List 10
Kam bomo prišli, če bomo z lesom tako gospodarili kakor sedaj gospodarimo?
Kar bodemo tukaj govorili, zadeva vse naše cesarstvo skupej, ne le posamnih dežel.
Za kurjavo samo hišnih peci potrebuje en človek na leto 1 do poldrugi seženj 36 pavcev dolzih derv. Tako je prerajtal Ha in v svoji statistiki. Po tem takem se samo derv ali namesto njih kakega druzega paliva za hišno kurjavo v vsem skupaj v našem cesarstvu požge od 40 do 60 milijonov sežnjev na leto. Pridela.se pa na leto derv okoli 36 milijonov sežnjev, premoga 25 milijonov centov ^), — 10 centov premoga zda za kurjavo toliko, kot i seženj derv. Iz tega je očitno, da se več derv na leto požge, kakor se jih pridela.
Tesarji, mizarji, kolarj i, sodar j i in drugi rokodelci potrebujejo na leto naj manj 3 milijone in 600.000 sežnjev lesa.
Fužine požgejo naj manj 2 milijona in pol derv, brez tistega lesa, ki ga v rudnikih sicer potrebujejo.
Kje pa so sedaj še tiste derva , ki jih v solnicah, potašeljnicah, smolarijah, pekarijah, oiarijah, žga-nj arija h, glažutah, opečnicah, cukrarijah, papirnicah, lončarijah, svečarijah, lanišnicah, sušivnicah za sadje in v raznih druzih fabrikah na leto požgo ?
Da dobimo saj majhen zapopadek: koliko derv take obertnije in fabrike požgejo, čujmo: kaj nam je slavni prof. Balling o tem povedal:
Od pek arij. Za 100 funtov kruha speči se potrebuje 3/S0 sežnja ali blizo 60 funtov mehkih 36 pav-cov dolzih derv, in za 40 milijonov ljudi, ki jih živi v austrijanskem cesarstvu, če na vsacega človeka sploh rajtamo 4 cente kruha na leto, 6 milijonov sežnj ev.
Od opečnic (cegelnic). Ako se na 1000 opek le 3/4 sežnja okoli 29 pavcov dolzih mehkih derv rajta, se za 2000 milijonov opek, ki se jih v našem cesarstvu na leto izdela, potrebuje poldrugi milijon sežnjev derv.
Od žganj arij. Za 100 funtov krompirja z 5 funti ječmena, iz kterih se naredi 8 bokalov žganja, se potrebuje ^ sežn. ali 40 funtov mehkega lesa; ako se rajta, da se po vsem cesarstvu na leto napravi 3 milijone veder žganja, se potrebuje derv 375.000 sežnjev.
Od olarij (pivarnic). Za 40 veder piva se potrebuje 3/4 sež. mehkih derv, za slad izlOOvaganov ječmena pa 1% sež.; po takem za 12 milijonov veder ola blizo 300.000 sežnjev derv. Le za te 4 obertnije je tedaj vsako leto 8 milijonov in pol sežnjev derv potreba.
Za železnice — okoli 300 milj dolge — le za kurjavo se sme naj manj rajtati 1 milijon sežnjev derv
v
*) Šote gosp. Hain ni v prerajt vzel; ker pa tudi tistih derv ni raj tal, ki se porabijo za kurjave učilnic, gostivnic , pisarnic in druzih poslopij, ktere niso stanovitne stanovališca, ne bo račun zlo navskriž šel zavoljo tega, da šote ni vzel v prerajt.
brez lesa, ki se potrebuje za njih stavbe, in brez derv, ki jih požgo v poslopjih.
Zdaj pa je treba še za naj manj 1000 mašin, ki jih vodni sopar goni, rajtati blizo 600.000 sežnjev derv.
Gotova resnica je tedaj, da se v našem cesarstvu vsako leto na pol več lesa porabi, kakor se ga pridela. Vsako leto pomanjšujemo tedaj kapital, namesto da bi izhajali z obrestmi (činži). Kam pa tako gospodarstvo pelje — ni težko zapopasti. Od tod izvira pomanjkanje lesa in derv že v mnozih deželah, — od tod visoka cena njegova, — od tod pa tudi žalostna skušnja, da nektere austrijanske glažute in fužine, ker morajo derva drago plačevati, ne morejo blaga po taki ceni prodajati kakor ga prodajajo p tuje, ki tedaj zmiraj bolj stiskajo domače in jih spodbijajo.
Te številke, ki smo jih gori razodeli svojim bravcem in ki celo nič niso prenapete, pred prenizke kakor previsoke, oči t niše govorijo kakor vse drugo, da naši nasledniki bojo mogli fužine opustiti, da si ne bojo mogli hiš zidati in sto druzih potrebnih stvari napravljati.
„Kaj pač-— bo morebiti kdo rekel — naših otrok otroci bojo že kaj druzega najdili, da bojo kurili, če jim bo derv zmanjkalo^ itd.
Nočemo tajiti, da bojo marsikaj morebiti znajdili, pa boljši bi bilo, če bi že zdaj znajdeno bilo, ker bi utegnilo sicer prepozno biti.
Spet drugi pravijo: „bojo pa boljši gospodarili z lesom, bojo gojzde bolje oskerbovali, pridniši za novo rejo skerbeli".
Žalostno je, ako stariši tako skerbe za svoje otroke in jim vse zapravijo, kar so prejeli od svojih prednikov! Tudi ni res, da nova izreja lesa nadomestuje kar ga manjka , — les ne zraste kakor salata ali pa ajda v malo tednih. V 1 letu zamoremo lep gojzd posekati, v 100 letih pa ne zraste!
Naj nihče ne misli, da smo kakošno besedo preveč rekli, ali da ni ravno že tako žalostno z našimi gojzdi, kakor kdo misli.
Od konca do kraja je taka — in Bogu bodi milo, da je taka!
Kam pa bomo po takem gospodarstvu prišli ? — je zastavica, ki jo vsak otrok lahko ugane. Čutimo jo že*
Drugikrat bomo govorili, kaj naj bi se počelo, da bi se žalostni prihodnosti, kolikor je moč, v okom prišlo*
(Allg. L. u. F. Z.)