395 Dopisi. Iz Gorice 2. nov. — ? — Bogoslovci našega semi-nišča so od več let sem, od kar se je naš maleni narod iz terdnega sna zbudil, že marsikaj na literarnem polju našem pripomogli; „Stari Urban", „povestnica goriške nadškofije" (Tr. Blažič), deloma „djanje Svetnikov" in „Gofine" itd., so živa priča njihove nekdanje vse hvale vredne marljivosti. Al tudi sedanji nočejo svojim poprejšnim eobratom zaostati. Kakor za gotovo zvemo, ravno sedaj v prostih urah pridno spisujejo za nas važno knjižico: „po-vestnico goriške grofije." Blezo bo to delce v dveh mescih dogotovljeno, na kar bi utegnilo pa še kaj druzega nasle-dovati, ko bodo okoljnosti pripuščale. Za vse to kakor za udo poprejšnih let imamo se serčno zahvaliti našemu viso-kočastitemu g. Stepanu Kociančič-u, visokoučenemu profesorju v semenišču, ki vse to vodi in vreduje, med tem, ko tudi sam marsiktero lepo delo na dan spravi. Slava mu! Koliko lepih iu koristnih knjižic bi se lahko po taki poti brez vsega truda na svetlo spraviti dalo! Iz Tomiiiskega 19. listop. V7 svojem listu od 16. t m. je mati „Triestercaa svoj premogočni glas povzdignila in se je globoko v pretres mojega dopisa v predzadnjem lista „Novicc; spustila. Zogovarjala je namreč na vso moč pošteno zaderžanje svojih sinov, in jim je skusila rano, ktero bi jim bil omenjeni dopis napraviti utegnil, s svojo sladko tolažbo zaceliti. Potem se zažene z nekako serdi-tostjo v „0st u. West", in mu očita kakor da bi nemščine prav slovniško ne razumel. Al draga majka! zlo zlo se vam je zareklo; le nekako drugo napako ima ta časnik, ktere vam želodec prebavljati ne more. Saj bi vam jo naravnost razodel, pa da bolj z lepim opravim, in poznavši vas kot staro „dihtarcoa se nadjam, da jo boste sama iz-duhtala. Svest sem si, ako bi bil ta časopis iz vašega gnjezda ali pa iz gnjezda vaše tete ?)Presse", da bi mu se vedno „Gloria" prepevala. Nadalje tožite, da se vam premogočnim vendar le pred nami hlače — vulgo krila — tresejo. Nam se pa to nikakor čudno ne zdi; zakaj če vara je še kaj v spominu ostal nauk božjih zapoved , ktere vas je rajnca stara mati učila, namreč da so: laži, opravljanje, obrekovanje, krivo natolcovanje, prederzna sodba in podpi-hovanje greh, še čuda, da se vam še kaj druzega kakor le hlače ne tresejo. Potlej pa pravite, da smo mi Slovenci vzrok vaše merzlice; al ne mi, ampak resnica in pravica so taisti „bav bav", pred kterim trepetate. Tudi vam morem (ne ustrašite se preveč) v vašo preveliko žalost omeniti, da pri vsi vaši skerbi, ktero skazujete do svojih otrok, so vam vendar-le dan za dnevom nehvaležniši; vaše nauke terdovratno zametujejo in (resnico spoznavši) vam otročjo pokoršino odrekujejo. Navadili smo se sami, in z nami vred — o prizanesite majka draga! — že tudi vaši otroci, da vašo blago vselej na vago pravične razsodbe pokladamo. Opomnim vas v vaš lastni prid , če se bojite, da se vam še kterikrat hlače ne potresejo ali da vas merzliea ne zaplota, pustite Slovence pri miru. Kaj se vam zdi, ako bi se po vaših pokrajnah v pisarnice in v šole vpeljal, na pr., madžarski jezik. S kakošno serčnostjo bi vaš^jepetec povzdigovala; kako bi to za veliko krivico štela! Kaj se nek nad nami tako spodtikovate? Mi ne želimo, da bi se \remci ali pa kteri drugi narod 