Stran 58_________^^^ VRTEC___________^^^ Leto 50 Urh v ječi. Tone Kosem. voje imen imam: urh mi pravijo in pubič, pa k žabam me pri-števajo. Bo že prav tako. Podoben sem navadnim zelenim žabam, samo mnogo manjši sem od njih. In v tem se še tudi • razlikujem od njih, da se ne ponašam s tistim grdim regljanjem in kva-kanjem, ampak da dajem svojemu veselju in žalosti izraza le s poltihim stokanjem. Stokam, če sem vesel, in stokam, če sem žalosten. Zato delam preglavico marsikateremu človeku, ki bi rad vedel, kdaj sem vesel in kdaj žalosten. In kakor rečeno — dvojc imen imam: urh in pubič- Eni me nazivljejo urha, drugi pa pubiča. 0, ti radodarni ljudje, kako razsipljejo vendar z imeni! Nič ne rečem, urh sem že rad. Ali pubič, pubič — kdo si je vendar izmislil to čudno, smešno ime? Da bi ga dobil, krcnil bi ga s krakom, da bi videl devet solnc in še trikrat več zvezd . . . A čemu se šaliti! Saj je ni več na svetu šale, ki bi me mogla kdaj razvedriti. Uv, uv, u, u! Žalosten sem. Pa ne toliko zato, ker sem poleg urha še tudi pubič; ampak zato, ker sem v ječi. Le smej se mi, ti košatobradi, svetlogledi mož! Le glej napeto skozi očala v to stekleno štirioglato posodo, kamor si me bil dejal. Lahko se smeješ, ker ne veš, kaj je ječa . .. Sediš za mizo, pred seboj imaš velik papir in rišeš po njem, ogleduješ me od vseh strani in zopet rišeš. Sem ti všeč, kajne? Že vem — mene slikaš, kakopada! Komu boš najprvo pokazal to mojo sliko? Nafbrže svojim prijateljem? Široko se boš razkoračil pred njimi, jim šegavo pomežiknil, potem pa potegnil izpod pazduhe tisti beli papir z mojo sliko in jim ga boš razvil pred očmi. Pogledali bodo radovedno in vsi se bodo zasmejali. Najbolj pa se boš zakrohotal ti sam, da se ti bo stresala brada in ti bodo poska-kovala očala na nosu. Potem boš pa papir zopet zvil, ga utaknil pod pazduho nazaj in pohitel z njim kdovekam? A povsod se bodo moji sliki smejali in se boš smejal tudi ti. .. Kaj, si me že naslikal? Ne? Samo lenoba se te je polotila; od-počiti si hočeš, pa sam ne veš, zakaj. Lepe počitnice imaš, zares! In dobro) predobro tetko, da počenjaš, kar te je volja. Ti bolj ugaja tukaj pri teti kakor v mestu, v pisarni — ni res tako ? Zdaj si prižigaš smotko, pokaš z ustnicami. Pk! Pk! Pk! ... Le dobro vleci, da ti ne ugasne..-Že gori, prav dobro gori . . . in že se vije dim nad vso mizo, kroži nad mojo ječo. Huj, kako lep dim, kako strmiš vanj zamaknjen! ... Kam pa zdaj? Pojdeš na izprehod? Vstopil si se ponosno pred veliko stensko ogledalo in si popravljaš rdečo ovratnico, čohljaš si brado, vihaš si brke. Zasuknil si se na peti- Slamnik na glavo, pa palčico v roko — tako! — kako ti vse pristoja! Priznati ti moram — lep človek | Leto 50 l^^^P VRTEC ^^^W Stran 59 si — samo neusmiljen, brez srca! Že greš ? Še enkrat se moraš po- jsledati v ogledalo ? No . . . zdaj pa srečno pot in mnogo zabave! Odprl j si vrata, zapiraš jih za seboj . .. Ne še? Nekaj si pozabil? Aha. . . za- I pestnice - . . Zdaj je vse v redu, zdaj odhajaš? Pojdi! Da imaš svoje brke lepo nasukane, do tega ti je več kakor do mojega življenja. Žviž- gaje stopaš po stopnicah navzdol in niti na um ti ne pride, da bi se vrnil in