Nekaj odgovorov tovariša iz Goriške. Vstal je prerok na Goriškem, in zavihtel svetopisemski bič — kaj bič! — novodobni kol je zavihtel v »Naših Zapiskih« in udaril po »brezglavnem (!)« in breznačelnem vodstvu Zaveze. Ne vem, čemu bi se bolj čudil — ali smeli — lahkomiselni predrznosti mladega vihtilca tega kola, ki obstoja v bombastičnih frazah, ali veliki nevednosti, ki jo kaže s tem, da kar kratkomalo negira vse dosedanje delo Zaveze in udarja po njenih voditeljih. Da, mladi tovariš iz Goriške — lahko je tolči v mladostnem ognju po glavah, ki so osivele v težkih dneh — v skrbeh za kruh — pa v neprestanem boju za prospeh šole in učiteljstva; težko pa je zadovoljiti take mlade ljudi, kakor ste vi, ki hoče, da bi mu bili predniki v delu preskrbeli do vrha polne jasli, da bi bilo njemu treba le iz njih zajemati. Prijatelji — in vi hočete, da so to dosegli voditelji tistega stanu, ki ga pred pol stoletja še ni bilo — pa ko je nastal, se niti ganiti ni smel — in se je šele po združitvi v Zavezi osokolil, da je pošiljal svoje proteste in prošnje do samega vladarskega prestola — žal, da zaman. Da zaman — pa se nam ni čuditi, saj so klicali po odpomoči do danes zaman celo drugi stanovi, ki pa so imeli veljavo že takrat, ko nas še ni bilo! Tovariš iz Goriške, ki tako persiflirate tovariša Rakovščka, ker vam ni podal v goriški dvorani takoj »akademične razprave« o narodnosti, dajte, dajte — podajte jo vi, pa zamašite vrzel, ki je do danes niso zamašili niti pripadniki tistih stanov, ki bi bili za to vse bolj poklicani. Klic pa: »Učitelj bodi naroden!« naj se širi od ust do ust v naših vrstah tudi brez akademične razprave — saj narodnosti ne bo povzdignila teoretska razprava — vzdignila jo bodo narodno čuteča srca! »Zopet fraze!« zakličete gotovo — toda, prijatelj, isto pravico kot jo imate vi, jo imam tudi jaz — saj vaši očitki v »Naših Zapiskih« obstoje iz samih golih fraz, ki pa imajo na sebi še to slabost, da obstoje iz same negacije. Tovariš iz Goriške! Namesto da kličete: »Okove z naših rok! Pesek iz oči! V naše čaše pristnega vina!« — ter se zaletavate v «nerimano poezijo« Gangla ter hočete, da Vam ta izrevolucionira revolucije žejne duhove — dajte, dajte rajši »akademično« obrazložiti, kako si Vi mislite to izrevolucioniranje, ki bo pomagalo nakrat vsemu učiteljstvu! Naj nakrat opustimo pouk? Naj štrajkamo! Naj navalimo na oblastva? — Povsod bom z Vami, kar nasvetujete, le da nam daje vsaj up na uspeh in da ni hudodelsko! To revolucioniranje! Ni dolgo tega, da smo morali tovariši iz Kranjske nagovarjati proti tovarišem iz Goriške in Štajerske, Ganglovo »revolucioniranje«, ker so ti odklanjali take članke, ki jih je prinašal »Tovariš« iz Ganglovega peresa, da je branil kranjsko učiteljstvo pred krutimi krivicami, ki so se narn godile in se nam gode. S tistimi članki je hotel Gangl »izrevolucionirati« učiteljske duhove, da ne klonijo glav, temveč jih ponosno dvigajo — združeni v naši Zavezi! Torej brez fraz — tovariš! Dajte — pošljite »Tovarišu« take spise, ki naj »izrevolucionirajo duhove v plemenitein zmislu za dosego naših zahtev — in vem, da jih bo z vzklikom sprejel, saj je sprejel celo Vaš članek, ki ni bil — milo povedano! — ravno takten napram tovarišu Rakovščeku — in ki je bil skoraj čisto oseben! Sicer se pa bodo Jelenc, Gangl, Rakovšček že sami zagovarjali, če se jhn bo zdelo vredno, da sem se dotaknil, jaz tega, je prišlo nehote, ker sem si moral olajšati dušo, ker je ob krivičnih očitkih tovariša iz Primorske preveč vrelo v meni! Potisnilo mi je pero v roke nekaj drugega — in to je trditev v »Naših Zapiskih«: »Le značaj more vzgajati značaje!