nñTvñ DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU lO.-OKTOBER-STRASSE 27 Ima v zalogi še: Koledar za leto 1948 ............cena 5 ,S Koledar za leto 1949............cena 5 S Družinske večernice 1948 ...........cena 3 S Družinske večernice 1949 ...........cena 3 S Molitvenik otroka božjega -— ilust. — v platno vezan cena 5 S Molitvenik otroka božjega — ilust. — v polplatno vezan cena 4 S Nemško - slovenska vadnica..........cena 7.50 S Dušnopastirski urad prodaja: Svete pesmi. Zbirka cerkvenih ljudskih pesmi .... cena 5 S Partitura k „Svetim pesmim" (ciklostil)......cena 20 S Jezus male k sebi kliče, nauk za prvoobhajance . . . cena 1 S Sveti evangelij po Luku............cena 2 S Nedelja, cerkveni list krške škofije za Slovence .... cena 0.15 S Otrok božji — nabožni tednik za otroke......cena 0.10 S Spominske slike za prvoobhajance s slovenskimi napisi za deklice in dečke. Poštnina in zavojnina se zaračunava posebej. Naslovna stran koledarja poudarja idejo svetega leta. Rim je središče krščanstva. S prestola sv. Petra nam prihajajo žarki milosti in luči. Te milosti in nauke luči sprejemajo in nam jih posredujejo naše škofije in cerkve, ki so s škofi, nasledniki apostolov, v zvezi. — Slika nad baziliko sv. Petra je stolnica v Krki. Ob njej na levi je najstarejša slovenska Marijina božja pot — Gospa Sveta. Pod njo Otok na Vrbskem jezeru. Pod to Sv. Višarje. Pod Višarjami Božji grob v Podjuni. Na desni strani je Marija v Trnju v Žel. Kapli. Pod to Podgorje, na to Marija na Zilji in končno Žihpolje. Po Mariji Srednici milosti nam Bog deli milosti — zato so v glavnem Marijine božje poti zbrane na sliki. Sliko je izdelal Ivo Žitnik. KOLEDAR DRUŽBE SV. MOHORJA ZA SVETO LETO 1950 NARODNA IN STUDIJSKA KNJIŽNICA TRST SKL B 1160/1950 COBISS e Izdala in založila: Goriška Mohorjeva družba Tisk: Tiskarna „C ar i n t h i a", C e 1 o v e c 019890492 VLADIKE SLOVENCEM Dr. Jožef Kostner knezoškof krški in pokrovitelj Mohorjeve družbe v Celovcu Dr. Karel Margotti nadškof goriški in pokrovitelj Goriške Mohorjeve družbe Dr. Gregor Rozman škof ljubljanski Dr. Maksimiljan Držeenik škof lavantinski Anton Vovk pomožni škof ljubljanski Dr. Anton Santin Tržaško-koperski škof Letošnje leto 1950 je sveto leto ali jubilejno leto ima 365 dni ter se začne in neha z nedeljo. SONČNI IN LUNINI MRKI V LETU 1950. Lunin mrk nastopi le ob polni luni, če nanjo pade senca Zemlje. Vidimo ga povsod, kjer je luna ob času mrka nad obzo-rjem. Sončni mrki nastanejo tedaj, kadar leži Luna med Soncem in Zemljo ter nam Luna zakriva delni ali celotni pogled na Sonce. Nastopi samo ob mlaju. Viden je ta mrk samo na nekaterih predelih zemlje. Potek in trajanje je v različnih krajih različno. Leta 1950 bosta dva sončna in dva lunina mrka. V Evropi bomo videli samo lunina mrka. I. Delni sončni mrk bo 18. marca. Začetek ob 14 uri 11 minut. Konec ob 18 uri 53 minut. Viden bo v južnih polarnih krajih, na koncu Južne Amerike in v južni Afriki in na južnem delu Atlantskega oceana. II. Popoln lunin mrk bo 2. aprila. Začetek ob 20 uri 9 minut. Konec ob 23 uri 19 minut. Viden bo v Južni Ameriki, Evropi, Afriki, Aziji, na Atlantskem oceanu. Tudi v Avstra-liji. Popoln sončni mrk bo 12. septembra. Začetek ob 2 uri 23 minut. Konec ob 6 uri 54 minut. Viden bo samo v severnih krajih Azije, Severne Amerike in v drugih polarnih krajih. IV. Popoln lunin mrk bo 26. septembra. Začetek ob 3 uri 32 minut. Konec ob 7 uri 2 minuti. Viden bo v Severni Ameriki, v Južni Ameriki, v Evropi, Afriki in južno-zahodni Aziji. PREMAKLJIVI PRAZNIKI Sedemdesetnica 5. februarja; Pepelnica 22. februarja; Velika noč 9. aprila; Križev teden 15. do 17. maja; Vnebohod 18. maja; Binkošti 28. maja; Sv. Trojica 4. junija; Sv. Rešnje Telo 8. junija; Srce Jezusovo 16. junija; Angelska nedelja 3. septembra; Rožen venska nedelja 1. oktobra; Žegnanska nedelja 19. oktobra; Misijonska nedelja 21. oktobra; Kristus Kralj 29. oktobra; Zahvalna nedelja 5. novembra; 1. adventna nedelja 3. decembra. CERKVENO NEZAPOVEDANI PRAZNIKI Svečnica, Oznanjenje Device Marije, Velikonočni ponedeljek, Binkoštni ponedeljek, Rojstvo Device Marije, sv. Štefan. ZAPOVEDANI PRAZNIKI (BREZ NEDELJ) 1. januar, Novo leto; 6. januar, Sv. Trije kralji; .19. marec, sv. Jožef; 18. maja. vrebohod; 8. junij, Telovo (Sv. Rešnje Telo); 29. junij, sv. Peter in Pavel; 15. avgust, vnebozetje Marijino; 1. november, Vsi sveti; 8. december, Brezmadežna; 25. december, Božič. Letos bodo kvatri: Pomladni 1., 3. in 4. marca. Poletni 31. maja, 2. in 3. junija. Jesenski 20., 22. in 23. septembra. Zimski 20., 22. in 23. decembra. ASTRONOMSKI LETNI ČASI Pomlad se začne 21. marca ob 5 uri 36 minut. Poletje se začne 22. junija 0 uri 37 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 15 uri 44 minut. Zima se začne 22. decembra ob 11 uri 14 minut. GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število ...... 13 Epakta........XI Sončni krog......27 Rimska številka.....3 Nedeljska črka.....A Letno znamenje . .... 19 ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj........• Prvi krajec......® ščip ali polna luna .... © Zadnji krajec......C JANUAR PROSINEC Dnevi Prazniki in godovi svetnikov Ned. ev.: Detetu dajo ime Jezus (Lk 2, 22—21) 1 Nedelja Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. Odilo ^jji 2 Ponedeljek Presv. Ime Jezusovo. Makarij A. 3 Torek Osmina Janeza Ev.; Genoveia. 4 Sreda Osmina Ned. otrok. Angela Fol. © 5 Četrtek Bedenji dan. Tetesfor *ts 6 Petek Razglašenje Gospodovo, Sv. Trije kralji 7 Sobota Valentin; Lucijan tit Ned ev.: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52) 8 Nedelja 1. po razglašenju; Sveta družina; Severin ^ 9 Ponedeljek Julijan in BazKisa; Peter, škof 10 Torek Viljem, škof; Gregor X. p. © ¡h 11 Srfda Higin, papež; Teodozij 12 četrtek Alfred, opat; Tatjana; Ernest mti 13 Petek Veronika Mil. devica; Osmina razgl. 14 Sobota HJarij, c. uč.; Feliks Nolanski JC Ned ev.: Svatba v Kani Galilejski (Jan 2, 1—11) 15 Nedelja 2. po razglašenju; Pavel, puščavnik; Maver, opat * 16 Ponedeljek Marcel, p.; Berard in tovariši, mučenci, Oton ti 17 Torek Anton, puščavnik; Marijan, mučenec 18 Sreda Stol sv. Petra v Rimu; Priska, devica ® 19 četrtek Marij; Marta «L 20 Petek Fabijan in Sebastijan, mučenca fh 21 Sobota Neža, devica; Hilda >o Ned ev.: Jezus ozdravi stotnikovega hlapca (Mt 8, 1—13) 22 Nedelja 3. po razglašenju; Vincencij, mučenec; Viktor o 21 Ponedeljek Rajmund Penafort, spoznavalec; Zaroka Device Marije ffff 24 Torek Timotej, škof; Evgenij, mučenec HI 25 Sreda Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, muč. 26 Četrtek Polikarp, škof; Pavla, vdova 27 Petek Janez Zlatousti, cerkveni učenik; Julijan Iff? 28 Sobota Peter Nolasko, spoznavalec M Ned ev.: Jezus pomiri vihar na morju (Mt 8, 23—27) 29 Nedelja 4. po razglašenju; Frančišek Sal., škof M 30 Ponedeljek Martina, devica; Hijacinta, devica 31 Torek Janez Bosco, spoznavalec; Marcela, vdova; Emma t* VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Če v prosincu ni snega. Polna luna 4. januarja. ga mali traven da. Zadnji krajec 11. januarja. Ce svetih Treh kraljev dan jasen bo, Mlaj 18. januarja. za dolgo zimo hrani seno. Prvi krajec 26. januarja. Če na Vinka sonce sveti', Dan zraste za 61 minut. bo dosti rajnega vinca v kleti. Od 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. Če sv. Anton z dežjem prihaja, Sonce stopi v znamenje vodnarja 20. ja» se dolgo potem zemlja napaja. nuarja ob 16 uri 1 minuti. KRŠČANSKO ŽIVLJENJE V DRUŽINAH JE SREČA NARODA Bazilika sv. Petra v Rimu, mati vseh katoliških cerkva. ZAPISKI FEBRUAR SVEČAN Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 Sreda Ignacij, škof; Pavel, škof; Brigita, devica S» 2 Četrtek Svečnica. Očiščevanje blaž. Device Marije; Kornelij © m 3 Petek Blaž, škof; Oskar, škof n 4 Sobota Andrej, škof; Veronika Ned ev.: O delavcih v vinogradu (Mt 20, 1—16) 5 Nedelja 1. predpostna; Agata, devica; (Sedemdesetnica) * 6 Ponedeljek Tit, škof; Doroteja, devica sh 7 Torek Romuald, opat; Julijana, vdova; Teodor, mučenec sH 8 Sreda Janez iz Mathe, spoznavalec; Juvencij, škof MS 9 Četrtek Ciril Aleksandrijski, škof; Apolonija, devica (g 10 Petek Sholastika, devica; Viljem it 11 Sobota Lurška Mati božja; Adolf £ Ned ev.: Prilika o sejavcu in semenu (Lk 8, 4—15) 12 Nedelja 2. predpostna; Sedem sv. ustanoviteljev t 13 Ponedeljek Katarina Riči, devica; Gregorij II. 14 Torek Valentin (Zdravko), mučenec; Vital 15 Sreda Faustin in Jovita, muč. fk 16 četrtek Julijana, devica in