MARIJAN MASTERL 
BLAŽ PETERNEL-BLEŠK V ZGODOVINSKEM IN LJUDSKEM SPOMINU 
Uvodno pojasnilo 
Januarja 1989 je minilo štirideset let od smrti Blaža Peternela, Brnovega 
Bleska iz Bukovega Vrha v Poljanski dolini. Poznali so ga Loka, Poljanska dolina 
in prebivalci Škofjeloško-Polhograjskega hribovja, še zlasti pa vozniki, ki so vozili 
po Poljanski dolini v Loko ali iz nje. 
Ko je prihajal v Loko, je zaradi svojih posebnosti pritegoval našo pozornost. 
Nihče takrat ni vedel in slutil, da hodi med nami pravi potomec Kuzovcev, ki jih 
je v svoji noveli Kuzovci, »sliki iz naroda«, leta 1882 v Ljubljanskem Zvonu prvič 
upodobil pisatelj Ivan Tavčar. Njihov resnični obstanek pa je potrdila kronika 
župnije Črni Vrh (1906) in terenske raziskave literarnih zgodovinarjev dr. Ivana 
Prijatelja, prof. Alfonza Gspana in dr. Marje Boršnikove. 
Blesk me še posebej spominja moje mladosti. Z dobrosrčnostjo, šegavostjo in 
odrezavostjo se mi je vtisnil globoko v spomin in srce. Čutil sem dolžnost nekaj 
napisati v njegov spomin. Blesk je bil posebnež, ki se na razmeroma malem loškem 
ozemlju ne rodi vsaki generaciji. Z njim se je nenehno kaj dogajalo. Vedno je po 
svoje in povsem neprisiljeno poskrbel za nešteta presenečenja, ne da bi se jih 
posebej zavedal. S preprostostjo in dobrovoljnostjo je privlačeval znane in spošto 
vane Ločane. Čeprav je bil »majhen« človek, zasluži pozornost, da ohranimo 
spomin na njegovo osebnost, na okolje, kjer je bil doma, na Loko, kamor je tako 
rad zahajal, in na voznike, h katerim je srčno rad prisedal. 
Ta zgodovinski zapis se opira na živa pričevanja prebivalcev o Blesku in na 
prispevek Mete Sterle Prehrana na Loškem (Loški razgledi 34, str. 139), v katerem 
avtorica omenja Bleska in objavlja njegovo sliko, delo fotografa amaterija Franca 
Marguča. Bleska sem tudi sam večkrat fotografiral že pred drugo svetovno vojno 
in po njej. 
Mnogo let po njegovi smrti so mi pomagali oblikovati njegovo telesno podobo, 
značaj in resnične prigode številni njegovo rojaki in drugi, ki so ga dobro poznali. 
Vsem hvala za sodelovanje! Tako bo ta zapis ohranil podobo tega malega poljan 
skega Krjavlja in priljubljenega gorjanca, nenehnega popotnika - krošnjarčka, pa 
tudi del zgodovine njegovega rojstnega Bukovega Vrha. Z novimi ugotovitvami bo 
dopolnjena zgodovinska podlaga o tem, da so skrivači - vojni begunci na Kuzovem 
resnično obstajali. Prebivalcem Loke in Poljanske doline pa bo spis priklical v 
spomin nekatere utrinke iz takratnega časa in pokazal doseženi gospodarski 
razvoj, ki je v Loko privabljal vsak dan številne voznike iz obeh dolin in iz drugih 
krajev na Sorskem polju. 
Spis obsega tri poglavja: Bukov Vrh v preteklosti in sedanjosti, Loka v 
Bleškovem času ter Blaž Peternel-Blešk (1875-1949). 
149 
I. BUKOV VRH V PRETEKLOSTI IN SEDANJOSTI 
Mejno gorsko razvodje nekdaj 
Razvodja v gorskem svetu so že od nekdaj vzbujala pozornost ljudi. Še zlasti 
so ljudi burila tista, po katerih so potekale meje gospostev ali držav. Na mejnih 
slemenih se je razraslo tihotapstvo, skrivaštvo, oboroženi spopadi in še marsikaj. 
Eno takih ozemelj v škofjeloški občini je Bukov Vrh, ki doseže višino 1092 m na 
vzpetini Pasja ravan, kraljici Polhograjskih Dolomitov. Od Loke je Bukov Vrh 
oddaljen 7.5km zračne črte proti jugozahodu; obsega okoli 640ha.1 
Leta 1800 je bilo v Bukovem Vrhu 25 gruntarskih hiš in 12 kajž in bajt.2 Po 
štetju leta 1897 je imel Bukov Vrh 220 prebivalcev ali šest na hišo, kajžo ali bajto.3 
Almanah občine Škofja Loka izkazuje za leto 1987 125 prebivalcev in 30 gospodinj 
stev ali štiri osebe na gospodinjstvo.4 
Posamezna zgodovinska obdobja so se s sledovi ohranila v ustnih izročilih, v 
pisnih virih pa tudi v nekaterih posebnostih kraja. Tudi zgodba preprostega 
hribovskega krošnjarčka Blaža Peternela-Bleška iz Bukovega Vrha se začenja tu, 
a bo posegla nazaj v 12. in 14. stoletje, v čas, ko so na to ozemlje prišli naseljenci 
in poljedelci.0 Tedaj je na severnih pobočjih Pasje ravni, v pasu z višino od 590 m 
navzgor do 1092 m proti Poljanski dolini, nastajalo raztreseno hribovsko naselje 
med divjo sotesko grape Sopot na vzhodu in nekoliko širšo grapo Hotoveljščice 
na zahodu. Visoko ležeča in delno gola mejna slemena so hkrati široka razgledišča, 
Območje Kuzovega. 1 - V grapo Sopot k prvi domačiji Golar (670 m) in pešpot na Log. 2 -
Prosenov grič (908 m), čezenj in čez Predol (794 m) gre pot v Bodoveljsko grapo. 3 - Kuzovec, 
Bukov Vrh 27, (847 m). 4 - Pri Brnu, Bukov Vrh 29, nekdaj Kuzovčeva bajta. 5 - Pri Marjanci 
(Minčenk), Črni Vrh 45, med vojno je bila tu vaška trgovinica. 6 - Kuzov grič (862 m), preval 
in razvodje med Gradaščico in Poljanščico; čezenj pelje cesta iz Loga skozi Bukov Vrh in Črni 
Vrh ter naprej v Polhov Gradec. (Foto Marijan Masterl) 
150 
Panoramski pogled na jug z Gabrške gore. 1 - Polhovec, 948 m. 2 - Sv. Volbenk, 489 m. 3 -
Grapa (soteska) Sopot. 4 - Valterski Vrh (ledinsko ime V hribih), 685 m. 5 - Prosenov grič, 
908 m. 6 - Kuzov grič, 862 m. 7 - Bukov Vrh. 8 - Pasja ravan, 1029 m. 9 - Kovski Vrh. 10 -
Cerkev sv. Sobote v Bukovem Vrhu. (Foto M. M.). 
od koder so prebivalci v preteklih obdobjih opazovali sovražnikove premike in se 
pravočasno pripravili na spopad ali se umaknili na varnejši kraj. Danes so to dobro 
obiskani gorski turistični kraji. 
Čez hribovsko razvodje, imenovano Kuzov grič, je od leta 973 do 1803 potekala 
južna meja loškega gospostva.6 Med nemško zasedbo Gorenjske (1941-1945) je pod 
Črnim Vrhov bila državna meja med nemškim in italijanskim zasedbenim ozem 
ljem.7 Danes deli to razvodje ozemlje loške in ljubljanske občine Vič-Rudnik. Meja 
se v glavnem ravna po nekdanji meji loškega gospostva.8 Na dveh mestih pod Pasjo 
ravnijo se je ohranilo značilno ledinsko ime Na meji. 
Sprehod skozi preteklost 
Sprehodimo se skozi minuli čas in poglejmo, kaj se je tod dogajalo in se 
ohranilo kot spomin na tiste čase. 
Najstarejše pričevanje je hišno ime domačije, ki leži 2,4km jugozahodno od 
Pasje ravni. Domačija je prav na slemenu (843 m) in nosi ledinsko ime Frtica. Ime 
naj bi izviralo iz Fortezza (rimska utrdba, zaporni obrambni zid, limes)9. 
Pred 13. stoletjem naselja Bukov Vrh še ni bilo. Brižinski (freisinški) gospodje, 
ki so imeli svoja posestva na Koroškem, so del slovenskih Korošcev v času od 1291 
do 1318 naselili v Koroški župi (Officium Kharinthianorum) in tja je spadal tudi 
Bukov Vrh.10 Koroško župo je sestavljalo šestnajst zaselkov.11 Na nekdanjo Koro 
ško župo še danes spominja pot iz Hotovlje v Bukov Vrh, saj ji domačini pravijo 
Koroška pot. 
Loško gospostvo je leta 1291 imelo sedemnajst žup. V Koroški župi je tedaj 
bilo 71 hub12 in 4 pustote13 s 355 prebivalci. Do leta 1501 se je število povečalo 
na 77 hub in 385 prebivalcev. Koroško župo so poselili Slovenci iz Sovrškega polja 
151 
Koroška župa v upravni raz 
delitvi loškega gospostva leta 
1291. (Po: P. Blaznik, Škofja 
Loka in loško gospostvo, 1973, 
str. 48) 
(Lurnfeld) severozahodno od Spitalla in iz zgornje doline reke Moli.14 Poselitev 
tega, za kmetovanje manj ugodnega osojnega hribovja, pa je potekala razmeroma 
počasi iz doline navzgor. Zato je posestvo na Kuzovem eno mlajših. Hube ali 
kasnejši grunti so se s časom drobili na polovice ali četrtine. Od tod tudi hišna 
imena Spolovičar (Lovsko Brdo), Četrtnik (Kovski Vrh), Košanc - posestnik 
četrtine grunta (Četena Ravan, Murave in Fužine). Ime Košanc je poimenovano po 
košenini ali po košu, s katerim je kmetovalec na njivo, ležečo v strmem pobočju, 
prenašal gnoj, nekje tudi zemljo pri oranju ali odnašal pridelke.15 V Bukovem Vrhu 
ni novohišarjev in ni tovrstne drobitve posestva. 
Iz leta 1776 se je ohranila odredba loškega glavarja, ki je to in naslednje leto 
preganjal sumljive ljudi po treh župah vzdolž jugozahodne meje nad Poljansko 
dolino. Razglas se je glasil takole:16 
1776, dne 2. aprila, Loka 
Loški glavar Ivan Nepomuk grof Edling ukazuje županu Juriju Kalanu,17 da 
naj razglasi po vaseh, katere se nahajajo po županijah, njemu izročenih (po 
hlevnovrški, žirovski in karnski), da ne smejo ondotni podložniki dajati prenočišča 
in hrane sumljivim beračem, malharjem, plašarjem,18 rokovnjačem in stekljačem19 
(Mauchern, Plaishuren, Rackovnatschen und Steklatschern). Tudi ne smejo podlož 
niki njih stvari shranjevati, kupovati ali pa pomagati, da jih lažje prodado. Kadar 
bi taki ljudje prišli blizu, treba jih je s pomočjo sosedov prijeti ter izročiti 
deželnemu sodišču. Dalje se morajo naznaniti deželnemu sodišču tatvine, ropi in 
drugi zločini. Kdor se ne bo ravnal po tem ukazu, bo kaznovan. 
Ta ukaz je loški glavar ponovil leto kasneje. Loško glavarstvo pošilja 4. aprila 
177720 znova vsem županom loškega gospostva ukaz z dne 2. aprila 177621 zastran 
152 
postopačev, plašarjev in rokovnjačev. Iz obeh ukazov je razvidno, da so se vzdolž 
jugozahodne meje, ki je potekala po visokem pogozdenem slemenu, zadrževali 
sumljivi skrivači. 
Kakšna podobnost z razglasi nemškega okupatorja, ki je po 164 letih natanko 
tako naročal, da domačini ne smejo podpirati (hraniti in prenočevati) partizanov. 
Prihod Štefana Peternela v Bukov Vrh 
Novo obdobje se začenja na vzhodnem slemenu pod Pasjo ravnijo, ko pride še 
pred letom 1800 v ta kraj iz Rovta stari Štefan Peternel. V starih listinah je 
Peternel imenovan tudi z ledinskim imenom Kosem (verjetno izpeljano iz besede 
koza, op. MM). Okoli leta 1800 je Peternel severno, pod razvodjem, postavil leseno 
hišo Bukov Vrh 27 in nato v jugovzhodnem delu posestva še Kuzovcovo bajto 
(Kusovzovo Waito)22 Bukov Vrh 28. Sedlo nad domačijo se je tedaj tudi imenovalo 
Kuzrob,23 to pa naj bi pomenilo Kozji rob, danes Kuzov grič. 
Priimek Peternel se prvič pojavlja v Bukovem Vrhu s prihodom Štefana 
Peternela v ta kraj. urbarji iz leta 1500 tega imena ne omenjajo na ozemlju loškega 
gospostva.24 Priimek Peternel se omenja le na Hobovšah v županiji Oselica in tam 
mora Matija Peternel loškemu gospostvu plačevati dajatve od novo napravljenih 
rovtov nad Robidnico (verjetno v Slugovi dolini, op. MM). Loškemu glavarju so 
morali plačevati tudi tisti tolminski podložniki, ki so si pred kratkim napravili 
senožeti na Črnem Vrhu nad Robidnico. Imenovana sta tudi Gregor in Martin 
Peternel25 (verjetno oba iz Novakov, op. MM). 
Rodovnik rodbine Peternel 
153 
Kako se je priimek Peternel do leta 1806 iz zahodnega obrobja širil v 
notranjost loškega ozemlja, zahteval posebno raziskavo. Z različnimi končnicami 
-1 in -lj je danes močno razširjen v občini Škofja Loka. še zlasti v Poljanski dolini. 
Po štetju prebivalstva iz let 1931, 1935 in 1948 ga beremo s končnicami -1, -11 in 
-lj že v 29 krajih Slovenije.26 
Vrnimo se k staremu Štefanu Peternelu. V knjigi listin št. 21 Državnega 
gospoščinskega sodišča v Loki je na strani 76 poročno pismo, sklenjeno 6. februarja 
1805 med Štefanom Krmelom (pravilno Peternelom, op. M. M.) in Gregorijem 
Jerebom, očetom neveste Katarine s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem. V pismu, 
pisanem z gotico, se Gregorij obvezuje, da bo njegova hči prinesla v zakon 300 
goldinarjev deželne vrednosti, dva mlada pujska, sveženj preje, posteljnino in 
skrinjo. Dota je bila vnesena v zemljiški knjigi na hišo Kovski Vrh št. 27 (sedaj 
Bukov Vrh, op. M. M. - Knjigo listin št. 21 hrani ZAL. Enota Škofja Loka). 
Štefan in Katarina sta imela štiri otroke: Ignaca (1788-1871), Frjana (1790-
1854), Lucijo (1791-1847) in Meto (1799-1870). V letih 1828 in 1829, ali okoli 
petdeset let po razglasu loškega glavarja, se je na razvodju okoli Pasje ravni in 
Kuzovega griča potikala že druga skupina skrivačev; pisatelj Ivan Tavčar jih je 
imenoval Kuzovci. Skrivali so se pri Štefanu Peternelu na Kuzovem in nad 
Pustoto. Domači hčeri sta imeli nezakonske otroke s Kuzovci. Njihov potomec pa 
je bil prav Blaž Peternel-Blešk, ki je osrednja osebnost tega spisa.27 
Poizvedovanja dr. Ivana Prijatelja o obstoju Kuzovcev 
Pet let po smrti pisatelja Ivana Tavčarja se je pripravljal urednik dr. Ivan 
Prijatelj na drugo izdajo tistih spisov dr. Ivana Tavčarja, med katerimi je tudi 
novela Kuzovci, ki nas posebej zanima. V Bukov Vrh se je odpravil leta 1928 
oziroma leto dni pred natisom tretjega zvezka pisateljevih zbranih spisov (1929). 
Takrat, ko je bil France Peternel, bližnji potomec Kuzovcev, še živ; njegova mati 
Marija z domačije na Kuzovem je bila nezakonska hčerka Mete Peternel ter enega 
od skrivačev na Kuzovem, Franc Peternel-Brnač pa je umrl 16. septembra 1928 v 
starosti 82 let.28 
Prijateljeva pot je natančno znana (glej skico). Vodila ga je iz Poljan v Hotovljo 
(384 m) in tam je stopil na Koroško pot, katere steza se strmo dviga iz Hotoveljske 
grape na Orešje. Od tu je pot zložnejša in vodi mimo treh domačij pod cerkvijo 
sv. Sobote, mimo Ahternika (610 m), Platiša (670 m) in Kamenška (757 m) do 
Mežnarja (975 m). Pri nobeni od teh domačij ni poizvedoval, čeprav so tod hodili 
Kuzovci v Poljane. Tudi s poti na Razpotju (875 m) ni stopil streljaj navzdol k 
bližnjemu Antonu Križišniku-Skoblu (828 m), ki bi mu zagotovo vedel marsikaj 
povedati. Z mejnega slemena (870 m) je prišel h Kuzovcu (847 m). Bukov Vrh 27, 
in se dvignil po slemenu k Brnu (870 m), Bukov Vrh 28. Po strmi stezi se je spustil 
v krnico divje Sopoške grape do Golarja (670 m), Bukov Vrh 31. Od tod se je zopet 
dvignil do Kožuha, Kovski vrh 1 (724m), tam pa se je mimo Srnic spustil na Log 
k Premetovcu. Tu je končal dokaj naporno pot, dolgo okoli 16 km z višinsko razliko 
970 m na obe strani. 
Na tej poti so bili njegovi sogovorniki Ignacij Dolenc (1873-1934), gospodar 
na Kuzovem, France Peternel-Brna (1846-1928), Franc Setničar-Golar (1866-
1940), Valentin Debelak-Kožuh (1843-1932) in Peter Ahlin-Premetovc (1874-1948). 
Pri pogovorih z njimi se je Prijatelj zelo trudil, da bi razkril zgodovinsko resnico 
o Kuzovcih. Starost nekaterih njegovih sogovornikov daje slutiti, da so še osebno 
154 
poznali Kuzovce, ali pa so o njih vedeli Prijatelju povedati, kar so sami izvedeli 
iz prve roke. 
