Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo ....	» 15.000
Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	sv
Wk
Leto XXXI. - Štev. 43 (1576)
Gorica - četrtek, 1. novembra 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
ŽiViDIO iZ vere V občestvo svetnikov Papeški dokument o verskem pouku Nova Šola 11 Črni OOri
Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetih, sledi mu vernih duš dan. Prvi nam postavlja pred oči zmagoslavno Cerkev, naše poveličane brate in sestre, ki že uživajo večno blaženost v nebesih, naslednji dan in ves november pa se v duhu srečujemo s člani trpeče Cerkve, z našimi brati in sestrami, ki se morajo še očiščevati za božjo bližino v hudem trpljenju.
POROŠTVO KONČNEGA POVELIČANJA
Kristusovo trpljenje na Kalvariji je bila cena, ki jo je bilo treba plačati za odrešenje človeštva, za prenovitev sveta. Trpljenju je sledilo Gospodovo vstajenje in poveličanje, poroštvo našega vstajenja in poveličanja. Po svetem krstu, ki pomeni vraščanje ali vcepitev na Kristusa, postajamo deležni Kristusovega odrešenja. Glavna naloga, ki jo mora vsak kristjan v svojem življenju izvrševati, je: posvečevati se, rasti v Kristusa, postajati Kristusu vedno bolj podoben.
V	tej nalogi so se posebno odlikovali svetniki, zlasti še tisti, ki jih je Bog po smrti počastil s čudeži in jih je Cerkev postavila na oltar. V njih se razodeva božja popolnost v vseh mogočih odtenkih. Svetnikov je na milijone; vsak je drugačen in vendar le skromen odsev božjega veličastva. Vsi svetniki enoglasno napovedujejo, da gremo naproti dokončni prenovitvi sveta, zakaj podoba tega sveta preide (1 Kor 7, 31), pride pa novo nebo in nova zemlja (Raz 21, 1). Ob prazniku Vseh svetih gledamo poroštvo ali aro popolne Kristusove zmage.
PRIZNANJE ZA ZASLUGE
Kdor nekoliko pozna zgodovino Cerkve ter prebira življenjepise svetnikov, dobro ve, da v cerkveni zgodovini ni bilo nikoli tako mračnih in temnih časov, da ne bi mogli zrasli svetniki, veliki junaki krščanskih kreposti, ki so stanovitno hodili za Kristusom, svetili s svojim zgledom ter opravljali v različnih oblikah samarijan-sko delo dobrote in usmiljenja najpotrebnejšim v svojem okolju. Svet postavlja spomenike svojim velikim možem in ženam, Cerkev postavlja cerkve v čast svetnikom, se jih spominja na njihove godov-ne dneve, po njih imenuje razne svoje dobrodelne in kulturne ustanove, o njih piše in razpravlja.
češčenje, ki ga izkazujemo svetnikom, se razlikuje od božjega češčenja. V Bogu gledamo vrhovnega Gospoda in Stvarnika, svetniki pa so ustvarjena bitja kakor mi, pa so zaradi zvestega delovanja z božjo milostjo postali božji prijatelji. Do konca življenja so ostali stanovitni, zato so prejeli obljubljeno krono večne slave. Cast, ki jo izkazujemo svetnikom, gre pravzaprav Bogu, saj so svetniki dejansko najprej sad božje milosti in šele potem njihovega lastnega prizadevanja.
Koliko je svetnikov, ki nimajo mesta v koledarjih! Cerkev je razglasila le neznatno število dejansko svetih, ki se nahajajo v nebesih in jih postavila za svetnike, naše posebne priprošnjike in vzornike. Ta dan je posvečen spominu vseh, ki so v nebesih. Naj se jih vsaj ta dan spomnimo s spoštovanjem in hvaležnostjo.
NASI VZORNIKI IN PRIPROŠNJIKI
Priznali moramo, da doživljamo v svojem duhovnem življenju plimo in oseko, dneve navdušenja in ognja, pa spel ure malodušnosti in potrlosti, ko čutimo lastno slabost, omahljivost, veliko privlačnost posvetnega duha. Cisto razumemo sv. Avguština, ko še ni hodil po poti zveličanja in se je bal stopiti nanjo, češ da je zanj pretežka: ob pregledu In ob misli na nepregledno množico zvestih Kristusovih u-čeneev iz vseh stanov in poklicev, vsake starosti in slehernega položaja, mu je pa prikipel na ustnice vzklik: »Če so zmogli tile in tile, zakaj bi ne zmogel ti, Avguštin!«
Že besede so nekaj, dober zgled je veliko več, saj pravi pregovor: Besede mičejo, zgledi vlečejo. Kakšno privlačno moč je
imel npr. sv. Frančišek Asiški. Že v domačem mestu se je toliko fantov in deklet navduševalo za njegov način življenja, da so se mestni možje bali, da se bo zaradi tega mestno prebivalstvo prehudo skrčilo. Sv. Bernard, obnovitelj cistercijanstcga reda, je pripeljal s seboj v samostan kar 30 tovarišev. Redno so ustanovitelji redov in kongregacij imeli posebno karizmo, da so ljudje kar hiteli za njimi in sprejemali njihov način življenja. Brez dvoma bo branje svetniških življenjepisov koristilo tudi nam.
Ce se hudobni duhovi s svojimi pomočniki na svetu (tak pomočnik je tudi naše grešno nagnjenje) na vse načine prizadevajo ovirati in rušiti rast in razvoj božjega kraljestva med nami in v svetu, trdno verujemo, da se na naši strani borijo za nas vsa nebesa: Bog z angeli in svetniki. Bog nas ne želi razvajati, kakor večkrat dela kakšna mati s svojim sinčkom edinč-kom. Borba na svetu ostaja, težave, pre-skušnje, ovire so nujne, da se tako morejo razvijati kreposti in rasti zasluge.
Življenje na tem svetu je čas preskušnje za vsakega, sodobna potrošniška miselnost, ki s tehničnim in gospodarskim napredkom obljublja raj na zemlji, je velika zmota in samoprevara. Zemlja je in ostane solzna dolina, Kristus je edini Odrešenik sveta. Največje zlo, ki tiči v vsakem človeku in s katerim se mora vsakdo sam boriti, je neurejena sebičnost, želja biti sam svoj Bog.
STRAH PRED SMRTJO
Vsako življenje na zemlji, tudi človeško, se končuje s smrtjo. Spomin vernih rajnih nas na to resnico zgovorno spominja. Vendar se današnji človek do vprašanja smrti svojevrstno vede. Po eni strani hlastno prebira poročila o tragičnih nesrečah na cestah, po drugi strani pa si zapira oči pred smrtjo v svoji bližini. Sodobni človek odhaja s tega sveta potihoma, brez šuma. Bolnika najraje odstrani iz stanovanja. Naj se z umirajočimi ukvarjajo drugi!
Nekoč je bilo drugače. Umreti »srečne smrti« je pomenilo zavedati se, da odhajaš in sprejemati to dejstvo. Domači so čutili
dolžnost povedati svojemu dragemu, da je prišel čas ločitve. Danes pa vse skuša umirajočemu zakriti to dejstvo. Zatekajo se k lažem in varajo človeka o njegovem stanju. To delajo iz neke bojazni, da bi se odhajajoči ne vznemirjal. V imenu ljubezni (do sebe ali bolnika?) molčijo, namesto da bi bolnika pomagali pripraviti na veliko srečanje z Bogom.
Španski škof Marti Alamis iz mesta Seo de Urgel v Kataloniji je nedavno objavil pastirsko pismo pod nenavadnim naslovom: »Zakaj skrivati svojo smrt?« V njem pravi, da se človek skuša skriti pred smrtjo kot prva človeka po padcu v raju pred Bogom, ker se v življenju ni znal povezati s Kristusom. Samo v luči Kristusovega razodetja vemo, kaj smo. Brez njega pa ne vemo ne kaj je življenje ne kaj je smrt. Ko človek umira, je zanj priložnost, da postane deležen Kristusovega umiranja. Tedaj postane deležen tudi Kristusove poslušnosti nebeškemu Očetu. Šel je na križ, da je zadostil božjemu veličastvu za vso grešnost človeka.
Človek, ki odhaja v veri v Kristusa, naredi s Kristusom skrivnostni korak, ki vodi v novo življenje in vstajenje. Kdor resnično ljubi umirajočega, bi mu moral približati veličino tega trenutka in ga spremljati z molitvijo, da bi bil poln vere, zaupanja v Boga in ljubezni do njega.
Ko se ura ustavi, potem kar naprej kaže isti čas. Zato, če človek umrje v ljubezni do Boga, bo vso večnost ostal v tej ljubezni. Na to premalo pomislimo, zato danes tudi ne vidimo v zakramentih za umirajoče posebne dobrine, zato tudi duhovnika ne kličemo k smrtni postelji. Ni čuda, da potem prenekateri umirajoči zaključi svojo zemeljsko pot v strahu namesto da bi ga obdajalo zaupanje v božjo dobroto. Velika je dostikrat naša sokrivda!
Prav za prvo obletnico svoje izvolitve je sv. oče Janez Pavel II. izdal posebno apostolsko vzpodbudo o katehizaciji pod naslovom »Catechesi tradendae«. V njej poudarja, da »se polnost razodete resnice in sredstva zveličanja, ki jih je Kristus določil, nahajajo edinole v katoliški Cerkvi.« Čeprav je treba po papeževih besedah gojiti v besedah in dejanjih iskreno spoštovanje do »bratov kristjanov«, jih ceniti in jim lajšati iskanje »polne edinosti v celostni resnici z rimsko Cerkvijo, ki je splošni .instrument zveličanja«, pa se ne sme pomirjanja z drugimi iskati z opustitvijo ali privoljenjem na področju cerkvenega nauka. Ekumensko sodelovanje na tem področju je že po svoji naravi nekaj omejenega in se ne sme nikdar zožiti na najmanjši skupni imenovalec.
Za papeža ni prava šolska katehizacija tista, ki se izvaja v nekaterih deželah, ko oblasti vsilijo nek pouk krščanske vere s knjigami, ki so skupne za katoličane in nekatoličane ali se verski >pouk daje obojim hkrati. Tudi ni še katoliška kateheza, če se v šolah predstavi razne vere pod njihovim leposlovnim, kulturnim, moralnim in zgodovinskim vidikom in se mednje vključi še katoliško vero. Škofje naj poskrbijo, da bo predstavitev vere vedno objektivna in prosta raznih ideoloških, političnih ali tako imenovanih znanstvenih pridržkov, ki bi zmaličili pristen prikaz vere.
