je bil naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni prizor med njim in Vrbanojem, je minilo deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančka pa, ločena od svojega soproga, je šla zopet za točajko h Kraču. Ta dva moža si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakor navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, je ležalo za njima, takisto kakor končani sodni spisi v zaprašeni umazani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovavec pri majhnem okrožnem sodišču, Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni dolini gorate Štajerske. »Dobro jutro, gospod sodnik!« zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata. »Oh, vi ste, gospod notar!« »Pojdete li na lov?« »Pojdem, pojdem, takoj po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!« »Da se vidiva!« »Z Bogom!« Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekaval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. Tako je odpravil stranke in meneč, da je že opravil svoj posel, je velel pisarju: »Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in —« »Še eno obravnavo imamo!« deje pisar. »Še eno?« »Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. Tu je naznanilo orožnikov!« »Pojdite ponjo! To bode hitro pri kraju!« Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese, in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte Ženske. »Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!« jeca predse. »Ne, ne, to ni mogoče! Bog zna, koliko jih je tega imena!« Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. »Ana Vrbanojeva — Ana — Ančka!« deje vnovič in se prime za čelo. »Ne, ne, ona ne more biti, ne sme biti!« Vtem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vendar ne more in ne sme več vži-gati na kožo. »Ana — Ančka! Ona je!« vzklikne na glas in zatrepeče po vsem telesu. Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srepo predse. Kako prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na licu in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme! Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjaču in strmeč vanjo — sodnik Pavel. Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, ki jo je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti — vse priča o nje bedi. Mraz jo trese, in zavija se tesno v svoj šal, čigar prvotne barve ni več moči zaslediti. Samo enkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, ki sije iz njega še vedno nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. Pavel sedi s hrbtom proti oknu, in lica njegovega ni lehko razločiti; tudi Ančka ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, se stresne ter vnovič pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. »Vaše ime?« »Ana Vrbanojeva.« »Imate let ?« »Enointrideset.« »Stan ?« »OmoŽena.« »Kje, kaj je vaš soprog?« Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih oči: »Uradnik je.« »Kakov uradnik?« Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potepne šal še tesneje okolo ramen. »C. kr. sodni svetovavec je,« reče trpko. Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te obtoženke. »Zakaj niste pri njem?« vpraša oni mirno dalje. Hotel je — moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenju te ženske, dasi mu je bilo, kakor bi si zasajal pri vsakem vprašanju oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima! »Ločila sva se.« »Sodno ?« »Ne, ne, kar tako — prostovoljno.« »Ali vaš soprog zna za vas?« »Menda ne,« deje ona z bridkim zasmehom. »Kaj ste sedaj? S čim se bavite?« »Točajka sem.« »Točajka brez dela?« »Da, brez dela.« Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še enega vprašanja: o krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več. »Kje ste bili zadnja leta, odkar —?« Umolknil je nehote. »Od kdaj ?« »No — odkar ste se ločili od soproga?« Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vendar odgovori polagoma: »Izpočetka sem bila doma pri očetu — ne pri očetu — pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakor sem bila prej, predno sem se omožila; pa oče — rednik moj — je umrl, mladi gospodar se je oženil, in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila — za to-čajko! Za kaj boljšega nisem bila!« Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samo nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanju, na nje licu, nje stasu ni kazalo nič podlega. »Zakaj ste sedaj brez službe?