IZHAJA VSAK ČETRTEK		
Naročnina: ITALIJA	Lir INOZEMSTVO	» Uredništvo in npravništvo : Trst, Via Maiolica 10-12. Tele stranke ob pondeljkih in petkih od 10—1*2. Oglasi: Za vsak v širokosti 63 ram : finančni oglasi 1 L, osmrtnice, zahvale, trgovski, obrtniški oglasi 60 cent. — Plača se vnaprej. — Po	Letno | poiletna	četrtletno
	10-4« 520 18-20 | 910 on 1590 Uradne mm visočino en< poslana, vabila samezni izvod 20	2-60 4-60 nre za kolone 80 cent., cent.
Trst, 6. septembra 1923. — Leto IV. - Stev. i80.
Glasilo Komunistične stranke Italije
»»Ozdravili smo Evropo, ozdravili smo svet - so zmagoslavno zavpili mazači v Evropi in Ameriki po končani svetovni vojni. - Iznašli smo učinkovito zdravilo, Zvezo narodov Evropa pa boleha dalje, stresa se krčevito. Bolehala pa bo, dokler ne bo proletariat uničil škodljivih zajedalcev!
«•
Zaščita narodnih manjšin!
M
Revolucionarni boj delavskega razreda ne gre le za tem, da odpravi današnji kapitalistični način proizvajanja in da dvigne s tem gospodarsko in socialno sužnost proletariata — ne, ta boj ima še druge cilje:	osvobodili malega
kmeta iz mrež kapitalističnega in vele-agrarnega oderuštva in pa osvoboditi nacionalno zasužnjene male narode in narodne manjšine, odpraviti vse vzroke nacionalne neenakosti in ustvariti podlago za enakopravnost in mimo sožitje vseh narodov v delavsko-kmetski federaciji. Mislim, da je danes že vsem jasno in znano kako je te probleme rešila velika ruska revolucija s tem, da je dala kmetu zemljo in tlačenim narodom bivše caristične Rusije enakopravnost in svobodo. Pred nedavnim časom smo či-tali celo v tržaški «Edinosti» uvodnik, ki pravi, da je nacionalno vprašanje na celem svetu edino le Sov. Rusija rešila popolnoma pravično in zadovoljila s tem vse svoje narode. A ne le to. Mi vemo, da si je izposodil zapadnoevropski imperializem parolo «samoodločbe narodov« 1. 1918. od ruske revolucije, da je z njo demagoško pridobil male narode srednje Evrope zase in jih odvrnil tako od proletarske revolucije. Danes vidimo praktične sadove. Vsa Evropa se nahaja v ljutili nacionalnih borbah, med tem ko je Zveza soc. sov. republik (S. S. S. R.) že davno rešila vsa ta vprašanja, tako, da tamošnja prebivalstva danes niti sploh ne vedo, kaj se to pravi narodno izkoriščanje in narodna neenakopravnost In bila je tedaj v obilni meti tudi krivda proletarskega gibanja, da ni pridobilo v sred. Evropi na s ropi stran malih narodov, v kolikor je bilo še prepojeno s socialdemokratskimi tradicijami in je z brezbrižnim zamahom z roko rešilo vsa nacionalna vprašanja: (.Enostavno, to nas nič ne briga.»
A ruska revolucija in izkušnje, ki jih je imel naš pokret z nastopom kapitalistične ofenzive, so nas naučile, kako nam je reševati ta vprašanja: Proletarska revolucija zmaga le, ako je njena stvar, njena ideja, stvar velike večine, širokih delovnih plasti kakega naroda in v' to svrho se mora zvezati z osvobodilnim bojem malega kmeta in z osvobodilnim bojem tlačenih narodov. Na vzhodu, v Aziji je postal narodni osvobodilni boj milijonskih ljudstev, tlačenih in usužnjenili po zapadnoevropskem imperializmu, največja opora in najboljši zaveznik vsega delavskekga gibanja.
Pri nas v Evropi si hoče nad nacionalnim čustvovanjem, ki je še zelo globoko ukoreninjeno posebno pri polupro-letarskih in kmetskih plasteh, pridobiti monopol kapitalistična reakcija. V Italiji se ji je posrečilo zmagati na način, da je pridobila na svojo stran malomeščanske plasti s tem, da jih je navdušila za «narodne» interese. V Nemčiji, ki jo hoče francoski imperializem gospodarsko in politično zasužnjiti, potem ko jo je spravil na rob propada, skušajo «Haokenkreuzlerji» (fašisti) dvigniti nemški narod v imenu ohranitve nacionalne svobode v boj proti proletarskemu pokretu. V Jugoslaviji se je radičevcem, klerikalcem, muslimanom in mekedon-skim avtonomistom posrečilo pridobiti na svojo stran široke delovne plasti, posebno kmetskega prebivalstva s tem, da jih je navdušilo za boj proti hegemoniji srbskega kapitala, za nacionalno enakopravnost in avtonomijo, oz. federacijo. Tudi pri nas, v Julijski Krajini, vidimo, da imajo slovenski nacionalci §e vedno večino poluproletarskih in kmetskih plasti, teh naravnih zaveznikov proletarskega gibanja, na svoji strani, ker so jih znali navdušiti proti nacionalnemu suženjstvu, v katero jih hoče dovesti italijanska uprava, vladni ,‘organ italijanske buržoazije.
Komunisti moramo spričo teh pojavov dokazati, da je naša stvar, stvar vseh izkoriščanih, da je naš boj, boj vsega trpečega človeštva. II. internacionala, ki
hoče biti internacionala na način, da se ne zanima ehostavno za narodna vprašanja, si je hotela ob svojem združitvenem kongresu v Hamburgu razbiti glavo spričo narodnih nasprotstev med posameznimi strankami, ki so branile narodno politiko raznih kapitalističnih držav. V naši Komunistični internacionali I>a ni bilo do sedaj še niti sence kakih narodnih prepirov med raznimi strankami, kajti mi sc borimo proti vsem kapitalističnim državam za osvoboditev vseh delovnih ljudstev in vseh tlačenih narodov. Na zadnji seji EkžckUtiVe v juniju se je na dolgo in široko razpravljalo o vprašanju nacionalne politike komunističnih gtrank, ki morajo razumeti, postaviti 80 na gG]0 ne le dolav-sko-kmetskemu osvobodilnemu gibanju, ampak tudi osvobodilnemu gibanju tlačenih narodov in narodnih manjšin.
V Nemčiji jo Kom. stranka že dokazala, da so ona bori proti usužnjenju Nemčije po francoskem imperializmu in ne fašisti, ki bi ta Osvobodilni boj radi izrabili v interese nemške voleburžo-Uzije, katera zahrbtno že pnktira s francoskim kapitalom. V Italiji tnora naša stranka dokazati, tla vedo fašizem itu
lijanski narod in Italijo v pogubo, ker dela v interesu italijanskega velekapitala in proti interesom delovnih množic ki tvorijo jedro in večino ital. naroda. Rešitev Italije je le v delavsko-kmetski republiki, ki bo stopila kot istovre-den član, brez nacionalnih predsodkov v federacijo evropskih ljudstev. Tudi jugoslovanska ljudstva, ki se danes borijo proti hegemoniji srbske buržoazije bodo morala izprevideti, da bodo rešena le, ako združijo Svoj boj z bojem delavskega razreda.