'poslovenil; naše zahtevanje je le, da Slovenci ostanemo Slovenci. Zagotavljamo vas, če se mislite te le poti deržati, ktero ste nastopili, da si svojemu delu dosti boljši vspeh naklonete, če poberete svoj 55Sack in Pack" in greste v Frankobrod , ter tamkaj svojo barantijo pričnete; kakor da bi tukaj na slovenski zemlji svoje kraljestvo razširjali. Kdor bo vašega sveta potreboval, vam že pošlje na znanje po pošti. Da pa poprej končava, ia da vas predolgo ne mudim, poslušajte le še to-le: Najina pravda je tako jasna , da nama jo vsaka priprosta glava lahko razsodi. V7i toraj zahtevate, da mora vaši nemščini tudi zanaprej taista predpravica ostati, ktero je do zdaj imela; to predpravico je pa lastna Cesarjeva roka po-terla, ko je kouštitucijo podpisala; tedaj dane so nam vsem narodom enake pravice, in če meni tega ne verjamete, popra-šajte prijatlico svojo „Presse" in povedala vam bo wGleiches Recht fur Allea. Našo zahtevanje je le, ker drugim krivice ne delamo, da tudi sami krivice ne terpimo nikakor. Domoljub. Iz Krope 20. nov. Jan. Z up. — Ker je unidan v ^turističnih listih" Kropa na dvojno stran bila ločena in bi po tem utegnil kdo misliti, da premaguje nemškutarska stranka, ne bo menda odveč, ako po „Novicah" oznanimo, kaj smo verlemu našemu zastopniku gospod dr. Toman-u na Dunaj pisali, da vidite, da pravi domači duh veje pri večini naših ljudi. Če pa tudi ne vidite župana na čelu tega pisma, kakor smo to vidili v pismih drugih srenj po mestih in kmetih, nam vendar ne bote menda rekli, da je naše pismo „brez glave". To-le smo pisali gosp. doktorju: „Slavni gospod doktor! Dovolite, da tudi mi najbližnji sosedi tistega blaženega kraja, kjer je Vaša zibelka tekla, mutasti ne stojimo, ko Vam hvaležna domovina venec slave vije, in se s spostovaujem imenuje Vaše ime po celem ce- 396 sarstvu, kodar serce za pravico narodov bijejo. Ne moremo sicer seljaci v pohlevnem kotiča slovenske domovine tako veljavnih in sjajnih imen djati na vago, ki tehta zasluge Vaše, kakor jih je djala bela Ljubljana, poglavnica naša; — al vedite, da ravno tako živo kot ona cenimo tudi mi zasluge Vaše za dom in Avstrijo. Kot pravi Gorenec ste ee skazali vsigdar mož beseda; kar smo od Vas pričakovali, to ste zvesto tudi spolnili; plajša nikdar niste po vetru sukali, in v zboru dunajskem kot terdna skala stojite za to, kar ste za pravo spoznali ne le v blagor domovini naši, temuč tudi Avstrii celi, kteri, kakor se kaže, hočejo nekteri še zmiraj po tisti nesrečni poti prenapete centralizacije in zatajvanja nemških narodov iz zadrege pomagati, po kteri je poslednje leta zabredla ravno v tolike stiske. Da se tako možko potegujete za pravice našega slovenskega naroda in da Vam je prava in stanovitna sreča svobodne Avstrije cilj in konec, to nam serce naše z nepopisijivim veseljem navdaja. Zato stavimo vse zaupanje v Vas, in le to prosimo Boga, da Vam ohrani ljubo zdravje za imeniten poklic Vaš, ki ga Vam je domovina izročila v deželnem in deržavnem zboru. Bog z Varni!44 Naj pristavimo zdaj še, kaj nam je visokospoštovani gospod odgovoril: „Prečastiti gospodje! Dragi rojaci! Razveselilo me je neskončno Vaše zaupno pismo, ker mi dokazuje, da narodui občut od Boga v nas položen živo bije v Vaših sercih, da spoznanje naših