« »Bolna sem bila — saj sem še! Na Dunaju sem bila v bolnici, denarja nimam in tako moram, hočem peš proti domu!« »Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!« »Ne po hišah; samo v eni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vendar ni kaznivo?« »Da, kaznivo je!« »Za Boga!« Prijela se je ob mizo. »Vam je li slabo?« »Da, slabo, Že dolgo! Mraz me stresa!« Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: »V imenu Njega Veličanstva, presvetlega cesarja —« kakor to zahteva zakon od vsake sodbe. Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprv na koncu, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni odgon v domovino, se skloni preko mize in vzklikne: »Kaj, kaj pomeni to?« Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: »Le pojdite!« Prišedši do zida, se obrne, in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, nanjega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokama za glavo. »Pavel — Pavel! Ti vi ste?« »Odvedite jo!« ukaže sodnik, in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji Že vsak na eni strani. »Vi — vi!« je dejala med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. Potem odide s spremljevavcema. Sodnik pa stopi v sosednjo sobo, tam se zgrudi na stol pred pisno mizo, upre glavo v roke, in grenke solze mu priteko med prste ... Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela — bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriju je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. Dva dni kesneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam v kotu ob zidu, kamor so de-vali berače in brezdomovince. Za pogrebom je šel samo eden: sodnik Pavel. Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med davkarjem, notarjem in domačim beneficiatom, je omenil zadnji zadovoljnega lica: »Da, da! Gospod sodnik, tako je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmi-ljenosti: Mrliče pokopavati!« Pavel pa je le napol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, so šumeli valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva — prav tako kakor nekdaj tam daleč — daleč--! očet©¥ mm f©W EST »Jaz sem gospod, tvoj Bog, goreč Hog, ki pokorim krivico očetov na otrocih do tretjega in četrtega rodu — — —« V. knjiga Mozesova, V. pogl. 9. vrsta. Pilo je pred svetim dnevom. V sodni sobi okrajnega sodišča se je vršilo zadnje dejanje v pravdi, po nje vsebini in formalnem teku skoro vsakdanji: prisega zato-ženčeva. Navzočni so bili samo oni, ki so po zakonu za to poklicani ali upravičeni: sodnik in njegov pisar, zatoženec, ki mu je bilo danes priseči in tožiteljica, mlada, komaj dvajsetletna deklica, bleda in objokana, ki je imela pravico poslušati prisego. In še ena oseba je bila prisotna: drobno, rdečelično dete, ki ga je držala tožiteljica v naročaju; venomer je radostno iztezalo roke proti užganima svečama na vsaki strani razpela sredi sodne mize. »Ata, ata, ata!« je jecalo dete in se smejalo naglas; videlo je samo plamena nad svečama, ki sta se zibala; vse drugo v sobi je bilo — morda ne samo otroku — trdo, prazno, pusto, temno. »Ata, ata!« je zvenel otrokov glas med temi stenami kakor zvonček v prazni cerkvi. »Tiho!« veli sodnik, resen, postaren mož, in stopi za zeleno mizo. Pisar, dosedaj sedeč na drugem koncu, odloži pero in vstane, deklica v kotu pri vratih pa teši veselega, glasnega otroka. Pred mizo stoji velik, krepak fant in zre nepremično v črni železni križ med brlečima svečama. Bled je v lice, toda razburjenosti ni poznati na njem. »Bodeš li prisegel?« vpraša sodnik osorno. »Bom!« deje oni z istim naglasom; čuti je, kakor bi mu ugajal takov strog, osoren ogovor, da se lehko tudi sam odzove tako. »Oh, Janez!« vzklikne deklica v kotu pri vratih. »Ata, ata!« se zasmeje otrok. »Miruj!« deje sodnik deklici, »poslušati smeš, govoriti pa ne! Če ne, pojdeš iz sobe!« Deklica se nato še bolj stisne v kot. »Ti hočeš torej priseči ?« deje sodnik in vzame z mize zavitek sodnih spisov, majhen, tenak zavitek, kakor bi v njem ne mogla tičati bridka zgodba dveh, treh oseb. »Hočem!« pravi zatoženec; »desetkrat, stokrat — tisočkrat, če hočete!« »Molči!« veli sodnik. »Samo enkrat je treba, da te potem hudič vzame!« »Zato me pač ne bode!