348 Sablja. Iz spisov ruskega mornarskega častnika J. v v Častnik Z e 1 i e z n o v, poslan z važnimi listi v Tiflis, vernivši se od ondot kupi v Suhum-Kale, mestu na severo- iztočnein bregu černega morja, verlo lepo sabljo. Poskušajoč izverstno jeklo vprašam Zel i e znova: jo je li skopo plačal? „Trideset rubljev velja", mi odgovori. „Tako dober kup! Mislil sem, dal si za-njo saj sedemdeset rubljev". — „Mogoče, da je več vredna" — mi za-verne — ,,al meni so jo dali zato ceno in še radovali so se, da sem jo vzel, ker je nihče ni hotel kupiti". ,,Pa zakaj ne?" — ga vprašam. „Iz zgolj vraže" — odgovori Zelieznov. „No, in ti je znana ta vraža?" — tišim dalje v njega. „Da!" — mi zaverne — „Pravijo, da vsaki, ki gre z njo v boj, bo ubit ali saj smertno ranjen". — ,,In ti si kupil tako nesrečno orožje?" — mu rečem. ,,Pač nisi pameten! — Ako bi bila tudi še bolji kup, jez bije ne bil vzel za noben dnar". „Na vraže ne stavim nobene vere" — mi zaverne Zelieznov. Malo časa po tem razgovoru se prične turška vojska. Bil sem z Zeli ez novo m na parobrodu „Wladimir" pri admiralu Kornilov-u, in jadrali smo, zapustivši Varno, da se zedinimo z admiralom Nahimov-om. Na poti srečamo turški parobrod ,,Pervaz-Bahre". — Pozdravljamo ga berž po vojskini šegi s kuglami, on nam ravno tako odgovarja. Kercali smo se tako eden druzega kako poldrugo uro. Po-slednjič reče admiral Kom i lov: ,,Xi vredno, da že toliko časa zastonj butamo s topovi. Pospešimo parobrod in bli-žajmo se mu tako deleč, da se karteče ne dosežejo". Zelieznov zderči v kajuto (barkno shrambo) na stražni strani, kjer smo imeli orožje. „Admiral zapoveduje , da se bližati imamo do kartečnega meta" — mi reče — „t°raJ nam je treba orožja, ker zahvatili *} bomo gotovo sovražnikovo barko". Jez vzamem na te besede k sebi dva samokresa tpi-štoli), on pa pripaše svojo kavkaško sabljo. — „Si li pozabil prečudno lastnost svoje sablje?" — ga vprašam — on pa odgovori: „nisem ne, ali še enkrat ti ponavljam: jez ne verujem na kvante in vraže" — in s temi besedami odhiti na ladijni pokrov. Jez grem za njim. Hladne kervi stoji admiral Komi lov na pokrovu; vidši pa moja samokresa, mi reče: „dajte mi svoje orožje, ker ne ve se , kaj vse utegne primeriti se pri zahvatanji. Vse je v božjih rokah, — rajši pa si vendar zapodim sam kuglo v serce, ko da bi padel ob dopolnovanji svoje dolžnosti v soviažnikovo sužnost". — Dam mu svoja samokresa, ter odidem k svoji baterii, da vodim streljanje s kartečami in priprave k zahvatanji. Urno ko tiea nas sopar približa sovražnikovemu parobrodu; čedalje bliže in bliže smo eden drugemu, al — tudi Turčini niso leni. Kuiali tudi nad našimi glavami zaverši pervi roj turških karteč. Obernem se k Zelieznovi baterii, da bi vidil, kako tam gre, pa kaj vidim? — mornarji vzdigujejo mertvega častnika, kteremu je kri v potokih lila iz pers; bil je — Zelieznov. Tri trenutke je preteklo komaj, kar si je pripasal nesrečno sabljo, in že so mu sovražne kugle zadale — smert. Urno skočim k njemu, pa že je dušo spustil. Do serca pre-eunjen mu odpašem sabljo in perva moja misel je bila, vreči jo v morje. Kmali se vendar premislim; bil je rajnki moj *) Zahvatiti, zahititi, zakučiti brod, das Schiff entern. Marsikteremu bravcu „Novic" še morebiti niso bolj natanko znani boj i na morji. Ne bo toraj odveč, če povem, da se pri takih bojih navadno iz začetka od deleč streljajo in se tako vedno bližej in bližej pomikujejo. Kakor boji na suhem. imajo tudi boji na vodi svoje zvijače in dolgo dolgo se včasih barke vertijo. preden ena drugi kaj hudega naključiti more. Na kermilo barke naj rajše mahajo, zato ga pa tudi barkovodja presneto varuje in skriva. Ce se vendar barke ena drugi približajo, navadno tisti, ki so močneji ali bolj gibčni, s pripravljenim orodjem sovražno barko k svoji potegnejo . na-njo poskačejo in se mahajo tako dolgo, dokler niso ti ali uni premagani. Barko tako k svoji potegniti in je napasti se pravi: jo zahvatiti. Pis. 349 priserčni prijatel in želel sem ravno sabljo v spomin od njega imeti, toraj jo spravim. Malo časa smo se se zatem borili in turški parobrod „Pervaz-Bahreu bil je naš. — Admiral Kornilov mi da nazaj moja samokresa in mi zapove, naj pregledam in popišem zapuščino ubitega Želi ez nova. Ker pa je bil rajni nadepolen mladeneč, in toraj ljubljenec admirala, mi ta ob enem tudi naznani željo, da bi rad imel v spomin rajnega — njegovo kavkaško sabljo! Pripovedujem admiralu, da je to orožje znano zastran svoje posebne nesreče; da slednji, ki ga nosi v boji, bo ali ubit ali gotovo smertno ranjen; da resnica se je prežalostno poterdila ravnokar nad Želieznovom, in zatorej ne želim, da bi on nesrečno sabljo vzel. Al merzlo mi odgovori: „ne verujem na kvante in vraže !*fc Silno težko mi je bilo pri sercu izpolniti željo ljubljenega admirala, in jezil sem se sam čez sebe, da sem sabljo obderžal, namesti da bi jo bili koj, ko jo mi je osoda v roke dala, vergel v morje. Prične se obseda Se vas to p olj a. Za pervim bombardiranjem se vname 5. oktobra ljuti boj , kterega je od strani Rusov vodil admiral Kornilov, on, ki je uplenil parobrod „Parvaz-Bahre". — Koj v pričetku streljanja pribiti na nasipe; imel je pripasauo — nesrečno sabljo Zeli ez-novo. Znano je, kako je junaški vodja branil Mala ko v Kur ga n v najstrašnejšem ognji sovražnih baterij, na duše vaje z besedo in lastnim izgledom vojake k brambi. Junaška sreča je bila ta dan Rusom mila — sovražniki so se tepeni mogli odmakniti. Zadovoljen se poda Kornilov po končanem boji k svojemu konju; ravno se je hotel vzdigniti na sedlo, ko prižvižga iz sovražnega topa kugla , in odbije Kornilovu nogo, pa tudi sabljo razdrobi na drobne kosce. Smertno ranjen se zgrudi admiral na tla — „branite Seva-stopolj!4' so bile zadnje besede njegove — in kmali je bilo po njem. Ne deleč od onega mesta sem stal. Britke solze mi stopijo v oči in preklinjal sem v sercu nesrečno sabljo, zakaj dva hrabra vojaka sem vidil konec vzeti, ki sta jo pri-pasano imela. Pobral sem njene kosce. Lastnina so zdaj vdove Kornilovove. Po „Sedmiciw poslovenil J. Levicnik.