potreb in težav pri Vas ni tuje, da tudi Vi deržite narodni razvitek in samostojno (autonomno) vladanje za sredstva in pomočke, s kterimi se zamore vstvariti in ustanoviti blagor našega naroda, korist premile domovine in sreča velike Avstrije. Bodite prepričani, da bije moje serce za vse, in da od poti prave me ne gane ne pregovor ne strah, ne dobiček ne zguba, ne natolcevanje iu ue preganjanje sovražno. Besedi moji daje pa pravo veljavo in moč zaupanje Vaše. Hvala Vam za to v imenu naroda. Radost moja v zaupu Vašem mi je pa tolikanj veča , ko smo po rojstnem kraju sosedje, in zvezani prijazno po stanu in delovanju Vašem in mojih staršev. Serce moje se nikdar ne bode odtergalo od krajev, kjer so moji najsladkeji spomini pretekle mladosti moje, in kjer po sedanjem poklicu mi je priložnost in dolžuost, za stare Vaše fužinske pravice se bojevati pravično. Glejte, koliko preteče časa in steče znoja, preden iz rude trudno iz zemlje izkopane se vlije železo čisto in dobro. Tako morajo se tudi naše pravice skozi ogenj nasprotvanja peljati, da očišene se zasvetijo tudi nasprotnikom našim. Ne dvomite tedaj nikdar, bodite stanovitni, deržite pošteno, resnično in postavno se večnih pravic, pa podučevajte sebe in druge mirno in ljube z n o 9 ter tolažite se, če koj se ne vidi uspeh, v podobi rečeni, ki Vas po Vašem stanu vedno obdaja. Meni pa ohranite zanaprej zaupanje nepremenljivo in ljubezen ro-jaško, kakor hranujem jo tudi jaz neomakljivo do Vas! Bog neskončni obvaruj Vas in Vaše fužiuarstvo in Vaše kupčije po sreči!" Iz Ljubljane. Preteklo sredo je imela krajnska c. k. kmetijska družba svoj letni zbor, v kterem se je snidlo čez 50 gosp. družbenikov iz mnogih krajev naše dežele, in ki so ga počastili s svojo nazočostjo tudi prečastiti gospod €. k. deželni poglavar dr. Ulepič žl. Krainfels kot protektor družbeni, in pa milostljivi knezoškof gosp. dr. Widmer. Ker bomo vsled stare navade popisali vse razprave na drobno, bomo danes le v obče omenili obravnav; vzeli pa smo že danes v 53Novicea to, kar so predsednik gospod F. Terpiuc rekli v priporočilo ne sicer nove, pa pri nas celo neznane klaje — m oh ar imenovane (glej pervo stran). Začeli so gosp. predsednik zbor z ogovorom, v kterem so med drugim omenili, da z novo ustavno dobo je nastopil tudi za družbo nov čas, da bo s svojimi nasveti mogla marsikaj po krajši poti — s pomočjo deželnega zbora — opraviti in to toliko bolj zdatno? ako prejme dežela auionomijo (samostojnost), ki ji je potrebna; radostno so gosp. predsednik tudi opomnili pomoči, ki jo je družbi zagotovil novi gosp. minister narodnega gospodarstva , in ki jo družba s polnim zaupanjem tudi pričakuje od gosp. c. kr. deželnega poglavarja, slavnega rojaka našega. Ker je predsednik imenoval še gospode, ki so jih kmetijske družbe našega cesarstva izvolile za svoje zastopnike, je naznanil družbini tajnik dr. Bleivveis vse važniše opravila, ki jih je doveršila kmetijska družba preteklo leto. Za tem so sledili predlogi družbenih p o d d r u ž n i c, ki jih je uaznanoval mestni župan gospod M. Ambrož kot ud glavnega odbora, in ki so bili, kakor bomo drugikrat povedali, sprejeti po nasvetu. Žive pomenke je izbudil predlog o raz kosova nji zemljiš, ki ga je v imenu glavnega odbora priobčil gospod