« zagodrnja fant, toda ne ozre se ni na levo ni na desno, ampak klobuk v rokah tiščeč, gleda srepo v tla. Iz kota pa se čuje ihtenje dekličino in smeh otrokov. »Ti bodeš prisegel!« povzame sodnik vnovič; »položi klobuk tja na stol in stopi bliže!« Prisegel bodeš, da nisi imel s to deklico ničesar opraviti, da ni bila tvoja ljubica, da nisi ti oče tega otroka! Poglej ga, poglej njo! Ali umeješ, o čem bodeš prisegel?« Zatoženec se ne gane. »Ali bodeš prisegel?« »Bom!« deje fant trdovratno in odločno, pogleda pa nikamor, nego samo v tla upira oči, kakor bi štel žeblje v talnih deskah. »Janez, oh Janez! Saj tega ne moreš!« zazveni klic iz kota. »Ata, ata! Hi—hi!« se oglasi detetov smeh po sobi. »Ta lopov bode res prisegel po krivem!« deje sodnik poluglasno svojemu pisarju. »Stopi semkaj! Sem pred križ in poglej na Križanega!« Zatoženec stori tako. »Oh, gospod, gospod sodnik — za grunt mu je, samo za grunt, ne pa zame, ni za otroka! Za grunt bode prisegel, da mu ne odide, pa — preklet bodi tvoj grunt in —« »Tiho, dekle!« zakriči sodnik; »rekel sem ti Že, da ti je le poslušati, sicer te odvedemo! Ta-le tu — ta bode pa sam dajal odgovor, plačan bode morda že tukaj na zemlji, plačan pa bode gotovo tam na onem svetu! Poslušaj fante! Ti bodeš prisegel tu pred Bogom Vsemogočnim, Vsevedočim — prisegel bodeš čisto prisego, prisegel, da je vse do pičice res, kar izpregovoriš! Ako se zlažeš, pridemo ti na sled, zaprt bodeš kot slepar in sleparski oče bodeš tega otroka, Bog pa te bode kaznoval na tem in na onem svetu, in ne samo tebe, ampak ves tvoj rod! Ali bodeš prisegel?« »Stokrat — če treba!« deje zatoženec s hri-pavim glasom. »O joj, o joj!« — zasliši se bolesten klic iz kota in zatem: »Hi — hi!« ljubko, prijazno in veselo. »Vzdigni tri prste desne roke! — Ne tako! — Prve tri prste!« »Pisar pohiti k zatožencu in mu uravna na desni roki palec, kazavec in srednji prst. Sodnik pa narekuje prisego. Pisar je bil slučajno tako stopil poleg zatoženca, da je otroku v kotu zakril brleči luči, in dete je jelo na glas jokati. »Tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj!« konča sodnik, in prisezajoči zatoženec ponovi: »Tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj!« Zadnje besede prevpije krik otrokov. »Sedaj pa podpiši!« veli sodnik. Zatoženec okorno nariše črke svojega priimka pod zapisnik, ne da bi se mu stresla roka. »Sedaj pa še ti,« deje sodnik deklici, »ker si poslušala!« Ona stopi k mizi, pa ne ve, kam bi dela otroka, ki ga je dosedaj ves čas držala v naročaju. »No, vzemi ga, vzemi ti — kaj se ga bodeš bal? Saj ni tvoj! Saj si prisegel, da ni tvoj!« veli sodnik zatožencu. »Svojega otroka seboj, ne pa tujega!« Zatoženec stoji za trenutek kakor okamenel, potem pa stopi bliže, prime otroka s svojimi nerodnimi rokami in držeč ga daleč od sebe, ne ozre se v njega zdravo, rdeče lice. Deklica pa podpiše zapisnik. Potem vzame zopet mirno dete iz zatoženčevih rok in pravi: »Janez, Boga si zatajil, otroka in mene! Ako ti midva oprostiva, — Bog ti ne bode odpustil!« Iz sodne sobe sta šla skupaj, drug za drugim; takisto po stopnicah do vežnih vrat; molčala sta oba. Zunaj na dvoru pred vežo pa krene on na levo stran, naglo korakajoč, ona pa postane in dvigne pest za njim: »Še enkrat, Janez! Preklet ti in tvoj grunt — in pa — in pa — tista — ona ki jo bodeš jemal!« On ne zine besede, dete v nje naročaju pa maha z rokami in jeca : »Ata, ata!«... Od bližnje cerkve sem zapoje prvi glas prazničnega zvona: »bim, bim, bim, bim, bim, bim!« oznanjaje — sveti večer , . . II. V Kompolju se dviga, tik državne ceste pri-čenši, strm, visok hrib peščen ob podnožju, a čimdalje skalovitejši, kolikor bolj se bliža vrhuncu. Tam pa leze zopet v majhno dolino in onkraj nje se iznova požene kvišku v dolg raven rob. Na severno stran pada v globok trnjavski graben, proti jugovzhodu pa se izgublja v lehko nagnjena brda; na oni strani je obrasel z gosto bukovino in temnim jelovjem, tukaj pa stoje ob peščenih plazih šopi borovcev, obkoljajoči obdelane njive, po katerih se maje o sv. Jakopu zlato klasje. Ves ta hrib je Kačonovo posestvo in je bil svojina njega pradedov, odkar pomni Še njegova stara babica, ki sedi sedaj gori v prostorni hiši za pečjo, poleti in pozimi ter uživa »živež«, trdo zaslužen izzamlada ob delu na polju in ob vzgoji otrok, ki so vzrasli na tem kosu zemlje. Pa je tudi lepo tamkaj! Prostorna, zidana, toda s slamo krita hiša stoji sredi presedljaja med južnim in