Štev. 1.	19^ januar 8.	4. letnik
MARIJIKIN OGRAČEK
VERSKO-VZGOJNI MESEČEN LIST ZA NAŠO MLADINO. Namen lista je srca mladine napuniti z Marijinimi jakostmi i z čistimi dohodki podpreti sirotišnico Deteta Marije v Turnišči, Cena letno 4 D., na pos. naslov 5 Din. Vrednik: Klekl Jožef, vp. pleb, v Črensovcih, Slov. Krajina.
DEVICA PREMILA, NAJ NAŠA MLADINA V OGRAČEKI TVOJEM PRI TEBI SE ZBIRA!
TISK: BALKANYI ERNESTA V DOLNJI LENDAVI
Draga mladina.
Marijikin Ograček je v štrto leto stopo. Tri leta se je mii-dio pri tebi, draga mladina, i ti je kazao jakosti Deteta Mariji-ke pa drugih božih svetnikov. V tom snopiči dokončava živlenjepis svete Zite, služečke dekle. Vči se iz živlenja te deklice, ki je bila z ednim sliižečka dekla, ka Bog ne gleda na lepoto, ne na bogatstvo, ne na imenitnost, nego samo na jakost.
Na jakost sam te včio. Jakosti se je vsaki mladenec lejko navčo, kak tudi navčila vsaka mladenka, če sta to samo štela. Pa znam, da so se vnogi navčili na Marijine jakosti tak iz vrst mlajše, kak starejše mladine po našem listi. To mi je zadoščenje, da je Marijikin Ograček zaistino bio tisti ograček, v šterom je Marijika gojila svoje rožice, vas, predraga mladina.
Svojo nalogo sam zvršo, mladino sam navčo na dobro čtenje i na to, da se ravna po navukaj dobroga čtenja. To mi svedoči prav lepo število naročnikov, na naš mladinski list, ki je lani doseglo trijezero. To mi svedočijo tudi lepa pisma, zahvalne vrstice tistih, ki so prebirali Marijin Ograček. Bodi povedana velika hvala za to zvunredno miloščo Deteti Marijiki. Hvala pa bodi tudi tebi, mladina, ki si svoj list podpirala i vam starišje, ki ste ga svojoj deci naročili. V novo leto stopim s tov željov, da bi število naročnikov naraslo.
Prosim vse dečke i dekle, velke i male, naj mi dajo do Svečnice glas, keliko Ogračekov želejo meti. Letos M. Ograček ločimo od Mar. lista. To pa zato, naj mladina sama pove, jeli je zadosta zdrava v duši, ka ma tek za zdravo duševno hrano, ali pa ne.
Če se mladina ne prime svojega glasila, kak bi se mogla, ga je ne vredna. Zato se odločite, dečki i dekle. V tom leti bi najmre radi izpelali stari načrt, ka bi odraščena mladina posebi mela svoje navuke i posebi dečica. Zdaj smo oboje združili v Ogračeki. V tom leti bi radi to ločili, ka bi za odrašeno mladino dali primerne navuke v M. Ogračeki, to je mladini, štera je že dovršila osnovne šole, šolskoj mladini bi pa poskrbeli „Lučko z neba", štero bi združili z Marijikinim Ogračekom i štera že tudi prihaja v naš kraj. To je žela večih duhovnikov.
Prosim zato ešče ednok slovenske odraščene dečke i dekle pa tudi dečico, naj mi sporočijo do Svečnice, keliko M. Ogračekov želejo, šterih cena je 4 D., letno, na posamezni naslov pa 5 Din.
Črensovci, 6. jan. na svetek Jezušekovoga razglašenja.
KLEKL JOŽEF, vp. pleb., vrednik.
Mladini.
Draga naša mladina!
V	starom leti smo vam pokazali v navukaj našega Ogra-* čeka ništerne glavne resnice človečega živlenja. Spoznali smo: Namen človeka i človeškoga živlenja; pot, ki nas vodi ali, ki nas ne vodi k večnomi nameni; vrednost našega živlenja je samo duhovno živlenjo; za duhovno živlenje je potrebno duhovno vodstvo.
V	novom leti ščemo to nadaluvati, vsikdar više vas ščemo pelati i bole vas ščemo poglobiti v notrašnje, duhovno živlenje. Zato bomo predvsem gučali od: gojitev diihovnoga živlenja, ali sredstva diihovnoga živlenja. Sredstva moremo spoznati, ka je znamo nucati; kda je spoznamo, je pa moremo nucati, če ščemo, ka do nam k haski.
Polodelavec niica šker, ali sredstva, če šče obdelati svoje pole; meštri, obrtniki služi orodje (sredstvo) za njegov namen. Sredstva so tista pot, ki nas vodijo do našega cila tudi v duhovnom živlenji. Zato bo naslov tej navukov: »Kažipot za pobožne duše". Pod tem naslovom bomo obravnavali pomočke ali sredstva diihovnoga živlenja.
Vzemi v novom leti pa naš Ograček v svoje roke, naj ti bo vodnik v živlenji k Bogi! Hodi ž njim v visočine i globo-čine diihovnoga živlenja!
Po Quadrupedani-ji —n. n.
Kažipot za pobožne dOše,
Pokorščina.
„Ne ste vi, šteri gučite, nego Sv. Duh". Mk. 13. 11. — Ka moremo znati od pokorščine? . . .
Pokorščina je po navuki sv. očevov merilo vseh pobožnih vaj; zato v duhovnom živlenji stoji na prvom mesti. Obrnimo pažnjo na sledeče:
1. Što se pokorava posvečenomi slugi Gospodovomi, se ne pokorava človeki, nego Bogi, ki pravi: „Sto vas posluša, mene posluša". (Lk. 10. 16.)
