291 dilo davnaj, davnaj, nekje v drugem življenju. Mučil ga je le še občutek osamljenosti in osirotelosti. Ulice so bile ob tisti uri skoraj prazne, sonce je žgalo. Hodil je, poleg njega senca, roko je tiščal na denarju. Bil je strahotno utrujen, izpraznjen, žejen do slabosti. Pogreba ni mogel čakati — kam naj se medtem dene v mestu? Tistega denarja se ne sme dotakniti. Ko se vrne v hribe, bo dal za maše, za prošnje molitve do zadnje stotinke ... Pred krčmo zunaj mesta mu je nenadoma zastala noga. Cesta je bila ko žerjavica, izza zelenih kostanjev se mu je vabljivo nasmihal izvesek. Potegnil je denar iz žepa in ga preštel na dlani. Ugasil si bo žejo in še bo ostalo za maše. Če bi ga Menče videla, bi mu sama rekla, naj si poplakne žalost... Da gre dalje, bi njena duša ne našla miru... Samo od sebe ga je zagnalo proti krčmi. Utrujen, a vendar blažen se je sesedel na klop pod kostanje ... FRANCE KOBLAR PISMA JOSIPA STRITARJA BRATU ANDREJU Pričujoča, večinoma mladostna pisma Josipa Stritarja sicer ne prinašajo posebnih odkritij, vendar dobro označujejo človeka in čas, zato so vredna, da se ohranijo kot prispevek k Stritarjevi osebnosti, zlasti kot neposredne priče pisateljevih domačih razmer in njegovih prvih pogledov v življenje. Zadnji dve pismi, iz 1. 1866. in 1868., pa sta tehtna slovstveno zgodovinska dokumenta, potrdilo in dopolnilo najvažnejših dogodkov v našem slovstvenem razvoju. V vseh pismih, tudi v najstarejših pa govori že tisti osnovni glas, ki je človeku in pisatelju skupen: kramljajoči poročevalec in samozavestni razmišljevalec se oblikuje že tukaj; mnogo širše in globlje kakor v teh mladostnih, zasebnih spisih Stritar tudi kasneje ni gledal življenja. Tudi zmisel za dobrote tega sveta, za to, kar potrebuje v redu in udobnosti človeško telo, čut za lepo zunanjost, zlasti za obleko in gospodarsko umerjena treznost se značilno izražajo v vseh teh pismih. Andrej Stritar1, ki je bil, kakor bomo videli, svojemu mnogo mlajšemu bratu glavni podpornik, in zdi se, precej strog dobrotnik, ni 1 Andrej Stritar, najstarejši otrok zakoncev Andreja in Uršule v Podsmreki se je rodil 22. nov. 1823; v letih 1837—45 je dovršil ljubljansko gimnazijo in licej, nato je vstopil v semenišče, pel kot tretjeletnik 5. julija 1848. doma v Laščah novo mašo in od 1. 1849. služil kot kaplan v Premu (do 1852), nato v Sori (1862) in v Dobu; ker so mu oči pešale, je že naslednje leto (1863) »valetudinarius« v Skaručini, od 1867 na Kureščku in od 1971 kot vpo-kojen kaplan v komendski župniji; nekaj časa je stanoval v Lah ovcah, nato pa se je ustanovil v Mostah pri Komendi; umrl je 17. febr. 1907 (prim. Šema- 19* 292 ohranil vseh bratovih pisem; ostalo jih je le 11, poleg njih tudi 3 pesniška voščila za god; vrzeli so že v začetku, zlasti v sredi in gotovo tuda na koncu. Ko je Jos. Stritar kot drugošolec 1848/49 prišel v Alojzijevišče, je bil brat Andrej četrtoletnik — presbiter in naslednje leto je odšel za kaplana v Prem, kamor so naslovljena prva pisma. Vseh ne kaže ponatiskovati, ker so nekatera, zlasti prva, bolj značilna za tistega, ki so mu bila namenjena, kakor za tistega, ki jih je pisal. Jože je bratu Andreju poravnaval račune pri krojaču, mu kupoval knjige in loArske potrebščine, dajal vezat »Novice«, mu poročal, kako tizem lj. škofije od 1848—1908). Nagrobnik v Komendi z njegovo fotografijo nam pravi: »Tukaj počiva Andrej Stritar, zlatomašnik, rojen v Laščah — Pod-smreko 22. 