Zanimivo je, da France Peternel ni razkril Prijatelju, da se po njegovih žilah 
pretaka kri Kuzovcev. Ker je France še poznal nekatere izmed njih, je zagotovo 
vedel za Kuzovca, ki je bil oče njegove matere in tudi, kdo je bil njegov oče. 
Urednica zbranih spisov Ivana Tavčarja dr. Marja Boršnik o Kuzovcih 
V tretji knjigi Zbranega dela spisov Ivana Tavčarja (1966) je dr. Marja Boršnik 
v opombah, na podlagi Prijateljevih podatkov in lastnih poizvedb, ugotovila 
naslednje:29 
Ob meji Črnega vrha, na odprtem vzhodnem pobočju te pogozdene ravni (Pasja 
ravan op. MM) leži kmetija Na Kuzovem (Bukov vrh 27). Zidana hiša je stara 
kakšnih sedemdeset let, poprejšnja lesena je pogorela. Tamkajšnji posestniki, ki 
so Prijatelju še vedeli pokazati »mesto« v svojem sadovnjaku tik sušilnice, kjer 
je... stala v starih časih koča, v kateri so živeli ravbarji, se danes vsega tega več 
ne spominjajo. Nekaj streljajev više proti vzhodu čepi na holmcu nekaj hišic, med 
njimi tudi Brnačeva (Bukov Vrh 28 - tu je stanoval Blaž Peternel, op. MM). Rajnki 
Franc Peternel, Brnač, je Prijatelju vedel povedati, da je še poznal črnobradatega 
Tineta Šusta, poznejšega svetovolbenškega cerkvenika, ki je ušel od vojakov in se 
skrival kot rokovnjač v imenovani koči. Ko ga je vojaška oblast dobila v pest, je 
junaško pretrpel sto palic. Tudi drugega rokovnjača, ki ga imenuje Tavčar Goščav-
155 
Pot, ki jo je opravil dr. I. Pri 
jatelj za podatki o Kuzovcih 
ca, je poznal, pristavlja pa, da mu je bilo ime Groga, da je bil pozneje žnidar in 
kot tak umrl v hiši sosednjega kmeta Boštarja, Bukov Vrh št. 21 (danes št. 28, op. 
M. M.). 
Po pripovedovanju rajnkega Brnača in drugih zdaj že mrtvih očancev je med 
tamkajšnjimi ljudmi še živa tradicija o skrivačih, zlasti o vojaških beguncih. Ti 
skrivači so imeli čudna imena. Enega se še spominja, da se je imenoval »ta meglen«. 
Bili so predvsem domačini, ki so kradli naokrog, da so se mogli preživljati. Če je 
katerega oblast zasačila, je bil pretepen, da je »skozi petindvajset palic šel«. V 
bližini so imeli več bajt in skrivališč (Ivana Burjek-Brnačeva). Petinsedemdeset-
letna Micka Oblak, Pibrova, ve še zdaj pokazati Razbojno ali, kakor jo običajno 
imenujejo, Zabojno jamo, danes že dokaj zasuto in poraslo umetno skrivališče, 
oddaljeno kakšne četrt ure od Pibra (Bukov Vrh št. 22) proti Pasji ravni. 
Dr. Marja Boršnik je poizvedovala v Bukovem Vrhu. ko je bil France Peternel 
že pokojni, nova lastnica hiše pri Brnu pa Ivana Pohleven, Francetova vnukinja, 
poročena Burjek. Tedaj sta bili njegovi sogovornici Micka Oblak-Pibrova (1877— 
1963) iz Bukovega Vrha št. 2 in že omenjena Ivana. 
Iz navedenega je razvidno, da raziskovalci niso šli v sosednji Črni Vrh, kjer 
bi v župnišču dobili pomembne dopolnilne podatke o Kuzovcih. Tudi urednik 
Alfonz Gspan omenja v Dvoje povestih (1951), da Kuzovec z imenom Groga 
Rohnač zgodovinsko ni izpričan.3 
Kronika župnije Črni Vrh o skrivačih na Kuzovem 
Petindvajset let pred dr. Ivanom Prijateljem je prikazen Kuzovcev raziskoval 
črnovški župnik Jakob Benedičič. V kroniki svoje župnije je dokaj na široko opisal 
navade Kuzovcev in potrdil njihov resnični obstoj. Ta vir je sedaj prvič javno 
objavljen. Zapis v kroniki pripoveduje pod poglavjem z naslovom »Drugi dogodki« 
o Kuzovcih naslednje: 
1) »Kuzovci«. Še bolj kot sedaj je bila črnovrška okolica nekdaj v samoti. Pota 
so bila slaba. Po Poljanski dolini še ni bilo ceste, ampak le kolovozna pot, okrog 
pa gosto gozdovje. To je bilo sila priročno za one vrste ljudi, ki se boje »luči«. In 
res so to okolnost porabljali tihotapci, vojaški begunci in podobni nebodijihtreba, 
ki so se po teh samotah potikali in naokrog delali nadlego. Ljudstvo jih je 
imenovalo »Kuzovce«, ker so se shajali pri »Kuzovcih«. Na »Kuzovem« ali pri 
»Kuzovci« pa je domače ime posestnika na Bukovem vrhu št. 27, župnije Poljane. 
(Primer: Tavčarjevi zbrani spisi, IV. zvezek/1889, stran 19 sequentis.) 
Bilo je pred blizu 100 leti. Takrat je v bližini sedanje Pustotnikove koče iz 
leta 1913 (sedaj še nedodelane) naredil »stari Kuzovec« (Štefan Peternelj) leseno 
kočo, naprošivši Pustotnika za dovoljenje s pristavkom: Če bi se kaka krivica 
godila, pa bajto podri. Vzrok, da je delal kočo, ker se doma niso razumeli (na 
Kuzovem). Ko je bila koča narejena, se je Kuzovec vanjo preselil in z njim otroci 
Frjan, Lucija in Meta (glej rodovno shemo!). Po očetovi smrti so ti trije še ostali 
v bajti. Pri tem Frjanu pa so se zbirali »Kuzovci«. Bilo jih je kakih pet ta pravih 
»rokovnih«, med njimi Rohnjač (Rohnetov iz Dvora pri Polhovem Gradcu). Umev 
no, da so se jih ljudje bali, kajti bili so roparji in tatovi, ki so s puškami hodili 
po hišah in s silo zahtevali, lovili divjačino, kradli koštrune itd. Nasilni pa so bili 
le bolj po tujih krajih, z domačini so bili prijazni, dasi so jim tudi včasih kaj 
pokradli, a ljudje so potrpeli, ker so se jih bali. Kdor bi se jim bil pa kaj postavil, 
pa zlepa potem ni imel miru. 
156 
Pri »Mačku« je nekoč eden kradel v kleti krompir. Gospodar ga zaloti. Tat 
mu ponuja krompir nazaj, a gospodar: »Le nesi ga, saj ga imamo dosti.« In za to 
uslugo so mu prišli delat dnino kar tri dni. »Snovnik« jih je pa nekoč preganjal, 
pa su mu več voz ajde zvrnili po bregu pod hišo. »Pustotnik« jim je nekoč hotel 
zažgati bajto, pa je bil v nevarnosti, da ga pobijejo. Na svatovščinah so jih morali 
pogostiti, sicer so nagajali, kar so mogli. Na »Skobljevem« je bila ženetnina; ker 
niso brž postregli, so tram iz strehe izdrli in na mizo vrgli. »Jejte, jejte, pa saj 
nimate kaj,« so se norčevali. »Pustotnika« (Petra) je kresnil eden s kolom, ker jih 
je preganjal. Podnevi so bili v jamah v gozdu, ponoči so hodili v bajto. Tudi v 
bajti pod vežo so imeli jamo za skrivališče pred preganjalci. (Take jame so bile na 
primer za Trobčevim studencem.) 
Na ukaz gosposke so nazadnje kmetje bajto podrli in potepuhe polovili s 
pomočjo vojaštva. Ko je bila bajta podrta, sta Meta in Lucija šli na Kuzovo nazaj. 
Meta in Lucija sta se menili s »Kuzovci«. Meta je imela nezakonsko hči Marijo, 
omoženo pozneje v Ogrinovi bajti (št. 28, glej shemo rodov). Zgorele je (Meta) na 
Kuzovem. Ostanke so pokopali v Poljanah, nekaj pozneje najdenih pa v Črnem 
vrhu. Lucija je imela nezakonskega sina Jožefa, ki je pozneje na Kuzovem dobil 
posestvo. Frjan se je preselil v Sovovo bajto. Umrl je leta 1854 za naduho. 
Nove ugotovitve o Kuzovcih 
Pregledi matičnih knjig župnije Poljane in Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, 
kronike župnije Črni Vrh, zemljiške knjige katastrske občine Kovski Vrh in mapne 
kopije za zemljišča na Kuzovem griču so omogočili razširiti dosedanje znanje o 
Kuzovcih. 
Čas, ko so Kuzovci bivali v okolici Pasje ravni, je dokaj natančno določen. 
Sestanek Kuzovcev na Logu v gostilni pri Premetovcu je bil v soboto zvečer pred 
kvaterno nedeljo 1828. To ustno izročilo pa se kajpak nanaša na nekaj pomembnih 
dejanj, ki so jih Kuzovci izvedli po tem sestanku. Obdobje, ko so Kuzovci bivali 
na Kuzovem, potrjujejo tudi župnijske listine. Mladi skrivači na Kuzovem so 
mešali glave obema domačima dekletoma Margareti (Meti) in Luciji; ta stik ni 
ostal brez posledic. Obe sta rodili nezakonska otroka (Marijo leta 1823 in Jožeta 
leta 1830).33 
Ime Kuzovci so skrivači dobili po domačiji Štefana Peternela-Kuzovca (846 m). 
To mesto na mejnem slemenu (858 m) in hkrati na razvodju med Poljansko dolino 
in Polhograjsko dolino je dajalo Kuzovcem posebno ugodne možnosti za tatvine v 
obeh dolinah, omogočalo pa jim je tudi varen umik pred preganjalci, saj so bili 
trije pogozdeni vrhovi Povhovca (948 m), Ostreža (914 m) in Pasje ravni (1029 m) 
tako rekoč drug poleg drugega. V stiski pred obkolitvijo pa so se lahko umaknili 
tudi na mejno ozemlje sosednjega gospostva. 
Kraj, kjer so se še skrivali Kuzovci, je bila lesena koča, ki jo je stari Kuzovec 
(Štefan Peternel) postavil v bližini Pustotnikove nove hiše. Sedaj se ta kraj imenuje 
Na vrheh in leži 850 m jugovzhodno od Kuzovca. V njej so pod vežo imeli jamo 
in se vanjo skrivali pred preganjalci. Zabojna jama je bila drugo umetno skrivališče 
na zahodni strani Pasje ravni, skrivali pa so se tudi v naravnih jamah na vzhodu 
za Trobčevim studencem v Črnem Vrhu.34 
Ukrepi loškega glavarja zoper osebe v letih 1776 in 1777 se ne nanašajo na 
Kuzovce, temveč na skupino, ki se je pred oblastjo skrivala tod že pol stoletja 
pred Kuzovci. Dokazujejo pa, da je bilo to ozemlje vabljivo za brezpravne ljudi 
zunaj zakona. 
157 
France Peternel je Prijatelju povedal, da je bila prvotna hiša na Kuzovem 
lesena in da je pogorela, nova pa stoji okoli sedemdeset let. Lesena hiša na 
Kuzovem, Bukov Vrh 27 je pogorela 22. sušca (marca) 1870. Takrat je v hiši 
prebivalo več ljudi: Meta Peternel, stara 71 let, Ana, vdova po umrlem Jožetu 
Peternelu, posestnica na Kuzovem, stara 39 let in njen drugi mož Martin Kržišnik 
ter France Peternel, star 24 let, kasneje imenovan Brna. Ob požaru je v hiši zgorela 
Meta. Kako so jo pokopovali, nam pripoveduje kronika župnije Črni Vrh.35 Novo 
hišo je po vsej verjetnosti postavil novi gospodar na Kuzovem Anton Košir okoli 
leta 1875 in je bila leta 1928 stara okoli 53, največ pa lahko 57 let, če jo je dala 
zgraditi še Ana Kržišnik.36 
Kuzovec z imenom Rohnač je bil Rohnetov iz Dvora pri Polhovem Gradcu.3' 
Kuzovo obdrži hišno ime, pogosto pa menja lastnike 
Posestva na Kuzovem (Bukov Vrh 27) ne moremo šteti med tista, ki so do 
današnjih dni ostala v lasti enega rodu. Obsegalo je pol grunta. Različne družine 
so v 190 letih pretresala razna notranja nesoglasja, nenadne smrti moških v 
družinah, priženitve moških od drugod, slabe letine, denarne špekulacije in druge 
nezgode. V obdobju, na katero se nanaša ta opis, se je na Kuzovem zvrstilo pet 
rodov in šest različnih lastnikov.38 
o 
s 
t" 
M« ffe/an, Pt-tvMcll 
loief Mtrtitll 
AALO- krilSAttk(Hkt.^dl) 
A/nicM. fos/h 
Janez OeitMC - Hotfar 
7jMQCl) DOUMC m poilMiCJ 
1 1 
Cl 
///////////M S/SMA 1li 
7» 1 
t 
T4 
-u- 7> 
,.\ 
7<-
40 
1 
tm°"J 
atv// 
10 
>3 
st 
1 T" 
J?*3 lumuumuKi 
Posestniki domačije na Kuzovem 
Dve leti pred smrtjo Štefana Peternela je posestvo na Kuzovem, iz neznanih 
vzrokov, prvič zamenjalo lastnika. Še ne polnoletnemu Jožetu, nezakonskemu sinu 
Lucije Peternel ali Štefanovemu vnuku, so njegovi varuhi dedovo posestvo odkupili 
3. aprila 1850. Jože je bil lastnik posestva tri leta, nato se je poročil z Ano Trobec 
iz Črnega Vrha in še isto leto umrl (1853). 
Sodišče v Škofji Loki je leta 1856 prisodilo posestvo vdovi Ani Peternel, ta 
pa se je leta 1854 poročila z Martinom Kržišnikom. Ana je leta 1861 iz polovične 
hube izdvojila Kuzovcovo bajto (Bukov Vrh št. 28, zemljiško-knjižni vložek št. 35) 
in zemljišče v velikosti 2 orala in 380 kvadratnih sežnjev. Kot smo že povedali, je 
lesena hiša na Kuzovem, Bukov Vrh 27, leta 1870 pogorela. 
Ana Kržišnik je leta 1875 posestvo na Kuzovem prodala Antonu Koširju, ki 
je s tem postal četrti lastnik na Kuzovem in Kuzovčeve bajte. Posestvo je obdržala 
osemindvajset let, do leta 1903. Izločeno Kuzovčevo bajto pa je Košir leta 1887 
prodal Mini Trobec, ženi Franceta Peternela. Kuzovčeva bajta je tako po dvanajstih 
letih zopet prišla v roke Peternelovih. 
158 
Leta 1903 je sosed Janez Debenc-Boštar (Borštnar), takrat Bukov Vrh 29, po 
prihodu iz Amerike kupil od Antona Koširja Kuzovčevo posestvo in ga kot peti 
gospodar odbržal le šest let. 
Ignacij Dolenc-Guglov iz Črnega Vrha, ki je stanoval v Osredkarjevi bajti, je 
kot zadnji lastnik leta 1909 kupil od Janeza Debenca posestvo na Kuzovem. Boštar 
je posestvo prodal, ker je ugotovil, da severna lega zemljišča ni ustrezna za 
gospodarjenje (nekoč mu je zgodnji sneg prekril pšenico) in ne nudi preživetja. 
V Šentjažu na Dolenjskem je kupil primernejše posestvo. Dolenčev rod pa, kljub 
osojni legi obdelovalne zemlje, uspešno gospodari na posestvu že osemdeset let. 
To je najdaljše obdobje v 190 letih obstoja te domačije. 
Natančno je domačije v Bukovem Vrhu opisal France Planina.39 Med njimi 
tudi Kuzovčevo. Na njej je tedaj gospodarila Marija Dolenc, ki ji je zadnja 
bratomorna vojna vzela moža, njej pa pustila štiri nedorasle otroke. Na posestvu 
gospodari sedaj njen najmlajši sin Cene. 
V tem poglavju so izostali še nekateri pomembni dogodki iz preteklosti, ki so 
se zvrstili na tem nemirnem mejnem ozemlju, zlasti med zadnjo vojno okoli 
strateško pomembne Pasje ravni. Zmanjkalo je tudi prostora za predstavitev 
drugih zanimivih prebivalcev Kovskega in Bukovega Vrha. Zato naslovni okvir 
tega poglavja ne vzeti kot zaključenega, saj bodo potrebne kasnejše dopolnitve. 
Opombe 
1. Pregledna karta občine Škofja Loka, merilo 1 : 50 000 - Izdelana leta 1981 v Geodetskem 
zavodu SRS; Katastrska mapa v merilu 1 :2880 za katastrsko občino 2046 Kovski Vrh, ki 
zajema naselja 070 Bukov Vrh in 068 Kovski Vrh. To izmero zemljišča in katastrsko karto št. 
120 za vasi »Kovski verh« in »Sveta Sabota« (Bukov Vrh, op. MM) na Kranjskem, okraj Kranj, 
davkarija Loka, sta leta 1869 izdelala češka geometra. Na originalni karti piše: »Obhodil 
zemljomerec 38a razr. Franz Bednarz, naredil adjunkt lga razr. Jožef Mešejda.« (Karto hrani 
Občina Škofja Loka, Geodetska uprava); Imenik naselij Slovenije, Ljubljana 1983. - 2. Status 
animarum župnije Poljane 1759-1842 (hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana cit. NŠAL). - 3. 
Krajevni leksikon Slovenije, I. knjiga (cit. KLS I), Ljubljana 1968, str. 348 in kot pod 2. - 4. 
