Naši nagajivčki.                   Fr. Ks. Steržaj
(Črtice s Koprivnika.j
3. Ušel je .. .
oznovstalo jutranje solnce je posvetilo nad koprivniško vasjo in obsijalo čudovitolepo, kakor bajno okolico. Zvečer prej je bila nastopila megla-zmraznica in priča-rala čez noč na drevje in grmovje po vejicah najnežnejše kristalne cvetke.
Kako je vse zažarelo in zagorelo v jutranjem solncu! Nešteti tisoči najdrobneiših, iskrečih biserov vsepovsodi, kamorkoli se je ozrlo oko . . .
Z vzhajaiočim solncem pa je pritisnil občuten mraz in se plaztl med drevjem in grmovjem, pa preganjal že tako revne in sirotne gozdne ptičice proti hišam.
Po strehah, drveh in okoli vežnih vrat so se izpreletavale in iz-tikale za drobtinicami, da bi si ž njimi potolažile svoje prazne in lačne žeiodčke. Vsako, še tako neznatno in majhno zrnce jim je prišlo prav. To je pa vedel tudi Bajdrov Lovrenc — in želeč, da ujame vsaj enega lepopisanih rumencev - strnadov, je brž nastavil ptičnico pod stogom, nasul naokoli senenih drobtin, notri pa peščico zlatorumene kaše, ki s<y \o bili prinesli mati celo z Bleda in jo namenili popolnoma drugim že-lodcem kakor pa jo je zdaj odločil Lovrenc.
Semtertja so frfotali mali prezebljenčki, pa brskali med senenim drobirjem, glasno crlikali, pa se podili za zrnci in se tudi jezno zale-tavaii drug v drugega. V kletko pa ni skočil, Lovrenčevim vročim že-ljam navkljub, dolgo časa prav nobeden ...
Nastavil se je Lovrenc na okno in živo gledal glasne in lačne ptičke. Pozabil je skoro na zajtrk; šele materin klic ga je spravil od okna.
»Lej ga no, ali ne greš jest?«
Pa še med jedjo so Lovrencu uhajali pogledi skozi ok.no. Dvakrat je zataknil žlico poleg sklede in šele v tretje je prinesel pol žganca iz  nje-
Po jedi je pa smuknil hitro spet k oknu. Ptičnica je bila zaprtat Ujel se je!
Kakor vreteno je smuknil Lovrenc skozi vrata in pod stog.
Jata rumencev -strnadov je preplašena odletela, satno v ptičnici se je začulo frfotanje. Naglo je stisnil Lovrenc ptičnico pod pazduho in vriskaie skočil v hišo.
»Ujel se je! Se je že ujel!« je vpil na vse pretege.
*Ali mi ne boš tiho, ti nemarne ti! - Še Ančko mi boš zbudil,« so se zajezali mati izza ognjišča in tako precej zmanjšali Lovrenčevo navdušenje.
Leto 49                                     VRTEC                                    Stran 15
V hiši so ga pa obkolili Tona, Minca in Ivanka, pa gledali prepla-J šenega ptička skozi špranje.                                                                 j
>Samec je!« je pojasnil Lovrenc samozavestno. Kako je leporumenol pisan po glavici!«
»Kaj pa boš žnjim?« ga vpraša Minca.
»V kletko ga botn zaprl in jesti mu bom dal.. .«
»Za čemu ti pa bo?«
»Kar tako. Vsaj lačen ne bo, in zeblo ga ne bo.
= AH bo kaj pel?«
»Kako pa. A samo poleti ... Tona, drži ti ptičnico, jaz grem poj kletko pod streho. Pa mi ga ne smeš izpustiti, da veš!<                      I
Naglo šine Lovrenc po stopnicah in kmalu prinese okajeno, pa še dovolj dobroohranjeno kletko. Nasuje ji nekaj zrnja v korito in po-makne posodico z vodo pri stranskih vratcih vanjo. Nato jo pa postavi na okno.
Strnad je preplašeno frfotal po kletki. Zaletaval se je, utikal gla-vico med žico, pa spet počepal . . . Usmiljenja vredna je bila živalca, navajena zlate prostosti, sedaj zaprta v ozko kletko!
Lovrenc pa ni čutil tega. Veselil se je pisanega ptička in mislil nanj še potera, ko je odšel z Minco v šolo.                                                 _
^^    Bajdrova lvanka je pa ostala sama v sobi. Mati in Tona sta odš! ^B^Iev,  klast živini.   Mala Anamarla je pa sladko spančkala v zibelki. Rumencc-strnad v kletki se je bil umiril. Obračaje pisano glavico, je zrl po sobi.