Sv. Frančišek Šaleški piše: „Kda je sv. Terezija opazila, kak ostra pokorila zvršava kordulanska Latalena, proti dovolenji spovednika, je onatUdi štela to zvršavati. Ali premagala se je i pokorila. Gospod njoj je teda pravo: „Hči po pravoj poli hodiš; ti liibiš premagovanje, zatajiivanje, jaz pa za več držim pokorščino". Zavolo toga je to jakost tak zliibila, ka je ne samo bo-gala svojih predstojnikov, nego s posebnov obliibov se je zavezala, ka bo vsaki tanač diihovnoga vodnika brezpogojno nas'eduvala. To njoj je bilo v velko duhovno tolažbo, kak to vnoge diiše občutijo, ki se popunoma podvržejo svojemi duhovnomi vodniki, ka bi se na te način popunejše izročile Bogi". (Filothea 1. 4 )
2.	„Nišče se ne skvari zavolo pokorščine ; nasproti tomi sč nepokoren ne zveliča". To je navuk sv. Filipa Nerija.
Sv. Frančišek tUdI spodobno opomina: „Bodi trdno prepričan, ka prle premineta neba i ženila, kak te Gospod zapusti brez pomoči, če si pokoren, ali če ščeš pokoren biti". Vzrok tomi je najbrž v naslednjem: »Pokorščina — piše crk. vučenik — je tak imenitna jakost, ka je Gospoda Zveličitela ona dičila celo živlenje. Zato je tudi glaso, ka je ne prišeo spunjavat svoje vole, nego volo svojega Oče; i tudi apoštol piše, ka je bio Jezuš Kristuš pokoren do smrti i to do smrti na križi. On je teda zasluge neskončne svoje liibavi šteo združiti z neskončnim zasltiženjom svoje pokorščine".
3.	Što svojo volo naslediije i ga vodijo človeči pogledi, toga — pravi sv. Bernard — ne potrebno, ka bi ga hudi duh skiišanjavao; on sam sebe skušnjava.
Sv. Frančišek Šaleški piše: „So duše, štere, kak pravijo, vodi sam Sv. Duh; vse, ka njim njflva pamet i domišlija predstavi, prepisavlejo Sv. Diihi, njegovomi navdehnjenji i njegovim nagibom, ki je v vsem njihovotn dejanji, kak deco vodi. Ti se jako motijo I Povej, ali je čudnejše pozvanje od pozvanja i spreobrnenji sv. Pavla, šteromi je Bog sam gučao i ga sam spre-obrno? 1 glej, vendar ga je ne šteo Bog sam voditi na pravo spoznanje, nego ga je poslao k Ananiaši: Od toga bo zvedo, ka njemi je činiti! I Pa-veo, če ravno bi lejko pravo: „Gospod, zakaj neščeš sam vciniti"; je ponižno šo k Ananiaši i je vse spuno, ka njemi je pravo. Ali si mogoče pred-stavlamo i mislimo, ka nam bo Bog delao kakši „ekstravuršt ?" Ali nas bo Bog sam, brez drugoga vodo ? . . . Ne, Bog nas šče voditi po pokorščini i brez pokorščine bomo naleteli samo na laž i prevare",
4.	Ne se nam trbej bojati, ka moder duhovni vodnik se lejko zmoti, ali ka nas ne pozna, ali ka ne spozna nas zadostno. Takši dvomi, če ravno ne izjalovijo popunoma naše pokorščine, jo v velkoj meri zavirajo. Če bi duhovni vodnik ne vido zadostno v tvojo dušo, ali če te ne bi zarazmo, ali če si se ne razodeo jasno pred njim, bi potrebno ešče popitao. — Z druge strani, pa je Bog obečao posebno pomoč i spoznanje v vodstvi duš onim, ki njega v tom nadomestujejo. Če to premisliš, je zadostno k tomi, ka se včasi i brez premišleka pokoravaš v
preprostosti, kak nam to sv. Pismo veleva.	(Dale.)
*
Te reči si premisli točko za točkov, ka spoznaš potrebo i vrednost pokorščine v duhovnom živlenji i skleni po Jezušovoj peldi: „Bio njima je pokoren . . .", ka boš tudi ti raseo v milosti i modrosti pri Bogi i liidej.
Posvečujoča milost.
Bog je neskončno sveti. On ma telko posvečujoče milosti, da jo davle vsem milijonom svetnikov, ki so bili i bodo do konca sveta i se njemi denok ne zmenša.
Milost posvečujoča napravi iz človeka dete bože v pravom pomeni reči. Edino po milosti postane človek Bogi spodoben.
To je tisti nezrečeno lepi džiindž naše duše, po šterom smo si k Bogi spodobni.
Bog. Ka si pa predočiš pod tov rečjov ? — Z ednov reč-jov: Bog je neskončna popolnost. Vse ka je na zemli kaj po-polnoga, je samo v ednom pogledi popolno. Vse bi lejko bilo lepše, popolnejše. Bog pa lepši biti ne more, ar je neskončno lepi.
Lejko si misliš lepoto vseh rožic, ki jih poznaš i dosta lepših, ki jih ne poznaš po vsoj zemli, pa vzemi šče kcoj lepoto jasnoga večernoga neba i sploh vso lepoto, s šterov se diči naša velka zemelska krugla. To lepoto si lehko misliš ešče jezero ali milijonkrat vekšo, a je Bog ešče vsikdar neštetokrat lepši, ar je sam neskončno lepi! To razmiti je z našov kratkov pametjov pač nemogoče. Nego če samo malo več od toga premišlavlemo, nam postane vsikdar jasnejše.
I človek je spodoben toj neskončnoj lepoti! Ti človek na dvej nogaj, na zviina nikaj posebnoga, falaček mesa i krvi, si spodoben tistoj neskončnoj lepoti!! Ve pa če si samo tak podoben Bogi, kak je svetlost edne male muhe kresnice podobna svetlosti vročega poletnoga sunca, si te že nezgriintano lepi!