9. 1825, umrl v Mostah pri Komendi 17. 2. 1907. // Počivaj sladko, svečenik-trpin / ki nosil križ si v voljo božjo vdan. / Plačilo da zato Ti božji sin / v nebesih pri očetu — večni dan.« — G. Andrej Mejač, zaslužni komend-ski kronist, ki je naslednja pisma ohranil in izročil, takole podrobneje slika podobo Andreja Stritarja: »Josip Stritar je imel brata Andreja, ki je bil duhovnik. Služboval je v raznih krajih med tem na Kureščku. Kasneje, ko je popolnoma oslepel, naselil se je v Mostah pri Komendi. Kupil je v Mostah, v obližju podružne cerkve sv. Boštjana enonadstropno hišo z domačim vaškim imenom pri Gvajcu (Glajcu) [h. št. 9]. Od todi so ga duhovski tovariši klicali z imenom »Glajc«. Pri hiši je bil tudi hlev in skedenj ter nekaj zemljišč, redil je navadno dve govedi. Njegove rojstne in smrtne podatke pove spomenik na pokopališču v Komendi. Kot slepec posluževal se je redno sv. maše v čast Matere Božje, katero je služil ob delavnikih v bližnji cerkvi. Ob nedeljah in praznikih je pa hodil v spremstvu svojega ministranta maševat k fari v Komendo. Kljub popolni slepoti je opravljal svoj duhovski posel kot spovednik pri domači fari, mnogokrat pa tudi, za časa župnika Zorca, v Mengišu. V poletnih mesecih je opravljal tudi nedeljsko mašo pri baronu Apfaltererju na gradu Križ. Pokojni Andrej Stritar je bil velik podpornik svojih sorodnikov, zlasti otrok svoje sestre, ki je bila poročena z učiteljem Juvancem. Med temi je eden, pokojni cerkniški dekan Juvanec in še živeči učitelj in skladatelj Juvanec. Pri njem v Mostah so bivale poleg stare postrežnice še tri njegove nečakinje, hčere Juvančeve: Julka, Ivana in Cilka. Da so bile vedno zaposlene, dal jih je da so se izučile za dobre šivilje ter poleg tega skrbele za polje in dom. Ivana se je kasneje poročila s trgovcem Peterlinom v vasi Podboršt ter je bila med več sinovi mati notarja v Dolnji Lendavi Maksa Peterlina. Kar se pa Stritarjevih pisem tiče je stvar tale: Z rajnim g. Andrejem sem se dobro poznal, istotako z njegovimi nečakinjami, s Cilko me je vezala prva nedolžna ljubezen. Enkrat mi pove, da je našla zavoj Jožetovih pisem. Poprosim jo, naj mi jih izroči. Dobil sem jih. Prvi večer po tistem dnevu sem vsa prebral. Dobro sem jih hranil ter po zgledu običajnem, ker me nihče ni terjal zanje, obdržal z namenom, da jih enkrat le na primeren kraj oddam. Našla se je prilika. Ko je konser-vator g. dr. Štele zbiral gradivo za svoj opis kamniškega okraja, sem mu jih izročil. Če še o pokojnem gosp. Andreju omenim, da je bil blag človek, zelo izobražen, tako da sem se v občevanju z njim mnogo naučil, sem povedal vse! — O bratu Andrejevem pa vem tole: Cilka Juvančeva je bila enkrat na Dunaju; šla je tja v Pasteurjev zavod, ker jo je stekel pes popadek Pri iej priliki je obiskala strijca Jožeta; rekla je: da je velik čudak, da sin njegov niti slovensko ni razumel (saj je bila Nemka mati njegova). Moščani sosedje so mi pa pravili, da je ob neki priliki (kedaj je bilo, se ne spominjam) [1906], bil Stritar v Ljubljani. En dan ga je peljal župan Hribar s seboj v Cerklje, pa se v Mostah pri bratu ni oglasil. Od nečakinj sem slišal, da je bil Stritar bratu tudi večjo vsoto dolžan. Za vse zadnje povedano ne dajem nobene garancije. Andrej Mejač 1. r.