Še bolj je žalostno, če gledajo številne
države v izvrševanju kateheze »zločin, ki zasluži kazen«. Pravice človekove osebe in družin do verske vzgoje terjajo, da bodo imeli vsi katoliški gojenci šol možnost, da se o svoji veri poučijo v skladu z naukom Cerkve. Tudi v tistih šolah, kjer pripadajo gojenci različnim veram, je treba storiti vse, da šolski urnik da možnost katoliškim učencem, da se poglobijo pod vodstvom svojih katoliških vzgojiteljev, laikov ali duhovnikov, v svoji veri.
Sv. oče nato poziva škofe in duhovnike, da nudijo verski pouk otrokom, mladini, odraslim. Teologe opozarja, naj bodo pazljivi, da ne bodo svojih mnenj in razpravljanj iznašali kot nauk Cerkve in s tem otroke in mlade ljudi begali z enodnevnimi teorijami, praznimi problemi in puhlimi diskusijami.
Ne sme se prezirati ljudskih pobožnosti, treba pa jih je v nekaterih vidikih popraviti in versko čustvo očistiti. Kar se tiče metode verskega pouka, se je treba vrniti k učenju na pamet, kar je bilo značilno za katekizem Pija X., da se v spomin mladih krepko vtisnejo Kristusove besede, božje zapovedi in poglavitne resnice katoliškega nauka. Pridigi pri sv. maši, ki »nai ne bo ne prekratka ne predolga«, je treba posvetiti veliko pozornosti.
»Živimo v težkem času,« zaključuje sv. oče svoj dokument, »zato naj se škofje ne bojijo vršiti svoje dolžnosti, da opozarjajo na stranpota v cerkvenem nauku in popravljajo zmote.«
Jugoslovanski generalni konzul v Trstu Štefan Cigoj se je toplo zahvalil v imenu prizadetega prebivalstva na potresnem področju Črne gore za izkazano solidarnost in materialno pomoč s strani prebivalstva dežele Furlani je-Julijsike Benečije ob potresu v letošnjem aprilu. Konzul Cigoj je tudi sporočil, da so v Črni gori sklenili uporabiti celotno pomoč, ki je bila zbrana v naši deželi, za gradnjo objekta družbenega pomena.
V	mestecu Grahovo blizu Nikšiča bodo namreč zgradili šolsko poslopje, za katero so že pripravljeni načrti. Šola bo razpolagala z osmimi učilnicami, tremi laboratoriji in raznimi drugimi prostori.
Sredstva, zbrana v naši deželi, bodo krila približno polovico zneska, ki bo potreben za to naložbo. Zastopstvo pobudnikov zbiralne akcije v Furlaniji-Julijski Benečiji je bilo že povabljeno v Črno goro, kjer mu bodo orisali podrobne načrte za gradnjo novega šolskega objekta.
■	Catania na Siciliji je doživela peturno neurje s silnim dežjem. Deroča voda je poplavila zgodovinsko središče mesta ter več revnejših četrti. Debele plasti blata so prekrile mestne ulice. Bilo je tudi več smrtnih žrtev, da ne govorimo o materialni škodi, ki je zaradi poplavljenih stanovanj zelo visoka.
Šeenodmevna vseslovensko romanje vRim
Prve dni septembra letos smo bili slovenski in italijanslci verniki tržaške škofije v Rimu in v avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. Zaskrbljeni smo odšli na pot, ker smo vedeli, kaj so nekateri skušali doseči: papežu in svetu pokazati, da Slovencev v Trstu ni. Nič nismo mogli narediti, da bi to namero preprečili. Naredilo pa se je samo. Naš škof nas je papežu predstavil, da smo del tržaške škofije in sv. oče nam je v našem jeziku izrazil željo, da bi v Cerkvi in družbi dosegli pravice, ki nam pripadajo. Domov smo se vračali zadovoljni in veseli.
Od 15. do 19. oktobra so slovenske škofije, ljubljanska, mariborska in koprska, pripravile skupno romanje v Rim, da se papežu zahvalijo za ustanovitev samostojne slovenske cerkvene pokrajine. Okrog pet tisoč se jih je zbralo v Rimu. Pripeljali so se z 80 avtobusi. Pridružili smo se jim z enim avtobusom iz tržaške in goriške škofije in z enim avtobusom so prišli s Koroške. Ne bi bilo čisto prav, če bi manjkali in ne bi izrabili te izredne priložnosti. čutili smo se z njimi eno.
Romarji iz tržaško-goriškega avtobusa smo bivali v hiši salezijancev poleg njihove univerze, ki so jo zgradili v Rimu; prej je bila v Turinu. Torek in sredo smo izrabili, da smo si ogledali nekaj zanimivosti: obiskali smo bazilike sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu in sv. Marije Velike. Videli smo katakombe, kolosej, cerkve: Al Gesii, Panteon, sv. Marije sopra Minerva in druge. Ker smo imeli čas, smo se v sredo odpeljali v Frascati, da smo mrzlo kosilo, ki smo ga imeli s seboj, zalili s svetovno znanim vinom z Rimskih gričev'.
V	sredo popoldne smo ob 16. uri imeli zares lepo mašo v veličastni moderni cerkvi sv. Janeza Boška, kjer so se zbrali romarji iz slovenskih župnij, ki jih vodijo salezijanci. Bilo nas je skupaj 500. Mogočno ljudsko petje in skupna molitev sta nas duhovno dvignila. Morda je za tisoče slovenskih romarjev prav tega manjkalo: skupnih maš, ki bi jih mogli imeti v velikih rimskih cerkvah. Prevelika ovira pa je bila to, ker bi se težko zbrali iz raznih krajev ob določeni uri, ker je promet tako velik in ker ne bi dobili prostora za parkiranje toliko avtobusov. To so mogli narediti samo enkrat pri Sv. Pavlu, kjer so imeli skupno mašo po avdienci, v če-
trtek popoldne, ko smo mi že odšli proti domu. Žal nam je bilo, da se je nismo mogli udeležiti.
Za četrtek 18. oktobra je bila napovedana avdienca v dvorani Pavla VI. Ob 12. uri so nas spustili noter in smo zasedli velik del dvorane. Na odru so se zbrali naši škofje; metropolit Jože Pogačnik, pomožni škof Stanko Lenič, mariborski ka-pitularni vikar Vekoslav Grmič in koprski škof Janez Jenko. Pridružila sta se jim dr. Janez Belej, ki dela v kongregaciji za širjenje vere in msgr. Vladislav Bavdaž, ki je uslužben na vatikanskem državnem tajništvu. Prišel je še dr. Maksimilijan Jezernik, rektor Slovenika. Na odru so razpostavili darove, ki so jih prinesli papežu iz vseh slovenskih škofij, tudi iz goriške. Svoj dar so prinesli tudi Korošci iz Celovca. Tam je bila tudi podoba Matere božje z Brezij za Slovenik. Papež je blagoslovil krono in jo dal Mariji na glavo.
Dobro uro smo morali čakati. Mogli smo si ogledati mogočno dvorano, ki jo je dal postaviti Pavel VI. za velike avdience. Zdaj pa je postala že premajhna. Zato so velike avdience od sredah na trgu sv. Petra, saj se tam zbere ob sredah po več deset tiso-čev romarjev.
Malo po 13. uri se je prikazal sv. oče pri zadnjih vratih in se počasi po sredi dvorane pomikal naprej. Na obeh straneh je
pozdravljal romarje in jim podajal roko. Vsakdo se mu je želel približati, a je bilo to nemogoče. Iz našega avtobusa se je to posrečilo vsaj polovici. Tudi dve naši najmlajši romarici iz 5. razreda osnovne šole sta imeli to srečo in tudi slepo dekle, ki je bilo z nami. Papež jo je blagoslovil in je dal njej in spremljevalki rožni venec.
Nadškof Pogačnik je v imenu slovenske Cerkve pozdravil sv. očeta. Njegov pozdrav je bil v »Katol. glasu« objavljen kot tudi besede sv. očeta. Papež je govoril počasi in s poudarkom. Izgovarjal je besede tako jasno, kakor da bi popolnoma obvladal naš jezik. Govor so romarji večkrat prekinili z burnim odobravanjem, s ploskanjem in vzkliki.
Kar je papež povedal, velja tudi za Primorsko. Tudi pri nas imamo vsaj dve tretjini krščenih ljudi, ki so opustili versko življenje. Koliko je treba delati za tiste, ki hodijo v cerkev, da jih zopet pridobijo za življenje po veri. Tudi pri nas niso vse družine krščanske, ni duhovniških poklicev, tudi na Tržaškem in Goriškem je premalo razširjeno versko časopisje. Vse te stvari že vemo. A sedaj nam je naročil naš slovanski papež, da naj za vse to skrbimo. Ali ga bomo poslušali in kaj več storili? To je naša odgovornost, to je naša sveta dolžnost.
J. P.
Sidrni miimi iMska n Palfskm
Novi krakovski nadškof kardinal Ma-charski je na Dunaju v pogovoru s časnikarji dejal, da je papežev obisk na Poljskem vplival predvsem na zavest vzajemnosti med poljskimi kristjani. Papež je Poljakom posredoval novo, polnočloveško in nečustveno izkustvo vere. Ta notranja obogatitev pa je prinesla tudi že zunanje sadove. Letos je samo v krakovsko bogoslovje vstopilo 87 novih bogoslovcev. Prejšnja leta jih je vstopalo 50-60. Tudi romarske pešpoti ob Varšave do Česloho-ve, dolge 240 km, se je letos udeležilo
40.000	mladih študentov, to je štirikrat več kot leta nazaj. Glede odnosov Cerkve do državnih oblasti je kardinal Macharski dejal, da hoče Cerkev tudi vnaprej ostati na svoji »liniji«. Predvsem se bo zavzemala
za krepitev družine, za zdravo moralno življenje ter za spoštovanje življenja. Poljski škofje bodo od vlade ponovno zahtevali svoboden dostop do radijskih in televizijskih oddaj.
