Gluhonemi. *) (Iz sodnjiskega zdravilstva.) Gluhonem je tisti nesrečen človek, kteremu nianjka sposobnosti slišati in govoriti. Ta nesposobnost je ali prirojena ali je še le sčasoma nastopila. Od rojstva gluhouem človek ni nikdar slišal človeškega glasu; on ne ve, kaj je jezik, ne ve, kaj se godi, ako vidi govorečega z ustnicami migati. Njemu je ropot domačih opravil ravno tako neznan, kakor veličastveno grmenje v temnih oblakih. V njegovem duhu vlada večna in skrivnostna tišina. Nekoliko drugače je to pri človeku, ki je še le po rojstvu postal gluhonem. On še ima temni spomin na slišane glasove prve mladosti, ali ta spomin se mu od dne do dne bolj izgublja in stemneva, in zdi se mu kakor zgubljevajoča se prikazen v neizmerni širjavi svojega dulia. On je bil morda iz perva obdarovan se vsemi duševnimi sposobnostmi, ali ker je pozneje ostal brez vsake.dotike z odgojevajočim svetora, začele so se tudi duševne sposobnosti zmanjševati, kakor nerabljeu ud človeškega telesa hujša in se vsuši. Glubonem stoji zavoljo tega celo osamljen na svetu in se vleče nesamovoljno naprej po valovih življenja kakor vejica, ktero veržeš v derečo reko, on je pravi saraec na svetu, idiot, solitarius, privatus. Pri nekterih gluhonemih ne vsahnejo vse duševne sposobnosti, ampak se še celo prav ugodno razvijejo. Zgodovina nain kaže med gluhonemimi izverstne slikarje, kiparje; poznal sem tudi sam dva gluhonema, *) lz ,,Piavnika slovcnskega". ki sta raojstre v šahu presegala. Ali to so, žalibog, le izjeme. Naj veče število glubonemih ostane brez specijelnega poduka v šolah za gluhoneme, in tudi večina od teh, kteri so šolski poduk vživali, ostane daleč za naj slabejše talentiranimi, ki pa iinajo vse čute, in zadovoljen sme biti učitelj, če jim pripomore do naj elementarnejših vednosti in prvih nravnih in verskih naukov. Ako se tudi ne more tajiti, da prinašajo šole za gluhoneme neizinerno veliko korist, ker tako rekoč osamelega človeka s svetom seznanijo, jim vendar ni mogoče, duh gluhonemih toliko povzdigniti, da bi se v postavnera pomenu smeli drugim ljudeui enako staviti. Zakoni vseh ornikanih narodov imajo posebne gluhoneme zadevajočo paragrafe. Nemški BLandrecht" postavlja v §. 340 gluhonemega enako z nedoraslim in blaznim. §. 15 II. odd. ravno tistega zakonika terja, da se vsakemu gluhonemu, ki ne stoji več pod očetovim varstvotn, varuh postavi. Avstrijski državljanski zakonik razločuje v §. 275 gluhoneme in slaboumne (blodsinnig) gluhoneme. Na dalje pravi omenjeni paragraf, ,,da se mora po natanjčnib preiskovanjih, dolgotrajnih izkušnjah in po spričevalib od sodnije poklicanih zdravnikov razsoditi, ako se je blaznemu ali slabounmemu razum zopet povernil". Pri preiskovanji gluhonemega gre naj večkrat za sposobnost za razpolaganje, ako se terja odvzetje varuštva ali od gluhonemega samega, ali od koga drugega iz kakoršnega koli namena. Večkrat se je že pripetilo, da se ,je od gluhonemega odvzelo varuštvo, in siromak je padel v pest goljufnim grabežem, ker ni bil zmožen s svojiin premoženjem razpolagati. Duševne zmožnosti navadnega gluhonemega, ki ni nikdar videl šole za gluhoneme, je lahko preceniti; skoro nikdar se ne bode prevaril, kdor jih vzame enake, kakor jih nahajamo pri maloletnikib, in sodnija bo naj boljše