« 293 oskrbujejo doma njegovo perilo, ga naročil (1. febr. 1851) pri L. Jeranu na Mohorjevo družbo, zlasti pa mu pisal o svojih šolskih uspehih in se veselil počitnic pri njem. Pri tem vidimo, da se je v četrti šoli učil francoščine in bral Fenelonovega Telemaha, se ukvarjal z glasbo (1. febr. 1851), naslednje leto je pri prof. Petruzziju obiskoval tečaj za angleščino (16. okt. 1852) i. t. d. Večkrat je pisma pošiljal po voznikih in potih. Takega pota, »Celjskega župana«, imenitno popisuje 1. febr. 1851., kako ga je našel v gostilni pri pečenki in »baštonu« vina, pa se mu je tako mudilo, da ni mogel nič čakati, zato mu Stritar ni ničesar tega izročil, kar mu je bil brat pisal, naj opravi zanj. Prvo ohranjeno pismo je z dne 1. maja 1850. Še starejše je gotovo voščilo za god »30. listopad«. Smemo ga z gotovostjo postaviti v 1. 1849. in je najbrž prva ohranjena Stritarjeva pesem. Značilna je za oba, za pesnika in godovnika. Strune moje sladko se glasite, Serčno mu voščilo zapojite, Zadonite »Slava« »Mu«! Pobratimu dragimu. V mladih že, kot svitla zora letih. Ko Slovenija še v sponih kletih Plakala, zdihvala je, »Ti« si za nje gorel že. Dolgo, dolgo »Te« še Bog ohrani vsega zlega naj »Te« dalej brani Bod' pozdravljen tisučkrat To želi Tvoj serčni brat Jože. — Drugi dve voščili »Cvetica hvaležnosti in ljubezni o veselim godu mojega brata« in »O Tvojim veselim godu« sta dovolj gladka soneta iz naslednjih let in govorita o hvaležnosti njemu, ki je »sonce ogre-vajoče moje« in ki mu srce »dobrot ne bode Tvojih pozabilo«. Od oktobra 1852. do oktobra 1855., ko je Jože odšel na Dunaj, je v pismih prva večja vrzel, ki jo moramo zares obžalovati, saj so se v tem času v mladeniču godile važne notranje spremembe. Po sedmi šoli je končno zapustil Alojzijevišče in je bil kot osmošolec pravi posrednik med Levstikom in mladino. To leto je izgubil tudi svoje prvo mesto med obdarovanimi, bil je drugi med njimi, mature pa ni napravil z odliko, kakor tudi nobeden njegovih sošolcev »va-jevcev« ne. (Gl. Jahresbericht lj. gimnazije). Iz dunajskih let so se ohranila važna pisma, vendar presledki po pet oz. tri leta govore očitno, da se je tu mnogo izgubilo, kar bi nam v Stritarjevi priljubljeni širini in njegovi odkritosrčnosti ohranilo važne spomine. Verjetno, da je pozneje, ko je bil Stritar na široko stopil v slovensko literarno življenje in je brat Andrej kmalu popolnoma oslepel, prenehalo tudi njuno dopisovanje. 294 Od 11 pisem jih objavljam 7; 4 (i. maja 1850; i. febr. 1851; 13. marca 1852; 16. okt. 1852) sem iz navedenih razlogov opustil, red vsakega pisma pa bom označil v oklepajih. 