,Kako se nam predstavlja pa ta problem pri nas, v Julijski Krajini ? Italijanska vlada, predstaviteljica italijanske kapitalistične buržoazije skuša z nasilnimi sredstvi zatreti slovenski živelj v Julijski krajini, izganja slovenski jezik iz šol in uradov in hoče na ta način dovesti do «asimilacije», do nasilnega raz-narodenja teh krajev, anektiranih Italiji že itak proti volji ogromne večine vsega prebivalstva Julijske Krajine in proti vsem gospodarskim interesom dežele. Edino neborbeno razpoloženje našega kmetskega in malomeščanskega prebivalstva je zabranilo izbruh odkritega iredentističnega gibanja, ki bi ime-
lo	spričo takih razmer ugodna tla, kar je revolucionarnega proletariata, je pa orientiran nasproti naši stranki. Politično društvo «Edinost», ki si je postavilo za nalogo združiti vse narodne plasti v boju za «narodne pravice«, vodi, razumljivo, buržoazno politiko klečeplazenja pred italijanskimi buržoazijskimi veljaki, kajti njega politiko vodijo interesi slovenskega meščanstva in malomeščanstva, ki so vse prej kot revolucionarni. Način po katerem se ono bori za zaščito «naše narodne manjšine« je že tak, da ne more dovesti do kakih realnih uspehov. Naša naloga v Jul. Krajini je torej dokazati, da se z buržoazno politiko ne da rešiti tukajšhjega nacionalnega vprašanja, ampak le s proletarsko. Iz. ust narodnih voditeljev samih slišimo navadno govoriti, da pri nas pravzaprav ni kapitalistov in da moramo biti torej vsi edini proti skupnemu narodnemu nasprotniku. Kako more biti resen proletarski revolucionar edin z ljudmi, ki priznavajo fašistovsko reakcijo, in se ji klanjajo, z ljudmi, ki pošiljajo svoje zastopnike na medparlamentarne kapitalistične konference, kjer se zadovoljujejo s takimi zahtevami glede zaščite narodnih manjšin, da aplavdira-jo njihovim govorom vsi visoki buržoazni gospodje, ki doma v svojih deželah sami podpirajo narodno zasužnjevanje? Ako torej ni pri nas kapitalistov, bi bilo logično, da bi se naslonil boj slovenske narodne manjšine na boj mednarodnega proletariata, na boj delavsko kmetske Rusije in ne na politiko mednarodne buržoazne reakcije, na politiko češke in srbske buržoazije, ki vršita obedve nasilno nadvlado nad svojimi zasužnjenimi narodi in narodnimi manjšinami.
Pri vprašanju o antifašističnem boju na zadnji seji Ekzekutive Kominterne v Moskvi je imel s. Radek krasen govor, v katerem se je spomnil «potnika v nič», idealnega in nesebičnega nemškega fašista Schlageterja, ki je dal življenje za svoje ideje. Svoj govor je Radek končal sledeče: «Toda mi mislimo,da ne spada večina nacionalno čutečih mas v tabor kapitala, ampak v tabor dela. Mi hočemo in moramo do teh mas poti iskati in jo najti. Mi bomo storili vse, da ne bodo možje, kakor Schlageter, ki so bili pripravljeni iti v smrt za skupno stvar ostali potniki v nič, ampak potniki v boljšo bodočnost vsega človeštva, da ne bodo prelivali svoje vroče, nesebične krvi za profite baronov oglja in železa, ampak za stvar velikega nemškega delovnega ljudstva, ki je član v družini za svojo svobodo borečih se ljudstev. Kom. stranka bo povedala to resnico najširšim masam nemškega ljudstva, kajti ona ni le stranka, ki se bori za boljši košček kruha samo industrijalnih delavcev, ona je stranka borečih se proletarcev, ki se bore za svojo osvoboditev, osvoboditev, ki je identična s svobodo ljudstva, s svobodo vseh, ki delajo in trpijo v Nemčiji. Schlageter ne more več dojeti te resnice. Gotovi smo pa, da bodo to resnico slišale in razumele stotine Sclilagoterjev ...»
J udi naš boj mora postati boj narodno tlačenih manjšin v Italiji, njihov boj mora zavzeti razredno revolucionarno stališče, kajti kdor res dela za svobodo svojega naroda, se mora tudi pri »as nasloniti na realni proletarski pokret ako noče biti, kakor nemški Schlageter — potnik v nič.
Peter Razbojnik.
 .....
SODRUGOM I
Naznanjamo, da zadnja številka «Dela» ni izfcla. Vzrok so naši so. mišljeniki sami, ker nas no podpi rajo z vsemi svojimi močmi ter ne pošiljajo upravi točno izkupičkov za prodano izvode lista. Uprava mora vsako številko takoj plačati v tiskar, ni, kar je pa nemogoče, 66 sodrugi ne vrte redno svoje dolžnosti, ki so dolčnosti do sobo in do vseh tlačenih.
Politični pregled
  —:oo:-------
Italijnsko-inki m
Na grško-albanski meji in sicer na grških tl ulil so	neznanci zavratno
umorili italijansko razmejitveno komisijo, ki je bila sestavljena iz petih članov in enega albanskega tolmača-Med umorjenimi	je tudi načelnik
komisije general Tellini. Italijanska komisija je bila del meddržavne komisije, ki ima nalogo, da določi nove meje med Grčijo	in Albanijo. Italijanska vlada je	sprejela naznanilo
o zavratnem umoru kot provokacijo grškega nacionalizma in smatra grško vlado, ki je emanaeija grškega bolnega nacionalizma, za posredno povzročiteljico umora omenjene komisije. Da dobi zadoščenje za zločinsko provokacijo je italijanska vlada poslala grški vladi noto, ki vsebuje nastopne zahteve:
1) Oflcijelna opravičha v popolni formi pri italijanski vladi.
2) Svečana žalna maša za žrtve umora v katoliški katedrali v Atenah kateri morajo prisostvovati vsi člani grške vlade.
3) Pozdrav italijanske trobojnice, ki se mora izvršiti po celokupnem v Pireju zbranem grškem brodovju pred divizijo italijanske mornarice, ki se bo poslala tjakaj. Pri tem mora grška mornarica oddati 21 pozdravnih strelov in razobesiti ina vse svoje ladje italijansko zastavo.
4) 5,'ajstrožja preiskava, ki jo morajo izvršiti grške oblasti na licu umora v prisotnosti italijanskega vojaškega zastopnika za čigar osebo je grška vlada brezpogojno odgovorna, Preiskava mora končati v petih dneh po sprejemu teh zahtev.
5) Smrtna kazen za vse krivce.
6) Odškodnina 50 milijonov lir, ki mora izročiti Grčija Italiji pet dni po izročitvi note.
7) Vojaški pozdrav žrtvam umora pri ukrcanju v Prevesi.
Grška vlada je odgovorila, da je pač pripravljena dati Italiji zadoščenje, da so pa italijanske zahteve pretežke in nesprejemljive ker da so ponižujoče. Ob enem se je grška vlada obrnila na Zvezo narodov, ki da je edina opravičena razsoditi ker so bili člani italijanske komisijo le del mednarodne razmejitvene komisije. Ob enem se je Grčija obrnila za pomoč na Jugoslavijo in Anglijo.
Italijanska vlada je smatrala grški odgovor za nepovoljnega in je v to, da prisili Grško sprejeti vse v noti označene zalhtteve, okupirala grški otok Krf. Grški komandant otoka pa se ni hotel mirno udati vsled česar so oddale italijanske ladje nekaj strelov proti trdnjavi na otoku in je bilo pri tem okolu 10 ljudi ubitih in več ranjenih. Za tem so italijanski vojaki otok okupirali.
Sodeč po (nejasnih vesteh bi se dalo sklepati, da sta tudi Anglija in Francija zato, da se izroči zadevo, ki je povzročila grško-italijanski spor, zvezi narodov in so smatra, da so italijanske zahteve pretežke. Italija pa pravi, da nima zveza narodov pri tem nič opraviti- Evropa pa stoji radi vsega tega pred možnostjo nove vojne. V zadnji svetovni vojni se je trdilo do presedanja, da bo zadnja in se je ustanovilo zvezo narodov, ki naj bi mirnim potom rešila vse spore med posameznimi državami. Sedaj se pa za to zvezo noče zmeniti nobena prizadeta država. Vsaka država hoče rešiti potom te zveze le one spore, ki se no tičejo nje. Koj pa ko je ona prizadeta- pozabi na svežo in pravi; da je le sama odgovorna za svojo početje. Kakor Italija se ravnajo v tolikih rečeh tudi Anglija im Francija. Položaj je danes tak : Ako Grčija ne bo hotela sprejeti italijanskih zahtev in ne bo hotela Italija odstopiti svoje zadeve zvezi narodov, pride skoro gotovo do konflikta o katerem verno kako se je začel, ki pa ni mogoče š<y danes razsoditi kako se bo razvil in kako končal. Diplomacija je na delu kakor je bila na delu po umoru v Sarajevu. Balkan ves jo podoben šaihiovski deski i n balkanske državice so šahovske figure v rokah evropskih velesil. Nebi bilo nič nenaravnega ako bi se iz zavratnega umora italijanske razmejitvene komisije izcimil resen interesen konflikt med državami, ki gledajo na Balkan kakor roparji na bogato kmetijo. Grčija ni osamljena in je njena trdovratnost s katero odklanja italijanske zahteve najboljši znak, ki potrjuje našo trditev. Poleg tega se je macijonali-zem razpasel po vsej Evropi do najvišjo stopnje. Grška vlada je go tovo moralno odgovorna za umor v kolikor je negovala na svojih tleh svoj nacijonalivem ki je skoro gotovo povzročil če že ne tudi organiziral unior italijanske komisije. Toda nobena država mirna danes pravice se nad dejanji tujega nacijonalizma
jeziti. V tem oziru so vse enake in imajo vse nad takimi dejanji svoj del odgovornosti. Nacijonalizem preživlja danes povsod svojo poslednjo fazo.... imperijalizem. Povsod seje nacijonalizem sovraštvo, povsod sili izven svojih narodnih mej in teži za tem, da usužni druge narode gospodarsko in moralno. Posledice tega sp 1 o šn ega nacij cin al i sti čn o-imp eri j a -lističnega stremljenja so umori, uboj-stva, državni konflikti in vojna v kateri plačujejo narodi s krvjo in z brezmejnim trplenjem svojo lahkovernost in prepričanje, da je sedanji kapitalistični sistem ediini, ki je od Boga blagoslovljen.
