Štev. 2.
„Na prβ J z a a t a va   Slave 1"
V Ljubljani, dne 15. januvarja. 1886.
Prekmorska pošta.
él listek sem pisal čez širno morje, Kród nèsel je listek do ljube sladke, In čakal sem mesec in dva in pa tri, Od ljubice pa mi odgovora ni.
Pač ladijo vničil je divji vihar In listek je vtónil in brod in brodar ; In tička zadel pač mi lovcev je strel In padel, oh, tiček in listek je bel.
Poslal čez valove 'zdaj listek sem drug Po tiči seleči na topli se jug. Odgovora čakam spet mesece tri, — Od njé pa odgovora vedno še ni.
Napisal dekletu še tretji sem list, Izročil sem ribici jaderni tist; Na produ spet čakam že mesece tri — Odgovora pa le še ni in še ni!
A listek, ki bil je po ribi poslan, Od slanih valov je bil morskih izpran; Ni mogel ga brati moj zvesti deklic, Ni mogel na liste odpisati nič" !.....
Pomlad spet praznuje veseli svoj god — Glej, spet je tu riba in tiček in brod! A lista čakalcu ne nése nikdó, Le tica nad glavo mu peva glasno:
„Dekle se ti šeče tam onkraj morja In sladko z mladeničem krasnim kramlja ; Njej listov, njej pošte pač treba več ni : Vse ustno izvé, kar srcé ji želi." —
S. Gregorčič.
CSŁfMri mizah smo nekdaj sedeli p^j/p In pili smo vince rujnó ; '-ccfc^ pa pésmi vesele smo péli, Vživali življenje mlado.
Nekdaj     sedaj.
Takó se spremina življenje, Takó se spremina srcé : Na mesti veselja — trpljenje, Na čeli prej bodrem — gubé.
Pri mizi zdaj samec sedévam, In — tèma mi sred je srcà ; Pa pesmi zdaj več ne prepevam, Le vzdihi kipé do neba.
Fr. Gestrin.
is ΗΝ Slovan, k- štev. 2.
Janez Solnce.
Zgodovinska novela. — Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
IX.
?ed tem se je cesar Leopoldus približeval deželni stolici. Dne 5. septembra zvečer je dospel veliki gospod v Tržič. Tu sem je bil prihitel deželni glavar Volk Engelbreht z odličnim spremstvom ter je pozdravil vladarja z ogovorom, o katerem trdi leto-pisec, da je bil sicer kratek, pa prav čeden in lepo sestavljen. V tem ogovoru je deželni glavar srečo voščil cesarju, da je tako ^težavno in nevarno" pot uspešno končal ter mu je zagotavljal pokorščino in udanost v imenu pokrajine, njemu z najvišjo milostjo izročene. Z veliko ljubeznjivostjo se je zahvaljeval Leopoldus, razkladajoč namen svojega potovanja na Kranjsko. —
Takoj po sprejemu je odrinil Volk Engelbreht zopet proti beli Ljubljani. Cesar pa je prenočil v Tržiči ter ostal ondi po poludne 6. septembra. Nekoliko zategadelj, da se je odpočil, nekoliko pa tudi zategadelj, da je počakal svoje spremstvo, ki je bilo v soteskah zaostalo. Taki gospodje so tedaj potovali s spremstvom, podobnim trènu, ki ga ima v naših časih mala armada!
Dne 6. septembra o poludne je zapustil cesar Tržič ter je v družbi z nadvojvodo Viljemom krenil proti starodavnemu Kranju. Ondi ga je pred mestnimi vrati pričakoval mestni sodnik z mestnim starejšinstvom ter mu slovesno izročil mestne ključe. Na obeh straneh ceste je stalo meščanstvo v orožji ter streljalo iz teških mušket Po mestnem ozidji so imeli topiče, in ž njimi so treskali, da se je zemlja tresla. In tu te je čakala tvoja britka nesreča, gospod Miha Dienstmann! Bil je ta gospod doctor utriusque iuris in brez dvojbe kak advokat ali kaj jednakega. Moral je v vsako stvar utakniti svoj nos! Tudi tisti dan ni mogel mirovati ! Splezal je na mestno ozidje ter se umešal ondi med grmeče topiče. Srbeli so ga prsti, in hotel je s svojo roko zapaliti top, ki ga je bil nabil Janez Gogola, mestni cerkovnik, po vseh pravilih svoje umetnosti ! Branil mu je cerkovnik, a kdo je še kdaj prepričal človeka, ki je doctor utriusque?! Gospod Miha Dienstmann je torej svoj topić zapalił, ali leta se je razletel na drobne kose, ker so bili vanj natlačili preobilo smodnika. Tak droben kosec je trenil gospodu Dienstmannu v čelo, da je takoj na mestnem zidu mrtev obležal in da ni nikdar več gledal zemlje slovenske, v katero so ga bili poslali nemški roditelji! Navzlic ti nezgodi pa ni utihnilo Kranjčanov lojalno veselje. Ker je Leopoldus prenočil v mestu, napravili so mu proti noči slovesno razsvetljavo in s Šmarjetne gore so pokale muškete in topovi, da je odmevalo po dolu kakor o najhujši nevihti. Je li se tedaj ponesrečil še kak Kranjčan, o tem nam ne pripoveduje letopisec ničesar; vsekakor je to mogoče, samo da se našemu Valvazorju ni videlo vredno pisati o ljudeh, ki niso bili doctores utriusque! Sicer je pa znano, da gospod baron ni ljubil Kranjčanov, ki so ga s svojim ošabnim vedenjem raz-dražili in razkačili !
Iz Kranja se je odpeljal cesar drugo jutro proti Medvodam, kjer je na Goričanah v škofovem gradu obedoval. Ze v noči sta bila zapustila mesto tajna svetnika knez Vaclav Lobkovic in Hanibal Goncaga ter sta že prej dospela v Ljubljano, nego vladar na Goričane. Takoj po dohodu teh veljavnih dostojanstvenikov je dobil baron Janez Gothard z Brda ukaz, naj oddirja na cesarjevo taborišče, da zve, kdaj in kako hoče biti vladar sprejet.
Bila je vse to sama ceremonija, ker so visoki stanovi vedeli że mnogo prej, kdaj pride Leopoldus; in tudi to so znali, da ga imajo sprejeti z največjim bleskom, z največjo slavo I A vender je moral Janez z Brda osod-lati svojega vranca ter v prahu oddirjati proti Gori-čauam ! Vrnil se je pred poludnem ter naznanil visokim deželnim stanovom, da dojde Leopoldus ob štirih popo-ludne in da je cesarska njegova volja, da ga slovesno sprejmejo na polji pred mestom. Sedaj je bilo vse jasno, sedaj so visoki deželni stanovi za gotovo vedeli, da imajo s\ojega vladarja slovesno sprejeti!
Takoj so se pričela dotična dela. Pod šentvidsko vasjo sredi ljubljanskega polja — v bližini velike in krasne lipe — postavili so deželnih stanov težaki šotor ter ga okrasili z deželnim grbom. Tla so pogrnili v tem šotoru z rdečim suknom ter postavili vanj z rdečim žametom pregrneno mizo; tik mize pa dva stola, prvi — za cesarja — bil je prevlečen z rdečim žametom, drugi — za nadvojvodo Viljema — pa z rdečim atlasom. Z rdečo barvo naši visoki stanovi niso ščedili, kakor pričuje ta popis cesarskega šotora, ki smo g.i dobili — seve, tudi pri našem letopisci.
Ob jedni uri je že bilo vse mesto na nogah! Kar je bilo mestnega stanovalstva, vse je drlo na ljubljansko polje, ki se je iz dalje videlo kakor mravljišče, živo in gomazeče. Gorenjsko cesto so obkroževale množice na levo in desno. Meščanov in poljedelcev je mrgolelo, in lehko se daje trditi, da je bilo tisti dan zbranega već nego tretjina prebivalstva v Gorenjski po njivah med Šentvidom in Ljubljano. Hoteli so gledati svojega cesarja, prav tako kakor danes, če pride mogočni vladar na obisk k svojim vernim podanikom!
Ob polu dveh se je prikazal šišenske vasi kirazirski polk. Tolpe ob cesti so ga sprejele z vskliki strmenja. Bili so zares lepe osebe ti jezdeci ; sami zarjaveli obrazi, in mnogo izmed njih je kazalo srage, katere so si bili pridobili v nemški tridesetletni vojni. Štel je polk osem kompanij, a vodil ga je polkovnik Aricaga, ki je s svojim divjim pogledom posebno ugajal gorenjskim kmetom. Blizo cesarjevega šotora jo je zavil polk s ceste ter se postavil na odkażani prostor.
Ob dveh je zapustil deželni glavar mesto, krasno oblečen in na ognjevitem konji sedeč. Okolo njega je bilo plemstvo dežele.   Vsi so jezdili  ter bili nališpani
štev. 2. ■■*· Slovan. **- 19
kakor mlade neveste. Volk Engelbreht pa je pripeljal s seboj tudi kranjsko viteštvo, in to je še bolj vzbujalo neolikane množice začujenje in strmenje, nego Aricagovi jezdeci. Ti kranjski vitezi so bili bfez dvojbe občudovanja vredni! Bilo jih je kakih 800 glav, v štirih kompanijab. Vsi so nosili na kasketah krasna peresa, okrog vrata kolarje od jelenove kože in ob rami svilnate prepasnike. Ti izborni pehoti, ki je obsegala cvet kranjske aristokracije, zapovedoval je „oberstlajtenant" Janez Ljud-evit baron Gall, vojak v pravem pomenu besede. Mož je bil zelo sloveč, kakor pravi naš letopisec, in to zategadelj, ker se je v nemški vojski odlikoval s srčnostjo in sku-šenostjo.
Kompanije kranjskega viteštva so kazale v opravi barve deželnih stanov : dve kompaniji ste nosili modra peresa na kasketah in modre prepasnike ob rami; pri drugih dveh je bilo vse to žolto. Tudi pri praporjih so se kazale barve deželnih stanov; dve kompaniji ste imeli praporje modrobele ; drugi dve pa žoltobele. Da je vsa ta zmes barev napravljala pri tedanjem neolikanem ukusu mnogo utiša, ni treba posebe naglašati ; isto tako ni treba posebe naglašati, da so zbrane množice z burnimi vskliki pozdravljale tolpo, katero je takrat pripeljal Janez Ljudevit Gall na šentvidsko polje. Marsikak kmetic, katerega je bila radovednost prignala isti dan s pogorja na plan, opazil je pod žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega graščaka ali pa vsaj njegovega vročekrvnega sina, pred katerim se je morda še bolj tresel, nego pred očetom samim ! Tak revež si je štel v veliko dolžnost, da je ta slovesni dan klical slavo svojemu krutemu nemškemu gospodarju in da mu je izkazoval vso le mogočo čast; to pa tem bolj, ker je svojega gospoda opazoval v barvah in trakovih, prav tako, kakor je časih nališpan in nabarvan oltar v pogórski cerkvici !