me vzel s seboj na izprehod, trpina, zdihujočega v ječi, urha- pubiča. Uv, uv, u, u! Pa hvala Bogu, samo da si le šel iz sobe, proč od mene! Ne morem prenašati teh svetlih okroglih oči, ki me vedno zasledujejo, ki jim vzbuja vsaka oioja kretnja mežikanje iii smeh. Naj mi da rajši ljubo prostost — čemu me vedno le gleda in se mi smeji, smeji, kadar splavam in raztezam zadnja kraka; smeji, kadar se prekopicnem v vodo; smeji, kadar bulim iz vode? Pa mi noče dati prostosti; v ječi me ima. Nikogar nisem ubil, nikogar zadavil, nikogar oropal, nikogar pretepel. Nedolžen, pa sem zaprt! O ljudje brez srca! Teden dni bo že, odkar sem v ječi. Teden dni samega trpljenja. In poprej? Kako lepo sem živel v tisti mlaki kraj gozda! Ce pomislim zdaj nazaj, se mi zdi, kakor bi sanjal, tako lepo je bilo. Velika je bila tista mlaka, okroginokrog obdana od visoke trave — ej, tako lepe, z dehtečitni cveticami pomešane trave! Prijazno in milo je sijalo čez travnik solnce; od jutra do večera je pošiljalo v mlako svoje vesele žarke — z njimi sem se tako rad poigraval. Senco mi je delal gozd v ozadju-Pa sem irael vedno rajši solnčne žarke kakor senco. Zdaj ne morem več izbirati, kaj bi rad in česa ne bi rad . . . Najbolj hudo mi je pa po tebi, ti veseli moj bratec! Blagor ti, ker te ni doletela taka usoda kakor mene! Vsak dan se te spominjam. Vedno sva bila skupaj. Skupaj sva plavala križem mlake, skupaj sva obiskavala prijatelje in znance, skupaj sva delala izlete iz mlake na breg. Taki izleti so nama bili zelo priljubljeni. Počasi sva se vsakokrat skobacala na breg in zabredla med visoke bilke in pisane cvetice, ki so se pozibavale med nama in si skrivnostno pošepetavale. Počivala sva spodaj pod cvetovi, mežikala v solnce in se pogovarjala o vsem lepem in veselem ter poslušala, kako so se brneč obešali čmrlji na de-teljine okrogle rdeče cvetove, in kako so čirikali vseokrog v travi murni. Ko sva se pa nasolnčila, sva skočila nazaj v tnlako, potopila se v njej globoko in plavala, kamor se nama je zljubilo. Veliko nas je bilo ondaj v mlaki. Vse polno samo nas, urhov, tako da nas je kar mrgolelo, kadar smo se vzdignili vsi skupaj iz globine na površino. Vzdignili smo se navadno takrat, kadar je posijalo čez travnik solnce in so zaplesali po mlaki njegovi topli žarki. Pa v taki gneči nismo bili tiho. Naj je sijalo solnce ali dremala nad nami senca iz mlake, smo venomer stokali: F ™ | Stran 60____________________VRTEC_______________ Leto 50 [ »Uv, uv, u, u!« I u Od zore do mraka, v mraku in še pozno v noč smo s svojim sto- kanjem oznanjali čirikajočim murnom v travi, da smo tudi mi veseli in j zadovoljni, dasi je žalosten naš klic: | »Uv, uv, u, u!«---------- \ In še zdaj bi živel tisto lepo življenie ondi v mlaki, če bi ne bil zvedel zanjo ta žarkooki bradač. Solnčili srao se urhi na bregu, ko so nekoč naenkrat zatopotali po stezi čez travnik koraki in se urao bližali. Ob mlaki se je ustavil mož — senca njegove košate brade je segala v vodo — potopili smo se naglo v globino. Mož pa je stal na bregu, oprt na palico, in je strmel s sklonjeno glavo podse v mlako in nas opazo-val s svojimi žarečimi očmi. ' In tistokrat smo iz globine prvič v strahu zaječali: »Uv, uv, u, u!