vProletarijat bi izvršil zločin nad seboj ako bi imel pri tem kakor pri drugih enakih konfliktih svoje posebne simpatije za eno ali drugo v sporu se naslajajočo stranko. On mora gledati na take dogodke z čisto svojega proletarskega stališča, iz stališča mednarodnega razrednega boja. Glavni krivec vsega je požrešni kapitalizem s svojim nacij omaliz-morn in imperializmom. Proti temu sovragu vsega človeštva je naperjen naš boj. S kapitalizmom bo izginil tudi nacijonalizem, bo izginilo narodno sovraštvo, bodo izginili od kapitalizma plačani četaši, bodo izgini-
li	krvavi konflikti in z njimi tudi oni smešni nestvor, ki se imenuje zveza narodov za kojo me mara več nihče in mora zanjo marati tem manj pro-letarijat, ki vidi v njej opravičeno le izkoriščevalno društvo kapitalističnih velesil.
O vsem pia bomo govorili še v prihodnji številki ako nam bo damo jo razposlati v svet.
---------o:	O--------
Nemčija
Boji, ki so se bili pretekle tedne s tako srditostjo med vlado im delavstvom pod vodstvom K. S. so se nekoliko polegli. Cuinova vlada je padla, nastopila je vlada «široke koalicije«, ki ji načeluje bivši monarhist, sedaj republikanec Streseinan in v kateri sedijo tudi soc. demokratje pod vodstvom bivšega «revolucijonarja», avtorja znamenitega dela »Finančni kapital« — Rudolfa Hilferdinga Tako vidimo, da pomagajo reševati v usodnem trenotku kapitalizem ljudje, ki so še nedavno znanstveno dokazovali in dokazali nujnost njegovega propadla. Toda — kakor posnemlje-mo iz meščanskega časopisja, — delavstvo trumoma prehaja v vrste naše bratske Kom. stranke, ki ima danes že večino delavstva na svoji strani tudi že v strokovnih organizacijah, ki so bile zadnja opora reformistov.
Kom. stranka, ki stoji danes pod spretnim direktnim vodstvom Kominterne in s. Radeka, ki se nahaja sedaj v Nemčiji, je izdala pai*olo, da mora v kratkem pridobiti en milijon članov, da se tako notranje utrdi in pripravi za prihodnje boje, ki bodo morali zopet izbruhniti. Kajti nova vlada ni zmožna rešiti obupnega gospodarskega položaja, ker se njene metode popolnoma v ničemur ne razlikujejo od ornih Cunove vlade, na drugi strani francoski imperializem popustiti ne more, ker zaigra s tem stabilnost svoje gospodarske politike, ki je zgrajena docela na plenu, ki ga ima dobiti od izsesane Nemčije, in tako preostane edina pot proletarska revolucija, ako izzvzamemo nevarnost fašistične diktature, ki je pa vsled spretne nacionalAe politike naše bratske stranke skoro docela izven možnosti.
Nemška vlada skuša zadnje dni ostro riastopati proti našemu pokretu, zapira vodilne sodruge, razpušča organizacije, nadleguje kom. časopisje a vse ničesar ne pomaga.
Kakor sodi meščansko časopisje samo, bo Stresemanova vlada najbr-žo zadnja te vrste, ako se ji ne posreči rešiti perečega valutnega in gospodarskega vprašanja. Mi smo prepričani, da se ji to ne posreči im proletariat bo zopet prisiljen stopiti v akcijo, da sam reši situacijo z delav-sko kmetsko diktaturo, ki se Bo naslanjala vojaško in politično na silo Sov. Rusije. Kakšne ogromne posledice bo to imelo za ves svetovni položaj, smo že v prejšnjih številkah omenili in ni potrebno še posebej poudarjati-
Čehoslovaška
je nasprotno od Nemčije dežela, kjer postaja gospodarski položaj delovnih, množic vedno obupinejši; to pa vsled dviganja čehoslovaške valute, ki daje bankirjem možnost neomejene špekulacije.
Vsled tega položaja je delavstvo bilo prisiljeno stopiti v mezdno gibanje, ki je stopilo v akutno stanje. Rudarji so napovedali splošno stavko, ki se vrši v vsej disciplini in solidarnosti. Štrajka nad 160.000 delavcev. Kakor izgleda bodo Uidi druge delavske kategorije n!ajlažje prisi-
ljene stopiti v akcijo da si zasigura-jo obstoj pred pretečim gospodarskim polomom. Vedno bolj pa postaja neizogibna stavka vseh rudarjev Evrope, delavske kategorije, katere položaj je najbedmejši.
V Jugoslaviji
se nadaljujeta kompaktno obe stavki, ona mornarjev in pa rudarjev v Sloveniji. — V Srbiji so se vršile občinske volitve, pri katerih so naši sodrugi precej napredovali od zadnjih državnozborskih. Vendar imajo še mnogo dela pred seboj. Boj se je bil v glavnem med radikali in demokrati, v Makedoniji — domačimi avtonomisti. Prišlo je ponekod do oboroženih spopadov, ki so imeli za posledico več mrtvih in ranjenih. V Beogradu je zmagala radikalska lista z nad 6000 glasovi- Naša bratska N. R. P. J. je dosegla okrog 1500 glasov kar pomenja precejšen napredek nasproti prejšnjim volitvam ((nekoliko nad 1000). Socialdemokratje so zbrali komaj 300 glasov, kljub veliki agitaciji itn pomoči policije, kar nam priča, da je jedro jugoslovanskega proletariata zdravo in zvesto komunizmu.
V Bolgariji
se teror mestne buržoazije vedno bolj uveljavlja. V Plevmi so bili štirje naši sodrugi obsojeni na smrt vsled upora in zveze z zemljoradniki. Meščanstvo se je strnilo v enotno stranko in postaja sedaj že nezadovoljno s Cankovim, ki se mu zdi «predemokratičem».
Neutralno zadržanje Kom. stranke za časa prevrata je naletelo na ostro kritiko pri naši Internacionali. S. Zi-novjev je napisal zelo oster članek proti temu stališču bolgarskih komu-nistov, ki vede proletarski pokret v
pogubo Poživlja na združitev z ostanki Stambolijskijeve stranke v svrho boja proti sedanjemu režimu, kajti edino zveza delavcev in kmetov zamore rešiti ves današnji svet pred ge večjim gospodarskim polomom, kamor ga zavaja današnji kapitalizem. K. S. je krenila sedaj na novo pot, da popravi, kar je zagrešila.
Kakor vidimo iz tega pregleda imamo v vseh važnejših državah zbiranje proletariata in pričetek nove borbe proti kapitalistični ofenzivi. Tudi pri nas v Italiji sili brezupni gospodarski položaj dežele delavstvo v vedno nove boje, ki jiihl vrši tudi v okrilju fašistovskih sindikatov. Zadnjo stavko 20.000 stavbinepv v Rimu, ki so jo vodile naše organizacije, je vlada s terorjem sicer zlomila, a javljajo se bolj in bolj znaki, ki kažejo, da ne bo šlo dolgo več tako dalje. Fašizem (postaja z vsakim dnem bolj obsovražen pri delavskem razredu in. to ga bo koncem koncev moralo zrušiti, kajti z bajoneti in bombami, s puškami in revolverji, batinami in ricinovem oljem se doseže vse prej kot dobro gospodarstvo, brez katerega se pa ne more trajno vzdržati nobena vlada. Naša stranka stoji na svojem mestu. Sedaj je začela izdajati v Milanu tednik «Lo stato operaio« (Delavska država) kot central no glasilo. Obeta se nov dnevnik «Piu avanti !» kot skupno glasilo komunistov in komunističnih maksimalistov- — Jasnitev v Soc. stranki gre dalje svojo pot. Upamo, da bo prihodnji kongres pokazal voljo socialističnega proletariata za spojitev s komunisti, katera bo pomenila potem prvi korak do zopetnega povzetja borbe, reakciji, za dela v-sko-kmetsko vlado v Italiji.
i trocki;
Združene države Evrope
II
ft	_______
(Nadaljevanje in konec, glej št. 178).