Almanah občine Škofja Loka za leto 1987. - 5. Pavle Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo 
(973-1803), Škofja Loka 1973 (cit. Blaznik), str. 24. - 6. Blaznik str. 48. - 7. Deutsche 
Heerenskarte, M= 1 : 50 000, Blatt Nr. 10/3, 104 in 11/3. - 8. Pregledna karta občine Škofja 
Loka, merilo 1 :50 000. Izdelana leta 1981 v Geodetskem zavodu SRS. - 9. Blaznik str. 6 in 
France Planina) v KLS I, str. 364. - 10. Blaznik str. 413. - 11. Franc Kos, Doneski k zgodovini 
Škofje Loke in njenega okraja, Ljubljana 1894 (cit. Kos), str. 25-27. - 12. Zemljišča so brižinski 
gospodje razdelili na hube, ki so merile 15 do 20 ha ali 30 juter. Beseda huba izvira iz 
starovisokonemške besede »huoba«: France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, 
Ljubljana 1977, str. 205. - 13. Opustela in neobdelana kmetija v času fevdalizma. Slovar 
slovenskega knjižnega jezika IV, Ljubljana 1985, str. 292. - 14. Blaznik str. 6 in Jože Savli, 
Slovenska država Karantanija, Koper 1990, str. 99. - 15. Pregledna karta ozemlja občine 
Škofja Loka v merilu 1 : 50 000, izdelana leta 1981 v Geodetskem zavodu SRS in matične 
knjige župnije Poljane 1835-1964 (kopijo hrani NŠAL) ter Slovar slovenskega knjižnega jezika 
II, 1975, str. 448. . - 16. Kos str. 314, odredba št. 675. - 17. Takratni posestnik na Visokem 
v Poljanski dolini. - 18. Staro ime za potepuha, isti vir kot pod 13. - 19. Vzhodnoštajerski 
izraz za hudobneža, suroveža; glej Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, Ljubljana 1985, 
str. 934. - 20. Kos str. 316, odredba št. 682. - 21. Prim. op. 16. - 22. Isto kot op. 1. - 23. 
Status animarum župnije Poljane 1759-1842 (hrani NŠAL); Zemljiška knjiga IV, urbarialna 
št. 1076-1130, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana - enota Škofja Loka (cit. ZAL e. Š. L.) -
24. Blaznik imena Peternel v Koroški župi ne omenja, prav tako ne Kos, str. 25-27, št. 24 h. 
- 25. Kos str. 16, št. 24 c. - 26. Začasni slovar slovenskih priimkov, Slovenska akademija 
znanosti in umetnosti, Institut za slovenski jezik, Ljubljana 1974. - 27. Status animarum 
župnije Poljane 1759-1842, rojstna in krstna knjiga župnije Poljane 1835-1964 (kopijo hrani 
NŠAL) in župna kronika Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Črni Vrh 1906 (hrani župnijski 
urad Črni Vrh). - 28. Mrliška knjiga župnije Črni Vrh 1835-1964: Kraj prebivanja Črni Vrh 
159 
105, pokopan 19. 9. 1928 v Črnem Vrhu kot preužitkar (kopijo hrani NŠAL). - 29. Podrobnejše 
navedbe so v posameznih izdajah Tavčarjevih del: Zbrani spisi, 3. zvezek (uredil dr. Ivan 
Prijatelj), Ljubljana 1929. str. 103-131 in 426-429 ter Zbrano delo, 3. knjiga (uredila dr. Marja 
Boršnik), Ljubljana 1966, stran 134-155 in 418-421. - 30. Ivan Tavčar, Dvoje povesti: V Zali. 
Kuzovci. Ljubljana 1951, str. 223. - 31. Župna kronika Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, str. 
279-280. Pisal jo je župnik Jakob Benedičič, roj v Škofji Loki 20. 7. 1872 in umrl v Šmartnem 
pri Kranju 19. 4. 1941. Gradivo zanjo je začel zbirati leta 1903, pisati pa jo je začel maja 1906 
(Kroniko hrani župnijski urad Črni Vrh nad Polhovim Gradcem). - 32. Ivan Tavčar, Kuzovci. 
Zbrano delo, 3. knjiga, Ljubljana 1966, str. 137. - 33. Status animarum župnije Poljane 
1759-1842 (hrani NŠAL), Kronika župnije Črni Vrh 1906. - 34. Prim. op. 29. - 35. Poročna 
knjiga župnije Črni Vrh 1835-1964; mrtvaška knjiga župnije Poljane 1835-1964; status 
animarum župnije Poljane 1759-1842; poročna knjiga župnije Črni Vrh 1835-1964 (vse hrani 
NŠAL). - 36. Zemljiška knjiga katastrske občine Kovski Vrh, ki jo je vodilo c. kr. Okrajno 
sodišče v Škofji Loki od leta 1879 dalje in zbirka spremljajočih listin (hrani Temeljno sodišče 
Kranj, enota Škofja Loka, zemljiška knjiga cit. TSK e. Š. L.). - 37. Kronika župnije Črni Vrh, 
1906 (hrani Župnijski urad Črni Vrh nad Polhovim Gradcem). - 38. Zemljiška knjiga k. o. 
Kovski Vrh, vložek št. 17 (hrani TSK e. Š. L.). - 39. France Planina, Kmetije pod Pasjo ravnijo. 
Loški razgledi, 1962, str. 171-180. 
II. LOKA V BLEŠKOVEM ČASU 
Po opisu rojstnega kraja Blaža Peternela stopimo še v Loko, ležečo nad 
sotočjem obeh Sor, ki pritekata iz Poljanske doline in iz Selške doline. Že v 
srednjem veku se je naglo razvijala: leta 1248 se prvič omenja kot trg, 1274 pa že 
kot mesto.1 
Pred vojno je bila Loka upravno in trgovsko središče obeh dolin. V njej je bila 
izpostava okrajnega glavarstva s sodiščem in z davčno upravo. Mesto je tedaj štelo 
2.500 prebivalcev. V njem je bilo 1936. leta 136 obrti, trgovin in gostiln. Vsak 
sedemnajsti prebivalec mesta je bil obrtnik, trgovec ali pa gostilničar.2 Kakšna 
razkošna ponudba, koliko stranskih delovnih mest! Na Mestnem trgu (Placu) so 
bili vsi pritlični prostori trgovine, gostilne ali obrtne delavnice, notranji hišni 
prostori skladišča, v nadstropjih pa so bila stanovanja. Na Spodnjem trgu (Lon-
trgu), kjer so bile hiše skromnejše, so živeli predvsem obrtniki in gostači. Loka je 
imela kar tri veletrgovce. 
Med obema vojnama so bili na Loko navezani prebivalci iz obeh dolin in tudi 
zunaj takratnih okrajnih meja. To velja tudi za mejne prebivalce Črnega Vrha nad 
Polhovim Gradcem. Navezanost na Loko je bila še posebej izrazita med nemško 
zasedbo Gorenjske. Razmejitvena črta med italijanskim in nemškim zasedbenim 
ozemljem je potekala po dolini Velike Božne ali južno pod Črnim Vrhom. Te 
prebivalce je nova meja nasilno odrezala od njihovega naravnega zaledja. Tako je 
oskrba teh krajev potekala iz Loke čez razvodje na Kuzovem (859 m) ali čez Predol 
(794 m). Tudi Nemci so iz Loke oskrbovali svojo obmejno postojanko v Črnem 
Vrhu. V Puštalu, predmestju Škofje Loke, pa so nemški graničarji imeli svoje 
poveljstvo. Zaradi odrezanosti od ljubljanske kotline je veliko Pograjcev z nemške 
strani meje iskalo zaslužek v Loki in na Gorenjskem. V Loki so bili posebno 
poznani črnovrški zidarji, hlapci in dekle. Veliko Črnovršcev pa se je pred prvo 
in drugo svetovno vojno odselilo v Ameriko. 
Opis življenja v Loki bomo v nadaljevanju omejili le na okolje, v katerem se 
je gibal in zadrževal Blaž Peternel - Brnov Blesk. 
160 
Cesta iz Poljanske doline v Loko 
Cesta skozi Poljansko dolino je bila zgrajena v letih 1818-1820.3 Do takrat je 
bila to le kolovozna, še prej pa samo tovorna pot. Nova cesta je pospešila promet 
z lesom in vozarstvom. Široka platišča težko natovorjenih voz so kamenje na cesti 
hitro trla v cestni prah in ustvarjala nevšečne kolesnice. 
Da so Ločani lahko ustrezno vzdrževali svoj del ceste do Loga v Poljanski 
dolini, so odprli kar tri kamnolome. Največji je bil na koncu Karlovca, nasproti 
nekdanje lesene Mehlnove bajte. Drugi kamnolom, prav tako škofjeloških plošča-
stih apnencev, je bil pri Skalarjevih v Zmincu in tretji na Logu. V kamnolomih 
so ženske in brezposelni moški s kladivi razbijali kose kamenja v tri do štiri 
centimetre debel tolčenec. Tega so vozniki, predvsem Mehi, razvažali vzdolž ceste. 
Jeseni pa so ga pred dežjem razgrnili čez cestno vozišče.4 
Vozarski tovorni postaji v Loki 
Ko je v Loko začel zahajati iz Bukovega Vrha Brnov Blesk, je bilo v njej 
enaindvajset gostiln, od tega dve vozarski s posebnim hišnim redom. Da bi se 
ohranil spomin, nekaj podrobnosti o njih. 
Po takratnih prašnih cestah so na gosto vozili konji vozove različnih tež in 
izvedb. Avtomobili so bili še redki. Na težkih vozovih - parizarjih in tajslih - so 
vozili s parom konj tudi do pet kubičnih metrov lesa na železniško postajo v Loko 
in v papirnico Goričane, lesne polizdelke pa mizarjem v Šentvid nad Ljubljano in 
v Duplico k Remcu. Na dirah (platovozovih) so prevažali pivo v sodčkih, moko, 
cement in podobne razsute tovore v vrečah. Enovpreženi konji so vlekli lažje 
lojtrske vozove, zapravljivčke, kočije in dvokolesne cizovnike. Prebivalci obeh 
dolin, ki so se odpravili v Loko z vozovi po nakupih in drugih opravkih, so konje 
in vozove pustili v varstvo glavnemu hlapcu pri vozarskih gostilnah.3 Loka je imela 
dve taki postaji: pri Balantu in pri Otetu. 
Vozarska postaja pri Balantu 
Vozniki iz Selške doline in s Sorskega polja so uporabljali vozarsko postajo 
pri Balantu tj. pri gostilni Ivane Guzelj v Kapucinskem predmestju. Poslopja ob 
gostilni, dvorišče in dovozne poti so zavzemali 900 arov površine, tako da je to 
bila največja vozarska postaja na Gorenjskem. Po velikosti se je primerjala z znano 
tovrstno postajo Figovec v Ljubljani. Balantovi hlevi so lahko poleg domačih 
sprejeli še trideset tujih konj. Stojišča v hlevu so bila predeljena z lesenimi drogovi, 
ki so preprečevali konjem, da bi zobali hrano sosednjega stojišča. Na to so bih 
vozniki še posebno občutljivi, saj so hrano za konja vozili s seboj. Prednost postaje 
pri Balantu je bila, da je hišni hlapec lahko konje spregal in vpregal pod pokritim 
dvoriščem. Tudi vsi čakajoči vozovi so bili pod streho. 
Vozove in konje so vozniki puščali v varstvo gostilniškemu glavnemu hlapcu, 
ki so ga takrat imenovali »hauskneht«. Zadnji izmed njih je pri Balantu bil Jože 
Pustavrh, hlevska dekla pa Marjana Potrebuješ, oba doma iz Črnega Vrha nad 
Polhovim Gradcem. Pri Balantovih sta bila polnih štirideset let. Oba sta še od 
doma dobro poznala Bleska, zato je pri obeh imel zatočišče in v skladišču svoje 
ležišče (špampet). 
11 I.oški razgledi 161 
Balantova gostilna v Škof ji 
Loki. (Fotoarhiv R. Potrebu 
ješ, Šk. Loka) 
Balantov hišni hlapec je bil hkrati odgovoren tudi za razdelitev dela med 
ostale hišne hlapce. Vsako jutro jim je določal dvnevne naloge, ki jih je prejšnji 
večer prejel od gospodarja. V prvi vrsti pa je moral glavni hišni hlapec skrbeti za 
sprejem voznikov, za varstvo vozov in za oskrbo konj. Voz je potegnil pod streho, 
konja je v hlevu privezal, pokril in nakrmil. Ko se je konj ohladil, ga je še napojil. 
Vsak dan je moral počistiti dvorišče. 
Glavni hlapec je bil zelo spoštovan pri trgovcih, obrtnikih in končno tudi pri 
voznikih, ki so prišli v Loko po opravkih. Dajal jim je nasvete za trgovske nakupe 
in druge potrebne napotke, kar se mu je dobro izplačalo z obeh strani. 
Vsak dan je tudi shranjeval kolesa. Več kolesarjev je prihajalo iz okolice v 
Loko ob nedeljah, največ pa ob raznih prireditvah in ob semanjih dneh, posebno 
na dan sv. Jederti. Ob takih dnevih so bili vsi skladiščni prostori in pokriti prosti 
del dvorišča zasedeni s 100 do 130 kolesi. Za vsako kolo, sprejeto v varstvo, je 
hlapec prejel en dinar. To je bil njegov zaslužek.6 
Drugi njegov zaslužek je bil shranjevanje paketov in drugega blaga. Loški 
trgovci so do enajste ure prodano blago za voznike iz dolin dostavili tovorni postaji 
pri Balantu ali pri Otetu, kjer ga je prevzel voznik, običajno pa hišni hlapec in 
ga vskladiščil. Trgovci so blago dostavljali brezplačno.7 Promet z vskladiščenjem 
paketov je naglo naraščal zlasti potem, ko se je pošta z Mestnega trga preselila k 
Balantu. 
Zadnji lastnik Balantovine, Igor Guzelj, je leta 1934 napravil izvrstno gospo 
darsko in hkrati pomembno potezo za bodoči razvoj prometa v Loki. Ob brezplod 
nem prerekanju poslovnežev na Mestnem trgu, kam prestaviti pošto iz utesnjenih 
prostorov, da bi ostala v središču mesta, je Guzelju uspelo pošto preseliti v zgradbo 
nasproti svoje gostilne v Kapucinskem predmestju. Naselil jo je v svoj dotedanji 
gostilniški »salon«, ki ga je na svoje stroške preuredil po načrtih pošte. Povečana 
prometna vrednost, ki je nastala s preselitvijo pošte k Balantu, je imela daljnosežne 
posledice za nadaljnji razcvet in ureditev prometa v Loki. 
Nova prometna vrednota je v to okolje pritegnila marsikaterega loškega 
poslovneža. Tako je veletrgovka Angela Ziherl kot prva zgradila novo skladišče 
med Ogrinovo hišo in Balantom (danes trgovina Merkur). Vsak četrtek in ob 
nedeljah po kapucinski maši so se sestali v gostilni pri Balantu okoliški kmetje in 
posestniki, kjer so sklepali kupčije, posebno glede prodaje lesa in živine (kmečka 
»borza«). Škofjeloški notar Stevo Šink je občasno uradoval v gostilni pri Balantu 
162 
Jože Zbontar, Matevža, z Rud 
nega, se je pri prevozu na Mo-
šenjski planini 13. januarja 
1942 ranjenega partizana (Go-
bovškovega Franceta iz Kre-
menika, skritega v zaboju med 
senom) ustavil 10. marca 1942 
tudi na vozarski postaji pri 
Balantu. (Risba: akad. slikar 
Ive Šubic, december 1987) 
in se tu dogovarjal s strankami, ki so v Loko prišle iz obeh dolin. Pri Balantu sta 
imela zdravnika dr. Ivan Hubad in dr. Jože Rant splošno oziroma zobno ordinacijo. 
Sem je prihajal iz Kranja uršulinski zobozdravnik dr. Arko.8 
Pošta, gostilna in vozarska postaja pri Balantu so imeli odlično prometno lego 
prav pred razcepom cest v obe dolini. Zato je povsem razumljivo, da je kasneje, 
ko so konje zamenjala motorna vozila, tu nastala sodobna avtobusna postaja. 
Vrnimo se nazaj v čas voznikov in k Balantu, kjer so imeli še tri do štiri hlapce 
za domača dela. Kot smo že omenili, so bili podrejeni hišnemu hlapcu, ki jih je 
dnevno razporejal na delo. Za vsak dan je bil pripravljen program dela tudi za 
primer slabega vremena. V času košnje, ki je trajala pri Balantovih 14 do 21 dni, 
je hišni hlapec opremljal lojtrske vozove z žrdmi, verigami in z vrmi ter mazal 
ležišča koles s kolomazom. Dnevno so v času košnje pripeljali domov po pet vozov 
sena, težke od 500 do 600 kg na voz. Vsak hlapec je imel svojega konja, za katerega 
je sam skrbel. 
Glavni hlapec na vozarski postaji pri Balantu je imel v gostilni vso oskrbo in 
je bil socialno zavarovan. Plača, ki jo je prejel od gospodarja, je bila manjši del 
njegovih dohodkov. Več je prejemal od voznikov (2 dinarja od konja in voza) in 
kolesarjev (dinar od kolesa). Tudi shranjevanje paketov je bil njegov zaslužek. Jože 
Pustavrh se je rad pohvalil, da zasluži več kot državni uradniki ali profesorji. Da 
je bila zaposlitev glavnega hlapca pri Balantu takrat dober položaj, potrjujeta dva 
njegova predhodnika, ki sta kasneje kupila hiši in odprla v Loki gostilni (Tone 
Fojkar in Martin Eržen, ki se je kasneje ukvarjal še s prevozništvom). 
K Balantovi gostilni je spadala še prva ledenica v Loki, k vozarski postaji pa 
javna mostovna tehtnica in skladišča.9 
Vozarska postaja pri Otetu 
Druga vozarska postaja v Loki je bila ob zahodnem vstopu s poljanske strani 
na Mestni trg. Zato je bila na roko predvsem voznikom iz Poljanske doline. 
Imenovala se je Gostilna pri Otetu, in sicer po Otonu Guzelju, bratu Janeza 
Guzelja-Balanta. Tako sta bili obe loški vozarski postaji v rokah Guzeljevih. Po 
Otonovi smrti je njegova žena Albina, pozneje poročena z odvetnikom dr. Francom 
Jeralo, dajala gostilno in hleve v najem. 
Vozarska postaja pri Otetu je v glavnem nudila voznikom iste usluge kot pri 
Balantu, le da je razpolagala z dokaj utesnjenim prostorom. Sprejela je lahko v 
hleve največ dvanajst konj. Nekaj konj je šlo še pod streho dvorišča, kjer je bil 
prostor za vozove. Tarife za opravljene usluge vozarjem so bile iste kot pri Balantu. 