Prva mošeja v Avstriji
Na Dunaju bodo 20. novembra odprli prvo mohamedansko molilnico (mošejo) v Avstriji. Gradnja je stala 65 milijonov šilingov, denar zanjo pa so prispevale razne arabske dežele, ki so bogate na nafti. Novi dunajski islamski center stoji blizu »mesta OZN« (UNO City). K centru spadajo tudi šola za proučevanje korana, knjižnica, večnamenski prostori, stanovanje za imama (duhovnika) in osebje.
Leto otroka - program in resnica Delež irskih menihov pri pokristjanjenju Slovencev
Ni povsod po svetu tako lepo, kakor je pri nas: otrok je zavarovan, matere ga lahko dajo v otroški vrtec, za njegovo izobrazbo skrbi šola, verni starši poskrbijo za otrokovo rast, da se lahko razvija v popolno in zdravo osebnost.
Za svet, ki smo mu dodeljeni v sobivanje, pa vemo tudi to, da je poln nasprotij, ki jih v polni meri občutijo tudi otroci. Kristjan, ki bi bil do vseh krivic ravnodušen, bi moral sprejeti očitek krivde.
Glad, ta večni spremljevalec človeštva, ogroža vsaj 200 milijonov otrok; zaradi gladu umre vsako minuto 30 otrok. Število žrtev zaradi nezadostne prehrane narašča iz leta v leto.
Mednarodni sklad Združenih narodov za pomoč otrokom v New Yorku (UNICEF) skrbi za otrokovo varstvo, opismenjenje, prehrano, gradi vzgojne ustanove za otroke. Vendar ta mednarodna ustanova v enem letu porabi v ta namen prav toliko, kolikor uporabi človeštvo za oborožitev v pičlih dveh urah.
To je svet nasprotij: 400 milijard dolarjev gre vsako leto za uničevalno orožje, v ta oboroževalni »aparat« je zajeto 400 tisoč znanstvenikov in tehnikov, ki so v službi tiste energije, ki lahko 12 krat uniči naš planet in vse, kar je na njem živega.
Na svetu je okrog 10 milijonov ubežnikov ali izgnancev, polovica je stara manj kot 15 let. Včasih živijo v nemogočih okoliščinah večjih ali manjših taborišč. Vsak drugi ubežnik je torej otrok. Na afriški celini je bilo v začetku leta štiri milijone beguncev — dva milijona otrok okuša torej neznosne pogoje življenja; v letu 1965 je bilo tu le nekaj nad pol milijona beguncev.
Vsak dan umre tri tisoč otrok zaradi
Dva kongresa v Zaragozi
V španskem mestu Zaragozi sta bila v prvi polovici oktobra kar dva kongresa, povezana s češčenjem Matere božje. Najprej je od 3. do 9. oktobra zasedal VIII. mariološki kongres, ki ga je odprl in vodil nadškof z Lyona kardinal Renard. Udeleženci kongresa so se po uvodni slovesnosti napotili v baziliko pilarske Matere božje. Tu je bila prva konferenca o tem, kako ta Marija zbira okrog sebe vse špansko govoreče vernike iz Španije in Latinske Amerike. Glavna tema kongresa pa se je glasila »Marija v 16. stoletju«. Iz Jugoslavije se je kongresa udeležil škof iz Dja-kova Ciril Kos. S svojima znanstvenima prispevkoma sta bila na kongresu navzoča tudi slovenska strokovnjaka.
Takoj po končanem mariološkem kongresu, ki je bil kot vedno strogo znanstvene narave, je začel zasedati XV. marijanski kongres, ki je trajal do 12. oktobra. Geslo tega kongresa pa je bilo »Marija in poslanstvo Cerkve danes«.
Mednarodna konferenca zveze verskega tiska
V irskem glavnem mestu Dublinu je v začetku oktobra končala svoje delo mednarodna konferenca zveze verskega tiska. Poročila o stanju tega tiska so pokazala, da ima verski tisk v različnih deželah zelo različen položaj, vlogo in pomen. Marsikje je pereč odnos cerkvenih izdajateljev do založb in uredništev, kakor tudi problem uredniške svobode v izražanju mnenj.
V pismu, ki ga je poslala konferenci papeška komisija za sredstva javnega obveščanja, je poudarjeno, da je katoliški verski tisk življenjskega pomena za službo Cerkvi in svetu. Cerkveni tisk mora v svojih vesteh in komentarjih odsevati celotno stvarnost krščanskega življenja danes. Naj bi bil pester ne le po novicah, ampak tudi po prinašanju mnenj znotraj Cerkve, pri čemer pa mora osnovna drža urednika temeljiti na zvestobi do Cerkve in njenega nauka.
Obisk na Kitajskem
Ekumenski patriarh pravoslavne Cerkve v Carigradu Demetrij je pred kratkim poslal škofa Anastazija na obisk v Korejo in na Kitajsko, da tam ugotovi sedanji položaj pravoslavne Cerkve. Pred prihodom komunistov na oblast sta na Kitaj-
malarije. Malaričnih bolnikov je danes na svetu okrog 140 milijonov; vsak četrti Afričan je bolan za malarijo.
Zaradi pomanjkanja A vitamina ima letno do 100 tisoč otrok očesno bolezen kse-roftalmijo (delno oslepljenost). Predvidevajo, da bo do konca leta 1979 več kot milijon otrok okuženih z gobavostjo. Polovici okuženih se bodo pokazala znamenja te bolezni v naslednjih petih letih.
Niti polovica afriških otrok ne prejema osnovnošolske izobrazbe. Po dveh ali Ireli letih polovica otrok več ne obiskuje šole, na podeželju pa kar 90 odstotkov. Med 800 milijoni nepismenih na svetu je tudi 250 milijonov otrok.
Take in podobne statistike so bolj ali manj točne. Ne gre za to, da bi z njimi izzivali čustva usmiljenja ali težkega vzdihovanja. Ne delajmo si utvar, da bo mednarodno leto otroka odpravilo svet nasprotij, v katerih otroci začenjajo živeti svoje življenje. Za marsikatero družbo je to eden izmed načinov, s katerim skuša zakriti svojo nemoč, da bi se soočila z nasprotji, v katerih živi, ali pa sama povzroča nove nesmisle. Najslabše je, če smo do vsega ravnodušni in nam je za vse prav malo mar.
Te ugotovitve, žalostne in bolne, hočejo biti preprosto klic, da oplemenitimo svoj vsakdanji odnos do otrok, tistih, ki živijo z nami, v naši neposredni bližini. Kot preprosto vabilo je, da se vživimo v resnico otrok. Tudi otroci so poklicani k življenju, tako kakor mi odrasli. Osrečimo jim njihove dneve z dobroto, toda smiselno, z ljubeznijo, ki jo vodi modrost, z razumevanjem, ki zna odpuščati, s prijateljstvom, ki vodi tiste globine človeškega duha, kjer se človeško stika z božjim. JZ
skem obstajali dve pravoslavni škofiji. Ze-
lo	znan je bil škof Bazilij iz Šangaja, o katerem pa Anastazij ni mogel ničesar zvedeti. Sam škof Anastazij je v Pekingu lahko imel bogoslužje v grškem veleposlaništvu, ki je tudi skrbelo za njegovo bivanje na Kitajskem.
Prvič po reformaciji katoliška božja služba
V	mestu Upsali na Švedskem je bila prvič po protestantski reformi v tamkajšnji stolnici katoliška služba božja. Bogoslužje je vodil pariški nadškof kardinal Marty, ki je prišel na Švedsko s francosko ekumensko skupino. Ta je priredila vrsto ekumenskih razgovorov in bogoslužnih srečanj. Za vse katoličane na Švedskem je samo ena škofija in sicer v glavnem mestu Stockholmu. Vodi jo škof Brandenburg, po poreklu Nemec.
Stiska Cerkve v sovjetski Moldaviji
Moldavija je sovjetska republika, ki meji na Romunijo. To ozemlje je po prvi svetovni vojni pripadlo Romuniji, a ji ga je Sovjetska zveza po zadnji vojni spet vzela. Petnajst tisoč katoličanov v Moldaviji neprestano zahteva bogoslužne prostore, a zaman. V glavnem mestu Kišinevu imajo samo skromno kapelo. Ko so si v kraju Raskov sami zgradili cerkev, so jo dale oblasti porušiti. Tudi baptistom se ne godi bolje. V Kišinovu so jim krajevpe oblasti že petič podrle cerkev.
Za hvaležnico v nedeljo 4. novembra bo
v Bazovici ob 17. uri
RITMIČNA MAŠA
Sodelujejo:
— pevci ZCP, ki so se udeležili pevskega tečaja v Krškem in domači zbor;
— otroški zbor »Slomšek«;
— instrumentalni ansambel iz Kamnika (vodi Franc Gačnik);
— 20 ritmičarjev v gorenjskih narodnih nošah (vodi Veronika Perko).
Med mašo ofer za misijone. Po maši srečanje v Slomškovem domu: »Lepote Gorenjske zemlje in življenja« (diapozitivi). Lepo vabljeni!
-Na poti v čestohovo na Poljskem so naši rojaki dvakrat prešli Avstrijo, iprvič čez Koroško in Zg. Štajersko, dežel, ki sta izšli iz zgodovine slovenske Karantanije; drugič nazaj grede prak Solnograške, s središčem Solnograd, odkoder se je širilo v Karantanijo krščanstvo. Solnograd je stara nadškofija, pod katero je spadalo misijonsko območje Karantanije. Od tu so prihajali med Slovence-Karantance prvi misijonarji in po njih zaslugi je naš narod prvi med slovanskimi sprejel krščanstvo.
Sodobni zgodovinopisci ugotavljajo, da so bili stari Karantanci marljivi in skromni poljedelci in živinorejci, pa tudi izborni čebelarji. Znali pa so tudi plesti in tkati, kopati sol in rude ter z njimi trgovati. Obnovili so kopanje železove rude štajerskega Erzberga leta 712, ki je bilo prekinjeno med preseljevanjem narodov. Bili so dobrohotni nasproti bolnim, vojnim ujetnikom, gostoljubni, družinski, potrpežljivi in pevsko nadarjeni. Toda ta njih miroljubnost se je sprevrgla v .maščevalnost in krutost, če so bili napadeni ali razočarani. Tako da jih solnograški spisi označujejo kot »sclavos crudelissimos paganos«.