1. (5) V Ljubljani pred sv. Jožefom 18. sušca. [1851] Predragi brat! ... Doma gre vse po stari navadi, le živeža manj ko druga leta; znabiti ga bode kako malo kupiti treba, znabiti tudi ne. Tkanja imajo oče dovolj. Ženske se zdaj po zimi pečajo s perilom, šivani in vezilam mem drugih domačih opravkov. Marjeta je največ v Laščah pri Nežetovih ter šiva, sicer doma. Kar ženitnino tiče, je to opomniti: Bilo je že vse pripravljeno, ko Brankovski zvejo za neki malin, ki je neki prav dober. Peljejo se tedaj tje doli na ogled, pa nič ne opravijo. Ko pridejo nazaj, pa niso hotli k nam iti, in tako je to zastalo; pa ni še zamujeno. Živine imajo čvetero 1 kravo, 2 junca (po dve leti) in 1 enoletniga; k temu mislijo še para kupiti. Eno kravo so prodali »oselnškimu Janezu«, ki se ni oženil, ne vem, kaj misli. Novice so žalostne: Gospod Drahsler je umeri po kratki bolezni, pravijo, de so se mu bile pljuča vnele. Malo prej gornja Žinga, ki je neki smerti želela. Cela naša dolina kaj slabo stoji, podpirajo jo le štirje stebri: Malinski, Brankovski, Polzevski in tudi se jim sme vverstiti Brinščak. Sneg smo imeli doma debel, prav debel (— o pustu). Teti kramarite še zmirej. V Ljubljani je vse pusto, po stari navadi, pa še zdaj po zimi. Kar mene tiče: opravljen sim še dober, posebno vesti j (imam 3), samo suknja je—je—je — kaj bi rekel — — de se mavrica dela! Kaj praviš, — ko bi malo strica vščenil, svetvano mi je saj bilo tako. Opraviti imam strašno veliko — boš vprašal kaj? — V dveh dneh sim moral spisati 64! gerških nalog (: bolje nadlog) — sim pisar dveh časopisov: »Daničice in Slavije«. [Nadalje mu poroča o perilu, ki ga ima brat doma — »skupej 101« —j Novic in tiste reči nisem dal še nič vezat, bom potlej vse skupej, bom vidil kaj manjka, le uno kmalu pošlji. Kako se kaj pri Vas imate, nič ne mara boljše, kot mi — pa kaj se če; samo nekaj nimate — — — popirja; če bi ga jaz kaj več imel bi ga hotel pol pole poslati, ha! ha! ha! ali znabiti černila? — peres? Res težko težko pričakujem kakega listika iz Tvoje predrage roke. Pa saj vem, de mi boš prej prošnjo spolnil, kakor se nad jam. V ti sladki nadi Te pri-serčno pozdravim in sklenem svoje pismice Tvoj Jože. Naslov: Veličastni / gospod Viteslav Stritar, kaplan / v / Premu zad. posta Bistriška / (Illyr. Feistritz). Pečat: Laibach 21. Marž. 295 Stritarjeva domačija je obsegala yi kmetije; kakor kaže to pismo, je bil oče Andrej tudi tkalec, hčere pa so se zlasti pozimi ukvarjale s šivanjem. Štiri pesnikove sestre so bile: Marija, roj. 12. 7. 1828., poročena 6. 2. 1854 na Brankovem 2 (prim. šegavo pripoved, kako se je ženitnina zavlekla); Marjeta, roj. 29. 4. 1830, poročena 11. 2. 1852. z Janezom Juvancem, učiteljem v Vel. Laščah; Frančiška, roj. 26. 10. 1833., poročena 16. 2. 1857 v Dvorski vasi 20; Ana, roj. 12. 7. 1840., poročena 13. 2. 1860 na rojstnem domu z Matevžem Prijateljem (Te in druge družinske podatke je iz župnijskih matic zbral preč. g. duh. sv. Jakob Ramovš, župnik v Vel. Laščah). — Lastnik znane gostilne Jožef Drachsler je umrl 27. 2. 1851, njegova žena Marija, roj. Šušteršič, »Drakslerica«, znana zlasti izza Levstikovega Junteza, pa 19. 6. 1864. — Teti kramarite: bili sta Elizabeta roj. 18. 11. 1810 in Marija 31. 1. 1804; zadnja je bivala stalno v Ljubljani. Stric je bil Janez Stritar, roj. 1. 8. 1818, ki je 8. 9. 