Ne sme se pozabiti, da tvori ravno nevarnost s strani Združenih držav Severne Amerike, ki omogočujejo razrušitev Evrope in se pripravljajo, da prevzamejo ded-ščino Evrope v svojo ,last, nujnost združitve danes medsebojno se pobijajočih evropskih ljudstev v Združene države evropskih delavcev in kmetov. To primerjanje sledi naravno iz objektivnega položaja evropskih dežel in mogočne prekomorske republike in samoobsebi razumljivo ni naperjeno proti mednarodni solidarnosti proletariata ali proti interesom ameriške revolucije. Nasprotno. Eden izmed vzrokov počasnega razvoja revolucije na celem svetu je bilp upanje Evrope na pomdč ameriškega strica (\vilsonizem, človekoljubno prehranjevanje po gladu najbolj o-biskanih kotov Evrope, amerikanski »krediti* itd.), čim hitreje pridobivajo ljudske mase Evrope zopet nazaj zaupanje v svoje lastne sile, ki jim je v vojni izginilo, čim trdneje se združujejo pod parolo zveze de-lavsko-kmetskih republik Evrope, tem hitreje se bo razvijala revolucija v Evropi, kakor tudi onoatran Oceana. Podobno, kot je bila zmaga ruskega proletariata mogočnega vzgona Komunističnim strankam Evrope, tako bo zmaga evropske revolucije v taki, celo v neizmerno večji meri pospešila revolucijo v Ameriki in po celem svetu. Ako smo videli prej, od Evrope ab-strakirano, ameriško revolucijo v megleni daljini desetletij, moremo na podlagi najnaravnejšega zasledovanja zgodovinskih dogodkov z gotovostjo reči, da bo zmaga revolucije v Evropi tekom nekoliko let zrušila moč ameriške buržoazije.
Ne le ruhrsko vprašanje, t. j. vprašanje evropskega kuriva in železa, ampak tudi vprašanje reparacij izgine popolnoma v »Združenih državah Evrope*. Vprašanje reparacij je popolnoma evropsko vprašanje in v prihodnje bo rešeno in more biti rešeno edino le z evropskimi sredstvi. Evropa delavcev in kmetov bo imela svoj reparacijski budget, kakor tudi svoj vojni budget, le tako dolgo, dokler ji bo pretila 'nevarnost od zunaj. Ta budget bo slonel na progresivnem dohodninskem davku, na obdačenju kapitala, na zaplembi premoženja, priropanega v vojni itd. Njegova razdelitev bo urejena potom odgovarjajočih organov evropske deldvsko-kmetske federacije.
Sedaj se ne bomo spustili v prerokovanja o tempu, po katerem se bo vršila združitev evropskih republik, o gospodarskih in ustavnih oblikah te združitve in o tem, katero stopnjo centralizacije bo doseglo evropsko gospodarstvo v pni periodi de-lavsko-kmetskega režima. Vse to moremo popolnoma brez skrbi prepustiti bodočnosti, z ozirom na vse one izkušnje, ki jih poseduje na mestu prejšnje caristične Rusije zgrajena Sov. zveza. A popolnoma jasno je, da bodo odstranjene carinske meje. Evropska ljudstva morajo videti v Evropi ozemlje združenega in bolj in’ bolj se urejajočega gospodarstva.
Mogli bi nam seveda odvrniti, da gre pri nas pravzaprav za evropsko socialistično federacijo kot sestavni del bodoče svetovne federacije in da more biti ta režira u-resničen le pod pogoji proletarske diktatu-
re. Nočemo se pa ustavljati pri tej argumentaciji, ker je bila podvržena že dovolj obsežni analizi ob vprašanju »delavske vlade*. »Združene države Evrope*, predstavljajo vsekakor parolo, ki odgovarja paroli »Delavske (ali delavsko-kmetske) vlade*. Ali je mogoča delavska vlada izven proletarske diktature? Na to vprašanje moremo le pogojno odgovoriti. Vsekakor pa gledamo na delavsko vlado le kot etapo do proletarske diktature. In v tem obtiči za nas ogromna vrednost te parole. A istovrsten, popolnoma paralelen pomen ima tudi parola »Združenih držav Evrope*. Brez te dopolnilne besede vise najvažnejši evropski problemi v zraku.
Ali ne prihaja ta parola prav pacifistom? Mislim, da danes ni več na svetu »levih*, ki bi jim bila ta nevarnost zadosten vzrok za odvrnitev parole. Živimo vendar v letu 1923. in nekoliko smo se vendar že naučili. Bojazen pred pacifistično razlago parole »Združenih držav Evrope* je ravno toliko, ali ravno tako malo utemeljena, kakor bojazen pred de-mokratično-socialrevolucionarno razlago parole delavsko-kmetske vlade. Naravno, ako bi izdali parolo »Združenih držav Evrope* ,kot samostojen program, kot univerzalno sredstvo sklenitve miru in zopetne vspostavitve, bi brezpogojno padli v demokratizacijo \vilsonizma, v kautskyan-stvo in še nižje ako je sploh še kaj nižjega od kautskyanstva) t. j. ako bi ločili to parolo od delavsek vlade, od enotne fronte, od razrednega boja. A jaz ponavljam: živimo v letu 1923 in smo se nekaj naučili. Komunistična internacionala je danes realnost in ne bo Kautsky, ki bo na našo parolo nastali boj vodil in kontroliral. Naše stališče je postavljeno popolnoma nasprotno kot Kautskjjevo. Kautskyanstvo je akademičen program, ki ima nalogo odvrniti nujnost revolucionarnega dejstva. Nasprotno silijo nas naloge v boj. Delavcem Nemčije — ne komunistom! teh ni treba več prepričevati) — vsem delavcem in v prvi vrsti socialdemokratskim, ki se boje gospodarskih posledic boja za delavsko vlado; delavcem Francije, katerih misli vise še na reparacijah in državnih dolgovih, delavcem Nemčije, Franclje in vse Evrope, ki se boje, da bi ustvaritev delavskega režima privedla njihovo deželo do izolacije in gospodarskega propada, — .vsem delavcem pravimo: tudi začasno i-zolirana Evropa (in Evropo Izolirati ne bo tako lahko, ker poseduje v Sov. zvezi velik most do vzhoda) se ne bo le vzdržala, ampak celo mogla dvigniti se in utrditi, ako bo odvrgla svoje notranje carinske meje in zvezala svoje gospodarstvo z brezmejnimi naravnimi bugastvi Rusije. »Združene države Evrope* so najbližja etapa naše celotne revolucionarne perspektive, ki izhaja iz globokosežne razlike med položajem Evrope in Amerike. Kdor ne vidi te razlike, v sedanji periodi temeljne — bo pustil, da mu izgine realna revolucionarna perspektiva v historičnih abstrakcijah. Naravno, delavsko-kmetska federacija se ne omejuje le na evropsko etapo. Potom nas, Sov. zveze, si ustvarja, kakor rečeno, pot v Azijo in ustvarja tako za Azijo prehod v Evropo. Gre torej le za etapo, a to je zelo velika historična etapa in naprej moramo preko nje!
»D»Jo» c. c. post
Dr. Henriki Tuma
II.
fctUu
U. Mafigio 3
gornja
I) E L O
Poslednja rezerva nemačke buržoazije
BEC, avgusta 1923. g.