Položaj hišnega hlapca pri Otetu pa je bil povsem drugačen kot pri Balantu. 
ii' 163 
Vozar na Placu v Škof j i Loki 
Hišni hlapec je imel pri Jeralovi v najem hlev, dvorišče, del skladišča in sobo 
s sedmimi ležišči. Najemnino je moral odslužiti z delom. Skrbel je za domačega 
konja, ki je moral biti na razpolago gospodarici, da jo je vozil s kočijo po opravkih. 
Z lojtrskim vozom je za Albino Jerala, ki je imela trgovino z vinom, dovažal vino 
in ga pretakal v sode, vsakokratni najemnik gostilne pa je obvezno moral kupovati 
vino pri Jeralovi; Janko Galjot je bil prvi najemnik njene gostilne, ki je sam izbiral 
vinskega trgovca. Hlapčeva naloga je bilo tudi vzdrževanje in čiščenje vinskih 
sodov. Nadalje je dnevno moral pripraviti in prinesti drva za kuhinjo in za 
ogrevanje prostorov. Tudi vsa dela z dokaj velikim vrtom in sadovnjakom so bila 
njegova obveznost. Brezplačno je moral prispevati konjski gnoj in obdelati vrt. 
Pokositi je moral travo in posušiti seno za domačega konja ter obrati sadje in 
slabšega namočiti za žganje. Vsako leto je prišel k Jeralovi kuhat žganje Kovkar 
iz Bodovelj. 
Pri Jeralovi hišni hlapec ni dobil dnevne oskrbe in plače, imel je samo 
prenočišče in je bil socialno zavarovan. Njegov dohodek je bil odvisen od števila 
konj, koles in paketov, ki jih je sprejel v varsto in od plačila voznikov za 
prenočevanje. Če je hlapec dal konju po naročilu voznika svojo krmo (seno in 
koruzo), je to posebej zaračunal. Prvi hišni hlapec Ludvik Žakelj je v ta namen 
vsako leto kupil voz sena. Največ konj in vozov je bilo ob loških sejmih (17. marca 
na sv. Jedert in 25. novembra na dan sv. Katarine). V teh dneh so morale konje 
sprejeti še druge loške gostilne, npr. pri Martinu, Kronbirtu na Mestnem trgu in 
pri Pepetu.10 
Za Ludvikom Žakljem je postal pri Jeralovih hišni hlapec Justin Razpet iz 
Otaleža nad desnim bregom Idrijce. Ko je prišel od doma v Loko, se je najprej 
zaposlil v Krevsovem mlinu na Selščici in pozneje na vozarski postaji pri Otetu. 
Dokler ni bil poročen, se je moral hraniti v gostilni pri Otetu, kjer je stalo kosilo 
deset dinarjev. Bili pa so tudi sušni dnevi, ko v hlevu ni bilo toliko konj, da bi 
pokrili Razpetove dnevne življenjske stroške, tako da se mu računi dostikrat niso 
izšli. 
Justin je še povedal, da so se pri njem ustavljali imenitnejši gospodje s 
kočijami. Da bi od njih padel kak dinar več, jih je pozdravljal: »Klanjam se, 
gospod!« Najbolj pa je bil vesel tajslov in parizarjev, ki sta jih vlekla po dva konja. 
Stalni gost te postaje je bil Anton Hafner, tedanji starološki župan. S Trate se je 
pripeljal s konjem, ustavil zapravljivček že ob vhodu na dvorišče in tekel po 
opravkih, konj pa je, že navajen, zapravljivček sam potegnil naprej do hlevov. 
164 
Tisti vozniki, ki so prispeli v Loko zvečer, so noč prespali pri Otetu v vozniški 
sobi in so pot nadaljevali naslednji dan. Za prenočišče so morali plačati dva 
dinarja. Hišni hlapec je bil zato vedno pripravljen, da ga bo voznik poklical tudi 
sredi noči. Justina so poljanski vozniki imeli zelo radi. Marsikaterega je s posojilom 
rešil iz denarne stiske, če je ta nastala pri nakupih. Po poljansko so ga klicali 
Luštin.11 
Loko so poljanski vozniki zapuščali po kosilu. Blesk, namenjen v Poljansko 
dolino, je na vračajoče se voznike potrpežljivo čakal, sedeč na stopnicah Skončen-
kove bajte na koncu Karlovca, ali pa je stal pred Mehlnovo leseno hišo nasproti 
kamnoloma.12 
Furmanske gostilne iz Loke do Loga 
Tudi po Poljanski dolini je bilo poskrbljeno za potujoče vozarje (»furmane«) 
in konje. Od Loke do Loga (9 km) so bile štiri gostilne opremljene s privezi za 
konje in s koriti za krmljenje. Prva je bila pri Kajbitu v Podpulferici, druga pri 
Švavnarju v Zmincu. Ostali dve pa sta bili na Logu pri Cvelfarju in pri Premetovcu. 
Slednji sta imeli še poseben prostor in korita za ovce, ki so jih Poljanci gonili 
mesarjem ali na živinski sejem v Loko. 
Prvo napajališče za konje je bilo na koncu Dolgih travnikov pod Knežo 
(Brode), drugo pa v Gorenji vasi pod Anžkovim klancem.13 
Ob urejenem furmanskem prometu v mestu in ob dobrem delovanju obeh 
vozarskih postaj je bilo središče Škofje Loke razbremenjeno konj in vozov. 
Posrečena lega obeh postaj na vzhodnem in zahodnem vstopu v mesto je ustrezala 
tako njihovim lastnikom kot tudi prebivalcem mesta in podeželskim prevoznikom. 
Pomen vozarskih postaj v Loki in prevozi z vprežno živino pa so ob razvoju in 
naraščanju motornih vozil iz leta v leto upadali, dokler niso po letu 1940 popol 
noma izostali. 
Opombe 
1. Pavle Blaznik, Skorja Loka in njen kraj v preteklosti. V: Škofja Loka in njen okraj v 
luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj, Škofja Loka 1936, str. 9-17. - 2. France Planina, 
Obrtnost loškega okraja v povojnih letih. V: Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih 
in kulturnih prizadevanj, Škofja Loka 1936, str. 38^45. - 3. Ivan Tavčar, Zbrano delo, 3. 
knjiga, Ljubljana 1966, str. 419. - 4. Helena Krajnik (1919), r. Završnik, Tomeškovčeva, 
Poljanska cesta 29, Škofja Loka. - 5. Janez Podobnik-Orel (1909), Hotovlja 12; Jurij Stanonik-
Malenski (1929), Log 9; Franc Tavčar (1902), Škofja Loka, Partizanska cesta 17. - 6. Igor 
Guzelj-Balantov (1910), Škofja Loka, Sorska 25. - 7. Nada Kašman (1922), Škofja Loka, 
Mestni trg 7. - 8. Isti kot op. 6. - 9. Isti kot op. 6. - 10. Pavle Žakelj (1920), Škofja Loka, 
Poljanska cesta 17. - 11, Justin Razpet (1911), Dom oskrbovancev Stara Loka. - 12. Francka 
Jamnik, rojena Jurjevič (1910), Podskalčna, Škofja Loka, Poljanska cesta 24. - 13. Rudolf 
Ahlin-Premetovc (1908), Log 15. 
III. BLAŽ PETERNEL-BLEŠK (1875-1949) 
Kot smo že omenili, je Brnov Blesk iz Bukovega Vrha prihajal po Poljanski 
dolini v Loko. Tako so ga imenovali Poljanci, ki so vedeli, kako se pravi pri hiši. 
Ločani smo ga klicali na kratko: Blesk. Nekateri so mu rekli tudi Tobečk ali 
Črnovrška pošta.1 
165 
Njegova rojstna hiša Bukov Vrh 27 (takrat št. 28), s hišnim imenom Pri Brnu, 
stoji na malem holmcu na pobočju Prosenovega griča, v višini 870 m, vzhodno od 
Kuzovega griča, prav ob meji med občino Škofja Loka in občino Ljubljana 
Vič-Rudnik. Zaradi te lege so ljudje napačno govorili, da je bil Blesk doma v 
Črnem Vrhu. 
Lažje bo razumeti Bleškovo obnašanje, ko je zahajal v Loko, če se bomo 
najprej seznanili z razmerami, v katerih je teklo njegovo življenje na domu v 
Bukovem Vrhu, če bomo vedeli, kdo so bili njegovi starši in zakaj je moral zapustiti 
rojstno hišo ter postati na stara leta krošnjar - popotnik. 
Starši Blaža Peternela 
Bleskov oče Franc Peternel (1846-1928), kovač samouk, je bil, kot smo že 
povedali, nezakonski sin Marije Peternel (1823-1887). Bleskov ded ni znan, a tudi 
mati Marija Peternel je bila nezakonska hči; njena mati je bila Meta Peternel 
(1799-1870), Kuzovčeva, njen oče pa skrivač na Kuzovem. Blesk je o svojem očetu 
govoril, da je bil po rožcah nabran.2 
Pred poroko je France, dokler ni hiša pogorela, prebival na Kuzovem pri svoji 
stari materi Meti. Leta 1871 se je poročil z Mino Trobec (1837-1893) iz Črnega 
Vrha, katere sestra Ana je bila vdova po Jožefu Peternelu, gospodarju na Kuzovem. 
Z ženo Mino sta se naselila v takratni Kuzovčevi bajti na griču, ki je zatem dobila 
novo hišno ime pri Brnu. Zakaj se je Kuzovčeve bajte prijelo domače ime pri Brnu, 
natanko ni vedel v Bukovem Vrhu nihče povedati. Nekateri so ugibali, da verjetno 
od brnenja zvonov, ker je Franc Peternel pritrkaval z zvonovi. Beseda »brna« ni 
tod v rabi. Domača hišna imena Brna, Brnk, Brnak na Loškem zasledimo na več 
krajih (Sv. Barbara, Škofja Loka, Žabnica, Lavtarski Vrh itd.). (France Bezlaj 
drugače pojasnjuje besedo brna in brnja v Etimološkem slovarju slovenskega 
jezika A-J, 1977, str. 46 in 47.) Rodilo se jima je pet fantov. Tretji med njimi, 
Blaž, se je rodil 27. januarja 1875. Krstil ga je črnovrški kaplan Franc Povše, za 
botra pa sta bila Martin Kržišnik in Franca Kržišnik s Kuzovega.3 
O Bleškovem očetu je znano, da je bil po postavi nekoliko večji od Bleska, 
suh, temnega obraza in da se je držal malo postrani. Povedali so mi, da je bil tak 
od koša, v katerem je na hrbtu nosil gnoj na njivo, prenašal pa je tudi železo in 
druge težke tovore, in da je imel »mrvo«4 kovačije. Meh za razpihovanje ognja si 
je sešil kar iz »štebal«5 opuščenih škornjev. Oglje, ki ga je rabil pri delu, je kuhal 
kar blizu hiše. V kovačiji je vaščanom popravljal kmečko orodje in kaj malega 
skoval (motikice, burkle, podkvice in kramžarje (dereze) za na čevlje, krtove pasti 
itd.). Za mežnarijo v Bukovem Vrhu je izdelal tudi okenska nasadila.6 
Brnov France je bil daleč naokoli dobro znan tudi po tem, da je znal imenitno 
pritrkovati z zvonovi. Pravili so, da je znal vse viže. Na semanje dneve je po 
bližnjih cerkvah hodil pritrkovat skupaj z grbavim Frcem iz Trobčeve bajte. Tisti, 
ki so ga slišali pritrkovati, so mi zatrjevali, da se je dobro slišalo in razločilo, kdaj 
in s katerim zvonom je kdo izmed njiju pritrkoval. Enkrat se je zvon oglašal »brna, 
brna, brna«, drugič »frc, frc, frc«. Pri hitrem pritrkovanju pri Sv. Soboti ali v 
cerkvi sv. Filipa in Jakoba pa so Bukovčani slišali, da sta se zvonova oglašala: 
»Pukl, brna, pukl, brna...«1 Znano je, da mora biti dober pritrkovalec izrednega 
spomina in da mora imeti posluh za ubranost (ritmiko). 
France si je kak dinar ali priboljšek prislužil s tem, da je prinašal ljudem 
na dan Treh kraljev blagoslovljeno vodo, kadilo in cikorijo iz Loke ter velikonočni 
166 
ogenj iz Črnega Vrha. Takrat je bila navada, da je cerkovnik na velikonočno soboto 
zjutraj zakuril ogenj pred cerkvijo v Črnem Vrhu, župnik pa ga je blagoslovil. 
Oddaljeni so v ognju prižgali leseno bukovo gobo, bližnji pa so z lopaticami 
zajemali žerjavico. To jutro so gospodinje zakurile ogenj s prineseno žerjavico ali 
s tlečo gobo. Že poleti je Brnov France nabral in posušil ustrezno količino bukovih 
gob in jih razrezal na primerne kose. Pri vsaki hiši je prižgal košček gobe ob glavni 
gobi, ki jo je med hojo vrtel na žici, da je ohranjal živ ogenj. Raznašal je ogenj, 
hkrati pa za cerkev (za župnika in za cerkovnika) pobiral velikonočna darila. Od 
nabranih darov je del pripadel tudi njemu.8 
France je bil sicer zelo varčen, na vse je gledal, da se je prav porabilo. Še 
živeči se ga dobro spominjajo iz svojih otroških let. Otroke je rad odganjal izpod 
svojih kostanjev in govoril: »Vse j' tuk dobar, kar je našu. Otroc, bejšte damu!« 
(Vse je tako dobro, kar je naše. Otroci, pojdite domov!) 
Še po nečem se je France odlikoval. Imel je dober spomin. Zato je bil dober 
prenašalec starih ustnih izročil, kot na primer o Kuzovcih, ki so se skrivali po 
razvodju Bukovega Vrha in na Črnovrškem. Te posebnosti so Franceta odlikovale 
in ga dvigale nad ostale vaščane. 
Vse življenje ga je grizlo, ker sta bila z materjo nezakonska otroka. Materin 
oče pa je bil še »rokovnjač« na Kuzovem, kot so mu pravili ljudje. V vernem 
vaškem okolju sta bila zaznamovana. Ob pomembnih življenjskih dogodkih je pred 
cerkveno ali posvetno oblastjo o svojih starših lahko navedel le materino ime. 
Očeta obeh sta ostala neimenovana. Najbrž se je zaradi tega v njem oblikovala 
potreba po nenehnem dokazovanju, da ni nič manj vreden od drugih otrok in da 
jih v mnogih stvareh celo prekaša. 
Pri Brnu nekdaj Kuzovčeva bajta 
Podobno usodo, kot jo je doživljalo posestvo na Kuzovem, je imela tudi 
Kuzovčeva bajta na holmcu nad Kuzovim gričem. Od leta 1800 do 1875 je bila 
last Štefana in Jožefa Peternela ter njegove žene Ane. Potem je bil dvanajst let 
lastnik bajte Anton Košir, od leta 1875 do 1887. Po zaslugi prve žene Franceta 
Peternela, Mine, roj. Trobec iz Črnega Vrha, pa je bajta ponovno prišla v posest 
Peternelovih. 
Po smrti matere Mine (leta 1893) je bajto in zemljišče podedoval njen prvoro-
jeni sin Jakob, ki je bil tedaj v Ameriki. Kaj je bil razlog, da je sodišče v Škofji 
Loki posestvo leta 1893 prisodilo Jakobu, nisem raziskoval; verjetno je bila taka 
materina poslednja volja. Franc je bil tedaj star 47 let in lastnik hiše Črni Vrh 
105. Ko pa je leta 1907 Jakob v Ameriki umrl, je na zapuščinski razpravi leta 
1908 postal lastnik bajte njegov oče France Peternel. V starosti 80 let (leta 1926) 
je domačijo Bukov Vrh 28, Pri Brnu, izročil svoji nečakinji Ivani Pohleven; ta je 
takrat stanovala v novi bajti, Črni Vrh 28. Tako je nekdanja Kuzovčeva bajta 
ostala v lasti Peternelovih, z enkratnim presledkom (12 let), kar 114 let. Od leta 
1968 dalje je lastnica tega posestva Ivana Koblar, Rožnikova od Sv. Ožbolta.10 
France, Bleskov oče, prepušča svoje imetje nečakinji 
Leta 1926 je Franc Peternel-Brna dosegel starost osemdeset let. Ugotovil je, 
da ga moči zapuščajo in da ne bo mogel več preživljati tričlanske družine. Tudi 
njegov sin Blaž, tedaj star 51 let, očetu ni mogel jamčiti, da bo s posestvom in 
167 
drugimi zaslužki lahko vzdrževal vse tri. Stari Brna je zato prepustil obe posestvi 
svoji nečakinji Ivani Pohleven (Ivanina stara mati Marija Peternel je bila France 
tova mati). Ta sorodstvena zveza in večje jamstvo je odločilo, da je posestvo 
prepustil njej in ne sinu Blažu. Ona pa se je na okrajnem sodišču s podpisom na 
notarskem aktu leta 1926 zavezala, da bo do smrti skrbela za vse Brnove preužit-
karje. Blesk in njegov oče sta takrat stanovala v bajti ob poti k Boštarju. 
Leto dni pred Francetovo smrtjo (1928) se je k Brnu 31. januarja 1927 priženil 
Logarjev Luka, doma iz Rovta (Kolobocije). Pisal se je Burjek in je bil zidar. Ob 
poroki je bil od Brnovih živ samo še Blesk.11 Ko so bili pri Burjekovih že trije 
otroci, je prišla k njim za pesterno Franca Šubic, Narigarjeva iz Bukovega Vrha.12 
Kmalu pa so dotrajano bajto Burjekovi podrli in Blesk je postal bolj ali manj 
brezdomec, popotni krošnjar na poti Bukov Vrh-Loka. Le sem in tja se je vračal 
domov k Brnu. Običajno je hodil navzdol v dolino s Kuzovega griča po najkrajši, 
a strmi poti po grapi Sopot ali po poti čez Valterski Vrh. Kadar se je mudil pri 
Skoblu v Bukovem Vrhu, je hodil v Log čez Kovski Vrh. V Logu je ob glavni 
poljanski cesti počakal voznike, ki so vozili v Loko, in zaprosil, če lahko prisede. 