storila, ako brez pomislikov gluhonemim varuhe da. Težavnejfe je zvedeti o duševuih sposobnostib gluhonemih, ki so specijelne šole obiskovali, se brati in pisati in tudi nekaj drugega naučili, in ki na videz nekaj znajo, tako da jih ima navadni svet za sposobne za razpolaganjc. Ako se taki gluhonemi po izvedencih preiščejo, se vidi večkrat, da se v vsakdanjih raznierab. prav dobro spoznajo, ali oni ne vedo za vse zvijačc našega časa; za pote, po kterih se pride do pravice, ali ne morejo izslediti nalašč jitn nastavljenih zaujk. Pri preiskovanji gluhonemih ne zadostuje govorjenje, naj se še vsak zlog tako glasno, počasi in razločno izgovori, tudi ne pomežkovanje. 0 vsakdanjih razmerah se zamorejo gluhonemi s svojimi znanci sporazuineti, ali z govorjenjern, pri čeiuur gleda gluhonem na ustnice govorečega ali s pomežkovanjem —• ali pa z drugimi znamenji, ki se delajo z rokami. Kako pa bi bilo mogoče s temi sredstvi sporazurneti se z gluhonemom o stvareh, ki so njeinu celo tuje? Ker se ne more od zdravnika teijatit da bi znal celo znamenski jezik, ali vsa znainenja, s kterimi se gluhonenii s svojimi znanci razumevajo, je potreba, da pokliče sodnija poleg zdravnika tudi nekaj gluhonemovih prijateljev, in ako je gluhonem ktero šolo obiskoval, tudi učitelje take šole kot izvedence, zdravniku ua pomoč. Te osobe iniajo služiti zdravniku pri preiskovanji gluhonemega:, kakor tolmači v tujih jezikih. Lajše je preiskovati gluhoneinega, ki se je v šoli naučil pisati. Takemu gluhoneincu zauioremo staviti pismena vprasanja, na ktera on zopet pisraeno odgovori. Večkrat mu je treba pri odgovarjanji poraagati še z govorjenjem ali pomežkovaujeni in ga s tim na morda že pozabljeno zopet opomniti. Pri takem pismenein preiskovanji se dajo preceniti duševne sposobnosti preiskovanca. Žalibog, se pokaže naj večkrat, da ni velika večina tacih nesrečnežev vkljub večletnemu šolskemu poduku sposobna za razpolaganja, ampak da mnogi celo na naj primitivnejša vprašanja, ki le nekoliko čez njihov vsakdanji delokrog segajo, ne odgovore nič ali pa popolnoma krivo. Za zgled navederno tukaj neko 25 let staro žensko boljšega stanii na Dunaji, Marijo Ebner. Gluhonetna se je zdela svojej žlahti in tudi nekterim drugim znancem popolnoraa sposobna za razpolaganje, in sodniji se je predložilo odvzetje varuštva. Poklicani zdravnik, ki jo je imel preiskati, jej stavi med mnogimi drugirni tudi sledeča vprašanja, na ktere je gluhonema odgovorila, kakor stno pristavili: Koliko mesecev ima eno leto? Odgovor: „12". Kako se imenujejo? Odgovor: ,,julij, avgust, september, oktober, november, december". Teh je samo šest, kako se imgmujejo še drugi? Januarij, februarij, marcij, maj, juni, julij, avgust". Imate kaj premoženja ? „100 15" t. j. 115 goldinarjev. Kaj hočete z denarjem storiti? (ni odgovora). Kje je ta denar? — (ni odgovora). Ali ga bote pojedli? nNe pojem 0 tolar". Kako se iruenuje naš cesar? ,,Jaz sem naš cesar". Ali nimamo cesarja? — (ni odgovora). Ali se bote možili? — (ni odgovora). Imate ljubčeka? — ,,Jaz ljubim veselje". Vsled tacih odgovorov se omenjena osoba ni za sposobno spoznala, da bi mogla sama razpolagati, in varuh jej je bil pridržan, in reči se mora, da po vsej pravici. Le malokteri gluhonem zna tudi naj lajše račune napraviti, kar