»Pucelj že zopet papeža špila«, je šaljivo načel razgovor gospodar. »Kako pa? Ali je zopet poslal kako plsmo krščanskemu ljudstvu?« »Topot pa samo slovenskim duhov nikom. Njegovega pisma sicer sloven ski duhovniki ne bodo brali, ker njegovega časopisa ne berejo, pa drugi ljudje, ki bodo brali, bodo mislili, da je res že vsa slovenska duhovščina šla med radičevce.« »No, tega se pa ti ni bati«, se je nasmehnil župan. »Saj je bil Radič eden tistih, ki je najgrše blatil in pso val slovenskega duhovnika, saj je bil Radič tisti, ki je z obema rokama pomagal vsak udarec proti slovenskemu duhovniku okrepiti in to v vsakem oziru. Ves Pucljev trud bo zastonj, njegove komande, kateri bi naj se naenkrat pokoravali tudi duhovniki, ne bo nihče poslušal!« »Prav praviš«, je dejal gospodar, »in zdaj tudi za to ne gre! Namen, ki ga imajo radičevci, je viden: začeli so z novlm poizkusom, da ločijo duhovnika. in kmeta. Pri nas na Sloven skem je v tem oziru skoroda povsod in prav bi bilo, če bi bilo povsod, lepo prijateljsko, skoroda družinsko življenje v župnijah. Zdi se mi, da je to tudi edino pravilno v duhu naše vere. Farani ene fare smo kakor ena družina. Imamo domačo cerkev — vsem skupen dom, imamo pri cerkvi duhovnika, vsera skupncga duhovnega očeta, namestnika našega nebeškega Očeta. Najsrečnejša je fara, kjer ljudstvo z duhovnikom in duhovnik z ljudstvom živijo v taki družinski sreči. In to je ravno, kar naše nasprotnike tako jezi. Ta temelj lepega in mirnega verskega življenja jih najbolj teži in njega hočejo omajati. Zdaj se Pucelj tako divje zaletava vanj. Dokazuje, da slovenski duhovnik ne dela za ljudstvo, ker ne gre z radičevci. Dokazuje, da je hrvaška duhovščina z radičevci in da je z Ijudstvom. To dokazovanje pa se mu ne posreči. Mirno trdim, da bi slovenska duhovščina tedaj šla res od slovenskega naroda, če bi v tem težkem položaju le ob stran stopila, kaj šele, ee bi Puclja ubogala. Drug dokaz pa Puclja samega po ustih udari. Če on hvali hrvaško duhovščino, da je z narodom v radičevski stranki, kjer je večina Hrvatov, potem bi moial temu dosledno hvaliti slovensko duhovščino, ki je vsa v SLS, v kateri je večina Slovencev. »Pa so res Hrvat.je, posebno še brvaški duhovniki, zoper dr. Korošca«, je vprašal župan. »Niso. Posamezne izjave, ki jih pri občujejo liberalni listi, so vsc potvor jene. Celo zagrebški nadškof, katerega je sam Pribičevič hotel zaplesti v to, je označil pisanje o nezaupanju napram g. dr. Korošcu kot neresnično. Zdaj, ko se Radičevcem ni posrečilo napraviti med duhovščino nerazpoloženja proti g. dr. Korošcu, pa pišejo, da je sam papež poslal plsmo duhovnikom, da morajo odobravati politiko dr. Korošca. Seveda je tudi to pismo izmišljeno. Da vsi slovenski in večina hrvaških duhovnikov odobrava politiko dr. Korošca, ni bilo treba nobenega papeževega pisma — je zadostovala zdrava pamet.« »Morda pa hočejo s tem duhovnika zopet izriniti s političnega polja«, je dejal župan, ki je danes posebno posegal v razgovor. »To, tovariši, je njihov konečni namen. Kako pa mora liberalce in brezverce jeziti, če pomislijo: Jugoslavijo vodi katoliški duhovnik dr. Korošec. Avstrijo vodi katoliški duhovnik prelat dr. Seipl, češko državo dejansko vodi voditelj Češke ljudske stran ke — duhovnik. Tam, kjer pošten narod spozna, da je poštenje podlaga državnemu redu, tam zaupa vodstvo države katoliškemu duhovniku. Katoličani so pa ravno tedaj, ako je njihov mož na najbolj odgovornem mestu v državi, dolžni, da strnejo svoje vrste še bolj, da so složni, odločni in močni posebno naši duhovniki.« »Malo bolje bi pa država lahko le plačala duhovnike«, je pristavil pismonoša, ki ve, da prinese drugim drž. nastavljencem v kraju po nekaj tisočev na mesec, duhovniku pa komaj par stotakov. »Imaš prav«, je odvrnil gospodar. »Vemo, da to vprašanje še ni rešeno v naši državi, to pa posebno zaradi raznolikosti v veri in v različnih načinih vzdrževanja duhovnikov. Prepričan pa sem, da lahko mirno rečem: slovenski narod tako spoštuje in ljubi svojo duhovščino, da bode v slučaju, da tega vprašanja ne reši država zaradi obstoječih težkoč, rešil narod sam, kjer sam odločuje. Ce tudi slovenski duhovnik mora imeti to stvar urejeno, vendar je res, da je pri njem ljubezen do naroda in delo za narod prvo!« Nato se je razvil razgovdr o domači cerkvi, ki je potrebna popravila.