Naš letopisec nam je še zelo zapisal imena tistih gospodov, ki so tedaj načelovali štirim kompanijam deželnega viteštva. Imenovali so jih „lajtenante", kar se čuje prav moderno. Isto tako nam imenuje gospode, ki so tisti dan nosili praporje. Pod vodstvom barona Galla
so lajtenantovali : France Bernard baron Lichtenberg ; Melhar Hasiber; Janez Jakob baron Prank in Ljudevit Valerij baron Barbo. Imena praporščakov nimajo za nas nikakega pomena, samo postranski naj omenimo, da je pri četrti kompaniji nosil prapor gospod Julij Henrik Apfaltrer; ime, ki nam Slovencem še sedaj časih v kosteh leži !
Tudi baron Gall je s svojimi kompanijami blizo cesarjevega šotora krenil s ceste ter je sredi polja zasedel ti pehoti odkażano mesto.
Koj za vitezi je pridirjala hrvaška konjica iz mesta. Vodil jo je junak Simonovič sam, ker je bil Herbart Turjaški preuzel nalog, pozdraviti cesarja s prvim ogo-vorom. Začujenje množice je tem jezdecem nasproti vski-pelo do vrhunca ! „Je barbarischer dieses Specta-cul war anzusehen, desto mehr raffte es die Augen der Zuschauer an sich, zumal der Fremden und Ausländer! Tako piše naš letopisec, in mi radi verujemo, da je omenjeni „spectaeul" prav močno uplival na živce radovednega ljudstva ! Saj bi tudi danes ne bilo drugače. Naj pa je bila ta radovednost še tako uznemirjena, pomirila se je vender v hipu, ko se je nuncij Caraffa, oblečen v purpur, prikazal po prašni cesti izmed zadnjih hiš poštene šišenske vasi. Škof iz Averse je sedel navzlic svoji cerkveni službi visoko v sedlu, in ukrotil je še le takrat svojega konja, ko je opazil ob poti klečečo množico, pričakujoč njegovega blagoslova. Imel je diplomatski, ostro risan obraz, kakor ga je zgodovina vseh časov opazovala pri papeževih nuncijih! Z rahlim smehljajem je obstal pred cesarjevim šotorom, kjer so ga tudi gospodje in graščaki z veliko udanostjo in pobožnostjo sprejeli. Prihitel je sam Janez Vajkard ter mu pomagal s konja. Potem pa mu je z veliko ponižnostjo poljubil belo roko; a za njim je prihitela cela druga družba ter isto tako poljubljala to belo roko ! Ko bi ti nemški gospodje mogli sedaj iz slovenskih grobov ustati, to bi se čudom čudili nad svojimi potomci, ki so sedaj tako sovražni sveti veri in pobožnim njenim služabnikom ! (Dalje prihodnjič.)
Srcu.
pcé, veselo bodi, poskakuj, Saj sreča zopet se ti smeje ; Radost in mir naproti véje, Le bij veselo, več mi ne žaluj !
Iz krajev tujih on se vrača zdaj! Povrnil bo se zopet k tebi ; Pritisne te na prsa k sebi, Boš združeno ž njim bilo kot nekdaj.
Nemir in tógo, ki nosilo si
Za vse ločitve, naj izgine ;
Bojazen in obup naj mine,
Saj tvoj bo zdaj, kot bil je prejšnje dni!
Zorislava.
8*
η i k i.
Liebscherja.
22
ην Slovan, κ-
Št.ev. 2.
V prvotnost nazaj . . .
Fantazija. Spisal Danilo.
aiako je prišel tjakaj, kje je? Na kopnem stoji in ITSlK sam ! Počasi se vzdrami, počasi zbere svoje misli. Strah ga je ob belem dnevi. Spomin mu pravi, da je bil zadnjič na ladji. Dva meseca že so bili z doma; se toliko, pa bi bili dospeli. Spomin mu pravi, da so ladjo grozni viharji drvili po morskem valovji, vodnem gorovji, da je bil trepet in divji jok, da mu je krčevito vrat oklepala Lavra. Potem je prestala biti duša njegova.
Osvoji si ga strahovita slutnja. Po morji se ozre tik sebe. Nobenega znamenja. Morje, odkrito bodi, govori! Zakaj nisi tudi njega pogoltnilo? Morje molči, lice-mersko morje. — Ozira se po obrežji. Pust svet. Zadaj niska gora. Dupline, studenci, plodovita drevesa. Oj ! — Lavra ! — Ni je žive duše. Okolo in okolo pa morje, nič kot morje. Morje od jutra do večera, od juga do severa. Nad njim pa neizmerno, neskončno, visoko nebo. Voda in zrak in solnce. Kakor v začetku. Drugega nič.
Nič. On, človek, sam. „0 Bog! moj Bog!" izvije se mu iz prsi globok vzdih.
Koliko časa že sedi na svojem otoku sredi tega vesoljnega morja? Koliko let, tako ni mogel šteti. Bil je le naprej jeden in isti čas v tem vedno mladem, južnem obnebji. Zima je bila poletje; še pomladi in jeseni ni bilo. Toda solnce je vzhajalo in zahajalo. In vrtila sta se dan in noč. štel je dneve. Vsako jutro je vrgel kamen na kupček in zvečer je prešteval kamne. Kupčki pa so nastali kupi. Kupi, v katere so bili dnevi zloženi in meseci in leta brez življenja. Ko je bilo ka-menovnajtigojje, ni jih več štel. To ni bilo kratkočasno. Rajšir1?rrje iz teh kamenov kočo zgradil. In potem je v tej koči stanoval. Vsak kamen mu je pomenil večnost. Kaj bi večnost meril? Zatem je pustil kamenje in nehal šteti. Tudi se mu niso več vzbujale misli, ko je takisto po navadi z očmi meril morske daljave. Mrtvilo upov. Tudi če bi prišla ladja-, on bi je ne spoznal.
S kraja je veliko stikal po otoku in sam s seboj je glasno govoril. Rad je čul.človeški glas, najrajši pa je čul ime „Lavra". Ljubšega in lepšega bi bil tudi sam ne znal izustiti. In zato je vsak hip klical: „Lavra" ! Obračal se je s svojimi klici doli v morje, gori v nebo. In vselej j je mislil, da se vzbudi jeka ter mu odgovori: „Lavra" ! Ves dan bi 8e potem s to jeko presrčno zabaval. Ali niti toliko življenja se ni dalo obuditi na tem otoku, v tej krsti sredi ocejana.
Pa iz početka je imel še druge želje. Citai bi bil rad in pisal bi bil rad. O, da bi mu kdo prinesel knjigo! Polovico otoka bi rad dal za njo. Rešil je s seboj prstan, j jedva leto stari poročni prstan. Znotraj je bilo udolbeno : „2. maja 1850". Kolikokrat je to prečital, samo da je citai ! Bolelo ga je, da namesto številk niso stale črke.
Jedna črka več bi bila njemu klasično delo, vir velikega veselja. Potem pa je premišljal to, kar je v prstanu. Jedno črko je proučeval cele tedne, cele mesece. Delo je moral imeti njegov um. In ko je proučil zadnjo piko, smijal se je porogljivo cele ure. Smijal se je svetu, da ima tako književnost, ki se da oviti okolo prsta. To ma-lostno človeštvo. Želel si je črnila, peresa in papirja. Rad bi bil sam pisal, da bi človeštvo rešil iz sramote. Ko se je takisto vselej nasmejal, potem je jokal in begal je po otoku in klical je: „Lavra!" in vzdihoval je v obupu: „o Bog! moj Bog!"
Nekoč je ležal na tleh in si ruval lase. To so bile grozne ure. Mislil je in hotel je misliti o ■—, sedaj ni znal, kako se ono neskončno iu sveto bitje imenuje. A malo poprej je še znal. Kako, da bi sedaj né znal? Besede „Bog" se ni več spomnil.
Grozno je stiskal glavo, da bi našel to besedo. Tri cele noči je bedeč prebil, le da bi jo našel. Tako mu je bila blizu, a vender je ni dosegel. Samo prvo črko da bi mu kdo pomagal, in gotovo bi imel vso besedo. A kdo? Tudi največjega sovražnika bi prosil. Toda najbližji sosed, kakor daleč so nesle oči, bil je kovač v meseci. A tudi tega je bil le prvi krajec. Tretjo noč je planil po konci. Kakor da je veslo svoje duše izgubil, opotekal se je simo tamo.
„Ali se mi meša?" zarjul je. Nič odgovora.
„Nič odgovora? Mari jaz več ne govorim?" rjul je.
Sumnja mu je ostala v glavi. Mari se mi meša . . . mari ne govorim . . . Mej tema kolesoma se je odslej trlo njegovo mišljenje. Tresel se je po vsem životu, čutil se je bolnega.
In vrgel se je na koleni ter molil. Goreče je prosil svetih nebes, naj bi se zopet spomnil pozabljene besede, naj bi nazaj dobil izgubljeno črko.
Toda sveta nebesa niso odgovorila. „Ne govorite?" upil je, „dobro, pa bom govoril jaz, jaz bom govoril."
In res je govoril od zore do pozne noči. Kaj ? Vse, karkoli, nič. Govoril je le, da govori, ker dokler je govoril, ni mu bilo treba misliti, da je nem, da je popolnoma zmešan.
Konečno, v pozni noči pa mu je odpovedalo grlo. Tedaj se je zgrudil na svoje trdo ležišče in v vročih mòkah je s težavo še izustil: „Vse nič ne pomaga, ves dan govorim in vender pozabim".
Po noči se je vzdramil vsako trenotje in vsako trenotje je poskusil, kako je že zmešan in nem.
Zjutraj pa je bil potolažen, ker glas ni bil več hripav. In v jasnejši glavi se mu je rodila misel, velika tolažba. Namesto da bi bil blazen, rajši se odpove življenju. Obhodil je obrežje in pregledal morje ob kraji. V svesti si je bil potem rešitve.
A tudi drugo, kar je uganil. Od zemlje in od sočnih plodov si je napravil nekaj takega, kakor črnilo.
Štev. 2.
-su Slovan, k-
23
Besednjak si je ukrenil prirediti. Vanj naj dojdejo vse besede, kolikor jih še sam zna. Nobena se ne sme izgubiti. In dokler so besede, ni nem, je človek. Popisal je torej kamen za kamenom, drevo za drevesom, skalo pri skali. Zapisal je bil najprvo „Očenaš", potem pesmi, kolikor jih je še znal. A zatem je zbiral besede in vsako je vestno zapisal. Strahovito delo zanj. Videti je moral, koliko že ima izgube, kako je preperela stavba, nekdaj tako trdna! Od dne do dne je izpraševal svojo pamet. Stiskal jo je, da bi iž nje stisnil le še jedno besedo. A kolikokrat se je zgodilo, da je mogel zapisati le začetek besede, ker se ni domislil tudi njenega konca! Vse polno je stalo takih okrnjenih besed po kamenih in deblih. In če se v poznejšnjih dneh, tednih, ni znova spomnil pozabljenega, bil je potrt. Ruval si je lase in obup ga je gnal po otoku. Tedaj pa je klical: „Lavra"! S tem se je tolažil. To ime je bilo udolbeno v njegovo pamet. In če bi pozabil vsako drugo besedo, tudi svoje ime, ime „Lavra" bi mu ostalo. Dokler njeno ime izgovarja, ni nem. To tolažbo je imel v divjem obupu.