Človek boži! Stoj i premisli! Pri tom se je vredno staviti i premisliti, da bar malo spoznamo, ka smo vredni; da znamo ceniti samoga sebe.
Ne so to kakše pripovesti, nego čista, gola istina. Kak je istina, da je dete oči ali materi dostakrat tak spodobno, da pravimo : te je ščista očin, materin, tak smo mi podobni Bogi, vej nas je stvoro po svojoj podobi.
V čem pa je naša bogipodobnost ? V teli ne. Je toti to tudi občudiivanja vredno modro narejeno, denok ne Bogi spodobno. To je zmes vseh mogočih stvari, štere ob smrti razpadnejo i iz tela ostane samo prgišča zemelskoga prahu. Bog pa je čisti duh.
Naša duša je tista, ki nas dela Bogi podobne. Dušo je Bog vdehno v človeško telo sam iz sebe. Je teda dao nekaj svojega i tak človek postane Njemi spodoben. Duša je nezgriintana vrednost človeča. Po tom se ločimo od vseh drugih stvorenj. Po duši smo boža deca, Njegovi sinovje, Njegove hčeri, zato Njemi podobni.
Zdaj pa tu malo postojmo i dobro zarazmimo: človeška duša je toti Bogi podobna, nego samo te, če je takša, kak jo je vdehno v človeče telo, to je, če je v pošvečujočoj milosti, če nema smrtnoga greha. Posvečujoča milost boža nas dela Bogi podobne. Samo zavolo nje smo nezgriintano velki, lepi. Posvečujoča milost je tisti džiindž, šteri nas dela lepše kak je lepota vsega sveta. Po posvečiijočoj milosti smo spodobni Stvoriteli samomi, pred šterim je celi svet samo slaba tenja. To je velka
verska istina, štero nikdar ne moremo zadosta močno povedati, da bi jo vsi razmili, posebno mladina.
Zakaj ?
Če jaz to zarazmim, potem se potrudim, da svojoj duši za vsakšo ceno nazaj spravim posvečiijočo milost, če te nemam. A če jo mam, da jo občuvam, če tudi bi trbelo vmreti. Ja, raj vmreti, kak zgubiti begipodobnost, rajši vmreti kak peklenščeki postanoti spodoben, rajši vmreti, kak smrtni greh včiniti.
Vidiš dete bože, če bi gornje reči bile zmišlene kak pri-povest, se ti ne bi čudo, če si je ne bi k srci vzeo. Nego, da je istina, kak je istina, da je 2X2=4, ali ne boš gledao, da kak najprle ideš k spovedi i se očistiš smrtnoga greha, če ga maš? Če ga pa nemaš, moraš paziti, da za nikše peneze smrtno ne grešiš. Rajši mreti, kak smrtno grešiti.
Zdaj verjemo, da je tak. I srečen, šteri se po toj veri v življenji tudi ravna. Hitro ide čas. Zadnja vora nam z velkov hitrostjov beži proti. Po zadnjoj vori nam več ne bo trbelo ver-vati. Te bomo na svoje oči videli, da je tak. Srečni je tisti, šteri ste vervali i živeli v posvečiičoj milosti božoj.
Molitev duše.
Neskončne so daljave med mano in teboj . . . Z nebeške me višave varuj, Bog ti moj.
Ko v dolini joka trudim se, borim, tvoja naj me roka čuva, da te ne zgubim.
Misli, muke, delo, vse naj bo le zate, da priti mi uspelo bo nekoč med tvoje svate.
Daj mi priti v sveti stan, kjer sreče duši daj, da, ko k Tebi bom pozvan, bom pel Ti vekomaj. (Bogomir.)
Le v Bogu — za nami!
O koliko mladih je danes, Ki v dušah jih manjka nečesa... Ki nimajo trdne opore, Ki vera jim manjka, predragi.
O koliko src je brez upa, Ki mislijo, vse je zgubljeno! Ni zame pomoči nobene! O groza! Mladina brez upa!
In manjka jim v srcih ljubezen, Ki naj jih krepi in podžiga, Ki Kristus je rekel o njej: Največja med tremi da je.
Mi bratje, veseli bodimo, veseli! Prejeli smo upanje v veri, Ljubezen nas druži med nami. Za križem tedaj in za ciljem! Mladina! Le v Bogu — za nami!
Fr. J. V.
Zivlenjepis svete Z i te, služečke dekle patrone
služkinj.
Posebne milosti.
Za junaško jakost čistosti je Vsemogoči Žiti takšo milost podaro, štere so deležni samo svetniki i izvoljenci. Če je Žita molila, je nebeška svetloba napunila njeno sobo, štero so skoz režke tudi drugi lehko vidili. Podoba Jezuša Kristuša na križ-nom drevi je s takšov bolečinov napunila njeno srce, ka je pogosto jokajoč spadnola pred njega. V cerkvi sv. Friderika se ešče dnesden vidi stari križ na oltari sv. Zite; te križ je sv. dekla s posebnov brigov čuvala, ka se je ohrano. Gdaje ednok klečala i pobožno molila, je Jezuš Kristuš Iubezen te deklice nagrado s tem, ka je pravo proti BI. Devici: »Glej, tvoja dekla — i k njoj: »Tvoja mati". Nemremo si misliti, kakše veselje je napunilo srce te dekle ob takšoj prikazni. Tiste svetnike, šteri so stali ob vznožji križa našega Gospoda Jezuša Kristuša, kak: sv. Janoša apoštola i Marijo Magdaleno je Žita posebno liibila i častila, ar je mela jakost sv. Janoša i Marije Magdalena, za štero jiva je vzliibo naš Gospod Jezuš Kristuš. Teva svetnika si je zbrala za zaščitnika i jiva je naslediivala v samozatajiivanji, jakosti i liibezni. Ednok se je zgodilo, ka je bila Žita v cerkvi sv. Fridrika tak zatoplena v molitev, ka nanč ne zapazila, ka se je že zmračilo. Hitro se je napotila domo i jako je bilo sram, gda se je na to zmislila, ka je zdaj že prekesno, ka bi pripravila melo za kriih. Preveč je pa bila presenečena, gda je kruh že v peči najšla. Mislila je, da je zagotovo gospa zapovedala šteroj dekli zamesiti kriih, zato je šla k gospej, njoj kušnola roko i prosila odpiiščenje. Na najvekše začudenje je gospa od toga nikaj ne znala, šla z ostalimi v kuhinjo i so se čuduvali, gda so vidili že pečeni kriih. — Zdaj so opazili, ka je Gospod naredo čudo po šterom svetniki.