U Nemačkoj je zamenjena Kunova vlada sa vladom «velike koalicije«, koja je sestavljena iz 7 prestavnika buržoazije i 4 socijal-demokrata. Da je ovo i formalno sklapanje braka soc.-dein. vodja sa krvavom buržoazijom izvršeno pod drugim okolnostima i u nekoj dru-goj zemlji, a ne u naelektrizovanoj atmosferi krupno - kapitalističke Nemacke, — onda bi se organ revolucio-narnog proletarijata mogao zadovoljiti i sa kratkom registracijom ovog najno-vijeg renegatskog akta. Ali, vladajuee unutrašnje prilike u uzburkanoj Nemačkoj, njen današnji veoma zategnuti medjunarodni položaj, a naročito, pak, motivi, koji su za 24 časa odlučili sudbi-nu vlade teške industrije, koju su soc.-dem. vodje skoro godinu dana u parlamentu pomogale, — zahtevaju, da ana-lizom konkretne situacije u kratkim potezima prikažemo sve one elemente, koji su neminovno morali izazvati ne samo pad Ivunove vlade, nego i primorati soc.-dem. vodje, da od politiko pomaganja predju na politiku rušenja Ivunove vlade i da, najzad, opet otvo-reno stupe u ulogu vatrogasca socijal-nog požara, čiji plamenovi ližu sve de-love kapitalističke Nemačke; tj. da obnove zloglasriu eru krvave noskijade ...
Pad Kunove i «promena» taktike soc.-dem. vodja odraz je ulice. Nemačka se daiias nalazi v vrtlogu socijalnih potresa i ekonomski preživi j uje rusku jesen 1917. g. Bankrotstvo nemačke buržoazije u grabilačkom ratu izazvalo je katastrofalni pad marke, koji je opet za sobom povukao naglo rušenje svih društvenih odnosa. Seljaci prosto bojko-tuju gradove, ne dovoze životne namir-nice, a trgovci sakrivaju robu ili je pro daju samo uz basnoslovne cene. Sta-novnici večih centara bivaju po nekoliko dana formalno bez hleba. Spontano, po državnoj skali (indeksu) poviša-vane plače radnika i činovnika ne stižu rapidno skakanje cena životnih namir nica. Lišeni najelementarnijih potreba za opstanak i po cenu gorkog iskustva uverivši se, da kapitalistički pljačkaski sistem ne može istovremeno da zajazi i gramzljive apetite kapitalista-kožodera i eksploatisanog radnog naroda, — večina je nemačkog proletarijata počela listom da napušta soc.-dem. fariseje i progovorila je ruski. Dok je komunist i-čka partija Nemačke burne 1918. g. ima-la jedva oko 30.000 članova, dotle ona sada osvaja i predvodi večinu aktivnih radnika Nemačke. A da to nisu samo gole reči, to je jasno potvrdio i nedavni izbor delegata za kongres saveza metal-skih radnika, pri kome su komunisti dobili 52% od sviju glasova, dok su prošle godine dobili jedva 20% ! Porast upliva komunista potvrdjuje i naglo ši-renje komunističke štampe. Tako se ti-raž berlinske «Rote Fahne» samo po-slednjeg meseca uvečao za 50.000 prime -raka. Raščenje i udubljivanje uticaja komunističke partije na zatalasane mast) proletarijata, prisilio je soc.-dem. vodje, da so i opet formalno uortače sa krvavom buržoazijom, da bi po primera novembra 1918. g. u proleterskoj krvi ugušili opravdani revolt izgladnelih i do srži opljačkanih radnih masa. Ono, što nije mogla i smeld nemačka buržo-azija, da 1918. g. izvrši, to su izvršili socijal-izdajice, i njihovo današnje novo ljulmkanje sa krvavom buržoazijom ima istu zadaču, samo če se ovaj put i lukeji i njihove gose prevaliti u računu!
Soc.-dem. vodje su odbili poziv komunista : da zajednički obrazuju radnk-ko-seljačku vladu, da zajedničkom .sarad-njom izvedu namučeni proletarijat Nemacke iz tupika, u koji ga je uvela gramzljiva i krvava buržoazija. Mesto zajednice sa pravom proleterskom stran-kom, soc.-dom. vodje se uortačiše sa prestavnicima teške industrije, da bi učvrstili vladavinu sitih protiv ropstva gladnih, da bi osnažili vlast šačico eksploatatora protin oblaka eksploati-sanih. No ako im je trenutno 1918. g. ovaj pakleni plan uspeo, kada je dželat Noske sa zemljom sravnio preko 15.000 boljih radnika, — to če ovaj put proma-šiti svoj izdajnički cilj. Premda još nijd nastupio momenat generalnog juriša gladnih i eksploatisanih protiv sitili i eksploatatora, — ipak su današnji motivi zatalasane i revoltirane mase jači i dublji, nego oni 1918. g. Dok je tada revolt masa bio u glavnom odraz poli-tičkopsihički izvaranih i iskrvavljenih masa u svetskom ratu, koji se je mogao bilo frazama zataškati, bilo ognjem i mačern ugušiti, dotle je sadanji revolt izazvan krajnjom nemastinom, koja ne tišti samo radnike, nego u jednakoj meri davi i sitnu buržoaziju, koja je 1918. g. bila stub kontra-revolueije. Pod bičem kapitalističke eksploatacije i tiranije ovo nezadovoljstvo raste takvom brzinom, kao što pod proletnjim suncem buja potok, koji poplavljuje i njive i cele poljane.
»Velika koaliciona» vlada od Streze-mana do Hilferdinga znači poslednji adut nemačke buržoazije. Sudeči prema deklaraciji «nove» vlade, ona čo u inostranoj , pokitici pojačati pasivni otpor, a u unutrašnjoj učvrstiti «red i mir». Ali sudeči objektivno, «nova» vlada može samo da nastavi politiku ranijo vlade, koja je morala demisionira-ti, jer nije mogla ni da zajazi grabi-lačke apetite antante, niti da ogromnoj večini Stanovnika Nemačke pruži ništa osim bede. 1 one iste mase, koje su listale protiv Kunove vlade i za 24 časa je. oterale u nepovrat, - u brzo če se uve-riti. da su »e u vladi samo ljudi (zme-
nili, a da je sve drugo ostalo kao i pre, i tada če nastupitLu redovima soc.-dem. partije velika kriza. Simptomi ove krize več se opažaju : 43 soc.-dem. poslanika su osudili novo paktiratije sa buržoazijom. Razume se, da je ovo više de-magoški nego li borbeni gest, jer gospoda soc.-dem. poslanici neče ni jedan korak dalje kročiti od ove «osude». Ali nemilosrdni bič nemaštine otvoriče, najzad, oči i najzaostalijim širokim sloje-vima, te više nikakva filisterstva neče moči zadržati lavinu.
U rešavanjn ekonomske krize «nova» vlada neče moči ništa više učiniti, nego što je učinila ranija vlada. Makar da je «socijalista» Hilferding primio dužnost ministra finansija, ni on neče moči ublažiti, a kamo li otkloniti ekonomsko bankrotstvo Nemačke. Čim bi ozbiljnije pristupio oporezovanju bogataša (a da i ne spominjemo konflskaciju dobara, čega se soc.-dem. vodje plaše kao smrti),
- Hilferdinga bi gose najurile, kao što su u Austriji najurile i Bauera. «Nova» če vlada u glavnom nastojati, da loka-lizuje, a s vremenom i da uguši socija!-ni požar. Stoga je buržoazija i ovaj pui soc.-dem. dala ministrstvo policije. I oni na ovom polju več pokazuje «željeznu ruku« :	na sve strane u krvi ugušuju
radničke čisto ekonomske štrajkove, raspuštaju i rasteruju fabrička večo u kojima komunisti imaju večinu, zabra-njuju komunističke novine. Koliko su se soc.-dem. do očiglednosti srozali do najobičnijih pandura buržoazije, to pokazuje i pisanje njihovog centralnog organa : «Vorwarts», koji otvoreno i) o -živa proletarijat, da «brani našu re-publiku», osudjujuči istovremeno komn-nistički poziv na generalni štrajk, za-kazan za 12. o. m. Biva, proletarijat treba da brani kulu pljačke i tiranije, treba da svojim mišicama učvrščuje svoje ekonomsko i političko ropstvo! No ovaj !čo put šajdemanovački ipoklič ostati glas vapijučeg u pustinji. Proletarijat neče više slepo slediti soc.-dem. vodje, kao što ih je sledio 1914. i 1918. g.; a da to on odista neče' to je pokazai baš generalni štrajk od 12. o. m., koji je, nasuprot soc.-dem. anatemi, bio sjajna smotra snaga komunističke partije i re-volucionarnog proletarijata. U Berlinu je potpuno mirovao rad, a isto lako i u Leipzigu, Hamburgu, kao i u drugim večini centrima. U Frankfurtu se pozivu komunista odazvale i cele soc.-dem. mesne organizacije, naravno bez vodja. A to je baš najeklatantniji dokaz, da kornunistička partija raste i u širinu i dubinu, a da soc.-dem. vodje sve više gube tlo ispod nogu. Stoga su se oni i morali ponovo da uortače sa buržoazijom, i da sa noskijadom Nr. 2. spasa-vaju buržoaziji privatnu svojimi, a sebi pokorno stado, pomoču koga bi i u buduče mogli izvoditi svoju koterijan-sku politiku.