V dolino je hodil tudi po Koroški poti čez Razpotje mimo Bukovca, Mežnarja, 
Kamška, Platiša in Ahternika in skozi Orešje v Hotovljo ter v Poljanah na Vidmu 
prisedel k vozniku, ki je bil namenjen v Loko. 
Njegova pota v Loko so bila povezana s krošnjarjenjem. Z Bukovega Vrha in 
s Kovskega Vrha je prinašal jajca in žive kure. Prodajal je arniko, predvsem pa 
kijasti lisičnjak ( parklež) za ometanje krušnih peči. To rastlino, ki raste na posebni 
sestavi tal, je Blesk nabiral na vlažni severni strani Povhovca. Takrat so v Loki 
poleg pekov, v več hišah še pekli kruh doma, zlasti v zimskem času, ko so 
stanovanja ogrevali s kurjenjem v krušni peči. 
Blesk na pogled 
Na pogled je bil Brnov Blesk majhen in čokat. Ni meril več kot 140 cm.13 Ker 
ni imel vojaških mer, tudi ni bil vojak. Takih, ki niso bili sprejeti med vojake, 
tudi dekleta niso marala. Če je za soldate zanič, je tudi zanič za moža, tako so 
nekdaj moževale. Fantje pa so ga dražili, zakaj se ne oženi. Vendar je Blesk imel 
takoj pri roki odgovor: »Kok se nej užjenm, ke nimam štalce, se nimam kam dat 
kravce.« (Kako naj se oženim, ko nimam štalce, saj nimam kam dati kravice.) Bil 
je pač brezdomec. 
Ugotovili pa so fantje, da Blesk pogosto zahaja k neki ženski pri Sv. Ožboltu. 
Zopet so ga hoteli spraviti v zadrego. Spraševali so ga, kaj bo z njo počel. Odrezal 
se je: »Tist pa glih tu, ket an drujg!« (Tisto pa ravno to, kot en drug!) 
Bil je kratkih nog in širokega života. Nosil je klobuk z velikimi krajci. Koder 
koli je hodil, je nosil s seboj lep, nekoliko prevelik koš. Spleten je bil iz lepih 
enakomernih vitic. Če si Bleska pogledal od zadaj in iz oddaljenosti, se je videlo, 
kot da se koš sam premika. V roki je nosil star pušpanov dežnik ali popotno palico. 
Popotno torbo - malho pa je nosil spredaj na prsih, obešeno na vrvici okoli vratu. 
Če je bil na poti, je imel še leseno čutarico za vodo (glej Koširjevo skico). Oblečen 
je bil v podarjene ponošene obleke, ki so bile redko pravšnje za njegovo majhno 
postavo. Obleka je zato v gubah visela z njega. Tudi obutev je imel preveliko. V 
škorenjce si je zatlačil predolge hlače. 
Če je nosil čevlje, so bili redko kdaj zavezani. Po njegovi zunanjosti je bilo 
soditi, da je bilo Blesku vse dobro in prav, kar je bilo zastonj. Na pogled me je 
168 
Fotografija Bleska. (Foto M. M.) 
spominjal na Jurčičevega Krjavlja. Zaradi prevelike obutve je bolj racal kot 
normalno hodil. Noge mu je spodaj nosilo nekoliko navzven. Veliko raje kot hodil, 
se je vozil - »peljkal«, kot je sam dejal. Težko je bilo takrat videti v Loki tako 
imeniten in zadovoljen obraz krošnjarja ali prosjaka, kot ga je znal napraviti 
Blesk, ko je sit sedel na lojtrskem vozu. Njegov jezik bi nikoli ne mogel bolje 
izraziti zadovoljstva, kot ga je obraz. 
Zunanja posebnost je bila tudi v tem, da so ljudje, ki so ga poznali, ugotavljali, 
da je imel vedno enak obraz, kot da ga leta niso starala. 
Blesk po duši in drugače 
Bil je miroljuben človek, ki se je izogibal prepirom, in dobrega srca. Zanj sta 
bili značilni revščina in obzirnost do ljudi. Svoje je v njegovem značaju pustilo, 
da mu je mati umrla, ko je bil star šele osemnajst let14 in da je poslej živel ob 
dveh mačehah. Tudi majhna postava ga je nekaj zaznamovala. 
Po postavi mali Blesk je imel v glavi dobro pamet, izreden spomin in še boljše 
oči. Sodišče v Loki ga je celo postavilo za varuha ostalim trem živečim bratom. 
Kako obziren je bil do drugih, so mi potrdili številni Bukovčani. Že naprej se je 
oglašal, če je nenadoma izza grmovja prihajal na vaško pot, da ne bi koga 
prestrašil. 
Kakor bomo videli kasneje, je imel navado prve besede ponavljati. Kot da je 
s tem poudarjal, kar je bilo po njegovem poglavitno in da je pritegnil poslušalčevo 
pozornost, kaj bo še povedal. 
169 
Ne oče France in ne Blaž nista znala pisati, saj sta se ob urejanju zemljiško 
knjižnih zadev na sodišču leta 1926 pred pričami oba le podkrižala.10 Verjetno 
tudi nista znala brati. To pomanjkljivost sta oba uspešno nadomeščala z odličnim 
spominom, pazljivim ogledovanjem okolice in z zbiranjem novic. 
Bleškova osebna nega 
Čeravno je v Loki prevladovalo mnenje, da je Blesk zanemarjen in umazan, 
je bila to le površna sodba, temelječa na njegovi obleki. Ta zares ni bila ugledna, 
saj je v njej tudi spal. Natanančnejši opazovalec pa bi brž ugotovil, da Blesk ni 
nosil ne brade in ne brk, kot so jih puščali prenekateri zanemarjeni berači, 
postopači in podobni ljudje. Redno se je umival, bril ali si strigel dlake po obrazu. 
si pral spodnje perilo in šival obleko. 
Pri tem je zanimivo, kje si je izbral kraj in čas za britje. To delo je opravil 
na zahodni strani Feškovčeve hiše v Loki, danes Blaževa ulica 13. ko mu je 
zahodno sonce najbolje osvetljevalo obraz in ga odsevalo v njegovo že obledelo 
ogledalo. Selška Sora pa je tekla pod hišo, da se je lahko v njej umil po britju.16 
Bril se je verjetno iz dveh razlogov. S tem je dokazoval, da se ne prišteva med 
berače in da da nekaj nase. Brki in brada bi ga gotovo tudi ovirali, ko je jedel 
mešanico iz repe in zelja, ki je bila njegova vsakdanja hrana v Loki. 
Videvali so ga, kako si je, sedeč na pokrovu Špitalske »šterne«1 v Loki, s 
škarjami celo uro strigel dlake na bradi in se gledal v ogledalo.18 »Dlake na brad' 
pa pod nusam je Blašk par nas dama kar postrigu s škaricami pa u špigučk se j' 
gljedu.19 J' pa jemu sila trda brada.« (Dlake na bradi in pod nosom je Blesk pri 
nas doma kar postrigel s škarjicami pa v ogledalo se je gledal. Je pa imel sila trdo 
brado), je pripovedovala Pibrova Micka.20 
Občasno si je na samoti tudi opral spodnje perilo, kar je odkrila Lojza Šubic, 
Narigarjeva z Bukovega Vrha, ko je leta 1930 služila na kmetiji Kamenšek (tudi 
V Kamen) pod cerkvijo sv. Sobote v Bukovem Vrhu. Nekega dne je odšla na bližnjo 
Kožuhovo senožet po arniko. Z nje pa je zbežala, ko je na senožeti opazila golega 
Bleska, ki je nabiral arniko, medtem ko se je sušilo njegovo oprano perilo.21 Blesk 
je bil nemiren človek, vedno je moral kaj početi. Zato je koristno izrabil tudi čas 
med sušenjem svojega perila. 
Videli so ga tudi v Loki, ko je spodnje perilo pral pri Jesharni, tam, kjer je 
danes pizzerija. Umazano spodnje perilo je vrgel v škaf in ga podstavil pod strešno 
kap. Tu ga je pustil do prvega dežja. Opral ga je v deževnici, ker se je v njej bolje 
pralo kot na reki, posušil pa ga je na ograji nad Selščico.22 
Kraljev Ignac je vedel povedati o Blesku naslednje: »Kot otrok sem se ga 
ustrašil nedaleč od naše hiše na vrhu Pasje ravni. Mati so mi ukazali, naj grem 
naokoli pogledat, kje se zadržuje mlajši brat. Ko sem ga klical in iskal, sem za 
grmom zagledal moškega, ki si je šival hlače. Stekel sem proti domu. Za seboj pa 
sem slišal: 'Nec bat, nec bat! Blašk je, Blašk.'«23 (Nič bati, nič bati! Blesk je, Blesk.) 
Zaradi njegovega neuglednega videza so loške gospodinje govorile, da je pri 
Blesku od vse hrane mogoče kupiti le jajca. Najbolj prebrisane so tudi izkoriščale 
njegovo dobrosrčnost. Pri njem so si pozimi izposojale jajca, ko so bila najdražja, 
vračale pa so jih po sv. Neži (za katero pravijo, da kuram riti odveze), ko so bila 
spet poceni.24 
Hribovskim kmetom je Blesk pomagal obirati češnje. Ohranilo se je njegovo 
pripovedovanje, kako je v Hribih (Valterskem Vrhu) za ljubljanske goste nabiral 
170 
češnje. Vsako leto po sv. Urbanu so iz Ljubljane prišli gostje h Koširju, ki je bil 
daleč naokoli znan po izvrstnih češnjah. Ker Ljubljančani niso bili napravljeni, 
da bi lahko lezli po drevju in tudi vešči niso bili tega, je Košir nagovoril Bleska, 
da je šel obirat češnjo. Ljubljančani so slastne češnje hitro pospravili, čeprav Blesk 
na oko ni bil videti prav čist. Zanimivo je to, da se je tega tudi sam zavedal. Ko 
je po tem dogodku krošnjaril po hišah, ga je rad pripovedoval po svoje: »Gard 
člouk, gard člouk, še bel garda čajna, gospudje sa pa use čišne pojidl'.«23 (Grd 
človek, grd človek, še bolj grda čajna, gospodje so pa vse češnje pojedli.) 
Blesk je po kmečkih hišah prodajal pratike, kupoval pa jajca. Poizkusil je 
kupovati in prodajalati tudi surovo maslo, pa ni šlo. Nobena gospodinja v Loki 
ga ni hotela kupiti od njega. Sam je ugotavljal, da zato ne, ker je videti umazan. 
Toliko laže je surovo maslo zato prodajala Boženska Marjanca-Piška26 iz Črnega 
Vrha. 
Blesk prideluje tobak 
Da je imel Blesk tudi nekaj podedovane pridobitniške in prodajalske žilice po 
svojem očetu, kaže več primerov. Med njimi tudi tale: 
Ko je prihajal v Loko, je opazil, da so cigarete drage, posebno za reveže, da 
pa tobak leži po trgu in ulicah. Videl je na tleh odvržene cigaretne ogorke. Treba 
se je bilo le skloniti in jih pobrati. Z nabranimi čiki se je spravil pod Lahov most 
čez Selščico ali pa pod Kapucinski most, kjer jih je odvijal, odstranjeval iz njih 
ožgane dele tobaka in ga rahljal. Če je na Placu, danes Mestnem trgu, nabral 
zadosti ogorkov, je sedel kar pod zid Kufrove hiše, prepričan, da sedi na tako 
mirnem kraju, kot da bi sedel pod mostom. 
Blesk predeluje »tobačk«. (Foto M. M. 
171 
Noge je stegnil od sebe na glavno cesto in začel odpirati čike. Izza ovinka je 
s Plača pripeljal s tovornjakom Jože Krmelj, ki je Bleska poznal še z Loga. Sedaj 
je bil že šofer in skladiščnik pri Kašmanu, trgovcu z železnino, ki je imel pri Kufru 
v Kapucinskem predmestju svoje skladišče. Skoraj bi Jože Blesku zapeljal čez 
noge. Ustrašil se je, se upravičeno razjezil in zato Bleske oštel. Ta je bolj sebi kot 
Jožetu govoril: »U trejka, u trejka grje rad.« (V tretje, v tretje gre rado.) To se je 
nanašalo na dva voznika, ki sta ga bila že predtem odganjala s tega mesta. Šele 
nato je neprizadeto odgovoril Jožetu: »Ja ke j' pa tak pomankajne tobačka.«2' (Ja, 
ko je pa tako pomanjkanje tobačka.) 
Tudi po hišah, kjer je vedel, da ga imajo radi, je Blesk nabiral ogorke. Redno 
je zahajal pod Kamnitnik k Antoniji Štiglic. Tonkovcovi Toni, ki je tam stanovala 
z otroki (danes Partizanska cesta 21). Kadila je najcenejše cigarete Drava kot 
Turek in govorila: »To so cigarete, ne pa ta drage parfumirane.« Ogorki pa so 
počakali Bleska.28 
Na Bleska sem naletel pod Lahovim mostom, ko je sušil tobak. Vedel sem, da 
ne kadi in sem ga vprašal, kaj bo z nabranim tobakom. Pa je odgovoril: »Tčbačk 
rad kupja gospudje pa tud Balantu hauskneht ga rad uzame.« (Tobaček radi kupijo 
gospodje pa tudi Balantov hišni hlapec ga rad vzame.) Zanj je bil hišni hlapec pri 
Balantu gospod, se pravi, še posebno cenjena oseba, saj je odločal o tem, ali bo 
smel tam prespati in se zadrževati, ko bo v Loki. 
Blesk na uršulinski in kapucinski porti 
Zagotovo lahko trdim, da je bil Blesk prej dobre kot kratke pameti. Razumnost 
in njegovo skromnost v življenjskih potrebah izpričuje način njegove prehrane, 
kadar je bil v Loki. Bil je izvrsten jedec, še zlasti, če je bila hrana zastonj. 
Loka je imela dobro urejeno prehrano za mestne reveže in sirote, ki jih je bilo 
na koncu prve svetovne vojne kar precej. Blesk je hitro našel pot do te pomoči. 
Kapucini so na porti delili opoldansko enolončnico. Kosilo so delile revežem tudi 
uršulinke; znotraj grajskega zidu so imele ekonomijo in njive v Hribih za Kamnit-
nikom, kjer so sejale pšenico. Pri uršulinkah je bilo hrane za reveže dovolj, saj je 
nekaj obrokov vedno ostajalo redovnicam, gojenkam notranjih šol (osnovna, meš 
čanska šola in učiteljišče) in samostanskim poslom. Bleska so imele uršulinke še 
Na kapucinski porti se je pre 
hranjeval tudi Blesk 
172 
posebno rade, ker ni preklinjal, kot so preklinjali drugi. Zato so mu vedno 
primaknile kak priboljšek.29 
Najraje se je Blesk mudil v Loki v takratnem kapucinskem predmestju; tam 
je dobil zastonj vse, kar je potreboval za svoje skromne potrebe. Opoldne je jedel 
pri kapucinih ali pri uršulinkah, po potrebi še v Koširjevem in Krevsovem mlinu 
ali pri trgovki Ziherlovi. Spal je pri Balantu v skladišču. Posodo za odvečno hrano, 
ki jo je hranil za pot, pa je dobil na takratnem mestnem smetišču ob Selščici, 
zahodno od Feškovca. Za to hišo je bilo tudi javno mestno stranišče na štrbunk, 
postavljeno nad Selščico.30 
Opoldansko enolončnico za reveže je pri kapucinih kuhal samostanski kuhar 
Rogerij iz živil, ki so jih darovali okoliški kmetje, predvsem svetoduški. To so bile 
mešanice (mineštre), skuhane iz fižola, ješprenja, krompirja, zelja in repe. Hrano 
je delil samostanski vratar Gašper, doma iz Ziljske doline. V veliki skledi je 
prinesel enolončnico iz samostana in jo skupaj z žlicami postavil na kamnito klop 
ob levi strani vhoda v samostan.31 Stalni obiskovalci so skledo hitro obstopili. 
Koliko je kdo zajel iz skupne sklede, je bilo odvisno od prostora pri skledi in od 
tega, kako je bil uren pri zajemanju. Če je bil med njimi Blesk, se je spravil k 
skledi, kot da je Gašper prinesel kosilo samo njemu. Prvi je prijel za žlico in jo 
zadnji odložil. Žlica mu je urno nosila mešanico v usta. Do dobrega prostora ob 
skledi ni prišel težko, saj se ob njem nihče od drugih ni hotel drenjati. 
Blesk je bil jedec in pol. Nobene hrane ni bilo zanj preveč, kajti kar ni šlo 
takoj v želodec, je šlo v posode za poznejši čas ali za »huj štrapac, ke u še paršu«, 
(za hujši napor, ki bo še prišel), kot je sam dejal. Tudi tedaj, če na kosilo niso 
prišli vsi in je hrana ostajala, je imel Blesk vedno pri roki prazno posodo. Vanjo 
mu je Gašper zmerom rad naložil odvečno hrano. 
Kako je Blesk tudi spoštoval hrano in »obrajtal« kapucinsko mešanico, kaže 
tale dogodek. Ko je po kamnitih stopnicah zapuščal kapucinsko dvorišče, se mu 
je polila mešanica. Odložil je koš, se sklonil in s stopnic pojedel polito mešanico. 
Ob predahih pa je govoril: »Tu j' dobra menještra. Še gospoudje b' ja jidl, če bih 
ne bel sram.« (To je dobra meneštra. Še gospodje bi jo jedli, če jih ne bi bilo sram.)32 
Blesk med loškimi prešcarji 
V času po prvi svetovni vojni (1918-1941) je v Loki in okolici veljala navada, 
da so gospodinje po vaseh in nekatere tudi v mestu pred Vsemi svetimi iz črne 
moke spekle majhne hlebčke, imenovane prešce. Bile so namenjene revnim otrokom 
in sirotam brez staršev, da bi ti molili za duše v vicah.33 
Leta 1928 sem bil tudi sam med prešcarji. Med nami otroki je bil tedaj 
štiridesetletni Blesk. Nihče od otrok ga ni povabil, naj se nam pridruži. Njegova 
odločitev potrjuje, da ni bil počasnih misli, zlasti če je šlo za podarjeno hrano. 
Loški otroci iz revnejšega Lontrga smo pobirali prešce najprej na bližnji Suhi. 
Obrali smo vse vasi okoli Loke in tako sem jih nabral tudi okoli štirideset. 
