228
Slovo
od čast. gosp. J. Grašič-a, c. k. profesorja na
gimnazii Celjski.
Tiho pričakuje vsa narava temno noč.
Kadar u zahodu zlato solnčice zahaja.
Pa serce u grudih nam omamlja skrita moč.
Dviga kviško kviško do nebeškega je raja5
In kdor sence iskal prej pod hrastom ond širokom.
Se ozera zdaj na hribe zlate tužnim okom.
Gledam, stari može, solznimi i Te očmi, Ah! ker Te, dragi oče, prijatelj zapustiti Cas nemili in natvore zakon mi veli 5 Preje pa, ko se od otca hočem še ločiti, Molim te, prepevaj ti moža, prijazna Vilo! Napni mične svoje strune, jih prebiraj milo.
Den pomladni vabi u zeleni mene log! Tu donijo brezštevilnih pevcov zbrani kori; Slušam, slišim: „Blagor, ki mu dal je Bog Takovega brodnika po vihrajočem morji. Ki razumom obveslaje skalo, oku skrito, Svoje vse pripelje u deželo mirovito!tf
„Sre6en, ki se Scili in Raribdi ognil je,
Srečniši, sirenskega ki glasa ne posluša:
Zašel je na potu, vse zgubil Odisej vže.
Gluha vendar zapeljivem petju njega duša.
Brodi po darilo k Hesperidnem zlatem kraju,
Brodi, blažen zupustivši nas, prot večnem raju!u
„Z Bogom!" jednoglasno kliče Tebi tužni zbor U življenji verno obdajoče Te mladine5 Ako ravno bodeš v miru nas zapustil skor. Serca pak hvaležnega spomin nikolj ne mine; — Vejico posadim na predrago mu gomilo, Slavulj pel po Tebi bode ondi pesem milo. —
J. Geršakov.