Andr. Malic, ud tega odbora. Večina zbora se je izrekla za to, naj bode to razkosovanje dovoljeno le do tiste meje, čez ktero nevarnost žuga obstoju tudi malim kmetijam. Več o tem drugo pot; rečemo danes le to, da gospod deželni poglavar so rekli , da bojo to razpravo radostni v svojo skerb vzeli. Tudi posvetovanje napeljano po gosp. Ambrožu o tistih zcmljiših, ki se menjavke imenujejo, je bilo dosti živo, se bolj pa predlog gosp. Jan. Gutman-a, naj bi se napravila za celo krajnsko deželo asekuracija zoper škodo o°:nja tako, da bi vsak hišen gospodar se mogel zavarovati. Tudi o tem drugo pot več. Ko je gosp. predsednik naznanil svoje skušnje o m o-harji, je dr. Bleivveis priporočal belo pšenico, o kteri je bilo v „Novicah" že govorjenje. Gospod predsednik je daroval družbenikom, ki so hotli, moharjevega semena ; bele pšenice pa je poslal naš častiti družbenik g. D. Colnik iz Štajarskega, iu v današnjem zboru je bila pričujočim gospodom za poskušnjo podana. Pri naznanilu letnih dohodkov in stroškov po dnarni-čarju gosp. M. Pregel-nu je bila tudi živa razprava zavoljo doneska, ki ga kmetijska družba daje 2. učeniku živino-zdravniške šole; tudi o tem drugo pot bolj na drobno. >Sieherna svetinja ni bila letos nobenemu sadjo- ali murborejcu podeljena zato, ker poddružnice niso nobenega malega kmeta ali učitelja imenovale; sklenilo se je pa, poddružnice naprositi, naj imenujejo v svoji okolici može, ki se poganjajo za rejo murb in svilnih červičev, ker je znano, da se je poslednje dve leti murboreja neznano povzdignila. Ko so bile volitve dokončane in gosp. F. Terpinc spet enoglasno za predsednika in dr. Bleivveis za tajnika , gosp. Ambrož, Malic in Schmidt pa za odbornike izvoljeni, je gosp. predsednik s serčnim govorom v slovenskem jeziku končal današnji zbor ob pol dveh popoldne. Iz Ljubljane. V nedeljo zvečer je napravila čitavnica svojo pervo ,5besedo", s ktero se je prav za prav odperla ta naša narodna naprava. Zbralo se je, čeravno je bilo vreme silo gerdo, okoli 230 družbenikov, da je bila velika dvorana, ki jo je s še dvema drugima sobama g. Zalar za ta večer čitavnici prepustil, čez in čez polna. Veselje je bilo v lični dvorani vidi ti krasni venec gospa in gospodiein, obdan od gospodov različnih stanov, pa vseh enega serca, ki so radovedni prišli poslušat, kaj jim bo za vezito podala čitavnica ob njenem pervem godu. Pri vstopu je vsakdo dobil program ali napisek vsega, kar se bo govorilo iu pelo, zraven pa tudi še besede pesem, kakor je to pri koncertih navada. Ko je ura za začetek ,,besede" odbila, stopi predsednik čitavnice, gospod mestni predstojnik Mihael Ambrož pred zbor, in kakor se spodobi hišnemu gospodarju, ki radosten sprejme svoje goste, tako je čitavnice predsednik pozdravil družbenike s serčnim govorom v gladki domači besedi. Ker pošteni ljudje ue skrivajo ničesa, kar se v njih hišah godi, tako bo tudi čitavnica vse na beli dan stavila, da vsak vidi 397 i"n sliši, kaj 8e godi v njenih veselicah, in tako podamo svojim bravcmn po redu vse kar je bilo in kako. Gospod predsednikov govor, s živimi slava-klici spremljan, ne je glasil tako-le: ^Človek obstaja iz dvojne nature: telesne in dušne, pa irna tudi dvojue potrebe — materijalno in duševne — potrebuje tedaj dvojnega