Najboljše prešce smo dobili v mlinu pri Krevsovih in Pod Nunami pri Jamniku 
(Debeljaku - imeli so trgovino in pekarijo kruha), najslabše pa na Šefertu; te so 
bile bolj črne od drugih, komaj so se skupaj držale. Blesk je dobro četrtino prešc 
pojedel že med potjo.34 
173 
Le enkrat sem kradel 
Johana Košir, Boštarjeva z Bukovega Vrha, je pripovedovala svoji hčerki 
Leopoldini, kako ji je Blesk ob priložnosti priznal, da je enkrat kradel krompir, 
in to prav na njeni njivi. Opravičeval se je, da ga je ukradel zato »ke ga j' bel 
dost« (ker ga je bilo dovolj). Mati je še dejala, da je pobral le dobrega.30 
Mariji Plestenjak, Kraljevi, na vrhu Pasje ravni (1092 m), kjer so do 27. 
decembra 1941 imeli domačijo,36 je Blesk prinesel surov krompir in jo prosil, da 
bi mu ga skuhala za večerjo. Opravičeval se je: »Se drujga na ukradeni, ket de 
kešna štibla krompirja udrujem, ke vem, de ga j' dost.« (Saj drugega ne ukradem, 
kot da izrujem kako štiblo krompirja, ko vem, da ga je dovolj.) Mati mu je krompir 
skuhala in mu postregla še s skodelico mleka. 
Blesk je bil nasukan. Ukradeni krompir je prinesel k njim, ki so bili najviše 
ležeča domačija v Bukovem Vrhu in v Škofjeloško-polhograjskem hribovju in 
odmaknjeni od sosedov.3' Na njivi je krompir pobiral kleče in ga odnašal po 
kolenih, da ni bilo videti stopinj, kam je krompir odnesel, luknje pa je sproti 
zadelal.38 
Blesk poje koscem zajtrk 
Med košnjo v Kovskem Vrhu je domača dekla prinesla koscem, ki so že od 
jutra kosili visoko v senožeti, izdaten zajtrk. Saj so se pri tej kmetiji držali 
preizkušenega pravila: »Kakor se koscem streže, tako jim kosa reže.« Ni jih hotela 
motiti pri košnji, zato je le zaklicala: »Fruštk je u jerbasu na stez!« (Zajtrk je v 
jerbasu ob stezi!) In se je vrnila domov. Blesk, ki je bil v bližini, je vzel to za 
poziv in že je bil pri jerbasu. Kar ni mogel pojesti, je šlo za srajco. Šele čez čas 
se je zvedelo, kdo je bil nepovabljeni kosec. Neustavljiv je bil pri polni skledi. 
Kasneje se je izgovarjal: »Kdur prid pride, prid mejle!«39 (Kdor prej pride, prej 
melje!) 
Prvo nedeljo v avgustu je semenj pri Sv. Volbenku, na Logu in v Kovskem 
Vrhu. Na ta dan so imeli pri Kovskarju vsako leto goste. Postregli so jim z 
domačimi dobrotami. K mesnim jedilom so sodili poparjeni mlinci. Po obedu so 
gostje odšli pred hišo, mati Urša pa je preostalo hrano postavila na peč. Medtem 
ko je bila hiša prazna, je vanjo vstopil Blesk, se lotil hrane na peči in vse pospravil, 
ne da bi ga bil kdo povabil.40 
Blesk jedec brez sovrstnika 
Blesk je lahko zaužil nenavadne količine hrane. Močna usta in mesnate ustnice 
so ga že na zunaj izdajale za neugnanega jedca. 
V gostilni pri Birtu so črnovrški fantje imeli navado, da so se radi pomerili v 
stavah. Tako so tudi stavili, koliko porcij hrane bo Blesk lahko pospravil. Stavo 
je zagotovo izgubil tisti, ki je podvomil o Bleškovi ješčnosti. Pri tem se je najbolje 
godilo Blesku, ki se je vračal domov na Kuzovo več kot sit. Pri jedi je imel svoj 
prav, ki se je glasil: »Buli je de triph puoč, ket de b' ruoba ustala.«*1 (Bolje je, da 
trebuh poči, kakor da bi jed ostala.) 
Pri Božnarju, v vrhu pritokov Male Božne na Črnovrškem, je bil Blesk, ko so 
domači južinali. Poštar je ravno prinesel brzojavko o smrti njihovega bratranca. 
Ob tem sporočilu se je domačim kosilo uprlo in so odložili žlice. Začeli so se 
pogovarjati o pokojniku in kaj bo treba storiti. Nekdo od domačih je Bleska 
174 
povabil k mizi. Pojedel je vse, kar je bilo skuhano in dano na mizo za njihovo 
devetčlansko družino, razen kolikor so bili že prej sami pojedli.42 
Na svojih poteh Blesk tudi ni izpustil Staniš, zaselka pod vzhodnim pobočjem 
Polhovca. Za nekatere domačije je veljal tale ljudski izrek: »Staniše vsak rad obiše, 
pri Krmelj je vsega dovelj, Zavrham je vsega zvrhan.« Na vratih staniške domačije 
se je Blesk večkrat pojavljal in se oglašal: »Nec bat, nec bat, Blašk je Blašk. Jedu 
bi, žlica mam pa sam.« (Nič bati. nič bati, Blesk je, Blesk. Jedel bi, žlico imam pa 
sam.)43 
Imel je »štrausov« želodec 
Ena od Bleškovih dnevnih skrbi v Loki je bila, kako dobiti na obeh portah 
zadosti hrane za čas, ko se bo mudil v mestu ter ko se bo odpravil v Bukov Vrh 
in se zopet vračal v Loko. Preden je odšel iz Loke, se je dobro najedel mešanice, 
ki jo je bil shranil v eni svojih posod. Veliko Ločanov mi je pripovedovalo, kje vse 
po Loki je Blesk odlagal pločevinke z rezervno hrano. Taki kraji so bili Jesharna 
(danes Blaževa ulica št. 10), pri Zofkežu (Mestni trg št. 3), v leseni podporni kozi 
Lahovega mostu in v opornem zidu pod Krevsovim mlinom.44 
Blesk je imel sila dober želodec in tudi njegove oči so marsikaj prenesle. Že 
omenjeni Franc Marguč je naletel na Bleska v Jesharni v Loki, ko je izpod 
stopnišča vlekel posodo, napolnjeno z mešanico. Pokrivala jo je že debela plast 
plesni, a se je vseeno pripravil, da jo bo pojedel. France se je zgrozil ob tem in ga 
je dobronamreno opomnil, da bo zbolel, če bo jedel že pokvarjeno, plesnivo hrano. 
Blesk je mešanico s prstom pomešal in odgovoril: »Je že uležanu, je že uležanu.« 
(Je že uležano, je že uležano.) - »Ti imaš tak želodec kot kukavica,« mu je rekel 
France. Pa mu je odvrnil Blesk: »Nimam ga ne, nimam ga ne!«45 
V Loki se je Blesk zelo rad oglasil v veletrgovini Ziherl, če je tam imel opravek 
ali ne. Tu je vedno dobil nekaj hrane, ne da bi moral zato posebej prositi. Slednje 
Blesku nikakor ni šlo z jezika, nikdar in nikjer ni prosjačil. Ko je stopil v trgovino, 
je gospa Angela takoj poklicala kuharico Francko, doma iz Selc v Selški dolini, 
in ji rekla le: »Blesk je v štacuni.« Ta je že vedela, kaj mora storiti. Hrane pri 
Ziherlu ni nikoli manjkalo, vedno je bilo kaj pri roki in k obedu je vsak dan sedlo 
k mizam petnajst do šestnajst ljudi. In tu bi se bil Blesk ob nekem takem obisku 
skoraj zadušil. Kuharica mu je med drugo hrano namenila velik kos mesa. Nevajen 
jesti meso, mu je kos zastal v grlu. Trgovski vajenec Marjan Jesenovec mu ga je 
z roko komaj še potegnil iz grla. Takrat je bil Blesk že brez zob in potem je meso 
kar pogoltnil.46 
Omenili smo že, da je Blesk kupoval po hribovskih kmetijah jajca in jih 
prodajal po Loki. V kamniti veži pri Dolincu v Bukovem Vrhu se mu je prevrnil 
koš in se je nekaj jajc razbilo. Gospodinja je hotela razbita jajca odstraniti in tla 
počistiti. Blesk pa je njeno namero preprečil in je rekel: »Kar postite, kar postite, 
tu j' moje. Bom že sam pospravu.« (Kar pustite, kar pustite, to je moje. Bom že 
sam pospravil.) Pokleknil je in vsa jajca polizal, čeprav se jih je držala skopa, v 
katero so bila jajca zadelana.47 
Kadar je bil namenjen iz Loke v Bukov Vrh, je bil že dopoldne na vozarski 
postaji in se razgledoval, ali bo opazil voznika, ki mu je bil naklonjen. Marsikaj 
je tudi prenesel, samo da se voznikom ne bi zameril. Nekoč mu je voznik Franclnov 
Anžon iz Sovodnja v Poljanski dolini, znan namedenec,48 vrgel v mešanico delček 
konjske fige. Blesk ni hotel razjeziti Anžona. Mešanico je premešal in jedel dalje. 
175 
Gostilničarka Detelova, ki je to videla, bi skoraj bruhala. Rekla je: »Blesk, zdaj 
se mi pa gabiš!« On pa, kot da to ni nič: "Dobra papca, dobra papca.«49 
Iz Škofje Loke je Blesk prav na vrh Pasje ravni prinesel h Kraljevim že 
plesnivo mešanico in mater prosil, da jo je pogrela v peči. Pojedel je vso. Mati mu 
je nato rekla: »Blesk, ti maš pa kufren želodec« (Blesk, ti imaš pa bakren 
želodec.)50 
Blesk je na poti v Bukov Vrh, če ga je zatekla noč, hodil spat v Kožuhov senik 
v Dolu. Tam se je ravno pripravljal, da bo pojedel že plesnivo hrano, ko je v senik 
stopil Tine Debelak, Kožuh mlajši, iz Kovskega Vrha. Dejal mu je: Blašk, a t' nau 
neč škoudval, a nauš neč bolan?« (»Blesk, ali ti ne bo nič škodovalo, ali ne boš 
nič bolan?«) Odgovoril mu je: »Nec, nec! Če b' gada snedu, pa b' m' na bel nec«.51 
(Nič, nič! Če bi gada snedel, pa bi mi nič ne bilo.) 
Ko je bil Blesk na poti po Sopoški grapi na Kuzov grič, je v Logu pri 
Malenskem Jurju v eno izmed kast (zložene deske v trikotni stolp) odložil posodo 
z mineštro za takrat, ko se bo zopet vrnil na Log.52 
V Bukov Vrh se je Blesk s Hotavelj vračal skozi Gorenjo vas, Gorenjo Dobravo 
in se vedno ustavil v Bačnah pri Jesenku. V letih 1921 do 1930 je bil na tej domačiji 
za oskrbnika Tomaž Štremfel. Že med vrati je Blesk spraševal: »Micka, a bom 
lohk par vas čez nuč? Se sim čist kratk, čist kratk. Bom Ijegu dol kar par peč na 
kluop.« (Micka, ali bom lahko pri vas čez noč? Saj sem čisto kratek, čisto kratek. 
Bom legel pri peči na klop.) Prosil je tudi mater, da bi mu pogrela mešanico, ki 
jo je imel na dnu koša. Ko je dvignila pokrovko in je iz posode zaudarilo po kislem, 
mu je dejala: »Blašk, tega pa že nauš jedu!« (»Blesk, tega pa že ne boš jedel!«) 
in zlila mešanico v svinjski škaf, vendar ni upala dati prašiču vse mešanice hkrati. 
Blesku pa je skuhala drugo večerjo.03 
Kadar je šel na Kuzov grič z Loga po Hribarski grapi, čez Gole in Valterski 
Vrh mimo Breguša, Švinta in Golarja, je z istim namenom odložil mineštro v 
Jejlarjevo ali Hribernikovo sadno sušilnico (pajštvo). Jože Krmelj iz Staniške bajte 
na Koglu, ki je tedaj služil za hlapca pri Vodniku na Logu, in gospodar Matevž 
Demšar, po domače Vodnik, sta naletela na Bleska, ko se je vračal z Bukovega 
Vrha. Iz Jejlarjeve sušilnice je pravkar vlekel posodo z mineštro. Videla sta, da so 
iz posode štrlele dolge kosmate sivkastozelene plesni. Plesnive plasti Blesk ni 
odstranil, kot bi bilo pričakovati. Mešanico je premešal in jo pojedel.54 Nikdar ni 
bilo slišati, da bi bil bolan, kljub temu, da je jedel plesnivo hrano. Gotovo si lahko 
mislimo, da je že pred več kot štiridesetimi leti na veliko in z velikim tekom užival 
penicilin, ne da bi se tega zavedal. 
Govorili so, da ima Blesk »štrausov« želodec. Kako je ta primerjava zašla med 
Ložane in kaj pomeni, mi ni vedel povedati nihče v Logu. Le Kogelski Jože je 
dejal, da je to neke sorte žival. Katera je ta žival s tako dobrim želodcem, sem 
posredno zvedel šele doma v Loki. Vladimir Žužek se je spomnil, da so meščanke, 
ki so se pred vojno nosile po takratni modi, imele za klobukom »štrausovo« pero. 
Tako se je pokazalo, da »štrausa« ni iskati ne pri loškem trgovcu Strausu ne pri 
komponistu istega imena in ne med živalmi, temveč med ptiči. To preprosto 
uganko je hitro rešil moj prijatelj - lovec, inž. Ivan Hafner, Lovrencov iz Loke. 
Povedal je, da je to nemško ime za noja (der Strauss) in za njegov znani želodec 
(der Straussenmagen). Kdorkoli je že iznašel to primerjavo za Bleskov želodec, ne 
bi je mogel najti boljše. Saj so noji znani, da požro tudi težko prebavljive reči. 
Domnevam, da je njegov želodec poimenoval s tem imenom dr. Jože Rant, vendar 
o tem kasneje. 
176 
Blesk, imenovan »Črnovrška pošta« 
Zaradi vsestranske uporabnosti in zaradi poti, ki jih je ubiral mali Blesk, so 
mu ljudje dali še ime »Črnovrška pošta«. Če pripisujemo to ime kraju, kjer se je 
rodil in tudi zvečine živel, bi bilo pravilneje, ko bi ga poimenovali »Bukovrška 
pošta«. Za dolince in za Ločane ime »Črnovrška pošta« zemljepisno pomeni Črni 
Vrh v Polhograjskem hribovju, južno od Bukovega vrha. 
Ime »Črnovrška pošta« je torej ime, ki povečuje obseg Bleškovih gorskih potov 
in nalog, ki jih je opravljal na tem ozemlju za ljudi po raztresenih domačijah. 
Najmanj enkrat na teden se je napotil v Loko, da bi za te ljudi opravil razna 
naročila. Spotoma je prinašal pošto iz Poljan v Kovski Vrh in v Bukov Vrh. 
Poleg tega je k Marjani Završnik, Tomeškovčevi mami, v Zabrajdo pri Loki 
nosil vezat lončeno posodo. Ta je znala z žico povezati lončeno posodo za kuho v 
krušni peči, da je bila bolj trdna.05 
Sestri Mina in Marjana Hribernik, Dobravski iz Puštala pri Loki, sta bili 
priznani šivilji. Šivali sta Ločanom, okoličanom in celo prebivalcem v Škofjeloško-
polhograjskem hribovju do Črnega Vrha. Izdelke za slednje okolje je raznašal 
Blesk. Ob sobotah je prišel do njiju in pobral zavitke. Čeprav ni znal brati 
naslovov, je po spominu in naročilu vse zavoje oddal pravim naslovljencem.56 
Iz kraja v kraj in od hiše do hiše je prinašal novice, ki jih je bil zvedel v Loki 
in na svojih poteh. Kot prinašalca novic so ga v odročnih, visoko ležečih in redko 
postavljenih hribovskih domačijah radi sprejeli in poslušali, posebno tisti, ki si 
niso mogli privoščiti časopisov in so bili z delom priklenjeni na okolico doma, 
kamor so novice le poredkoma zašle.57 
Pri veletrgovki Angeli Ziherl v Loki je kupoval špecerijo in galanterijo za 
svojo trgovino Franc Bizjak, Slejkur s Hotavelj. Trgovinico je imel v severnem 
delu Hotavelj, v bližini današnjega zadružnega doma. Česar pri Ziherlovih trenutno 
ni mogel dobiti, ker ni bilo na zalogi in zato Slejkur ni mogel odpeljati, mu je 
Angela poslala pozneje. Manjše dodatne pošiljke mu je dostavljala po Blesku, 
obenem pa je od Slejkurja prinašal nazaj k Ziherlovi nova naročila.58 
Delitev blagoslovljene vode 
Gorjanci so hodili pred praznikom sv. Treh kraljev v Loko h kapucinom po 
blagoslovljeno vodo. Na hrbtu so nosili lesene ploščate posode, v Loki imenovane 
»lempe«, v Bukovem Vrhu pa so jim rekli »flaše«, čeprav so bile lesene. Imele so 
odprtino začepljeno z lesenim zamaškom ali s koruznim strokom in naramnice za 
nošnjo na hrbtu. Ko so prišli hribovci v Loko, so natočili vodo v »lempe« na Selški 
Sori (takrat je bila še tako čista, da je bila pitna) in jih odnesli v kapucinsko 
cerkev blagoslovit. Ta dan so stale lempe na tleh v cerkvi kar v več vrstah, ker 
so v loškem okraju smeli žegnati vodo samo kapucini. Za potrebe mesta in okolice 
je v hodniku od glavnih vrat do notranjih samostanskih vrat stalo po šest 
stolitrskih čebrov blagoslovljene vode.59 
Že rajnki Bleskov oče je iz Loke vsako leto prinašal to vodo in kadilo 
prebivalcem v Kovski Vrh, Bukov Vrh in v Črni Vrh. Imel je že vpeljan način 
razdeljevanja vode; za njim je prevzel to tudi Blesk. In nikoli mu ni zmanjkalo 
blagoslovljene vode, čeprav so bila prvotna naročila manjša, poznejši odjem pa 
večji. »Lempa« ali »flaša« je merila približno 20 do 30 litrov. Razdeljevanje 
žegnane vode pa je potekalo tako, da je Blesk za odtočeni del vode v »flašo« takoj 
12 Loški razgledi 177 
Tine Potočnik, Ahternik, z Bukovega Vrha z 
»lempo« za vodo. (Foto M. M.) 
pri prvem studencu nalil navadno vodo in tako sam po potrebi »pridobil« blago 
slovljeno vodo. Tako delitev vode je po svoje opravičeval: »Če je bla flaša pa voda 
v ne žjegnana, je tud tale voda, ke sn ja partoču, ratala žjegnana.«60 (Če je bila 
flaša in voda v njej blagoslovljena, je tudi tale voda, ki sem jo pritočil, postala 
blagoslovljena.) 
