Kako je učitelj Beda odfrčal v nebesa Učitelj Beda je bil skromen človek. Životaril je v svojih dveh sobah, od katerih mu je ena služila za učilnico, druga pa za stano vanje. Čez dan so v učilnici skakali razposajeni in neumiti otroci. ponoči pa so se podile in. cvilile lačne miši, ki so zaman iskale hrane v prazni hiši. Zeno je imel mirno in pohlevno, ki je samo od časa do časa razbila na njegovi glavi kak cvetlični lonec ali zlomila kako kuhalnico. Pa je bila gospa blagega srca in je izbrala le manjše lončke in lomila na možičku le stare in trhle kuhalnice. Sploh je bil dom učitelja Bede nad vse prijazen in idiličen. Pa se je kljub temu nekega dne oglasil pri učitelju — o groza — vaški policaj in rekel: »Hop, Cefizelj!« Mož postave je z mrkim očesom premeril zbeganega učitelja, na čigar glavo se je vsula toča primernih psovk in očitkov, ki jih je oko postave tako rekoč kar sipalo iz rokava. Obdolžilo ga je neznosnega škripanja, ki da prihaja iz njegovega stanovanj a. »Kaj iz...?« Da, iz njegovega stanovanja. Pa ne samo podnevi! O ne! Tudi ponoči! Vedno! Brez prestanka! In ta hrup se stopnjuje. Postaja tako nezhosen, da se bodo celo sosedje morali izseliti iz svojih domov. Saj to ni tak navaden ropot, recimo, kot razbijanje, vpitje, neugnano, razbrzdano petje ali podobno nedolžno kaljenje miru. O, Bog varuj! To je tako nekako kot škripanjc, moreče, nepretrgano, ubijajoče škripanje, kot bi nekdo brez prestanka in nehanja vlckel iz globokega vodnjaka vedro. na stari, zarjaveli verigi, pripeti na ncnamazan škripec, ali kot bi grešne duše škripale z zobmi o peklenskih mukah. In temu mora biti konec! In basta! Po vseh pravilih in paragrafih. Naj gospod učitelj ukrene, kakor ve in zna, to bodi njegova skrb, a nehati se mora! Če ne ...! Beda se je medlo nasmehnil in ponižno pokimal. Mogoče bi nekoč, pa temuje že dolgo, prijel stražnega moža postave lepo za ramena in mu dejal: »Veš, bratec, tebe to prav nič ne briga! V svojem stanovanju jaz počnem, kar se mi zljubi, pa zbogom«, toda gospod Beda je bil učitelj. Zelo discipliniran! Mnogo bolj kot trop njegovih neugnanih učencev, nad katerimi je vihtel svojo koščeno pest v razcefranem rokavu. Molčal je, ker se je pač čutil krivega. Ponižno in z neko medlo obljubo o poboljšanju je odpustil oko postave. Hm, škriplje. Seve, kaj ne bi škripalo. Pa on, Beda, se je temu že privadil. On tega ne sliši več. Kot zdravnik, ki stopi v bolniško sobo s tridesetimi posteljami ne čuti smradu, tako on ni več čutil in slišal tega škripanja. Človek otopi. Otopi mu sluh, okus, tip in vonj, no, da ni tudi vest. Seveda škriplje. Ljudje božji, kaj ne bo škripalo? Samo poslušajte, prosim. Škriplje omara tam v kotu, škriplje v njej ženin plašč, ženina nedeljska obleka. Škripljejo njegove pumparice, zapestna ura in gojzerice. Škriplje njegov klobuk in kravata. In mesečne knjižice raznih ddbaviteljev škripljejo z mamutovskimi zobmi. »Plačaj, plačaj, plačaj!« Če ne, na čistem poletnem nebu se namesto zloglasnega bombnika prikaže — paragraf. In da bo mera polna, škriplje stara, podarjena zofa, a ta le zaradi izrabljenih vzmeti. Škripljejo nenamazana vrata, škriplje postclja in škripljejo stara, polomljena polkna, zibajoč se v nočnem vetru. Še osemmesečno dete škriplje, čeprav še nima zob, saj šc krst ni plačan. Da, če se na vse to spomni učitelj Beda, ga prime sveta jeza, da bi še on začel škripati z zobmi, če bi jih imel. Ves nemiren se obrača v postelji. Pa se oglasi nežen glasek na drugi strani postelje: »Kaj je zopet?