List izhaja vsak petek
in velja za navadne naročnike s poštnino Vred in v Gorici domu poslan : za celo leto è gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 Bola. — Kdor sam po-nj pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude kat * pol društva ie naročnina določena v drušvt. pravilih. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sohar-ju na Travniku.
Naročnina in dopisi
naj ?e blagovoljno pošiljajo opravniku in sovrednikn Matiji Kravanja-! v nunskih uiicah h. štev. 3o6. Vse pošiljave naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. — Oznanila se sprejemajo. Plača sc za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold, če dvakrat, 12 t, če trikrat, 15 s.; za kolek vsakrat 30 s.
Katoliška duhovščina in
liberalo!.
in.
Ali ostala so vsa ta zagotavljanja in vse pravice le mrtva črka.... Kakor hitro so liberalci merodajno oblast v roke dobili, jeli so jo tudi po svoje obračati in zavijati, in se niso več zmenili za dane in zagotovljene pravice.
Lafitte, ki je bil ministerstvo prevzel, vidivši, da se njegovi nameni prekrižavajo, in njegove nade druga,za drugo po vodi splavajo, obožan in iznenadjen popusti deržavna vajeta; liberalci pa brez strahu kriuko z obraza potegnejo. Neodvisnost sveti cerkvi pustiti, zdi se jim nevarno, državljanski samostojnosti ; cerkveni ustavi se morajo podvreči državnim postavam, vse šolsko nadzorništvo mora biti v deržav-nih rokah; zveza kakoliške cerkve z rimskim sedežem mora biti pretrgana ; vklenejo in urobijo z postavnimi dodatki Cerkev na Francoskem, kakor ne bi bil nobeden absoluten vladar delal ; minister za uk in bogočastje vlada in nadzoruje cerkev, škofe izvoljene potrditi ali zavreči pripušče-na je njemu pravica ; medsobne duhovske zadeve razsoditi, izdajati cerkvene določila in crkvene ukaze, prisvoju-je si oblast on ; ali se imajo zbrati cerkveni oblastniki k pogovoru in porazumenju, on dovoljuje ; temu nasprotna djauja, kakor nadškofa Lionskega in Pariškega, on obsojuje in kaznuje. Katoliških privatnih šol ne trpi zraven državnih, in ktere po milosti dopusti* pod svojim nad-zorništvom tako pritiskuje, da se niso kar nič razločevale od deržavnih; in to je bilo toliko žalostneje in okrutneje, ker jih je vlada v nekristjanskem, brezbožnem duhu gojila. Tako zaporedoma podvežejo katoliški cerkvi vse žile, da slednjič zdihuje in hira zvezana in vklenjena v tesnih sponah deržavne posilnosti, vkljub ustavi, ki je bila vsaki cerkvi popolno svobodo v lastnih zadevah zagotovila.
Med onimi, ki so cerkev in duhovščino v sužne oklepe stiskali, bila sta tudi znameniti protestant Guizot in pa Thiers, (predsednik sedanje francoske republike.) Cerkveni oblastniki in odločni učeni katoličani, spoznavši žalostni stan cerkve, in previdivši, kako so jih prevarili liberalci, po-vzdiguejo glas v parlamentu in o vsaki priložnosti, ali zastonj ; liberalci, v posesti vse oblasti, se zanje ne zmenijo ; katoliški duh pa, čeravno vklenjen v deržavnih sponah, se vendar vedno bolj zbuja in tirja pravico, tudi za katoliško cerkev ; nezadovoljnost in notranje homatije rasejo od dne do dne, ali vse zastonj. Da bi katoličanov pozor kam drugam obrnili, širijo liberalci sovraštvo proti Jezuitom, kot protiv-nikom franc, vlade ; ako se teh rešijo, dokazuje vojvoda de Broglie, je rešena franc, deržava.
Viditi posilnosti in okrutnosti liberalcev proti cerkvi m duhovščini, Montalembert-a, znamenitega govornika, srce pravične jeze vsplameni, da jim golo resnico v oči pove v parlamentu : „Ne govorimo več od stare liberalne stranke ; kdo ne ve, da obstoji le še po imenu, ker se je izneverila vsem načelom in zahtevam prave svobode, ker je vse predsodke in strasti združila v divjem sovražtvu do prostosti vesti inauiuka. Poceni ko so svet dolgo časa s svobodo sleparili, snamejo komedianti liberalizma krinko z obrazov, ker vidijo, da mora svoboda tudi Bogu in cerkvi v prid biti. Pa ni se temu čuditi; oni so naravni v prepoznani
dediči krvavih posilnosti franc, revolucije. Ne zanašajmo se na-nje ; pričakovati nimamo od njih ničesa,44
Te besede niso padle na skalo; ljudstvo zdaj močnejše povzdigne glas, liberalcem pa srce upade, in Gnizot, ki je v Rimu tirjal, da se imajo Jezuiti iz franc, dežele izgnati, začne se katoličanom dobrikati, ker so bile btizo volitve, in bal se je, da ne bo več sedel v parlamentu, ako se katoličanom ne prikupi. (Ni li taka tudi dan danes!).
Državna subvencija in dilli o vš ò ina.
Govoriti o tej zadevi Še le zdaj — post festum — sili nas časnikarska dolžnost, ktero »Glasu44 do zdaj spolniti, ni bilo mogoče ; sili nas tudi nekako samoljubje, da odložimo breme, ktero nam srcé teži, i da povemo odkritosrčno naše mnenje.
Kakor znano, je oni znesek 500.000 gold. le posojilo (predplačilo na poznejši obrajt, Vorschuss) verskemu zalogu v poboljšanje plače avstrijski duhovščini, koji zboljšek odmeriti, prilastila je vlada sebi pravico. S tem korakom se je gosp. minister Stremayr postavil oči vidno za poglavarja nad cerkvenim premoženjem ; prisvojil si je pravico, po svoji volji ravnati z onim zalogom ! Kaj pa pravi članek 30. pogodbe med papežem in avstrijskim cesarstvom? Le-ta določuje, da pri naredbah zastran cerkvenega premoženja se imajo vlada i cerkvene oblasti med seboj porazumeti. Akoravno je gosp. Strem, v svojem teologičnem govoru 25. julija 1870. konkordat za neveljaven razglasil, in koj potem 30. jul. tudi grof. Beust to rimski kuriji naznanil, vendar nekaj veljave ima menda še vedno, dokler ne izreče tudi papež Pij IX. konkordat slovesno za neveljaven; vedno ostane še avstrijskim škofom vodilo pri pogajanji z vlado, in pa duhovščini pravilo, kako se jej je vesti pri cerkvenih vprašanjih. I kdc nam je porok, da ne pojde gosp. minister na potu naprej, ki ga je nastopil, če še ne zdaj — ker pravijo, da je sklenjeno neko pomirjenje med g. ministrom in višo cerkveno oblastjo (!?)— pa pozneje; da mu ne pade v glavo, iz kakoršnega koli vzroka kar samostane izprazniti, ali kaj euacega? Saj merodajni liberalni časniki, celo oficiozni, cikajo že na to. I zdi se, da je sedanji čas skoraj ustvarjen za to, zdaj, ko puhli liberalizem tako krepko svoje moči razvija ^erkvi v pogubo!