Soc.-dem. vodje se i opet staviše u pozu barijere izmedju opljačkanih i pljačkaša, oni če opet proliti more pro-leterske krvi, da bi spasili tron kapitalističke aždajo i očuvali svoj upliv na radne mase. koje su decenijama klju-kaii sa svojom sitno-buržoaskom ideo-logijom. Oni če opet pokušati, da va-krsnu krvavu 1918. g., ali, što su oni uspeli pre četri godine, to neče sada uspeli. Patnje su otreznile i ona j zavedeni deo radnika. Proletarijat je prozreo pravu ulogu soc.-dem. vodja, koji se uvek u odsudnim momentima borbe izmedju rada i kapitala stavljaju na stra-nu kapitala, i nemačkom je proleta-rijatu postalo jasno kao dan, da se on mora prvo osloboditi svojih lažnih vodja, pa tek onda može potpuno i ko-načno raskinuti ekonomske i političke okove. I ovaj je momenat sada nastupio. Učestali štrajkovi i krvave demonstracije, koji nisu rezultata nekakvih poziva, nego su diktirani samin uslovima života, — u zima ju sve šire razmere, usuprot svima vladinim i lašističkim le-presalijama, a sve to belodano kazuje, da kroz kapitalističku Nemačku punim hodom tutnji lokomotiva aocijalne ic-volucije, i u samrtnom strahu, da ih ova lokomotiva žive ne pregazi, — soc.   dem. vodje odoše u poslednjem trenutku, da spasavaju toneči brod kapitalističke Nemačke. Ali njihove injekcije neče pomoči samrtniku, čiji je bolest ušla u agoniju. Sami vladajoči odnosi podižu nezadovoljstvo, zaoštravaju klasne suprotnosti, a dolazak na državno krmilo poslednje rezerve buržoazija predznafiuje i skoru odsudnu bitku izmedju branitelja Prošlosti i nositelja Budučnosti. Geografski i meujunarodni položaj Nemačke, zahtevaju od vaskoli-kog klasno-svesnog proletarijata, da budnim okom motri razvijanje odnosa u vulkaniziranoj Nemačkoj, čiji doga-djaji neče ostati bez dubljih posledica na ostale delove sveta.
Pravdplj«b.
:::::::::::::: *:: ■’ •*:: ■* ■' v/av//av".v.v.\ Vsem naročnikom
naznanjamo, da je razpošiljatev današnje številke popolnejša kakor so bile tri zadnje, katere smo morali izdati v izjemnih razmerah radi tega ker * kakor smo že poročali - je bila naša tiskarna za-sedema po oblasteh in nismo imeli pri rokah vsega upravnega materiala.
Ako iti torej več naočnikov dobilo zadnjih treh številk, je bilo to iz tega vzroka. Upamo torej, da bodo uvaževali izjemne okolščine in potrpeli.
UPRAVNIŠTVO.
nospesevanje
kulture....
KaruiTeristUca današnje dobe je, da vse kar tekmuje za pospeševanje kulture. «Osvobodilne vojne» tu, tam zopet kolonialne ekspedicije in okupacije, drugod mrevarenje delavcev po ulicah i. t. d.
Vprašate po vzroku tena ali dragega početja in vam se odgovori: «Ali ne veste, da je naša najsvetejša naloga braniti in pospeševati kulturo, civilizacijo, da smo morali poseči po orožju, ker je to, kar je najsvetejšega v nevarnosti ?
In tako se je dogajalo in se še dogaja, da padalo neštevilne žrtve radi le «kul-ture».
Naša dežela je pa, poleg drugih, zares kulturna. Zazdelo se pa je poglavitnim stebrom in zagovornikom, kulture, da ni še zadosti ter da je treba storiti še nekaj, kar bi postavilo Italijo v vrsto drugih kulturnih držav. Pri tem tekmovali ju pa je bilo gotovo tudi nekaj nevoščljivosti.
In vi veste, da je nevoščljivost velika gonilna sila.
Našim modrijanom gotovo ni bilo po Hodu. da ima Španija primat v raznih «kulturnih» ustanovah, običajih in prire-. (fitvah.
Vi morebiti porečete: Španija ? Kaj pa ima posebnega ?
Da, da. ravno Španija !
Ali ste moreblt pozabili na slavne španske bikoborbe ? In ravno po teh so toliko hrepeneli naši rekonstruktorji, da so to igro vpeljali tudi pri nas.
Ta barbarska igra, ki nima v sebi prav
nič umetniškega, ampak predstavlja edinole scene, i>odobne gladiatorskim igram, krvavim igram, kakoršne so jih prirejali moralno propadli rimski mogotci, ki so sc naslajali ob pogledu na umirajoče, s krvjo oblite žrtve, ta igra, ki je bila do sedaj doma samo v nazadnjaški Španiji, je našla prosto pot tudi v Italijo.
Seveda ni pri lem izostal niti Trst.
Tudi tukaj je bila postavljena «arena» ter so se vršile bikoborbe, na katerih so nastopali «hrabri bikoborci». Ta «hrabrost in umetnost* pa obstoji v tem .da se bori oborožen človek — celo več ljudi, proti biku, katerega mamijo z rdečimi krpami, ga dražijo na najbolj rafiniran, divjaški način, dokler uboga žival ne zblazni in potem, — potem pa pride moment, ko se pokaže «umetnost» in <kultura> na svojem višku. Bikoborec premaga žival s tem, da ji zasune v telo dolgi meč. Močan curek krvi brizgne po tleh in — kultura je rešena '. Badovednost gledalcev je nasičena in — blagajne organizatorjev teh predstav so napolnjene !
Kajti <>rez Profita ni kulture! Kulturne so vojne, kadar se steka denar v blagajne vojnih profitarjev. Kulturne so kolonialne ekspedicije, teritorialne okupacije, klanje delavcev po ulicah. In kulturne so razne plesne tekme, tekme proti spanju, rokoborbe in bikoborbe. Ako bi vse te stvari ne prinašale niti ficka v blagajne premetenih koristolovcev, bi. bile že proglašene kot barbarske, nečloveške, nesmiselne. Ampak tako ....
In takd smo imeli po klanju delavcev po mestih in na deželi, — v imenu kulture — tudi klanje bikov, vse v imenu kulture ....
Domače vesti
Zgodba o spokornici
Nismo vedeli, da je postala «Rdinost» limsko-katoliška. Včasi je bila narodna, pa tako zelo narodna, da so ji duhovniki očitali malikovalstvo. Najprej si S^venec. so trdili pri «Kdinosti», potem šele si veren ali neveren. Narodnost odzgoraj, stranka in vse drugo odspodaj! Duhovniki pa so rekli: Bog je prvo. Ker pa je vsakih dobrih reči troje, so obesili še cesarja zraven: Vse za vero, dom, cesarja !
»Edinost* ni bila še nikdar v svojem dolgem življenju odločna, ampak jo je zmeraj rezala po sredi. Podobna je filistru, ki ima vedno nekaj svojega mnenja, pa ga nikoli ne pokaže drugim. Raje jim kima in si misli svoje. Če že res ne more kimati, molči ko grob; če ji pa kaj očitajo, uljudno presliši.
V resnici je’ «Edinost» liberalno dete. Liberalci so jo rodili in hranili, vsaj duševno. Glavni njeni brtlci so naši ma-lomeščani, uradniki, trgovci, učitelji, du-. hovniki, gostilničarji, obrtniki in močni posestniki. Kmetje jo berejo samo ob nedeljah. Kot krajevni tržaški list se je morala držati nekoliko svobodomiselno, ampak le do gotove meje. Razmere so ji bile ugodne, ker ni v Trstu in njegovi okolici tal za politično moč duhovščine. Zato ji ni bilo treba mahati po klerikalcih, če jim tudi ni bila ravno naklonjena. Da jo bodo pa drugi pustili v miru, se je včasi rajšo nekoliko potuhnila in pokrižala, kot naredi mlačen vernik, ki gre enkrat na leto v cerkev radi ljudi. «Edinost» je bila tudi nekoliko verna, ampak tudi to le do gotove meje, da se ne bi pohujševali njeni liberalni čitatelji. Silila se ni s svojo pobožnostjo nikdar nikamor. Če pa ji je kdo poslal kak dopis kot veren kristjan, se ga ni upala zavreči. Ko se je po vojni vnela debata, ali 4ii ne bilo prav, če bi se katoliški duhovni oženili, je prinašala dopise za in proti celibatu. Pa tudi to do gotove — meje.