1844 imel novo mašo v Vel. Laščah; ta čas je bil kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubljani — Kasneje je umrl kot beneficiat v Št. Vidu pri Stični. — Pisar »Daničice« in »Slavije«: »Daničico« je 1848 začel pisati Matej Frelih, 1851 pa je Jos. Marn ustanovil »Slovensko Daničico«, pri kateri so sodelovali J. Rogač, Jos. Žvegelj in Jos. Stritar; ugasnila je 1855 (Jos. Lesar, Zgod. Zbornik str. 579/80). 2. (4) 1. vel. travna 1851. ... »Od doma so prišle Micka, Marjeta in teta, gredo po stari navadi na Šmarno goro. Doma gre vse po starim (ali novim) redu. Po vertu so nacepili drevesec, žlahtnih hrušek i jabolk. Živine imajo petero: 4 junce i kravo; enega junčka so kupili na Brankovim; 20 fl. so plačali, 8 pa ne, ki bi jih zdaj morali, pa jih ni pri rokah, toraj ... so poročili, — — če bi Ti kaj pomagati mogel etc. Obdelali so bili, ko sim še jaz doma bil vse; samo za proso ne, z domačo živino največ. O veliki noči je bilo že vse drevje v vsim svojim cvetnim krasu, tudi bukve so popolnoma zelenile. Take pomladi ni bilo kmalo. Sprečbe svoje Ti pri najbolji volji nemožem poslati. — — — Praznike sim imel prav prijetne, kolač je bil (čeravno bo treba žita kupovati) velik, prav velik, tudi druziga dovolj. Veliko nedeljo sim bil v farovži pri kosilu i Jakič. Potica je bila taka de ni bilo nič testa, ha! ha! — — Jakič Anton, Stritarjev rojak in sošolec, poznejši duhovnik, je bil tudi Alojznik. Pismo je značilno za Stritarjevo živo zvezo z domačim življenjem in gospodarstvom. 3. (5) V Ljubljani 27. junija 851. Predragi brat. V večjo tugo u britkejo žalost bi me ne bil mogel pabnuti, kakor si me svojim ojstrim svarjenjem. Gorje mi! Kaj berem? Čigave so te zale besede, razserdenega prijatelja? ne. Besede so moga Ijuboga brata, ki ga tako goreče ljubim. — Pa kdo mu je suma vražno seme zasejal u serce, serce ljubijoče!? Zakaj se je njegova sladka govorica spremenila u britko očitanje?! 296 Res! — žali Bože! — nemorem reči, da sim nedolžen, ne morem reči, da sim ravno u toj reči nedolžen, vendar ne morem zapopasti tvojih besed, — vsaj si zmirom prizadevam to pregreho u sebi zatirati in hvalo Bogu!, ne ravno brez vsega sadu. — Pa proti komu bi se bil vendar takoga skazal, kojega me Ti misliš.---------ne morem se spomniti. — — Znabiti proti stricu? ne. — proti Direktorju? — Hočevarju? Ne vem. — Pa kaj se spovedujem?! Zakaj Ti nisem nič pisal? — Ni ravno tako dolgo, kar sim Ti bil odpisal, i potlej nobe-noga pisma prejel, zraven toga nisim nič važnoga imel. — O binkoštih flisim bil doma. Zakaj? Ko sim bil o veliki noči doma, so rekli: »O binkoštih, mislim(o) te ne bo domu.« Zato tudi nisem bil šel; pa kesal sim se. — Zakaj ne grem nič k stricu? Tudi ni tako dolgo, kar sim bil. Pogosto pa nočem hoditi, ker postava Alojzjevišča je, da morata vselej dva skupej ven iti. To pa veš, da nobeden rad zunaj ne čaka, med tom, ko se midva pogovarjava. Da bi pa iz prevzetnosti ne šel!! Bog me toga varuj, pa sej vendar nimam uzroka prevzeten biti, posebno proti stricu! Ko j po prejembi Tvoga pisma sim se vsedel Ti to pisati, toraj nevem, kako bom še Tvoje naloge opravil. God svetoga Alojzija smo veselo i z naj večjo slovesnostjo praznovali, tudi opravljamo »6 wochentliche Andacht zu Ehren des h. Aloisius«, ktere smo se skoraj vsi vdeleželi. Vsak večer imamo (slov.) litanije u kapeli, kamor toliko ljudi pride, da se vse tare. Zdaj več tako ne hodijo. Hvaliti moram