Nešteti dnevi so zatem minili in neštete noči. V dveh gubah se je plazil od napisa do napisa. Leta že se je tako učil besed, ki jih je bil sam napisal. Boj za svoj jezik. Boj, v katerem se je kazala njegova slaba moč.
Sovražniku se je pridružil nevaren zaveznik. Dvom se je pritihotapil v njegovo zalogo in glodati jo je začel. Bila je od jasnih črk beseda, katero je napisal, ko še ni imel koče, ko je še čas meril in dneve štel. Tačas pa že ni več verjel črki. Obračal jo je na vse strani in skušal je, kakšen glas utegne neki pomeniti. Hodil je okolo nje, kakor nespametno bitje.
Potem pa so si ga uoblastila vprašanja: „Ali še čitam ? Ali ta črka res to znači, kar čitam ; mari ne drugega kaj ? In ali res še govorim, mari ne lajam, mari ne cvilim? Morebiti pa mekečem, morebiti bi me moji rojaki nič več ne razumeli!"
Povpraševal se je tako iz začetka z besedami. Pozneje pa so dvomi potrgali zadnje niti vezanega mišljenja. Duševna lakota je razsajala po njegovih prsih, toda čut se ni več dvignil v obliko besede.
Sadja ni več trgal, nego hodil je pod drevo, da ga najde na tleh. Vode ni več zajemal ; tekla mu je ob ustih, kader jo je pil.
Postaral se je bil in dobil sivo glavo. Sam s seboj ni več govoril. Saj ni znal, kaj, pa tudi ne, kako. Okolo napisov ni več hodil. Nič ga ni več gnalo, da naj bi čital. Tudi ne, da bi se še česa spominal.
Leta in leta že ni izustil besede, členovitega glasu. Tudi tega mu ni bilo več treba. Ni znal več govoriti. Jezik je imel, a govoril ni. Nobene besede. Ne v smehu, ne v joku, kakor često poprej; kakor vselej, kader mu je upalo srce, otemnél duh.
Človeka je bilo konec. Dejanja niso bila več dejanja. Kar je storil, storil je po navadi. Vsak dan je obhajal obrežje, strmeč v globino morja. Zakaj, tega si sedaj ni bil več v svesti. Pred mnogimi leti j e bil tako v svoji pameti ukrenil. In potem je sleharni dan otok obšel tik morja in če bi vedel, da bi imel zblazneti, nagnil bi se v morsko brez-dno kjerkoli z obrežja. Zakaj se ni usmrtil, predno se je tako izgubil? Zato, ker se ni izgubil v jednem dnevi, marveč v tisoč in tisoč dneh. Zato, ker danes ni zaznal, da je slabši, kakor je bil včeraj, ker je v samoti sprhnel, ne vedoč, kako in kedaj. Zato pa je tudi brezumen delal, kar je pameten ukrenil, da bi brez uma ne postal.
In zopet je prišla ura, da je korakal ob kraji morskih globočin. Nameril je na ljudi. Ladja se je bila ustavila ob otoku in ljudje so bili stopili na kopno. Prvič zopet — kdo zna — po kolikih letih.
Vprašali so izgubljenega samotarja, kdo je in kako je zašel na zapuščeni, mrtvi otok. Ali on ni razumel nobene besede, in nobene besede niso spravili iž njega. Pomorski zdravnik je spoznal, da imajo pred seboj človeka, ki je v samoti izgubil samega sebe. Novorojeno dete, staro sedemdeset let. Živel je še nekoliko let, a govoril ni več.
* *
*
Malokaj nam je prirojeno. Malone vse je vzgojeno in pridobljeno! —
Glasbeni pogovori.
Piše'Lucila Podgornikova.
I.
j)estiti gospod urednik ! Na leposlovnem polji je že ■ zdavna v navadi, da se objavljajo nerazvrščeni pogovori od časa do časa, kakor nanese kako novo delo, kateremu je možno pridružiti razna vprašanja, ki se dajo tako razgovoriti brez vsake sile. Korist, ki jo uživajo po tej poti naobraženci, pa tudi strokovnjaki, dala bi se doseči tudi na glasbenem polji.   Vprašanj in prilik pač
ni pogrešati, in če ste voljni odmeriti v  „Slovanu" pod
glasbeno rubriko takim pojasnilom nekaj prostora, dam
Vam za pričetek naslednje vrste.*)
*) Naša velecenjena sotrudnica, gospa Lucila Podgornikova, priobčila je že lani krasne članke v „Slovanu", obečavši nam, da nam bode letos redno poročala o vseh glasbotvorih slovenskih in in o drugih važnejših slovanskih. Glasba je prevažna za η a-rodno od goj o, in ravno vtem pogledu nam je potreba pouka in večje zavednosti. Opomnja uredništva.
24
-x   $LOVAN.   *-
Štev. 2.
Dr. Benjamin Ipavec je izdal zopet dva zvezka novih skladeb za klavir. Prvi zvezek ima naslov: „Muzikalni listi", drugi pa: „Spominčice". (Tiskala Eng. lmann & Mühlberg v Lipiji).
„Muzikalni listi", v veliki obliki in prelepem tisku, predočujeje vrsto kratkih glasbenih slik, ki so v nekaki zvezi, ker pričenjajo z zibeljo in končujejo z grobom. Komadi se zovejo po vrsti: I. Pri zibeli, II. Pri plesu, III. Alj še misli na me?, IV. Spavaj sladko, V. Na grobu.   Vsa oprava zvezka je lična in krasna.
Skladbe same se drže majhnih, kratkih oblik in so nejednake vrednosti. Vender pa imajo vse veliko skupno prednost, in ta je blago glasje. Po blagoglasji se odlikujejo sosebno L, III. in IV. komad, ki so v obče bolj me-lodijski, ko je v poslednjih dveh skladbah pred vsem tok (ritem) krepkejši.
Največje vrednosti je brezdvojbeno prva točka zvezka. Jako srčen, mehek je njen temat, katerega ponavljanje prav za prav ustvarja ves komad. Ali ta je izdelan takó lepo, da se igralec še ne zaveda ponovitev, pač pa čuti, kako komad napreduje z vedno novimi obrati istega ternata. Ta skladba zahteva godno igranje, katero tudi zaslužuje popolnoma.
Kljubu temu je čudno, da more v tem lepem komadu užitek glasbe znatno pokaziti glasbenemu ušesu jedna
sama sekirica. Ta sekirica je c gorenjega glasu levice, — takoj za cisom gorenjega glasu desnice, druga sekirica 1. takta. Danes ne gledajo več 'na vsporedne kvinte, oktave in druga pedantska pravila starih sklądo-slovij, samo da se glasi glasba dobro. Na navedenem trdem mestu pa bi se moralo iznajti pravilo, ako bi že davno ne veljalo : Ne izpreminjaj kromatiški zvoka v katerem koli glasu, ako ga je imel tikoma poprej drug glas neizpre-menjenega ! Ker se pa to mesto v komadu povraća kakih desetkrat, utegne ta zvok zares ujeziti človeka. Temu pa se je možno izogniti lehko popolnoma, ako namestu sprednjega c podržimo ais kot četvrtino sekirice, in potem ne
Slovenec iz tržaške okolice
trpi škode ne pomen, ne vodba glasov. Igralcem priporočamo ta pomoček.
0 skladbi „Pri plesu" mi je reči, daje vender slovanski komad, ne pa, kakor toliko slovenskih skladeb, brez slovanskega duha. V njem se giblje življenje češke Polke, še bolj pa jugoslovanskega Kola. Škoda, da kaže komadič premajhno osnovo; tudi se glasi pusto, čeravno se ne daje lahko igrati. Ta skladba bi bila primerna, da bi se širše izvršila ter priredila za 4 roke ali pa zelo za orkester. V komadu tiči iskra izvorne in zgra bij i ve glasbe, ki bi
dobila hvaležno občinstvo ludi v koncertni dvorani, ako bi te izdelala obsežnejše in spretno. Prehvapen in mičen je sosebno konec komadića.
„Alj še misli na me?" je jako nežna in izrazita glasba, skoro bi jo imenovali koprnečo, in jo je ti^jba skrbno igrati, sosebno z ozirom na znamenja. Tudi ta komad razodeva svojo mičnost v tem, da se jedna in ista glasbena figura razvija v vedno novih izpreme-nah. Jednoličnosti pa jo varuje jedino kratkoća, ker ne prinaša ne medstavkov, ne drugih novih življev k melodiji, katere deli se vrhu tega ponavljajo že v njej sami,
Neznatna je naslednja   številka,   dasi je lepo izdelana. Takih tematov je dovolj v vajah klavirskih učnih knjig za otroke in v jednakih glasbah, katerih ni po-števati umetniški, in te nedostatnosti   ne   morejo  komadu  nadomestiti ne lepi spremljajoči glasovi, ne blagoglasne modulacije. Zato   pa je škoda, da je skladatelj svoje skrbno delo potratil za toliko reven napev.
Poslednji točki je videti v začetku, kakor da bi bil komad; ali v nadaljnji izvršbi se nam ta nadane izpolnjuje. Zlasti je očitati skladatelju, da je priteknil stopaju plitev in vsednji Trio ter ne sklepa po tem nikakor primerno zanimivega zvezka.
V celoti spadajo komadi k takim, katere imenujemo domačo glasbo v plemenitem pomenu besede; taki komadi ne razveseljujejo človeka v koncertu, pa tudi ne v salonu, pač pa v samotni sobici.
Štev. 2.
-δ*   SLOVAN.   K-
25
„Sporn inči c e", katere obseza đrngi snopič v manjši obliki, so prav lepe in tekoče melodije. Tudi jih lahko igrajo malo izurjeni igralci. Uganka pa mi je 4. valček, ko igralec na klavir ne more izslediti, kaj mu je početi z drobno tiskanimi srednjimi sekiricami desnice, katerih ne more izvršiti nikakor. Skladatelj ni napravil nobene opomnje o tem, ali naj se igrajo te male sekirice ob ponavljanji dela namesto gorenjih — kar bi zopet ne bilo v redu.
Ob tej priliki me opominja dr. Ipavec s svojimi plesnimi glasbami, da gojé slovenski skladatelji samo jedno vejo narodne glasbe, namreč pesem in pesmim podobne komade. Drugi, jednako plodoviti del, namreč ples, pa zanemarjajo, kolikor je meni znano, malo ne popolnoma. Tukaj pa ne menim jaz take plesne godbe, ki je za krčmo, ampak umetniške idejalizovane plese, t. j. take komade, ki so podobni narodnemu plesu v ritmu in obliki, pa razširjeni po obsegu in oplemenjeni v izrazu.
Cesa niso ustvarili poljski skladatelji, njim na čelu Chopin, iz „Polake" (Polonaise) in Mazurkę? Chopinovi plesi se vspenjajo do najidejalnejših višin, in vender ne pozabimo niti za trenotek, da so jim podstava poljski narodni plesi. Iz poslednjih je tudi res pogostoma posnel melodije in jim podelil jedino s svojim genijalnim izdelovanjem salonsko elegancijo in umetniško plemenitost.
