tou del
O
Kmetijſke in rokodelſke noviz
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
V 40.
V ſrédo 2. Kosoperſka.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
NJIH VISOKOSTI, PRESVITLIMU
GOSPODU JOANU,
C. k. nadvojvodu,
ZACETNIKU NOTRAJNO-AVSTRIJANSKIGA OBERTNISKIGA DRUZTVA
proti koncu
Ljubljanske obertniske razstave 1844.
Daš našim jeziku uzvišenost slavno,
V sercih postavljaš si véčni spomnik.
esêli Slovenja, vesêli se Krajna!
Obnébje se jásni nad Tvojo glavó;
Iz ólike mira Ti vénec poganja,
Ki vénčal bo Tebi dolíno, goró.
Zveličavna zvézda v brezkončni svitlosti
Na nebesu čistim nad nami budí,
V kteri se jasno v svoj' visokosti
Nadvojvoda Janez zapísan bliší.
Kô iskrice z plama puhté brez števíla
Ko svete germade o Kresi goré;
Takó milih žarov nebrojena sila
Te zvezde dobrotne v Slovenijo gré.
Imé Tvoje, vítez v čerkah je zlatih
Na dvôrih visokih, v koči priprost',
Na 'zdelkih vsédnih, na kamnih bogatih
Leskéče se rajsko Njegova svitlost.
Dobrave pusté si naprávil rodovitne
Poljana Ti cvétik ponuja v spomin,
Ki tvóriti dela umé glasovitne,
Je Tebi hvaležin Slovenije sin.
Naúkam stezico odperaš narávno,
Obertnosti sam si nar bolj učenik,
Sercá niso hládniga naši sinovi,
Ogréva studenec jih Tvojih dobrot,
Goréče Ijubezni Ti žari njihovi
Kipijo iz ganjenih njedrij naprot.
O Vojvoda blážen visoc'ga plemena!
Ki tol ko narodov prepeva Ti čast,
Ki poznim unukam spomin Tvojga iména,
Deležnim dobrot Tvojih, delal bo slast!
Ob Savi in Soči Ti pesmi donéle,
Snežnik' bodo sivi njih slišali glas,
Ob Muri in Dravi Slovenke Ti péle,
Razlegal bo v slavi se Krajnski Parnas.
Bo zemlja umetna v naúkih slovela,
Se kmet, rokodélec v sreč' veselíl.
Glej! sledni poreče, osrečnik mi dèla
Visoki Nadvojvoda Janez je bil.
Vesêli Slovenja, vesêli se Krajna!
Obnébje se jásni nad Tvojo glavó;
Iz ólike mira Ti vénec poganja,
Ki venčal bo Tebi dolino, goró!
S.
158
Od kravje vprége.
(Dober ſvèt sa male kmetije.)
Mali kmet potrebuje nar manj dveh krav; sra-
ven teh mora tudi ſhe par kljus, ali par junzhikov
sa potrébno obdelovanje ſvoje kmetije imeti, od kte-
rih nima drusiga dobizhka, ko de ſi s njimi kmetijo
klaverno in teshavno obdelúje. Zhe pa nektéri kmet
lepſhi shivino ima, ſe vé, de jo le savolj tega bolj
dershi, de bi ga ljudje ne saſramovali; molsno go-
védje pa s nar ſlabſhi pizho medlí in morí, kér vé,
de ſlaboſt in kumernijo ſaj po simi nobeden ne vidi,
po letu pa ſvojo nemarnoſt per shivini s mnogote-
rimi sgovori pokriva: sdaj obdolshí paſho, sdaj veliko
vrozhino, ali hude muhe i. t. d. Ko bi mali semljak
nameſto para merhavih kljus in medlih junzov ſi ſhtiri
krave napravil, in jih vprege privadil, bi s ſhe-
ſtimi kravami ſvojo kmetijo lahko in urno obdeloval,
in sraven tega pa vſaki dan mleka namolsel in maſla
napravil dovelj, in zlo na leto ſhéſt telét priredil.
Krave vprezhi, in s njimi polje obdelovati, perneſe
kmetu velik dobizhek.