res sloviti moram vse hvale vredni trud našega g. Direktorja, vsako jutro nam berejo nekaj iz življenja svetog' Alojzija na kancelnu, potem pa kratek premislik branoga. Res jako se trudijo, junačko delajo u vinogradu našega zveličarja, ne morem Ti toga za-molčati, nevidna moč me priganja to razglasiti. Bog mu plati blago prizadevanje! Govori se pa, da ga bomo konec šolskega leta zgubili. Škoda! Ne smem Ti tudi prikriti, da se je z mojem življenjem velika sprememba zgodila. Med drugom, sim tudi zgubil isto prenapeto domoljubje, koje ni ravno hvaliti. Nekaka praznota se je bila čez moje serce razpustila, nisim se kam obernuti vedel — pa nekaj sim z božjo pomočjo že iz nje izgazil; veliko so k tom pripomogle pridige Direktorja. — Zastran suknje, prebite! suknje nisim so stricom še nič govoril, nevoljin sim, kadar jo vidim, da sim ž njo tebe razžalil. Pa saj stric so bili vanjo privolili, zato sim jo tudi rekel narediti, ker ni nič drugega pripravnega bilo, ob barvo nič ne gre, kakor si Ti mislil. — Da bi bil L[evsti]k z prevzetnosti iz Alojzjevišča šel, komaj verjeti morem, saj sta vendar z Direktorjem prijatlja, vidil je, da ni za duhovski stan i tudi Direktor so mi [dejali, da] so mu k tomu svetovali. V šoli mu res ne gre predobro, pa zopet tako slabo ne. U poeziji pa bo prekosil vse Slovence! Gotovo! Pa kaj to!? Za šolo imam zdaj strašno veliko opraviti, čez vse reči bomo morali proti koncu leta pisati, tako imenovano »Versetzprufung« mo- 297 ramo vsi pismeno napraviti, ustmeno pa le slabeji i dvomljivi. Jutro bomo koj slovensko pa gerško pisali, i potlej vse jedno za drugom, tudi veroznanstvo! take reči so zdaj na svetu! Šolo mislimo končati zadnjim Julijem. Vakanc, mislim, bo letos še 2 mesca, potlej pa le 6 tednov! U tednu mi (četertošolci) skoraj nič ne praznujemo, u sredo i soboto popoldne, ki sicer nimamo šole, hodimo pa u fiziko experimentirat, i tam naj manj 2 uri potratimo. Toliko je s šolo opraviti, da se skoraj človek z nič drugim pečati ne more. Tvoja volja je, da bi se jaz muzike učil. U muzički šoli ni jedno krat nič, sim bil že poskusil, učenik spi, fantje se pa tepejo po šoli, to je zmirom, u Alojzjevišču pa tudi ni takoga, da bi me učil, jedan je sicer, pa ta ima veliko opraviti s petjem, ki drugo i tretjo šolo uči. Rad, prav rad bi se učil, pa o sedanjih okoliščinah se ne da. Botaniko hodim poslušat še zmirom. Veliko imam opraviti s pisarijo »Slavije«, vsak teden je moram spisati jedno polo, zdaj bosta pa še dve. — se veda zastonj, to ni drugače — ubraniti se je pa tudi ne morem. Neskončnim veseljem me napolni tvoje povabilo na vakance. Pa forman?! Je dober mož. Verti se verti nemirno časa kolo! o [ko] bi te še pospešiti mogel! Kmalo pride, oh! Kmalo žaželjeni trenutek, ko — o radost!! Pa še ni doveršen trudapolni tek, še ni dobljena zmaga, še marsikaka sraga znoja mi bode kanula s potnega čela. Le hvala Bogu, da mi ni treba po noči pri luči, kot drugim, oči si priditi, stotero hvalo Bogu. — Preserčno Te pozdravim — ponižno prosim odpuščenja — se Ti priporočim i na svidenje zaostanem Tvoj Te goreče ljubeči brat Ob desetih zvečer. Josip. Preseneča nas pismo z ilirskimi genetivi in nekaterimi drugimi hrvatizmi. Brat Andrej je večkrat, kakor kažejo tudi neobjavljena pisma, strogo sodil duha svojega brata, zdi se, da zlasti tedaj, kadar ga je nagovarjal za boljšo obleko, ali pa si jo je sam oskrbel na tuje stroške. — Direktor Alojzi je-višča od ustanovitve do 1858 je bil Jan. Zl. Pogačar. — Važna je pripomba o Levstiku, ki potrjuje dosedaj že precej ustaljeno domnevo, da je Levstik prostovoljno, vendar po nasvetu predstojnikov zapustil Alojzijevišče. 