Kolikrat niso že Italijani porabili svoje „ Tarantelle" za umetniške glasbene komade! Spominjajmo se dalje španjskega plesa „Bolero" in še bolj francoskega „Menueta," ki je dobil mesto kot neizogiben del klasičnih simfonij, sonat, kvartetov i. t. d. Tudi valček se nahaja v najrazličnejših izdelkih kot salonski in koncertni valček in še celo za petje kot šaljiv komad.
Ali tudi Jugoslovani imajo svoj narodni ples, ki je ravno takó izvoren, kakor kateri si bodi ples drugih narodov, in ta je njih „Kolo". Še ni dolgo, odkar je F. S. Kuhač v svoji velikanski zbirki jugoslovanskih narodnih pesmi priobčil veliko melodij h Kolu. Seveda so oni Slovani, pri katerih plešejo Kolo še sedaj, prvi poklicani in sposobni, obdelavati ta ples in porabljati za umetne oblike. Vender pa so napevi že sami posebi dovolj zna-menljivi, da dajejo tudi drugim glasbenikom za plesne fantazije. In za Slovence, med katerimi se še ne vpraša, imajo li ali pa so li imeli svojstven narodni ples, bilo bi važno to zasledovati, da bi ne usahnil jeden vir narodne glasbe, ko bi bil morda pozabljen ali prekrit. Ako bi ne našli sledov narodnemu plesu, ni slovenskim skladateljem pač nič bliže od „Kola", in se jim je gotovo najmanj potreba naslanjati — na valček, ko se seznanijo s Kolom kot izvornim slovanskim narodnim plesom.
Hrvaški spomini.
Spisal J. Trdina. (Dalje.)
|j§a strahovita nenravnost Bahove vladavine je rodila |J|s tretjo vrsto denuncijantov, zloglasne kruhoborce. Kdor ne more dokazati sposobnosti svoje s strogimi izpiti in z dejanjsko spretnostjo, začne se prilizovati, hliniti, sliniti, naznanjati vladi neskončno lojalnost svojo in neskončno nelojalnost ilirskih svojih to-varšev. Bah mu morda ne verjame, ali si misli: „Ta človek bi mi utegnil koristiti. Pripravljen je pospeševati namene moje, domovina mu je deveta briga. Dajmo mu kruh, saj ne gre iz mojega žepa." Jaz bi prisegel, tako čvrsto sem uverjen, da ne zamišlja in ne kuje nobeden Hrvat proti državi punta. Ali če poveste te moje besede Bahu in njega pomagačem, bodo vam se zasmijali v brk. Za rogovileže in zarotnike imajo vse Ilire, vse hrvaške rodoljube in tudi bana Jelačiča. Očitno se ga zdaj še ne usojajo prijeti, ali on sam prav dobro ve, da je na Dunaji nehal biti persona grata že pred dvema letoma, če priporoča kakega izvrstnega uradnika, škodi mu več s pohvalo svojo nego koristi. Malopridneža, katerega graja, pouzdignejo o prvi priliki samo zato, da pokažejo, kako malo se brigajo za banovo mnenje. Da pride iz nebes kak angel ali sama Mati božja, ne bi mogla preveriti Bahove vlade, da Hrvatov ni okužil peklenski pan-slavizem. Ta pogubni duh hoče zdaj z vsemi sredstvi pregnati in ugonobiti. Varaždinsko županijo bode darovala morda res Štajarcem, da se gosti in odebeli ž njo
J nezasitni nemški molóh. Tukajšnji častniki, vem za gotovo, ne bodo ji tega svetovali, nego jo svarili in od-
I govarjali z vsemi razlogi pameti in politične previdnosti. Ali jako se bojim, da bodo vrgli poročilo njihovo v koš.
ι Kdor je tako oslepel in pobudalil kakor Bah, ne da si nič dopovedati. Ostalo hrvaško deželo pa menda mislijo zjediniti z granico in povojačiti, nadejaje se, da bo vojna strogost najprej zaprla sapo vsem panslavističnim škratom in skušnjavam. Črno Strohuberjevo prerokovanje se ni izpolnilo, ali zle slutnje in domišljaje njegove mu
ι bo oprostil rad vsak človek, ki poznaje takratne razmere in okolnosti. Brezozirnost, budalost in neumnost Bahove zisteme je bila tolika, da se je mogel verjeti in pričakovati od nje vsak nezmisel in tudi pošastni projekt, da bo vrgla hrvaško kraljevino pod graničarsko disciplino
I in — batino.
Nekaj let po tem je zahtevala jako uzvišena in odlična oseba, da bi se na prospeh in korist vojnemu brodovju osnovala iz vsega avstrijskega primorja od Be-netek do Kotora jedna provincija. O tem predlogu so pisale avstrijske in tuje novine in mnoge so ga popolnoma odobravale upajoč, da se bo na tak način avstri-sko primorje najlaže in najprej ponemčilo. Govorilo se je, da ga je vlada že skoraj sprejela in potrdila, ali zadnji trenotek, da so se dvignili proti njemu uplivni nasprotniki in ga podrli.   Da se je nakana uresničila, zgubila
4
2<i
-χ Slovan,
Štev. 2.
bi bila provincijalna Hrvaška reško županijo, granica pa morebiti vse svoje štiri uskoške polke. Takrat nobenemu človeku na Dunaji ni prišlo na misel, da bi razžalil in razkačil tak grabež ves hrvaški narod. Ali kdo se je brigal v tisto dobo za narode in javno mnenje ? ! Raz-ven eardinske vlade skoro nihče. Mogočniki evropski so izdavali navlašč baš take zakone in naredbe, ki so bile najmanje popularne in zaželjene. Po njihovi misli je ustvaril Bog narode zato, da jih vladajo po svoji volji, ne vprašaje jih čisto nič, če so jim mere in namere njihove mrzke ali povšečne. Bali se je skesal in Varaždina ni odcepil od trojedne kraljevine, ali izbral si ga je za prvo nemško postojanko na hrvaški zemlji. Zvedeli smo za gotovo kmalu po novem letu 1854., da se bo moral na jesen pri nas umakniti hrvaški učni jezik nemškemu na vsem gornjem in nekoliko celo na spodnjem gimnaziji. Šolski nadzornik nas ję opominjal že spomladi, da bi začeli rabiti precej za nekatere predmete nemščino, kolikor je to mogoče, ne da bi trpel kvaro napredek naše mladeži ; in jeden profesor, po rodu Hrvat, ga je poslušal. O ti priliki nam je razodel gosp. nadzornik prezanimivo novico, da se je zagledala in zaljubila ponosna dama Tevtonija že zdavnaj v skromni naš Varaždin ter si ga hotela prisvojiti. Ze leta 1851., ko še živ krst ni mislil ponemčiti zagrebških in drugih hrvaških učilnic, namenila je dunajska vlada za trdno, da mora ustanoviti v Varaždinu nemški gimnazij. Ta kraj se ji je zdel najbolj pripraven in priučen za nemško propagando, ker stoji blizo štajarske meje in je trgujoč in občeč s središči nemške „kulture" (s Ptujem, z Mariborom , Gradcem , z judovsko Kanižo itd.) imel dovolj prilike, da se ž njo seznani in sprijazni.
Tudi sem že omenil, da so zmitrali tuji in celo nekateri slovanski učenjaki in pisatelji Varaždin za nemško mesto. Ta gimnazij bi bil rabil za vado, na katero bi se lovili Hrvati. Ž njim je hotelo ministerstvo brez dvojbe pokazati silni razloček, ki biva med barbarskimi hrvaškimi in prosvetnimi nemškimi šolami. Na-pubneni, v svojo modrost in nemščino zatelebani dunajski birokrati so se gotovo nadejali, da bo varaždinski nemški zavod kakor magnet vlekel väse mladino iz vse hrvaške kraljevine in napotil, če ne vseh, pa vsaj ,,trezne in pametne" Hrvate, da bodo prosili vlado kar sami, naj bi jim blagovolila ponemčiti na isti način tudi vse druge višje učilnice. Zakaj se ta nakana takrat ni izvršila, ni nam g. nadzornik mogel ali pa ni hotel povedati. Gospodje germanizatorji so čakali še tri leta, potem pa so poslali na Hrvaško višjega uradnika v ministeriji bogočastja in uka, Klemana, da naredi v tukajšnjem šolstvu red, to se pravi po domače, da je ponemči. Kleman je bil nekdaj na ljubljanskem liceji profesor latinskega jezika in obče zgodovine Med poslušalci njegovimi sem se nahajal tudi jaz. Znal je izvrstno pripovedovati. Zgodovino nam je razlagal gladko, jasno in pregledno, ali po stari šegi, ne oziraje se dosti na nje jedro, na kulturni razvoj človeškega rodu. 0 Slovanlih je govoril malo in mrzlo. Ni nam se kazal baš sovražnika, ali niti prijatelja. Bržkone je mislil, da je objektiven. O sijajni nje»ovi nadarjenosti se ni moglo dvojiti. Bil je vsestranski uobražen, duhovit
mož in jako marljiv in spreten delavec. Sosebno se je odlikoval s sposobnostjo, da je znal to, kar je imel v glavi, dobro zvesti in porabiti v svojo korist in čast. V službi svoji je brzo napredoval. Povzdignil se je v nekoliko letih od licejskega učitelja za sekcijskega načelnika v mini-sterstvu bogočastja in uka. Javno mnenje ga je razglasilo po pravici za desno roko ministra Tuna. Po svoji veliki omiki, energiji in nemškutarski strastnosti je spadal Kleman med glavne zastopnike in najčvrstejše stebre Bahove zisteme. Po rodu je bil Ceh, ali v nemških šolah, katere je pohajal, nauzel se je tujega duha. Pozneje je bral kdaj tudi kake narodne novine in bukve, ali pravo rodoljubje je ostalo neznano njegovemu srcu. Imel se je vedno samo ?a Avstrijca in ob jednem je bil baje uverjen, da mora država poginiti, ako se ne ponemči. Širil je torej germanizacijo z vsemi sredstvi iznajdene svoje glave in službene oblasti. Zlasti slovanske jezike je izganjal nemilosrdno iz gimnazijev in sploh iz vseh višjih učilišč. Hrepenenje po jednakopravnosti vseh avstrijskih narodov je zmatral vedno za brezumno in toliko da ne za ve-leizdajalsko. Na Dunaji smo ga vprašali Slovenci, če bomo mogli dobiti učiteljsko službo doma na Slovenskem. Odgovoril nam je odločno, naj opustimo to misel, kajti je domovina naša vsa država,   če nas pošlje vlada v
] Bregenc, v Černovice ali kamor koli, povsod nas mora navdajati čustvo, da smo doma.   Ali Kleman je tako le
; govoril,  postopal  pa je s slovenskimi učitelji  mnogo
; blažje. Namenil jih je Hrvatom za ponemčevalce, ker je i;videl, da so za ta posel kot sorodniki njihovi sposobnejši nego trdi Nemci. Za suplente so mogli priti tudi v slovenske kraje. Mene na pr. je pozval ravnatelj Vidic v Trst. Da sem dovršil izpite svoje že pred okt. 1853. 1.,
j bil bi me sprejel druge volje in brez zapreke tudi ravnatelj ljubljanskega gimnazija, ki mi je to sam povedal. Za pravega profesorja pa je potrdila vlada res grozno nerada in le malokdaj našega rojaka na slovenski zemlji. Na Hrvaškem je pregledal Kleman najprej reški gimnazij, iz Primorja se je napotil v Zagreb. Čudne reči
J so se pripovedovale o diktatorskem njegovem  vedenji.
