GODCI SO IGRALI NA GOSLI, OPREKELJ IN BAS        -
Rog za Krakovce in Trnovčane
Spremljevalci Ijubiteljskega kulturnega življe-nja v naši občini vedo, da imamo močno razveja-no vokalnoglasbeno in gledališko dejavnost, da imamo zastopano tudi folklorno, lutkovno in li-kovno dejavnost, da so delavni tudi literati, ple-salci in knjižničarji. Bogat vir Ijubiteljskega kul-turnega poustvarjanja pa so šolska kulturna dru-štva. Ker v našem glasilu redno predstavljamo vse oblike delovanja mlajših in zrelejših Ijubiteljskih kullurnih delavcev od Šentjošta do Velikih Lašč in od Preserij do Trnovega, smo se tokrat odločili za pogovor s predsednikom Zveze kulturnih orga-nizacij Ljubljana Vič-Rudnik prof. Francem Ma-lovrhom. Iz daljšega seznanjanja s sedanjim sta-njem in razmišljanja o novih poteh razvijanja lju-biteljske kujturne dejavnosti smo se odločili obja-viti pogovor o narodnem gibanju, ki ga želi spod-buditi in okrepiti tudi ZKO naše občine. Beseda je tekla o folkloristiki v najširšem pomenu besede. Kaj torej lahko pričakujemo na tem zanimivem delu polnjenja prostega časa naših krajanov v tem in prihodnjih lctih?
»Na področju folklorne dejavnosti bi pričako-vali, da bi lahko posamezna društva naredila veli-ko več. PREDVSEM V SMISLU IZVIRNOSTI! Mislim, da folklorno dejavnost ne bi smeli razu-raeti samo, da so to narodni plesi in pesmi, torej plesi, ki jih plešejo n.pr. Maroltovci, Rožanci, Emonci. Preveč se zgledujemo po njih in preveč jih prenašamo na naše odre. Mislim, da bi morali raziskovati in seveda tudi oživljati in prenašati naše Ijudsko izročilo v sedanji čas, ljudsko izroči-lo, ki je pomembno in značilno za posamezno okolje. Naša občina je v tem smislu tako bogata, da bi morali vso to dediščino ugotoviti, videti in jo seveda tudi razvijati naprej. Prepričan sem, da imajo n.pr. na področju Dolomitov, Velikih Lašč, Iga, pa tudi na Trnovem v svoji zgodovini mnogo izročil, ki bi jih lahko prikazali. To je poskušala v nekem smislu izvesti komisija pri občinski konfe-renci SZDL, komisija, ki je v okviru turistične dejavnosti začela oživljati to aktivnost. Sicer pri tem naša društva sodelujejo, ampak lahko bi vsi skupaj bolj načrtno in seveda tudi v nekem smislu raziskovalno to razvijali v naši občini.«
Bi to vzpostavilo bolj neposreden, vabljiv stik z domačim občinstvom in povečalo zanimanje za nastope v drugih krajih?
»To bi bila velika osvežitev za domače in vse občinstvo, ki se zanima za tovrstne nastope, prav gotovo pa bi s tem pritegnili še nove ljudi, ki iščejo pri nas nekaj pristnega, domačega. To de-javnost bi skušali razviti po posameznih krajih in potem predstaviti n.pr. v obliki letnih iger ali srečanj po posameznih delih naše občine.«
Bi bilo mogoče s tem nastopiti tudi na ljubljan-skih, če rečem, mestnih tleh?