« Mož na bregu pa se je samo glasno zasmejal. Do večera je stal na bregu, sklonjen nad mlako. Šele potem je izginila njegova visoka postava v mraku nad travnikom. " Od tistega časa dalje nas je pa vsak dan obiskoval. Po cele ure je stal na bregu. In blesk njegovih oči je trepetal na vodni površini — dvoje iskrečih se luči. Navsezadnje smo se ga privadili in nič več se ga nismo bali; saj ni storil nikomur nič žalega! Mislili smo, da bo ostal vedno tak, pa smo se motili. O, nespameten je, kdor ljudem kaj zaupa! Se li še spominjaš, bratec moj, kako se je potem zgodilo? Lep solnčen popoldan je bil, Vsekrižem smo brodili in plavali po mlaki. Skobacali smo na breg, pa zopet poskakali v vodo, se oprijemali bilk in vejic, razmetanih in plavajočih po vodni površini, pa se z njimi vozili semintja, gorindol. Eni so se igrali in bratovsko objeraali, drugi so pa tekmovali v plavanju, tretji pa viseč na plavajočih bilkah in vejicab» debelo gledali iz vode. Toliko veselega stokanja, kakor tisto popoldne, še ni bilo kmalu med nami! Ti, bratec, in jaz sva počivala na dnu mlake, ker sva bila trudna. Poprej sva bila napravila izlet gor na breg, v travo. Naužila sva se ondi gorke solnčne luči, in potem sva kakor omamljena od tolike lepote ležala zunaj na dnu. Pa sva si odpočila, in zahotelo se nama je zopet gibanja. Ravno takrat so pa obviseli na vodni površini tako lepi belobleščeči solnčni žarki, da se je zalesketala od njih vsa mlaka, od vrha do dna. Hej, bratec, z menoj, na vrh! Kaj, še vedno zaspan ? Pa cicaramo!... To pa, to ... in naglo si se mi obesil zadaj na vrat. In ponesel sem te cicaramo iz globine na površino ... Ho! si spet tukaj, bradač? Tik brega se je vlekel čez vodo ozek pas sence: bradati mož je stal ob mlaki. Stal je ondi smehljajoč s smotko v ustih, na glavi slam-nik, in držal je v roki nekaj svetlega, česar ni bil videl do tistokrat še nihče izmed nas. Tista svetla reč je bila menda, ki je delala solnčne Leto 50___________________VRTEC________tB^F Stran 61 I . I žarke tako belobleščeče! Skočil si z mene, ti moj bratec, in radovedno sva gledala iz vode. Vsi smo gledali in bulili v tisto svetlo^reč, ki ijo je držal mož v roki. Jaz sem si jo pa hotel ogledati še bolj od blizu, zato sem splaval proti bregu . . . Da bif bil ostal na dnu mlake! Naen-krat se je pa bliskoma iztegnila proti meni dolga temna roka, tik pred očmi se mi je zableščala tista svetla reč, zajela me z vodo vred vase in me je urno potegnila iz mlake. Ujetega me je imel mož v stekleno posodo in je zavil z menoj na travnik. Se sem slišal za seboj ječanje iz mlake; natanko sem razločil tvoj stokajoči glas, o bratec! Potem je pa vse utihnilo — z naglimi koraki je hitel mož po stezi, veselo zroč predse v daljavo, odkoder je izza svežezelenega sadnega drevja belel kup hiš ... Bratec moj iz mlake, ali je tudi tebi še kaj hudo za menoj ?------ Zdaj sem v ječi, sam in zapuščen v svoji bridkosti. Kako dolgo še? Ali xni mož misli kdaj vrniti prošlost, ali nikoli? O, stokal bom ia še ječal, samo da se me enkrat usmili. Ječal bom vse dni in vse noči tako obupno, da znabiti omehčam to kamenito srce: ^J Uv, uv, u, u! '^H