Snano je, de ſe s tiſto klajo, ki jo le en konj
potrebúje, dve kravi preredite; in krave rediti, od
ktérih ſe mléko perdobi in teléta, ſploh vezh vershe,
kakor pa vóle ali konje. Konjſko meſó, je drago
meſo , vender ga nihzhe ne jé. Mladiga konja ku-
piti, mora kmét sa-nj veliko denarjev ſhteti, sa ſtaro
merho pa mu nobeden dobre beſéde ne da, ſhe ko-
njaderzu mora kaj plazhati, de mu jo od hiſhe ſpravi;
pitati in sa domazhijo pobiti, jo tudi ni, kakor go-
védo. Konjem ſe po navadi vſa bolji pizha poklada.
in ſhe zlo veliko shita ſe jim sa sobanje isdaja.
Konjſka opráva je pazh draga, potrebuje veliko
uſnja, meſinga, in drusih drasih rezhí; kovazh veliko
rajtingo naredí, in taki potroſhki niſo sa majh-
niga kmeta. S eno beſedo : konji vtegnejo le poſh-
tarjem , in kerzhmarjem po velikih zeſtah dobizhek
prineſti, nikdar pa malim kmetam.
Namen prizhijozhiga ſpiſka je dokasati, kakó
velikih potroſhkov ſe snebiti, in koriſtniſhi vosno
ali delovno shivino, kakor ſo voli in konji, pri kme-
tovanju ſi napraviti. V nekih krajih na Bavarſkim
she sdavno krave vpregajo, in vſe poljſko delo s
njimi opravljajo. Pred 40. letmi ſhe niſo tam krav
vpregovali, pa franzoska vojſka je takrat po de-
shéli vſe konje v ſoldaſhko voshnjo vsela, vole pa
vezhidel pojédla, de ſkoraj ni bilo mogozhe polja
obdelovati. Kaj ſo ljudje v ſili ſtorili? Sazheli ſo
krave na plug vpregati in s njimi polje obdelo-
vati, in to je kmetam velik dobizhek donéſlo.
To ſe dalje tako le rasloshí:
1. Kjer je perhka in lahka semlja, orje par
dobrih krav, ravno takó, kakor par volóv.
2. So krave bolj urne in bolj gibizhne, kakor vóli.
3. Delavne krave imajo ravno toliko mléka.*)
kakor de bi v hlevu ſtale, zhe ſe njim le ob zhaſu
vezhiga dela bolji klaje poloshi.
4. Zhe ne bo kmet vezh ne vólam ne konjem
kladel, bo lahko nameſto 3 ali 4 krav, sanaprej 10
do 12 redil, ktére ſe v delu verſtiti samorejo.
5. Delovnih krav mléko je bolj maſtno , kakor
nedelovnih — zhe je tedaj mléka na mero manj,
je pa bolji.
6. Rasun vprege nima kmet od konj in volóv
drusiga dobizhká. Per kravah pa ima vprégo, vſaki
dan ſhe mléko, in od vezhiga ſhtevila krav, tudi
veliko telét.
7. Vosne krave gredo rade po plemenu, in ſe
hitreje vbrejijo, kakor druge, ki ne vosijo.
8. Shivini je k sdravju, de ſe po sraku ras-
hodi, smerno delo jo obvarje pred marſiktero bo-
lesnijo, kteri ſo ſizer krave podvershene, ki na
paſho hodijo ali pa v hlevi jalove ſtoje!
9. Od gotoviga dobizhka shivo prizhujejo tiſti,
ki s kravami orjéjo in vosijo, ter nozhijo tega opu-
ſtiti in ſe le zhudijo, de takó dolgo te dobrote spos-
nali niſo.
10. Mali semljaki bi ſi prav lahko s kravami
polje obdelovali, ki ſo dosdaj orázhe najemati,
in jih drago plazhovati mogli. Zhe bodo s ſvojimi
kravami orali, jim delo ne bo drago hodilo.
11. Veliko prasniga ſvetá bi ſe obdelalo, kté-
riga marſiktéri savolj drasiga najémanja orazhov
kakor puſhavo puſtí.
Na tó bi vtegnil kdo rezhi: „Per naſ ni ſhega
s kravami vositi, in zhe bi ſe ravno tó s velikim
dobizhkam ſtoriti dalo, vender le nozhe nobeden tega
sazheti; ljudje bi ſe mu ſmejali, ja ſhe zlo poſli bi
savolj ſramote ne hotli s kravami vositi: krave bi
ſi poprej rogé polomile, kakor de bi ſe dale k voshnji
pervaditi" in takih prasnih sgovorov ſhe vezh, bi
snal kdo naſhtéti. Na te odgovorimo: Ne mladi konj,
ne vól, nozhita per pervi vpregi vositi, doſti truda
je s njima, preden ſe voshnje privadita: ravno takó
je per kravah. Ne miſlite tedaj, de bi ſi rogé polo-
mile; kadar ſe krave jarma pervadijo, prav lepo in
pohlevno vosijo. Krave ſe dajo k voshnji privaditi.
pa ne na enkrat, tudi drevo ne pade na en mahlej,
s poterpljenjem ſe pa vſe ſtorí. Med poſli ſe tudi
taki tepez dobí, ktéri ſe raji s kako medlo merho
Nam ſe posdeva, de ta ſpiſek en malo prevezh obéta; sakaj
ponatorne poſtave ſe ne dajo, kakor bi zhlovek hotel, ſiliti.