severnim gričem, gospodarska poslopja nekaj više za njo, pred njo pa senčijo štirje velikanski kostanji širen prostor, obrasel s temnozeleno travo. Proti zapadu se odpira razgled na širo mengiško ravan, v katere daljnem ozadju se blešče gorenjske planine z orjaškim Triglavom; proti severu se dviga Grintovec izza tuhinjskih hribov, na jugovzhodu pa vidiš prijazno Limbarsko goro in lep del krasne moravške doline s temnoobraslo Javoršico v odzadju; in kadar v pozni jeseni in pozimi leži bela megla zdolaj do srede hriba, sije tu gori gorko, jasno solnce in iz belega meglenega jezera kipe daleč, daleč tja do notranjskega Snežnika le temni vrhunci višjih hribov kakor otoki iz morja. Kačon je imovit. Dvajset repov goveje živine, dva para konj in do dvesto ovac prezi-muje s krmo, ki rase na njegovih senožetih, in če je količkaj letine, proda lehko nad sto mernikov pšenice in do dvesto mernikov ovsa. In za oboje so se plačevale tedaj, ko še ni tekla železna proga preko Kranjske, in še ni tuje žito preplavljalo dežela, često druge cene nego dandanes. Poleg tega se je ob veliki cesti, ki se je vila pod Kačonovim domom, dalo vedno dokaj zaslužiti z vožnjo ali priprego. Kako živo pa je bilo vedno tamdoli na tej beli progi! Tovorni voz za tovornim vozom se je pomikal v eni vrsti dol proti Ljubljani, v drugi nasprotni pa gor proti Štajerski, in sedajinsedaj se je oglašal prijetni, dandanes že malone pozabljeni glas poštnega rogu: »Tržira, tr&ra, tr&ra-r&r&«, in težka rumena kočija je oblastno in ošabno pridrdrala sredi ceste. Občasu, ko se pričenja naša povest, še nikdo ni mislil, kako hitro bode konec vsemu temu živahnemu prometu. Govorilo se je sicer, da namerjajo sezidati železno cesto za Savo, toda: »Kaj nas to briga?« je dejal nekoč stari Kačon, sedeč v Štrukljevi krčmi v Kompolju, »tam naj vozijo, kar hočejo, tukaj bodo pa vozili kakor sedaj. Saj je vendar z Vranskega ali iz Celja preko nas bliže v Ljubljano nego tam naokolo na Zidani most!« Kačonova rodbina ni mnogobrojna. Za pečjo v prostorni hiši čepi letoindan njega babica. Ko se e porodil njegov oče, je štela jedva sedemnajst let, in štiriindvajseto pomlad pozneje so že nesli njega, današnjega gospodarja, gor k svetemu Tomažu v krašenjsko cerkev, kjer so ga krstili na ime farnega patrona; od tega dne pa zori sedaj že petdeseta jesen. Dvajset let je gospodar in babico je bil prevzel kot kos hišnega inventarja v svojo skrb, tedaj ko sta se mu tudi oče in mati izročila v skupno Živitev. Oba sta umrla, babica pa je ostala, in danes kakor tedaj, ko se je umeknila pred petdesetimi leti novi, mladi gospodinji, spleta umetno kito od tanke slame, kakršna rase le po teh solnčnatih brdih. Kačonova žena, Barba, še živi, in takisto živita dva otroka, dvaindvajsetletni Janez in osemnajstletna Nežka. Dva hlapca, pastir in dekla spopolnjujejo družino. Letina se je letos obnesla. Žito je že omla-čeno in leži v shrambah pod hišno streho in na kašti, krompir pa v globoki kleti. Turščični storži vise na dolgih drogeh ob visokih sprednjih stenah pri hiši in hlevu, od napušča do malih oken in obetajo mnogo dela za zimske večere, ko jih bode robkala vsa družina pozno v noč z Železnimi krtačami in drsali. Danes je Kačon v gozdu s parom volov, da odpelje drva domov; pod kozolcem jih koljejo sin Janez in oba hlapca. Mati, Nežka, dekla in pastir pa obrezujejo na drugem koncu repo in korenje. Ostra burja piše preko Limbarske gore, in ženske so oblekle debele kočamajke; zakaj mrzlo je, dasi se upira gorko popoldansko solnce semkaj v južno stran kompoljskega hriba. Po kolovozu, ki drži mimo kozolca ob rebri v bližnjo vas Koreno, prihaja deklica z velikim jerbasom na glavi. Iz njega so videti lepo poviti kosmi tankega prediva, kakor so jih jemale časih predice domov, da so jih popredle v zimskih večerih. Ko družba pod kozolcem ugleda prihajajoče dekle, utihne dosedaj glasni razgovor med ženskami; moški itak niso mnogo govorili, samo hlapec Peter je časih poluglasno klel grče v polenih. »Zopet je tukaj!« šepne Nežka. »Kdo?« vpraša mati Barba, ki še ni zapazila deklice z jerbasom. Toda ko jo uglega, ji zastane sapa. »Dajte, dajte jo!« ščuva domača dekla z zlobnim nasmehom. »Kaj se hodi nastavljat!« Starka stoji za trenutek kakor okamenela, in težka sapa jo premaguje. Potem pa stopi korak pred kozolec. »Čemu pa hodiš vedno tod mimo? Kakšnih obresti pa iščeš tukaj?