razsvitljenja: materialnega in duševnega. — Prebivavcom našega mesta je pretekli teden nova materi-jalna luč zasvetila — nova luč napravljena po kemičnih snovah — luc s plinom (jrazom). Ponočna temota je sedaj dostojno razsvitljena; revne lešerbe, ki so dosedaj po mestnih ulicah berlele, smo odpravili, in šteje se sedaj Ljubljana med liste bolj imenitne mesta, v kterih sveti plinovo svetilo. Al, dragi moji, ni zadosti, da si napravljamo svetejše materialno svetilo, — treba je, da človek tudi duševno razsvitljenje zadobi (Pravo!), ker obstaja tudi iz duševne nature. Duševno razsvitljenje napreduje pa najkrepkejše tam, ker je ustanovljeno na narodni podlagi (Slava! slava! od vseh strani) — dušno razsvitljenje se razširja najbolj tam, ker se opira na združene moči (Živio!). Ker tedaj danes odpremo pervikrat slovesno vrata novi narodni čitavnici, zamoremo res reči, da srno prižgali tudi 4>ervo lučieo svetejšemu narodnemu svetilu (Slava!). Nismo Kcer dozdaj v temoti spali, ne, ne! nismo bili dosedaj za-nikerni nevedeži; saj terdi to že naš slavni Vodnik z besedami: wza nauk si prebrisane fflave" — al to je gotovo, da naše umikanje ni bilo napravljeno na narodni podlagi in da je povsod manjkalo pravega oživljajočega domačega duha. Medlil je tako narodni življej; venela je ljubezen do domovine, in naša domača dežela, kakor neumerli naš Prešern pravi, je imela komaj le grob za nas. (Pravo! pravo!) Po slovesni besedi Cesarjevi nam je srečneja prihodnost zagotovljena; al ne bomo je dosegli brez lastnega prizadevanja brez lastnega truda; zakaj, drajri moji, le enkrat je padala mana Izraeljcom sama z nebes! (Živio! živio!) . Mi sami se moramo truditi za narodno omiko; mi sami si moramo napraviti svetejšo duševno svetilo. (Pravo! pravo !) Novo ustanovljena družba je gotovo en in sicer važen pomoček za izpeljavo imenovanega cilja in konca, in akoravno v začetku tii in tam mora kako grenko požreti, nikar naj se ne omaje v svojem poštenem, pravičnem, blagem namenu; saj nas zgodovina uči, da najbolj važne napravo so imele v začetku največ protivnikov. Odpustimo jim, saj ne vejo, kaj delajo! (Pravo! (Pravo!) Tudi mladiko, ko perve korenine zastavlja, napadajo mnogokrat viharji; al če stoji v pravi zemlji krepko vnajena, je ne podere nobena nevihta, temveč jo se bolj ukoreniui. Mlada naša čitavnica stoji na domači zemlji poglavnega slovenskega mesta — toraj na pravem kraji — ni se tedaj bati, da bi hirala, ako se bo ravuala v pravem redu; z Božjo pomočjo bo mladika čversto rastla, ako ji bojo domoljubi vsi skerbni vertnarji. (Živio! živio!) — Ker pa na poti čitavnice naše želimo doseči svetejše dušno svetilo, morajo tudi vsi oskerbniki njeni sami po svojih osebah z dobrimi izgledi sveteti. Pred vsem naj vsak sam za se se povsod in v vsem skaže , da je resno omikan človek , da je priljuden, prijazen, prizanesljiv brez strasti, prav pošten Slovenec. Dobri ljudje se le k dobrim radi družijo, in ako bojo vodji čitavnice v tem duhu ravnali , bojo z prijazno roko čedalje več udov k sebi privabili, tako , da bo želel vsak le pri nas biti. In klilo bo naše mlado, pa že sedaj krepko drevesce, in mlada današnja lučica bo postala deželi duševno svetilo — kar iz globočine svojega serca Želim!" (Živio! živio! od vseh strani). Ko