Zapiski
DAKTILOIĐNOST CANKARJEVE PROZE
V zadnjem času, ko sem ob Lukrecovi Naravi sveta spet do vratu zakopan v heksameter, mi je med branjem lepega Mahničevega članka Slog in ritem Cankarjeve proze v poslednjih treh številkah JiS vnovič prišla do zavesti moja stara domneva, da je ritmična osnova slovenskega jezika dak-tilska ali vsaj močno daktiloidna. Zato se mi slovenski heksameter po svojem ritmu nikoli ni zdel tuja rozga, cepljena na domačo podstavo, kakor se to še zmeraj čuti pri nemškem heksametru, temveč mi je slej ko prej tvorina, ki se njen daktilski ritmični tok neprisiljeno sklada z nekoliko privzdignjeno slovensko prozo. Naravnost presenetljiv dokaz za ta doslej samo sluteni pojav mi daje Mahničev članek v svojih citatih iz Cankarjevih tekstov. Kakor jih je tudi malo v primeri s celotnim Cankarjem, že ta betev potrjuje mojo tezo na vsej črti. Označil sem si okoli 120 izrazito daktilskih mest, a to še daleč niso vsa, daktiloidnih pa sploh upošteval nisem. Med primeri je veliko celih in okrnjenih heksametrov, pa tudi dva brezhibna pentametra. Pozornost zbujajo številni daktilski začetki, zlasti, pa daktilski zaključki stavkov. Sploh je stavčna klavzula v Cankarjevi prozi vredna nadrobne preiskave. Kdor se je ukvarjal z rimsko retoriko, ve, da Cicero v svojih klavzulah ne trpi daktil-skega ritma: esse videris (—— u) mu je bila groba napaka, dobra pa klavzula esse videaris (—u u>; — u), torej kretik + trohej. Za Cankarja pa se mi zdi, da mu je ravno heksametrski konec (versus Adonius) posebno priljubljeno stilno sredstvo. Ko bi utegnil, bi se sam lotil raziskave, zakaj uverjen sem, da bi se iz materiala dale izvesti določne zakonitosti, ki bi tudi s te strani osvetlile Cankarjev stil. Tako pa prepustim delo slovenskemu seminarju, morda se najde kdo, ki bo pograbil kost: bilo bi vredno truda. V naslednjem prinašam nekaj zgledov iz Mahničevega članka: citiram kar po njem ker štejem te vrstice samo za pobudo k sistematskemu raziskovanju.
Celi heksametri: ...smrt in tako od hiše do hiše in trka na duri; tvojo besedo sem slišal in v tvoje srce sem pogledal; ... mestom brezkončno morje, veselje brezkončno, brezkončna...; ni bojazljivost, ni strah pred trpljenjem — kaj je trpljenj.e (trohej je znosen, ker je pavza za njim); trpi, srce, potrpi, molči v tej noči gnusobe (trohej znosen, ker cezura za njim); čuden smehljaj, pol ironija, pol zadovoljnost (do brezhibne oblike manjka samo dvakrat »na pol« namesto »pol«); zdi se mi, da sem te videl; v svojih najlepših sanjah (močno šepav, ali vendar heksameter).
Okrnjeni heksametri:
a) heksameter, ki mu manjka zadnji zlog: bolj nego kdaj poprej si v strahoti teh časov želim u.
b) heksametri, ki jim manjka na koncu amfibrahis: moje ime je Martin Kačur, učitelj w — o; vse, od začetka do konca, en sam trenotek u — u; stari je šel v Ameriko — le ga nalijmo u — u; mladi je šel v Vestfalijo — le ga nalijmo u — u.
c) heksametri, ki jim manjka zadnja tretjina ali reizianum: toplo je v izbi, mehka zadovoljnostu —uu—u; ni me izpustilo, strmelo je vameu—ou—u; hiša do hiše smejo se prijazno uu — i> —t; ker je potrt in slab od bridkosti
uu—u; jaz sem Drmaška, Drmaška, Drmaškau—uu—u; Tine obležal, od vina
pijan--uu—u; jaz še nisem doživel te srečeu—uu—u; kar si rekel, ne boš
oporekel u—uu—u; kar si zapisal, ne boš izbrisal u—uu—u, šla je Marjanca v
ta lepi greh--u u — u (šepa zavoljo troheja).
Pentameter: dečko krepak in zdrav, dela in sreče željan; čisto srce, ki je šlo skozi medeno goro / greha in ni ga okusilo (ta pentameter se nadaljuje celo s prvo polovico heksametra).
Daktilski začetki stavkov: ni ga človeka; kar sem napisal; stavek za stavkom; bleda svetloba; zate cilinder; Kristus je zmagal; kaj bi zdaj z njivo; naj me ubije; ti si dosegel; mene so vpregli; ni se genila; kar je bilo kdaj; trg se je širil; tiho, skrivnostno; tukaj je živel; vidi pogrebce; mrko in mrzloi
326
kakor metulji; — precej bi mislili; reci prijatelju; blato je segalo; — nič se no boj; to je obraz; šel je nekoč; njenih besed; kdaj je bilo; — okno se odpre na stežaj; sonce je segalo dol; meni se zdi tako; kakor žival med ljudmi; — vzburkane sanje so gledale; ker je že star in nadložen; mrzlo in mrko je gledal.
Stavčne klavzule v daktilskem ritmu:
a) versus Adonius: ure brez zlega; pol v zavesti; gnilega kvarglja; ljubil svoj narod; tudi bogata; svetle cekine; v svojem trpljenju; čisto na bergle; vina pijana; veliki petek; sleče ljubezen; blagodišeče; vse ti je ona; polna kesanja; kdaj je bo konec; želja za željo; tihi in pusti; izba bo prazna.
b) konec pentametra ali korjamb — u u —: (od) vrha do tal; kdaj je bilo; kje si ti sam; ječa in noč; — legel oblečen na peč (cela druga polovica pentametra). Korjambova varianta je molosus---: hej na pot!
Dvojica stavkov, ki jo Mahnič citira iz Kurenta (JiS II, 214), se veže v dve štirivrstični kitici, ki sestojita iz samih heksametrskih začetkov. Gotovo je v Kurentu najti še več podobnih zgledov. Tudi v Drmaškini, na isti strani citirani »pesmi« močno prevladuje daktilski ritem. Po vsem tem mislim, da ne pogajam predaleč od resnice, ako trdim, da je ritmična osnova Cankarjeve proze in slovenskega jezika sploh daktiloidna. To je tudi vzrok, da tujci, ki so vešči naši besedi, slišijo iz nje prijetno melodičnost. a. sovre
327