« Tako kričeč dvigne pest proti deklici, ki prestrašena postoji. Vsa kri ji je izginila z upehanega lica. Hlapca sta v tem prestala delati in se drug drugemu muzala, češ, kaj bode iz tega prizora. Janez pa se ni ozrl ni na desno ni na levo, ampak klal poleno za polenom, da je letelo vse vprek. »Pot tukaj je vsakomur prosta!« pravi dekle in hoče dalje. »Kaj? Prosta? Čakaj, jaz ti jo že pokažem, ti — belokoža! Pokažem ti, kaj se pravi natol-cevati nedolžne ljudi, kaj se pravi v sramoto spravljati moje otroke!« Rekši pobere debelo repo in jo na vso moč zaluči v deklico, ki omahne, da se ji zvrne jerbas z glave. To pa da ženi še več poguma; urno skoči čez breg na kolovoz, da seže oni v lase, ki se je sklonila pobirat kosme. Toda sedaj prihiti Janez. »Mirujte!« zakliče. »Tukaj se ne bode nihče pretepal!« Rekši zavihti ročaj svoje sekire po zraku. »Kaj? Še ti — tudi ti si takov bedak, da se daš grditi vpričo vsega sveta? Zate se potezam, zate! 1 no, pa reci, da je tvoja — potem pa pojdi po svetu ž njo beračit, kakor je ona že vajena!« se roga razjarjena žena. »Jaz nisem nikdar prosjačila, nikar še pri vas!« deje dekle mirno in zadeva jerbas na glavo. »Domov pojdi in mene pusti v miru!« pravi Janez z neodločnim glasom. Godrnjaje se vrne starka pod kozolec, deklica pa izgine za kolovoznim ovinkom. Nekaj sto korakov dalje sreča KaČona, ki tira vprežena vola od brega, da ne zavozita čez rob. Morala je prav tik njega; starec pa je le še glasneje klical svoj: »O-o-ij, — o-o-ij, lejs — lejs!« ter tolkel vola z brinovim bičevnikom po rogeh. Ona pa je stopila za korak v breg, ne da bi se ozrla vanj ali v voz. Ko pripelje gospodar svoj tovor pod kozolec, moški naglo zmečejo borove vrhače z voza, in nato se Kačon zopet odpravi v gozd. O prejšnjem dogodku ne zine nihče. — Skoro se je zmračilo. Po večerji obsedi Kačon za mizo in tlači v svoj vivček tobak, ki se je dobil tedaj dober in po ceni od mnogih tihotapcev. Barba sede k peči, gori za pečjo pa čepi babica. Janez ima še opravila pri živini, Nežka pa v kuhinji. »Če hoče imeti grunt, mora priseči!« deje Kačon hladnokrvno, nadaljevaje razgovor, ki sta ga imela že pred večerjo z ženo v kamri, ko ni bilo nikogar poleg njiju. »Saj bode lehko, tisočkrat lehko, jaz sem dobra zanj!« pristavi žena trdovratno in odločno, kakor bi nje besede ne bile namenjene samo možu, ampak še komu drugemu, ki bi dvojil o njih resnici. In ta tretji se je oglasil: devetdesetletna babica na peči. Odložila je dolgo slamnato kito in sklenila koščene roke. »Poslušajta, zaradi resnice naj priseže, samo zaradi resnice, ne pa za grunt! Nikar ne govorita tako, ako vama je kaj do sina, otroka svojega! Nikar mu ne pomagajta Boga izkušati!« »Kdo Boga izkuša?« se ujezi Barba. »Saj pravim, da lehko priseže; ona babnica si ga je kar izbrala, češ, ta se ustraši, pa takoj plača! Ej, pojdite vendar, mati, taka beračica — taka —« »Nihče še ni povedal kaj napačnega o nji, razen te stvari!« »No, vi jo še zagovarjate?« se razsrdi Kačon. »Kaj hočete, da bi jo jaz plačeval in redil nje zarod? Če hoče Janez, pa naj plačuje, ampak iz mojega grunta ne vinarja! Stenkov iz Vošic je tudi že vprašal po Nežki! Priden fant je in prinesel bi kaj s seboj; pa damo grunt zetu in hčeri; bedak pa pojdi, kamor hoče!« »Tako govorjenje ni pravo!« se oglasi babica; »ako se je fant pregrešil, naj se pokori, naj plačuje! Saj bode iz svojega, ko bode imel posestvo, ne pa iz tvojega. Pošteno pa bi bilo, da jo vzame, ako je bila res njegova! Ta grunt je pač takšen, da mu ni treba pomoči s tujo doto. Tvoj oče tudi ni priženil bogznakaj, Tomaž!« »Zato sem pa jaz nekoliko prinesla!« se oglasi Barba samozavestno. »Kajžarske hčere ne maram v hišo, pa je ne maram!« zakriči Tomaž in udari ob mizo. »I, kaj bi besedovali, mati — Janez sam trdi, da ona ni njegova, da otrok ni njegov — čemu torej govoriti o tem? Pravda je končana, sedaj je le še prisega. S to pa naj napravi fant, kakor hoče — kakor hoče!« Govori! je to pomirjajoč, skoro malomarno; zdajci pa se iznova ujezi in zahrešči: »To pa rečem, če ne priseže, pa naj gre, kamor hoče! Na gruntu ga nečem, rajši gledam zeta na njem!« »Toda kaj ne veš, Tomaž, da ga tako morda siliš v krivo prisego, in da bode tvoj greh prav tako silen kakor njegov?« se oglasi koščena starka izza peči. »He, he!« se zasmeje TomaŽ posiljeno; »pojdite pridigovat v cerkev! Kaj vem morda jaz, je li otrok njegov? On sam ve, in zato je tudi vsa stvar njegova!