À g. minister nij se postavil z onim činom le za gospodarja cerkvenega premoženja, tem več celò za sodnika duhovskega obnašanja, kakor je objavil meseca marca 1872 v držav) em zboru govoreč: Glede vrednosti, državljanskega obnašanja in potreb duhovščine mora razsodni, merodajni vpij iv pri razdelitvi onega zneska ostati vladi, i sicer direktno miuisterstvu. Javno si tedaj vlada prisvojuje pravico, usesti se na 'sodnijsko klop i poedinega prosilca za ono subvencijo spoznati ali za vrednega, ali za nevrednega. Merilo vrednosti pa nij le borno stanje, ampak vedenje poedinih v mišljenji i dejanji vladi nasproti! I da vlada sama sebe ne goljufa, mora popraševati pri policiji i okrajnih glavarstvih o kretanji tacili prosilcev, je li se vrtijo v ustavovernem kolobaru, ali pa delajo v federalističnem smislu —: torej po misli ustavakov—državi nasproti. To nijso le prazne besede, to so znana fakta. Dunajski »Vaterland44 marsikako
čudno trohico o tem donaša. Vladna disposicijska pravica tedaj se izvršuje prav samovoljne. Odličnih in iskrenih duhovnikov dunajske škofije prošuje, koje je škofijstvo vredne spoznalo i vladi predložilo, je vlada odvrgla. I zakaj? Ker dobro poznajo zahteve sedanjega časa i se tedaj poslužujejo zdatnih sredstev, da bi nasprotni napori liberalne stranke ne preplavili katoliške svete stvari; ker se udeležujejo katoliških zborov, ker podpirajo z besedo in dejanjem katoliški živelj — kratko rečeno, ker niso pripravljeni, trobiti v liberalni ustavoverni rog!
A logična spretnost gosp. ministra rije le dalje; to ni še vse. On se je dejansko postavil sodnika vere in svete cerkve. Po njegovih nazorih, objavljenih 25. jul. 1870. v državnem zboru, katoliške cerkve vera vsled zadnjega občnega cerkvenega zbora ni več prvotna. Ona starokatoliška stranka, kakor se imenuje, je njemu prava in prvotna; slednja stvori tedaj pravo, prvotno cerkev; ona bi morala, ako se ministrovo modrovanje izpelje, dobiti cerkveno premoženji i katoliške veže božje v povoljno porabo ! Saj si on pril&stuje pravico, soditi, kdo je katoličan, ali ne, razpolagati s cerkvenim premoženjem, čuvati s pomočjo njemu podložnih organov nad duhovstvom i je stavljati po ustavaškem merilu v rubriko vrednih ali nevrednih ministrove milosti ! Sicer za sedaj je gosp. minister zavrnil prošnjo starokatoli-čanskih duhovnov, da bi jim kaj podelil od onega posojila ; ali kdo bo porok, da se kaj tacega v prihodnje ne zgodi ?
Tako je tedaj vlada tista, koja je oni pripomoček za duhovne odmerila, in škofijam naznanila, da bi one svojo duhovščino povabile, vlado za zboljšauje plače prositi.
Res, da v vladinem naznanilu do škofij nij bilo nobenega vprašanja o političnem obnašanji prosilcev; tudi ni bilo pričakovati, da bi gosp. minister tako nespametno in nepolitično ravnal. Zahtevalo se je le spričevanje moralnega obnašanja, službenega vedenja in dokaz nedostojnih dohodkov. Zato ne smejo se ods<>diti niti škofijstva, ki so tako povabilo razposlala, niti duhovščina, ki je na to prošnje vložila. Ali, kakor se vidi iz navedenih položajev, go-Torov in dejanj ministerskih, namen državne pripomoči je brez ugovora politisk : vkleniti, namreč, duhovščino v državne verige. »Ta način pa državne pripomoči/ piše »Sl. Gospodar* 11. jul. 1872. št. 28., » duhovščino demoralizuje ; kajti, ako le on zboljška na plačilu upati sme, kdor je v narodnih in politiških zadevah brez hibe, to je v obojem oziru mrtva dušica, potem bode marsikdo skušal s tem se priporočiti, da roke križem drži in se liberalni gosposki ne zameri. To pa je gola sebičnost, pravi strup vsemu blago-dajnemu, na korist svete crkve, človeštva in narodnosti merečemu delovanju.* Tak namen se ne sme pospeševati, treba se mu zoperstavljati z vsemi postavnimi sredstvi. Kaj tedaj? Tukaj ne gre le za ono čudno svoto, tudi ne, da se vladi kljubuje, ampak gre za princip, za pravo cerkve, za pravico, za jasna postavna določila! Morala bi vlada du-hovstvo vse drugače podpirati že iz hvaležnosti zarad moči, katere cerkev in duhovstvo državi posredno posvečuje v vsestransko blagostanje! Ono posojilo bi moralo biti pravična zahteva, s k itero bi se blagonosni vpljiv cerkve in njenih organov hvaležno pripoznaval ; oni državni donesek imel bi biti le neko povračilo za storjene krivice. Ako se nam vedno s perstom kaže na ogromne zneske, katere je država — kakor se trdi — cerkvi posodila, naj se nikar ne žabi pomisliti na milijone, katere je država od Jožefa II. do današnjega dne cerkvi ugrabila, ali z malomarnim upravljanjem zapravila. Tukaj tiči zajec! Cerkveni (verski) zalog' je majhen, kar bi ne smel biti. Tak pa je, ker je uprava bila — Bog pomagaj! Tukaj pa se namerava, duhovščino nekako podkupiti !
Našim nasprotnikom.
Naj prej se zahvalujemo vsem p. n. gospodom, kateri so si prizadevali, po kateri poti koli nasernu listu, šo popred, ko jo na
svetlo prišel, «reklam* delati. Nekaj je to že zdalo: marsikedo si je »Glas* osmilil iz radovednosti. Osobito pa gre hvala dopisnikom v nek velik časnik neko slovanske deželo v široki avstrijsko-ogerski monarhiji. Lo-ta časnik je vže po ne še rojenem ,,Glasu“ glasovifc postal. Fri vsem tem pa se je enkrat toliko ponižal, d* je samemu sebi prerokoval, da mu bode naš list »bet*. Te čudne napovedi si ne moremo tolmačiti drugače, nego da oni list znabiti sam čuti, da jo kakega beta vreden; morebiti pa tudi, da si ne zna ljudi drugače misliti, nego da mora vsakedo na svetu biti — kladvo ali naklo.	,
Ali, k čemu, za Božjo voljo, bomo mi „bet*? Že po prepo-hlevui naši slovenski naravi ne moremo biti bet ; še manj pa kot spolnovalci evangeljske zapovedi: Če te kdo po enem licu udari, podaj mu še uno.— Toda, bolj nego ta evangeljski rek, bode ugajalo možom, za katere pišemo, kar je Sokrat rekel svoji razdraženi Ksautipi, ko jo ponočno posodo na-nj razlila : Saj sem vedel, je dejal, da po tolikim grmenji pride dež — še dobro, da toče ni. To, vidite, je naše geslo — tako pohlevni smo. Čudno se pa nam vsakako zdi, da se jo neimenovani veliki list beta bal.
Da bi že hotel »Glas11 biti komu bet, imel bi pravico, tolči po njih, ki oni veliki list tako neodgovorno za nos vlačijo. Kako ne V Primerite razno dopise o naši malenkosti — pa recite, da ni med njimi nasprotja. Vsak čas se je o »Glasu* kaj druzega trdilo^ in kedo bi hotel naštevati vse faze, skoz katere so «Glas- pretepali, prodno so prišli do nar novejše, kojo imenujemo » Rauscher-Stremayr-jevo*.
Hvala Bogu, poznamo jih v našem taboru, ki dobro vedo, kje in zakaj neke ljudi med našimi poštenimi nasprotniki čevelj tišči, da v eno mer kriče : Tat, tat, ulovite ga !