Zitino romanje i razodetje bože milosti od nje.
Vsemogočni je v svojoj dobroti dosta takših mest stvoro, gde ma izvirajoča voda zdravilno moč. Zdravniki so spoznali ceno — moč teh zdravilišč, zato po jezere i jezere liidi pošilajo v te, da tam zadobijo zdravje. Gda vidimo to ludsko množino, ka bi si mislili drugo kak, da ti idejo na božo pot, gde naj zadobijo svoj najdražji kinč, zdravje.
Na spodoben način je Bog za betežne ali zgiiblene duše preskrbo mesta, gde posebno smilenje kaže ludem. Takša mesta imenujemo romarske kraje, gde je na vero i viipanje prosečih
dosta čud napravo, pa ne samo s tem da zašle duše spravo na pravo pot, nego dostim vrno tudi telovno zdravje.
Na takša mesta na velko romajo liidje i sv. Cerkev priporoča, da naj v kem vekšem števili romajo. Sv. Žita, kak ponižna dekla sv. Cerkve, je romanja na čudežne kraje jako lubila, misleč, da celo zemelsko živlenje je ne drugo, kak romanje v nebesa. Vsakše trplenje, bodisi njeno ali koga drugoga trplenje zavolo grehov je izročila Gospodi Bogi. Na takša romanja je Žita vsikdar samo z dovolenjom gospode šla. Kak je bila Žita i njena molitev prijetna pred Bogom, je Gospod s posebnov milostjov pokazao, s šterov je Žito med potjov obdaro.
Ednok je Žita z ednov sliižečkov deklov odišla v cerkev sv. Jakoba v Poggio. Od tam je štela dele v cerkev sv. Petra Grad, šteri je bio preči deleč od Poggioja. Gda sta prišli v cerkev sv. Jakoba, jivi je začno glad mantrati, ar sta se na tak dugo pot podali na tešče. Zitina tovarišica se je zbojala truda, zato se je vrnola v Lukko, Žita se je pa odločila in je šla dale i prišla v cerkev sv. Petra, gde se je spovedala, prečestila i se jako zatopila v vročo molitev. Gda se je zavedla, se je štela vrniti v Lukko. V mesto Pizo je še prišla, a se je že večerilo. Gda je prišla k bregi sv. Julija, jo je eden poznani, pošteni človek šteo nagovoriti, da naj ostane skoz noč pri njem, da naj ne nadaliije nevarne poti. Žita ne je bila volna tam ostati, batrivno se je podala na pot, čeravno je bila nevarna i težka. Neki pii-ščavnik, šteri je v tisto smer staniivao, jo je proso, naj ne hodi dale, ar jo razbojniki ali pa kakša divja zver lehko napadne. Žita se je viipala v božo pomoč, ne se je bojala nikše nesreče, šla je batrivno naprej. Liki moči so njej od posta, prenaporne poti i prevelke vročine opešale. Skoro v omedlevici se je vsedla pri ednom potoki, z rokov si je grabila vodo, da si je malo pogasila neizmerno žejo.
V tom trenutki je občutila dotik edne roke in angelski glas se je oglaso: „Ščeš z menov iti v Lukko?" Žita je ne prišla v' zadrego, gda je čtila nepričakuvane reči, liki nasprotno, predramila se je od nebeskoga dotika. Žeja, lakota, otriijenost, omed-levica — na eden mah je vse zginolo. Brezi straha je odgovorila: „Jako rada!" in je šla z prijatelicov. Gda sta se približa-vale k gradi Pantetto ob vodi Ozorm, so bila že vsa vrata zaprta, toda glej! Vrata so se odprla i obe potnici sta brezi zapreke šle skoz grad. Gda sta vo prišle, so se vrata pali lepo zaprla na ravno tak čudoviti način. Žita je hvalila Boga za takše čudovito varstvo. Že je bila polnoč, gda je prispela s posebnov tovarišicov domo, zbudila je drugo deklo, štera je bila jako raz-
burjena, ar jo je zmotila v senjaj. Žita se je obrnila k čiidovitoj prijatelici, prosila jo je, da se zdaj naj odpočije pri njoj. Ponudila njej je svojo postelo, ona bi pa na tleh spala. V tom trenutki je nepoznane več ne bilo. Neznanka je bila sama Blažena Devica Marija.
L. 1841. ednoga lepoga večera v juliuši, sta dva potnika, eden redovnik i eden posvetni po istoj poti šla, kak pred 600 leti sv. Žita. Zapazila sta edno kapelico z napisom: „Sancta Žita, ora pro nobis" to je: Sv. Žita prosi za nas! pokleknila sta in molila k svetoj dekli. Gda sta gor stanola, sta vidla pred sebov edno veško deklico, štera je iz bližnjega vrelca vodo zajemala. „To je vrelec sv. Zite", jima je pravila, ta voda pomaga proti vsakšemi betegi, ar je sv. Žita, gda je šla z božepoti, je iz te vretine pila i se je srečala z svetov Devicov, Štera jo je sprevodila domo; Žita je naša velka svetnica i angeo varivač. Vsakši den pride vnogo liidi k sv. meši, štera se služi njej na čast na bregi. Gda je to povedala, je šla deklica dela, spevajoč si lepe pesmi na čast sv. Žiti.