mučenica; Filipa © ŠL 17 Petek Frančišek Kle, mučenec ■O 18 Sobota Simeon in Flavijan, škof o- Ned ev.: Jezus ozdravi slepca (Lk 18, 31—43) 19 Nedelja 3. predpostna; lulijan in Konrad •o- o 20 Ponedeljek Sadot, škof; Leon m? 21 Torek Pust. Feliks; Eleonora 22 Sreda tt Pepel nica; Stol sv. Petra v Ant. 23 Četrtek Peter Damijan, škof; Romana ¡m? 24 Petek Matija (Bogdan), apostol; Sergij, mučenec '¿5 Sobota Valburga; Viktorin 3> t* Ned ev.: Jezus trikrat skušan (Mt 4, 1—11) 26 Nedelja 1. postna; Andrej, škof; Viktor, spoznavalec tfr 27 Ponedeljek Gabriel Zal. M. božje, spoznavalec «a? 28 Torek Roman, opat; Antonija, vdova; Hermina VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Če je svečnica topla, sončnega vremena, Polna luna 2. februarja. čebele bogate, dobrega plemena. Zadnji krajec 9. februarja. Če konec svečana sever brije, Mlaj 16. februarja. dobre letine up zašije. Prvi krajec 25. februarja. Če v svečanu mačka na soncu leži, Dan zraste za 1 uro 28 minut. Od 9 ur 29 v sušcu spet rada na peč pribeži. minut na 10 ur 57 minut. Jasen in sončen svetnice dan, Sonce stopi v znamenje ribe 19- ob 6 uri ženam obeta dobro za ]an- 18 minut. Sveti Valentin (14) prinese ključe do korenin. BODI DOBER DELAVEC, PLAČILO PA SI ZAGOTOVI PRI BOGU Bazilika sv. Petra v nočni razsvetljavi ob slovesnih prilikah. ZAPISKI MAREC SUSEC Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 2 3 4 Sreda četrtek Petek Sobota Kvatre; Albin, škof; Antonija, mučenica; Feliks Pavel, mučenec; Neža Praška, devica Kvatre; Benjamin, mučenec; Modest Kvatre; Kazimir, spoznavalec; Lucij © ft, « n v Ned ev.: Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9) 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 2. postna; Janez Jožef od Križa, spoznavalec Perpetua in Felicita, muč.; Otilija Tomaž Akvinski, spoznavalec; Teofil Janez od Boga, spoznavalec; Julijan. škof Frančiška Rimska, vdova; Gregorij, škof 40 mučencev; Makarij, škof Sofronij, škof; Konstantin (g xh sh sh ■24 Sobota Janez Krstni k; Kres A Ned ev.: Čudežni ribji lov (Lk 5, 1—11) 25 Nedelja 4. pobinkoštna; Henrik; Viljem 2<> Ponedeljek Janez in Pavel, mučenca; Vigilij Kg 27 Torek Sv. Em a, vdova; Ladislav, kr. /t 28 Sreda Irenej, škof; Pavel I., p.; Judita t 29 Četrtek Peter in Pavel, apostola; Benedikta © 30 Petek Spomin apostola Pavla; Emilijana a. VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Če na sv. Medarda dan deži, Zadnji krajec 7. junija. se grozdje do brente kazi. Mlaj 15. junija. Megla na dan sv. Vida Prvi krajec 23. junija. je pšenica malo prida. Polna luna 29. junija. Če vinska trta na cvete kresnika, Dan zraste za 56 minut. ostane le lesnika. Od 15 ur 46 minut na 16 ur 2 minuti. Do kresa suknjo oblači Sonce stopi v znamenje raka 22. ob 37 po kresu jo pa s seboj vlači'. minuti. O sv. Vidi se skozi noč vidi. Začetek poletja. DOMOVINA JE MATI; LJUBI JO, TRPI IN MOLI ZANJO. ZAPISKI JULIJ MALIfSRPAN Dnevi Prazniki im godovi svetnikov t Sobota Pres v. Rešnja Kri A Ned ev.: O grehu v misli in besedi (Mt 5, 20—24) 2 Nedelja 5. pobinkoštna; Obisk. bi. D. M.; Oton A a Ponedeljek Leon, papež; Bernardin A 4 Torek Urh, škof; Berta, vdova 5 Sreda Antari Zaharija T*- 6 Četrtek Izaija prerok; Bogomila; Tomaž Mor 7 Petek Ciril Metod; Vilibald, škof; Benedikt g 8 Sobota Elizabeta, kraljica; Kilijan fflf Ned ev.: Jezus nasiti 400 mož (Mk 8, 1—9) 9 Nedelja 6. pobinkoštna; Nikolaj, mučenec; Veronika 10 Ponedeljek Apoloni j; Amalija «f 11 Torek Pij I, papež; Olga n 12 Sreda Mohor in Fortunat, mučenca; Janez Gvalbert n 13 Četrtek Anaklet; Evgenij; Ernest ■W 14 Petek Bonaventura, škof; Frančišek Solan iS Sobota Henrik, ces.; Egon ® Ned ev.: O lažnjivih prerokih (Mt 7, 15—21) 16 Nedelja 7. pobinkoštna; De v. Mar. Karmelska K3J» 17 Ponedeljek Aleš, spoznavalec; Marcelina «Si* 18 Torek Kamil Lelijski, spoznavalec; Friderik 19 Sreda Vincencij Pav.; Avrea (Zlata) 20 Četrtek Hieronim Emilj; Marjeta ¡h 21 Petek Prakseda, devica; Angelina, vdova A 22 Sobota Marija Magdalena J> iH Ned ev.: O krivičnem hišniku (Lk 16, 1—9) 23 Nedelja 8. pobinkoštna; Apolinarij; Romula 24 Ponedeljek Kristina; Terezija; Zač. pasjih dni MK 25 Torek Jakob, apostol! Krištof mučenec 26 Sreda Ana mat;" De v.; Valent, škof á? 27 Četrtek Pantaleon, .ue lec; Rudolf mučenec; Natalija a 28 Petek Nazarij in Viktor a 29 Sobota Marta, devi.«; Feliks © A Ned. ev.: Jezus joka nad Jeruzalemom (Lk 19, 41—47) 30 Nedelja 9. pobinkoštna; Abdon in Senen A 31 Ponedfeljek Ignacij Lojolski, spoznavalec •O O VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Pred sv. Jakobom tri dni lepo, rž prav čedno dozorela bo. Mrzel in moker mali srpan, trdnemu sadu močno je vbran. če Marijinega dne ne bo lepo, se dež ves mesec ustavil ne bo. Če na dan sv. Marjete deži, orehov pričakovati- ni. Zadnji krajec 7. julija. Mlaj 15. julija. Prvi krajec 22. julija. Polna luna 29. julija. Dan se skrajša za 55 minut. Od 16 ur 2 minuti na 15 ur 7 minut. Sonce stopi v znamenje leva 23. ob 11 uri 30 minut. PO EVANGELIJU JE PRIŠLA SLOVENCEM PRVA PROSVETA Papeška grobnica v Kalistovih katakombah, ZAPISKI AVGUST VELIKI SRPAN Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vezi sv. Petra; Makabejci Porcijunkula; Alfonz L. c. u.; Štefan I. Najdenje sv. Štefana; Lidija, vdova Dominik, spozna valeč; Perpetua Marija Snežna; Ožbolt, kralj (g S. rt ffrt fff? fftf Ned ev.: Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9—14) 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobinkoštna; Gospodovo spremenjenje Kajetan, spoznavalec Cirijak, Larg in Smaragd, mučenci Janez Vianej, spoznavalec; Peter Fab. Lavrencij, mučenec; Pavla, devica Tiburcij; Suzana Klara, devica; Digna; Filomena fi ■M1 «(P* Ned ev.: Jezus ozdravi gluhonemega (Mk 7, 31—37) 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota U. pobinkoštna; Hipolit in Kasijan <© Evzebij; Atanazija, vdova Vnebovzetje Blaž. Dev. Marije Joahim, oče Dev. M.; Rok, spoznavalec Hijacint, spoznavalec; Julijana, devica Helena,cesarica; Agapit Janez Eudes, spoznavalec; Ludvik, škof V ^ A sh «SS Ned ev.: Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 23—37) 20 21 22 . 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. pobinkoštna; Bernard; Luciij J) Ivana Frančiška Šant., vdova Brezm. Srce Marijino; Timotej Filip Benicij; Flavijan, škof Jernej, apostol; Konec pas. dni Ludvik, kralj; Marija Mih. Ceferin, papež •«K £ £ dE «L Ned ev.: Jezus ozdravi deset gobavih (Lk 17, 11—19) 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek 13. pobinkoštna; Jožef Kal., spoznavalec © Avguštin, škof; Hermes, mučenec Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenica Roza L. d.; Pamahij Rajmund M.; Pavlin, škof; Izabela •o o s -o o W? VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Če je sv. Lovrenc jasen, Zadnji krajec 5. avgusta, grozd strden bo, viničar glasen. MIaj 13 avgusta Sv. Jerneja meglice, Prvi krajec 20. avgusta, popijejo strd za potice. Po!na luna 27 avgusta. Če se avgusta po gorah kadi, Dan se skrajša za 1 uro 34 minut, kupi si kožo za zimske noči. od 15 ur 4 minute na 13 ur 30 minut Dež na sv. Janeza glave Sonce stopi v znamenje device 23. ob 18 rad naredi orehe piškave. uri 24 minut. Po vremenu sv. Jerneja rada vsa jesen se nareja. ŽIVA VEKA SE NE BOJI NITI OBLASTNIKOV; TRPI DO KRVI IN ZMAGE a . »Ji *** »j Kostantinov slavolok, postavljen v spomin na zmago nad poganskim cesarjem Maksencijem 313 leta. ZAPISKI SEPTEMBER KIMAVEC Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 Petek. Egidij, opat; Verena, devica; Tilen 2 Sobota Štefan, kralj 7PJ? Ned ev.: O božji previdnosti (Mt 6, 24—33) 3 Nedelja 14. pobinkoštna, Angelska; Doroteja Tfi 4 Ponedeljek Rozalija, devica; Ida; Kandida © H ft Torek Lavrencij Justinjan, škof ■O 6 Sreda Zaharija, prerok; Petronij -O O 7 Četrtek Regina; Marko Križovčan -E 8 Petek Rojstvo Marije Device; Hadrijan, papež «SS 9 Sobota Gorgonij; Peter Klaver, spoznavalec Ned ev.: Jezus obudi mladeniča (Lk 7, 11—16) 10 Nedelja 15. pobinkoštna; Nikolaj Tol.; Pulherija 11 Ponedeljek Prot in Hijacint; Teodora «V 12 Torek Ime Marijino; Gvido ® 13 Sreda Filip, mučenec; Notburga & 14 Četrtek Povišanje sv. Križa; Krescencij A 1 b Petek 7 žalosti De v. Mariij e; Niikomed, mučenec t Ned ev.: Prilika 0 pšenici in ljulki (Mt 13, 24—30) 12 Nedelja 24. pobinkoštna; Martin, papež; Avrelij, škof t 13 Ponedeljek Stanislav Kostka, spoznavalec a 14 Torek Jozafat, škof; Nikolaj Tavelič dE 15 Sreda Leopold, spoznavalec; Albert Vel., škof Ä 16 Četrtek Jedert, d.; Otmar, opat