Tatje pa so oni sami, ki le zato tako vpijejo, da od sebe sum odvračajo. Ni se li že večkrat zgodilo, da se je prekanjen glumač izdal za policijskega komisarja in se obnašal kot tak, da je pod tem plaščem druge lože opeharil? Fiat applicatiò! Kon-kurrencija, ljubi bratje, konkurrencija : ta vas tare in muči ; kon-kurreucija — to je vsa vaša javna skrivnost ; ona je izvirek vaših dopisov, ona vara usiluje vsa razna «poštena* sredstva, s katerimi wper „Glas“ agitujete. O tajnih vaših skrivnostih molčimo, dokler nas ne prisilite o njih govoriti.
Primaruka! saj to je živa polemika! Podobno jej je enmalo. Če prav pa je prilik dovolj, in skušnjava, spustiti se v polemiko, huda, vendar nečemo se jej udati. Samo nekega dopisnika »s Krasa* v večkrat neimenovanem časniku primemo za škric—ne, kakor da bi bil on vreduiši, ko drugi, ampak, ker je do danes zadnji in ga vzamemo torej za pars pro toto. Kar kraškemu dopisniku v poduk povemo, naj bode našim čitateljam za kratek ča9.
»Poročiti Vam moram*—piše »dop. s Kr.“— gotovo vest, da je pri našem ljudstvu .... zaupanje v rodoljubno stranko in njeno glasilo preukoreninjeno, kakor da bi mogel oni čudni »Glas*4 seči
v deveto vas, kakor se sam hvali.*
Če je, kar poročate, gotova vest, čemu se »Glasa* bojite?
Kako vam moro »Glas14 biti na poti ?
»Žalostno je* — govori dop. dalje — »da se med Slovenci uajdejo ljudje, ki za skledico Ezavove leče (že prestara fraza!) prodajajo narodovoprilioinjost* — Prihodnosti ne morejo prodati -kakor medvedove kožo ne—dokler ni medved ustreljen asedanjost prodajajo, no za lečo, ampak za tiste podobico, ki veljajo za
cvenk.
Tega, kar je „ Glas * priobčilo svojem » nastanku *, nočete verovati ! ! Zakaj pa Vi zgodovine njegovega nastanka ne dopolnite, kakor smo Vas in vaše pozvali mi, in Vas je pozval tudi izmed vaših nekedo v Vaših organih ? Boste videli, da bo potem
popis nastanka dokaj verjetniši.	v
Človek „ na Krasu * ne more vsega vedeti, kar se včasih ? Gorici snuje in spleta, zato smo Vas že hoteli ravno povabiti^ na tukajšno viso šolo, ko smo zapazili, da vendar niste brez vse šole, samo da nekaterih reci preveč veste, druzih premalo. Vse preveč natančno ( za Kraševca) Vam je znana genesis onega društva, ko-jega »odločuo delavnost* hvalite. Tako naivnih se nas pa vendar misliti ue morete, da bi Vam mi Vašo genesis raje verovali, kakor Vi nam ,.Glasovo“. Premalo pa ali nič ne veste tam, ker pišete o .ponižanji" »društvenega odbora41, o »kompromisu* z obrekovalci i. t. d. »Zdaj* (ko je bil namreč lani kompromis med dvema strankama v društvu splaval po vodi) — pišete — ..zdaj so se imeli rodoljubi pokazati.. Ali... poskrili so se po kotih, ter zavidljivo gledali vspešno društveno delovanje. O listu se jim
še sanjalo ni*.	, . M Tr u Q ~
Za Boga svetega! Kam ste zašli, g. dopisnik »s Krasa ? bo
li ustanovitelji „Glasa“ Vaših strank možje? So H imeli keclaj * Vami iu Vašim društvom kaj opraviti? In če so imel:, povodite, kedo in kedaj še le ? Zakaj vklepate »Glasov- nastanek v zgodbo
Vaših društvenih homatij ?	_ _	,	, „
Latinski pregovor pravi : V repu strup. V Vasem sestavku
pa nahajamo ravno nasprotno: v repu med. Edino, kar ste prav zadeli, je to-lo : »Rauscher-jovi pogovori z ministrom Stremayrom,
njegov organ »Volksfreund", Schwarzenbergova okrožnica do deske duhovščine, znana udanost vladina našega škofa, (So li škof vladi vdani, ali ona njim ? Po Vaši pisavi ni to jasno.), odvisnost »Glasa" in njegovega uredništva od tega nenarodnega škofa, zadnja številka »Glasova- in nekateri njeni vodje, vse to je v neki zvezi, in vzbudi v človeku misli i. t. d.- V »zvezi* je vse to, res, pa tako, kakor se otrobi vežejo. Sicer je to oseua zlatih vrst Vašega dopisa ; čez devet let nam utegnejo prav priti ; pa tudi že danes.
Navedeni odstavek je naj bolji v dopisu rs Krasa", toda je povedal dopisnik samo polovico resnice, druge polovice ni vedel. Naj mu jo povemo mi.
Največi del mestnih duhovnov in mnihov, slovenskih in laških, začenši od prevzv. nadškofa doli do naj nižega „lajka“ na Kostanjevici ali pri kapucinarjih. jó iz državnih jasel; izvzeti so 3 duhovni pri Uršulinaricali, 2 kateheta mestnih šol in zavodov, en duhovnik v deželni službi in — strašni očetje jezuiti. Še eden je, ki za silo od svojega privatnega, Renzingerjevega *) beneficija pri sv. Ivanu živi ,in to je „Glasov" (duhovni) urednik. Vidite tedaj, malo da ne vsi so v Stremayrovih pesteh, vsi odvisni. Ej, pasja dlaka ! Na bogoslovce sem pozabil. Ti, ti so še le odvisni ! Odvisni od odvisnega nadškofa, odvisni od odvisnih predstojnikov in slednjič od »Ezavove leče* vladinega štipendija.
Omnia sunt horninum tenui pendentia filo,
Aere Stremayeri, quae valuere, ruunt.
(Ov.)
In pri taki odvisnosti očetov svojih hočete, da bo „Glas" neodvisen V ! To ni po nikakern mogoče. — Povrh vsakdanjega hlebca je pa poslal Stremayr ekscelencija po kard. Rauscber-ju še 2000 gl., iz katere svote se bodo delilo konec leta nagrade urednikoma in vsem pridnim dopisovalcem »Glasovim". (Pozor!) Delili jih bodo ,.goriški kanoniki- v nadškofijski pisarnici".
Čč. čitateljera je n i voljo dano, imeti ta spis tudi za »podlistek", ako se jim zdi uni »o prepovedanih knjigah" preresen.
Resno pa naj pristavimo h koncu to, da se nadejamo, da bode, kar smo tu danas pisali, prvi in zadnji spis te vrste. Četno videti, na kateri strani je miroljubnost.
I>opisi.
Od Branice, 4. jul. — Od daleč opazovaje politično gibanje na Goriškem pač ne more lahko človek razumeti, od kod to, da pravi glas katoliških Slovencev na meji Italije ni prodrl še v javnost, kakor je želeti i upati ravno od mejašev razburkane Italije. Mi ne mislimo nikakor ne, da bi bili do sedaj tamošnji pravi katoliški narodnjaki spali, marsikteri njih lepi čin nas prepričuje nasprotnega, à to nam je nejasno, da se niso mogli do sedaj zje-diuiti ter govoriti glasno, kakor tirja sedanji čas, ko upijejo naši verski i narodni nasprotniki na vse grlo: V slogi je moč! Do sedaj so bili zlasti duhovniki raztreseni v političnem gibanji i delavnosti, ker ni bilo središča—društva—kterega bi se z vso zaupnostjo oklenili.
