— 36 —
Pripovedka o ljubezni.
i.Selko.)
rzli veter je hitel čcz snežene poljane in sti-kal okrogr golega drevja. Prisopihal je tudi do starega hrasta, ki je sameval zatopljen v otožne misli pod hribom. Morala sta si biti znanca, kajti pozdravila s(a se prijateljski — morda sta se bila spoznala pred toliko in toliko leti, ko je itnel veter isto pot, ka-kor danes.
Veter je  poplesal  nekoliko  okrog za-mišljenega hrasta,   kot bi ga   hotel  vzbuditi s tem iz sanj.  A ni se mu posrečilo.  Napihnil  se je lorej in zažvižgal mcd hrastovimi vejarni. ,,Hej, kumc Hrastovič, ali šc spiš?" in hrast je odmajal 5 svojim koSatim vrhom: ,,Ej brate Pihač, ne spim. lc premiiljujem."
..Čuj, kume, rad bi vedel. kaj modruješ. kaj ugiblješ, da si tako nckain otožen? Daj, povcj mi. kaj ti teži srce. Nekoliko se lahko pomudim pri tebi." ,,Vcš bratc, star sem že. Ti gotovo še pomniš, kdaj si mc pozdravil prvič, ko sem prikukal iz zemlje." ..Seveda. scveda se še spominjam. Na spomlad jc bilo. Tako si bil Se nežen. da sem lc nekoliko bolj mrzlo pihnil, pa bi te ne bilo. Toda prizanesel sem ti. A dolgo je res od tega, dolgo. One~!e smreke, ki stoji tam-le na hribu. tedaj §e ni bilo. Tega gozda na desni tudi še ni bilo. Star si. star, (oda mojih let ne boS dočakal . . ."
In pihnil je vsled veselja nekoliko v bližnji gozd, da so se zazibala mlada in stara drevesa.
Hrast pa jc nadaljeval: ,.Star scm, marsikaj si znam razlagati. z mirno dušo prenesem še tako nesrcčo. Toda, če se domislim teg-a, kar se je dogodilo včeraj, nejasno mi je marsikaj. Od ceste sem je priSla revna žena in nosila na rokah svoje detc. Spalo ji je v na-ročju. Ko je prišla pod deblo. postala je nekoliko. Bilo je v zatišju, zato si je hotela nekoliko odpočiti. V tem se je prebudilo  dete  na  njenih   rokah,   zeblo
— 37   -
je je. Pritisnila jc otroka k sebi, da bi ga grela z lastno krvjo. Toda ni prenehal jokati. Tudi žena je trepetala mraza, vendar je vzela volneno ruto. ki je bila ž njo ogrnjena, jo zgenila in ovila okrog otroka. Še bolj se je tresla. Toda to jc ni motilo, da ne bi pela z lahnim glasom:
»Spavaj, spavaj, Tonček moj,
Saj te varje angel tvoj — —"
Dete jc zopet zaspalo, zavito v g-orko ruto. Že dolgo jc snivalo in se igralo v sanjah s krilatci, mati pa je pela še vedno:
^Spavaj. spavaj — — —*•
Tako Ijubo so donele njene besede, kot spevi gorske vile.
Oči so ji zlezle skupaj, ie zdaj pa zdaj jih je odprla in pogledala speče dete. Vedno bolj je poje-mala njena ptsem:
BSpavajf spavaj — — —"
Naposled je utihnila in zaspala.
Približala se je noč, mati in olrok sta počivala v sladkem počitku. Po noči se je prebudilo dete in začclo jokali. Dolgo je vekalo, aii mamice ni vzbudilo. Zaspalo je zopet.
Prišel je po poti Stolan iz bližnje vasi. Hodi okrog po kupčijah. zato odidc dostikrat po noči in se (udi dostikrat po noči vrne.
Ta je torej prišeV mimo. Ker je poi prav bllzu hrasta. zapazil je siroto, ki \e sedela pod njim. Stopil je bliže in jo začel buditi. Dolgo jo jc klical. naposled pa je \'zdihnil žalostno: ,.Moj Bog! mr(va je.''
Sinček je začel v naročju jokati. Tega je vzel v rokc in odhite! proti vasi. Kmalu se je vrnil še s tremi možmi, da so odncsli mater v vas. Včeraj so jo nesli tja, danes so jo nesli zopet mimo mene k iarni cerkvi, da jo tam izroče hladni zemlji.
Veš. brate, to je meni nerazumljivo. kako more rnati tako zelo Ijubiti svojega otroka. Tresla sc je od mraza — vendar je vzela obieko in zavMa svoje dete. Zase ni skrbela. Ko boš šel po svetu. ko boš obis-kaval svoje znance, povej vsakemu: ..Src^en. kdor ima mater."                                                  jy
— 38 -
Veter je obljubil, da se bo ravnal po njegovem navodilu, in odhitcl dalje.