ÜÄ 17 Petek Gregorij Čudodelec, škof; Šaloma, devica 3) 18 Sobota Odon, opat; (Posvečenje cerkve sv. Petra in Pavla) Ned ev.: Prilika 0 gorčičnem zrnu (Mt 13, 31—35) 19 Nedelja 25. pobinkoštna; Elizabeta, vdova ■iff? 20 Ponedeljek Feliks Valoaški, spoznavalec; Edmund, kralj m? 21 Torek Darovanje Marije Device; Kolumban, opat •mt 22 Sreda Cecilija, devica; Filemon, mučenec; Pragmacij 23 Četrtek Klemen I. (Miiivoj), papež; Felicita, mučenica m? 24 Petek Janez od Križa, spoznavalec; Krizogon, mučenec © M 25 Sobota Katarina, devica; Erazem M Ned ev.: O razdejanju Jeruzalema (Mt 24, 15—35) 26 Nedelja 26. pobinkoštna; Silvester, opat; Leonard # 27 Ponedeljek Virgilij, škof; Valerijan, škof; Ahacij -iS 28 Torek Gregorij III., papež; Jakob, mašnik; Ruf 29 Sreda Saturnin, škof; Filemon, mučenec; Paramon f» 30 Četrtek Andrej (Hrabroslav), apostol; Justina m VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Deževni Vsi sveti, Zadnji krajec 3. novembra. pozimi tudi zameti'. Mlaj 10. novembra. Svete Katarine dan ne laže, Prvi krajec 16. novembra. če po sebi prosincu vreme kaže. Polna luna 24. novembra. Sv. Martin naj bo suh, Dan se skrajša za 1 uro 16 minut. da pozimi' raste kruh. Od 9 ur 58 minut na 8 ur 24 minut. Če sv. Cecilija hudo grmi, Sonce stopi v znamenje strelca 22. ob 22 dosti pridelka ob letu kmet dobi. uri 3 m;.nuti. Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. VSA DOBRA DELA DARUJ TA MESEC DUŠAM V VICAH Sv. oče blagoslavlja iz lože sv. Petra polmilijonsko množico rimljanov, ki se je zbrala na trgu sv. Petra ob obletnici kronanja. ZAPISKI DECEMBER GRUDEN Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 2 Petek Sobota Marijan, mučenec; Natalija; Pavlina Bibijana; Blanka @ Ned. ev.: O poslednji sodbi (Lk 21, 25—33) 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 1. adventna; Frančišek Ksaverij, spoznavalec Barbara, devica; Peter Krizolog, škof Saba, opat; Krispin, mučenec Miklavž (Nikolaj), škof; Leontija, mučenica Ambrozij, škof; Urban, škof; Martin, opat Brezmadežno spočetje Device Marije; Elfrida Peter Furije, spoznavalec; Valerija, mučenica ® ¥ A sh * t Ned ev.: Janez Krstnik pošlje svoje učence do Jezusa (Mt 11, 2—10) 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 2. adventna; Loretska Mati božja Damaz, papež; Danijel, st. Aleksander, mučenec; Dionizija, mučenka Lucija, devica; Otilija, mučenica Spiridion (Dušan); Konrad Konrad Of., spoznavalec; Valerijan Evzebij, škof; Albina, devica ¿j( si oX M Ü. Ž Ned ev.: Janez Krstnik pričuje o Kristusu {Jan 1, 19—28) 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 3. adventna; Lazar, škof; Virvina, devica Gracijan, škof; Teotim, mučenec Urban V., papež; Favsta, vdova Kvatrna ; Evgenij in Makarij, mučenca; Julij, mučenec Tomaž (Tomislav), apostol Kvatrni: Demetrij, mučenec; Fiavijan, mučenec Kvatrna; Viktorija, devica (Zmagoslava); Serva ■IP? fftf m M ff Ned. ev.: Janez Krstnik oznanjuje pokoro (Lk 3, 1—6) 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna; Adam in Eva; Hermina, devica @ Božič. Rojstvo Gospodovo, Anastazija Štefan, prvi mučenec; Marin, mučenec Janez Evangelist, apostol; Teodor in Teofan Nedolžni otroci; Kastor, mučenec; Teofila Tomaž, škof; David, kralj Evgenij, škof; Liberi j, škof »=#S m f Ned. ev.: Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda (Lk 2, 33—40) 31 Nedelja Po božiču; Silvester I., papež; Melanija A VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Veter na sveti dan obeta Zadnji krajec 2. decembra, dosti sadja drugega leta. Mlaj 9 deCembra. Zelen božič — bela velika noč. Prvi krajec 16. decembra. Če otročiči nedolžni so oblačni, Polna luna 24. decembra. ob letu ne bodo kruha lačni. Dan se skrajša za 16 minut. Če grundna suha sapa piska, Od 8 ur 40 na 8 ur 24 minut. poleti suša vse pritiska. Sonce stopi v znamenje kozla 22. ob 11 uri Dež in veter pred božičem 14 minuti. Začetek zime. koplje jamo rad mrličem. OD HLEVCA DO KRIŽA JE ŠLO ODREŠENJE Več stotisočglave verne množice z gorečimi baklami prisostv ujejo nočni pobožnosti na trgu sv. Petra. ZAPISKI PAPEŽU PIJU XII. POZDRAVLJEN, ZEMELJSKIH RODOV PASTIR, KI DUŠE S PETROVEGA ČOLNA VODIŠ. ZVESTO PO KRISTOVIH STOPINJAH HODIŠ, KO SVETU OZN AN JU JEŠ PRAVI MIR. STRASTI IN ZMOT NEVARNI JE ORKAN ZDIVJAL, ZBESNEL SE PO VESOLJNEM SVETU IN ČREDA ZVESTIH V STRAHU IN TREPETU OČI UPIRA VDANO V VATIKAN. V SIMBOL SI OLJČNO VEJICO IZBRAL, DA Z NJO VIHARJE ČRNIH DNI USTAVLJAŠ. Z LJUBEZNIJO TRPEČE BLAGOSLAVLJAŠ. VOJSKAM GOLOBČKA SI MIRU POSLAL. GOREČA BAKLA VEČNIH SI RESNIC, KI SVETIJO LJUDEM V ZABLOD TEMINI. TI SAM TRPIŠ V PRESILNI BOLEČINI, KO SVET DUŠI V PLAMENIH SE KRIVIC. VLADARJEV VSEH NAJVIŠJI SI VLADAR. PODLOŽNIKE UPORNE S CERKVE IZKLJUČUJEŠ, SKESANE V SRCIH — BOGU IZROČUJEŠ. SAJ BOŽJIH SI POSTAV TI SAM ČUVAR. KOT JAGNJE STAVLJAŠ SE NA ŽRTVENIK ZA DUŠE VSEH, KI VDANO TI SLEDIJO. POGANOM PA, KI ŠE V TEMI JEČI JO, RESNIC SI VEČNIH — PRVI JIM GLASNIK. DUHOVNIK SI, NAJVIŠJI SVEČENIK, POBOŽEN, NAJPONIŽNEJŠI MED VSEMI. ŠE NAS Z ROKO MAZILJENO OBJEMI IN BODI GREŠNIKOM V NEBO VODNIK! Njegova svetost papež Pij XII. Ob desetletnici papeževanja Pija XII- Ko se je v družini konzistorijalnega odvetnika Filipa Pacellija v Rimu rodil sinček Evgenij, so ji sicer vsi čestitali, pa le zato, ker je taka navada. Nihče ni v krhkem otro-čičku videl bodočega naslednika sv. Petra. Čeprav se je mali Evgenij že zgodaj vpisal med mašne strežnike svoje župnije in doma »maševal« ter ognjevito »pridigal« svoji sestrici, ki mu je stregla, niso starši računali s tem, da bi si otrok kdaj izbral duhovniški poklic za svojo življenjsko pot. Dali so ga celo v laiško srednjo šolo, kar je pomenilo za tisti čas gotovo drzno potezo v mnogih ozi-rih. Pa ta šola je dosegla v njem nasprotno od pričakovanja: Izšel je. iz nje z utrjenim in preiskušenim krščanskim svetovnim nazorom. Proti pričakovanju je stopil v bogoslovje. Zdelo se je pa, da Bog ne odobrava njegove odločitve, ker ga je bolezen dve leti ovirala na poti. Končno je dosegel svoj cilj. Ko je v počitnicah po novi maši razmišljal, katero njivo mu bo božja previdnost izročila v obdelovanje, ga je nekoč pri igranju violine (bil je priznan virtuoz) iznenadil imeniten obisk. Za hip sta si molče stali nasproti dve po svoji zunanjosti popolnoma različni postavi: nežni, sloki in tanki novomaš-nik s povešenim lokom in obilni, močni in redečelični msgr. Peter Gasparri, tajnik za izredne zadeve v Vatikanski državi. Gasparri je mladega duhovnika meril od nog do glave in izraz dvoma se je pojavil na njegovem obrazu: »Kako so mi vendar mogli priporočiti tega človeka, ki daje videz okrevajočega bolnika! In ta violina! Ni li to znamenje sentimentalnega in nereelnega umetnika?« Kljub temu ga je vprašal, če bi ga zanimalo delo v vatikanskem državnem tajništvu. No-vomašnik je takoj pritrdil, vendar ni mogel zakriti svojega razočaranja: »Mislil sem, da bom postal dušni pastir.« Gasparri mu je baje odvrnil: »To pride pozneje. Najprej boš postal pastirjev pes.« Oboje se je uresničilo. Po mnogih letih dela v cerkveni diplomatski službi je postal Pacelli škof, apostolski nuncij in po smrti kardinala Gasparrija papežev državni tajnik, ali, kakor je bil nekoč isti Gasparri napovedal, postal je pastirjev pes. Ko so se po smrti papeža Pija XI. zbrali kardinali, da izvolijo novega Petrovega naslednika, je bil že prvi dan izvoljen Evgen Pacelli, ki si je nadel ime Pij XII. Tako se je njegova prvotna želja biti pastir, uresničila, čeprav nekoliko drugače, kot si je bil on zamišljal. Lansko leto smo slavili prvo desetletnico njegovega kronanja. Kmalu po začetku njegovega vladanja je svet zaječal v objemu strahotne vojne. V smislu svojega gesla: »Z ohranitvijo miru ni nič zgubljenega, ampak vse dobljeno,« je nenehno in vedno znova poskušal ustaviti pohod smrti in razdejanja. Njegova svarila in zapovedi so danes kakor velika obtožnica proti vsem, ki ga niso marali poslušati. Ko vsi njegovi opomini niso nič izdali, je v svojih nagovorih o božičnih nočeh in drugih prilikah tolažil trpeče človeštvo, trepetajoč kot dobri oče za vse, za dobre in hudobne, za poslušne in nepokorne. Bal se je vojne zlasti za to, ker je dobro vedel, da čaka organizirano brezboštvo samo na to ugodno priliko, da v škodo Kristusove Cerkve poplavi bujno cvetoča polja in mnogo obetajoče setve. Gledajoč naprej v težko bodočnost je v organizaciji Cerkve predvidel nekatere odločbe, ki se nam zde malenkostne in brezpomembne, ki bodo pa prej ali slej dokazale vso