Ravno takó, kakor shivina pri pitanju pozhitka potrebuje, takó
tudi krava ne bo veliko molsla, zhe bi jo vſaki dan k terdimu delu,
kakor konje vpregal. Manj mleka bomo gotovo od vpreshene
krave dobivali, kakor od take, ki jarma ne posná. Hudo
delo v jarmu ji vsame meſó, maſt in mléko. Nikoli nam ne
bodo tedaj krave nameſtvale konj in vólov v vpregi bres po-
gube mleka. Majhne dela jim pa ne bodo ſhkodvale, kar
ſmo tudi mi v 25. liſtu téh Noviz rasloshili, kjer ſmo v ti
rezhi kmetam to le priporozhili: „Vſe poſkuſite, in kar je nar
boljſhiga obdershite, ſamo to pasite, de zhes mero ne mah-
Vredniſhtvo.
nete.“
15
okoli vlazhi, kakor de bi lepe gibizhne krave go-
nil, pa le puſtite taziga ſamoglavza, ſzhaſama ſe bo
she ſpametoval. Norzi naj ſe poſmehujejo kolikor
hozhejo : kdor pa pravo shelí in hozhe, najde tudi
dobre pomagavze. Kdor ſe na sadnje ſmeja, ſe ſvo-
Leſkoviz.
jimu pridu ſmeja.
Obogatenje brez copernije.
Krezínus, kmetič blizo Rima, je po svojih
njivicah več nažel, ko njegovi sosedje po razpro-
stenih njivah.
Ti niso razumili, kako mož, ki ima manj njiv.
kakor oni, vender toliko, ali pa še več nažanje, kot
oni. Slepi sosedje ki vzroka navadne peroodbe niso
zapogadli, so, kar se na svetu večkrat sliši, ter-
dili, kakor sploh sleparji, de je Krazinus coper-
nik, in žito iz njih njiv na svoje precopra. Kmalo
se cela vas pusti oslepiti, ter gredo Kruzinusa
v Rim tožit, de po pregrešnim delu sad sosedov
na svoje njive prenaša in se z njim mastí. Sodnik
to slišati, berž Kruzinusa v Rim pokliče, de bi
njegove sosede od te norčije berž, ko se da, pri-
pričal. Kruzinus se urno in vesel na pot pada z
svojo močno hčerjo, z berzimi volmi, z kmetijskim
orodjem, ki je bilo prav prijetno in rabno. Te rečí
je sodniku, ki mu je tožbo sosedov naprej bral.
pokazal in rekel: „Glejte copernij. z kterimi
si obilnost žita in bogastvo pripravljam.
Če bi vam tudi ſvojo pridnoft, nevtrudlji-
vost in pomočke, kterih me skušnja in pa-
met uči, skazati zamogel: bi lahko verje-
li, de moje njive Bog blagoslávja, ne pa
copernija ognusí.
Sodnik proti tožnikam obernjen, jim reče: „Ali
bi vam dišale salame (Laške mesene klobase)
in Krézinusov sir? Ali vas mikajo njegovi
pavli (1 paol. rimski srebernik velja 12 krajcer-
jev) in njegovi cekini (laški zlati): njegova
pridnost in varčnost vam pa smerdí? Idi-
te domů in posnemajte Kruzinusa rajši.
ko de bi ga skrivno sodili in tožili, učite
se od njega pridno in koristno polje ob-
delovati: boste vidili, de vam bo veči do-
biček doneslo, kakor do zdaj!"
Sibile prerokile so dalječ okoli med Slo-
venci znane. (Na Koroškim jih imenujejo tudi Sivile,
na Krajnskim Simbile, to ime je pa le skaženo.) V
Žilski dolini jih tudi imenujejo: bele žene, ča-
stitljive žene; v Rožji: žalikžene; v Zabni-
cah: božje dekle; Nemci v Labudski dolini (La-
ventthal): haidnische Weiberl: drugi ponem-
čani Korošci: Wile weiss. V Krajnskim jim pra-
vijo tudi: rojenice; — kako pa še? — Serblji in
Horvati jih zovejo Vile, Čehosloveni: bíle žene.