TRIJE SVETNIŠKI MISIJONARJI
Ta slab glas o njih krutosti je bil vzrok, da se je irski misijonar sv. Kolumban odpovedal misijonarjenju med njimi in se raje podal k Langobardom. Tako da je bil prvi misijonar v Karantaniji, o katerem poročajo viri, okoli leta 630 sv. Amand. Toda veliko uspeha ni imel in je deželo kmalu zapustil. Bival pa je v dolini rake Aniže (Enns), v virih »valle Ademundi«, kjer je kasneje solnograški nadškof Arno posvetil njemu na čast cerkev v kraju Admont.
Karantanski misijon je prinesel prve uspehe šele pod knezom Borutom okrog leta 745. Okrog tega leta je bil imenovan za škofa v Solnogradu pobožni irski menih sv. Virgil. Knez Borut je privolil v krščansko vzgojo svojega sina Gorazda (Cacatius) in nečaka Kejtmara, ki sta bila za talca na Bavarskem. Oba sta nasledila kneza Boruta v Karantaniji, toda Gorazd je umrl že leta 752. Nasledil ga je Kejtmar (Hotimir) in tedaj je škof Virgil poslal h Gospe Sveti v Karantanijo svetniškega pokrajinskega škofa Modesta, ki je bil prav tako irski menih. Sv. Modest je prišel v Karantanijo leta 753 in ostal do svoje smrti leta 767. Njegov misijon nenasilnega spreobračanja v duhu misijonarja Ircev sv. Patrika je odločilno pripomogel k spreobrnitvi slovenskih Karantancev h krščanstvu.
Slovenci smo imeli pač posebno milost, da smo bili deležni pokristjanjenja s strani pobožnih irskih menihov, sv. Modesta kot pokrajinskega škofa pri Gospe Sveti ter njegovih duhovnikov pomočnikov, obenem z osebnostjo sv. Virgilom kot predstojnikom na nadškofijskem sedežu v Solnogradu. Način miroljubnega prepričevanja in spreobračanja h krščanstvu je bil za takratne razburkane čase v Evropi izjemen. Franki oz. njihovi kralji so širili krščanstvo pretežno z vojskami. Z vojsko so šli nad germanske Sase ter nad slovanske Polabce, ki so se postavili krščanstvu v bran. S tem pa tudi izginili iz zgodovine kot narod.
ZGODOVINSKI POMEN POKRISTJANJENJA
Pokristjanjenje in uvrstitev med krščanske narode je postalo tedaj življenjska nuja za vsako ljudstvo. To je uvidel modri karantanski knez Borut in njegovi nasledniki. Toda pokristjanjenje kneza in njegovega dvora še ni pomenilo izvršitve misijonskega dela. V času delovanja sv. Modesta v Karantaniji ni bilo nasprotovanj, takoj po njegovi smrti, še isto leto, pa je že nastal prvi poganski upor (767). Sledil mu je drugi (768) in potam največji tretji ob smrti kneza Kejtmara (770). Ta je bil tako silovit, da naslednik knez Valtunk (Valjhun) sploh ni mogel prevzeti vlade. Šele po dveh letih je bil upor z bavarsko pomočjo zatrt in knez je nastopil vlado.
Seveda v tam primeru na Bavarce ne smemo gledati kot na neke gospodarje, saj so bili prav tako kot Karantanci tud: oni pod vrhovno oblastjo Frankov.
Nenavadno je, da so naši predniki Karantanci ujeli ravno pravi trenutek za spreobrnitev h krščanstvu: obdobje, ko je na nadškofijskem sedežu v Solnogradu bival pobožni sv. Virgil z irskimi menihi. Že lata 785 ga je nasledil na tem sedežu škof Arno, ki ga označujejo kot najpomembnejšega predstavnika fevdalne frankovske politike na Bavarskem. Anglosaksonski benediktinec Alkuin ga po zmagi nad Obri in razširitvi misijonarjenja na panonska tla, kot svetovalec Karla Velikega, celo opominja, naj bo oznanjevalec pobožnosti in ne izterjevalec desetine.
Upravičeno lahko zato sklepamo, da bi tudi Karantanci zavrnili nasilno pokristjanjevanje, če ne bi bilo pobožnih irskih menihov z Virgilom in Modestom, s tem pa bi se nujno izpostavili frankovskemu udaru in bili izbrisani iz zgodovine.
TRI MODESTOVE GLAVNE CERKVE
Zgodovinski viri nam sporočajo, da je sv. Modest v času svojega misijonstva v Karantaniji ustanovil poleg številnih krajevnih tudi tri glavne cerkve, ki so bila pokrajinska cerkvena središča.
Najpomembnejša med glavnimi cerkvami je Gospa Sveta, cerkev Marije Vnebo-vzete, na znanem zgodovinskem Gosposvetskem polju. V tej cerkvi se je moral karantanski knez po ustoličenju na knežjem kamnu pokloniti Mariji in šele potem je smel sesti na vojvodski prestol. Zato so to Marijo nazivali tudi »Marija na prestolu«, po latinsko: Maria in Solio; ime, ki je še danes ohranjeno v nemškem Maria Saal za Gospo Sveto. Gosposvetska podoba predstavlja Marijo na prestolu z detetom Jezusom v naročju in s pogledom na Gosposvetsko polje. In tu se poraja misel slovenske romarske pesmi »Marija na tronu sedi, gleda na vse strani...« V tej cerkvi je tudi grob sv. Modesta. Gospa Sveta je bila glavna cerkev za spodnjo Koroško.
Za zgornjo Koroško pa je sv. Modest ustanovil glavno cerkev v nekdanjem rimskem mestu in škofovskem sedežu notranjega Norika Teumia, ki se nahaja blizu današnjega mesta Spital ob Dravi. Kraj pa se imenuje Št. Peter v gozdu (St. Peter im Holz). V bližini je veliko Milštatsko jezero in tu je v Modestovem času deloval tudi sv. Domicijan. O tem svetniku pove zapis iz 13. stoletja, da je bil sprva poganski knez. Po svoji spreobrnitvi je dal razdreti pogansko svetišče ob jezeru, vrgel v vodo njegove »mille statuae« in sezidal na istem mestu cerkev, ki jo je po vsej verjetnosti tudi posvetil sv. Modest. V njej je pokopan skupaj z ženo in otrokom.
Tretja glavna cerkev se je nahajala v dolini Mure na današnjem gornjem Štajerskem in sicer v kraju, ki ga vir označuje »ad undrimas«. Doslej pa tega kraja še niso uspeli z gotovostjo določiti. Po vsej verjetnosti pa je bila to pokopališka cerkev Sv. Janez v polju (St. Johann am Felde) v Knittelfeldu. Njeno območje je obsegalo vse doline gornje Mure in Murice (Miirz).
ŠTUDIJA O SV. MODESTU
O	svetem Modestu je v zadnji šesti številki »Glasa Korotana«, ki ga izdaja p. Ivan Tomažič na Dunaju, priobčil prof. dr. Erich Korner obširno študijo. V njej mnoge zgodovinske vire in spise o tem svetniku na novo osvetljuje. Graja pa tudi dejstvo, da niti solnograška nadškofija niti sekovska (Gradec) nista dali temu svetniku mesta v novem škofijskem koledarju svetnikov. Praznuje ga le kršika škofija (Celovec). Prav tako ga niso sprejele v koledar škofijskih svetnikov irske škofije. Pač pa je že v prejšnjem stoletju škof Slomšek sv. Modestu določil za go-dovni dan 31. marec, kar je potem prevzela tudi ljubljanska škofija in končno vsa slovenska metropolija.
Dr. Erich Korner pravi v svojem obsež-
Zanimiva turistična pobuda na Koroškem
ISTIT (Interesna skupnost turizma in trgovine) je novo združenje slovenskih gostincev, trgovcev in drugih poslovnih ljudi na Koroškem. Ustanova si je nadela nalogo, da vsklajuje mejni promet in skrbi za njegov napredek. Izdali so že odličen turistični prospekt o Podjuni z besedilom v slovenščini in hrvaščini ter pripravili v Ljubljani s pomočjo turističnega urada Kompas posebno razstavo o Koroški, tako da bodo obiskovalci iz Jugoslavije vedeli, kje jih lahko postrežejo v njihovem jeziku. Razstavo je podprla Zveza slovenskih zadrug na Koroškem.
Pobuda je pomembna zlasti zato, ker na Koroškem v zimskih mesecih ni turistov, medtem ko se jih poleti kar tare. Zato so prenočitvene zmogljivosti zasedene le dva ali tri mesece v letu, kar pa ne zadošča za uspešnost hotelov. V zimskih mesecih pa so jugoslovanski obiskovalci zato toliko bolj zaželeni. Doslej so jih ljubljanske agencije usmerjale večinoma v nemške hotele in gostišča, sedaj pa se zdi, da bo tudi ta dejavnost boljše organizirana, podobno kot se godi na Južnem Tirolskem.
Omenjena pobuda je gotovo nekaj novega in potrebna bi bila tudi na zamejskem Primorskem, kjer se tokovi jugoslovanskega denarja prav tako zlivajo neznano kam. Samo nepomemben del tega gre prek slovenskih zamejskih ustanov.
nem spisu tudi naslednje: Stolnica Gospe Svete z grobom sv. Modesta spada prav tako kot knežji kamen in vojvodski prestol k Skupni karantanski dediščini slovenskega in avstrijskega ljudstva, kar bi morali vsaj mi katoličani v krščanskem bratstvu gojiti in negovati... Obžalovati pa je, da sedanji uradni nemško govoreči upravitelj Gospe Svete v svojem zgodovinskem uvodniku govori nekoroškim romarjem le o Keltih in Rimljanih, niti z besedo pa ne omenja Slovencev, katere je prišel sv. Modest pokristjanjevat in je v ta namen tudi ustanovil cerikev pri Gospe Sveti.
■ V okviru diplomatske ofenzive, ki jo je sprožila Organizacija za osvoboditev Palestine (PLO) z namenom, da bi države Evropske gospodarske skupnosti podprle akcijo za samostojno palestinsko državo, je iz Belgije, kjer je bil na uradnem obisku, prišel na povabilo italijanskega zunanjega ministra Malfattija v Rim odposlanec PLO in najožji Arafatov sodelavec Faruk Kaddoumi. V tem trenutku je sicer bolj malo verjetno, da bi Italija pred drugimi državami EGS priznala Arafata, toda obstaja možnost, da ga bo povabila na obisk kot so to že naredile nekatere zahodnoevropske države.