ostrino njegovega daljnovidnega očesa. Posebno pozornost je papež Pij XII. posvečal misij onstvu. Zdi se, da hoče izročiti vodstvo katoliškega življenja med Črnci Črncem, med Kitajci Kitajcem. Samo na Kitajskem je 99 apostolskih vikariatov spremenil v redne škofije in nadškofije, katerim na-čeljujejo škofje domačini. Isto načelo ga vodi pri imenovanju novih kardinalov. Zmanjšal je njih število v uradih Vatikanske države in na ta način zvišal število onih kardinalov, ki so obenem škofje in nadškof je po vseh delih sveta. Prvič v zgodovini katoliške Cerkve vidimo v kardinalskem ornatu ne le belo-kožce, ampak tudi Kitajce; prvič v zgodovini se je za njegovega vladanja zgodilo, da so v kardinalskem kolegiju dosegli številčno večino kardinali, ki bivajo izven Italije. Cerkev je katoliška, to je vesoljna, in papež Pij XII. hoče, naj bi zginili še zadnji sledovi ozko-srčnosti in ne mara le pridigati enakopravnosti velikih in malih, belih in barvanih, kot to delajo različne »Charte«, temveč je tej enakopravnosti dal tudi dejanskega izraza. Načela, ki ga pri tem vodijo, je lepo izpovedal v svojem nagovoru, s katerim je sprejel novega poslanika državice Panama: »Notranjo vrednost tega ali onega naroda ne tvori njegova zemljepisna razsežnost, tudi obilje bogastva ne, ali pa fizična sila, temveč njegove nravne moči: ljubezen in spo-štvovanje nravnih načel, neomajna zvestoba dani besedi, velika dela izvršena v službi Boga. Cerkve, domovine ali drugih plemenitih ciljev; ljubezen do dela in reda; bratstvo do vseh ljudi brez razlike.« Nešteto dokazov imamo, da spremlja pa- pež Pij XII. tudi usodo in trnjevo pot našega malega slovenskega naroda s posebnim sočutjem in ljubeznijo. Iz gruče romarjev, ki so ga nedavno obiskali, se je posebno in osebno zanimal za Slovence in je ob slovesu večkrat zaklical: »Živeli Slovenci!« Ob priliki desetletnice njegovega slavnega vladanja mu ne moremo pokloniti lepšega darila, kot če mu zagotovimo, da hočemo ostati zvesti Petrovi skali kljub vsem viharjem, ki nas skušajo od nje odtrgati. Tudi mi mu ob njegovem jubileju kličemo: Živel papež Pij XII!« Katoliška Cerkev „Ti si Peter — Skala — in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenske sile je ne bodo premagale" (Mt. 16, 18J. Tako je dejal Jezus Petru, ko mu je obljubil, da ga bo postavil za vrhovnega poglavarja svoji Cerkvi. Po vnebohodu je bilo tistih, ki so verovali v Kristusa, komaj za dobro pest, samo 120 oseb, pravi sv. Luka v Apostolskih delih (1, 15). Toda ko je prišel nanje Sveti Duh in jih napolnil s svojim vse prešinjajočim ognjem, je s Kristusovim kvasom prekvašeno testo začelo naglo vzhajati. Ob prvi Petrovi pridigi se je spreobrnilo in dalo krstiti tri tisoč ljudi. Zato binkošti po pravici imenujemo rojstni dan katoliške Cerkve. Od tistega dne se ie božja beseda naglo širila po vsem svetu. Iz Palestine je prodrla v Malo Azijo, v Egipt, na Grško, v Italijo in naprej po Evropi, Afriki in Aziji. Zaman so se druga za drugo dvigale temne sile, da bi uničile mlado Cerkev ali vsaj zavrle nien zmagoviti pohod. Zaman sp razni Herodi, Neroni, Deciji, Valerijam, Dioklecijani preganjali kristjane, jim jemali državljanske pravice, jih pošiljali v pregnanstvo, jim odvzemali imetje, jih metali iz javnih služb, jih obsojali na prisilno delo, jih silili k odpadu, jim pretili s smrtjo, jih mučili, morili, obglavljali, iz kože de-vali, žive sežigali in počenjali nad njimi vse mogoče grozovitosti in zverin- stva. Vse to ni nič zaleglo, kajti kri mučencev, pravi starokrščanski pisatelj Tertulijan, je seme novih kristjanov. Po 250 letih krutega preganjanja je Cerkev stopila iz podzemlja kot pomlajena nevesta. Z novim pogumom je šla osvajat svet za pravega Boga. Mladi evropski narodi so drug za drugim uklonili svoj tilnik pod sladki Kristusov jarem. Tudi v tej in naslednji dobi Cerkvi ni manjkalo sovražnikov in preganjalcev. O tem nam priča sleherna stran cerkvene zgodovine. Ko je stari božji zo-prnik videl, da z ognjem in mečem Cerkve ne more uničiti, je obudil v njej dolgo vrsto notranjih sovražnikov, ki naj bi se kakor črvi zavrtali v skrivnostno Kristusovo telo, ga razjedli in ugonobili. Nastale so številne krive vere, razkoli, odpadi: montanisti, neslo-rijanci, arijanci, pravoslavci, prote-stantje in mnogi drugi. Hude in dolgoletne boje je Cerkev bojevala s svojimi notranjimi sovražniki. Na milijone sinov se je zgubilo in odtrgalo od matere. Včasih se je zdelo, kakor da Cerkvi bije zadnja ura. Ob arijanskem navalu je zapisal sv. Hieronim, da se je ves svet znašel v Arijevi krivi veri. In v 16. stoletju je protestantovska povo-denj grozila, da zalije vso Evropo. Toda iz vseh stisk in bojev je Cerkev vselej izšla očiščena, pomlajena, okrepljena. Mnogim, ki od daleč gledajo, se to zdi nerazumljivo, a za nas katoličane je povsem naravno in bi se ¡čudili, če bi bilo drugače. Kajti mi vemo, da je Kristus svojo Cerkev postavil na skalo, na Petra in na njegovega pravnega naslednika, ki je vsakokratni rimski papež. Ob to skalo buta valovje sovraštva in preganjanja že 19 stoletij, z vsem besom in brez prenehanja buta, pa vse zaman, kajti za njo stoji Kristusova nepreklicna beseda: „... in peklenske sile je ne bodo premagale." Biti moramo zares ponosni in Bogu hvaležni, da smo udje katoliške Cerkve, ki ima vse božje obljube in zagotovila. Katoliška Cerkev je najštevilnejša in najmogočnejša verska organizacija na svetu. Poglejmo, kaj pravijo o tem statistike. Po računih učenih mož živi sedaj na zemlji po vsej priliki okoli 2300 milijonov ljudi. Od teh se jih kakih 846 milijonov prišteva raznim krščanskim veroizpovedim; judov bo kakih 12 milijonov, muslimanov 290 milijonov, budistov 235, konfucijcev 392, hinduistov 282, pripadnikov raznih manjših poganskih verstev 140, ljudi, ki se ne priznavajo k nobeni veri pa nad 100 milijonov. Iz podanih številk je razvidno, da krščanska skupina daleč prekaša druga svetovna verstva. Med krščanskimi veroizpovedmi pa je prav tako odločno na prvem mestu katoliška Cerkev. Po zadnjih cenitvah smemo reci, da je katoličanov nad 416 milijonov, medtem ko je protestantov vseh barv 230 milijonov, pravoslavnih bizantinskega obreda 175 milijonov, pripadnikov raznih manjših krščanskih ločin pa 25 milijonov. Božji Zveličar je pred svojim vnebo-hodom naročil apostolom: „Pojdite in učite vse narode" (Mi. 28, 19). Danes se je Kristusovo naročilo domala spol-nilo; skoraj vsem narodom je dana možnost, da slišijo božjo besedo. Cerkev je res, kakor pove grška beseda, katoliška, to je, vesoljna. Njena cerkvena organizacija (ki v deželah, kjer je Cerkev že trdno ustanovljena, obsega župnije, škofije in metropolije, a v deželah, kjer poganja šele korenine, pa misijone, apostolske prefekture in apostolske vikariate) je razpredena po vsem svetu. Če izvzamemo Sovjetsko zvezo, kjer je bila katoliška cerkvena organizacija nasilno zatrta in uničena, je le nekaj držav in pokrajin v Srednji Aziji, kamor se katoliški Cerkvi, in krščanstvu sploh, še ni posrečilo prodreti. To so: Afganistan, Nepal, Bhu-tan, Notranja Mongolija, Tibet, Smki-ang; skupno štejejo Okoli 25 milijonov prebivalcev. Razširjenost katoliške Cerkve nam lepo ponazorujejo naslednje številke, ki povedo, koliko je katoličanov v po- sameznih delih sveta. Evropa 215,091.000 Amerika 166,545.000 Azija 23,635.000 Afrika 9,891.000 Avstralija in Oceanija 1,581.000 Skupaj 416,743.000 Še nazorneje priča o vesoljnosti Cerkve naslednja razpredelnica. Kaže nam število nadškofij (metropolij), škofij, apostolskih vikariatov, apostolskih prefektur in neodvisnih prelatur ter njih razdelitev po raznih delih sveta. Evropa 130 530 7 2 20 Amerika 98 327 42 19 29 Azija 61 189 47 66 5 Afrika 5 16 119 48 4 Avstralija in Oceanija 7 21 16 1 1 Skupaj 301 1083 231 136 59 Metropolijam, škofijam in vikaria-tom načeljujejo škofje. Iz razpredelnice je razvidno, da ima katoliška Cerkev sedaj 1615 takih škofov. Vsak izmed njih ima svoje lastno in točno določeno ozemlje, škofijo ali vikariat, na katerem mora stalno bivati ali rezidi-rati ter ondi v papeževem imenu in s pomočjo župnikov ali misijonarjev in drugih duhovnikov pase Kristusovo čredo. Poleg rezidencialnih škofov pa imamo še tako imenovane naslovne škofe; v to skupino spadajo apostolski vikarji in pa škofje, ki nimajo lastnega ozemlja, to so vsi pomožni škof- je, škofje v službi pri rimski kuriji, škofje v papeški diplomatski službi in škofje v pokoju. Apostolski prefekti in načelniki pre-latur pa navadno nimajo škofovskega