Tam pri smreki na hribu je zopet nekoliko postal. Pohvalil jo je. da je lepa, ker jc zelena še zdaj, ko je izgubilo vse drugo drevje svoj kras. Nato ji je začel pripovedovati, kakor mu jc bil povedal hrast. Smreka je poslušala cclo povest, toda niC se ni čudila; ko je končal, je le malo zazibala svoj visoki vrh.
,,Čuj. sestra, zakaj se ne čudiš? Ali taka Ijubezeti ni občudovanja vredna:"
,,Vredna. Toda mcni je bilo že znano, kako Ijubi mati otroka. PosluSaj, povem ti.
Bila sem Se majhna. Krog mojih korenin so se smejale rdeče jagode. Prišli so jih otroci iz vasi na-birat. Po zemlji pa se je plazil gad in pičil Smclovega Lojzka v nogo. Revcž jc> zavpil in zajokal, tovariši pa so zbežali. Dobra ura je prctekla, predno so prišli Ijudje ponj. Bil je ie majhno živ, rešitev je bila nc-mogoča. Tudi mati je prišla. Ko je zapazila smrtno-bledi obraz edinega sina. zaplakala je tako glasno, tako žaloslno, kot bi ji presunil meč srce.
Poljubila je biedi sinov obraz in govorila:
,.O Bog, pusti življenje mojemu otroku in vzemi mojc."
ln od tedaj vem. da je mati nekaj dragocenega, da je srcčen. kdor inia niamico."
Vcter se jc čudil, da vcdo to že vsi, ter hitel dalje, da morda koga drugega preseneti s to vestjo.
Doli v dolini je tekla reka. Na bregu so rastle stare vrbe, pri teh je obstal in začel pripovedovali deroH reki. da je srečen, kdor ima mater.
In reka se je vspela ob obrežju nekoliko više in začela govoriti;
,,E. brate, nič novega nisi povcdal. To mi je že znano od davnih, davnih časov. Na obrežju so se igrali otroci. Brezskrbno so skakali okrog. Tu sp se približali moji strugi in cden je padel v vodo. Valovi so ga zgrabili in nesli na sredo. Olasno je vpil na pomaganje. ln zaslisala ga je mati v koči. spoznala je glas svojega deteta in pritekla vun. Ko je spoznala, da se bori  njeno  dete  med  zivijcnjem in smrtjo.   ni
— 39 —
pomiSljala, skočila je z obupnim klicem v reko. Tudi njo so zagrabili valovi, a ona jih je rezala pogumno. Že je bila pri otroku, dete se jc jc ovilo krfcvito okrog" vratu. Nekoliko časa je plavala proti obrežju. toda moči so ji jelc pešati, valovi so jo začeli gnati zopet prodi sredini. V teni jc pritckel še oCe, skočil v vodo, priplava! je do nje, ji odvzcl otroka in sc bližal obrežju. ln gicj! Misiila sem. da bo mati !aže plavala brez bre-mena. A ni bilo (ako. Ljubezen do deteta ji je dala moč; ko ga ]c odvzel oče, odrekle so ji moči in z obupnim klicem jc izginiia v globočini. In že tedaj, ko sem nosila njeno Ijubeče srce, sem mislila: ,.Kako nerazumljivo je materno srce! Svoje življenje da, da reši svoje dete. Blagor. človeku, ki ima tako Ijubeče srce."
In veter je hitel dalje. Povsodi je pravii, kakor mu je bil naročil hrast, a vcdno je slišal odgovor: ,,To ic zdavnaj vemo."
Čez dolgo Casa je priSel zopet do hrasta.
,.Hej, brate, izpolnjeval sem tvojo nalogo. Povsod scm pravil, a povsod jim je bilo to že znano.'1 Začel jc naštevati dokazc. ki jih jc izvedpl na svojem poto-vanju in ki so govorili, da je materna Ijubezen ne-izmerna.
Hrast je mirno poslušal, le zdaj pa zdaj je zmajal v znak začudenja s svojim košatim vrhom. Ko je prvi dokončal. je doslavil;
,,Da, nerazumljiva, ncizmerno vclika je Ijubezen materina. Srcčcn, srečen, kdor ima tak zaklad. A sirota }e oni, ki g;a oropa prezgodnja smrt tega Ijubečega srca."
Še dolgo je stal zamišljen in govoril zdajpazdaj: j.Srečen, kdor ima mamico. kdor ima tak zaklad."