Boža služabnica, sv. Žita, kak pravi od nje pisateo iz srednjega veka, je vsakšo soboto k božoj službi šla na Angeoski breg, gde je preči deleč od Lukke ob vodi Serchius edna cerkev bila. Nikaj jo je ne zadržalo od toga sobotnoga romanja. Ednok se je zgodilo, ka je morala dugo doma delati i tak je koma večer šla iz hiže. Komaj je prišla od Luke nekaj kilometrov, je že bila popolna krnica, ravno na to prijaše mimo neki jezdec, ki njej pravi: „Maš-li pamet, ka po noči hodiš po takših potaj ? Neveš, da lehko spadneš v kakšo globočino ?" Žita je na to odgovorila: „Jezdi mirno ti samo naprej, jaz pod varstvom Jezuša Kristuša pridem srečno do svojega čila." Jezdec je naprej jezdo. Gda je prišeo k cerkvi sv. Angela, se je jako čudiivao, gda je vido Žito klečati pred cerkvenimi vratami i pobožno moliti. Včasi se spoznao, da to more biti čuda, ar je Žita z navadnimi koraki prle prišla ta, kak pa on, ki je jahao. Z globokim poštuvanjom jo je nagovoro: „Oh sv. dekla, kak je to mogoče, ka si ti prle prišla na te kraj kak jaz ?" „Kak se je Bogi vidlo, tak se je zgodilo", — je odgovorila ponižno deklica.
Zgodilo se je pa driigoč, ka so z velkov slavnostjov obhajali svetek Marije Magdalene v Cerbayskoj cerkvi, v mesti Pizza, deset milj deleč od Lukke. Med mestoma Lukka i Pizza se je bio boj i nišče je ne viipao iti iz Lukke v Cerbay, ar je bio vsakši izpostavlen nevarnosti. Žita, štera je posebno častila sv. spokornico, se je ne strašila nevarnosti i se je proti večeri podala iz Lukke. S sebov je nesla svečo, ki bi jo aldiivala v cerkvi. Gda je prišla v Cerbay, je bila že noč i cerkev je bila
zaprta. Pokleknola je pred cerkvena vrata i je molila. Ar je bila trudna, je med molitvijov zaspala. Nastao je silen viher; veter je okoli nje tiilo, dež se je vlejao, grmelo je i se bliskalo — a Žita spi globoko. Komaj se je malo zdanilo, se je Žita zbudila, vidila je okoli sebe mlake i blato. Hitro si je poglednola obleko i ne je mokra; bila je popolnoma suha. Sveča njoj je gorela v roki ešče s posebnov bliščobov. Cerkena vrata so se odprla i Žita je vstopila z gorečov svečov pred Najsv. Oltarsko Svestvo, pokleknola je i z notrašnjov pobožnostjov molila. Za
Jo poznate? Marijo poznate? Njeno sladko ma-terno srce je z trnjom ovito zavolo prevelike skrbi, naj ti mlada diiša čista, verna, stanovitna ostaneš.
kratek čas vstopi v cerkev duhovnik i tudi lustvo je začnolo prihajati. Na velko začudenje je zapazo, ka je cerkev odprta, čeravno je meo on kluč od dver. Gda je zapazo deklico pred oltarom, jo je pitao, na kakši način je prišla v cerkev. Žito je polejala rdečica i je odgovorila, ka so se cerkvena vrata samo od sebe odprla. Duhovnik je prepoznao, ka je Gospod napravo čudež, da bi s tem nagrado Zitino jakost i vero.
Žita vzgoji deco svojega gospodara.
Čudežni dari.
Deca so najdragši kinč starišov. Nihova najvekša liibezen, poštenost, predmet vupanja i največkrat opora v starosti. Dete, štero je dobro vzgojeno, je ne samo veselje starišom, nego je ponos domovini i družbi. Na vzgojo dece moramo polagati največ skrbi i je samo v dobre i bogaboječe roke zročiti. G. Fa-tinelli je šteo vzgojiti deco v božem imeni i je zato ne najšeo bole primernoga vzgojitela, kak ravno Žito. Njoj je zaviipao svojo deco, ar je bio prepričan, ka Žita ne bo samo z rečjov, nego tudi z djanjom i vzgledom služila njim i njim pokazala pot, štero morejo prehoditi v živlenji. — Gda je g. Fatinelli izrazo svojo prošnjo i želo pred Zitov, se je ona vstrašila nove dužnosti, ar je spoznala, ka je s tem prevzela velko odgovornost. Ar je pa znala, da bodo ednok deca Fatinellove družine, kak bogati i poštuvani dediči, močno vplivali na staniivalce mesta Lukke, zato se odločila za vzgojo, naj de njim mogla služiti z dobrim vzgledom. Žita je ne bila izobražena i je ne bila vzgojena tak, kak je zahtevao svet, ali dobro je poznala navuk našega Gospoda Jezuša Kristuša, šteri edini napravi človeka jakostnoga i srečnoga. — Najprle je odpelala deco v cerkev i ž njimi je pokleknola pred Gospodov oltar, pa je je zro-čila v bože varstvo, potli je pa večkrat na den vroče molila za nje. — Navčila je deco moliti oča naš i na istine sv. vere. Naj-globše njim je vcepila to v srce, ka je Bog vsepovsod navzoči, ka vse vidi, vse zna i je vsemogoči. V mlada srca je vcepila skromnost, čistost, jakost, liibezen i poštuvanje do starišov i smilenje do sirmakov. Ta dejanja so tem globše pognala korenje, ar njim je Žita dajala zgled. Vzdržavala se je vsakšega takšega dela, štero bi mogoče bilo v škodo deci, bojala