»Zlasti s tem bi lahko popestrili turistične prire-ditve v mestu. V ljubljanskem mestnem središču. Mi imamo npr. številne izdelovalce suhe robe na velikolaščanskem območju. A njihovega dela. nji-hovih oblik razvedrila, njihovih glasbeno-plesnih posebnosti ni mogoče videti pripravljeno, vode-no, primerno režijsko obdelano. Tako, če rečem etnografsko-folklorno predstavo, bi lahko pripra-vili številni kraji naše občine.«
Če bi ob tem harmonikarju in basistu bil še klarinetist, bi bilipravi vaški trio, ki še danes pogosto gode rta-Koroškem, pri nas, Zmaga Kumrova navaja kot primer Velike Lašče iz Rakitne, pa se je trio skrčil le na harmonikarja. Že ta podatekje lahko dodatna spodbuda Rakitničanom, da bi ob njihovi Brunarici oziroma jezeru pripravili srečanje harmonikarjev ali pa vašluh godcev naše občine ali celo Ljubljane
Bi bilo pomanjkanje denarja lahko ovira za tako narodno gibanje?
»Mislim, da ni problem vedno v denarju, am-pak gre bolj za ljudi, ki bi jih morali pridobiti. Gre za to, da bi posamezne krajane, za katere menimo da bi lahko pripravili to, bilo potrebno spodbuditi in jih pridobiti za to, da bi se tega lotili. Nosilci tega zahtevnega dela pa bi morali imeti podporo v vseh krajevnih društvih in tudi družbenoplitičnih organizacijah. To zahteva zanesljivo dosti časa, a je področje, ki bi zadovoljilo posameznika, ki želi odkrivati in predstavljati pomembne prvine kra-jevne zgodovine. Ko bi bila ta nova podoba pred-stavljanja kraja ali okoliša sprejeta, pa bi to pome-nilo pravzaprav možnost in potrebo, da se v njeno uresničitev vključi čim večje število prebivalcev prav v vseh oblikah sodelovanja, od organizator-jev do plesalcev, godcev, recitatorjev, pevcev, prodajalcev krajevnih spominkov ali krajevno značilnih izdelkov, itn. Sicer pa imamo že nekaj
podobnih prireditev po Sloveniji, pa tudi v okolii ških deželah, iz katerih bi lahko, vsaj v organiza-cijskem smislu, potegnili potrebne nauke, vsebin-sko in po podobi pa bi morali ostati zvesti kraju nastanka folklorne ali druge narodne značilnosti«
V naši občini so razvite številne oblike ljubitelj-ske kulturne dejavnosti. Pohvalimo se lahko s številnimi uspehi, a tudi nekaj vrzeli imamo še. Bi bilo gibanje, ki sva ga predstavila v prejšnjih vrstah, lahko sporočilo in vabilo prebivalcem naše občine ob slovenskem kulturnem prazniku?
»Prav gotovo je res, da ob slovenskem kultur-nem prazniku premalo razmišljamo in spodbuja-mo vse oblike kulturne dejavnosti in preveč veže-mo to le na literaturo in poklicne ustvarjalce z
različnih področij. Ta praznik ni namenjen samo spominu na dr. Franceta Prešerna, ampak je to praznik, ki naj bi bil odraz kulturne stopnje naro-da v času, ki ga pravzaprav živimo. Mislim, da bi prav ljubiteljska dejavnost tu lahko prišla mnogo bolj do izraza. Navsezadnje smo tako v preteklo-sti, kot tudi danes, lahko ugotavljali, da so želje in interesi po kulturnem delovanju med mladino in odraslimi prisotni. Ne bi mogli reči, da se zmanj-šuje zanimanje za ljubiteljsko dejavnost, ampak bi lahko kvečjemu dejali, da je interes sicer velik. pa ga ne znamo vedno organizirati in ustreči vsem željam posameznikov in skupin, ki bi želeli ustvar-jati v društvih tudi druge, a ne samo utečene kulturne dobrine.«
Zmaga Kumer: Ljudska glasbila in godci: »Do srede 19. stoletja je trobil črednik (na rog. op. p.) celo po Ljubljani, seveda ne sredi mesta. Imeli so ga Krakovci, da jim je gnal krave na Gmajno, in pa Trnovčani. Zadnji trnovski črednik je bil menda Jakob Fon. ki je umrl 1844. leta, star 74 let.«