■ Komunistični režim Vzhodne Nemčije je pomilostil med drugimi 43-letnega Rudolfa Bahroja in 24-letnega Nikota Hiib-nerja. Oba sta se takoj po izpustitvi iz zapora z družinama preselila z Zahodno Nemčijo. Bahro je ob prihodu na Zahod izjavil, da ostaja še naprej komunist, seveda z lastnimi pogledi, zaradi česar je bil v Vzhodni Nemčiji obsojen. Zlasti so mu šteli v zlo, da je obsodil vdor sil Varšavskega pakta leta 1968 v Češkoslovaško. Hiibner pa je bil lani obsojen na pet let ječe, ker ni hotel služiti vojaščine, češ da status Berlina kot demilitariziranega mesta tega ne dopušča.
■ Prebivalci Katalonije in baskovskih dežel (Euskadi) so pri 60-odstotni udeležbi z 90 odstotno večino na posebnem referendumu odobrili posebna statuta, po katerih bodo vse te dežele imele široko samoupravo. Oba statuta mora sedaj po predložitvi parlamentu podpisati še kralj, nakar bosta takoj stopila v veljavo. Pričakovati je, da bodo v prvih mesecih prihodnjega leta Katalonci in Baski že izvolili svoj deželni parlament.
■ Na Danskem so imeli pretekli teden predčasne parlamentarne volitve. Socialdemokrati so ponovno izšli iz volitev kot zmagovalci. Dosedanjim 65 poslanskim mestom so dodali še štiri. Blok meščanskih strank je dosegel 55 sedežev in sicer konservativci 22 (+7), liberalci 22, demokratski center 6 (—5), krščanska ljudska stranka 5 (— 1). Največji neuspeh je doživela komunistična partija; do sedaj je imela 7 sedežev, to pot pa ni dobila nobenega. Kljub uspehu pa socialdemokrati niso dosegli absolutne večine. Tako bo moral njihov voditelj Jorgensen sestaviti manjšinsko vlado.
■ Senator Edward Kennedy, mlajši brat tragično preminulih Johna in Roberta se je odločil, da se bo prihodnje leto potegoval kot kandidat demokratske stranke za predsedniško mesto ZDA. Ker -je tudi sedanji predsednik ZDA Carter odločen ponovno kandidirati, bo prišlo v vrstah demokratske stranke prihodnjo spomlad do razgibanih primarnih volitev po posameznih zveznih državah, ki bodo pokazale, kdo od obeh ima pri demokratskih volivcih večjo zaslombo.
■ Nova vojaška junta v srednjeameriški državi El Salvador, ki je v ponedeljek
15.	oktobra zrušila diktatorja generala Romera, je odločena »politične probleme reševati političnim potom, ne pa vojaškim«. Predsedniške volitve naj bi bile prihodnje leto. Na njih bo lahko sodelovala tudi komunistična -partija. Nova vlada namerava tudi vzpostaviti diplomatske odnose s Castrovo Kubo.
■ V Južni Koreji je izgubil življenje v medsebojnem prepiru z načelnikom vojaške obveščevalne službe Kirn Jae Kyujem predsednik države general Park. Imel je 61 let. Na oblast je prišel z nekrvavim državnim udarom 16. maja 1961. Dve leti nato je bil na splošnih volitvah izvoljen za predsednika Južne Koreje. Na tem mestu je bil ponovno potrjen na volitvah leta 1967 in 1971. Leta 1972 je razpustil parlament in od tedaj vladal diktatorsko. Ostro je zatrl vsak poskus opozicije, obtožujoč vsakogar levičarskih teženj. Tako so se znašli v zaporih tudi premnogi katoliški aktivisti, ki so nastopili v obrambo demokratskih svoboščin in človekovih pravic.
mil!IIIIIIIIIIIIIIIIUMI!llllllllllllll!ll!IIIMI!llllllllllllllllllllllllllll!lll!llllll!IIIMIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllll!IIIMIllll!llllinillllllllllllllUlllllllllllllliyi
KNJIŽNI DAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE	|
|	ZA	LETO	1980	|
[	KOLEDAR 1980	|
|	Vinko Beličič; PRELISTAVANJE POLDAVNINE
1	Franc Jeza: NEVIDNA MEJA IN DRUGE FANTASTIČNE	f
|	ZGODBE	|
|	PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON, 6.	sn. |
TiiiiiimiiiimiiiiiiinmiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimniiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiimiiiiiiiinimiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiimimiimiiNiiiiiiimiinmimmiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimimiiiimni
OKNO V DANAŠNJI SVET
TEOM no rm
PRENOVA GORIŠKE CERKVE
Mrit uredstavnikiu staveasheoa
DBStmlmga M
Drugi korak na poti prenove goriške Cerkve je napravljen: v soboto 27. oktobra zvečer se je v Zavodu sv. Družine vršilo srečanje 34 predstavnikov iz vsega slovenskega področja; to je slovenskih zastopnikov župnij bivše štandreške in devinske dekanije ter italijanskih področij.
Smo šele na začetku poti: dopolnjevali bomo spotoma zastopništva vasi, ki jih še nimajo, in italijanskih področij, kjer prebivajo Slovenci. Ni bilo mogoče vsega takoj urediti, glavno je, da smo shodili.
Hoja, posebno v začetni dobi, bo nekoliko težavna, kakor pač vsaka hoja, vsako gibanje, a le s hojo bomo shodili.
ZA NAŠO STVAR GRE
Cerkev je zadeva vseh: papeža, škofov, duhovnikov in laikov, saj smo vsi Cerkev, tj. občestvo verujočih v Kristusa. Vsi moramo sodelovati, vsak s svojo posebno nalogo in s posebnim poslanstvom. Delo vseh se mora dopolnjevati, kakor je poudaril sv. Pavel v lepi primerjavi s telesom
1	(Kor, 12). Vsak ud mora sodelovati na svoj način; če ne sodeluje, škoduje telesu in je vzrok njegove propasti.
Gre za božjo stvar: za sodelovanje v gradnji božjega kraljestva pravičnosti, ljubezni, miru, lepote. Gre za sodelovanje pri rasti Kristusovega telesa: tj. Kristusa v nas in v našem najbližjem.
Gre za našo -človeško stvar, saj je človek v središču vsega stvarstva in v središču skrbi celotne Cerkve.
Gre pa tudi za našo narodno stvar, za naše narodno poslanstvo.
POSLANSTVO PAPEŽA SLOVANA JE TUDI NAŠE POSLANSTVO
Vsi Slovenci, posebno pa še zamejci, ki smo v neposrednem stiku z italijanskim narodom, moramo čutiti kot svoje poslanstvo, tisto, ki ga je sam papež Janez Pavel II. prikazal kot poslanstvo papeža Slovana. V stolnici poljskega mesta Gnjezna se je med drugim 3. junija letos v svojem govoru tako izrazil:
»Po tolikih stoletjih se je dvorana Jezusove zadnje večerje zopet odprla, in da se čudijo, niso samo bili narodi Mezopotamije in Judeje, Egipta in Azije, ali oni, ki so prihajali iz Rima, ampak vsi slovanski narodi, ki so slišali Kristusove apostole govoriti v svojem jeziku in v svojem jeziku oznanjati velika božja dela. Danes, ob praznovanju prihoda Sv. Duha v Gospodovem letu 1979 ni mogoče, da ne bi slišali — poleg jezika naših dedov — tudi drugih slovanskih jezikov... Predvsem pa ne more ne slišati teh jezikov prvi slovanski papež v zgodovini Cerkve. Morda prav zato ga je Jezus izbral, morda prav zato ga je vodil Sv. Duh, da vnese v občestvo Cerkve razumevanje besed in jezikov, ki še vedno zvenijo tuje ušesom, ki so vajena romanskih, germanskih, anglosaksonskih in keltskih zvokov... Ali ne zahteva Kristus sam, ali ne določa Sv. Duh, da ta papež, Poljak, Slovan, ravno v tej uri razglaša duhovno enotnost krščanske Evrope?« (Papež nato omenja izrecno tudi Slovence ter sv. Cirila in Metoda.)
Papež Janez Pavel II. — Slovan, sin poljskega naroda — čuti, kako so globoko razraščene v zemlji zgodovine korenine, dz katerih on sam prihaja, koliko stoletij je že stara ta beseda Sv. Duha, ki jo on oznanja z vatikanskega griča sv. Petra in v Gnjeznu...
»Ta papež — Kristusova priča, ljubitelj križa in vstajenja — prihaja danes v ta kraj, da izpričuje Kristusa, ki živi v duši njegovega naroda, Kristusa, ki živi v dušah slovanskih narodov, ki so ga že davno sprejeli kot "pot, resnico in življenje” (Jan 14, 6). Ta papež prihaja danes, da govori pred vso Cerkvijo, pred vso Evropo in pred svetom o tistih slovanskih narodih, ki so mnogokrat pozabljeni. Prihaja, da govori na ves glas. Prihaja, da nakaže poti, ki na razne načine vodijo spet v bin-koštno dvorano, h Križu in k Vstajenju. Prihaja, da objame vse slovanske narode — skupno s svojim lastnim narodom —, da jih v objemu stisne k srcu Cerkve, k srcu Matere Cerkve, v katero polaga brezmejno zaupanje.«
BODIMO VELIKI
V	VELIKIH TRENUTKIH
Prvi korak v prenovi miselnosti in struktur goriške Cerkve je za nami. Bomo zna-
li	biti veliki v velikih trenutkih ali pa se bomo izkazali za majhne?
