Našim malčkom čiudno, a uspešno zdravilo (Konec) Obraz se ji je nenadoma zjasnil. Odhitela je v kuhinjo. Vzela je kozico, vanjo dala rnast in jo postavila na štedilnik. Ko je bila mast vroča, je vanjo stresla vseh dvanajst pijavk ter jih malo posolila. Pijavke so se lepo spekle. Žena jih je stresla na kroznik in jih nesla bolniku. Njej so se tudi pečene studile in na noben način ne bi hotela pojeati niti ene, zato jo je skrbelo, kako bodo ugajale možu, če jih bo sploh hotel jesti. Ko je kmet zagledal to nenavadno jed, je vzdihnil: »Kaj mora človek vse pojesti, če zdravnik predpiše!« Ni jih bil posebno vesel, a za Ijubo zdravje se marsikai naredi. Lotil se je prve. Obraz se mu je nekoliko zjasnil. »Glej, glej, saj ni niti tako napačna jed!« je zamomljal. Naglo je pojedel vseh dvanajst. Ko je tudi zadnjo požrl, se je obliznil rekoč: »Dober obed! Zdravnik že ve, kaj predpiše!« Naslednjega dne je bil kmet že popolnoma zdrav. Z velikim tekom je jedel vse, kar mu je žena skuhala. Čez tri dni je zdravnik res prišel. Ob vstopu v sobo je zagledal kmeta za mizo pri polni skledi. »No,« je rekel smehljaje, »kakor vidim, so vam pijavke pomagale.« »O, hvala, gospod doktor,« je odvrnil kmet. »Pomagale so. Samo preveč jih je bilo.« »Ah, ne, za tako močnega moža kakor ste vi, dvanajst pijavk ni preveč.« »Morda jih res ni bilo preveč, toda premastne so bile. Jaz pa mastnih stvari ne maram.« Zdravnik ga je začudeno pogledal. Preden je spregovoril, se je v pogovor vmešala žena, rekoč: »Veste, gospod doktor, jaz sem mu jih spekla na masti, saj mrzlih in sluzastih ne bi mogel jesti.« »A, tako!« je zagodel zdravnik, ki je le s težavo zadržal smeh. »In jih je vse pojedel?« »Seveda, kakor ste predpisali,« je prikimala žena. »Dobro! Veseli me, da ste se držali mojega predpisa in tako hitro okrevali!« je dejal zdravnik in se poslovil. Kmet in žena sta od tistega časa naprej na vso moč hvalila zdravnika sosedom in znancem. k-