Blesk učen kot farovške knjige 
Omenili smo že, da je bil Bleskov oče, France Peternel, znan v svojem kraju 
po pripovedovanju in po izrednem spominu; to je ugotovil tudi dr. Ivan Prijatelj.61 
Zagotovo je Blesk svoj bogati spomin podedoval po svojem očetu. Na mah je 
namreč lahko tekoče nazaj povedal celotno abecedo od Ž do A. Kdo bi rekel, da 
si je to pridobil z vajo, vendar to ni bilo mogoče, saj ni znal ne brati ne pisati. 
Zaporedje črk si je lahko zapomnil samo po posluhu. Tudi ime ali priimek, ki ga 
je prvič slišal, je lahko takoj povedal zaobrnjeno. 
V glavi je imel vse pomembne letnice sovaščanov in prebivalcev v spodnjem 
delu Poljanske doline. Glede na njegov izreden spomin (pravi računalnik) je po 
Poljanski dolini krožil izrek: Se b' na bel neč naroubi če b' se faruške knige zguble 
al' pa uničle sam de j' Blašk živ.« (»Prav nič ne bi bilo narobe, če bi se izgubile 
ali uničile farovške knjige, samo da je Blesk živ.«)62 
Takšen spomin, kot ga je imel, je gotovo velika redkost, saj se lahko pojavljajo 
taki ljudje le na daljša obdobja ali pogosteje pri številčnejšem narodu. S podedo 
vano nadarjenostjo pa je Blesk, žal, rasel bolj ali manj osamljeno. Ni hodil v šolo, 
zato tudi ni mogel izrabiti svojih naravnih zmožnosti. 
178 
Blesk predhodnik avtostoparjev 
Blesk je bil v Loki in po Poljanski dolini znan tudi po tem, da se je srčno rad 
obešal na vozove in se tako prevažal iz kraja v kraj. Ko sem na širšem območju 
povpraševal po njem, so skoraj vsi starejši govorili: »Ja, ja, zanimate se za Bleska, 
ki se je tako rad 'peljkal' v drugi kraj, nazaj pa pešačil.« Površni opazovalci so 
menili, da so bile njegove vožnje povsem brez cilja, ker se je pač nadvse rad vozil. 
Prejšnji zapisi pa zavračajo to mnenje, saj je veliko svojih potov Blesk napravil 
po naročilu in zelo rad, da se je le »peljal«. 
Pešačenje po prašni in trdi cesti se mu je na vso moč upiralo. Po njej je hodil 
s skremženim obrazom (glej fotografijo). Če je šel iz Loke v Poljansko dolino, se 
je že od Skončenka (zadnje hiše v Karlovcu) do Tomeškovca v Zabrajdi venomer 
oziral, kdaj bo zagledal za seboj voznika. Tudi vrh Tomeškovčevega klanca je 
dostikrat počakal na voznike (zlasti če je imel opravek pri Tomeškovčevi materi). 
Vedel je, da konji v klanec vozijo počasneje. 
Kadar ni imel posebnih opravkov, ni zamudil nobene ponujene priložnosti, če 
se je dalo »peljkat«. Ko sta se nekoč Golarjev sin in hčerka odpeljala od doma po 
Sopoški grapi v Loko, da bi peljala elektromotor v popravilo, sta pri slapu Velika 
žehta srečala Bleska, ki je bil namenjen v Bukov Vrh. Takoj ju je poprosil, ali sme 
prisesti in se z njima peljati nazaj v Loko.63 
Martinov Jože je tedaj imel v Loki že avtobus. Z njim je vozil na progi 
mesto-kolodvor. Svojo hišo in garažo je imel v neposredni bližini gostilne pri Otetu 
(ob Martinovi hiši na Mestnem trgu). Ker je dobro vedel, kako rad se Blesk vozi, 
Blesk slabe volje pešači po dolini. (Foto M. 
M.) 
L2* 179 
ga je povabil v avtobus. Po vožnji je Blesk pravil Justinu Razpetu: »Lep se j' 
pelkat u hiše, sam prehitar mine«.64 (Lepo se je peljati v hišici, samo prehitro mine.) 
»Furmane« je znal Blesk lepo poprositi, ali sme sesti zadaj na voz. Posebej je 
vprašal, ali se lahko pelje tudi njegov košek. Hitro je pristavil: »Košk bom pajemu 
kar na ram, de u kojn luoži pelu«.&D (Košek bom imel kar na rami, da bo konj 
lažje peljal.) 
Vozniki so mu tudi radi ponagajali. Neki voznik mu je dovolil na voz, če bo 
klečal na verigah, ki jih je v ta namen imel že pripravljene. Drugi »furman« mu 
je zopet dovolil vožnjo samo. če bo zajahal soro, to pa ni bilo ne udobno in ne 
varno. Krčevito se je moral držati za spojno verigo lestev. Obakrat je Blesk še 
posebno trpel, ko je voznik pognal konja v dir in je voz poskakoval po jamastih 
kolesnicah ceste. Krčevito se je držal za verigo, da ni izgubil ravnotežja. Čeprav 
je imel že modre roke, ni poprosil voznika naj ustavi, da bo sestopil. V prvem 
primeru so trpela kolena, v drugem pa zadnja plat. Toda vozniki niso dolgo časa 
mučili Bleska, le preizkušali so njegovo vzdržljivost. 
Bleškovo dobrovoljnost in željo, da bi se spravil na voz, ki je peljal po 
Poljanski dolini, so nekateri nagajivi, a tudi surovi vozniki preizkušali na razne 
načine. Ko je bil Blesk ob pospešeni in ob počasni hoji konja že tik za vozom, je 
voznik konja ustavil in vprašal sopihajočega Bleska, če bi se morda rad peljal. 
Vidno vzradoščen je hitro odgovoril: »Pelku, pelku se bom.« (Peljal, peljal se bom.) 
In ko se je že pripravljal, da bo sedel zadaj za soro, je voznik pognal. Dostikrat 
je Blesk v zadovoljstvo surovih voznikov pristal na tleh ali le s težavo ujel 
ravnotežje. 
Blesk se veselega obraza pelje na vozu. (Foto 
M. M.) 
180 
Voznik je to igro ponovil, vendar Blesk ni odjenjal vse do tedaj, ko mu je 
uspelo sesti na soro in se prijeti za ročico voza. Sedeč na vozu je vedno kazal 
zadovoljen in hvaležen obraz voznikom, ki so se občasno ozirali nazaj. Blesk je 
dobro vedel, da se ne sme zameriti voznikom, čeprav so se iz njega norčevali, saj 
ga drugič ne bodo več pustili, da bi sedel na voz.66 
Blesk je najraje sedel zadaj na vozu in tako, da je vozniku kazal hrbet ter 
opazoval, kako se cesta odmika izpod voza, ne da bi moral pešačiti. 
Pepetov glavni hlapec, Franc Tavčar iz Loke, je šel s parom konj in s tajslom 
v Sopotnico po hlode. Malo pred Švavnarjem je srečal Bleska, ki je pešačil proti 
Loki. Sam pri sebi je rekel: »No, danes sem pa po dolgem času spet srečal Bleska.« 
Ko pa je v Sopotniški grapi pogledal nazaj po vozu, če je zaradi slabe poti vse v 
redu, je Blesk sedel zadaj na sori. Na mah je bil spremenil smer svoje poti, samo 
zato, da se je lahko peljal. 
Ker so bili tajsli vozovi brez lojter, se Blesk ob poskakovanju voza ni imel 
kam trdno oprijeti. Zlahka bi izgubil ravnotežje in noga bi mu lahko prišla v 
zadnje kolesje. Vozniki so ga od tovrstnih voz zato odganjali tudi z bičem, če 
beseda ni zalegla.6. 
Kako zelo rad se je vozil, priča tudi to, da je ljudi, ki jih je srečeval, opozarjal 
nase: »Pelkam se, pelkam. Sm u zlatih nebjesah.« (Peljem se, peljem. Sem v zlatih 
nebesih.) 
Bleska so dajali tudi za primer kmečkim otrokom, ki so se preveč obešali na 
vozove. Z njih so jih odganjali: "Tak ste ket Barnu Blašk.«69 (Taki ste kot Brnov 
Blesk.) 
Zagotovo je bil Blesk prvi predhodnik avtostoparjev v loški občini. 
Še nekatere Bleškove prigode 
Občasno je hodil tudi bedet (vahtat) k manj premožnim pokojnikom. Tako je 
bedel tudi, ko je umrl stari Rožnik pod Sv. Ožboltom, nedaleč od Kuzovega griča. 
Z obešalnika je snel širokokrajni pokojnikov klobuk in na njegovo mesto obesil 
svojega. Zamenjave klobuka Blesk ni štel za krajo. To je bil klobuk posebno širokih 
krajcev, ki ga je kasneje tako rad nosil in spredaj imenitno zavihal navzgor, da je 
bolje videl predse.69 (Glej fotografijo.) 
Na srednjevaškem polju v Poljanski dolini sta imela njive Anžonovc in Jakove 
iz Srednje vasi. Pred drugo svetovno vojno je bilo veliko teh njiv posajenih s 
turščico. Koruzna zrna in njihove mlade poganjke je bilo treba varovati do prvih 
dni maja, da so se dobro ukoreninili, sicer so postali plen požrešnih vran. Na take 
njive so se vrane spuščale iz obrobnih gozdov v zgodnjih jutranjih urah ali zvečer, 
ko se je mračilo. Če ni bilo čuvajev, ki bi jih odganjali, so s kljuni pobirale v 
zemljo vsajeno koruzo; kmetje so zato imeli vrane za pametne. Na manjših 
kmetijah so koruzne njive varovali otroci, vstajati pa so morali že ob štirih zjutraj. 
Anžonovc in Jakove pa sta postavila stražarnico sredi njiv in za čuvaja najela 
Bleska. Bilo je okoli leta 1938. S ploskanjem ali tolčenjem po stražarnici je 
odganjal nadležne vrane, dokler se koruza ni dobro ukoreninila. 
Priljubljeno zatočišče je imel Blesk pri Skoblovih, kjer je imela mati Jerica 
odprto srce za reveže, saj je bila sama iz revne kajže pri Jenešu v Brodeh. Pri hiši 
je bilo več otrok (deklic), Blesk pa je imel le slabe pol ure do doma. Tako je mati 
Jerica, ko je odhajala na polje, Blesku prepustila v varstvo svoje otroke. Mala 
Micka ga je ob materini odsotnosti prosila, naj ji s kota nad mizo sname sliko 
181 
zadnje večerje, da jo bo od blizu pogledala. Blesku je slika zdrsnila iz rok in steklo 
se je razbilo. Zato je Blesk iz Loke prinesel novo steklo, ki je bilo pravilne velikosti. 
Kako je vzel mero. mi Micka ni vedela povedati. 
Kot smo že v uvodu povedali, je imel Blesk debele ustnice, še debelejši pa 
jezik. Skoblova dekleta so ga kar naprej naganjala, naj pokaže »ta mesnata 
lopata«. Velikokrat na dan je moral pokazati jezik v veliko zadovoljstvo otrok. 
Tudi nekaj malega je postoril. Materi je prinašal parkel za krušno peč, otrokom 
pa iz Loke rožiče, bonbone in kratke zavržene svinčnike, ki jih je nabral na 
smetišču. Tudi mlatiti je znal.'1 
Dostikrat je šel Blesk v Bukov Vrh po poti skozi Kovski Vrh. Zaustavljal se 
je pri Četrtniku. Če ga je na poti ujela noč, je šel naravnost v hlev. Vedel je, kje 
je stelja in si je kot jež postlal. Neko jutro, ko je v hlev stopil oče in ugledal v 
listju Bleska, je dejal: »Kva za ena smrt pa leži tole?« (Katera smrt pa leži tukaj?) 
Blesk je dvignil zaspano glavo in odgovoril: »Nec bat, nec bat! Blašk je, Blašk«.12 
(Nič se bati, nič se bati! Blesk je, Blesk.) 
Ko so se Pibrove sestre vračale domov v Bukov Vrh ali odhajale v dolino, so 
večkrat naletele na Bleska, ki je počival za kakšnim grmom. Že naprej se je oglašal: 
»Nec strahu, nec bat! Blašk je, Blašk«. (Nič strahu, nič se bati! Blesk je, Blesk.) 
Doma pri Pibrovih so bila dekleta večinoma sama. Mati je bila v Hotoveljski 
grapi. Rade so videle, če je k njim prišel Blesk, da niso bile same. Veliko raje so 
dekleta klekljala kot luščila fižol. Bleska so zato žugale,7'5 da je medtem luščil fižol 
namesto njih. Sicer pa pri njih ni kaj posebnega delal.74 
Večkrat je Blesk prišel h Kraljevim, ki so imeli svojo domačijo prav na vrhu 
Pasje ravni. Že med vrati je spraševal, ali bo kaj kupčije. Mati se je napravila 
nevedno in ga vprašala, kaj da kupuje. Odgovoril je: »Se viste, tistu ke piska 
znese.« (Saj veste, tisto, kar piska znese.) Nekoč je vstopil v vežo (črno kuhinjo), 
iz katere so kurili krušno peč, prav takrat, ko je v peč padel žarek popoldanskega 
sonca. Blesk si je vesel in zadovoljen pomel roke in vzkliknil: »Sam de j' pečka, 
sam de j' pečka!« (Samo da je peč, samo da je peč!) Mislil je, da imajo Kraljevi 
zakurjeno peč, h kateri se bo lahko pritisnil in ogrel.70 
V Loki se je zgodilo naslednje: Na vogalu pri Kufru sta stala Vlado Košir in 
njegov nekoliko starejši prijatelj, ko je izza vogala prišel Blesk. »Steči za njim in 
ga pocukaj od zadaj, Blesk ima to nadvse rad,« je svetoval poredni prijatelj. Vlado 
je bil od doma navajen ubogati in vedno pripravljen storiti kaj dobrega. Nič se ni 
obotavljal in ne pomišljal. Stekel je za Bleskom in ga pocukal. Neverjetno hitro 
se je ta obrnil in ga s palico nagnal. Nihče mu ne bi prisodil take naglice, saj je 
bil sicer pri hoji počasen.76 To zahrbtno dejanje ga je moralo sila ujeziti. 
Poizvedovanja v Bukovem Vrhu so pokazala, da je hodil Blesk domov prav po 
vseh poteh in stezah, ki vodijo v Bukov Vrh. Kadar se je z voznikom pripeljal do 
Poljan, se je napotil domov skozi Hotovljo, tam pa se od Apnarja dviga na Orešje 
strma Koroška pot. Ta smer, ko se je vračal iz doline v Bukov Vrh, mu je bila še 
posebej všeč, ker se je spotoma rad oglasil pri Ahterniku, prvi domačiji 620 m 
visoko. Na Orešju je, dvajset minut hoda pred domačijo, nekdaj stala Ahternikova 
bajta. Tu je Ahternikov Tine pripravljal in zlagal butarice za kmečko peč. Spotoma 
si je Blesk na ramo zadel butarico in že računal, da bo za »Ion«77 lahko spal pri 
Ahterniku za pečjo. Tinetu je že naprej zatrjeval: »Sam par teb pa na Skubl žihar 
ležim na pečk.« (Samo pri tebi in na Skobl smem ležati na peči.) Ali je povsod 
tako govoril, ni znano. Znano je le, da je nadvse rad ležal na peči, saj je v hiše 
dostikrat prihajal premražen. Tudi Pibrova dekleta z Bukovega Vrha so mu 
dovolila, da je zlezel za peč. Ahternikov Tine mi je o Blesku povedal še naslednje:78 
182 
»K nam je Blesk sila rad hodil in tudi prespal. Drugi dan pa je nadaljeval pot 
mimo Platiša, Kamška, Mežnarja, Bukovca na Razpotje, kjer je šel k Skoblu ali 
pa naprej na Kuzov grič. Našim otrokom je iz Loke vedno prinašal razne škatlice, 
papir, svinčnike in podobno ter s temi darilci veselil deklici, ki sta ga radi pričakali 
pred hišo. 
Blesk je 'ledi"9 dobro poznal. Če ga je kdo nagovoril, je takoj povedal, kdo 
je, kdaj je rojen, kako se piše in kako se njegov priimek in ime izgovarjata nazaj. 
Kako dober spomin je imel, kaže tudi tale primer: Loškem peku in slaščičarju 
Viktorju Žužku je nosil parkel. Pogostoma je tu dobil zemljo. Blesk pa mu je vedno 
povedal, katero zemljo po številu je že dobil. Viktor mu je odgovoril: Blesk, ti 
imaš pa res dober spomin. Jest pa pozabim še tisto, kar zapišem. 
K nam je iz Poljan ali pa iz Loke Blesk prinašal čike in jih tu trebil. Po vojni 
mu je Maks Kalan, Muhov s Hotovelj, prepovedal pobirati čike po Poljanah, ker 
da je to neugledno v novi Jugoslaviji in tudi zmanjšuje ugled občinskim možem, 
ki to dopuščajo. Zapretil mu je, da bo moral ponovno v mestno ubožnico v Loki, 
če ne bo prenehal pobirati čikov. Od takrat je k nam hodil le ponoči, da ga nihče 
ni videl. Bal se je, da ga bodo prijeli med spanjem in vtaknili v ubožnico.«19 
Ugledni Ločani o Blesku 
Dr. Jože Rant je imel pred drugo svetovno vojno splošno zdravniško ordinacijo 
pri Balantu v Loki. Poznal je Bleskov neobčutljivi želodec. Dejal mu je: »Veš, 
Blesk, za teboj bi pa rad podedoval tvoj želodec.«80 On je bil po vsej verjetnosti 
tisti, ki je najbolj poklican lahko rekel, da ima Blesk »štrausov« želodec. 