1 Mladina se je poučevala takrat sploh po hrvaški, on pa jo je izpraševal menda po nemški ; in ker mu ni odgovarjala povoljno, izustil je baje sodbo, da malo zna in napreduje in poglavitni uzrok ti bedi da je učni, to je hrvaški jezik! V konferenciji je dokazoval učiteljem, zakaj se bodo morali razlagati posamezni predmeti za-naprej po nemški. Dejal je na pr., da je latinski jezik po duhu, notranjem ustroji in po pravilih svojih najpo-dobnejši nemškemu, s pomočjo nemškega se bo dal torej najlaže in najuspešneje tolmačiti. Zdaj se oglasi profesor Veber (sloveči hrvaški pisatelj in sedanji zagrebški kanonik) in veli : 0 grškem jeziku pa trdijo zvedenci, da je za te reči najbolj v rodu slovanskemu, zato treba, da ostane zanj učni j'ezik tudi odslej hrvaški. Kleman zavrne rodoljubnega govornika : Baš zato mora se učiti po nemški tudi grščina, ker se posel dijakom ne sme pieveč olajšati i. t. d. Ugovori pametnih pedagagov in poštenih narodnjakov niso mogli odvrniti od hrvaških šol tožne usode, kajti zavladalo je pravilo: ,,Sic volo, sic iubeo, stat pro ratione voluntas."
št
ev.
-e*   $LOVAN.   *r
21
Naskoro so se pokazali silni nasledki Klemanovega potovanja. Na podlogi njegovih poročil se je uvedel nemški učni jezik 1. 1854 — 55. v vsa hrvaškoslavonska srednja učilišča. Iz nižjih razredov se hrvaščina še ni dala popolnoma prepoditi, ali vlada se je je hotela znebiti tudi v njih in je začela s tem namenom ponemčevati že tudi glavne šole. Na Reki so bacnili narodni jezik najprej iz vsega gimnazija ; ostal je samo učni predmet z dvema urama na teden. Višji razredi so se dali nemščini, nižji italijanščini. Večina učiteljskega zbora je morala oditi. Domoljubnega ravnatelja Kombola so pognali v pokoj s 400 gold, mirovine ! Na njega mesto je prišel iz Trsta Vidic. Najhuje pa je udarila ta zavod dunajska vlada s tem, da je uzela služba in kruh učitelju hrvaškega jezika, veleslavnemu učenjaku in preiskrenemu narodnemu bo-rilcu Franu Kurelcu. Šolski nadzornik nam je naznanil odstranjenje njegovo z opomnjo, da vlada ne more in ne sme puščati mladine v rokah takega fanatika O Ku-relci sem prej malo slišal in vedel. Vprašal sem Muzlerja, kakov je, če je res tak rogovilež. Dejal mi je : E znate, Kurelac je tps ultraš, domoljubje njegovo je presilovito, nepremišljeno. Za nas so nastopili zdaj resni, teški časi. Slušati nam je evangelijski nauk : Bodite krotki kakor golobje, zviti kakor kače. Z grdo ne opravimo ničesa. Ce prepodé iz šol narodnjake, prišli bodo namesto njih tujci, ki bodo ponemčili tudi duh mehke naše mladine in nam uzeli s tem vsak up v boljšo bodočnost. Ako se bomo vedli pametno in oprezno, ne bo nas gonil nihče iz službe in imeli bomo vedno dovolj prilike gojiti v učencih svojih ljubezen do materinskega jezika in domovine. Izročili bomo narodu nepokvarjen naraščaj, ki bo podpiral in bogatil njegovo književnost in mu koristil, ko prejde sedanja nevihta, tudi na poprišči političnem. Muzler je govoril, kakor vidimo, jako trezno in diplomatski, ali ni imel pravice grajati in obsojati Kurelca. Kakovo hudodelstvo je zakrivil ta značajni mož? Vzbujal je v primorski mladini gorečo ljubezen do hrvaškega jezika, do hrvaške književnosti, do hrvaškega naroda : s tem pa je izvrševal le najsvetejšo pedagogijsku dolžnost svojo. Zahteval je, kar se daje odvažno in energično, da ostane na reškem gimnaziji vladajoči jezik hrvaški: tudi to je smel in moral storiti ne le kot resničen narodnjak in učitelj, ampak kot zvest državljan in cesarski služabnik, kajti je branil jasni cesarski zakon, ki je potrdil hrvaščino za učni jezik v vseh šolskih zavodih trojedne kraljevine. Muzlerjev konservatizem je izviral nekoliko iz verskega stališča. Pokorščino proti vsakemu, tudi najkrivičnejšemu glavarstvu, zmatral je za splošno krščansko dolžnost, spo-
minjaje se Kristovih besed : Vsaka oblast dohaja od Boga. Ti ne bi imel nikake oblasti do mene, da ti ni dana od zgoraj. Tako bi se dalo zagovarjati tudi turško tiranstvo. Jaz mislim, da bi se izrečenja sv. pisma ne smela nikoli rabiti za dokaz v posvetnih vprašanjih. Če pa se dovoli ta svoboda jedni stranki, ne sme se kratiti niti drugi. Kurelac bi bil mogel odgovoriti Muzler ju : Resnice vaših besed ne zanikam, ali to morate potrditi pa tudi vi meni, da je glas rodoljubja glas božji. V svetih bukvah pa se bere, da moramo biti Bogu pokornejši nego ljudem. Žarko domoljubnost makabejskih junakov, ki so se dvignili proti zatiralcem svoje vere in narodnosti, slavi in poveličuje ne le svetovna zgodovina, ampak tudi sveto pismo. Jeklena stanovitnost in uzorno narodno poštenje sta nakopala Kurelcu brezštevilne reve, nadloge in skrbi, v nesreči svoji pa se je mogel tolažiti in se je tudi to-lažd z zlatim naukom nazaretskega preroka : Blagor tistim, ki zaradi pravice trpé preganjanje, ker njih je nebeško kraljestvo. V „hrvaških spominih" svojih bom govoril pozneje obširno o njega značaji, nazorih, namerah in delih in dokazal na tanko, kako nečloveška in v nebo upijoča krivica se je godila temu narodnemu mučeniku za Bahove vladavine.
Kakor šolstva, lotila se je grabljiva germanizacija I. 1854. tudi hrvaškega pravosodja. Tega. leta se je preustrojilo uredništvo za absolutizma že drugič in to definitivno (! ?). Uprava se je združila s sodstvom in ob jeclnem se je uvedel v vse višje urade nemški službeni jezik. Tudi ta izprememba se je vršila po prostih mini-sterskih naredbah proti določbi cesarskih zakonov. Radi lepšega, da se ne tepta preočitno oblika, sklical je predsednik varaždinskega sodišča glavne svoje uradnike v zbor, v katerem je predlagal, da se zameni poslovni hrvaški jezik z nemškim, ter zahteval, da se o tem glasuje. O teh besedah plane Cepulić srdit kakor ranjen lev s sedeža in protestuje svečano in gromoglasno proti tako-vemu glasovanju, veleč, da uradniki nimajo oblasti odpravljati cesarskih zakonov, nego da jih veže službena prisega na njih spoštovanje in vestno izpolnjevanje i. t. d., Ta silni protest so podpirali skoro vsi drugi sodniki. Koristil res da ni ničesa, ali take pojave treba je zabeležiti in jih oteti pozabljenju, nekaj zato, ker so častni sami po sebi, pa tudi radi tega, ker se je ukorenilo v hrvaški inteligenciji krivo mnenje, da je zavladala Bahova zistema v hrvaških šolah in uradih brez nasprotja in upora. Vzgled Kurelčev, Cepuličev in dr. dokazuje in spri-čuje jasno in sijajno, da se ta neskončna sramota narodni stranki ne sme očitati. (Dalje prihodnjič.)
Umstvene razmere v Iztočni Rumeliji.
Priobčil Anton Bezenšek.
Sanimalo bo gotovo častite čitatelje „Slovana" zvedeti nekoliko podrobnosti o bivši ,,Iztočni Rumeliji", zlasti v prosvetnem oziru ; in to sedaj, koje na dnevnem redu razgovor o njenem združenji z Bolgarsko.
V obče se more Bolgarski čestitati, da dobi tako bogato deželo v svojo last, ker skupna gmotna sredstva bodo davala državi zdravo in krepko osnovo za dobro razvitje v narodnogospodarstvenem oziru. Bolgarska je manj plodna, manj obdelana, več krajev je zelo nerodo-
4*
128
Slovan, le-
stev. 2.
vitnih ali pa pustih ; ima manj ugodno podnebje, nego Rumelija.
V poslednji je ugodno podnebje za vsakeršne rastline; rodi prekrasno žito in vino, razno sadje, zelo tako, ki se nahaja samo v južnih toplejših krajih ; ima bogastvo v svojih rožnih vrtih in poljih, ki so okolo Sipke, Ka-zanlika in Karlova pravemu raju podobni. Ima tudi dobre prometne pote, železnico in morje, pa tudi večje plavne reke Marico in Tundžo, po kterih more svoje proizvode prenašati v druge dežele.
A kar je glavno, Rumelija je v umstvenem ali prosvetnem oziru mnogo naprednejša od kneževine Bolgarske ; ima več inteligencije, več prosvetnih zavodov in naučnih sredstev. Ako se vzame na um, da je Rumelija dežela, ki nima niti jednega milijona stanovnikov, tedaj se more razvideti iz naslednjih številk, da je v umstvenem oziru res mnogo napredovala.
Početnih (narodnih) bolgarskih šol je bilo že 1883. 1., do kedar sega lani izdana statistika: 890 z 38,564 učenci in 11.620 učenkami; torej vsega 50,184 učečih se mladih Bolgarjev. Učiteljev je bilo 1104, učiteljic 196; a potrošilo se je za te šole vsega 4,630.848 grošev (1 groš = 10 kr.).
Meščanskih šol, ali kakor jih tukaj imenujo „srednja učilišta", ktere pa niso gimnaziji ali realke, nego šole s 3 razredi, ki so za nadaljevanje početnih šol, bilo je 19 za dečke, a 6 za dekleta z 2160 učenci in 394 učenkami ; vseh 2554. Učiteljev na teh šolah je bilo 69 in 17 učiteljic. Troški za te šole so znašali 814,753 grošev.
Moška realna gimnazija sta 2 : v Plovdivù in Slivnu. Bilo je v Plovdivu 730 učencev, v Slivnu 420 ; torej vsega 1243 učencev in 45 učiteljev.
Koncem minolega šolskega leta je bilo v Plovdivu na realnem gimnaziji blizu 70 učencev več, nego pred dvema letoma. Da je sorazmeren napredek zaznamovati tudi pri vseh drugih gornjih številkah v prošlih dveh letih, je prav verjetno.
