399
Razsvetljeno s t nemogočega
Rade Krstič
I     Visoki veter
nedokončanega risa,
dvignjen v nedoživeta stremljenja
enakozvenečih besed,
iz roke v roko
se preliva
nešteto dno
nepojmljivega
zvračanja v telo.
Da smo, je treba
uiti v nebo,
utišano od kapelj
neuresničenih
Senc.
II     Vrv, ki te drži, smrtnik, je načeta od odgovorov.
Vztrajaj
in se ji bližaj,
da te ne preseneti
udarec od zadaj
z Vrati.
Zaprto živiš
in se odpiraš
v Boga
in Človeka.
Dovolj molka
je v tebi
za večnost,
ki neustavljivo
drvi skozi zvezde
Nepremičnice,
znanilke
Odrešenja.
¦
Sveto spoznanje,
da ljubezen zavrti
in odvrže nož.
O, jok vsega,
ki krvaviš
skozi otroško telo,
zadihaj skozi Dih
do dna duše
in izperi
resničnost
neizrečenega.
Čaka te magična beseda,
ki vse barve stisne
in jih osvobodi
lastnega
Imena.
Samo še to
je čez predpražnik
zadnjega stiha
prerokovano.
Tišina beži
skozi sanje
Rade Krstič
400
III
401
in se vrača v Zavest o Vsem.
Razsvetljenost nemogočega
IV     Dvignite čelo, iztrebljeni, v nas se premika Svet.
Mi hodimo k Vam in Vas učimo Sna.
Občutja so, premice Vaj jih ščitijo, da ne odletijo in se v blišču izgubijo. Duh Časa je v svetem, nikoli izven Središča neba.
V     Samo enkrat odpri Oko v tej Vesoljni Glasbi, v ta Glas mehurjev, ki se nikoli ne razpočijo, saj te isti
Svet Večne barve, saj je Beseda večja od krika,
ki eno grlo
pripoji k drugemu.
O, poslušaj,
poslušaj,
poslušaj!
Vid tvojega pogleda
je že daleč
onstran.
VI     Iz kitare
neponovljiv krik,
blisk vsemogočnega.
Še eno oko,
ki ni orosilo
veke.
Še ena usta,
ki niso pila
iz čase.
Še en dih,
ki se ni ujel
v labirint
bobnenja.
Je koža,
ki je ne napne
nobena roka.
So samo glasovi
in med njimi
danonočno
odmiranje
VII     Skozi Žensko razlit Meč. Skozi Žensko odprt Ogenj. Leva stran je desni enaka.
402
Rade Krstič
Razsvetljenost nemogočega
Srci sta dve, duši sta dve, Vdih je Eden. Nato je krog, ki se stalno vrti in označuje Besedo in Molk. O, ljubezen, skozi smrt izrečena, vitica, ki rojevaš Zeleno luč vesoljstva.
VIII     Papir pije misli, duša vrta v noč, sanje so na robu. Roka se dviga in spušča, da oznani, da izriše, da preda, da je.
Nato odmeva iz vseh barv, iz vseh skritih misli, iz vseh besed in nebesed. Nato se upogne človeška želja in postane božanska. Smrt je tista, ki loči zrna od plev, dan od noči, ogenj od vetra.
403