Delavstvu ni bila «Edinost» nikdar naklonjena. O Rusiji je pisala kakor se je sukalo vreme. Včasi je imela celo kako prijazno besedo zanjo, ampak samo zato, ker je Rusija daleč, in se tam še lahko godijo reči, ki bi se pri nas ne smele, še za delavsko — kmetiško vlado pod Leninom je bila včasi; razume se, da tudi le do gotove meje. Delavčeve in kmetove težnje pri nas ji niso bile marl, ker so koristi gospodov okrog »Edinosti* drugačne kot korist kmetov in delavcev.
Celo v narodnih zadevah se je list držal tako, da se pač ne bo kje preveč obdregnil. Tudi narodna je bila »Edinost* vedno samo do gotove meje. Marsikateri njenih zvestih si jo je vzel za vzgled na ta način, da je vedno globlje lezel v gnojnico. Ravnal se je po njenem «do gotove meje* tako dolgo, da meje sploh ni bilo nikjer več.
Vsled njenega mehkega značaja so skušali krščanski omladinci po vojni »Edinost* spraviti na pravo pot. Hoteli so jo spreobrniti, da ne bo zmeraj vsakega pol moškega - pol ženske, pol liberalca — pol klerikalca, pol solzarja — l>ol Korenjaka. Ni bilo lahko delo. Stari pve-vejanki ni dišala spreobrnitev, zato je le z veliko muko sprejela krščanska načela in mlačno obljubila, da se bo po njih ravnala. Obljubiti je seveda lažje kot izpolniti. Rpokorniea se ni na vso moč trudila, da bi se izkazala vredna spre obrnitve, njenim rešiteljem pa ni bilo nikdar dovolj. Ali se jim je zdelo spo-korjenje hinavsko, alt pa ni dosegla zadostne popolnosti.
Nazadnje je očitno pokazala, da je še vedno stara grešniča in da se je tudi spre obrnila samo do neke meje.
Pred tedni sta jo namreč skupaj z ‘Goriško stražo« udarili na bogoslovno polje. Reševali sta vprašanje, kdo je mučenik. Slo pa je za Prinčipa in drugove izza Vidovega dneva 1. 1914. Za »Stražo* so li atentatorji morilci, za -Edinost* mučeniki.
prijatelja, od znanca do znanca ; način delovanja, ki spominja na najtemnejše dneve reakcije v zgodovini, na katakombe, podstrešne sobice, podzemsko Rusijo itd. In v tej dobi se morajo izklesati značaji razrednih bori-teljev, ljudi, ki bodo v prihodnjosti, ki ni več daleč, poklicani, da sprejmejo organizatorične vajeti revolucionarnega gibanja izgladovanih širokih proletarskih mas v svoje roke in da te mase po-
vedejo v boj in zmago. V tem znamenju se je vršila pri nas proslava mladinskega tedna in v tem pravcu je bil storjen velik korak naprej.
Sodrugi, sedaj vsak na svoje mesto k študiju in boju !
■■■•■■■■■■■■a
Borba protiv popovskog nja znači borbu za duševno proletarijata, znači borbu za lame robovanja i neznanja !
zaglupljiva-oslobodjepjc izlazak iz
Glasovi z dežele
Nismo teologi in ne vemo, kaj bi rekli. Kdor vzame številke »Edinosti* iz onih usodnih dni pred svetovno vojno, bo videi, da se je tetka takrat otresala morilcev in jih obsojala kot take. Resnica pa ostane, da so Princip in drugovi nastopili kot junaki, ki so vedeli, da gredo naravnost v smrt. Za to niso nikogar prašali naj manjšega plačila. Položili so glave, in to je še nekoliko teže kot pa modrovanje, ali so storili prav ali ne, ali so morilci ali niso. Kar so naredili, so naredili v prepričanju, da bo vsem v korist, četudi njim samim v pogubo. To ni le junaštvo, to je nekaj več. Po pravici povedano, hiša Habsburška ni bila zmožna drugega junaštva, kot da je druge pošiljala v smrt za svojo slavo in moč. Bosna sama je stala več tisoč mladih življenj, obdo-navska država pa je bila zgrajena v rekah krvi. Zato se naposled tudi ni mogla več vzdržati.
To vladarsko rodovino, te «kralje Geru-jalema*. ki so imeli za grb bel pas na okrvaljenem plašču, je duhovščina skozi stoletja podpirala in prav posebno še v svetovni vojni. Podpirala je morilce, ki so vršili svoje luvništvo »po milosti božji.* Kaj pak, Habsburžani so bili od Boga postavljena oblast in so imeli vsa potrebna dovoljenja, Princip in tovariši pa niso bili oblast in še manj od Boga postavljena. Toda pravi pomor je pričel šele z avstrijsko mobilizacijo. Petina bivšega avstrijskega prebivalstva je morala pod orožje, tisoči in tisoči so obležali mrtvi zgolj v enodnevnih bitkah, da nikdar niste čitali o številu pokopanih. Vse to jt bilo v redu seveda, zakaj tisti, ki so imeli Prinčipa že v rokah radi umora, so bili od Boga postavljena oblast in taka oblast lahko brez odgovornosti pobija kakor se ji zdi lepše! Princip in tovariši so bili morilci, oni, ki so z Dunaja vodili pokolj na vse strani pa le izvrševalci višje volje!
»Edinost* ne misli tako, zato so jo v »Straži* prijeli radi krščanstva, ki ga je že pred leti obljubila, pa ne držala. Tako je ^ starimi grešnieami navadno; pobolj šujejo se pa ne poboljšajo. To bi moral vedeti tudi tisti, ki se loti spreobračati take vrste spokornice.
Da bi Vendar nekoliko zakrila svoj novi greh, je »Edinost* hitro priobčila pobožno poročilo o evharističnem shodu, a glej nezgode! Prav precej so jo zavohali in se ji začeli rogati, da dela to iz gole hinavščine, kar je še manj krščansko, kakor če pravi, da so umorjeni morilci mučeniki in pozabi pri tem, da je oblast, ki jih je umorila in še toliko drugih poleg njih, od Boga postavljena.
Kakšno lepo priložnost je imela »Edinost*, da bi postala steber krščanstva v naši zemlji! Obljubila je že, pa ni nič iz tega. Kaka škoda! A ena tolažba vendar še ostane! Sedemkrat pade na dan pravični, zato upajmo, da bo tudi mlačno kristjanko »Edinost* še doseglo pravo svetljenjp.
raz-
Glasnik mladine.
IX. medn. mlad. ted«n v ful. Krafini.
Proslava letošnjega mladinskega tedna se je izvršila v naših krajih povsem zadovoljivo in z ozirom na dane razmere celo z nepričakovanimi uspehi. V vidiku smo imeli predvsem notranjo organizacijo naših sekcij, obogateli smo za. nekoliko novih, ki obetajo postati važni členi v verigi našega organizacijskega aparata, ki ga moramo razširiti povsod, kjer delajo in se bore mladi proletarci, delavci in kmetje. Ta teden pomenja v tem oziru velik korak naprej in Deželni izvrsev. odbor jo z njegovim izidom popolnoma zadovoljen. Niso si cer plapolale po ulicah rdoče zastave, ni demonstrirala mladina v masah za svoje zahtevo, kot je to v drugih državah Naši sestanki so so vršili v sobicah, pod nebom v gozdovih, propaganda se je vršila od ust do ust, od prijatelja do
Podružnica zveze stavbinsklh delavcev v Podgori.
Kdo se ne spominja boja, ki ga je moral in ga mora voditi organiziran proletarjat ako hoče ohraniti v današnji reakcionarni dobi svoje organizacije in ustanove ? Težek je ta boj !