Počasi se mu približa Ivanka od slrani po klopi. Bolj bi ga rada videla. Postavi kletko z okna na obširno klop. Ptička se plašna spel zaleti po kletki od ene stene v drugo. Vmes žalostno začivka.
Ivanka pa ne vidi njenega strahu. Odpre ji kletkina vratca in seže z roko po ptički. Začuje se še bolj preplašeno frfotanje in rezkejše čivkanje. Ivankina ročica hiti za ptičko iz kota v kot ... smuk!            m
Strnad  šine   mimo  nje skozi odprtino in živahno začivka — a s^iH navsomoč zaleti z glavico v šipo. Omamljen obsedi na oksu.
Na,  ušel je .. ." preplašena vzdihne Ivanka in zre s širokoodprT timi očmi za ptičko.
Kaj  pa  zdaj?   Strah  se je poloti.   Predobro pozna Lovrenca,   še bolj pa njegovo roko ... Obrazek se ji nakremii, ustnice se namrdnejo,; in  iz  očes  ji  priležeta  dve  solzici, pa še dve ...   Pritajen   »uu-u« seb začuje po sobi.                                                                                     |
A  le  za hip!   Začujejo  se glaso\T lesenih  cokel  po veži,  in na vratih sc prikaže Tona. Pogleda v izbo. Ali ne boš tiho? Kaj pa ti je?< Ptiček ... u-u ... je u-u-šel,« potegne nosek Ivanka.

"Piičel* je ušel!"
¦Pa je treba zato joltati? Ujemi ga, pa bo!
Oha! Seveda! ^Ujenii ga, pa bo!> Kar tako se ujame tak ptič Ko bi mogla frčati, bi ga že ujela, tako pa . ..
Po tisli stari Idobuk pojdi gor pod streho, pa ga povezni nanj!« ji svetuje Tona. In Ivanka, kakor je bila sicer počasna, brž skoči po klobuk. Tona pa odide v kuhinjo.
Rumenček se je medtem izpreletel. Skakal ie nekoliko časa po sobi, naposkd pa sedel na skledico z jabolld, ki je stala na trinožnem stolcu.     '
> Aha, sedaj ga pa lahko ujamem!« — si misli Ivanka, ko se vrne in se previdno približa ptičku. Počasi - previdno — vedno bliže in bliže ._..
Še en korak — še pol... Sedaj... hop!
Mati pa odpro ravnotedaj vrata. Strnad stnukne mimo njih glave tako naglo, da preplašeni odskočijo. Ptiček pa skozi vrata in na prosto.
2ivahen   čivk« oznani njegovo veselje. Zategnjen Ivankin    uii-u«
—  pa njen strah in njeno žalost. ..
Bajdrov Lovrenc jo je tisto jutro kaj ponosno primahal pred šolo* Že cel trop otrok je čakalo tam. Vsi so bili precej dobro zavili. Nosovi so jim rdeli mraza. Ta in oni je poskakoval po eni nogi, pa zopet po drugi,   da  si   ogreje  otrple prste.   Pri tem so ropotale cokle kaj votlo.
Najživahnejši med vsemi je bil Vrtačarjev Martin. Skakal je, da mu je daleč odletavala platnena torba na hrbtu. Do njega ie prišel Bajdrov Lovrenc- Naglo mu je podstavil nogo. Martin se ie nemilo zvrnil po trdih zmrzlih tleh in precej glasno je zastokal, ko sc mu je ulila iz nosa kri.
A brž je planil pokoncu in se zakadil v Lovrenca. Gospod učitelj se je pa pokazal pri odprtih vežnih vralih in spustil otroke v sobo.
'Lovrenc, ti boš pa danes čez opoldnc tu ostal. Že veš, zakaj, ¦ se ie glasila njegova obsodba, namenjena Lovreneu.
Dolga, zclo dolga je bila tisti dan Lovrencu tista ura od poldne do ene. Minula je pa vendarle. Prišli so popoldanski šolarji, pouk je minil, odšli so — on pa ne! AU bo še dolgo zaprt? Ali so pozabili nani? Ni priietno takole sam biti kakor ptiček v kietki. Spomnil se je Lovrenc ptička. Kakor njemu, se mu zdaj godi. Tudi on je navajen prostosti, pa kdo mu jo je vzel? Takoj, ko pride domov, ga bo izpustil
—  ptička, tako je sklenil Lovrenc tisto popoldne.
Zagotovo  bi  bil to  tudi storil, da ni za to poskrbela že  niegovafl prcradovedna sestrica Ivanka ...                                                         U