je majhnemu dečku, ki le 2 leti šolo obiskuje, mogoče. Casper v Berolinu, čegar sodnijsko-medicinska praksa je bila ena naj večih, pravi, da je štcvilo tacih gluhonemih naj veče, in da rau je le v enem sameni slučaji bilo inogoče, predloženo mu odvzetje varuštva se svojim mnenjera (gutachten) potrditi. Pri duševni organizaciji gluhonemih je treba v vsakem slučaji s svojim mnenjem, ali so sposobni za razpolaganje ali ne, jako 12* vzdržljiveinu biti, kajti varuštvo je za gluhonemega naj veča dobrota, potrebna podpora njegovega bitja, brez ktere postane lahko žertva prvega goljufa. Avstrijski kazenski zakonik ne omenja nikje gluhonemih. Sicer se mora priznati, da pridejo gluhonemi le malokedaj v kolizijo s kazensko sodnijo, kajti pri njih je silnost posameznih strasti z duševnimi močmi vred zaostala, njihov nagon k posameznim činom ali dovoljenim ali prepovedanim ni tako velik, kakor pri zdravem človeku, vse njegovo duševno gibanje bolj počasno ; ali itak je več slučajev zabileženih o hudodelstvih gluhonemib. Severonemški kazenski zakonik pravi v §. 58,: nGluhonem, ki ni irael za spoznanje kaznjivosti od njega doprinešenega čina potrebnega razunia. se ima za nekrivega spoznati". Ako je imel v trenutku, ko je čin doprinesel, razum ali ne, o tem razsoditi gre poklicanim zdravniškitn izvedencem. Akoravno pogreša naš kazenski zakonik enake določbe, se vendar pri nas po pravici enako postopa; od izvedencev zahtevano mnenje o duševnej kakšnosti gluhonemega je podlaga sodnijskej preiskavi in razsodbi. Gluhoneiiistvo se tudi siinulira. Navadno ni težko, takega simulaata spoznati, saj je pa tudi težko, gluhonemega pravilno in dosledno posnemati ia stane neizmerno veliko zatajevanja saraega sebe. Ker se simulant ni učii lazodevanja s pomežkovanjem ali z drugimi znamenji, tudi tega ne razumi in pravilno posnemati ue more; on se toraj kaže tako nespretnega in površnega, da se more precej spoznati. Pri nekaj bolj zvitih simulantib je potreba celo učitelja za gluhoneme, da se goljuf razšemi. Včasih pomaga goljufa razkriti večdnevni post, obiskovanje, kadar se neopazovanega čuti. V naj novejšein času je objavil prof. Toscani v Rimu poseben način simulanta spoznati. On je namreč v zavodih za gluhoneme prišel do prepričanja, da sliši gluhoneniec nekak šum, ako stoji na kakem resonišči in se s ktero rečjo n. pr. z nogo ob resonišče udari. Ta udarec se prinese na truplo in gre po truplu do bobnice v ušesu, kjer napravi občutek sluba, se ve da jako temnega in nepopolnega. Vsak gluhonern, kar mnogotere skušnje kažejo, se mahoma obrne, ako za njim stoječ z nogo ob resonišče butne, simulant pa, ki tega ne vo, se bode pri tem eksperimentu popolnoma glubega delal in se ne bo ozrl; ravno to pa ga razkrije. Prof. Maška omenja že večkrat kaznovanega tatu, ki se je kar na enkrat vsredi zaslišanja gluhoneiuega storil. Maška se postavi pred preiskovanca na oder v sodnijski dvorani pred gluhonemega, za njim pa trkne ranoceluik na dano znamenje z nogo ob doneč oder. Ta se ni obrnil in se še naprej delal gluhonemega. Maška imenuje v svojem mnenji obkrivljenca simulanta, akoravno ni bilo besede iz njega spraviti: Dvodnevni post je podaril tatu zopet dar jezika. (Dr. Samec.)
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si