Sibile prerokile, bele žene, častitljive žene,
žalikžene, božje dekle, rojenice so bile slovenske
predkristijanske prerokinje induhovnice (Prie-
sterinen). Pripoveduje se, da so bile nježne, in
mlade: dolge lasé so imele v kite spletene, nosile
so bele kratke krila. Prebivale so rade v skalnatih
berlogih, blizo vod, rek, potokov ali vrelcov, pa sa-
me brez možtva. So bile visokoučene in ljubez-
niviga, dobriga serca. Vse so védile — so
poznale na solncu. Iuni in na zvezdah, káko bode
vremé, ali bode dobra ali slaba letina — bile so čez
vsakiga pratikarja (kalendrarja), so učile ljudi polje
obdelovati, rudo kopati, železo variti: na hribih in
humih stoječ so glasno vpile, kadaj je dobro orati
in sejati, in na ktére dni se imajo tadašnji prazniki
obhajati. Tudi so rade prišle v vasi, ljudi objisko-
vat. in jim dobrot skazovat: kadaj je bela čena
zjutraj že vso živino v hlevi lepo oskerbela, prej
ko je gospodinja vstala. Kadar se je otrok rodil na
svet, so zraven bile, zato so jim tudi rekli rojeniče.
Same od sebe (unauſgefordert) so šle na njive de-
lat. posébno rade so proso plele. Vsaki gospodar
se je veselil, zagledavši belo ženo na svoji njivi,
kér je tadaj vse lepo rastlo, kakor hmel. Srečna
hiša, kamor je bela žena prišla. Kér so bile tako
učene, so mnogo vedile, kar zvunaj njih nihče ni
razumel: še prihodne rečí se napovedovale: so pre-
rokovale, kér so bile prerokile. Kar so one rekle
je bila gola. terda resnica. Moder kos vsaki, ki je
belo ženo rad in na tanjko vbogal: vse je po sreči
šlo, vse se prav zravnalo, ako ravno se je včasi
zdelo, da gre na robe. —
Takó je bilo v starih časih: pri Slovencih so
bile v veliki časti in so močno slovele: ako ravno
je že več ko tavžent let, kar so ginile, si naš
narod še današnji dan mnogo od njih visoke uče-
nosti, od njih dobriga serca in od njihove velike
slave ve pripovedovati. — Dovolj za sadaj, more-
biti drugokrat več, od teh starih časov.
Robida.
Nekaj od Slovencov.
(Na dalje.)
8. Ako se pravi ljudje s-idejo, si perpovedu-
jejo od tistihi prestarih časov, ko so se slovenské
Sibile živele. Poprej kakor od Sibil kaj pregovo-
rim, moram nekej opomniti. Slovenec ni Gerk, tudi
ni Italijan. Tudi stari Slovenci niso bili Gerki ne
Rimljani, temuč pred vesolnim svetam slavni Sla-
veni. Slovenski jezik ni vse jedno s gerškim in
latinskim, pa tudi slovenske navade — slovenske
Sibile se morajo dobro razločiti od latinskih in gerš-
kih navad in Sibil. Ako bi se to vse križóma vku-
pej zmešalo, bi se naredila taka zmešnjava, da bi
jo sama Sibila ne znala več sravnati. Ne nateguj-
movsiga, kar je slavenskiga po ptujim, la-
tinskim ali gerškim kopitu! Kdor lepó razlo-
ži, dobro uči!
Latinski in gerški pisatelji so še od svojih Sibil
samo malo védeli, še manj pa od naših slovenskih.
Slovenci samo od slovenskih perpovedujejo, da kratko
povém, sledeča.
Nekaj od vosnikov.
Kdor pogoſtoma po zeſtah hodi, je gotovo she-
na prav sarobljene, ſamoglavne in prevsetne vosnike
nalétel, ktéri ſe na ſhiroki zeſti, naj bo s prasnim
vosam ali polnim, eden drusimu ogniti nozhejo :
kar ſe je tudi meni uno nedeljo, ko ſim ſe v Krajn
peljal, nakljuzhilo. Ne daljezh od Ljubljane po
Želovſki zeſti ſe peljaje, ſim naletel dva pre-
ſherna vosnika, ktera ſta ſe na ſhiroki zeſti oſorno
bizhala in pretepala: ravno savolj tega, kér ſe niſta
hotla eden drusimu ogniti. Ta nerodna in ſhtoraſta
navada, pred ktéro ſi ni neprevideni popotnik ni-
koli ſveſt, me je nagnala v naſhih Novizah od te
gerde ſtraſti in nerodnoſti kaj vezh povedati, in na-
ſhe vosnike k lepſhi vljudnoſti in k rasumniſhimu
ſrezhávanju eden drusiga, v enakih okoljſhinah,
nagovarjati.