se je groznoga Gospodovoga opomina: Jaj tistomi, šteri spači ednoga od malih; bole bi bito, če bi si obeso mlinski kamen i se vrgeo v morje. Fatinellova družina je vidla rasti svojo deco ne samo telovno, liki tudi duševno, ka je bio pravzaprav vpliv Zitinoga truda, i zato so se odločili, da prepustijo Žiti ešče celo gospodinjstvo. Žita je znala, ka si s tem novim delokrogom nakopa ne samo več dela, liki tudi več neprijetnosti, a je vseeno spunila želo Fatinellove družine, ar je zavolo liibezni do Jezuša Kristuša rada sprejela kakšošte težavo. Najvekšo brigo je obrnola na čistočo, hišni red i šparavnost. Družina jo je vsikdar bole liibila i se je ne mogla načiiditi njenoj priličnosti i gospodinjstvi, ar je vse tak razdelila, da je vse naprediivalo i cvelo. S tem, da je pazila na gospo-
darstvo, se je ne spozabila z sirmakov. Ves svoj zaslužek i vsakši doblen dar je podarila siromakom. Ne je mislila na okraske, na lepo obleko, zadovolila se je z enostavnov oblekov, glavno njoj je bilo, da je hodila čista i dostojna. Dostakrat si je pritrgala obed i ga shranila, da bi lehko kaj ponudila siromaki. V svojem siromaštvi je dostim pomagala, čeravno je ne mogla dosta dati. Prava liibezen do bližnjega je neizčrpliva v dobroti i smilenosti. Sčasoma je prišlo k njoj vsikdar več sirmakov, proseč jo pomoči. Žita je spoznala, da nemre zadostiti vsem prošnjam; ali te se njoj posveti v glavi dobra miseo. Tel-ko drobtin i telko ostankov od jestvine se že nabere pri takšoj hiži, kak je bila Fatinellova, da bi s temi ostanki vnogomi siromaki mogla pomočti. S privolenjom gospode je začnola zbirati drobtine i veselje je napunilo njeno srce, gda je mogla s tov malov rečjov pomagati siromaškim družinam v njuvom obviip-nom stanji. Vse je spravila, posebno ponošene, popravlene i zakrpane obleke i tak so se vnogi oblekli. Kak ne bi takša liibezen do bližnjega zadobila dopadnenje našega Gospoda? Za nagrado je blagoslovo Zitine dare tak, ka je Število obleke čudovito naraščalo, da je lehko vnogo družin oblekla — tak pravijo njeni živlenjepisci. Pogosto je pokazao Gospod, kak luba njemi je miloščina, štero je Žita nudila siromakom. Gda so znali i vidili družinski člani, kak skrbi za nje i davle miloščino siromakom ali iz svojega ali pa iz shranjenih ostankov, so iz hvaležnosti njej ponudili lepša oblačila i bolša hranila. Čutili so, ka de je grajao svet, če se Žita poleg telkoga dela, truda i šparavnosti tak po siromaškom oblači, A ona je ostala stanovitna i je ne spremenila načina svojega živlenja.
Zgodilo se je, ka je ednok nesla v fortohi ostanke obeda svojega gospoda k ednoj siromaškoj družini. Med potjov se je srečala z gospodom Fatinellijom, šieri jo nagovoro: Kama ideš ? Ka neseš pa tii ? Na to je Žita prestrašeno pokazala, ka ma v fortohi. — I glej, čudo; gospod Fatinelli je ne vervao svojim očem — fortoj je bio pun najlepših rož. Gda je Žita to zapazila, se je vroče Bogi zahvalila. Gospoda je bilo sram, pa je odišeo. Žita je nadaliivala svojo pot i rože so se v njenoj roki spremenole pa v kruh. Nova čuda se je zgodila zavolo nje tudi te, gda je v Italiji ladao velki glad. Število lačnih je od dneva do dneva raslo i po vulicaj so blodili bledi i onemogli proseč žalož kruha. Žita si je ne mogla zadržati skuz, a vsem je ne mogla pomagati. Sama je živela pri siihom kriihi, vse drugo je zdavala siromakom, ki so jo dnevno v lepom števili obiskavali. Nešterni den, gda je vse razdavala, se njoj je približala edna bleda, lačna ženska. Mati i deca so jo prosili konči par drob-
tinic. Skuze so jo oblejale, ar je ne mela nikaj, s kem bi njim lehko pomogla. Obrnola se je vkraj. Ne daleč od nje je stala lada puna graha, s šterim bi lehko pomogla siromaškoj družini. Ne je pa mogla prositi dovolenje od gospode, ar je ne bila doma. Dugo se je borila v njoj dobrota s poštenostjov. Kak po navadi, je tudi zdaj vroče molila k Gospodi i ga prosila, da njoj naj pokaže pravo pot. Za par minut je odločno segnola po grahi i ga dala prosečim. Ne je zaprla šče lade, jo je obsipalo že več siromakov. Brez pomisleka je zdaj začnola deliti grah. Gda so siromacje odišli, je Žita zaklenola skoro prazno lado. Ali oglašala se je v njoj dušna vest, mogoče je ne prav včinila, mogoče bi pa ne smela telko razdeliti. Med takšim premišlava-njom je prišla do misli, da bi mogoče pred par minutami gospod lehko odao te grah. Srce njoj je skoro prestanolo biti, vroče je molila k Bogi i se je z močnov verov napotila v kamro — odprla je lado i glej: lada je bila puna lepoga i zdravoga graha.
