Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 64. ^red par leti potoval sein z nekim Cehom po slovenskem Stajarskem. Mož dolgo ni mogel razumeti, da je na slovenski zemlji, kajti skoro nič ni kazalo tega. Na vseh železničnih postajah bili so le nemški napisi, sprevodniki izklicavali so imena postaj tudi le v nemščini. Rokodelci in krcmarji imeli so največ le nemške napise, malokdo zraven nemškega še slovenski. Zraven tega ogovarjali so ga ljudje skoro povsod v neraškem jeziku. K večemu so ga dvojezični napisi na vaških tablah nekoliko opominjali, da utegne sem ter tje živeti tu kak Slovenec. Čudom se je čudil mož temu. — A tako ni samo na slovenskem Stajerskem, tako je skoro povsod po mili naši doraovini. Res čudno je to. Kje vidimo še to prikazen? Ali je videti n. pr. na Zgornjem Štajerskem, da bi napravil kdo dva napisa na svojo prodajalnico? Ali vidimo mari kaj tacega na nernškem Koroškem? A čemu delamo prav za prav to? Iz gole bojazljivosti, iz gole nezavednosti, iz gole brezbrižnosti. Taki smo mi. Potera pa zahtevajmo, da spoštujejo našo narodnost tujci. Dokler sami ne bodemo pazili strogo na to, da se kažemo v vseni Slovence, dokler saini ne bodemo skrbeli za to, da dobi naša zemlja povsod slovensko lice, tako dolgo so zastonj vsi naši napori, da dosperno do istega ugleda, ki ga imajo druge zavedne narodnosti. Pa saj so jako klasični ti dvojezični napisi. Nahajajo se tudi celo v onih selih, kamor ne zabrede leta in leta noben Nemec. Tako setn našel po tacih vaseh dostikrat takove napise: N. N. Fassbinder, sodar; ali N. N. Mannerschneider; ali pa N. N. Schmied, kovač. Najbolj čudil sem se pa v neketn prav zakotnem selu napisu, ki jo slovel: N. N. Herren- und Damen-Schumachermeister. Slovenske prestave pa ni bilo zraven. — Saprabolt, ta jo je pa zadel! Posebno kmetice onega sela so lahko ponosne, da so dame. Vsled tega naj pa tudi zahtevajo takoj, da jim poljubljajo moški roke. Na Dolenjskem n. pr. videl sem še pred par leti dva jako karakteristična napisa v novomeškera okraji. »Valtendorf in Jurkendorf" imenovali sta se dve vasi tain, in sicer samo Valtendorf in Jurkendorf, slovenskega imena nista imeli. Morda so ga vendar od tistega časa iznašli ali iztaknili od kod, saj so ondotni prebivalci vedno živeli v teh sanjah, da prebivajo v Valti in Jurčji vasi. A kako je v beli Ljubljani, ki se tako rada zove središčem in srcem vseh slovenskih pokrajin. Iz svojih mladih let se spominjam, da je bil takrat tam jedini slovenski napis na Starern trgu, ki se je glasil: Hobnova bukvoveznica. Le ta mož, Hohn, irael je toliko poguraa, da je dal svoji trgovini slovenski naslov. To je bilo pred tridesetimi leti, takrat ko je celo nad citalničnimi vrati bilo zapisano: Citalnica-Restauration. - Kedaj vendar se bodo povzdignili vsi narodni Ljubljančani na ono stališče, na kojera je stal naš vrli narodnjak Hohn že pred 30 leti? Ali je upati tega pri vseh? Skoro bi rekli, da ne. 0 tera predsvedočila nas je zadnji čas ona žalostna borba za samoslovenske ulicne napise v Ljubljani. Žalostno v tera slučaji je pa ravno to, da se tu ni boriti z ljudrai tuje narodnosti, ainpak tu se bije boj narodnjakov s tako zvanimi tudi — narodnjaki. Vprašam: ali bi mogli ravnati tako pristaši katerega si bodi druzega naroda, kakor so ravnali in delali zapreke slovenskim napisom naši tudi — narodnjaki? Ne, nikdar ne. To je le pri nas mogoče, in to tudi jedino vsled tega, ker pri nas še ni prodrla narodna vzgoja in po nji narodna zavednost v vse sloje našega naroda.Prava narodna zavednost pa ne pozna nobene prijenljivosti, nobenega binavstva, nobenega kleceplaztva. Najbolj čudno se mi je pa zdelo, da se je v kranjskem deželnem zboru pred par leti izrazila želja, — in sicer izrekel jo je slovenski poslanec —¦ naj bi napravljalo celo naše ven in ven narodno slovensko planinsko društvo na svojih potih dvojezične napise. Ne vem, čemu bi bilo potem slovensko planinsko društvo prav za prav. Prav lehko nazivalo bi se potem utrakvističnim planinskim društvorn. Ali onega slovenskega poslanca ne boli srce vsled tega? Zalostno, če ga ne. (Dalje prih.)