Zgiobljena sreča. Zarja sreče! Moje sveče Zgodaj svit odvzela si. Lica mila Si zakrila, Nikdar več te blizo m. Rama mi se Že precej je Butare privadila; Mirni, tihi So izdihi, Več ne gredo iz serca. Pred spremljala Si me, zala, Naglo zdaj jni daš slovo; Serce poka, In iz oka Solza lije za solzrt. Da varljiva, Zapeljiva Včasi si, pač dobro vern , Vence spletaš In obetaš, Al doseči jih ne smem. Tvoja jeza Sicer teza, Vendar meni je lehka. Po terpljenji, Po živenji Duša bo v nebo prišla. Miroslav Turk.