Slovenski narod je vnet za svojo domovino, pa tudi goreč za vero; zato mora društvo, ki hoče biti pravi izraz narodnega mišljenja, i časopis, ki hoče biti glasilo našega naroda, delati i govoriti za vero i narodnost, i to toliko več, ker so v obče naši nasprotniki protivniki vere i narodnosti ob ednern.
Možje, ki so sprožili misel i delajo, da se oživi na Goriškem društvo, ki bo popolnoma sprejelo i delalo za naroden program, za vero i narodnost, so pokazali, da so se iz dosedanjih dogodeb učili ter nekaj naučili. Očitati jim smemo le to, da so se prepozno oglasili. Ako bi se bili prej, bi marsikterih ovir ne bilo. Tisti pa, ki zdaj po krtovo lijejo zoper to društvo, niso pravi prijatelji našega naroda, ki hoče ostati tudi katolišk; zaničljivo se obračamo od tacih tihotapcev. — »Glas* pa, kot pravi glas našega naroda, veselo pozdravljamo i srečno želimo, da bi se ga vsi pravi prijatelji našega naroda oklenili, po njem narod podučevali i budili, proti vsem sovražuikora pa krepko i dostojno branili. Srečo!
Iz goriške okolice, 10. julija. — Nezdavno je v Gorici in okolici agent zavarovalne banke »Slovenije" podpise za akcije pobiral in jih tudi še precej nabral, tako, da se je število še ne oddanih akcij zdatno skrčilo in banka lahko v kratkem času svoje delovanje pr:Čne. Čudno se je zdelo, da je ta agent toliko deležnikov našel, med tem ko ni mogel drug agent, ki je bil pred dvema mesecema v teh krajih, nič opraviti. Nekoliko je sicer sam zakrivil, ker je prehitro srčnost zgubil; saj bi bil moral vedeti, da od začetka nobena reč, posebno, če so denarstvene zadevo vmes, po godu ne gre.
Če ga je tudi marsikak, ki se usti, da je narodnjak, in je
*). Renzinger! To je moral biti kak nemškutar. Tedaj se je skadila tudi urednika Kr. samostalnost. Uni urednik T. je ccs. kralj, pokojnik 1
tudi premožen, odgnal, bil bi moral potrpeti in misliti, da navadna je tistemu, ki se veliko in široko usti, malo vere dati; poskušati je imel drugje. Pa res, kam se je hotel revež obrniti, saj ja bil mož, ki je navezan na drugo banko, povsod i razglasil, da to početje je zgoli »švindel* in — »nemška stvar" itd. itd.
Pa mož obrača, Bog obrne. „Slovenija" je pri vsem tern šun-tanju in obrekovanju bolj iu bolj oddajala akcije in, še ni davno, smo citali, da je slavni rodoljub Gorup iz Trsta jih 100 podpisal in zagotovil, da prevzame vse druge, ko bi se ne oddale. Tako tedaj je ustanovljen nàroden zavod ukljub tolikerim zaprekam, ki so se stavile od narodnjakov čistega zlata (?!). Zdaj ne ostane dru-zega, ko da ljudstvo vse svoje interese zastopati dd po tej banki. Posebno duhovni in drugi inteligentni možje imajo priliko, poda-čevati prosto ljudstvo, kaj je namen zavarovalnih bank in posebno »Slovenije" v Ljubljani. Pri nas je zavarovanje še na nizki stopinji, posebno v gorskih krajih, kjer so slamnate strehe in ravno-tù bi se morali nekoliko potruditi možje, k' so poklicani, da narod učijo. Naj tedaj vsak, komur je mar za svoj narod, priporoči ljudstvu, da se zavaruje iu sicer naj denar ne pošilja v tuje kraje, ampak v središče Slovenije, kjer ne iščejo dobička, ampak mate-rijalno korist ljudstva.
Iz Dornberga, 11. julija. — Glas naših zvovov zdaj molči, ker čakajo prerojenja v Broili-evi zvonariji v Gorici, *) zato spregovori zdaj ti, moj „Glas," nekaj o naši sicer šumeči fari.
Predzadnjo nedeljo smo imeli v naši čitalnici besedo, koje se je vdeležilo nenavadno število odlične gospode, a malo prostih kmetov. Predstavljal se je med drugim »Mutcev Luka," ki je gospodi močuo dopadal, ne tako pa prostemu kmetu. Pa pustimo to. Veliko bolj važna je bila za nas pretekla nedelja, koji dan se je ustanovilo vinorejsko društvo. Zbrali so se proti večeru naši far-mani v obilnem številu v čitalnični sobani. Gosp. Kerševani popri mo narprod besedo, da razloži, k čemu smo se sošli in koliko važnosti ima za nas vinorejsko društvo. Za njim govori g. prof.-vodi tel j Povše, ki je blagovolil nas o tej priložnosti počastiti s svojo nazočnostjo, prav mikavno iu učeno o koristi vino-rejskih društev, odbijaje prepričavno vsa nasprotna mnenja. Na to se je volil novega društva odbor, v kojega so bili voljeni enoglasno: v. č. g. Kramer, župnik, za predsednika; g. Kerševani za podpredsednika in odbornika, č. g. Kolavčič, kaplan, za tajnika in odbornika, dva Šiuigoj-a in Mrevlje za odbornike, 6lednjic grof Coronini in g. Povše za častne ude.
G. predsednik je sicer novinec v našem kraju, ali da je on skušan kmetovavec in umen vinorejec, kaže farno posestvo, v tekočem letu vse predelano, iu dobra kapljca, kojo ima v hramu. Da bi se pač povsod, ker zlata tortica rase, ustanovila vinorejska društva. Koliko žlahtnejše kapljice bi se pridelalo, in koliko več cvenka poteguilo.
Dornberžauom pa želim: Mnogo kapljic, mnogo let!
— Iz Cejlona, (otoka južne Azije) piše nam znan domorodec in misijonar razne znamenite reči. Med drugimi se hvali z življeujem misijonarskim, ktero primerja rajskemu. Opraviti mu dajo veliko misijonarske dolžuosti ; v enem letu se mu je posrečilo, spreoberniti h katoličanstvu 40 Budistov, 15 pagauov iu 20 protestantov. Veliko opravila dajejo zakoni, ker je med onim ljudstvom teško pozvedeti rodbino, in ker je v taistih krajih toliko divjih zakonov ; vendarle slušajo svarilni glas misijonarjev iu vsako nedeljo zamoreš videti po 5-G tacih, ki vsled svojih poprej-šnih divjih zakonov očitno pokoro delajo s ternjevo krono na glavi iu križem v roki. Premožen e cerkva je vse v rokah duhovnikovih ; po 300 do 700 gold. na mesec dobiva posamesna cerkev od ljudstva. Misijonarja ljubi iu spoštuje ljudstvo, približuje se mu z zaupanjem iu ga z vsem obilno preskrbuje, ako je on lepega in svetega zaderžanja. Vina za sv. maše in, kolikor ga še sicer potrebujejo, dobivajo s Francoskega—plačaje bokal po goldinarji, tudi po dva, tri goldinarje. Pripoveduje dalje misijonar, kako lepe so in veduo zelene ta mošnje dežele; vroče je sicer, ali od morja sem pihlja vedno hladen veterc. Dalje popisuje živali tistih krajev, ki so : zelo veliki sloni, ki človeku nič žalega ne store; velik*, pa ne nevarne in ne strupene kače ; opic brez števila; papige, pavi i. t d. Med ribami pa se dobi veliko morskih vol-koA, celo kiti se nalete tu iu tam. H koncu nam še sporoča mi-sijouar, da imajo zdaj neko zamaknjeno, ki ima pet ran Kristusovih* iz kterih kri teče o petkih iu nedeljah.