Na ženskem realnem gimnaziji v Plovdivu je bilo 121 učenk, na oni v Stari Zagori 278 in na vsaki po 10 učiteljskih moči moških in ženskih.
Razven bolgarskih šol (med kterimi so bolgarsko-pravoslavne in bolgarskokatoliske) trebamo omeniti tudi grških šol v Iztočni Rumeliji.
Početnih grških šol je bilo 48 z 2689 učenci in 782 učenkami; vseh 3471. Učiteljev je bilo 65 ter 18 učiteljic.   Za te šole se je potrošilo 443.958 grošev.
Od grških srednjih šol sta bili 2 moški in 2 ženski s 194 učenci in 88 učenkami; vsega 282 ter 16 učiteljev. Troškov je bilo 129.600 grošev. K temu je prišteti še jeden grški gimnazij v Plovdivu.
Turških početnih šol je bilo v Iztočni Rumeliji 763, učencev 15.774, a učenk 11.339; vseh 27713. Učiteljev so imeli 758, učiteljic 30, ter so potrošili za svoje narodne šole 990 749 grošev (piastrov).
Srednjih šol so imeli Turki 2, jedno v Plovdivu, drugo v Haskovu z 164 učenci in 8 učitelji. Potrošili so za nje 55.900 grošev.
Med prosvetnimi zavodi je omeniti tudi deželno (oblastno) knjižnico in deželni muzej. Knjižnica šteje dosta zvezkov, med njimi mnogo v bolgarskem in v v ruskem, a tudi v francoskem, angleškem, nemškem in turškem jeziku.
Za muzej so se začele po malem nabirati razne starine, kterih je tako rekoč vse polno v tej zemlji, po kteri je teptalo toliko raznih narodov in se vršilo toliko važnih dogodkov, kakor jih ni kjer si bodi najti.
Bivša vlada je bila začela pozornost tudi ti stroki posvečevati in je dala nalog, da se pred vsem razkopavajo one mogile (tumulus), kterih je vse polno po Rumeliji. Nadejati se je, da bode bolgarska vlada sedaj to hvale vredno početje nadaljevala in da bode v obče preko-ristno gradivo, ki ga dobi na Južnem Bolgarskem v vsakem oziru, znala porabiti na korist celega Slovanstva.
O naši politični reorganizaciji.
II.
$pž|adnjič smo skušali dokazati, da je narodni izvrše-fsfffl) valni odbor kot središče političnemu gibanju iz-^S^" gubil in moral izgubiti vso veljavo. Iskali smo uzroka ti tožni prikazni ter izrekli, da si političnega življenja brez središča, kjer so združene vse niti tega življenja, ne moremo misliti. Ce se je tedaj obrabilo staro, ne ostaje nam drugega, nego ustvariti si novo središče! Vpraša se samo: po kaki poti?
To vprašanje je kočljivo in težavno mu bode dobiti pravega odgovora. Politična težava, v kateri tičimo kakor voz v blatu, najboljši dokaz nam je v to, da si imamo preustrojiti svojo politično organizacijo. A ta pre-ustrojitev se ne bode dala doseči, ako se ne bodo združile prav vse moči, ki jih ima mali naš narod. Tu je pričetek, in že leta napravlja obilo preglavice! Zadnje čase se je veliko-šušmarilo o nekem „kompromisu", ki
se je baje dognal nekje v Ljubljani. Govorilo se je, da se je peščica gospodov, izmed katerih je vsak spisal ta ali oni slovenski članek, oblastno združila, ter — zata-jivši svoja načela — dekretovala, da hoče kompromise sklepati o usodi slovenskega naroda. Smešnejše govorice ne poznajemo, ali tudi smešnejšega „kompromisa" bi ne poznali, če bi se bilo zares dognalo kaj takega, kar se je trosilo po svetu ! Zategadelj ne moremo dosti naglašati, da so pri nas tisti časi, ko je samo malo oseb odločevalo o usodi naroda, že davno potekli. Narod se je hvala Bogu že toliko zavedel, da hoče sam odločevati o svojih političnih interesih, in popolnoma nemogoče je, da bi zopet zlezla pojedina oseba na tisto uzvišeno stališče, na katerem je sedel dr. Janez Bleiweis pričetkom svojega političnega delovanja in katero se je že na vseh mestih zibalo pod njim, ko je polagal trudno glavo k
Štev. 2.
H*   $LOVAN.   K-
2 i)
večnemu počitku. Malone pa bi trdili, da napada naše politike bolezen, nekaka vročica, ki jim tako zelo meša razum, da se čuti vsakdo izmed njih za glavnega dediča po Janezu Bleiweisu. Kdor je izustil tu ali tam politično besedico, že meni, da je poklican naslednik Janeza Bleiweisa in da je ta samo zategadelj umrl, da je njemu — poklicanemu nasledniku — pripravil prostor! Nasledek temu pa je, da se vsak naših politikov — in tu ne izuzamemo nikake stranke — čuti nezmotljivega; nasledek temu je tista silna ošabnost, tista prezirljivost in grozna občutnost, ki vlada v tako imenovanih političnih naših krogih ter prouzročuje prepire, nemir in nasprot-stva ! Ce hočemo tedaj napraviti poskus s preustrojem našega političnega gibanja in če hočemo ustvariti novo središče temu gibanju, ki naj bi bolje delovalo, nego zastareli izvrševalni odbor, moral bode marsikdo, ki sedaj v prvo trombo trobi, v svojih prsih za-treti čut nezmotljivosti ter se spokoriti k veri, da ni več osebe, ki bi mogla zasesti mesto Janeza Bleiweisa, ker ravno ni več razmer, katere so nekdaj vodile politično diktaturo nekdanjega prvaka vseh prvakov ! Ako se ta zavest ne ukoreni med našimi politiki, po-
tem je bolje, da ostane vse pri starem in da ne poskušamo polititičnega voza izvleči na tir, kjer bi se bolje vozilo. Potem je tudi vsa reorganizacija samo domišljija, in ničesar drugega ne bi ž njo dosegli, nego da bi v politiki bili nekateri gospodje, drugi pa hlapci. Tedaj, ko se je oglasil dr. Janez Bleiweis, nahajalo se je naše ljudstvo v otročjih letih svoje politične bodočnosti. V teh letih je rado sprejelo voditelja učitelja; a sedaj je naroda politična zavest dorasla, zategadelj je naravno, da političnega inštruktorja ne potrebuje, in da je smešno, če se mu nekateri gospodje še vedno za voditelja učitelja urivajo.
Iz vsega tega prihaja torej, da imamo pri preustroji političnega našega organizma paziti na to, da se z novim središčem ne upeljezopet nova diktatura posamičnih oseb. Političnih diktatorjev imamo že sedaj preobilo in pač bi se ne izplačalo reorganizovati samo v to, da bi na mesto sedanjih diktatorjev stopili drugi — teroristi.
Kako naj bi se to preprečilo, o tem hočemo v jed-nem prihodnjih člankov razpravljati.
Naše slike,
Ubežniki.
pudi časi so nastali lepi češki deželi po usodni bitvi na Beli Gori. Pravo [narodno plemstvo je bilo neusmiljeno obsojeno na smrt, njegova posestva pa prepuščena v plen razdivjanim vojaškim četam nemškim in mažarskim. Lahko si je torej misliti, kako se je ravnalo s češkim narodom, kateri popolnoma zatreti in uničiti je bila prva in najpoglavitnejša želja zmagovalcev. Najrodovitnejše krajine so se pustošile, cvetoče naselbine plenile in požigale ; neoboroženi možje so se morili, žene in dekleta skrunila.
Ni čuda torej, da so se vzdignile na nekaterih krajih po cele vasi,  ter  videč,  da jim je v domovini razde-
jana sreča, z najnujnejšimi stvarmi odšle v daljnji — tuji svet.
Tolpo takih ubežnikov vidimo na denašnji sliki. Mrak se ulega na zemljo; mrak se je ulegel že tudi nad njihovo domovino. Na mejah njenih so se še jedenkrat zbrali pred podobo križanega vzveličarja, da si od njega, ki je tudi toliko trpel zarad hudobe sveta, izprosijo tolažbe v svojih stiskah in težavah. In čez ustna nejednega so prišle gotovo besede: „Gospod! ostani z nami, kajti mrači se že." — \>.
Slovenec iz tržaške okolice.
sier narodne noše po Slovenskem kar vidno izginjajo, Jßß zdi se nam potreba priobčevati v našem listu polagoma one narodne noše slovenske, katere so se do denašnjega dne še ohranile čiste in nepokvarjene.
Evo torej danes slovenskega junaka iz tržaške okolice !  Njegova noša je še nepokvarjena: taka, kakeršno
so imeli njegovi predniki v preteklem stoletji. Lepa je ta noša in prav ukusno prikrojena; pa se tudi kaj dobro podaje. Posebno brdki in krepki okoličanski mladenci so v njej zelo prikupljivi ; žal ! da jo tako radi opuščajo in da osobito izvornih kučem že skoro ne poznajo več.    — b.
30
hm Slovan. «-
Štev. 2.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenke dežele.
Slavni naš rojak slikar Janez Subic, profesor na umetnem obrtnem muzeji v Kaiserslauternu v Renski Palaciji, izdelal je nedavno veliko dekorativno sliko za vestibulski plafond novega deželnega muzeja kranjskega. Slika, predstavljajoča Karnijolijo, zavetnico vede in umetnosti slovenske, izvršena je z neutrujeno marljivostjo in z občudovanja vredno tehniko ; s kratka : završeno je moj-stersko delo našega rojaka, pravega umetnika. Ker bode „Slovan" njen posnetek prinesel še v letošnjem tečaji, prihranjujemo si dotle podrobnejši opis te prekrasne slike, kakor tudi životopisne podatke o njenem ustvaritelji.
O tej priliki ne moremo si kaj, da bi ne omenili nezgode, katera je zadela našega rojaka. Dne 12. decembra p. 1. je nastal namreč ogenj v muzejski palači v Kaiserslauternu ter uničil tudi mnogo dekorativnih slik Šubičevih. Jako ginljivo je, kaj in kako piše o tem naš umetnik svojemu bratu Juriju : „. . Zgorela je leva loggia in biblioteka, torej vse moje delo, s katerim sem se trudil 15 mesecev. Biblioteka je bila že nekaj mesecev dodelana, loggio bi bil ta mesec dokončal in s tem mnogo čez polovico preuzetega dela dovršil. Pogorelo je vse, in ravno ta dva in samo ta dva prostora, vse moje delo je pokončano, ni ga skoraj sledu več. — Rešil sem hvala Bogu vse kartone, to je jedino, kar mi je ostalo. Lahko si misliš, kako mi je pri srci, meni in ravnatelju. Delavci so se jokali, ko so videli nesrečo ; v jedni uri ni bilo več sledu trudapolnega dela. — Zavarovano je bilo vse, gmotne škode tudi jaz nimam; vender bi bil ne vem kaj rad dal, da bi se to ne bilo zgodilo. Velika sreča je, da od muzejske zbirke ni nič zgorelo. — Ni desni strani, kjer je moj atelijé, hvala Bogu, ni bilo ognja. Sicer bi bi bil izgubil vse.