Kér ſe pa od take nakljuzhbe in takih preſher-
I6O
nih ſheg mnogoverſtnih vosnikov nizh gorſhiga lahko tiraj me— navdol ne jesdi me - po ravnim
povedati ne da, kar nam je zhaſtitljivi goſpod A.
goni me — v hlevi ne posabi me.
2. Varvati ſe jigre. Po oſhterijah ſleparji
Slomſhek v ſvojih bukvah, ki ſe jim pravi: „Bla-
she in Neshiza v nedeljſki ſholi,“ ſpiſal:
ſedijo in na vosnike preshijo: kdor jim v ſhako
ravno sató bom tudi jeſt pri ti priliki is njih, ſvojim
pride, ga ſlezhejo. Vosnik, ki jigro ljubi, konje
dragim Slovenzam naſledno, prav ſmeſhno prigodbo
hlapzu prepuſti, zele nozhi per kvartah preſedí, po
dnevu pa na vôsi dremlje, bo ſkoraj svernil. Ni-
povédal, ki ſe takó le glaſi:
Priſmejali ſo ſe goſpod kaplan v ſholo, rekozh:
ma dnarjev vezh, mu jih kerzhmar poſodi, in kader
bres dnarjev nasaj memo pride, mu konje odpreshe.
„Kaj ſméſhniga ſim vzheraj na veliki zeſti ſrezhal.
Dva ſe naſproti pripeljata, kakor bi ſe ne vidila,
Posnam jih, ki ſo ſe s parisarjem pa s 4 konji na
ter ſe nobeden ne ogne.
zeſto podali, damú pa peſhez s golim bizham per-
vlekli. Kader jigra nar bolj kashe, tiſtikrat ſe nar
Kader she prav terdo sadeneta, naglo is vosov
ſkozhita, ter ſe ſkregata. Jurko: Sakaj ſe niſi ognil?
raji slashe.
3. Varvati ſe godzov in pa shenſkiga
Janko: Sakaj pa ti ne? Jurko: Mi ni bilo potreba.
Janko: Meni tudi ne. Jurko: Ali ſi bil ſlep? Janko:
ſpola. Po litiſhih ſe najde najemniz, ki ptuje moshake
Miſlim, de ſi le ti bil. Jurko: Ti bom sdaj pokasal
na limanze vjemajo. Kdor ſe s njimi pezhá, sapravi
dnarje, sdravje in poſhtenje. Po oſhterijah rajati,
(ſeshe po ſekiro, in mu shuga kóla ſoſékati, re-
kozh): Boſh v ſtran vosil? Janko: Per moji duni,
nameſti konje napájati, je vezhi sguba, kakor ſred
de ne. Jurko ſpet ſekiro nasaj vtakne rekozh: Bom
zeſte sverniti. Dobre volje, moſhnje kolje, pa tudi
kola polomi.
pa jeſt. Zauſi! Biſtahor! — Takó je bila pravda
konzhana."
4. Potreba je vosniku snati dobro rajtati,
Vſi ſe Jurku ſmejajo, ki ſe je Janku toliko
de ga kletaríze ne podrajtajo. Tega naj vaſ goſpod
grosil, po tem ſi pa tako lepo jenjal. „Katéri je bil
uzhitelj dalej uzhijo.
bolj moder?“ — barajo goſpod kaplan. „Jurko, ki
je odjenjal.“ vſi odgovorijo. Tudi vi ſe radi ognite;
in zhe ne morete, rajſhi odjenjajte, naj bo na zeſti
ali domá. — „Kdo pa ſe mora na zeſti ogniti?" vpra-
ſha Jarzhev Peter.
1. Po zeſarſki poſtavi mora na zeſti vſakteri,
ſrezhaje ſe, na pravo vositi. Zeſarſka poſhta ſe
po navadi ne ogne; sa to poſtiljon od daljezh v
roshizh satróbi.
2. Navdol je potreba savérati, in tam
pa s zoklo, kjer je na dolgo. Na takih krajih ka-
shejo table saverto kolo. Saver je potreba preſtav-
ljati, de ſe ſhinja na koleli ne vshge in ne sgloda.