Kadar dobimo zopet pismo, ga ponudimo precej bralcem.
Ogled.
Avstrija. — v predzadnjem našem listu smo omenili nek telegram, vsled kterega bi bil kardinal Schwnrzenberg v Pragi gledó na sedanje solde postave svoji duhovščini pi-
*) Preliti so; včeraj so jih v škofiji blagoslavjali.	Ur.
Stavec.
Bal, da naj ima postave za dognano reč, proti kteri ne gr® direktno vpirati se itd. Pristavili smo pa opombico: nAko sta telegrama (navedeni in še drug) resnična, naj sodijo bralci sami, kako zdaj reči stojé *. Naša opazba ni bila nepotrebna. Ker je lažujivost liberalnih (sosebno officiozno-libe-ralnih) časnikov mnogokrat prav predrzna in nesramna, je dobro, da čitatelj njihove pikantne vesti na gosto sito dene in se zoper njih morebitno neresničuost zavaruje. Po tem, ko so časniki Schvvarzenberg-ov razpis dalj časa v svoje namene zelorabili, prišlo je zdaj na dan, da je razpis — iz-mišljen ! Ni kardinal, ni kteri drugi škof na Češkem ali Moravskem ni tacega ali enacega razpisa izdal. Pač pa je Pr&žki kardinal razposlal okrožnico o zadevi duhovske kon-grue (plače).
Škofovski memorandum (spomenica) ne pusti časnikarskih junakov spati. Ministerski odgovor na spomenico jim prizadeva glavobol. Danas trdijo, da minister odgovori, jutre, da ne odgovori; zraven pa vedó povedati, kakšen da bo ali bi bil odgovor, da se namreč škofom njih zahteve odbijejo. To škofje že tudi vedó. Celò na krono samo so sum zavalili, kakor da ne bi hotela odgovornega pisma potrditi. Naj novejša vest o tej reči je, da ostane spomenica brez odgovora, kar bi imelo pomeniti, da ostane vse, kakor je.
Nadvojvoda Vilhelm je zdaj na ruskem dvoru; šel je k manovra m (vojnim vajam) ruske armade. Tje radi gledamo za udi naše cesarske rodovine.
Hrvaško. Dne 12. jul. je sprejel prsv. cesar na Dunaji poslance, ki so mu izročili adresa hrvašk. zbora. Reklo je Nj. vel., da jih veseli, da je nastopil zbor pot, ki drži do praktičnih nasledkov. Obečal je tudi cesar, da naroči oger-skemu zboru, da se regnikolarni deputaciji obeh dežel po-razumete zastran zaželenih poprav v pogodbi leta 1868. zadevajoči državno-pravne razmere med Ogerskim iu Hrvaškim. — Pravijo, da se je porazumenje med naradno in magyar-sko stranko v hrv. zboru dognalo po prizadevanji krone same. (Na-njo stavimo tudi mi naše upanje gledó na razmere takraj Litave). Škof Strossmayr in drugi velikaši so poklicani v Beč ; gre menda za osebne premembe v viših uradniških krogih.
Zunanje države. — Italija. V Rimu je bila 13. t. m. hrupna robuko. Znano je, da se hoče katoliška stranka odsihmal udeleževati (nepolitiških) volitev. Minister Lanza je poslal zavoljo tega prefektom po vsi Italiji okrožnico, v kteri jih opominja, naj bi pazili na početje katoličanov, češ, da hočejo svobodo udušiti. Ta okrožnica je vladine priveržence, gotovo tudi še z druzimi pomočki podšuntane, razdražila, da so (v Rimu) rogovilili vpijoč: Nečemo duhovnov, nečc-mo duhovskih šol, nečemo nobene vere! —
Strašna skrb muči nektere vlade, sosebno pa italijansko in prusko-nemško, zarad volitve prih odnjega papeža. Bis-mark sili neki druge vlade, naj bi se v tem oziru kaj dogovorilo. Nekdanji rimsko-nemški, pozneje naš avstrijski cesar, francoski, španjski in (nekdanji) neapolitanski kralj so imeli od starodavnih časov pravico t. i. »ekskluzive* (to je, pravico, pred volitvijo izreči, da tega ali tega njim nevšečne-ga kardinala ne bi videli radi izvoljenega za papeža.) izvrševali so to svojo pravico kot katoliški vladarji katoliških držav. Daudanes pa je po vseh državah ustava in postavo-daja taka, da so države same na sebi brezverske; torej so tudi vladarji svoj prejšnji kat. značaj zgubili. Po tem takem ne morejo po ostri pravici več zahtevati stare eksklu-zive. Naj manj pa gre ta pravica protestantovskemu cesarju nemškemu, ali pa kralju Viktor Emanuelu, ki je le po krivici postal naslednik kralja neapolitanskega.
Francosko. Rekli smo v listu 1., da se nesrečni Francozi zbirajo, pa da se ne morejo zbrati. To velja o narodnem zboru v Versalju. Ves čas, od kar zboruje, omahuje vedno med monarhijo in republiko. Večina (desna stran) je vsa za monarhijo (da bi, namreč, Francija zopet imela kralja
ali cesarja), manjšina pa (levica) hoče republiko. Vendar ni prave edinosti na nobeni strani. Večina šteje tri stranke, ktere ste le v tem edine, da nrepublike neu, v ostalem pa gredó vsaksebi. Eni hočejo nekdanjih legitimnih kraljev (Bourbonov) naslednika, Henrika V., čigar žlahtt je pokopana na Kostanjevici f Gorici. Drugi kterega kraljeviča iz mlajše Bourbonske rodovine, ktera se kliče Orleanska. Ta bi bil sin in naslednik kralja Ludov. Filipa, ki je vladal od 1. 1830-1848. Tretji Napoleona IV. (simi Nap. III.) in nekteri celò znabiti Napoleonovega generala Mac-Mahona. Ker so tako razcepljeni, dobiva nasprotna rep. stranka zmi-raj veči upliv. Stari, gladki, prekanjeni predsednik Thiers (nekdaj Orleanca Lud. Filipa minister), o kterem se je po-pred mislilo, da nakloni vlado kteremu Orleancu, postal je sam častilakomen ; naslanja se bolj in bolj na levico in je že razločno rekel, da on hoče republiko. Ustava, ki je bila do sedaj začasna, postane v kratkem zatrdna in sicer — zmerna republika. Neka stranka med republikanci pa bi raji imela *rudečo* republiko, v kteri bi vladal prenapet liberalizem ali radikalizem, blizo, kakor lansko leto v Parizu, samo znabiti brez petrolija.
Domače novice.
(.Razpis učiteljskih sluieb). V šolskem okraji goričke okolice se s tem razpisujejo sledeče službe:
1.	služba nadučitelja-voditelja v šolskih občinah II. verste: Kanal iu Černiče, in v šolskih občinah III. verste: Solkan, Mireu, Kamnje in sv. Križ;
2.	učiteljska služba v šolskih občinah II. verste: Ajdovščina in Rihenberg ,*
3.	podučiteljska služba v šolskih občinah lì. verste: Kanal in Černiče, in v šolskih občinah III. verste : Solkan, Miren, Kamnje, in sv. Križ.