Ljudem tukaj je zelo žal, ker je delo splošno ugajalo, in milujejo me. Tako tudi deželni predsednik, ki je bil včeraj tukaj in si ogledal škodo. To je vsaj nekaj tolažbe." Kakor poroča ravnokar g. Janez Subic svojemu bratu, sklenil je že novo pogodbo z jako ugodnimi pogoji za obnavljanje vseh onih slik, katere je bil ogenj uničil.
G. Jurij Šubic, genijalni ustvaritelj onih dekorativnih slik v ljubljanskem muzeji, katerih dva posnetka je „Slovan" že bil prinesel v I. letošnji številki, razstavil je te dni v gosp. Doberleta prodajalnici na dunajski cesti v Ljubljani portret g. dra. Ivana Tavčarja. Slika nam predstavlja plodovitega našega romanopisca v životni velikosti v svetli poletni obleki, sedečega na rdečem baržunastem futelji. Vsa njegova podoba, naslikana z realistno resnico, brez vsega laskanja in umetnega lepotičenja, dviga se kaj plastično iznad svetlosive tapete. Glava je izdelana z veliko marljivostjo, fizijonomija in individuvalni tip izvornika vrlo srečno izražen, karna-turam, to je reprodukcija polti, naravna in sveža, mehko in milo obsenčena. Zlasti je izvrstno pogojen karakteristični njegov iskrojarki pogled. Obleka, v svoji naravni draperiji, naslikana je isto tako z izborno tehniko, njeni posamični deli so jasno označeni ter obsenčeni s pristno virtuvoznostjo. Posebno dražestne so njene senčne partije. Skratka: ta portret je nov dokaz genijalne tehnike in zdravega realistnega smera mladega našega umetnika, kateremu želimo najboljših uspehov, pred vsem pa izdatne podpore in vspodbuje od inteligencije slovenske!
Novodobno rodoljubje. — Čudne vesti smo
prejeli iz Novega Mesta. — Dne 28. in 30. m. m. so bile tam volitve za mestni zastop, v katerem so doslej sedeli le narodnjaki. Mislili smo, da je v največjem mestu Do-
lenjske za vedno odzvonilo nemčurekemu gospodarstvu v mestnem zastopu ; a žal ! varali smo se, ljuto varali. Pri gori omenjenih volitvah je bilo izvoljenih sedem nem-čurjev in tako ima narodna stranka le še štiri glasove večine. Pa tudi ta večina je taka, da se že govori, da bode za župana izvoljen strastni sovražnik našega naroda in našega jezika pl. Lehmann.
Najžalostnejše pri vsej tej stvari pa je, da so se volitve izvršile tako zarad te^a, ker so župan dr. Poznik in njegovi prijatelji sklenili z nemčurji kompromis, in sicer — kakor sa nam zanesljivo poroča zato, da bi preprečili volitev nekaterih odločnih narodnjakov. Izumitelj te najnovejše sramotne taktike je baje izustil pomenljive besede: da vprašanje o slovenskem uradovanji v mestni hiši ni važno.
Dotlé smo tedaj pritirali v sedanji dobi miru in sprave ; dotlé, da naši možje one ljudi, ki so nekdaj strastno delovali proti nam, ki so jezik naš smešili in sramotili, in ki o kaki ravnopravnosti nikdar ničesar čuti niso hoteli, pouzdigujejo ter jim pomagajo zopet do veljave v javnem življenji. Ti možje se iz dosedanjih narodnostnih bojev sirom naše domovine niso ničesar naučili. Nj i m je več za ,,sladek nasmeh" kakega dostojanstvenika, nego za narodno čast. Ali, gospoda! zapomnite si to, tako ravnanje ne bode dolgo ostalo brez zaslužene kazni ; takrat se pa vam dotični dostojanstvenik ne bode ,,sladko nasmehaval", ampak škodoželjno sam pri sebi smejal. — Sapientibus pauca!
»Ljubljanskega Lista" konec. — Ko je pred
ne polnima dvema letoma profesor Suklje pod pokroviteljstvom deželne vlade kranjske iznenadi! svet z novim slovenskim dnevnikom, tedaj nas ta Benjamin med slovenskimi časniki v svojem nastopnem članku ni mogel dosti glasno in obširno prepričavati, da je njegovega bitja bilo neizogibno potreba, ker ostali slovenski listi ne umejo uzvišene svoje naloge kot stražniki pravice in javnega mnenja. Dne 31. minolega meseca pa je malobrojne svoje plačane in nekoliko številnejše brezplačne naročnike osupnil z izjavo, katera je v nekakem čudnem protislovji s prevzetnim in izzivajočim njegovim nastopom, ki je imel posebno nam odločnejšim rodoljubom oduzeti vso veljavo pri našem narodu ter nas za vekomaj uničiti. Ta dan je namreč namestu vabila na na-ročbo, prinesel članek, v katerem je s samozatajevanjem, kakeršno bi bilo vredno najznamenitejšega kitajskega mandarina, obsojenega na „milostno" smrtno kazen „ha-rakiri" — naznanil, da ga prav za prav čisto nič ni bilo potreba in da zato sam nad seboj izvršuje smrtno kazen, ker je delal kvar in napotje drugim slovenskim listom, ki imajo več pravice do obstoja.
Ako bi človek ne vedel, da so na Turjaškem trgu dokaj občutljivi v neki zadevi, in ako bi mu ne bilo znano, da se Otomar Bamberg nikdar ni namerjal žrtvovati onima gospodoma za ljubo, ki sta njegovo tiskarno osrečila z novim dnevnikom, mislil bi, da se gode čuda. Tako pa nas samomor večerne priloge ni iznenadu, ker smo kaj takega naslućivali že nekoliko mesecev prej. Resigna-cije njegove o ločitvi s sveta torej ni iskati v pravem spoznanji, temveč v neizprosnih okolnostih čisto pro-zajične narave, in zato se more reči, da je bil konec „Ljubljanskega Lista" vreden njegovega začetka. Od začetka bahavost, o konci licemerstvo. „Ljubljanski List" potakem — da se poslužimo dijaške latinščine — nmo' rexit sine lux, sine crux".
ι
Ster. 2. ~>·   SLOVAN,   κ- 31
O delovanji njegovem ne bodemo govorili, ker ga ves slovenski svet zadosti poznaje in tudi nedvojbeno obsoja. Toliko je gotovo, da gospodu baronu Winklerju kasnejši nepristranski zgodopisci njegove ustanovitve ne bodo mogli pripisovati v zaslugo za narodno našo stvar. Jedino mnogoštevilne nove psovke, s katerimi je neiz-birčni člankar ^Ljubljanskega Lista" obogatil našo — v tem oziru deviško —■ književnost, utegnejo imeti trajen spomin — seveda, ako jih gospod profesor Pleteršnik sprejme v Wolfov slovnik.
Slovenska politika še menda nikdar ni bila
v tako žalostnem položaji, kakor sedaj. Vse otrovano, vse razorano Povsod se narodovi zastopniki bore posamično za neznatne krajevne pridobitve; na celoto že malodane nikdo ne misli več. Vidno se odtujujemo Slovenci raznih kronovin jeden drugemu. Ako pojde tako naprej, doseglo se bode skoro to, česar naši nasprotniki najbolje žele: da izgine izmed nas čut celokupnosti, čut narodne jedinosti. In vladi — kakor je podoba — bode to jako ljubo ; jednega za drugim nas bode potem že polagoma pripravila do spoznanja, da ne smemo biti pre-nadležni. In prišel bode potem tudi čas, da — nadležni več ne bedemo
To ve'iko nevarnost — recimo naravnost : nevarnost narodne naše smrti - spoznavajo vsi misleči rodoljubi. Od dne do dne nam dohajajo pisma, katera v britkih besedah tožijo o tem, da se separatizem in de-želski antagonizem med nami čedalje bolj širi in da bi voditelji naši imeli še v pravem času kaj ukreniti, da se to zapreči. In to ni teško. Treba nam je povsod na Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Primorskem vodilne misli; treba nam je jedotnega slovenskega program a.
Upamo, da se bode konečno vtem oziru kaj storilo. Kluba slovenskih in hrvaških deželnih poslancev istrskih in štajarskih sta poprijela v to že inicijativo, in vsa prilika je, da bodemo v kratkem mogli poročiti kaj veselega in tolažljivega. Greh na narodni stvari pa bi bil, ako bi se na merorlajnem mestu ne uvaževala predloga imenovanih klubov.
Nove knjige. „Spomenik slovanske uzajem-
nosti". S 40 ilustracijami. Spisal in izdal Anton Trstenjak. — Omenjena knjiga je ravnokar prišla na svetlo v „Naiodni Tiskarni" v Ljubljani in ima naslednjo vsebino. V I. delu opisuje pisatelj Slovencev in Hrvatov potovanje in bivanje v zlati materi Pragi, v II. obisk Velegrada in Kromeriža; temu delu je tudi pridejan članek „0 slovanski uzajemnosti" ; v III. delu pod.ije pisatelj nekaj listov iz slovenske knjige kot spomin na tristoletnico smrti začetnika slovenske književnosi, Primoža Trubarja, in nam vihu tega riše življenje in delovanje teh le zaslužnih Slovencev: Janeza, Bleiweisa, Frana Celestina, Frana Erjavca, Simona Gregorčiča, Josipa Jurčiča, Josipa Kranjca, Gregorja Kreka, Frana Miklošiča, Matije Majarja, Josipa  Pagliaruzzija,   Frana  Preširna,  Antona
Martina Slomška in Primoža Trubarja. V IV. delu je uvod, v kterem je razložen preporod hrvaške književnosti; v tem delu so popisani nekteri možje ilirske dobe, ki so preporodili hrvaško knjigo, in še nekteri dični pisatelji iz sedanje dobe, namreč : Ferdo Becić, Stjepan Ilijašević, Ivan Ku-kuljević Sakcinski, Fran Marković, Fran Rački, Mihovio Pavlinović, Eugen Tomic, Ivan Trnski in Vladislav Vežić. V V. delu konečno nam je podal pisatelj nekaj listov iz češke knjige; opisal nam jev namreč življenje in delovanje teh le zaslužnih Cehov in Cehinj : Vaclava Brožika, Sva-topluka Cecha, Antonina Dvofaka, Aloisa Jiräska, Eliške Kräsnohorske, Josipa Kvičale, Jana Lega, Jos. Myslbeka, Vojte Nàprstka, Františka Palackega, Rih. Rozkošnega, Male Sklenärove, Františka Simačka, Jos. Škode, Beneša Tfebizskega, Miroslava Tyria in Františka Zeniška.