Zgornje papeževe besede, poslanstvo, ki ga je nakazal sebi, moramo tudi mi prevzeti kot svoje. Prenova Cerkve je prenova v Sv. Duhu, v Duhu prvih binkošti. Papež in škofje na cerkvenem zboru nas vabijo, zelo »rotijo, naj se Kristusovemu glasu, ki nas ob tej uri še bolj nujno vabi, in navdihu Svetega Duha odzovemo radi, s plemenitim in pripravljenim srcem... z veseljem in velikodušnostjo..., da čutimo kot svoje, kar je Kristusovega, in se pridružimo njegovemu poslanstvu...« (L 33). Kakor Korinčanom (1, 15-58) tudi nam apostol Pavel pravi: »Bodite, ljubi moji bratje, stanovitni, neomahljivi, in vedno bogati v delu Gospodovem, ker veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu.«
MARJAN KOMJANC predsednik slov. področja-dekan
Nadškofov pastoralni obisk na Plaču ti
V nedeljo 28. oktobra je goriški nadškof zaključil svoj pastoralni obisk na Placuti. Pri vseh mašah je govoril zbranim vernikom. Ob 10. uri je pozdravil tudi slovenske vernike, ki so se zbrali v lepem številu. Maševal je g. kaplan Marjan Markezič, verniki pa so spremljali sveto daritev z mogočnim ljudskim petjem.
V svojem nagovoru je g. nadškof rekel, da zdaj le na kratko pozdravlja navzoče, da pa jim bo govoril bolje in več ob pastoralnem obisku slovenske župnije v gori-škem mestu, ki bo, če Bog da, prišla na vrsto prihodnje leto. Treba pa je, da se že zdaj začno pripravljati na ta obisk, da bo prinesel kar največje duhovne sadove.
Z blagoslovom ob koncu maše in s pesmijo Marija skoz življenje smo res lepo zaključili to srečanje s svojim nadpastir-jem v upanju, da se ponovno srečamo, ko bo letos pastirski obisk tudi v cerkvah, kjer je slovenska maša v mestu, tj. v stolnici, pri Sv. Ignaciju in pri kapucinih. Največji dogodek pa bo seveda pastoralni obisk v naši župniji s središčem pri Sv. Ivanu. Upamo, da bo cerkev do takrat že prenovljena, da se je bomo še bolj oklenili in našo farno skupnost duhovno prenovili.
Misijonska prireditev v Katoliškem domu
Kljub temu, da v nedeljo 28. oktobra vreme ni nič kaj vabilo od doma, saj je bil dan pust in deževen, se je dvorana Katoliškega doma do kraja napolnila. Dokaz, da vsakoletna misijonska nedelja naše ljudi privlači, čeprav ne gre za kak izreden program.
To pot se je izkazala naša mladina. Najprej s srečolovom, ki ga je ob pomoči nekaterih starejših izkušenih družbenic sama
S TRŽAŠKEGA
Nabrežina
Zlata poroka. Praznovala sta jo, seveda s sv. mašo, v petek 26. oktobra zakonca Adolf in Danijela Pertot, obdana od svojih domačih, prijateljev in znancev. Ob tem pomenljivem mejniku zakonskega življenja se Dolfotu iskreno zahvaljujemo za požrtvovalno delo organista v težkih in nevarnih letih in mu želimo iz srca, da bi s svojim lepim tenorjem še dolgo prepeval, poživljal župnijsko občestvo ter razveseljeval svoje domače. Še na mnoga leta!
Romanje na Brezje. Z lepim vremenom se nedelja 23. septembra res ni postavila, ko smo šli na Brezje in Bled. Bilo je mrzlo in je deževalo, a v dveh avtobusih je bilo razpoloženje kljub temu sončno. Veliko je k vedrosti pripomogel tudi cerkveni zbor, ki je prepeval pri sv. maši na Brezjah, v župni cerkvi na Bledu, kjer smo občudovali slike Slavka Pengova in na blejskem gradu. Obisk praznika v Bohinju pa je moral to pot odpasti.
Svetogorsko romanje 7. oktobra. Pripravile so ga kraške župnije bivšega devinskega dekanata. Seveda se ga je udeležila tudi naša župnija. Na rožnovensko nedeljo popoldne smo res romali v starem pomenu besede, saj smo od Prevala dalje šli peš. Napolnili smo klopi svetogorskega
svetišča. ter se prav prijetno počutili na obnovljenem svetem kraju pri naši nebeški Materi. Beseda p. Pavla Krajnika, petje in molitev so nas osrečili in napolnili s svojsko radostjo, ki je delež vernih src.
Jesenski izlet tržaških volčičev in veveric. Na svojem izletu so prišli v nedeljo 14. oktobra tudi v Nabrežino. Pri Marijini kapelici, v kateri so brezvestneži pred mesecem dni razmetali rože in sveče ter odnesli s kipa rožni venec, so se ti mladinci ustavili. G. Tone Bedenčič je tam opravil sv. mašo, na koncu pa je med molitvijo ;n petjem eden od domačinov položil nov lep rožni venec nazaj v Marijine roke.
Obisk misijonarja Rudeža iz Zambije.
Prišel je med nas v ponedeljek 15. oktobra in nam med mašo in nato pri predavanju povedal marsikaj zanimivega o svojem misijonu. Kmalu se bo vrnil med svoje vernike. Naj Bog še naprej vodi njegove korake in blagoslavlja njegove besede!
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Družinska sreča
Družino Mirelle in Edija Čermelj iz Trsta je pred dnevi razveselilo rojstvo hčerkice Mirjam. Novorojenki in srečnima staršema voščijo vse dobro prijatelji in prijateljice iz verskega občestva.
priredila. Učiteljica Mariza Perat pa je pripravila Kastnerjevo zgodbo »Pikica in Tonček«, ki jo je Mirko Kunčič v Argentini prevedel za tamkajšnji otroški list »Božje stezice«, Lučka Peterlin-Susič pa pripravila za oder. Pri igri je nastopilo kar 19 mladih igralcev. Zlasti doživeto je podala vlogo Pikice Myrta Podveršič. Vlogo njenega očeta Slane je dobro izvedel dijak Karlo Bončina. Vse prisotne pa je zabavala zlasti simpatična »debela« Berta (So-lange Degenhart), ki je izredno doživeto podala svojo vlogo in zraven imenitno izgovarjala tržaško narečje.
Vsebina igre je zelo vzgojna: oče, ravnatelj tovarne, se za svojo hčerko Pikico ne zmeni dosti, enako tudi mati, ki je vsa prepojena posvetnosti. Ko Pikica odkrije Tončka, ki ima bolno mamo, mu skuša prek svoje vzgojiteljice pomagati. Ko oče to odkrije, se zave, da je poleg bogastva še revščina na svetu. Odloči se, da bo Tončka in njegovo mamo sprejel k sebi, zlasti ker je Tonček preprečil rop v ravnateljevi hiši.
Pričakujemo, da bomo te mlade, toliko obetajoče igralce, še kdaj videli na odru. Njihov uspešni nastop pa je tudi veliko zadoščenje za požrtvovalno režiserko, ki je bila tako bogato poplačana za svoje napore. - Z. P.
Odkritje grobnice jugoslovanskim borcem
Na goriškem pokopališču je bil v soboto 27. oktobra odkrit spomenik-grobnica borcem iz Jugoslavije, ki so v času narodnoosvobodilne vojne padli na področju goriške in videmske pokrajine. Spomenik je delo skopskih arhitektov Olge Miličeve in Stojča Naumovskega. V grobnici počivajo ostanki 26 padlih borcev, na spomeniku pa je vklesanih 41 imen ter napis v slovenščini, srbohrvaščini in italijanščini.
Goriškega župana je zastopal občinski odbornik Moise, vlado goriški prefekt dr. Barrasso, odsotnega goriškega nadškofa pa škofov vikar dr. Oskar Simčič. Jugoslovansko delegacijo je vodil Vajo Sken-džič. Odbornik Moise je med drugim dejal: »Ne smemo pozabiti, da je bila naša zemlja pred 35 leti prizorišče hudih bojev. Vojne ločujejo narode, prelita kri pa nas združuje; nove generacije lahko ustvarjajo prijateljstvo in medsebojno sožitje. Med nami se je porodila harmonija, odpravili smo dosedanja nesoglasja. S skupnim in osebnim delom zadostimo želji po svobodi in pravičnosti, za kateri so dali življenje ljudje, ki se jih danes spominjamo.«
Odkritju so prisostvovali predstavniki političnega, kulturnega in sploh javnega življenja ter vojaških oblasti. Enote italijanske vojne so izkazale poslednjo čast padlim, godba in pevski zbor iz novogoriške občine pa sta izvajali priložnostne skladbe.
Velik uspeh organista Berganta
V	četrtek 25. oktobra je bil v goriški stolni cerkvi orgelski koncert, ki ga je pripravilo SKPD »Mirko Filej« v Gorici. Naš orgelski mojster prof. Hubert Bergant je predstavil številnemu občinstvu izbran program del Franza Liszta. Večer je bil tako resnično stilni koncert in je pripomogel k temu, da smo lahko globlje spoznali orgelsko umetnost tega velikega romantičnega skladatelja, ki ga morda bolj
.poznamo po klavirskih m orkestralnih delih. In prav klavirski oz. orkestralni vpliv se mnogokrat kaže v teh Lisztovih orgelskih skladbah, ki so zasnovane zelo široko in med drugim dokazujejo, da je Liszt zelo dobro obvladal tehniko. Virtuoznost in bravura skladatelja prihajata stalno do izraza, vendar to ne na škodo estetski oz. vsebinski plati kompozicij. Glasbena kritika je Lisztu marsikdaj očitala prav slednje, da namreč predpostavlja tehnično stran pravemu navdihu. Poslušanje Liszto-ve glasbe pa nas (kljub občasnim pretiranim poudarkom na virtuozizmu) prepriča o tem, da je skladatelj svojo glasbo tudi čutil in v njej marsikaj izpovedal.
Prof. Bergant je začel svoj koncert s skladbo, ki jo je Liszt priredil za orgle po znani Bachovi kantati (madžarski komponist je sploh rad pisal parafraze in priredbe znanih glasbenih del). Sledil je An-dante maestoso, del širše zasnovane skladbe, ki jo je Liszt napisal ob tisočletnici sv. bratov Cirila in Metoda, kjer pride tudi do izraza vpliv slovanske bogoslužne glasbe. Nato smo prisluhnili preludiju in fugi na ime BACH, kjer je Liszt morda dosegel višek v svoji orgelski kompoziciji. V skladbi pride na dan vsa silnost njegovega romantičnega navdiha, ki ga niti kon-trapunktična oblika fuge ne more zamoriti. Sledila je lirično božajoča Ave Maria, spet Lisztova orgelska priredba, tokrat znanega Arcadeltovega moteta. Za zaključek pa je orgelski mojster izvedel monumentalno skladbo Ad nos, ad salutarem undam, ki je v bistvu fantazija in fuga na istoimenski koral. Skladba je pravzaprav res simfonično zasnovana, tako po obsegu kot po obliki. Prav tu je Hubert Bergant morda najbolje izpričal svoje velike sposobnosti tako na področju orgleske tehnike kot tudi na svoji osebni interpretaciji.