Na sveti večer je Žita prosila svoje dobrotnike za dovolenje, da lehko ostane celo noč v cerkvi svetoga Friderika i z angeli pa pastiri vroče moli Malo Dete. Dovolenje je dobila. Oblekla se je tenko i siromaško, kak je bila njena navada. Gda je to vido gospod Fatinelli, jo je stavo i pitao: „Kak se moreš tak na lehko oblečena, v tom slabom vremeni, gda šče nas zebe poleg peči, spravlati v cerkev?"
Gda je zvedo, ka Žita nema tople obleke, je pravo: „Na moj kaput, obleči si ga, i pazi, ka njemi kaj ne napraviš". Dekla je z veselim srcom odišla. Pred cerkvenimi vrati je zmrza-vao eden siromak. „Ka ti je, prijateo ?" ga je opitala Žita. Siromak je bio tiho, samo z rokov je pokazao na Zitin kaput. „To maš kaput", njemi je pravila Žita, „a po božoj službi mi ga moreš dati nazaj". Stem je odišla v cerkev, pokleknola je pred jaslice i vroče molila Odrešenika. Že se je končala sveta meša i tudi spraznila cerkev, a ona je ešče izda klečala i molila. Nazadnje je tiidi ona odišla s cerkvi, iskala je siromaka, a ga je nindri ne najšla. Jako se je prestrašila i je žalostno odišla proti domi. Gospod jo je jako skregao, ar se Bogi takša miloščina ne dopadne, če se ne da iz svojega. Žita je tiho prenašala gospodovo kreganje, ar se je čutila kriva i je vroče zdi-havala k Jezuši, zavolo šteroga je napravila to dobro delo, da bi On vtišo čemere gospoda Fatinellija. — Poldne je že bilo, gda je nekak sklonkao na dveri i vstopo je siromak z izposojenim kaputom, pa ga vrno Žiti. Da je bila dekla vesela, nam ne trbe praviti.
Da bi skrbela tudi za duševno miloščino siromakov, je te nagosci opominala i njim davala etakše tanače: „Ne zgubite
Vrednosti trplenja z nepotrebnim mrmrartjom. Bodite močni i moški, dragi v Gospodi! Potrplenje! Ešče par dni, pa bodete blaženi v nebeskom kralestvi. Poglednite Gospoda Jezuša Kris-tuša, kakši siromak je bio On, ne je meo kama položiti glave, — trpite z liibezni do njega!"
Že sama Zitina navzočnost je razveselila sirmake. Kak ponižno je hodila med njimi, komaj je mela najpotrebnejšo obleko, vse ka je ne potrebiivala, i vsakše darilo, štero je dobila, vse je zdavala sirmakom. Gda je že ne mela kaj dati, je vroče prosila gospo i gospoda za dar, ki sta njoj prošnje ne mogla od^ biti. Kelko dobrih del je napravila ta sliižečka dekla, kelko skuz je obrisala i kelko sirmakov je oblekla !v Kelko lačnih je nahranila, pa kelko žalostnih je razveselila! Što more vse to prečteti ? Prešteo je tisti, ki z liibezni do Boga ponujeno kupico vode ne pusti brez plačila.
Popuna vera, lubezen do sovražnikov, pokorščina do naprejpostavlenih.
Iz vsega, ka smo dozdaj povedali, z lehkotov zakliičimo, ka je bila Zitina vera prava i popuna. Ne je pripadala tistim, šteri radi molijo, a vzemejo najmenše kreganje za hudo; radi idejo v cerkev, a stanovske dužnosti zanemarjajo; miloščino delijo, pa liibijo dvojno hvalo; se postijo, a nasladnosti nemrejo zatreti. Zitin obraz se je potio, gda je delala, njeno delo je ne bilo samo za to molitev, ar je delala vse iz liibezni do Boga, liki tudi za to, ar je bilo njeno srce i duša med delom pri Bogi. Ravno zato se njoj tudi vsakše delo posrečilo, pa zato so mela najmenša i nizka dela pred Bogom velki pomen. Zgodilo Se je, ka je zavolo dužnosti ne mogla v cerkev; zavolo toga se ne čemerila, ar je znala, ka stoji verno delo na prvom mesti pred Bogom. Znano nam je, kelko neprijetnosti je morala prenesti zavolo tovarišic. Nikdar se je zavolo njih ne tožila, kem več je mogla zavolo njih trpeti, tem vekšo lubezen je izkažiivala proti njim. Vsikdar je bila vesela ž njimi, prijazno je gučala ž njimi i njim je rada pomagala pri deli. S takšim oponašanjom si je priborila srca vseh tovarišic. Nasproti vsakšoj je bila lii-bezniva i dobra, v žalosti, jih je tolažila, v svaji pomirila. Vsi so se zatekali k njoj v trplenji, pri njoj so se izjokali, pri njoj so najšli tolažbo v žalosti.
Takše jakostno živlenje je ne bilo brez pomena i brez vpliva na Fatinellovo hižo. Kak nemre lilija skriti svojega pri-jefnoga duha, tak se je tudi Zitina jakost kak dišeč razprestirala nad celov hišov. Če je vidla kakše slabo djanje, je očitajoče poglednola na grešnika, nikaj je ne pravila i s tem ga je spra-
vila na dobro pot. Če je što preklinjao ali gučao nespodobno, ga je močno skregala, ar je ne trpela ka bi što Boga žalo.