je gospod predsednik končal svoj ogovor , stopi dr. Janez Bleiweis s pismom v roki na oder in povzame besedo tako-le: „Gospoda ! Danes popoldne sem prejel od slavne čitavnice mariborske pismo, v kterem me prosi, naj kot zastopnik njeni Vam izročim preserčen pozdrav." Od vseh strani donijo radostni glasi „živilaa, ,,živila", da more govornik prenehati. — „Pa čujte sami, kaj nam draga sestrica naša iz Maribora piše: wBratje! Lepo veselico danes slavite, Vaše čitavnice dične veličastne gospodične rojstveni dan. Dovolite, da se Vaša pohlevna nestrica v Mariboru z Vami raduje, Vam prijazno roko proži in po sestrinskem k Vašemu častitljivemu godu srečo želi. Pismeno Vam donašamo pozdrav, ljubav, serce in blage Vam želje svoje. Kakor je bela Ljubljana od nekdaj naše duševno središče, bodi tudi Ti slavna čitavnica! nam prijazna zvezda predhodnica. Da bi rastla, cvetela in širila plod narodne omike <&rez vse slovenske okrajine! Tako naj bo Vaš današnji god nova doba slovenskega napredka, nova doba naše svobode, ktero bodo Slovenci unuki častili, hvaležni Vasi delavnosti, hvaležni previsoki pravičnosti našega razsvitljenega Vladarja. Tudi mi danes „besedou imamo, morda ravno zdaj bratom Ljubljančanom in ljubljanskim gospem in gospodičnam priserčno ;,Zivio" nazivljemo. Da bi Božja milost naše pravične želje uslišala, naš narod se krepčal, krepčali se narodni zavodi! Skoro bodo sovražuiki minuli, uaši protivniki potihnili, naša pravična slovenska reč zmagala, ako Bog da in sreča junaška! V Mariboru 23. novembra 1861. V imenu čitavnice: Dr. J. Sernec, predsednik. Josip Šuman, tajnik. In spet se ponavljajo „živila-klici''. Ko potihnejo, dostavlja govornik še te-le besede: ??Kaj ne, gospoda, da je to ljubeznjiv, časten pozdrav? Svest sem si tedaj, da kakor iz mojega, tako tudi iz Vašega serca govorim, ako ta serčni pozdrav odzdravljam z nadušenim klicom: „Slava čitavnici mariborski! Živili Slovenci stajarski! Živila vzajemnost slovanska !u In iznova so doneli radostni klici po dvorani. Po kratkem prenehu stopi gosp. Janez Zeleznikar na oder in s pristojuo besedo govori lepo alegorijo, ki jo je gospod Miroslav Vilhar spisal pod uaslovom „Hrast in lipa", v kteri se s hrastom pogovarja lipa in zlasti te besede povdarja: Ti po svoje! Jaz po svoje! Brez prepira, brez sovražtva! Svobodna sta zrak in zemlja! itd. Drugo pot bomo podali celo pesem. Muzični oddelek današnje besede se je začel s koroni ,,Domovina", ki ga je po Praprotnikovih besedah složil gosp. Ant. Ne d ved. Izverstna umetnost muzikalna Ned-vedova je nam vsem dobro znana, iu kaže se tudi v tem krasnem koru, kteri je s svojo sladko melodijo tako dopadel poslušavcom, da ni bilo pred miru, dokler nas pevci niso še enkrat razveselili ž njim. S sam o igro, ki je potem sledila na klaviru, si je gosp. Degen poterdil slavno ime, ki ga vživa ta mojster giasovira v Ljubljani, in ko je končal, spet ni bilo ploska pred konca in kraja, dokler nas ni poslušavce razveselil z „Milo lanico", ki jo je v izverstni variacii zložil za klavir. S slavoklici že pri vstopu pozdravijana gospodična Dragotina Šnarendorf-ova je pela potem izverstne pesmi: Davorin Jeukovo „Strunam" in pa Livadevičevo „Preljou (Predico) tako milo in ljubeznjivo, da je globoko v serce se