3. Na Horvaſhkim kashe koló na kôli harmizo
ali muto, de ſe plazha. Na tabli je piſano, koliko
od glave. Dobro kdor posna, in ſe ne da goljſati.
Teshki vosovi, ki ſhiroke ſhinje imajo, in jim pa-
risarji pravijo, le pol zeſtnine plazhajo.
4. Po ſtranſkih zeſtah ſhe léſe najdemo, de
ſo ravno ploti in meje povegrane. Dolshnóſt je léſe
sapérati in ljudi ſhkode varvati. Pregovor pravi:
Kdor navdol ne savera, léſ ne sapéra, pa
mut ne plazhuje, ne pride daljezh po ſveti.
5. Shivina, ki ima koſmate uſheſa, ſe mora
sveſto varvati, de ſe neſrezha ne prigodí, nar vezh
pa konji. Prenagla voshnja je poſebno ne-
varna in prepovedana. Laſtnik, ki hlapzu prenaglo
vositi vkashe, plazha po zeſarſki poſtavi od 50 do
100 gl. ſtrafinge, kader ſe kaka neſrezha sgodí.
Hlapez, ki ſam po ſvoji glavi naglo vosi, je po
14 dni sapert. Kdo koga povosi, bo od 3 dni do
3 meſzov v jezhi tizhal. Kdor konje bres varha
puſtí, de uidejo, ako ſi ravno ſhkode ne ſtorijo, jih
dobi pervikrat po 10 paliz na ſtoli; drugikrat, ali
pa zhe ſe je ſhkoda ſtorila, ſe bo po 30 dni v je-
zhi poſtil, in bo ſhe sraven tega tepen. Po simi mo-
rajo konji v ſankah kregule imeti.
Mladi kmetje radi konje redijo in na zeſto hi-
tijo; pa veliko jih ſvojo domazhijo savosi. Vam bom
povédal, zheſar ſe je vosnikam nar vezh varvati.
1. Potreba je sa shivino ſkerbeti, de ſe
ne poſhkodje. Kdor shivino preobloshi, preshene
ali posabi, kmalo onemore. Tudi shivina mora ſvojo
pravizo imeti. Konj pravi: V breg (klanez) ne
Osnanilo.
Ogled obertniſke rasſtave v Ljubljani
je bil ſhe le 22. pretezheniga meſza Kimovza
dokonzhan, ako ravno je vodſtvo obertniſke drushbe
pri sazhetku té rasſtave ſklenilo, de ima rasſtava
ſkosi 14 dni, torej le do 18. Kimovza terpeti. Kér
ſo ſe pa ogledovavzi, poſebno poſledne dni, ſilno dre-
njali in proſili, de bi ogledovanje ſhe neke dni po-
daljſhano bilo, je vodſtvo rasſtave rado k temu per-
volilo. — Od 22. Kimovza ſo pa jeli rokodelzi svoje
rezhí, ki niſo v rasſtavi prodane bile, nasaj jemati.
Kdor pa dosdaj ſhe tega ſtoril ni, je proſhen, svoje v
rastavo poſlane isdelke, pred ko jemogo-
zhe, prevseti. Vſaki dan od 10. do 12. ure sjutraj,
ſe te rezhí nasaj prejemajo, proti tém, de vſaki rokode-
lez tiſti ſpiſek, ki mu ga je obertniſko vodſtvo pri pri-
jetvi njegovih isdelkov podpiſalo, komiſionarjem ſkashe.
Snajdba vganjke v poprejſhnimu liſtu je:
vuſh.
Popravki.
38. listu so se pri natisu pesmi: Grof Habsburgski neke
besede pokazile, ktere je potreba, de jih popravimo: v pervi
verstici drusiga reda beri: napolni namest napuni — v
posledni verstici četertiga reda beri: Izusti namest Iz usti
— v deveti verstici sedmiga reda: potegnit namest po-
tegnit' — v tretji verstici desetiga reda: obhajat namest
obhajat'.
39 listu v drugi verstici četertiga reda pesme: Bodite kakor
čbele, prosimo, de bi namest: raja se bralo roja.
V
V Ljubljani V Krajnju
21. Kimovza
28. Kimovza.
Shitni kup.
fl.
kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
Turſhize
Sorſhize
Rèshi .
Jezhmena .
Proſa . .
Ajde .
Ovſa
20
21
fl. kr.
1
„
54
32
33
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.