posvečenja. Drugače pa je njihova oblast povsem enaka oblasti škofov z lastnim ozemljem. Tako na primer slovenski misijonar salezijanec msgr. Jožef Kerec že deset let vodi apostolsko prefekturo v Čaotungu na Kitajskem in vrši vse posle, ki pripadajo krajevnemu ordinariju, ni pa posvečen v škofa. Od 416 milijonov katoličanov jih ogromna večina pripada rimskemu obredu z latinskim obrednim jezikom. Razni vzhodni obredi z lastnim obrednim jezikom štejejo le kakih osem milijonov pripadnikov. Najmočnejše jedro v tej skupini tvorijo katoliški Ukrajinci v Vzhodni Galiciji in Podkarpatski Rusiji (ki imajo razvito cerkveno organizacijo s škofi in škofijami tudi v Združenih državah in v Kanadi), kakih 40.000 katolikov v Jugoslaviji s škofijskim sedežem v Križevcih na Hrvatskem in nekaj tisoč Bolgarov. Pri nas so znani pod imenom grkokafoliki ali unijati, ker so se pred stoletji povrnili iz pra-voslavja v naročje katoliške Cerkve, a obdržali bizantinski ali grško-kaloliški obred s staroslovenskim obrednim jezikom. K bizantinskemu obredu spada tudi poldrugi milijon katoliških Romunov in nekaj tisoč katoliških Grkov z romunskim oziroma grškim obrednim jezikom. Ostalim vzhodnim verskim ločinam, ki so se združile s katoliško Cerkvijo, je Cerkev poleg obreda in jezika pustila tudi patriarhe za cerkvene poglavarje, kakor so jih imele pred združitvijo. Tako imamo sedaj šest pafriarha-tov za šestero vzhodnih obredov: armenskega, kaldejskega, sirskega, mel-kitskega, koptskega in maronilskega. Vsak patriarh ima redno oblast nad vsemi verniki svojega obreda. Prav po tem se vzhodni patriarhi ločijo od tako imenovanih zapadnih patriarhov, kakor sta na primer patriarha v Benetkah in v Lizboni. Le tu je zgolj časten naslov, ki kot tak ne daje nobene oblasti. Koledar 3 ORGANIZACIJA CERKVE Vsa ogromna cerkvena organizacija, ki obsega skupno 1810 večjih ali manjših okrožij in je umno razpredena po vseh delih sveta, ima svoje središče v Rimu. V Rimu, ne v kolikor je to pre-stolica italijanske republike, temveč v kolikor je to mesto, kjer je sv. Peter, kot prvi Kristusov namestnik in vrhovni poglavar njegove Cerkve, dolga leta škofoval in nazadnje mučeniške smrti umrl. V Rimu je škofovala vsa nepretrgana vrsta Petrovih naslednikov prav do današnjih dni. Papež Pij XII. je 263. naslednik sv. Petra na rimski škofovski stolici. Kot Petrov naslednik je papež po božjem pravu vrhovni poglavar katoliške Cerkve in kot tak izvršuje vrhovno učiteljsko, duhovniško in vladarsko oblast. Papež je vogelni kamen, živa skala, ki drži pokonci veličastno stavbo katoliške Cerkve. V njegovih rokah se stekajo niti z vsega katoliškega sveta. K njemu prihajajo vsa poročila, vprašanja, prošnje, prizivi, pritožbe. Od njega izhajajo vse uredbe, določbe, rešitve, razsodbe, navodila, smernice..., ki se tičejo vere in nrav-nega življenja katoličanov, in preko škofov in župnikov dosežejo zadnjo gorsko vas, najbolj zgubljeni otok kje v Tihem oceanu. Razume se, da papež vsega lega ogromnega dela sam osebno ne zmore. Zato mu pri vladanju Cerkve pomagajo papeška oblastva, ki se s tujo besedo imenujejo rimska kurija ali tudi sveta stolica. Rimska kurija obsega tri vrste oblastev: kongregacije, sodišča in urade. Kongregacije so nekaka cerkvena ministrstva. Po sedanji zakonodaji jih je enajst: 1. kongregacija sv. oficija varuje čistost verskega in nravnega nauka; 2. konzislorijalna kongregacija pripravlja tvarino za konzisforije (to so seje kardinalov pod papeževim predsedstvom), ustanavlja škofije, imenuje škofe in vodi nad njimi nadzorstvo; 3. kongregacija za vzhodno cerkev ureja vse zadeve, ki se tičejo oseb, discipline in obredov vzhodnih cerkva, in potemtakem nadomešča vzhodnim vernikom vse kongregacije, razen sv. oficija; 4. kongregacija za disciplino zakramentov ureja zakonodajo o disciplini sedmerih zakramentov; 5. kon-cilska kongregacija se peča z vsemi stvarmi, ki se tičejo discipline svetne duhovščine in krščanskega ljudstva; 6. kongregacija za zadeve redovnikov je pristojna za stvari, ki se tičejo vodstva, discipline, študijev, imovine in privilegijev redovnikov obojega spola; 7. kongregacija za razširjanje vere vodi oznanjevanje evangelija v nekr-ščanskih deželah in vsa dela, ki so s tem v zvezi; 8. kongregacija za svete obrede presoja in odloča vse, kar se tiče obredov in ceremonij latinske cerkve, kar se tiče beatifikacije in ka-nonizacije božjih služabnikov ali kar zadeva svete relikvije; 9. ceremonial-na kongregacija ureja ceremoniie v papeški kapeli in na papeškem dvoru; 10. kongregacija za izredne cerkvene zadeve se pri ustanavljanju škofij in nastavljanju škofov dogovarja, kadar je treba, s prizadetimi državnimi vladami; 11. kongregacija za semenišča in univerze nadzira semenišča in cerkveni oblasti podrejene visoke šole. Pri rimski kuriji posluje iroie sodišč: 1. apostolska ali sveta penitencijarija je sodišče za notranje območje, to je, presoja vprašanja vesti, podeljuje odpustke ,milosti, spreglede, odvezo od izobčenja in drugih cerkvenih kazni...; 2. rimska rota je redno in ape-lacijsko sodišče za zunanje območje; 3. apostolska signatura pa je vrhovno kasacijsko in revizijsko sodišče svete stolice. , Med uradi rimske kurije, cerkveni zakonik jih našteva šest, je gotovo najvažnejši urad državnega tajništva, ki skupaj s kongregacijo za izredne cerkvene zadeve predstavlja zunanje ministrstvo svete stolice. Državno tajništvo ureja odnošaje med sveto stoli-co in državami, ki imajo z njo diplomatsko zvezo. V zadnjih petdesetih letih je ugled svete stolice zelo narasel, tako da je večina držav navezala z njo diplomatske stike. Mnoge izmed njih so sklenile s Cerkvijo posebne dogovore ali konkordate, po katerih so zaščitene pravice katoličanov. Na čelu vsake posamezne kongregacije, sodišča in urada stoji od papeža imenovan kardinal, ki se pri kon-gregacijah imenuje prefekt. Prvim trem kongregacijam načeluje papež sam, posle pa vodi kardinal-tajnik. Pa-peška oblastva poslujejo po predpisanih pravilnikih. Vsaka važnejša zadeva in rešitev mora biti predložena papežu v odobritev. Brez njegove vednosti je vsaka pomembnejša odločitev neveljavna in nemogoča. Vse s papežem, nič brez njega. Da bi bil popis cerkvene organiza--♦♦♦♦•♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦i VINKO BELIČIČ: JCtilto pM Omahnil sem v zelenino trt, od teže poletnega dneva strt, izdajalec samega sebe. Večer je poln dišav in sijaja, pes od tuje hiše name laja, dušo zaliva mrtva kaluža. Zgibljaji murv, šumot koruze, rdeče strehe daljnih vil — Ah, več ne razprostreti zbičanih peruti, na tihi veletok pozabe za vekomaj nocoj odpluti ,.. . »Vstani spod križa, hodi — veš za cilj!« cije kolikor toliko popoln, bi morali spregovoriti še o ureditvi škofij in župnij, ki so osnovne celice cerkvenega organizacijskega sestava. Toda ker so to večidel znane stvari, jih ne kaže ponavljati. SKRIVNOSTNO TELO Katoliška Cerkev je zares mogočna in do potankosti organizirana družba. Toda njena moč prvenstveno ne sloni ne na ogromnem številu pripadnikov ne na umno izpeljani organizaciji, čeprav je ta sad dvatisočletne izkušnje. Njena sila izvira predvsem iz Kristuso- ve obljube Petru, ko je dejal, da bo na njem sezidal svojo Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala, in iz obljube, ki jo je pred vnebohodom dal vsem apostolom: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta" (Mt. 28, 20). Po nauku sv. Pavla je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo. Kristus mu je glava, Sveti Duh duša, verniki pa udje. To skrivnostno Kristusovo telo ni nekaj nedelavnega, brezmočnega ali celo mrtvega, temveč je polno življenja, kipečih sil, ustvarjajoče in vseodrešu-joče delavnosti. Mnogi očitajo Cerkvi, da je odpovedala, da ni spolnila svoje zgodovinske naloge, da ni ozdravila in osrečila človeštva. Toda ti pozabljajo, da je Cerkev prvenstveno poklicana, voditi ljudi k Bogu in jim pomagati k zveličanju. Urejati časne zadeve in skrbeti za gmotno blaginjo ljudi, je pa prvenstvena naloga svetne oblasti, države. Drugi se spotikajo nad slabostmi katoličanov, se pohujšujejo nad dejstvom, da se celo med predstavniki Cerkve nahajajo garjeve ovce. vToda tudi ti pozabljajo ali nočejo ved«i, da Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo, sestoji iz dveh bistveno različnih prvin, iz božje in iz človeške. Človeška narava je še tudi po krstu podvržena posledicam izvirnega greha in je nagnjena k hudemu. Z božjo pomočjo človek sicer more premagovati hudo nagnjenje, toda Bog nikomur