Dohodke teh služeb kažejo §§. 22, 30, 32, 33, 36 in 37 deželne šolske postave od 10. marcija 1870.
Prosilci naj svoje prošnje, previdene z dokazom učiteljske sposobnosti in dosedanjega službovanja, najd&lje do dne 12. avgusta t. 1. vložijo pri dotičnih krajnih šolskih svetovalstvih.
C. k. okrajno šolsko svetovalstvo okolice gor iške, v Gorici
dne 11. julija 1872.	.
(Mestno starešinstvo) je v seji 13./7 edinoglasno sklenilo, poslati na ministerstvo rekurs proti namestništv. razpisu, s kterim ste se potrdili kot veljavni volitvi III. vol. skupšč., ki ju je bilo mestno star. za neveljavni spoznalo. S tem si hoče varovati mestni zbor svojo autonomijo vladi nasproti.
(Okrajni šolski nadzornik) za mestni goriški okraj je imenovan g. Iv. Trojanšek, nadučitelj tuk. učit. izobraževališča.
Razne vesti.
— rRespice finem.u Pod tem nadpisom je ravnokar prišla na svetlo knjižica, ki zapopada veliko zanimivega o razmerah starokatolicanov, to je, nizozemskih Jansenistov, s katerimi se skušajo bratiti bavarski starokatolicani. Jansenisti na Holandskem so razkolniki in krivoverci, in štejejo 6000 duš, imajo 26 duhovnov, in 24 cerkev v treh škofijah. Prav za prav se imate šteti le 2 škofiji, ker nima škofija Deventerska nobene cerkve, nobenega duhovna, nobene ovčice, in njen škofje župnik v škofiji Utrechtski. Nadškof Loos, katerega so uni dan bavarski starokatolicani birmavat povabili, je bil izvoljen 1. 1858, ali več ko polovica duhovnov ga noče za pravega nadškofa spoznati, ker terdijo, da je bil uepostavuo izvoljen. Nizozemski starok. imajo skupno semenišče v Amersfoort-u, ali, ker je ravnatelj nadškofu pokorščino odrekel in ker se odgojenci niso dali od nadškofa posvečevati za mašnike, bil je primoran, drugo semenišče ustanoviti, in obojno
sem. ima zdaj dva bogoslovca.	. r
Med Jansenisti na Hol. ne nahajamo nobenega pisatelja, govornika, pesnika in veljavnega moža ; oni so podobni veji, ki je
od drevesa odlomljena in se mora posušiti.	.
— Nova pošta se napravlja na Grahovem v Tominskem
okraji.
(Današnjemu listu je pridjuna priloga).
Odgovorna mlavatelja in urednika: ANT. VAL. TOMAN in MATIJA KRAVANJA — Tiskar : SLlTZ v Gorici.
Priloga k. 3. štev. „ Glas '-a, 19. julija 1872.
— Cerkev ki se je na Dunaju začela zidati leta 1856 v za* hvalo, da je lil mŠ cesar L 1853 smrti rešen, je letos od zunaj dovršena. Oba zvonika sta bila dodelana 1. 1868; drugo leto potem presbiteri; 70. tega stolpki nad stranskimi kapelicami, in lani je bila pokrita. Letos se od zunaj samo Čisti in odri odpravljajo. Ta celkev je eno nar imenitnikih gotiških del novejših časov ; da se pa od znotraj do Čistega dovrši, bo treba gotovo še en milijon gold. Do 2daj se je delo naprej vleklo s tem, da se je vsako leto netoy denara jemalo iz zaloga za razširjenje mesta ; ta zalog, ki anaša 18 milijonov gold., ima v rokah minister znotrajnih zadev; ta je pa menda te dni povedal, da iz tega zaloga ne more za cerkev nič več pomagati, ker ima raznih drugih takih dolžnosti, da mu ne bo moč izhajati.
— Umazane in slabe bukve so se te dni v Rimu prodajale in razdajale z namenom, ljudstvu ukrasti vero na Boga s tem, da se vse, kar se tiče vere, sakramentov, molitve itd. zaničuje in zasmehuje. Izpostavljajo se smešne podobe sv Očeta in njegovega kardinala Antonelli-ja. Med tem, ko se zmiraj zagotovlja, da postave dajajo sv. Očetu popolno prostost in varnost, rogovili se pod roko pa na druge načine proti njim; plačajo, namreč, kake potepuhe, in ukažejo, naj kak hrup kje napravijo; potem jih ulovijo, ter zunanjim vladarjem sporočijo, da so to nekdanji papeževi vojaki, ki se zdaj puntajo in miru ne dajo, plačani od—Jezuitov. En dan j« bilo na ta način 5 mrtvih in ranjenih, drugi dan pa 15 mrtvih in hudo ranjenih.
— Kraljevič Asturski, sin odstavljene španjske kraljice Izabele, je v šoli na Dunaju, in sicer v Terezijanura-u. Nemškega se je že precej naučil, ker je med prvimi. Z materjo pismeno skoraj vsak dan občuje; ona mu tudi zmiraj dobrih naukov po ravnatelju pošilja; naravnost je temu enkrat sporočila, naj se uči svet sina spoznavati, kakošen je. Sè sošolci je zmiraj dober, pohleven, prijazen.
— Naši tolarji kam gredo? Dunajska županija je hotela te dni v imenu mesta poslati hanoveranskim strelcem tisuč tolarjev v dar, ali ni bilo jih dobiti, ne, kjer jih menjavajo, ne, kjer jih kqjejo; zvedeli so marveč, da jih celo ne kujejo več. Ni bila druga, kakor poslati po-nje v Berolin. (Zakaj neki se jih kuje samo za zunanje dežele, če jih mi doma nimamo videti ?)
— Meteordogične zapisave v Parizu kažejo, da je v tekočem letu že do zdaj nar več dežja padlo v primeri z vsemi leti tega stoletja.
— Kardinali. Umerla sta dva kardinala : Cirillo de Ala-meda} nadškof v Toledu na Španjskem, 92 let star ; in Claretti-Paracciani, škof v. Fraskatih na Rimskem, 73 let star ; ostane še 47 kardinalov, namesti 70, kakor bi jih moralo biti po cerkvenih postavah.
~~ Katoliški misijon srednje Afrike, od zdaj naprej, stoji pod vodstvom misijonskega ustava v Veroni. Predstojnik ali apo-stoljski vikar tega težavnega misijona je apost. misijonar Daniel Comboni.
— Čudna prikazen. Rodilo se je v Trasseri na Laškem 25. jun. dete možkega spola, ki je imelo dve glavi, popolnoma odločeni na edinih prsih; ena je kazala bolj možki obraz, druga bolj ženski. Krščeno je bilo še za časa, ter umrlo; ni bilo pa podobno mrliču, ampak dvema spečima. Mati živi.
— Najden zaklad. Te dni je zunaj meila Berolina delavec travo sekal. Jezi ga velika krtovina, ktero mu je bil krt tisto noč prej izkopal. Da bi krta ulovil, razgrebe krtovmo in razširi luknjo. Pri tem naleti na trdo stvar, ki se mu zdi kaka rudnina; hitro naprej koplje, in glej, vim potegne srebern kelh. Nar brž so ga bili tatje po noči tam zagrebli, da bi o priložnosti po-nj prišli.