4. (8) Na Dunaji 9. oktobra 1855. Predragi moj! Gotovo si že prej kacega pisma od mene pričakoval. Jaz Ti pa nisem zato tako dolgo pisal, ker bi se bil rad prej popolnoma vsta-novil in to Tebi natanjko sporočil; česar pa še zdaj popolnoma storiti nisem mogel. Stanovanje sicer že imam, Mahnič mi ga je preskrbel, toda je predrago; plačujemo namreč štirje po 6 fl na mesec; Čeravno moram reči, da je tako lepo in pripravno, da si boljega želeti ne morem. 1. je blizo mesta v Predmestji »Landstrafi« ali kakor mi Kranjci pravimo v Kostanjevici, 2. je koj v pervem nadstropji, 5. deržijo okna na vert, ne na ulico, kjer je vedno velik ropot vozov 298 in ljudi, 4. blizo visoke šole, 5. imamo vso postrežbo itd. S konca nisem bil s tem stanovanjem nikakor zadovoljen; zavoljo previsoke cene; potem pa, ko sim vidil, da vsi moji součenci nar manj po 5 fl. plačujejo pa od tacih lukenj, ki so komaj človeškimu stanovanju podobne, sim se malo potolažil, pa vender kakor hitro cenejega dobim, tega popustim; obstoji pa iz dveh sob, ktorih ena je za res prav lepa. Kar hrano zadene, pa še zdaj prav dobro ne vem, kako in kaj. Do-zdaj sim si le zmirom prebiral, bil sim skoraj vsaki dan o poldne v drugi gostivnici; dobival sem župo, meso in kar zraven gre z enim kruhom in s krajcarjem, ki ga moram po gerdi! Dunajski navadi vselej kelnarju dati — za 16, 17, ali 18 krajcarjev; vidil sim pa doslej, da je skorej nar bolji, če po 17 kr. kosim, župe je veliko in je dobra, meso ravno tako. Dobi se neki kosilo tudi za 15 — ja še celo za 12 kr., pa taki, ki so to poskušali, so d j ali, da ne velja — ker jedi je veliko manj — pa še ta slabo pripravljena. Asi si s tem zadovoljen — prosim, svetovaj mi, kako se Ti bolje zdi. — Po 17 kr. na dan to znese na mesec 8 fl in pol (ali 9 fl. kjer eni mesci imajo po 31 dni.) Kar zajterk in večerjo zadene, se ve da ne hodim v gostivnico. Zdaj zajterkvamo in večerjamo (3 je od nas) kavo z mlekom in 2 kruhi — kar vsacega 8—10 kr. na dan košta — in s tem se že prebije — zanaprej si vtegnemo morebiti kaj prenarediti, da bomo še ceneje živeli. Če vzamemo to reč na dan po 10 kr. pride na mesec 5 fl. torej stanovanje 6 fl.; kosilo 9 fl, zajterk in večerja 5 fl. Kar znese skupej na mesec — dvajset goldinarjev — Kaj se Ti zdi, ali to ni preveč? Morebiti se sčasoma kaj prekrene. K temu še pride svečava, kurjava, perilo in morebiti še treba kakih bukev — pa še kaka druga potrebica se pridruži. — Instrukcionov doslej še nič nisem dobil, kjer gimnazia se je že prej pričela, prejden sem bil jaz prišel, pa skušal jih bom zmerom dobiti. Za štipendie sim bil šel DrJa Zupančiča vprašat, kdaj bodo razpisane, pa je djal, da zdaj še sam ne ve. Če Bog da, se bo sčasoma kaj spreverglo, da kaj pomoči kje dobim — jaz bom storil vse, kar bo v moji moči. Stanovanje moje je: Vorstadt Landstrafi, Hauptstrafše Nr. 337, Stiege Nr. 3. 