ne dela sile. Človek mora prostovoljno sodelovati z božjo milostjo. Če je torej kak katoličan slab, grešen in hudoben, je to za-i to, ker noče sodelovati z božjo milostjo, ne pa zato, ker bi Cerkev ne bila zmožna, da ga dvigne in ozdravi. Če je bil med dvanajsterimi eden Judež, tat, izdajalec in samomorilec, ni nič čudnega, če se tudi med milijoni katoličanov najdejo manjvredni, nezvesti po-edinci. Prav to je morda največji 'čudež, da se je Cerkev kljub tolikim zunanjim viharjem in kljub tolikim notranjim človeškim slabostim, ki so jih imeli in jih še imajo katoličani in sami cerkveni predstojniki, vendarle ohrani- • la nedotaknjena in močna, še več, da raste, se krepi, cvete in rodi sadove, dragocene sadove mučencev in svetnikov. To je najboljši dokaz, da Cerkev ni človeško, marveč božje delo, zares skrivnostno telo, ki ga poživlja Sveti Duh in vodi Jezus Kristus. Sv. oče govori svetu po radiu. RAZVESELJIVA DEJSTVA Na koncu si na kratko ogleimo še splošni položaj Cerkve v sedanjem odločilnem zgodovinskem trenutku, ob vstopu v dobo atomske sile. Ima svoje svetle in senčne strani. V Cerkvi se kaže predvsem troje razveseljivih dejstev: poživitev krščanskega življenja, razvoj misijonskega dela in porast socialnega prizadevanja. Na tvarnih in duhovnih razvalinah, ki jih je zapustila zadnja vojska, se krščansko življenje naglo poživlja in dviga. In to povsod, kjer je le količkaj svobode. O tem nam priča pomemben razmah časopisov in knjig, ki se pečajo z versko-duhovnimi vprašanji, kakor tudi porast dnevnikov in drugih časopisov, ki s katoliškega stališča obravnavajo gospodarska, socialna in politična vprašanja. Katoliška Akcija je pognala trdne korenine po vseh škofijah, celo v misijonskih deželah. Ni je skoraj župnije, kjer ne bi delovali njeni odseki in izvajali papeževih navodil. S pomočjo članov KA, gorečih apostolskih laikov obojega spola, Cerkev počasi a gotovo zopet pokristja-njuje tista okolja javnega življenja, ki so se v polpretekli dobi popoganila. Sporedno s KA gre prizadevanje številnih duhovnikov, zlasti na Francoskem, ki pod vodstvom daljnovidnih škofov skušajo dušno pastirstvo prilagoditi sodobnim potrebam in razmeram; pri tem se držijo načela, da duhovnik ne čakajj vernikov v cerkvi, kamor mnogi več ne prihajajo, temveč pojdi za njimi kakor pastir za izgubljeno ovco. Razveseljivo je nadalje nadvse živahno delovanje moških in ženskih redovnih družb, zlasti tistih, ki se pečajo s socialno pomembnim delom. O poživitvi krščanskega življenja nam priča tudi ogromno ljudsko gibanje, ki je kot „Marijino romanje" zajelo vse zapadne evropske dežele in obrodilo obilico duhovnih sadov. Številni evharistični, marijanski in drugi katoliški shodi, državni, pokrajinski, škofijski, so se vršili po vseh državah tu in onstran morja ter so dali novih pobud, vlili nove gorečnosti. K poglobitvi verskega življenja so odločilno pripomogle okrožnice in nagovori svetega očeta. Pij XII. po pravici slovi kot binkoštni papež, saj poleg latinščine in Iaščine gladko govori pet svetovnih jezikov, francosko, angleško, nemško, špansko in portugalsko. Njegova živa in prepričljiva beseda je ob važnejših prilikah, zlasti ob velikih shodih in zborovanjih, dosegla po zvočnikih in radiu stotisoče in milijone katoličanov. Drugo veliko obetaioče znamenje za Cerkev je silni razmah misijonskega dela v misijonskih pokrajinah in v misijonskem zaledju. V katoliških deželah polagoma prodira prepričanje, da so vsi katoličani dolžni, na kak način širiti božje kraljestvo, bodisi z molitvi- jo ali duhovnimi darovi, bodisi z denarno podporo ali osebno žrtvijo. Družba za širjenje vere in sorodne organizacije se vedno bolj uveljavljajo. Misijonske denarne zbirke so od leta, do leta pomebnejše. Število misijonarjev stalno raste, zlasti zdravnikov, profesorjev in drugih katoliških izobražencev, ki misijonsko delujejo med pogani. Pomemben napredek kaže misijonsko šolstvo, vzgoja katehistov in domačih duhovnikov. Številne in vplivne so katoliške visoke šole v Indiji, na Kitajskem in na Japonskem. Preosnova cerkvene organizacije v imenovanih treh deželah, ki se je začela pod Pijem XI., je pod sedanjim papežem stopila v odločilno dobo. Tako ima Kitajska 97, Indija 49, Japonska pa 6 škofij oziroma nadškofij. Na vseh odločilnih mestih je domača duhovščina dobro zastopana. Prav zadovoljivo se razvija misijonsko delo tudi v Indokini. V teh deželah se torej Cerkvi obeta nadvse lepa bodočnost. Vse pa prekaša črna Afrika. Tu se je število katoličanov v petdesetih letih dvignilo od pol milijona na deset milijonov. Prednjači-ta Belgijski Kongo in Uganda v Osrednji Afriki. Le tu se v resnici čuti binkoštni vihar Svetega Duha. Tretje razveseljivo dejstvo je poživitev socialnega prizadevanja Cerkve. Skoraj ga ni govora, v katerem bi se papež ne dotaknil tega važnega vprašanja. Neprestano razlaga in poudarja krščanska socialna načela, spodbuja in opominja katoličane, naj jih izvajajo v vsakdanjem življenju. Odpraviti socialne krivice, ustaviti zatiranje sla-bejših, dati vsem možnost poštenega in svobodnega življenja, to je najvišja dolžnost onih, ki vladajo narode, to je temeljni pogoj za srečo človeštva na zemlji. Svet je prisluhnil. Krščanska socialna načela si počasi utirajo pot v visoke gospodarske in politične kroge. Odpad delavskih množic od Boga, ki je bil pred nekaj desetletji skoraj splošen, se je ustavil. Krščanske delavske in strokovne organizacije se krepijo, osvajajo delavske množice in skušajo odločilno vplivati v boju za delavske koristi. SENCE IN NEVARNOSTI Poleg svetlih strani in veliko obetajočih upov pa odkriva sedanji zgodovinski trenutek Cerkve tudi mnogo senc in nevarnosti. Prva taka senca je občutno pomanjkanje duhovniških in redovniških poklicev. Južna Amerika s 130 milijoni katoličanov ima samo 22.000 duhovnikov, torej manj kakor mala Belgija z 8 milijoni prebivalcev. Na Francoskem je nad 10.000 župnij praznih, brez duhovnika. Afrika bi potrebovala vsaj 15.000 misijonarjev, da bi mogla zadostiti željam po Kristusu hrepenečih poganskih množic. Podobno je v Indiji, na Kitajskem, na Japonskem. Pomanjkanju duhovnikov sledi kot nujna posledica velika nevednost in zaostalost v verski izobrazbi. V mnogih krajih latinske Amerike obstoji vse krščansko življenje katoličanov v tem, da se dajo krstiti, cerkveno poročiti in cerkveno pokopati. Pa tudi v Evropi marsikje ni dosti bolje. Grda pega na lepem licu katoliške Cerkve je velika zaspanost, nemarnost, mlačnost, nepožrtvovalnost, verska, socialna in politična nezavednost vernikov, štiri sto milijonom katoličanov še do danes ni uspelo ustanoviti svetovno pomembnih časopisnih, filmskih, radijskih in televizijskih podjetij, ki bi s svojimi proizvodi krščansko načelno vplivala na svetovno javno mnenje in ga usmerjala k Bogu. Nadaljnja temna lisa je posledica vojske. Na milijone ljudi, večinoma katoličanov, je bilo nasilno odtrganih z rodne grude in vrženih v mrzlo tujino. Mnogi izmed njih so v nevarnosti, da se v tujem okolju versko zgubijo. Družina je mnogokje v popolnem razsulu. Milijoni otrok se brez varstva potepajo po ulicah. Brezvestni filmi in Časopisi jim podžigajo strasti in jiih zavajajo v zločin. Nepopisna beda in revščina ženeta brezposelne v obup, v naročje komunizma... Po zadnji vojski se je v raznih državah močno poživila masonerija. Kot zakleta sovražnica katoliške Cerkve skuša znova osvojiti zgubljene postojanke, zlasti v Italiji, in zasesti vplivna mesia v gospodarstvu in politiki. Nevarnega tekmeca katoliške Cerkve, posebno v misijonskih krajih, predstavlja muslimanstvo. Odkar so se osamosvojile arabske države in indijski Pakistan, ki imajo povsem muslimansko prebivalstvo, je misijonska delavnost muslimov zelo narasla. Je resna nevarnost, da v nekaterih področjih prdhitijo in spodrinejo katoličane. Tako v Srednji Afriki, Indiji, na Kitajskem, v Indoneziji. Najnevarnejši sovražnik katoliške Cerkve pa je vsekakor brezbožni komunizem. O njem veljajo Kristusove besede: „Po njih sadovih jih boste spoznali" (Mt. 7, 16). Kjer koli je prišel na oblast, je bila in je še njegova prva skrb, zadušiti katoliško Cerkev, pa naj bo to z železno pestjo ali z žametno rokavico, z ognjem in mečem ali z zvijačo in zahrbtnostjo. To je zgodovina od včeraj in danes ter jo vsi poznamo. Preganjanje katoliške Cerkve v državah tako imenovane vzhodne demokracije je tako kruto, načrtno in dosledno, da daleč prekaša najhujše preganjanje za časa Decija ali Dioklecijana. Nekaj dejstev: na ozemlju, ki