— „Isonzou se je spodtaknil nad nekimi besedami v dopisu »iz goriške okolice" v št. 2. „Glasa*‘ govorečem o prihodu Tržačanov 7/7 v Gorico. — Da bi znali naši „Isonzovi“ tovarši dobro slovenski — in škodovalo bi jim ne — bili bi tiste besede tako umeli, kakor jih je umelo uredništvo. Paziti je treba v dopisu na prejšnji stavek in na nasprotje, v kterem stoje pozneje besedo
„.........neki ital. stranki se že lahko dovoli, da si malo srce
razhladi z vpitjem: »Viva Garibaldi, viva l’Italia unita!" Tukaj se nič dejanskega ne trdi, ampak ono vpitje se postavlja tje kot nekaj mogočega („se že lahko dovoli, da ”), v tem, ko se enako vpitje na slovenski strani za nemogoče, ker nedovoljivo, ima. — Niti dopisnik tedaj, niti »compilatori” „Glasovi” niso nič zakrivili, tudi ko bi bilo tu kaj krivice vmes....
S tem pojasnjenjem so podrte zajedljive opazbo ,, Isonzou-ve podtikajoče nam „hudobijo in nesramnost." Kar se pa tiče očitanja,
da ,.Glaso\i* ^.compilatori" ne znajo sleči svoje »naturale rei» zezza,14 naj opomnimo tole: Oprti na zanesljive priče obnašanja nekterib Vaših tržaških gostov (7. jul. t. L, na cesti proti ieteziW) smemo reči : Če je komu na naši strani surovost prirojena, je na Vaši pa pri marsikom prigojena. —
Gospodarske stvari.
O gor iški zaslavljuvnici in hranilnici.
(Konec).
Poprej dokazane številke so nam živ dokaz, da zaupa-panje do hranilnice pri ljudeh od leta do leta bolj raste ; to pa le od tiste dobe, v kateri je bilo gospodarstvo ugotovljeno. in od kadar so se začeli letni računi redno po celi deželi razpošiljati. Nekdanja deželna lista »Umni Gospodar* in »Domovina* sta prva podučevala naše ljudstvo o hranilnici goriški.
Gledč pa na to, da se bodo za naprej ne le letne te-muč sproti tudi mesečne operacije tega zavoda v »Glasu* redno priobčevale, in gledé dalje na to, da je skerbniàtvo z namenom, našemu ljudstvu v narodnem oziru tudi dejansko ustreči, sprejelo v službo poštenega domačina, gospod Štefana Klemenčič-a, ki je slovenščini popolnoma kos, je za-rad vsega tega res na vse strani koristnemu zavodu tudi za v prihodnje še veči razvitek zagotovljen.
Tudi hočemo redno sporočevati, kedaj bode kaka javna dražba zapadlih zastav, koliko denarja bode pripravljenega za izposojevanje na zemljišča in hiše, bodisi koj, ali o določenem času, in kaj morajo početi oni, ki želijo kak kapital na posodo vzeti i. t. d. Sploh imam mnogo tvarine v pospeševanje blagostanja naše premile domovine, ako mi blagovoljno pustite v »Glasu* kaj prostora. *) Za sedaj z Bogom!
Stan zemljiščno-odveznih obligacij poknešene grofije Goriške in Gradiščanske v prvi polovici t. I.
O začetku leta, due 1. januaija 1872. je zuašala vrednost
vseh že izdanih obligacij še............... 1052380 gl. st. den.
in od 1. januaija do konca junija t. 1. je bilo na novo izdanih	za...................... 5330	v
od skupnega zneska sè........................ 1057710	„
jih je odpadlo za............................... 1409	„
ki so bile izsrečkane dne 31. oktobra 1871.
Dne 1. julija t. 1. jih je bilo še med ljudstvom za 1043710 star den., in od teh spada na moralna društva 370 oblig. s črko
A. za...................................... 688560 gl. st. den.
druge s kuponi so proste in jih je:
67	obl.	po	50	gl. st.	den.	za	.	.	3350
268	m	100	,,	•	.	26800
52	„	500	»	26000
199	,	1000	»	»	•	.	199000
20	„	5000	»	„	.	.	100000
Razun omenjenih ste še: štev. 685 za ICO gl. in štev. 30 za 500 gl.? te dve obligaciji se bili že izsrečkani, in ue donašate več obresti. Obligacije s kuponi se vedno lahko prodajo ; kup jim je okoli 95 %.
Smešnica in resnica.
(Sv. Ignaci in Neptun). Na Travniku v Gorici imamo dve podobi sv. Ignacija Lojol., eno nad vel. vrati farne cerkve tega svetnika, drugo na visokem spominskem stebru nasproti kosarnskim vratom. Predpreteklo nedeljo (7/7) vjamem izgovora neke jako pripro-sto ženice te-le besedo : ». .. sv. Ignaciju so vzeli krono z glave . . .u „Kaj, kaj"? vprašam urno. OJg: »Sv. Ignaciju so sneli krono z glave." — Ker so imeli priti tržaški telovadci goriške pozdravit, in ker hudobni jeziki trdijo, da te ljudje uiso vsi posebno pobožni, marveč, da je marsikteri »libero pensatore" med njimi, mislim si;
»
*
»
rt
»
*) Kaj takim rečem ne bi puščali prostora?
Kaj, ko bi šlo tu za kako demonstracijo ! ? Saj je znano, da sv. Ignaci je dandaues nekterim najneljubši svetnik. Prašam torej dalje ženico: *Pa kteremu sv. Ignaciju so krouo vzeli*1? Odg. »Tistemu na fontani.M Tu se mi je odvalil kamen od srca. Sneli so bili namreč krono Neptunu *) na vodometu, ker so delali priprave za razsvitijenje. — Resno v tej smešnici je to, da je imela uboga ženica Neptuna za sv. Ignacija.
Listek,	I
O prepovedanih knjigah. **)
j
(Spisal prof. Kociatičič.)
A. O prepovedanih knjigah sploh.
i
Vsako dobro uredjeno društvo ima pravico, vse zapovedati svojim družbenikom, kar društveni namen pospešuje, in vse prepovedati, kar mu nasprotuje. Katoliška cerkev, kot naj veča družba na svetu, od samega Boga ustanovljena, mora tedaj tudi to pravico in oblast imeti. Ali bomo morebiti terdili, da deržavna oblast zamore sebi nasprotne spise odstranovati, zatirati, prepovedovati, Jezusova cerkev pa da te oblasti, t® pravice nima ?
Cerkev je tudi v resnici, od pervega svojega obstanka, do današnib Časov, to oblast v djanji skazovala, in vse to, kar veri in dobremu zaderžanju škodi in nasprotva, svojim vernim sinom prepovedovala. Poslušajmo, kaj slavni v. Moy (glej Wetzer und Welte, Kircheniexikon, pod besedo Index) o tem govori: ***) K Človeški rod živi prav za prav le o resnici ; saj človeka loči od živali to, da s svojim umom resnico spoznava; ravnati se pa po resnici ali pravici, je, kar družtvo, in tedaj človeški rod vkup derži. Zato se skrivajo tudi človeške strasti pod zunaj no odejo resnice in pravice, da se drugim prikupijo v dosego samopašnih svojih namenov; ako se hoče pa človeška družba ohraniti, da ne propade, mora ta odeja, kar je le mogoče hitro, odpraviti se, da se zvijača spozna, in resnica zmaga. Za to skerbeti pa je pred vsim drugim naloga in dolžnost Jezusove cerkve, Meri je božje razodenje v varstvo izročeno, in ji zastran tega tudi sveti Duh vedno na strani stoji. Cerkev je to nalogo vselej spolno vala, ter je posebno pazila na knjige, v kterih se zgodbe ali nauki, ki se na odrešenje nanašajo, ali napak pripovedujejo in učč, ali tajé in zasmehujejo, ali krivi nauki razkladajo, iu se človeškim strastim potuha daje : in si je prizadevala, ali razkriti vernim, kar je v njih lažnjivega, neresničnega in škodljivega, ali pa ubraniti, da se take nevarne knjige niso med vernimi širile, ktere bi jim bile v spotiko. Cerkev je ravnala in ravna v tej reči tako, kakor umen zdravnik, ki vó, da so nektere jedi bolniku škodljive; on pravi bolniku: te in te jedi ti škodijo, iu bolnik, ako želi ozdraveti, se varuje jih užiti. Ako se pa bolnik sam ne more zderževati, ker je ali slaboumen, ali pa si noče pritergati ničesar, kar mu dopada, skerbijo za-nj tisti, ki so mu v varstvo odločeni, da ne dobi reči, ki bi mu na zdravji škoditi utegnile.