S tem orgelskim koncertom je tudi začela nova mestna glasbena sezona, ki se je že naslednji večer nadaljevala z Liszto-vim klavirskim programom na glasbenih srečanjih, ki jih prireja občinska uprava, nato pa s prvim abonmajskim koncertom Slovenskega komornega orkestra. - Bgsl
Dobra družbenica nas je zapustila
Tončka Pegan si je prizadevala, da nikoli ni bila nikomur v napoto, da nihče ni zanjo vedel, da je ostala skrita. Tako je bilo tudi ob njeni smrti: nikomur ni bila v napoto, saj je po prestani operaciji nenapovedano odšla od nas.
Doma iz Potoč v Vipavski dolini je morala od doma v službo v Trst v tistih časih, ko za naša dekleta z dežele skoro ni bilo druge izbire. Potem je iz Trsta prišla v Gorico k družini DelFAngelo. Bilo je leta 1931. Pri hiši je bilo že več otrok, nato so prišli še drugi. Tončka je vsem postala druga mati. Pa tudi družina Dell'Angelo se je navezala nanjo in jo imela za svojo. To se je pokazalo tudi ob njeni bolezni in smrti, ko so zanjo poskrbeli kot za mater.
A tudi na svojo domačo družino je bila pokojna Tončka navezana, na brate in sestre, na nečake in nečakinje. Zato so ob njeni smrti 15. oktobra vsi žalovali, saj so' izgubili dobro in pobožno teto, ki je za vse molila. V malem je bila zvesta, čez veliko bo postavljena.
  umu m imimiiiiiii  ...........................................................................................................................................................................................        umi.........................................................................................................    mn......................................................
ZORKO HAREJ
Naši izseljenci na (l> Holandskem in v Belgiji
Ko človek od daleč misli na naše izseljence, ki jih je veliko zlasti po drugi svetovni vojni, si jih predstavlja razseljene po raznih krajih, kjer si vsak v svojem okolju pač pomaga, kolikor si more, da preživi sebe in svojo družino. To velja za Švico, Francijo, Nemčijo, Belgijo, Holandsko itd.
Bili smo med izseljenci v Belgiji in v obmejnih holandskih krajih, kjer bivajo bolj strnjeno Slovenci. Reči moramo, da je njihova prisotnost organizirana in kulturno učinkovita. Na Holandskem bi skoraj rekel, da prisostvujemo nekemu medsebojnemu oplajanju obeh kultur, ker Holandci radi pomagajo in sodelujejo pri slovenskih kulturnih pobudah, zlasti pri petju in folklornih plesih. Holandcem je zlasti všeč slovenska pesem. Tako so začeli na Holandskem uvrščati v svoje koncertne sporede skladbe slovanskih avtorjev.
Na koncertu, ki ga je priredilo pevsko
društvo Sveta Cecilija v Lindenheuvelu (LindenheuveKieelen - imeni dveh sosednih vasi), je moški zbor iz Geelena Mignon, ki ga vodi Pierre VVillems, uvrstil v svoj spored sedmih točk kar tri skladbe slovanskih avtorjev, od teh eno Simonitijevo. Da Holandci zelo ljubijo zborovsko petje, bi sklepal po sodelavcih na omenjenem koncertu, kjer sta nastopila dva zbora iz Lin-denheuvela in kar trije iz Geelena. Morda prav tako skupno zanimanje druži oba naroda.
Pa vrnimo sc k temi današnjega pisanja! Povabljeni smo bili poleg drugega, da prisostvujemo praznovanju petdesetletnice obstoja zbora »Zvon«. Nastal je torej pred petdesetimi leti. Kako? Slovenci so prišli v južni Limburg, kjer deluje zbor v kraju Heerlerheide, že leta 1905. Njihova prisotnost n! beležena, ker so jih imeli za Avstrijce. V letih pred prvo svetovno vojno je bilo tam že kakih 50 družin, da so si mogli ustanoviti svoje lastno »Avstrijsko-slovensko društvo sv. Barbare«, ki se je predvsem zanimalo za socialni in gospodarski položaj svojih članov.
Znatnejši val slovenskih delavcev je prišel v rudniške kraje na Nizozemskem in
v Belgiji v letih od 1925 do 1929. Velika gospodarska kriza leta 1929 je zajela tudi Limburg, da so se mnogi slovenski rudarji morali vrniti domov. Menijo, da je bilo pred krizo v Limburgu kakih 4.000 Slovencev.
Leta 1926 so ustanovili v Brunssumu svoje lastno prosvetno društvo, Jugoslovansko prosvetno društvo sv. Barbare. Društva sv. Barbare so bila nato ustanovljena tudi v drugih krajih, kjer so bivali Slovenci. Društva so imela namen pomagati članom v narodnostnih, verskih, socialnih in splošno človeških zadevah. Društva so imela odseke za dramatiko, petje in godbo, predvsem tamburaške zbore. Imela so tudi svoje knjižnice. Povezana so ibila v Zvezo društev sv. Barbare, ki je koordinirala in vzporejala dejavnost posameznih društev.
Zbor »Zvon« je nastal kot odsek društva sv. Barbare v Heerleheide. V življenje ga je priklical frančiškan p. Teotim, ki je že pred letom 1929 pripravljal ženski zborček za slovensko mašo.
Leta 1927 je škof v Roermondu, Lavren-cij Schrijnen, ustanovil odbor, ki je skrbel za dušno pastirstvo pri različnih narodno-
stih. Ker ni bilo slovenskega duhovnika, je škof poveril dušno pastirstvo med Slovenci p. Teotimu van Velzenu. Ta je imel zelo rad naše ljudi in je večidel življenja posvetil prav njim. Da bi se naučil njihovega jezika, je pol leta 1932 preživel v Sloveniji. Tudi Slovenci so ga imeli radi in so ga nazivali »naš pater«.
P. Teotim je osebno povabil pevce in pevke na prvo vajo. Vodstvo je poveril že znanemu zborovodju Janu Geijselu. »Naš pater« je stal ob strani zboru v vseh prvih dvajsetih letih obstoja in ga tudi vodil, kadar je manjkal zborovodja.
»Zvon« nastopa na proslavah, prireditvah, med Slovenci, med Nizozemci, v cerkvi in izven nje. Nastopil je tudi že v Nemčiji, Franciji in Jugoslaviji. Zbor je odraz slovenske skupnosti v tistih krajih in sledi njenemu življenjskemu utripu. Tako sta bili dobi gospodarske krize in druge svetovne vojne slabi tudi za zbor, ki je imel tedaj majhno število članov.
Med debelimi in suhimi Jeti, a vedno prisoten in učinkovit, je zbor letos dosegel petdeset let življenja. Sedanji zbor je sestavljen iz Slovencev druge generacije, nekaj tudi iz tretje; kaka šestorica je či-
stih Holandcev, nekaj jih je iz mešanih zakonov.
Zbor so vodili Holandci, razen v letih 1936-40, ko sta bila zborovodja Slovenca Jožef Kocjan in Slavica Zajc. Zdaj ga vodi že 32 let F. A. Joseph Willems. Imeni J. Willemsa in p. Teotima sta najtesneje povezani z zborom in prek njega s slovensko skupnostjo v južnem Limburgu.
Zlati jubilej je zbor svečano proslavil v nedeljo 6. oktobra. Ob 9. uri je bila slovenska maša v župni cerkvi v Heerlerheide, ki jo je daroval Vinko Žakelj in med njo spregovoril o kulturnem delu in kulturnih vrednotah. Med mašo je zbor slavljenec izvajal Tomčevo mašo in slovenske pesmi. Tudi Gallusovo »Ecce quomodo«, posvečeno bivšim članom zbora, je zbor pel v slovenskem prevodu Glejte, kako umira pravični.
Po maši je bil svečan sprejem v bližnji dvorani. Pri vhodu v dvorano smo v ob-črtane prostore na straneh posebne knjige vpisali svoja imena. Nasproti vhodu so za mizo sedeli zborovi odborniki s predsednikom Francem Jančičem na čelu.
(dalje prihodnjič)
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30„ 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 4. do 10. novembra 1979 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Poslušali boste. 10.15 Godalni orkestri. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Pregled slov. tiska v Italiji. 11.05 Mladinski oder: »Peter v Afriki«. 11.30 Nabožna glasba. 12.15 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.05 Satirični kabaret. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 Iz naših oddaj. 10.05 Koncert. 11.35 Zakonski tandemi. 12.00 Satirični kabaret. 12.45 Filmska glasba. »Seghizzi 1979«. 14.05 Otroško okence. 14.30 Roman »Mrtve duše«.
15.00 Glasbeni ping pong. 17.05 Mi in glasba. 18.00 Kulturna kronika.
Torek: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 »Primerna napitnina«. 10.05 Koncert. 11.35 Vam še ugajajo? 12.00 Kulturni prostor. 14.05 Odraslim prepovedano. 15.35 Doba kantav-torjev. 16.00 Kulturne rubrike. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Na vlaku«, igra.
Sreda: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 Iz naših oddaj. 10.05 Koncert. 12.00 Pod Mata-jurjan. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.15 Naši zbori. 14.05 Odprimo knjigo pravljic.
14.30 Roman »Mrtve duše«. 15.00 Plošče.
16.30 Jugotonov expres. 17.05 Mi in glasba. 17.25 Slavni pevci. 18.00 Kulturna kronika.
Četrtek: 8.05 Vprašanja sodobne družbe.
9.05 »Josipina«, dramatizirana zgodba.
10.05 Koncert. 11.35 Jugoslovanski pevci.
12.00 Mikrofon v razredu. 14.05 Otroško okence: »Tomi na obisku«. 14.30 Na gori-škem valu. 15.00 Mladi pisci. 15.35 Rock.