Omenjena knjiga prinaša slike vseh teh književnikov in umetnikov slovenskih, hrvaških in čeških ; vrhu tega pa še ima naslovna stran lepo kompozicijo od g. Jur i j a Subica. Ta slika nam predstavlja uzajemnost slovansko. Kakor se vidi, je ta knjiga čisto novo podjetje v Slovencih : poleg zunanje slike podaje se nam v kratkih črticah tudi slika duševne delavnosti dotičnega književnika; knjigi je torej namen seznaniti širše občinstvo slovensko vsaj z nekaterimi odličnimi Slovani. Potrebno je, neizogibno potrebno, da se seznanimo s slovanskimi kjiževnostimi, da iž njih zajemamo svojo narodno odgojo, katero nam kraté naše šole. „Spomenik slovanske uzajemnosti" je kažipot mlademu Slovencu, kje mu je iskati potrebnih del, ki so nam jih ustvarili zaslužni Slovani. Ako najde knjiga prijateljev, nadaljeval bode pisatelj svoje delo in b > lo izdal vsako leto po jedno tako knjigo.
Cena knjigi je 1 gld., s poštnino vred 1 gld. 10 kr. Denar naj se blagovoljno pošilja: Ant o η u T r s t e η j a k u v Ljubljani.
„Matica slovenska" nam je ravnokar poslala dve knjigi, kateri dobodo letos matičarji za 1. 1885. Prva „Letopis Matice slov." za 1. 1885 (uredil Fr. Leveč) ima naslednjo vsebino : Dr. J. Vošnjak : Socijalni problem in kmetski stan, str. 1—93; 2. f Fr. Remec: Zenitovanjski običaji na Gorenjskem, str. 91— 110; 3. D. M. Obalovič : Zenitovanjski običaji v tržaški okolici 110 —116; 4. J. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vére, str. 117 —183; 5. Ivan Vrhovec : Topo»ra-fijski opis Ljubljane, str. 184—270; 6. Ivan Tomšič: Znamenitosti v Tržiči na Gorenjskem iz francoske dóbe, str. 271—287; 7 Simon Rutar : Kakšno važnost imajo Pavla Dijakona knjige ,,De gestis Langobardorum" za starejšo zgodovino Slovencev?, str. 288—331: 8. Josip Apih: Žiga Herberstein, str. 332—370; 9. Ivan Tomšič: Bibliografija slovenska, str. 371 —391; 10. Evgen Lah: Letopis Matice Slovenske. Druga je izvrstna knjiga: „Spomenica tisočletnice Metodove smrti", spisal dr. Fr. Kos. — Ker še knjig nismo mogli precitati, pregovorili bomo o njima o drugi priliki.
Ostali slovanski svet.
Mažarska besnost. — Večkrat smo že opozarjali svoje bralce, kakó se Mažarji grozne bojé Slovanstva in kako se po tem prizadevajo, da bi uničili v celem obsegu „Magyar orszäga" slovansko zavest. Po pravu, to se vé, da ne gre, zato se poslužujejo surove sile.
Ni še dolgo tega, odkar so iz požunskega evangelj-skega bogoslovskega semenišča izključili nekoliko nade-polnih dijakov, ker so peli slovaške pesmi in občevali z narodnim odvetnikom Kohutom.
Sedaj pa se poroča zopet o jednaki surovosti, katere žrtve so postali katoliški bogoslovci v Ostrogonu. Med njimi je neki primus kardinal Simor zasledil „pan-elavistične agitacije", javljajoče se v tem, da so na javnem prostoru govorili v svojem materinskem slovaškem jeziku ! Vsi, ki so se tako grozno pregrešili, bili so iz bogoslovja izključeni; ostalim slovaškim bogoslovcera pa seje strogo prepovedalo govoriti v javnosti drugače nego po mažarski.
32
~* Slovan, bi-
stev. 2.
Res, Slovakom je v blaženi Mažarski trpeti sedaj zarad svoje narodnosti toliko, kakor prvim krščanom v gnili in razpadajoči rimski državi zarad vere. A kakor je krščanstvo triumfovalo nad razvalinami rimskega gospostva, isto tako bode triumfovala slovanska ideja nad razvalinami oholega in ošabnega Magyärorszaga. To bodi v tolažbo podtatranskim mučenikom.
„Narodni dom" v Levovem, kateri sogalicijski Rusi ustanovili z velikimi žrtvami in kateri uzdržujejo kot veliko narodno ustanovo, ima tudi svojo knjižnico. V tej knjižnici je že sedaj 21.000 zvezkov raznih slovanskih del. — Tudi pri nas bi „Slovenska Matica" po prekrasnem daru grofa Jana Haracha zelo obogaćeno in sedaj že mnogoštevilno knjižnico lahko popolnjevala od leta do leta, tako da bi se kasneje mogla kot znamenita narodna knjižnica prenesti v prostore „Narodnega doma." Odbo-rova dolžnost je storiti za to vse, kar je potreba.
„Obščestvo imeni Mihaila Kačkovskago", katero ima med galicijskimi Rusi nekako jednak pomen, kakor „Družba sv. Mohorja" med Slovenci, šteje sedaj 3637 članov. V preteklem letu je izdalo to društvo osem malih knjižic razne ukovite, zabavne in politične vsebine. — Glavni dohodki društva so obresti od glavnice, katero mu je zapustil ustanovnik pokojni Mihail Kačkov-skij. Odbor društva posluje jako marljivo in upati je, da se bode članstvo — letni donesek je po jednem goldinarji — v kratkem izdatno pomnožilo. Poleg „Narod-nega doma" je „Občestvo imeni Mihaila Kačkovskago" najimenitnejše društvo avstrijskih Rusov.
Število naročnikov  glavnih petrograjskih
listov. Najrazširjenejši ruski list je leposlovni ilustrovani tednik „Njiva", ki je imela minolega leta 78.844 naročnikov. Za njo prihaja politični dnevnik „Svet" s 32.019 naročniki. Od ostalih tudi zunaj Rusije znanih listov pa imajo naročnikov : „Novoje Vremè" 18.305; „Nov" 15.018 ; „PeterburgskajaGazeta" 12.047; „Novosti",prvaizdaja8053 druga 8204; „Nedelja" 6400; „Vestnik Jevropi" 5612; „Russkaja Starina" 5005; „Minuta" 4001; „Istoričesskij Véstnik" 4168; „Strekoza" 3644; „Graždanin" 3021; „St. Peterburgskija Védomosti" 1882 in „riirževija Védo-mosti" 856.
Kakor pričajo te številke, ni rusko časnikarstvo še polovico tako razširjeno, kakor bi moglo biti z ozirom na velikost občinstva, na katero se more zanašati.
Glava „ Slo vano va" ni še do danes mogla biti iz-gotovljana ; prosimo potrpljenja!
Ker se je oglasilo nenavadno veliko število celoletnih naročnikov, ne bode nam mogoče razposlati premije pred I. februvarjem. Prosimo torej potrpljenja.
Darovi za ranjene Bolgarje in Srbe: Dozdaj smo nabrali in odposlali   ...    37 gld. 50 kr. g. Andrej Fekonja v. Št. Pavlu v Sa-
vinski   dolini..........     2„   —  „
Vkup~~.    39 gld. 50 kr.
Listnica uredništva :
Nepristranskemu narodnjaku: Mi smo razstavo Vereščaginovo videli. Posebna radovednost nas je gnala vanjo zarad slik, o katerih je kardinal Ganglbauer
izrekel tako ostro obsodbo. Iskali smo jih takoj o ustopu v razstavo in — osupnili smo jako. Med sijajnimi, v velikih razmerah izvedenimi in mojsterski dovršenimi slikami, našli smo dve neznatni sliki, kateri sta na nas napravili utis — trivijalnosti. Kdor si obširne razstave ni ogledal prav temeljito od komada do komada, ta bi bil teško opazil omenjeni sliki, da ga ni dunajski kardinal posebno opomnil na nji. Opazil bi ji ne bil še posebno za to, ker obe sliki nimata prav nič značajnega v sebi, ko okoln njiju visé druge po izvedbi svoji zelo lepe in značajne slike. N;iš poročevalec pravi torej čisto prav, ako nenavadno živo obiskovanje razstave v poslednjih tednih pripisuje znanemu protestu kardinala Ganglbauerja. Saj je splošno znano, da Dunajčan ljubi „Hetz" ; zato se je pa med obiskovalci, ki so se gnetli k razstavi v umetniški hiši, tudi mnogokrat čul vzklik „Ist das a Hetz!"
Naše mnenje o obeh slikah smo izrekli kratko že prej. T u naglašamo, da tudi z umetniškega stališča Verešča-ginu niste bili na čast in da bi bil veliko pametneje storil, ako bi ju ne bil razstavil. Zakaj, povedal je tudi naš izvestitelj. — Sicer pa se mi nismo izpodtikali samo o teh dveh slikah, temveč o vseh, na katerih nam Vereščagin predočuje Krista. Po našem pojmu in po naravi Krista kot začetnika vére in vzveličarja, ima se nam na slikah in kipih — in naj bodo še tako realistični — predstavljati kot idejalno lep mož; Vereščagin pa ga slika z rdečimi lasmi — pa kaj pravimo z lasmi ! — z rdečo grivo.   Čudnega pač realizma !
Vse to je izrazil tudi naš izvestitelj. Zameriti se mu ne more, da ga je kot idejalista najbolje razveselilo to, da je v omenjenih slikah našel dokaz, kako je Vasil Vereščagin, ki se sam imenuje realista par excellence, dovei realizem ad absurdum. Žale misli pa — tega Vas zagotavljamo — ni mu bilo ni v srci ni v glavi.
Venčan: Dikcija lepa, a pesem vender še nedovršena Prebirajte pridno dela velikih pesnikov in pred vsem Preširna, Gregorčiča in Stritarja. Potem boste tudi spoznali, zakaj Vaša pesem „ Skrivnost" ni še godna za tisek.
Dragoš Kokoljev: Vsebina lepa, ali oblika nedovršena; torej še nezrelo za natis.
Slavoljubu: Hvala za poslano. Ker pa mi ne namer-jamo priobčevati takih stvari, prosimo Vas, da nam jih dovolite izročiti „ Vrtcu".
Listnica npravniitva:
častnomu sboru duhovne mladeži zagrebačke: Hvala Vam na priznanju. List čem o Vam pošiljati uz prijavljene nam uvjete. Živila slavenska uzajamnost !
Velečastiti gospod J. P. v St. P.: Lani ste nam poslali samo 2 gold.
Gosp. J. Ž. prof. v Lj. na St. in g. V. Š. dijak v C. — Od lanjskega drugega polletja nimamo več vseh številk, torej Vam ne moremo ustreči.
Gospod Fr. L. učit. pripravnik v K. — Vaša naročnina je plačara do konca 1. polletja.
G. J. K. sedmošolec v P. in g. Fr. V. v M. — več poslanih 26 kr. uzeli smo na račun drugega četrtletja.
G. V. Gl. v K — 16. št. lanjskega letnika bila je zaplenjena, kar raz vidite iz št. 17, v kateri je to naznanjeno in katera jo nadomešča.
Ć. g. V. K. v K. : 16. štev. lanjskega letnika je bila zaplenjena; namesto nje je izšla 17.
Č. g. J. P. v Št. P. na Notr. Za lanjsko leto še 2 gld. 60 kr.
Slavno bralno društvo v G. pri Bledu: S sliko S. Gr-ča Vam ne moremo postreči, ker je nimamo.
SI. bralno društvo v Volčah in gosp. L. V. v B. : Da !
„Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 16 kr.; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld.; z, dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar.   - Urednik: Anton Trstenjak.