Nekdaj so tudi cesarji za to skerbeli, od kar so se pokristjanili. (Zalhvein. Priuc. jur. can. T. I. quaest. IV. c. 2. §. 5.) Vendar pa je imel pred vsimi to skerb zmirom On, ki je bil od Boga postavljen poglavar cerkve božje, to je, papež, čegar poglavitni namen je, ohraniti edinost cerkve, odpravljati razkolništva j in krive vere, in vsemu se v bran staviti, kar meri v pogubo Kristusove vere in cerkve same. Ko se je tedaj v teku let število j slabih ali nevarnih knjig množilo, zato je že papež Gelazij I. (492—496) v cerkvenem zboru v Rimu naznanil tiste knjige,
* kterih se imajo katoličani varovati “ (C. 3. Dist. XV.) pn tem zgledu so se ravnali Gregori IX. in drugi papeži, kteri so si na vso moč prizadevali, ubrauiti, da se take knjige niso brale in ne razširjale. (Zallwein 1. c.) Ali taki posamezni in začasni opomini papežev, in njih ukazi v enakih zadevah, niso mogli biti več zdatni in zadostni potem, ko se je v 15. stoletji iz dolzoga spanja in raertvila človeški duh prebudil, ter klasičke študije ljubiti iu objemati začel; posebno pa ko se je bil tisk iznašel, in kmalo po tem Martin Luter na Nemškem rogovolil, in so se knjige vsake baže na tisoče spisovale, na svetlo izdajale in željno prebirale. Z3to je občni cerkveni zbor v Trideutu 26. februarja 1562, v 18.sti seji odločil to le: ,.Ker je zbor zapazil, da so se sumljive » in škodljive knjige, ki uče krive vere, ali sicer verne motijo,
» in se povsod po svetu širijo, odveč pomnožile; za česar voljo
*) Neptun je starorimski (ajdovski) bog morja iu voda.	Pm.
**) Obračamo posebno pozor p n. občinstva na sledeči spis.	dred.
***) Kdor želi več o tem zvedeti, naj bere S. Alphonsi M. de Lig ori o fheol. mor. ki na več mestih od te stvari govori; posebno pa je priporoče-vauja vredno delce slavnega Dr. Jui. Fessler-ja, pod naslovom: Dos kirehliehe Biicherverbot. W'ien 18Ó8. (Gerold).
„ je cerkvena oblast v vRimu in zunaj Rima že mnogokrat z veliko » gorečostjo veliko si prizadela, pretečo nevarnost odpraviti, in je » vendar ni mogla popolnoma odstraniti: zato misli, da se ta „ stvar posebnemu odboru Škofov v pretres izroči, kaj je zastran „ presojevanja knjig storiti, ki imajo o svojem času v tem zboru „ poročavati; zato da zamore potem zbor ložej od kristjanske re-„ snice ločiti, kot plevel od pšenice, vse tuje in napačne nauke, „ ter da se zamore zdatno posvetovati in konečno odločiti, kar „ zamore naj lože in poprej vznemirjevane vesti veliko njih pomiriti, „ in to stvar .popolnoma dognati. " Zbor ni ob enem zagotovil, da je pripravljen zaslišati vse tiste, kteri menijo, daje namenjeno pretresovauje tega vprašanja zastran knjig in njih presojevanja kaj zadeva. Vsled tega odloka* so izvolili papeževi poslanci po zborovi želji osemnajst škofov v izdelovanje imenika prepovedanih knjig («Index librorum prohibitorutn"), kteri so bili pooblaščeni, k temu pretresanju poklicati tudi niže duhovnike; sploh jo bilo tem škofom na voljo dano, v ta namen storiti vse, kar se jim potrebno ali koristno zdi. Odbor je to delo v resnici prevzel; ker je bilo pa preveliko število od njih zaznaraujenih knjig, ni vendar mogel zbor vsako knjigo posebej presojevati; zato je bilo v poslednji, to je, petindvajseti seji sklenjeno, naj bi odbor vso razpravo papežu prepustil, da on delo dožena in svetu oznani (Pallavicini hist. couc. Trid. lib. XV. c. 18. 19.) Tako se je tudi zgodilo, in Pij IV. je pervi Index" na svetlo dal (Constitut. Dominici, leta 1564.), in ta index se navadno imenuje Tridentinski Index. Papež Klement VIII. mu je še nekaj pridjal, kar je sploh pod imenom Appendix Indicis Tridentini (doklada k Tridentinskemu imeniku) znano. Od tistih časov je bilo dokaj družili knjig, ki so bile od cerkve kot nevarne spoznane, prepovedanih, in ki so se imeniku pridevale, ki se je tako pomnožen muogo krat vnovič na svetlo spravljal.*)
(Dalje prih.)
Tržna cona žita 18 julija 1872.
Pšenica (kaznanik)	.......	gl, 3 s. 40
Turšiča	«	.	.	....	»	2 » 70
Ječmen . 			»	3,40
Rež	*	......	,	*»46
Oves	„				,	1 » 38
F izol	ff	•	*	•	t • n	n
Seno	(cent) .				, 1»20
Slama	„	■	v 1 , 22
Borsiti kurzi na Dunaji 18 julija.	' -
Državne oblig. v srebra	-	.	gl TO s. 82
»	»	papirju	.....	r « , -,
Posojilo leta 1860	n	n ~~
Napoleon d* or			* » 8 » 86
Cekini .	.	.	.	»	5 » 32
Adžjo srebra	„ 108 , 45
*) Naj novejša izdava Imenika meni znana je od leta 1862. Naslov ima ta-le : Index librorum pruhibilorum. Edilio novissima. Scapoli 1862.	
Oznanilnik.
Dobre puše.
Damast-Lefoucheux dvocevka velja 30, 33, 35, 38, 40, 45, 50, 60, 70, 80, 90, 100 gl.
Damast-Perciission : 18, 23, 27, 30, 40, do 50 gl. Železne Percussion dvocevke: 11:80, 12:50, 14, 16, do 18 gl.
Železne cele ali pol v lesu, enocevne 6:80, 7, 7:50*. do 8 gl.
Revolverji šestcevni, ki se sami sprožijo, 7,9,12, m/m 8:40, 10:40, 12:80, 16, 18, 22, do 30 gl.
Tercerol-samokresi dve-in enocevui: 1:20, 2, 3, 4, do 8 gl.
, Patrone vsake baže, po nizkej fabriški ceni se po poštnem povzetji (Nachname) razpošiljajo.
Matej Soršak
v Kropu na Gorenskem (Oberkrain.)
Odgovorna izdavatelja in urednika: ANT. VAL. TOMAN in MATIJA — KRAVANJA — Tiskar: SEITZ v Gorici,