« »Davi je bil pri meni policaj. Veš, zaradi škripanja.« »Bah, da le ni bil eksekutor. Škripanja smo že vajeni.« »Da, toda 'baje se zaradi tega škripanja že vsa vas jezi.« »Tepci. Ali smo mi krivi, da smo na svetu?« Vsak dan je hodil mimo njenega okna, kjer se je gospodovalno košatila ona kraljica njegovih sanj. Požiral jo je z lačnimi očmi. Nešteti vzdihi so ise mu vili iz upadlih prsi, da, celo odo je spesnil o njej v tistih bridkih, neskončnih nočeh. »O, ti najslajša, ti krasna, edinstvena«, je stokal v svoji zaljubljeni blodnji. A ona je ostala ista, toga, brezčutna, hladna, vedno enako oddaljena od njega. Vedno nedosegljiva. In zopet se je ponoči premctaval po postelji in v spanju blebetal: »Tebe dobiti, tebe imeti in zate umreti.« »Babjek nemarni!« se je oglasil zopet mili glasek onkraj postelje, da se je Beda stresel in prebudil iz svojih rožnatih sanj. »2e zopet ti kakšno žensko krilo po glavi hodi, ti sestradani osel.« In učitelj Beda je sedel na posteljo in žalostno odkimal: »Oh, saj ni punca, saj je — šunka.« Čudo prečudno! V učiteljevem stanovanju je škripanje počasi ponehavalo. Po malem. Najprej so nehale škripati obleke, ker so se pač raztrgale. Potem je nehala škripati omara. Ker je ni bilo več, zato. Učitelj Beda je dejal, da jo je prodal, ker je bila črviva. V resnici so mu jo prodali na dražbi. No, potem so se vrstile druge stvari. Tako je šlo lepo počasi, vsaka stvar ob gotovem času. In kmalu je z majhnimi izjemami nastal v učiteljevem stanovanju blagodejen mir. Vaščani so se oddahnili in oko postave se je pri maši bahato nastavljalo občudujočim pogledom, češ: »Vidite, kaj jaz zmorem!« Nastalo je splošno zadovoljstvo, le učitelj Beda je hodil še nadalje s pobešeno glavo in drsajočimi koraki. A bil je že tako suh, da je izgledalo, kot bi hlače same hodile. In istega dne, ko je v šoli poginila poslednja miš zaradi Iakote, se je učitelj Beda odpravil na svoj križev pot. Najprej je stopil k trgovcu s špecerijskim blagom. Dejal mu je: »Poglejte, gospod, tako in tako je, lakota je huda stvar, saj bom poravnal vse do-zadnje pare«, itd. Trgovec se je namrdnil, puhnil vanj dim fine cigarete in narisal s prstom po zraku veliko ničlo. »O«, je vzdihnil učitelj Beda in se je napotil naprej. Prišel je k mesarju in mu tako govoril: »Poglejte gospod. Tako in tako je. Lakota je huda stvar. Saj bom vse ...« Še preden je končal, je gospod mesar narisal s prstom po zraku veliko ničlo. »O«, je zastokal učitelj Beda in se napotil dalje. Prišel je k peku in mu začel tako: »Poglejte gospod, tako in tako. Lakota je .. !« In že mu je strašna roka gospoda peka pred nosom narisala tretjo ničlo. »O«, je zavzdihnil in zašibila so se kolena učitelju Bedi. In ko se je zvečer vrnil domov, ga je dočakala žena. »No, kaj si opravil? Kaj so ti dejali?« »O, o, o, o, o, o«, je zatulil Beda kot sibirski volk, kadar voha plen. »Kaj, kako? Vprašam te, kaj so ti dejali naši liferanti?« »O, o, o, o, o, o, o, o, o, o«, je zadonelo še 'bolj turobno iz izmučenih prsi. »No, sedaj si še znorel pa pri tej draginji«, je hladnokrvno dejala žena in se odpravila spat. Zunaj je bila zelo viharna noč. Učitelj Beda ni mogel spati. Ko je v hiši utihnilo, se je dvignil z ležišča in zbežal v gozd. Kmalu je našel zapeljivo vejo. Odpel si je jermen in ga potegnil iz hlač. A v tem se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Zatulil je veter, dvignil našega ubogega junaka, ki je bil pozabil, da zaradi nenavadno majhne teže ne sme na burjo, in ga ponesel s seboj živega v nebo. Ljubič Mirko