16.00 Glasbeni trenutek doma in drugje.
Na zahvalnico 11. novembra ob 16. uri bo
v domu »F. B. Sedej« v ŠTEVERJANU nastopil
MOŠKI ZBOR IN TAMBURAŠKA SKUPINA
iz Sveč na Koroškem.
17.05 Skladbe z nabožno tematiko. 18.00 Kulturna kronika.
Petek: 8.05 Iz sveta folklore in ljudskega izročila. 10.05 Koncert. 11.35 Domače popevke. 12.00 Kulturni prostor. 12.30 Pesmi brez besed. 13.15 »Cecilijanka '78«. 14.05 Otroško okence: »Kje je napaka?«. 14.30 Grazia Deledda: »Golobje in jastrebi«. 15.00 Po končani univerzi. 15.35 Popularnih deset. 16.00 Mikrofon v razredu. 17.05 Mi in glasba. 18.00 Kulturna kronika.
Sobota: 8.05 Sobotni trim in zdravniški nasveti. 9.05 »Sange«, igra. 10.05 Koncert.
12.00	Oddaja o Reziji. 12.30 Pesem poje o...
14.05 Iz zakladnice slovenske mladinske literature. 14.30 Vse lepo, vaš Peter! 16.30 Poslušali boste. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Kulturna kronika. 18.05 Portreti naših igralcev. 18.45 Vera in naš čas.
★
Ljubljanska TV
Spored od 4. do 10. novembra 1979
Nedelja: 12.30 Razno. 18.00 Rokomet Jugoslavija : Romunija. 21.00 Dokumentarna oddaja. 21.50 Športni pregled.
Ponedeljek: 17.35 Botanik, film. 18.20 Zobozdravstvo. 18.45 Mladi za mlade. 20.00 Jaz sem njena mama, drama. 21.30 Kulturne diagonale.
Torek: 17.25 Oktet Jelovica. 17.55 Živalski svet. 20.00 Profesionalci na asfaltu. 20.45 Človek hoče navzgor, nadalj. 22.00 Komorna glasba skozi stoletja.
Sreda: 17.40 Vrček se razbije. 17.55 Potovanje v deželo lutk. 18.45 Zamejski zbori.
20.00	Sito mesto, film.
Četrtek: 17.25 Jakec in čarobna lučka. 17.40 Pavijani, dok. film. 20.05 V živo.
Petek: 17.35 Raznašalci časopisov. 18.00 Rock koncert. 18.45 Človekovo telo. 21.00 Petrocelli, film. 22.05 Prišli so ponoči, film.
Sobota: 15.50 Mladinski film. 17.40 Vzpon na Mount Everest. 18.35 Naš kraj. 18.45 Humoristična oddaja. 20.00 London je moj, nadalj. 21.00 Zvezda je rojena, film.
Prvi sestanek slovenskega področja goriške škofije
V	soboto 27. novembra ob 20.30 se je v Zavodu sv. Družine v Gorici vršil prvi sestanek slovenskega področnega sveta goriške škofije. Je to drugi korak na poti prenove struktur goriške Cerkve. Prvi je bil določitev-izvolitev župnijskih predstavnikov. Navzočih je bilo 34 zastopnikov.
Navzoče je pozdravil predsednik Slovenskega področja dekan g. Marjan Komjanc. Poudaril je tri misli: za našo stvar gre, narodno-versko, zasebno in skupno; poslanstvo papeža Slovana je tudi naše poslanstvo; nato je povabil navzoče, naj bi bili »veliki v velikih trenutkih« in kakor roti cerkveni zfoor, naj bi »radi, s plemenitim in pripravljenim srcem sodelovali pri Kristusovem poslanstvu.«
Po kratki molitvi je povzel besedo škofov vikar za Slovence dr. Oskar Simčič. Zahvalil se je navzočim za njihovo požrtvovalnost in še posebej pozdravil Slovence, zastopnike rojakov, ki živijo na italijanskih področjih škofije. Nakazal je nato bodoče delo v področnem in škofijskem pastoralnem svetu.
Predsednik je prešel k razlagi dokumenta o Škofijskem pastoralnem svetu in je odgovoril na zastavljena vprašanja.
Volitve v Škofijski pastoralni svet so se sporazumno vršile ločeno. Predstavniki župnij bivše štandieške dekanije so ob navzočnosti g. A. Lazarja izvolili Marilko Koršič Čotar, kot namestnika Danijela Pintarja in Ludvika Devetaka. Predstavniki župnij bivše devinske dekanije so ob navzočnosti dr. J. Markuže izvolili Gregorja Pertota in namestnika Simona Kralja. Predstavniki Slovencev z italijanskih področij so ob navzočnosti g. M. Rijavca izvolili Karlota Muccija in za namestnika Darka Cerkvenika ter Stanka Kebra.
Po razglasitvi izvoljenih je bilo sklenjeno, da se bodo poročila o sestankih pošiljala Katoliškemu glasu, Novemu listu, Primorskemu dnevniku, Števerjanskemu vestniku in Družini ter na tržaški radio. Določen je bil tudi prvi sestanek slovenskih članov Škofijskega pastoralnega sveta, ki bo v Sovodnjah 17: novembra ob 20,30, tj. pred prvim sestankom Škofijskega pastoralnega sveta, ki bo v nedeljo 25. novembra popoldne. - Marjan Komjanc
Zaključek jubileja gradeške bazilike
V	Gradežu bodo slovesno zaključili jubilejno leto posvetitve bazilike sv. Evfc-mije v soboto 3. novembra. Na slovesnost so povabili patriarha iz Benetk kardinala Ce-ja, ki bo predsedoval jutranjemu somaševanju. Poleg njega so bili povabljeni še vsi nasledniki škofov, ki so pred 1400 leti prišli v Gradež na pokrajinski koncil in k posvetitvi nove bazilike. Vseh teh škofov je 20 in imajo danes svoje škofije v Italiji, Avstriji, Jugoslaviji in Madžarski. Med njimi je tudi mariborski, saj je bil takrat v Gradežu tudi škof iz Celeje, tj. iz današnjega Celja. Poleg tega so bili povabljeni še kanoniki iz Gorice, Trsta, Vidma in Pordenona ter zastopniki grške in srbske pravoslavne Cerkve.
Dopoldne ob 10.30 bo slovesna koncele-brirana maša, pri kateri bosta zbor in orkester »Santa Cecilia« iz Gradeža izvajala jubilejno mašo F. Caudana. Popoldne ob
16.	uri bo v deželni palači za kulturo konferenca prof. Sergija Tavana s tržaške univerze in pa vokalno-intsrumentalni koncert, ki ga bo izvajala »Santa Cecilia«.
Oddaje radia Trst A
ZA BENEČIJO:
Nediški zvon. Vsako nedeljo ob 10.30. Pripravlja Riccardo Ruttar.
Pod Matajurjan, posebnosti in omika Nediških dolin. Vsako sredo ob 12.00. Pripravlja skupina »Dom«.
Okuole ognjišča ■ Pred studencan, snopič prafc in muzike naših judi. Vsaka tretja nedelja v mesecu ob 14.05. Ponovitev naslednji dan ob 12.00. Pripravlja Luciano Chiabudini.
ZA REZIJO:
Nas anu zutrd - Danes in jutri, oddaja o Reziji. V soboto ob 12.00 vsakih 14 dni. Pripravlja Sergio Di Lenardo.
ZA KANALSKO DOLINO:
Bom naredu sfzdice čjer so včas’b’le, glasnik Kanalske doline. V soboto ob 12.00 vsakih 14 dni. Pripravlja Mario Garjup.
Mlajše dekle kot zobozdravni-ško instrumentarko za dobo šest mesecev iščem. Priglasiti se osebno ali po telefonu vsak dan razen ponedeljka in sobote od 15,30 do 16. ure v Gorici, ul. Carducci 17, I., tel. 2909. - Dr. Igor Franko.
OBVESTILA
Seja Zveze slov. katol. prosvete bo v ponedeljek 5' novembra ob 20.30 na običajnem kraju.
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi na predavanje prof. Vinka Beličiča »Slovenska kulturna akcija ob 25-letnici delovanja«, ki bo v ponedeljek 5. novembra ob 20.15, ul. Donizetti 3. Predavanje je združeno z razstavo izdaj te pomembne kulturne ustanove v zdomstvu.
V	nedeljo 4. novembra vabimo tudi Tržačane na skupni obisk grobov v Gonarsu. Kdor bi se želel pridružiti, naj se takoj vpiše pri Fortunatu, tel. 60542. Vstop v avtobus ob 14. uri na trgu Oberdan, povratek na željo večine v prvih večernih urah.
Vaja za ritmično mašo v Bazovici bo v nedeljo 4. novembra ob 15. uri (dve uri pred nastopom).
DAROVI
Za katoliški tisk: Adolf Pertot 5.000; N. N., Jamlje 2.000 lir.
Za »Katoliški glas«: Adolf Pertot 5.000 lir. N. N., Sovodnje: za Alojzijevišče in za Zavod sv. Družine po 10.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah: Legiševi ob obletnici smrti dr. Miroslava Legiša iz Vi-žovelj 30.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Julij Škerlavaj ob blagoslovitvi hiše 10.000; He-dva Kranjc v spomin pok. moža Franca 50.000; razni 2.500 lir.
Za cerkev v Bazovici: družina Doljak ob odprtju cvetličarne 15.000; N. N. ob obletnici poroke 10.000; N. N. 10.000; Marija Požar 2.000; Mario Belli, Sv. Ivan (Trst) 10.000; Rezi Kralj 5.000 lir.
Za lačne po svetu: Lorica Ban, Bane,
10.000 lir.
Za Sv. goro: N. N., Jamlje 5.000 lir.
Za misijone: ob obletnici Marija Ferigo
15.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Varčevalci:
slovenski denarni zavodi na Tržaškem in Goriškem vas vabijo in vam nudijo najboljše pogoje
• Hranilnica in posojilnica - Opčine
• Kmečka banka ■ Gorica
• Kmečka in obrtna
posojilnica in hranilnica - Sovodnje
O Kmečka in obrtna
posojilnica in hranilnica ■ Doberdob
• Kmečka in obrtna
posojilnica in hranilnica - Nabrežina
# Banca di Credito di Trieste Tržaška kreditna banka s. p. a. - Trst