« Rekši odide do vrat; tam postane in seže na malo polico pod stropom, tipajoč po gobi in kresilu. Ko ukreše ogenj, vleče na vso moč ob vivčkovi cevi, da mu lezejo suha lica globoko med čeljusti. Duh tleče gobe se razširi po hiši; potem šele se pokažeta dva oblačka tobakovega dima. Starka na peči vzame kito v roke, in tanka slama ji zopet hrešči med suhimi prsti. »Korparjev Boštjan tudi ni bil snoči pri nas, da bi kupoval ovce,« prične Kačon, ko niti žena, niti babica ne izpregovorita; »Kobilčev sosed je, in tam imajo tudi nekaj primekniti nevesti.« »Oj, vem, kaj je hotel!« se oglasi Barba malone kričaje; »pa ti nisi menda že tako opešal, da bi dal gospodarstvo iz rok; jaz pa se tudi še lehko gibljem, da mi ni treba čakati, aH mi bode mlada privoščila čašo mleka, kajli?« »Kakor hočeš!« jo zavrne Tomaž in zaloputne duri za seboj. V hlev stopivši vidi ob leščerbi, viseči na železnem kavlju ob steni, da Janez že leži v kotu pri steljnjaku; nekoliko od njega sta se iztegnila oba hlapca na svojih ležiščih. Vsi spe; konja še zobljeta, živina po polega. Iz hleva prišedši še nekoliko postoji ter gleda gostosevce na nebu in tanke oblačke, ki jih podi gorenja burja pred seboj; tukajdoli je vse mirno. »Lepo bode jutri!« zagodrnja, iztrkujoč svoj vivček. Ko se nekoliko potem v kamri spravlja spat, deje še Barbi: »Doma je, nikamor ni šel!« Ona ga pa že ni slišala. Proti korenski vasi se vije pot polagoma navzgor. Deklica, ki smo jo videli v onem bojevitem prizoru, je stopala le počasi in težko sopeč po rebri proti majhni leseni koči, postavljeni na tesno plan pred vasjo. Odtam leze grič v globoko izdolben jarek, onkraj pa stoji v lehno napetem bregu hiša pri hiši, kozolec pri kozolcu — vas Koreno; pod njo se Širijo sadni vrti z neredno vsajenimi jablanami, tepkami in češpljev-jem, raztresenim po rebri, kakor je hotelo samo vzrasti; zgoraj nad vasjo pa zvene čede ovac, ki se paso po solnčnih njivah. Pred kočo odloži deklica svoje breme na tnalo pod kapom, sname svitek z glave ter od-veže pisani robec, ki ga po hribovskem običaju nosi ovitega okrog las, da zakriva spredaj skoro vse čelo, zadaj pa seza do tilnika. Sedaj šele se pokaže vsa lepota nje lica, nenavadna, nevsakdanja. Iz fino vpodobljenega, sedaj nekoliko razgretega obraza ji zro temnomodre oči; goste, skoro svetlorumene lase pa nosi v dveh širokih, v drobne pramene spletenih kitah ovite okrog temena. Dvajsetega leta menda še ni izpolnila. Ko si vnovič uravnava robec okrog las, se ozre nazaj po bregu in tja proti griču, ki zakriva Kačonovino. Bridek, malone jezen posmeh ji leže na ustna; toda ne dolgo, zakaj solze ji porose oči. Naglo jih otre s predpasnikom in stopi čez dva okorna trama, ki nadomeščata stopnice, v odprto vežo, iz katere se vali gost dim. Neprijazen pozdrav ji zazveni naproti. »No, kje si pa spet brodila? Celo uro več nego treba! Otrok pa kriči, da se bode kar raztrgal — kaj meniš, da sem jaz zanj tukaj!« Iz dima se prikaže zamazana starka, ki z dolgimi burklami v rokah suje in dreza v peč, ne da bi se ozrla v deklico. Tudi ta se ne zmeni za mater — saj to je bila starka — ampak stopi urno v hišo, kjer sedi sredi na ilovnatem tlaku komaj enoletno dete, tiho in veselo se igraje z drobno ropotuljico, spleteno od vrbovine. »Ata, ata!« zakriči, ugledavši deklico, mater svojo; to je menda vse, kar more jecati, a zato tem burneje izteza ročice proti materi. »Oj, ti zlata moja Lenčica!« vzklikne ta, dvigne otroka k sebi in sede, poljubovaje ga, ž njim na klop pri peči. Niti jeze, niti bridkosti več, drugega ni videti ob nji nego veselje in sreča — materinska. Toda dolgo se ne more kratkočasiti z detetom. »Lenka!« zazveni osoren moški glas izpred koče. Deklica zopet posadi otroka na tlak in vrže v naglici še nekaj krp pod njega, da bi mu ne bilo premrzlo ter odide iz hiše. Zunaj je bil ravnokar starikav, sključen možiček, iz čigar čmernega, neprijetnega obraza so gledale majhne oči prav lokavo in zlovoljno v svet, odložil težko butaro trhlega vejevja, očito nabranega po tujih gozdih, in si je sedaj otiral pot s čela. »Stopi, stopi po kozo dol v log! Krhljače-vega mladega sem videl tam onkraj lazečega — ta cigan bogatinski nam jo še zarubi, če jo ujame.