Blesk iz skicirke akad. slikarja Franceta 
Koširja, 1938 
183 
Profesor France Planina ga je ob nekem srečanju vprašal: »Kako je. Blesk?« 
- »Dobar, dobar. Sm zdrov, vesjel pa set sm,« mu je odgovoril kratko, vendar vse 
povedal!81 (Dobro, dobro! Sem zdrav, vesel pa sit sem.) 
Zadnja leta svojega življenja (v letih 1936-1939) je akademski slikar France 
Košir (1906-1939) preživel na domu v Koširjevem mlinu; tam je imel priložnost 
opazovati berače in druge sirote, ki so hodili na kapucinsko porto nasproti mlinu. 
V skicirko je ujel prenekaterega posebneža. Njegovo pozornost je zbudil tudi Blaž 
Peternel. Ta skica je nastala leto dni pred slikarjevo smrtjo, ko je bil Blesk star 
63 let. Upodobil ga je v popotni opremi. V desni roki ima popotno palico, v levi 
pa leseno posodico (lempico) za pijačo. Čez levo ramo ima vrečo z razpolovljenim 
tovorom.82 
Bleškova zadnja pot 
Med nemško zasedbo Gorenjske je moral Blesk 25. aprila 1943 v loško mestno 
ubožnico, ki je bila v stavbi za cerkvijo na Lontrgu; ustanovljena je bila že leta 
1547 in je delovala do leta 1950.83 Vojni čas je tako ustavil Bleškova pota po 
Škofjeloško-Polhograjskem hribovju, kjer so Nemci izvajali nevarne pregone in 
napade na partizane. V teh okoliščinah bi bil Blesk lahko kaj hitro ob življenje. 
V ubožnici je bil tudi 16. ali 17. januarja 1949, ko so začeli varovance seliti 
v Preddvor, ker je bila v letu 1950 loška mestna ubožnica po 403 letih obstoja 
ukinjena.84 Zadnjikrat v svojem življenju je Blesk takrat dokazal, da še malo ni 
bil šlevast,80 marveč pri 74 letih še povsem bister. V drugi polovici januarja 1949 
je pred selitvijo pobegnil v domačo Poljansko dolino. Zima je bila tedaj podobna 
letošnji, hladna in brez snega. Računal je, da ga bodo najprej iskali doma ali 
drugod po Bukovem Vrhu. Zato je bežal na nasprotno stran, na prisojno Gabrško 
goro, kjer je bilo tudi bolj toplo kot v osojnem Bukovem Vrhu. 
Na Logu je Blesk sestopil z voza in se verjetno vzpel navzgor po Petruzovi 
grapi. Po drugem pripovedovanju naj bi se še oglasil pri Mežnarju pri Sv. 
Volbenku ter od tod šel mimo Roglana na Zejčuš in se verjetno utrujen ustavil 
pod Roglanovim mlinom v Petruzovi grupi. Dalje ni prišel. Tu, v neposredni bližini 
cerkve sv. Volbenka, se je šele umirila nemirna kri zadnjega potomca Kuzovcev. 
Čez deset dni so ga našli negibno ležečega na listju, ki ga je veter nanesel v 
zavetrno kotanjo. Utrujen je legel na razgreto listje in tu zaspal. Hladna noč je 
poskrbela, da je zaspal za vedno. Zmrznjenega sta okoli 1. februarja 1949 povsem 
naključno našla Jože Krmelj, Gunčar z Gabrka, in Francka Tavčar, Zejška iz 
Sopotnice, ko sta pregledovala posestno mejo. V košku je imel bedrce mladega 
prašička, ki so ga že bile načele miši, kot so načele tudi Bleškove prste.86 
V mrliški knjigi, ki jo vodi župni urad Škofja Loka, je kot dan smrti zapisan 
17. januar 1949. O bivališču je zapisano: »Prej je bival v ubožnici. Sedaj brez 
stalnega bivališča. Našli so ga v gozdu pri Sv. Florijanu št. I.87 O vzroku smrti je 
navedeno: »Zašel v gozd, onemogel, zmrznil, nepreviden.« Pokopal ga je na 
domačem pokopališču v Poljanah Matej Tavčar, župnik v Poljanah. 
Če bi bil pisatelj Ivan Tavčar tedaj še živ, bi zagotovo zapisal: »Dotrpela je 
ževavca boga in ostala v dolini kot si je želela.«88 
Ob zaključku te pripovedi se zavedam, da ta zapis ljudskih spominov na Bleska, 
majhnega po postavi, vendar velikega po srcu, spominu in pameti, podaja le njegov 
grobi obris. Ko sem ubiral domačije v Kovskem, Valterskem, Bukovem in v Črnem 
Vrhu ter iskal Bleškove nekdanje stopinje, nisem v nobeno hišo vstopil zaman. 
Povsod so o njem govorili le dobro in vedeli kaj hudomušnega. Slabega mi o njem 
niso nikjer nič povedali. 
184 
Povsod, kjer sem povpraševal po njem, me je v mislih spremljal in mi krepil 
vztrajnost, da bi zaokrožil njegovo celotno podobo. Vedno jasneje se je oblikovalo 
prepričanje, da ni bil prav nič oškodovan pri pameti, kot so si nekateri mislili. 
Vedno se je odzival, kot da je šolan. Bil je globoko čuteč človek, široko znan in 
priljubljen. Celo v izreke je prišel zaradi svojih posebnosti. Nikdar ni stegoval 
roke, ne v petek ne v svetek, ni bil berač, čeprav je bil tak njegov zunanji videz. 
Nikogar ni nikdar prosil, ne za denar ne za hrano. Za oboje je po svoje poskrbel 
sam. Ni opravljal niti tistih, ki so ga na kratko odslavljali ali mu delali krivico. 
Bil je sila obziren in ni silil tja, kjer je vedel, da zanj ni prostora. Sovražnikov ni 
imel, le prijatelje in čisto vest. Mirno in brez skrbi je legel in zaspal tudi na 
prostem, če ga je tam ujela noč. Bil je vedno zadovoljen in vesel, kot da ima vsega 
v izobilju. 
Zadnja leta, čeprav star čez sedemdeset let, se ni počutil še nič nebogljen in 
varstva potreben, da bi ga morali zapirati v dom za ostarele in stran od rodne 
Poljanske doline. Neizmerna želja po nekdanji prostosti se ni dala več potešiti. 
Domotožje po znancih v hribih, po voznikih na poljanski cesti je bilo preveliko, 
da bi se pokoraval hišnemu redu ubožnice, v katero so ga vtaknili nadležni Nemci. 
Zadnjikrat si je na skrivaj zadel na rame svoj popotni koš; ni pa bilo več časa, 
da bi si ga napolnil z mineštro za »zadnji štrapac«, če se je hotel izogniti preselitvi 
v Preddvor. 
Zgodovinski zapis o Blažu Peternelu, Brnovem Blesku, je zagotovo zapoznel. 
V grob so z njegovimi umrlimi sovrstniki odšle tudi žlahtnejše podrobnosti, zlasti 
še iz njegove mladosti. 
Opombe 
1. Izjava Jožeta Krmelja (1904), po domače Kogelskega iz Staniške bajte na Koglu ali 
imenovanega tudi Kašmanov Jože, Škofja Loka, Partizanska cesta. - 2. S temi besedami je 
po ovinku povedal, da je bil oče nezakonski. - 3. Rojstna in krstna knjiga župnije Poljane, 
str. 90, Matični urad Škofja Loka. - 4. Beseda mrva pomeni v poljanskem narečju tudi malo. 
- 5. Štebali so vrhnji del škornjev. - 6.Izjavi Janeza Potrebuježa, po domače Slovnika (1903) 
iz Črnega Vrha št. 43, in Mine Mravlja roj. Oblak (1906), po domače Pibrove iz Bukovega 
Vrha, stanujoče Škofja Loka, Hafnerjevo naselje št. 22. - 7. Izjave Rudolfa Ahlina (1908), 
gostilničarja, po domače Premetovca, Log 15, Neže Plestenjak (1923), po domače Kraljeve s 
Pasje ravni, stanujoče Črni Vrh nad Polhovim Gradcem št. 36 in Antona Ruparja (1918), po 
domače Dolinca, Bukov Vrh št. 33. - 8. Izjava Micke Mravlja, roj. Oblak (1906), Pibrove iz 
Bukovega Vrha, stanujoče Škofja Loka, Hafnerjevo naselje 22. - 9. Izjava Marjance Setnikar, 
po domače Koširjeve (1914), Črni Vrh 45. Besedilo v bukovrškem govoru je oblikovala Marija 
Mlakar, roj. Rupar (1958), po domače Dolinska iz Bukovega Vrha št. 33, prof. slovenskega 
jezika in književnosti, ki je pri prof. dr. Tinetu Logarju na Filozofski fakulteti diplomirala z 
nalogo Govor vasi Bukov Vrh v Poljanski dolini. Zapis govora je zaradi lažjega branja in 
razumevanja fonetičen. - 10. Zemljišča knjiga k.o. Kovski Vrh in zbirka listin zemljiško-knjiž-
nega vložka št. 17, Sodišče Škofja Loka. - 11. Notarski akt, poslov, št. 120, Zbirka listin 
zemljiške knjige št. 542/26 z dne 28. 10. 1926, hrani sodišče v Škofji Loki. - 12. Izjava Francke 
Šubic ( 1923), poročene Kalan, stanujoče Bukovica 12, Selška dolina. - 13. Bleškova višina je 
bila dokaj natančno ugotovljena po fotografiji mizarja Franca Marguča iz Škofje Loke in po 
izmeri vogala nekdanje Fojkarjeve gostilne. - 14. Mrliška knjiga Poljane, leto 1893, str. 15, 
zaporedna številka 15, hrani Nadškofijski arhiv, Ljubljana. - 15. Notarski akt Zemljiškoknjiž 
nega urada pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki, štev. 542/26, z dne 28. 10. 1926. - 16. Izjava 
Maksa Fojkarja (1914), nekdanjega učitelja v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem, stanujočega 
Gabrk 1. - 17. »Šterna« je vodnjak z ročico za črpanje vode. - 18. Izjava Minke Bevk (1921), 
Škofja Loka, Kopališka 23. - 19. V Loki pravijo žepnemu ogledalu »špeguč'k«. - 20. Isto kot 
op 8. - 21. Lojza Šubic (1913), po domače Narigarjeva iz Bukovega Vrha, stanujoča Žabja 
vas, Poljanska dolina. - 22. Izjava inž. Leopolda Solca (1918), Ljubljana, Dakovičeva 4. - 23. 
Izjava Ignaca Plestenjaka (1928), po domače Kraljevega s Pasje ravni, Bukov Vrh št. 20. - 24. 
Izjavi Rudolfa Ahlina (1908), gostilničarja, po domače Premetovca, Log 15, in Neže Plestenjak 
185 
(1923), po domače Kraljeve s Pasje ravni, stanujoče Črni Vrh nad Polhovim Gradcem št. 3. -
25. Izjava Slavke Rupar (1921), po domače Bognarjeve, Log 22, Poljanska dolina. - 26. Izjava 
Valentina Potočnika (1910). po domače Ahternika iz Bukovega Vrha št. 10. - 27. Isto kot op. 
1. - 28. Marijan Masterl mlajši (1944), Ljubljana, Brilejeva 1. - 29. Izjava Katarine Kržišnik 
(19201, po domače Skoblove iz Bukovega Vrha. stanujoče Škofja Loka, Partizanska cesta 45 
- 30. Isto kot op. 16. - 31. Izjava Staneta Reška (1917), po domače Strupa, Škofja Loka. 
Klobovsova št. 2. - 32. Isto kot op. št. 27. - 33. Meta Sterle, Prehrana na Loškem, Loški 
razgledi 34, 1987, str. 139. - 34. Izjava Staneta Reška (1917). po domače Strupa. Škofja Loka, 
Klobovsova št. 2. - 35. Izjava Leopoldine Pogačnik, roj. Mrak (1936), po domače Boštarjeve, 
Bukov Vrh 28. - 36. Nemški policisti so iz maščevanja za spopad s partizani na Pasji ravni 
to najvišje ležečo domačijo v Polhograjskem hribovju požgali. Domači so rešili le gola življenja. 
- 37. Izjava Neže Plestenjak (1923), po domače Kraljeve s Pasje ravni, stanujoče Črni Vrh nad 
Polhovim Gradcem št. 36. - 38. Isto kot op. 35. - 39. Isto kot op. 37. - 40. Ivana Rupar, po 
domače Kovskarca, Kovski vrh. - 41. Isto kot op. 16. - 42. Izjava Marije Bradeško, po domače 
Boženska iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem. Dom oskrbovancev Stara Loka. - 43. Izjava 
Marijane Kržišnik roj. Erbežnik (1928). po domače prej Staniška, Staniše 2, sedaj Smovnikar-
jeva, Sv. Petra hrib 7. Domačija Staniše je bila nekoč lepa, trdna in ena največjih na tem 
območju, danes pa je še razvalina in nema priča žalostnih dogodkov med zadnjo vojno in po 
njej. - 44. Izjave Franca Marguča (1900-1989), Puštal 71, Franca Štukla, Skorja Loka, 
Kopališka 3 in Pavla Perka (1917), Poljane nad Skofjo Loko 35. - 45. Izjava Franca Marguča, 
Škofja Loka, Puštal 71. - 46. Izjavi Milene Bidovec roj. Ziherl (1921). stanujoče Kranj, 
Zupančičeva 2A in Milice Šole roj. Jesenovec, po domače Ratečenkove iz Puštala, stanujoče 
Ljubljana, Dakovičeva 4. - 47. Anton Rupar (1918), po domače Doline, Bukov Vrh 33. - 48. 
V poljanskem govoru pomeni »namedenec« šaljivec, ki se rad ponorčuje iz drugega človeka. 
- 49. Izjava Justina Razpeta (1911), Dom oskrbovancev. Stara Loka. - 50. Isto kot op. 37. -
51. Marija Habjan, roj. Demšar (1909), po domače Žgajnerjeva iz Zaprevala, prvič poročena 
z Valentinom Debeljakom, Kožuhom s Kovskega vrha, stanujoča Sv. Duh 105. - 52. Izjava 
Jurija Stanonika (1929), po domače Malenskega z Loga. - 53. Izjava Alojza Stremflja (1920), 
po domače Lovričkovega, Volaka 24. - 54. Isto kot op. 27. - 55. Izjava Helene Krajnik, roj. 
Završnik (1919), po domače Tomeškovčeve, stanujoče Škofja Loka, Poljanska cesta 29. - 56. 
Micka Čadež, roj. Hribernik, Dobravska, poročena pri Anžonu, Srednja vas 5. - 57. Isto kot 
op. 29. - 58. Izjava Milene Bidovec, roj. Ziherl (1921), Kranj, Zupančičeva 2 A. - 59. Izjava 
Ljudmile Košir (1921), Škofja Loka, Novi svet 1. - 60. Isto kot op. 29. - 61. Prim. Ivan Tavčar, 
Zbrano delo, 3. knjiga, Ljubljana 1966, str. 418^119. - 62. Isto kot op. 29. - 63. Izjava Lojzeta 
Setničarja (1928), po domače Golar, Bukov Vrh 30. - 64. Izjava Justina Razpeta (1911), Dom 
oskrbovancev, Stara Loka. - 65. Izjavi Rudolfa Ahlina (1908), gostilničarja, po domače 
Premetovca, Log 15, in Neže Plestenjak (1923), po domače Kraljeve, s Pasje ravni, stanujoče 
Črni Vrh nad Polhovim Gradcem št. 36. - 66. Izjava Matevža Demšarja (1911), po domače 
Vodnika, Log 2. - 67. Izjava Franca Tavčarja (1902), Škofja Loka, Partizanska c 17. - 68. 
Izjava Frančiške Železnik (1912), roj. Rupar, po domače Kovskarjeve iz Kovskega Vrha, prvič 
poročene Demšar, po domače pri Jakobcu v Valterskem Vrhu. - 69. Isto kot op. 27. - 70. 
Izjava Marije Mezek (1930), po domače Jagršnikove iz Srednje vasi, stanujoče Ljubljana, 
Mestni log 36. - 71. Izjave Vide Potočnik (1936), po domače Skoblove, Bukov Vrh 23, Micke 
Setničar (1928), po domače Skoblove, poročene pri Golarju, Bukov Vrh 30 in Katarine Kržišnik 
(1920), po domače Skoblove iz Bukovega Vrha, stanujoče v Škofji Loki, Partizanska c. 45. -
72. izjava Jožeta Luznarja (1911), po domače Četrtnika, Kovski Vrh 2. V Bukovem Vrhu 
pomeni žugati isto kot prositi. - 73. Isto kot op. 8. - 74. Isto kot op. 29. - 75. Isto kot op. 37. 
- 76. Izjava Vlada Koširja (1928), Škofja Loka, Novi svet 4. - 77. Lon je plačilo. - 78. Isto 
kot op. 26. - 79. Ledi v poljanskem govoru pomeni ljudje, ljudi. - 80. Isto kot op. 50. - 81. 
Izjava Franceta Planine (1901), Dom starejših občanov, enota Kolezija, Kopališka 10, Ljublja 
na. - 82. Isto kot op. 58 in Andrej Pavlovec, Slikar France Košir, Loški razgledi 7, 1960, str. 
111-118. - 83. France Štukl. Občinska ubožna hiša in druge socialne zadeve, Loški razgledi 
20, 1973, str. 48-61. - 84. France Štukl, Škofja Loka, Kopališka 3. - 85. V poljanskem narečju 
pravijo šlevast človeku s kratko pametjo, kar pomeni neumen. - 86. Izjava Angele Frlan (1920), 
roj. Mrak, po domače Petruzove, Log nad Skofjo Loko št. 27. - 87. To hišno številko ima 
domačija na Zejčuš. Rojstna in krstna knjiga Poljane, ki jo ima Matični urad občine Škofja 
Loka, piše, da je Blesk umrl 16. januarja 1949 v Sopotniški grapi. Kraj smrti je v matični 
knjigi napačno naveden. - 88. Žival je Poljancu v nagovoru izraz ljubkosti in usmiljenja. Prim. 
pripombe dr. Ivana Prijatelja, Tavčarjevi zbrani spisi, I. zvezek, Ljubljana 1932, str. 320 in 495. 
186