si ga je Sovjetska zveza priključila po letu 1940., je od 31 škofovskih sedežev le še šest zasedenih. Osem sto tisoč, to je blizu ena tretjina vseh lilvanskih katoličanov, so odvlekli v Sibirijo in na njihove domove naselili Tatare in Mongole. Cerkvena organizacija z Rimom združenih Ukrajincev v Vzhodni Galiciji (4,000.000), je docela uničena: vsi škofje zaprti in deloma mrtvi; duhovniki večinoma pregnani in zaprti, ostali se skrivajo ali so odpadli; prebivalstvo pa je bilo šiloma prepisano v pravoslavje in v množicah preseljeno v notranjost Sovjetske zveze. Podobno se je zgodilo cerkvi grško-ka-toliškega obreda v Romuniji. Bila je zatrta z vladnim dekretom dne 1. decembra 1948. Vse drugo kot v Galiciji ... Kako se godi katoliški Cerkvi v Jugoslaviji, na Madžarskem in na Češkoslovaškem, je več kot znano. Silno napredovanje komunizma na Kitajskem, v Indokini in v Indoneziji predstavlja smrtno-nevarnost za cvetoče katoliške misijone v ondotnih deželah. ZAKLJUČEK Ko človek pregleduje črne sence in nevarnosti, ki pretijo katoliški Cerkvi, se ga nehote loti žalost in malodušje. Koliko duš je v nevarnosti, da se za vselej pogubijo! Koliko versko cvetočih dežel, da se spremenijo v duhovno puščavo! Slovensko srce se krči, ko misli, da bi mogla biti med temi tudi ljuba deželica onstran Karavank ... Toda malodušje ni upravičeno. Preganjanje je nujni delež krščanstva. Jezus je rekel: „Če so mene preganjali, bodo tudi vas preganjali" (Jan. 15, 20). Trpljenje očiščuje. Vihar odnaša le pleve in ničvredno zrnje. Zgodovina uči, da je Cerkev še vselej zmagovita izšla iz preizkušnje. Nam se godi, kakor se je godilo apostolom pri zadnji večerji. Ko je Gospod napovedal bridkosti in trpljenje, ki je imelo zadeti njega in apostole, so se le ti užalostili in postali ma-lodušni. A božji Zveličar jih je potolažil, in z njimi vred tudi nas, rekoč: „Ne bojte se, mala čreda, in zaupajte: jaz sem svet premagal!" (Prim. Lk. 12, 32 in Jan 16,33). Vihar se bo polegel. Črni oblaki se bodo razblinili. Sonce se bo prisme-jalo lepše in gorkejše kot prej. Bodimo torej veseli in ponosni, da smo udje nezrušljive katoliške Cerkve. Hkrati pa se zavedajmo, da je Cerkev skrivnostno telo. Če en ud trpi, mu drugi skušajo pomagati. Ali mi kaj molimo in žrtvujemo za naše trpeče brate v Kristusu? Prvi kristjani so to smatrali za eno svojih poglavitnih dolžnosti. A. V. „Dvignite, vrata, svoje glave, o, dvignite se vrata starodavna in vstopil bo Kralj slave!" Tako so peli v zanosu Izraelci, ko so v slovesnem sprevodu prinesli skrinjo zaveze pred tempeljski vhod. Isti obred se je ponovil na božični večer 24. decembra, ko je paDež Pij XII. z vso slovesnostjo odprl „sve-toletna vrata" v baziliki sv. Petra v Rimu in vsemu svetu oznanil, da se je začelo sveto leto 1950. „Odprite", je dejal papež, „odprite mi vrata pravičnosti, ker je vernik po opravljeni jubilejni pokori očiščen vsake krivde vreden, da prosi plačilo svoje vere!" Leto 1950 je torej jubilejno ali sveto leto, leto velikih milosti in odpustkov, ki jih bodo deležni rimski romarji, obenem pa leto pokore in molitve, da se dosežejo tisti nameni in milosti, ki jih papež v tem letu želi doseči. SPLOŠNI NAMEN IN CILJ SVETEGA LETA V buli, s katero je papež Pij XII. v baziliki sv. Petra 26. maja 1949. na. praznik vnebohoda vsemu svetu oznanil, da se bo na božič slovesno za- Leto čelo sveto leto, je med drugim rečeno: „Velik jubilej, ki ga bomo drugo leto obhajali v Rimu, ne želi samo vse kristjane pozvati k pokori za grehe in k poboljšanju, marveč jih navdušiti tudi za svetost in čednost." Papež pov-darja nadalje nujno potrebo svetega in čednostnega življenja, če hočemo doseči to, kar prosimo. Kajti le z nadnaravno pomočjo milosti božje bomo mogli rešiti velike probleme duhovnega in gospodarskega reda v človeški družbi. Zaradi tega papež opominja, naj se vsi verniki tega jubileja udeleže: „Predvsem je treba Boga prositi, da bo sleherni po molitvi in pokori dosegel od Boga odpuščenje grehov in bo sleherni z vsemi močmi delal na to, da se poboljša in si pridobi čednosti, da bo to sveto leto pripravilo veliko in vsesplošno povrnitev h Kristusu." PODROBNI NAMENI „Na drugem mestu moramo Boga nujno prositi: da vsi ljudje ohranijo božjemu Odrešeniku in od njega ustanovljeni Cerkvi dolžno zvestobo z nezlomljivim duhom in krepko voljo, da se zedinijo različni socialni sloji v pravičnosti in bratski vzajemnosti, da ugasne sovraštvo in nasprotovanje, da si potrebni s svojim delom lahko častno zaslužijo svoj kruh, Papež Pij XII. v slovesnem ornatu na nosilnici ob vhodu v baziliko sv. Petra. da ostanejo pravice Cerkve neokrnjene in da bo Cerkev obvarovana preganjanj in spletk, da bodo vsi, ki jim še luč kat. resnice ni zasvetila in ki v zmotah tavajo, posebno brezbožci in bogotajci, raz- svetljeni z božjo lučjo ali po milosti božji nagnjeni k temu, da sprejmejo evangelij, da bo povsod, posebno v Palestini, zavladal mir po pravični ureditvi zadev, da bodo bogati dajali revnim potrebno in po ljubezni odmerjeno pomoč, da se povrne mir končno v srca vseh ljudi, v vse domove, k vsem narodom in družbam narodov, da bodo preganjani imeli moč, da ostanejo zvesti, kot je to častno pokazala Cerkev od začetka s krvjo svojih mučencev, da se bodo begunci, ujetniki in vsi iz domovine pregnani kmalu lahko vrnili v svojo ljubljeno domovino, da trpeči zadobe nebeško tolažbo, da po spet zacvetela čistost in krščanska čednost in se po vzgledu odraslih in starih pri mladini utrdila, in končno, da bi se vsi ljudje lahko veselili nebeške milosti, ki edina jim lahko nakloni večno srečo. To so veliki nameni in cilji, ki jih papež želi doseči v svetem letu in zaradi katerih kliče vesoljni krščanski svet k molitvi in pokori. POGOJI ZA PREJEM ODPUSTKOV SVETEGA LETA Pogoji za prejem jubilejnega odpustka so: vredni prejem sv. zakramentov spovedi in obhajila; nadalje obisk določenega števila cerkva, v katerih moramo moliti po namenu sv. očeta. Rimski romarji morajo navadno obiskati štiri glavne rimske bazilike: Sv. Petra, Lateran (sv. Janezi, Marijo Snežno in Sv. Pavla — in to desetkrat, ako ni dana kaka olajšava. Za Veliko noč 1934. je zadostoval samo enkratni obisk omenjenih bazilik. Za letošnje sveto leto je pogoje za prejem jubilejnega odpustka sveti oče določil dobesedno tako le: „V tem letu svete sprave dovoljujemo in podeljujemo vsem vernim kristjanom obojega spola, ki so vredno prejeli zakrament svete pokore in svetega obhajila in so na en dan ali v različnih dnevih v poljubnem redu obiskali bazilike sv. Janeza v Lateranu, sv. Petra v Vatikanu, sv. Pavla na Ostij-ski cesti in liberijsko baziliko na griču Eskvilin fSanta Maria Maggiore — Marija Snežna) ter so zmolili tri očenaše, angelsko češčenje in čast bodi Očetu, poleg tega pa še očenaš, angelovo češčenje, čast bodi in vero v vsaki baziliki, popoln odpustek njihovih časnih kazni, oproščenje in odpuščenje v Gospodu. Dalje določamo, da verniki ta odpu- stek zadobijo za sebe kakor tudi za rajne tolikokrat, kolikokrat izvrše predpisane pogoje." KAKO SE SVETO LETO ZAČNE Otvoritev navadnega svetega leta se začne pri večernicah na sveti večer s tem, da papež z udarci kladiva odpre zazidana jubilejna vrata v baziliko sv. Petra in v slovesnem sprevodu v spremstvu kardinalov, nadškofov, škofov, prelatov, svetne in redovne duhovščine, svetnih dostojanstvenikov in vernikov gre v cerkev sv. Petra. Ta obred simbolično ponazoruje, da so se v Cerkvi odprla nova vrata — vrata milosti, skozi katera pritekajo vsem vernikom — odličnim in preprostim — vrelci neizčrpne milosti božje. Čez eno leto se sveto leto z zazidanjem svetoletnih vrat na isti dan zaključi. Otvoritev svetoletnih vrat in njih zazidanje naslednje leto se vrši istočasno v vseh štirih zgoraj omenjenih bazilikah. Razen v baziliki sv. Petra, kjer opravi obrede sv. oče sam, vodijo obrede v drugih bazilikah kardinali. PRIPRAVE NA SVETO LETO Poleg duhovne priprave in molitev v zahvalo milosti svetega leta so se vršile v preteklem letu tudi velike tehnične priprave, da bo papeški Rim kos tej veliki nalogi in bo mogel sprejeti in postreči vse svetoletne romarje, ki bodo prihajali iz vsega sveta. Računajo na posebno veliko število romarjev iz Amerike, ki bodo prihajali celo z letali. Zato so v Rimu in Ostiji zgradili več ljudskih hotelov za romarje in razna prenočišča za tujce. Zgradili so v Ostiji tudi velikansko letališče in celo rimski kolodvor so prenaredili, da bodo nemoteno prihajali vanj premnogi posebni vlaki. V palačah in