« ... »Vezane so naše roke in produkti naših vstvarjanj so nebogljevi sužnji s krivo hrbtenico ... s hinavskim nasmehom na ustih, resnične: vreden produkt svojega suženjskega mojstra!« Tovariš ¦— vi ste učitelj?! In značajen?... Vi pač mislite, da je to že višek značaja, ako se zdrznete pavšalno sumničiti ves stan in mu brezobzirno lučati krivičfne besede v obraz zato — ker Vas je usoda posadila v toplo gnezdo in Vam je prav vseeno, ako izgubite službo že danes, namesto jutri? Ne tako, tovariš! Dovolite, da imam dvome o posebni višini Vašega značaja! Povejte mi: Ali ste take sužnje vzgajali Vi, preden ste bili neodvisni? Ali vzgajajo take neznačaie Vaši tovariši iz okolice — morda celo iz vse Goriške? Ali hočete sklepati iz desolatnih kranjskih razmer, da vzgajamo take hinavske sužnje rai? Tovariš — takih neznačajnežev niste vzgajali Vi in jih ne vzgajajo vrli Vaši tovariši iz Goriške, ker drugače bi ne čital svet toliko o vrlih zavednih Kraševcih, ki so nam drugim Slovencem za zgled — in o katerih mi je toliko lepega vedel povedati mladi moj tovariš iz Goriške! Da pa se dobe tudi med Kraševci suženjski značaji — prav gotovo! Vsaj ga ni naroda, ki bi imel same značaje, in ga ni tako dovršenega pedagoga, da bo znal vzgojiti same značaje! Mi Kranjci smo v največji bedi in zato v najhujših sponah in vezeh! In res je mnogo naših tovarišev zaradi bede postalo sužnjev vladajoče stranke — a nikakor ne mislite, da zato že prav gotovo ne bodo vzgajali v šoli značajev! Morda polagajo v mlada srca še s tem večjo srditostjo seme odpora, ki pa vzklije šele v bodoči dobi! Prijatelj, takih sužnjev — sužnjev s krivo hrbtenico in hinavskim pogledom, ki bi vzgajali zopet sebi enak produkt — pa tudi v Slomškariji ni preveč! In ko bi bili vsi! Vse eno še nimate pravice lučati nam vsem v lice predrznega očitka ... zakaj nad polovico kranjskega učiteljstva je še vedno, ki ni uklonilo svojega tilnika, ampak ga ponosno dviga vkljub vsem okovom in vezem! In — prijatelj! V nesreči — v bedi se pokaže šele pravi značaj — ne pri polni skledi! Res: Materialno neodvisen človek bo lažje značajen! Da, taki ljudje so lahko vsi značajni — po besedi, ne pa vselej po dejanju! Materialno odvisen človek lahko pride v položaj, ki ga z neizprosno absolutnostjo sili, da obrne plašč po vetru! Ni prav to, res! — A zadnji sem, ki poberem kamen, pa ga zalučim za takim očetom trpinom, ki se ni mogel ubraniti solzam — iačnih svojih otrok! Materialno neodivsen človek je tedaj lahko značajen, k čemur pa pristopi še važnejše dejstvo — da posveti lahko vsa svoja dejanja izobrazbi značajev — in to je več! In zato pa je bilo in ostane naše geslo: V boj za materialno neodvisnost — vsi v boj z besedo in peresom! Pa ne tal kot tovariš iz Goriške, da pljujemo v las no skledo — da negiramo vsa naša d< ter dajemo s tem našemu najljutejšei  sovražniku - klerikalizmu orožje v roke" da bije po nas z našimi lastnimi besedai " Tovariš — klerikalizem je tisti, vzgaja »produkte s krivo hrbtenico inj hinavskim nasmehom na ustih« — tisti, ki tepta v mladini vse dobro sei ki sino ga z vnemo zasejali in negovali on je tisti, ki uničuje naše uspehe! Tovariš, to je nekaj odgovora — Vaše razdiranje v naši organizaciji in nl Vaše očitke v »Naših Zapiskih«. Ako sem bil tuintam bolj oster, kakor bi bilo prav — tako vzemite »Naše Zapiske« v roke, prečitajte svoje besede in — morda pripoznate, da sem odgovarjal dovolj stvarno. Končno pa se moram res čuditi uredniku »Naših Zapsskov«, da sprejme v svoj list, ki naj bi bil znanstven, sestavek, ki je spadal po vsebini in tendenci edinole — na zadnjo stran »Slovenca«! 8.