Ali lahko rečemo, da je bil podgorski proletariat kos svoji nalogi. Ohranil ie svoje organizacije cele in nedotaknjene. Ohranil je tudi strokovno organizacijo, navzlic temu, da so stavbinski podjetniki nezakonito razveljavili »Delovno kolektivno pogodbo« in s tem upropastili kolektivni prispevek za strokovno organizacijo. Navzlic temu in dejstvu, da sindikat, danes kot danes ne more proletariatu dati one zaslombe, kot mu jo je in bi mu jo lahko še nudil, ako bi ne bila reakcija tako razirjena in uzakonjena kot je, podgorski proletariat ni pozabil na one velike boje ki jih je vodil sam s svojo močjo in s svojo voljo in v katerih je tudi zmagal. Če danes ta proletariat molči in odpravlja redno svoje težko delo, ni še zaspal in ni zgubil zaupanja v svojo organizacijo, kot so jo zgubili mlačneži in hinavci v bljižnjih vaseli. Ne hodi še za cerkvenimi procesijami, kakor hodi komunistični župan recimo n. pr. v Štandrežu. Podgorski in drugi proletariat, ki je imel ravno isti dan zborovanje v Štandrežu, se zgraža nad takimi hinavskimi izdajalci. On čaka, željno čaka trenotka, ko mu bo mogoče stopiti na plan, za pravice svoje in svojih tovarišev. On gre naprej svojo pot, svest si, da noben družabni red no more živeti brez njega. Toliko manj pa lahko živi današnji kapitalistični red.
Oni ki ga vzdržujejo, so navadno lenuhi in idiotje, ki sami ne znajo delati.
O tem so se prepričali in so danes prepričani tudi oni, ki so nasprotnike delavskega ljudstva podpirali misleč, da z uspostavitvijo fašizma bodo popolnoma zasužnjili proletariat, ki bo organiziran v fašistovskih sindikatih garal več in ceneje kot oni ki je organiziran v drugih organizacijah.
Ali temu ni tako. Delodajalci so bili prisiljeni odpustiti iz dela ravno ljudi, o katerih so mislili, da bodo rešili današnji sistem in Italijo vseh nadlog. Prepričati pa so se morali tudi delavci, da kadar te delodajalec izrabi v svoje politične in dobičkarske svrhe, te vrže na ulico kot izžeto limono pripravljajoč se, da izžme še ostale v katerih je še kaj soka.
Prepričani o vsem tem bodo podgorski delavci nadaljevali svojo dosedanjo pot in to tudi sedaj ki jim je oblast vzela par papirjev Stavbinske sekcije. Podružnica stavbinskih delavcev nadaljuje svoje delo. Proletariat ,ki so mu zaplenili par papirjev ve, da v papirjih in knjižicah ne obstoja delavska organizacija, temveč da je organizacija organizirano delavstvo, ki nosi v srcu svojo bol in svojo voljo do organiziranega boja, ki jo ne more zapleniti ne vničiti vsa oborožena sila kapitalizma.
Zatorej kličemo vsem onim delavcem ki še niso vpisani v strokovno organizacijo: pristopajte v vaše bojne organizacije, ako nočete biti imenovani sužnji, in izdajalci. Oni pa ki ste že vpisani, naplavite vašo dolžnost, brez strahu, ker nihče vam ne more braniti biti člani vaše organizacije 1
Gulijo.
Vipava
«Piccolo del la Sora» z dne 14. avgusta prinaša dopis iz Postojne pod naslovom «Duševna in kulturna spojitev šole na skrajni meji domovine«. Ta dopis, ki nia široko opisuje burke, ki jih po postojnskem okraju prireja šolska in politična oblast, nas sam na sebi ne zatninna. Zanimajo pa nas. nekatere' politi-čne dvoživke, ki jih «Piccolo» naziva «duše teh krasnih narodnih prireditev«. Da so taki ljudje bili itn. bodo še politični kameleoni, je siamoobsebi umevino. Pomilujemo pa varane Vipavce posebno pa mameluke pri požarni brambi, ki so bili vedno slepo orodje v rokah vipavskih gospodarsko-po-litičnih koristolovcev, vedno m štia faž vseh bivših črno-rumenih, vseh klerikalnih in liberalnih ter danes faši s tovsk i h pus tol ovcev.
Treba je, da se z njimi malo poba-virno ker hočemo, da bo znalo delovno ljudstvo, da ima Vipava ljudi, ki so bili politično že vse, samo politični poštenjaki nikoli. Da bo raz-vidnejše, kako dela «za narod» g. Petrovčič iin splošno znani «»arodni Ijo. ritelj in inu5enik», hranil nični ravnatelj, debeli g. Punčuh, vam dobesedno navedem sledeči odlomek iz omenjenega člainka:
«Videli smo v Vipavi Garibaldijev trg pretvorjen v vrt narodnih troboj nic, slavoloke z italijanskimi napisi, kakor na primer «Vipava pozdrav. Ija italijansko zastopnike«. Ognje-
gasci iz slovenskega gasilnega društva so defilirali ter pozdravljali po rimsko ob strani stojeBe vrste narodne milice (fašistov). Slišali smo ina. le Slovence, kako so prisrčno po zdravljali po italijansko zastopnike politične in šolske oblasti. Duša vse te prireditve je bil slovenski župan Petrovčič in glavni govornik sloven ski učitelj Punčuh.
Evo vam spričevalo za g. Petrovčiča in Punčuha, ter pravo odlikovanje za gasilce, ki znajo delilirati in po rimsko pozdravljati !
G. Petrovčiča poznamo za spretnega političnega oportunista, ki obrača svoj plašč po burji. Z mentaliteto avstrijskega žari d a rja je znal vihteti revolver v dobi avstrijskega poloma in v kratki dobi narodnega sveta S. H. S. Je torej umljivo, da je s svojo neznačajno duhovitostjo in sedaj s svojim filofašizmom, pridobil vipavsko občino in napravil iz nje svoj feuid.
Drugo veliko «narodno zaslugo« pa ima g. Punčuh. Ta človek, ki ob vsaki priliki tolče na boben o svoji narodni zvestobi in prestanem muče-ništvu, ki kriči, da so komunisti izdajalci ter hvali jugoslovanski zakon «o zaščiti države«. Njegova «zasluga» je enaka onim, kakor so jih imeli klerikalci, hranilnični voditelji, ki so posodili zadružni denar pokojni Avstriji, da ga je uporabila za topove- G. Punčuh ima, med veliko drugimi, tudi enako «narodno zaslugo«, da je namreč S laponska hranilnica posodila za zadnje italijansko vojno posojilo (: takozvano ((Posojilo svobode« :) 500.000 Lir (reci pol milijona lir). Zasluga tega narodnega možakarja je, da je v Vipavski dolini še povečal denarno krizo. Iin ta mož je kričal za časa državmozborskilhi volitev, na shodu nar. stranke v Vipavi, pred nar. generalom Dr. Wilfa-nom, da so komunisti narodni izdajalci !
Nam komunistom je nepotrebno zavračati očitanja imenovanega narodnega sofista. Naša dejanja jih sama zavračajo in naši najbolj zagrizeni sovražniki priznavajo našo doslednost. Na deželnem kongresu fašistovskih sindikatov je eden izmed voditeljev fašistovske stranke izjavil, da so se vse politične stranke, odkrito ali neodkrito, izrekle za sodelovanje s fašizmom, razven ko-munistične, ki je sprejela boj na življenje in smrt. In te odkrite sovražnike občudujemo — rekel je fa-šistovski govornik.
Kdo so izdajalci naroda ? Po naših dejanjih v zadnjih dveh letih in po dejanjih slovenskih nacionalistov, pred vojno, za časa vojne in po vojni — naj vipavski kmetje iti delavci sami sodijo.
Eden iz hriba
——:oo:---------
Šmarje na Vipavskem
V nedeljo dne 9. septembra ob 3. uri, pop. priredi «Bralno in pevsko društvo v Šmarjah v društveni dvorani veselico s sledečim sporedom:
1. A. Lajovic: «Kiša», poje domači mešan zbor.
1 V. Vodopivec: «Pogled v nedolžno oko«, poje domači ženski zbor;
3. E. Adamič: «če ti ne boš moj», poje dom. meš. zbor;
i. Nastopijo pevska društva iz Dornuerga, Rihemberga, Črnič in Brji;
5. ,T. Štoka: »Trije tički« veseloigra v treh dejanjih.
Vstopnina k veselici:	I. sedeži I..	'*■—
II. sedeži l„ 3.—, stojišča L.
K obilni udeležbi vabi
ODIlOn.
Izdajatelj :
I. O. Komunistično stranke Italija. Odgovorni urednik : Posl. Gius. Bellon«.
8TAB. TIP. S. 8PAZZAL • TRIESTB.
v Idriji
R. Z. Z O. P.
Išče se spreten manufaktu-rist, ki bi bil vešč slovenskega in italjanskega jezika. Prošnjo je vložiti najpozneje do 20. septembra t. 1.
v Idriji. Prosilci vešči tudi špecerijske trgovine, bodo imeli prednost.