« Deklica je bila skokoma čez breg v mali šumi, ki seza spodaj v korenski jarek. Skoro se vrne, in velika, rjava koza primekeče za njo. Zapre jo v mali hlev, prislonjen na zadnji konec koče, in se odpravi v red devat predivo, ki je še ležalo v jerbasu na tnalu. Ko stopi ž njim v hišo, drži starec, sedeč na klopi, malo Lenčico med koleni in ji ponuja suho hruško. Lenki se lice razvedri, ne reče pa ničesar. Ko se dobro stemni, prinese mati večerjo: krompir v oblicah. Skoro ga pojedo; dete zaspi na peči, starka vzame kito slame, Lenka pa kolovrat; oče, kočar Lukec, pa si zapali drobni vivček, pravtako kakor ob tistem času bogati Kačon v oblastni svoji stanici. Kateremu je pač nocoj bolje teknil tihotapski tobak? Dolgo je vladal molk v Lukčevi hiši, in drugega ni bilo čuti nego enakomerno brenčeče vreteno. Zdajci se oglasi Lukec in pomembno stisne lokave oči, Česar pa ni moči videti ob negotovem svitu borove treske na čelešniku. »Danes smo dobili razsodbo!« izpregovori starec in puhne dim predse. Nihče se ne odzove, samo vreteno na kolovratu se suče nagleje. »Priseči bode moral!« pristavi Lukec malone celo minuto pozneje. »Pa naj!« se oglasi mati, prireže novo sla-mico in jo vtakne v kito. »Če more!« reče starec in izza stisnjenih obrvi postrani pogleda na predico. »Ta pa venomer goni kolo in suče tanko nit med prsti; a ti se ji vendar tresejo. »Je li bilo treba vsega tega?« vpraša naposled. Sedaj pa je bil ogenj v strehi kakor prav tedaj pri Kačonovih. »Treba? Treba? Kaj bodem jaz redil tvoj zarod, ko iztežka živim sebe in mater? Oni naj plača, ker ima, ker je dolžan! Ker ni hotel izlepa, bode pa izgrda! Zakaj te pa ne vzame?« »Ali jaz vem ?« Dejala je to kar tako brez pomisleka; zakaj vedela je dobro, zakaj je ne vzame in ne sme vzeti: ker je preuboga in ker sam nima dovolj moči, dovolj ljubezni do nje, da bi se postavil po robu očetovim zahtevam in da bi se odpovedal imetju, gospodarstvu na kosu zemlje, kjer se je porodil. »Tisti goldinarji, ki nam jih bode plačeval vsak mesec, bodo prav hodili nam vsem!« deje starec zopet prav zadovoljno in se lisičje zasmeje. »Jaz nečem vinarja, ne zase ne za otroka!« vzklikne Lenka odločno in ustavi kolo. »Vi ste tožili, pa vi jemljite, če dobite! Zase in za dete bodem pač prislužila sama!« »Tudi prav tako!« se poroga starec; »jaz pa ne odneham! Zakaj bi bogatinu kaj pustil, kar mu ne gre! Žita ima v izobilju, zabele in masti za dve leti v shrambi, mesa za dvajset ljudi in za dve zimi v dimniku in štiri polov-njake tolkovca v kleti! Kaj pa imam jaz? — Še kozjega mleka ne, ko ga njegovo otroče izpije! In ta — duša naj bi ne plačal?« Tako kričeč vstane in stopi pred kočo. Tudi on se tu zadovolji z vremenom in potem zleze počasi tak, kakršen je — obut in opravljen —■ v slamo nad kozjim hlevom in zaspi. Mati je v tem odšla v kamro, Lenka pa ostane z otrokom v hiši Tam poje kolovrat še dolgo, dolgo v pozno noč svojo enakomerno pesem, pri kateri mala Lenčica na peči tako sladko spi. Le enkrat prestane deklica, ko natakne novo kodeljo na rogovilce. Iz doline se začuje glas krašenjske ure, ki oznanja polnoč. Ali še nekaj je čuti; vsaj dozdeva se ji tako: korak pred hišo, pod oknom. Srce ji zatrepeče od razburjenosti, veselja — nikakor ne — od strahu! »On je!« Ta misel jo prevzame. Niti dihati si ne upa, niti se ozreti proti oknu. Toda zmotila se je; nič ni — burja piše okolo ogla, v hlevu pa je zaropotala koza. Ni ga in ne bode ga več! Kolovrat zopet povzame enozvončno svojo pesem . . . IV. Štirinajst dni po Sv. treh Kraljih se je pričelo na Kačonovini nenavadno gibanje. Korparjev Boštjan iz Hrastja se je oglasil dvakrat zaporedoma v tednu dni; govoril je vselej mnogo o slabi trgovini z ovcami, hodil tudi v hlev in t i pal in ščipal mrkače po hrbtu in po ledju, potem pa obsedel nekoliko ur za mizo pri bokalih tolkovca in pušil Kačonov vtihotapljeni tobak. V nedeljo popoldne pa je prišla večja družba: stari Kobilica iz Hrastja, bahat in oblasten gospodar, žena njegova, drobna, sključena, zgovorna ženica, opravljena v bel kožuh in z belo pečo na glavi, in hčerka Jerica, mlada, rdečelična, krepkorasla deklica, ki ni mnogo govorila, tem pozorneje pa štela kokoši na dvorišču in teleta v hlevu. Tudi Korparjev Boštjan je bil v družbi in je zgovorno slikal vse vrline Kobiličeve Jerice, potem pa zopet opozarjal poslušavce na gospodarske ugodnosti Kačonovine. Očito je bilo, da se tu vrši ogled, ki mu bodi posledica poroka. Hodili so po hlevih in kaštah, po