Ar je bila sama sveta i ponižna, je nikoga ne obsodila surovo, liki je bila angeo mira med tovarišicami; dostakrat je zagovarjala pred gospodov. Če je v kakšem slučaji gospod Fa-tinelli ne šteo šteromi odpustiti, se je vrgla pred njegove noge i ga tak dugo prosila, dokeč je tomi ne odpusto. Zitina Iubezen je pa ne bila samo med prijatele i dobrotnike razdeljena, liki tudi med grešnike. V tistom časi je bila navada, ka so v vseh cerkvah zvonili, gda so pelali na smrt obsojenoga. Zato so zvali vkup vernike, ka bi molili za povrnenje grešnika i ka ne bi mro brez svestev. Žita je bila v takšem slučaji žalostna i je s skuz-nimi očmi prosila bože smilenje za grešnika. Zitina Iubezen je bila tak velka, da je nikdar ne zavrgla sirmakov i ne tistih grešnikov, ki so obhodili vse grešne poti mladosti i bili za toga volo zasmehavani i zavrženi od družbe. Obiskala je, je tolažila i je pripravila do spoznanja, ka po pravom obžaliivanji lehko doseg-nejo odpiiščenje grehov i se tak zveličajo. Tovarišice so jo ne samo ednok gledale s čudnimi očmi zavolo te liibezni do grešnikov. A Žita jih je opominala na reči Gospoda Jezuša Kristuša i je opominala na peldo Marije Magdalene, pa pravila: „Istina je, ka so to velki grešniki, a bože smilenje je brezmejno. Če so zavrženi, so šče ne zgiibleni za nebesa, ar njim je Gospod dao čas za povrnenje. Molimo za nje i mogoče je, ka se omehča okornost njiive grešne duše."
Žita je nad vsemi drugimi jakostmi cenila bogavnost, pokorščino. Spovednik jo je navčo nato, ka niedna jakost nemre biti prava, če se ne strinja z volov božov. Žita je bila vsem pokorna. Ne je gledala na to, ali je zapoved pravična ali ne, ar je mislila, ka spada pokorščina k podložnikom. Jezuš je bio do smrti pokoren Oči i tak je postao pelda človeštvi. Tudi ona je po njegovom zgledi ravnala svoje živlenje. Ednok je nastala velka nevihta, močen dešč se je vlejao. Mladi gospodje, štere je ona vzgojila, so šteli pokazati ednoj gospej njeno zgledno pokorščino i so njoj zapovedali, ka more iti nakiipiivat v mesto. Žita se ne gučala vo na vreme, včasi se je podala na pot, a brez marele. Ešče je divjala nevihta, dežiivalo je šče, gda se je Žita vrnola. Vsakši si je mislo, ka je do kože mokra, a so se začudili, gda so vidli, da je nanč ne mokra.
Bog je napravo čudež, da bi pokazao kak močno poštiije pokorščino.
Šmrt sv. Žite.
Zitino živlenje je bilo takše, kak goreča sveča na oltari, puno jnotrašnje, vroče, bože i človeče liibavi i liibezni do Boga i bližnjega. Njene moči je stalno delo vničilo; sveča na zemli je dogorela, ka bi večno i skem vekšov svetlobov se bliščala v nebesaj med svetniki. Žita je čutila, ka se njeno romanje na zemli končavle, a vseedno je delala tak dugo, kak je mogla. ,,Neščem, ka bi me najšla smrt nemarno", je večkrat pravila. Gospod i gospa sta njoj pravila, ka naj ne dela, naj si počine, ar so je ne meli kak služečko deklo, liki so jo držali za kotri-go družine. Ona se pa li ne mogla ločiti od dela, ar njoj je delo prešlo v telo i krv. Ali Jezuš Kristuš jo je meo zrelo za nebesa i jo k sebi pozvao z rečmi: „Pridi, liiblena, moja zaročenka, ka te koronam". Moči so jo ščista zapustile, mogla je lečti v posteo, iz štere je ne več stanola. Dobila je velko vročino i pet dni pred smrtjov je jako trpela. Pa poleg toga je bila vesela i je ne kazala nikše nezadovolnosti. Kak je bilo njeno živlenje mirno, tak je bila njena smrt tiha i mirna. V krogi domače družine i njenih lublencov, šterim so se rosile oči, je čakala svojo smrt. Z veseljom i zadovolstvom je sprejela sv. slednje mazanje. Kak velko je bilo njeno veselje pri misli, da bo za kratek čas gledala svojega zaročnika Jezuža Kiistuša od lica do lica! Zakaj bi se tožila, zakaj bi se bojala, ve ide k Njemi, kak dete k najbolšemi oči. S sklenjenimi rokami na pr-saj i z sladkim nasmeškom na viistaj je Bogi zročila svojo čisto dušo v 60. leti svojega zemelskoga živlenja, v sredo aprila 27. 1. 1278., gda je bio papa Mikloš III. i gda je bio za piišpeka v Lukki Paganello.	*
Po njenoj smrti se je prikazala nad mestom $vetla zvezda, ki se je nazliik dnevnoj svetlobi lehko vidla. Prebivalci mesta so bili jako žalostni, gda je vmrla, a veselili so se, gda so zapazili zvezdo, ar so znali, da je ona že v nebesaj i njim bo svetila kak zvezda vodnica.
Ne se je šče raznesla vest od njene smrti, že so deca kričala po cesti: „Hodimo, poglednimo si svetnico, ki je vmrla pri Fatinellovih, hodimo, poglednimo si sv. Žito 1"
Celo mesto se je zbralo, da bi se poslovilo od sv. Zite. Ne so že mogli več na Fatinellovo dvorišče, zato so jo postavili- na mrtveči oder v cerkvi sv. Friderika. A tudi tu so ne mela mesta vnožine, ar je iz svetoga tela prihajao posebno prijeten duh. Vsakši je šteo priti k njoj, vsakši je šteo odnesti kaj od nje za spomin, tak, da je bila obleka nazadnje tak razrezana, da so jo morali zamenjati z novov.
(Konec pride v prišestnoj številki.)