Tarah.
fSpisat janko  Polak. arah  je   bil  kipar.   Izdeloval  je malike,   različne vrednosti in ^ velikosti.   Imel  je  dva  sina.   Enemu  je   bilo   ime   Abraham. cnemu pa je bilo ime Haran. Harana je Tarah posebno liubil.
Nekoč odide Tarah z doma in prepusti kupčijo z nialiki svojemu sinu Abrahamu. Abraham pa ni bil dober trgovec.
K n.iemn pride mož, ki bi si bil rad kupil maJika.
»Priiatelj. koliko let šteieš?« ga vpraša Abraham z nasmehom.        '
»Šestdeset!« odgovori mož.                                                             j
»Šestdeset?« se začudi Abraham. »In ti si liočeš kupiti boga, ki I
je bil včerai še kos marmorja?«                                                              I
Starca je bilo sram, zato urno odide.                                              J
Pa pride k Abrahamu stara ženica in tnu donese posodo moke.       1
»Sin moj!« ga ogovori. »Bodi tako dober in daruj ta mali dar bo- j
govomj« ...                                                                                                           J
Pa odide.                                                                                        '
Tedaj Abraliam vzaine kladivo in razbije vse malike. Sanio na]vii-
iega pusti in mu da kladivo v roke.                                                 ^^^
CS   29   58                                    ~l^^^l
V tem pride oče domov. Silno se začudi, ko vidi razbite vse malike. »Kdo je to naredil?« vpraša ves razjarjen.
»Oče moj!« začne Abraham. »Ko ste bili z doma, je prišla k ineni stara ženica in ini je prinesla posodo moke, da jo darujem bogovom. Da ste iih videli, oče! Vsak je hotel imeti moko zase! Tedaj je pa zgrabil največji malik kladivo in pobil z njim vse manjše okolu sebe.«
»To ni res!« zakriči oče. »Maliki, ki jih delam jaz, niso živi!« . . . »Tako?« se začudi Abraham. »Oče, vi torej sami ne verujete g tnalike, katere izdelujete in prodajate?«                                               M
Oče mu ne odgovori ničesar, ampak ga pelje pred sodnika.         m
»Ti torej ne veruieš v izdelane malike?« vpraša sodnik Abraham« »Ne!« odgovori ta kratko in odločno.                                          I
»Pa se ukloni ognju, katerega častim jaz!«                               m
»Zakaj pa ne vodi. ki je močnejša od ognja?«                            ¦
»Pa se ukloni oblakomU                                                            U
^»Zakai pa ne vetru, ki je močneiši od oblakov?«                       I
»No, pa se ukloni vetru!«                                                           ¦
»Zakaj pa ne človeku, ki lahko kljubuje ogniu, vodi in vetru?«  ] Sodnik je uvidel, da se Abrahain sanio norčuje. Ves razjarjen d
da vreči v ogeni.                                                                                J
Haran, ki je stal poleg, pa reCe samsebi: »Sedaj sem radoved^H
kateri bog bode rešil Abrahama. No, kateri ga pač reši, tistega bodej
častil tudi iaz!«                                                                                ^H
Komaj je izgovoril te  besede, že  vstopi Abraham  nepoškoda^H
iz ognja.                                                                                          ^H
Varovai ga je Bog! . . .                                                     ._ iH
Silno so se začudili vsi.                                              .               ~9
»V katerega boga pa veruieš ti?« vpraša sodnik Harana.           ¦
»V Abraliamovega!« odsrovori Haran ves preplašen. Sodnik da vreči tudi njega v ogenj.
Toda fiarana ni bilo iz ognja . . .                                            ^^
Zakaj Iiog ne Ijubi in tudi ne varuje omahljivcev!                 ^H
»Oorje meni! . . . Oorje rneni!« . . . zakriči tedai Tarah in ^H
klinja svoje malike, ki so mu pogubili liubljenca Harana.                    ^M
Ne dolgo potern ie častil tudi Tarali Boga Abrahamovega.        ^M