njivah in košenicah, od daleč si ogledali zarasle gozde in z višine naglo premerili travnike v dolini; znano jim je bilo itak, koliko stotov sena in otave se nakosi tamkaj. Kačon je hodil z družbo in zadovoljno požiral laskavo hvalo, ki je zvenela njega posestvu iz ust Korparjevega Boštjana. Stari Kobilica je prikimaval, njega žena je tuintam izrekla svoje neodločilno mnenje, Kačonov Janez pa je večinoma nem stopal poleg Jerice. Mrak je legal na zemljo, ko so se gostje odpravljali; zadovoljno prijateljsko pozdravljanje in glasni pogovori — vse je pričalo, da se je dosegel namen današnjemu posetu. Toda pri večerji, kjer so bili zbrani vsi Kačonovi, ni nihče omenil oglednikov; šele ko je odšla družina, je zinil Kačon v svoj vivček: »Pripravna je videti, prav pripravna!« Odgovoril mu ni nihče; za nekoliko časa se oglasi babica na peči, ki je nocoj puščala kito v miru — saj je bil praznik — ter si le s koščenimi rokami podpirala velo lice: »Bog daj, da bi bila dobra! Meni se bode pa tudi treba umekniti!« »Kam pojdete?« se zasmeje Kačon. »Dol k Sv. Tomažu — —!« »Ej čemu taka govorica?« deje gospodar nejevoljno; »stari ste pač, stari sedaj bodemo pa vsi trije, vi in midva z Barbo — stari ria gruntu!« Hoče se nasmehniti, toda ne posreči se mu; babica in Barba zajokata, Nežka si otira oči, Janez pa gleda v tla in seza z rokami po žepih, kakor bi Česa iskal. V tem duševnem razpoloženju se tudi raz-idejo k počitku. Odkar se je končala pravda z Lukčevimi, in je prisegel mladi Kačon, odslej starec nima več miru na gruntu; ne da bi ga drugi nadlegovali s sveti in predlogi, ali da bi se čutil prestarega, onemoglega za gospodarstvo ter zato hotel odložiti breme na mlajše rame — nikakor ne; ampak nekaj drugega ga je težilo vsako jutro, ko je izpregledal po težkem spancu in odkorakal v hlev gledat, kako je z živino; ne-kova čudna senca je hodila za njim, ko je gonil vola v gozd, nakladal butare in vejevje, ali kadar je pozno popoldne gledal po solnčnatih brdih, kjer je pod zmrzlo odejo čakalo njega žito tople pomladi, da vstane v rast in cvet. Kadar je sedel v Štrukljevi krčmi, je vedno pazno vlekel na uho, kaj se govori pri sosednjih mizah; toda nikdar ni čul besede, ki se je je bal ali ki si je je — kdo ve — morda želel. Doma je ženi Barbi sleherni večer govoril, da se je naveličal grunta, sin naj sedaj poizkusi ž'njim, saj ima dovolj let za ženitev in gospodarstvo. Onadva pa si pač toliko izgovorita, da jima ne bode treba stradati, niti drugje iskati strehe. O Janezovi pravdi ni bilo nikdar govora, vendar pa je prav ta in njen konec — Janezova prisega — ono strašilo, ki je sicer nevidno, pa vendar vsakemu domačinu prav čutno nočindan za petami! V občevanju z Janezom je izpremenjena samo babica na peči, zakaj od sv. večera še ni izpregovorila besedice ž njim in tudi ni pustila, da bi jo podpiral, kadar je lezla dol na klop in potem na tla ali zopet narobe. Sedaj si sama pomaga, ako ji Nežka ne ponudi svojih rok. Janez pa tudi ni več oni, kakršen je bil pred malo meseci; prej ravni život se mu je nekamo sključil, in hoja, govorica, oboje mu je dokaj neodločno, bojazljivo. Vedno je okrog doma, in tudi po noči, ki je vendar fantovska, se meče po trdem ležišču v hlevu, dočim hlapca vasujeta. Nekoč je hotel babici potisniti stol pod noge, ko je lezla raz peč. Sama sta bila v stanici. »Beži!« je vzkliknila starka in jezno uprla vanj sivo, bleščeče oko. Nekaj trenutkov je tudi on osupel zrl vanjo. »Ne dotikaj se me!« mu zapove vnovič in stopa, opiraje se na kljukasto palico, počasi proti mizi. Janez pa odide iz sobe, nem, povešene glave, naravnost proti hlevu in tam se ozira, kakor bi si iskal dela, ki se ga dosedaj ni domislil. — Po ugodnem ogledu je bila njega poroka s Kobiličevo Jerico dognana stvar. Pri »gosposki«, tedaj patrimonialni, so podpisali pisma, v žup-nišču oskrbeli oklice, in v ponedeljek pred pustno nedeljo, navsezgodaj — danilo se še ni — je mrgolelo že na Kačonovini ženinovih gostov, ki so se odpravljali na pot v Hrastje, na nevestin dom. Ukaje je hitela vsa družba, ki ji je bil obili zajtrk očito dobro teknil, čez rebra dol proti veliki cesti, kjer so že čakali enovprežni nališpani vozički. Tam nasproti na brdu pred Korenom, tam je v Lukčevi koči Še gorela treska na čelešniku. Ženin Janez je za trenutek obstal na ovinku, odkoder se je videl svetel blesk te treske, sveteč