1 Stock, gleich rechts. Morebiti bi Ti bilo všeč, od mojega popotovanja kaj malega zvedeti. V pondeljek zvečer K na 11. sim jo odrinil iz Ljubljane s štirimi druzimi, kterih eden je že na Dunaji bil. Noč je bila precej jasna, tako da so se razni kraji razločili. Brez posebne dogodbe smo prišli v Gradec o 7 in nekaj minut, kjer smo zajterkovali. Mesto, kolikor sim ga vidil mi ni kaj posebnega dopadlo, ali lega in okolica njegova je zares prekrasna posebno proti polnoči. Naprej nas je* pot peljala skoz lepo obdelano ravnino, skozi katero se reka Mura vije, in ki jo na obeh straneh prijazne gore obdajajo. Malo po poldnevu pridemo v »Miirzzuschlag« — prijazno mestice, kjer smo kosili. Od tod, kakor Ti je znano, gre pot čez Semering. Tukaj so drugi hlapon (Hochalpe) vpregli, ki je veliko širji in močneji od druzih. Sperviga ne gre ravno 299 preveč k rebru — pozneje malo bolj. Čez kake pol ure (seveda gre bolj počasi pridemo do perviga predora (tunela) ki je kak Vi ure dobre poti dolg. Od tod pridemo do prelepiga viadukta, kterih je vseh kacih osem — vsih predorov na Semeringu pa je trinajst, do Seme-ringa še pred Gracom 3—4. Pot čez Semering torej je tako speljana, da gre en čas, kjer ni preveč k rebru, kokor po navadi; kadar pa visoka gora pride, je prederta, ker bi sicer prekrebru bilo; kjer je pa kak prepad je narejen viadukt čez v podobi navadnega mostu. To je res prekrasno delo! Ko se na uno stran Semeringa pride, se že zagleda Spodnje Austrijansko — velika ravnina — dokler oči sežejo. Dunaj se dolgo ne zagleda, akoravno na ravnin leži. Še le dve postaji pred se zagleda Sv. Štefana turn, drugega pa nič. Še le ko smo se ustavili na kolodvoru, smo celo mesto pred sabo razgernjeno videli — kamor oko seže nič, kakor polh hiše! K sreči me je Mahnič na kolodvoru čakal in me potem na stanovanje peljal. Kaj malega od mesta. Dunajsko mesto samo nasebi ni veliko veči od Ljubljane, šteje morebiti kacih 1200 hiš. Krog in krog mesta je pa zid (Bastei) po kteri se lahko gre; skozi ta zid pelje v predmestja, ki krog in krog mesta leže (34 jih je) 14 manjših ali večih vrat — nar lepši »Burg-thor«. Od bastije pa ne pridejo še precej predmestja, ampak krog in krog tako imenovani »glacis« to ni drugega kakor ene % ure širok prostor, ki je z drevesi obsejan — skoraj kakor Ljubljanski Stern-alee. Precej mesta sim že obhodil. Vidil sim St. Stef. Thurn in cerkev — za res veličastno — pa ne ravno preveliko. Če Ti bo všeč, prihodnjič kaj več od tega, prostora mi primanjkuje. Zdaj bi Ti pa rad svojo rajtengo položil, česar pa žalibog natanjko storiti ne morem, ker sim si bil pozabil koj od konca vse zaznamovati — prihodnji mesec bom vse na tanko storil. Malo po verh: vožnja 11 fl, od kofra 2 fl 8 kr (!). Po poti naj bo 1 fl., fiakarju ki je mene in kofer peljal 50 kr (tarifa) — za stanovanje 6 fl, za hrano 8 dni naj bo 4 fl, Immatriculations-taxe 2 fl, Stempel 15 kr. To znese 27 fl 13 kr. Se ve da bi bilo še precej manjših stroškov rajtati, pa se jih dobro ne spomnim tako post[avim] Popir, tinta, peresa, ki sem jih kupil, potem nekaj rubrik ki jih moram kupiti, post[avim] Nationale po kr.,