stavbah vatikanskega mesta, ki so odprta romarjem za obisk, so zgradili dvigala (lifte), da bo promet hitreje šel in ne bo prerivanja po stopnicah. Sv. oče želi, da se ob tej priliki izključijo vse dobičkanosne špekulacije, da bo cena za prehrano in prenočišče ter vožnjo čim nižja. Zato je dal nalo- go, naj romanja organizirajo samo škofije in iako tudi revnim omogočijo, da se romanja v Rim lahko udeleže. Ko se sveto leto v Rimu zaključi, papež navadno dovoli, da se neslednje leto lahko dobe jubilejni odpustki tudi izven Rima ,v domači škofiji. To milost razglase potem škofije in oznanijo pogoje, pod katerimi se jubilejni odpustki dobe. Za to priliko dobe tudi spovedniki posebne pravice in olajšave. ZGODOVINA SVETEGA LETA Jubilejno ali sveto leto ima v zametku predhodnika že v starem zakonu. V dveh svetopisemskih knjigah stare zaveze: v „Levifiku" in „Numeri", se govori o „jubileju", ki tam dobesedno pomeni vesel glas trombe, ki je v 15. stoletju pred Kristusom — za časa Mo-zesa — oznanjala tako imenovano jubilejno leto ali ,.iobel". V stari zavezi se je imenovano leto ponavljalo vsakih petdeset let, to je po sedmih letnih tednih sobotnih let (7V7=49). Sobotno leto je bilo vsako sedmo leto, kakor sobota vsak sedmi dan. In to jubilejno leto je bilo praznovanje poravnave in sprave in leto osvoboditve. V tem letu se polja niso obdelovala in se je morala obdelovana zemlja spočiti ter je bila vrnjena prvotnemu lastniku, ki jo je morda zaradi dolgov zgubil. V tem jubilejnem letu so dobili tudi sužnji svobodo. V tem rednem ponavljanju starega jubilejnega leta se je v cvetoči dobi Mozesove dobe, ko je bila postava še spoštovana, skrivala čudovito lepa človečanska uredba socialne ravno-težnosti, s katero so se uravnavali in urejevali družabni položaji in zaradi nesreč ali špekulacije povročene zgu-be in revščina. Z njo so tudi dosegli, da so prvotni lastniki ohranili ali nazaj dobili dedno posestvo, ki je bilo ob začetku razdeljeno med dvanajstere rodove Izraelove; obenem so zopet dobili svobodo tisti, ki so zaradi kakšnih neugodnih okoliščin postali sužnji. Spomin na to svetopisemsko jubilej- no leto tudi v krščanski dobi ni ugasnil. Večkrat se imenuje v novi zavezi leto Gospodovo prijetno ali leto Gospodovo. Vendar se tako jubilejno leto ni slovesneje obhajalo tja do leta 1300, do Bonifacija VIII. V vatikanskih arhivih ni o tem nobenih zanesljivih zapiskov. Papež Bonifacij VIII. je prvi slovesno razglasil praznovanje jubilejnega leta. Za božič leta 1299 je po starodavni navadi prišlo v Rim h grobu sv. Petra toliko romarjev, da je papež gi-nijen dal takoj iskati v arhivih, da ugotovi navade in tradicije prejšnjih stoletij. Našli so samo pesem iz prejšnjega stoletja, ki so jo peli v križarski vojni proti Albižanom in ki se glasi: Milost leta jubilejnega Briše krivdo zadolženega. Oprt na te zapiske in na ustno izročilo je papež Bonifacij VIII. 22. februarja leta 1300 na praznik stola sv. Petra v Rimu izdal bulo, v kateri je razglasil sveto leto 1300. Bula se začenja z besedami: „V potrditev sodobnikom in v spomin potomcev..." V njej papež razglaša splošni jubilejni odpustek stotega leta. Zaradi tega velikega odpustka in spokornih del je dobilo jubilejno leto pozneje ime sveto leto. Od tega časa dalje naj bi se sveto leto obhajalo vsakih sto let. Toda že papež Klemen VI. je leta 1350 razglasil nov jubilej; pa tudi ta petdesetletni jubilej se ni obdržal. 2e papež Urban VI. (1378-1389) ga je skrčil od 50 let na 33 let kot spomin na Kristusovo zemeljsko življenje. Papež Pavel II. (1464— 1471) pa je leta 1470. odločil, naj se jubilejno leto obhaja vsakih 25 let, ker je 25 let nekako srednja, povprečna starost ene človeške generacije. Tako bi vsaka generacija doživela svoj jubilej. Papež Pavel II., je tudi določil, naj se vsako redno sveto leto začne pri ve-černicah na sveti večer, zaključi naj se pa pri večernicah na božični večer naslednjega leta. Prvi petindvajsetletni jubilej se je obhajal pod papežem Ksi-stom V. leta 1475. To jubilejno leto je dobilo tudi prvič uradni naslov sveto leto. Od tega časa dalje so si petindvajsetletni jubileji sledili redno z izjemo v letih političnih nemirov leta 1800 in leta 1850. Slovesne in simbolične obrede z odpiranjem in zazidavanjem svetoletnih vrat pa ije vpeljal papež Aleksander VI. leta 1500. Na to sveto leto je prišlo posebno veliko romarjev iz severnih krajev, posebno iz Češke, kjer so se tedaj nehale husitske homatije. Leta 1925 je bilo zadnje redno jubilejno leto. V tem letu je prišlo v Rim nad 600.000 romarjev. Sv. oče je v tem letu imel nad dva tisoč nagovorov na romarje. Leta 1929 je bilo izredno sveto leto ob priliki zlate maše papeža Pija XI. Leta 1933-34 pa je isti papež razglasil spet izredno sveto leto kot vsesplošno in največje jubilejno in sveto leto v hvaležni spomin na odrešenje človeškega rodu pred 1900 leti po našem Gospodu Jezusu Kristusu. To izredno leto je trajalo od Velike noči 1933 do Velike noči 1934. RIM SRCE KRŠČANSTVA Kakor ob vsakem jubilejnem letu, tako se bodo tudi v tem svetem letu zbirale ob grobu sv. apostolov Petra in Pavla velikanske množice pobožnih kristjanov, da počastijo spomin prvakov apostolov, da se ob grobovih mu~ čencev nasrkajo žive vere in neustrašenega poguma v borbi za pravice vere in Cerkve. Prihiteli bodo narodi iz vseh delov sveta, da se poklonijo očetu krščanstva, božjemu namestniku — papežu. Vsi narodi, vse rase in barve, se bodo zbrale v središču, v srcu krščanstva, v Rimu. Tam bodo vsi spoznali in videli, da smo vsi otroci enega Očeta v nebesih, da imajo v Cerkvi vsi enake pravice, da smo vsi bratje med seboj in da med krščanskimi narodi ne sme biti mržnje in sovraštva, marveč da mora med nami kraljevati ljubezen — tista in tako velika ljubezen, s katero nas je ljubil Kristus in nas pozval: „Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil!" Atrij v baziliki sv. Petra s svetoletnimi vrati, ki so zaznamovana s križem. RIMSKE KATAKOMBE O malokateri stvari smo tako slabo poučeni kot o katakombah. Ni naša krivda. Tudi učenjaki so imeli dolgo časa zelo zgrešene pojme o njih. drugi narodi, ki so se spotoma ustavili v rimski okolici. Misleč, da najdejo v grobovih dragocenosti, so razbili marmornate plošče, s katerimi so bili grobovi zaprti, in tako oskru- Taki so rovi in hodniki v Kalistovth katakombah. Spredaj desno se vidijo odprti prazni grobovi. Vse rimske katakombe leže vsaj 1 km stran od starega mestnega obzidja. Ker so bile torej nezavarovane, so ob preseljevanju narodov vdrli v nje Vandaili, Goti, Longobardi in nili trupla mučencev ter ostalih kristjanov. Da bi preprečili nadaljnje skrunjenje trupel svojih pokojnih bratov po veri, so kristjani s sveto ljubeznijo pobrali vse njih kosti in jih prepeljali v mesto, kjer so jih pokopali pod raznimi cerkvami, največ pod Panteonom, ki je bil svojčas pogansko svetišče, pa so ga spremenili v krščansko cerkev, katero so posvetili Mariji, Kraljici mučencev, prav zaradi kosti toliko mučencev, ki so jih prepeljali iz katakomb. Saj so jih na en sam dan prepeljali tja kar 28 voz. Ker tako v katakombah ni ibilo več mučencev, je tudi dotok romarjev, ki so prej s svetim spoštovanjem obiskovali te kraje, popolnoma prenehal in ti sveti podzemski prostori so polagoma padli v pozabo. Trava in grmovje sto prerastla vhode in le še kak kmet, ki je oral nad njimi, pa se mu je tu in tam krhka zemlja vdrla, je zlezel v kak podzemski rov, da je odnesel iz njega kako marmornato ploščo, ki mu je za marsikaj prav prišla. Šele v 16. stoletju so se začeli učenjaki zanimati za te podzemske hodnike. Ta raziskovanja pa niso bila prav nič znanstvena, marveč pravcata ropanja in pustošenja katakomb. Začelo se je ipravo tekmovanje, kdo bo prehodil več teh podzemskih rovov in iz njih odnesel čim več plošč z napisi in drugih znamenitosti v razne muzeje. Še danes lahko berete po mnogih podzemskih kapelicah imena teh »raziskovalcev«, ki so brez spoštovanja do teh svetih prostorov z debelimi črkami čečkali svoja imena na njih stene, sem in tja kar čez starodavne častitljive slike. Ti »raziskovalci« so imeli čisto zgrešene pojme o katakombah. Mislili so, da so bili v njih pokopani sami mučenci. Ker so zato vse spravljali v zvezo s preganjanjem in mučenci, so tudi mislili, da so bile katakombe skrivališče kristjanov v časih preganjanj, da so celo stanovali v njih. Razne legende so to mnenje potrjevale. Šele poznejši starinoslovci, ki so se pri proučevanju dali voditi zgolj zgodovinskim dognanjem in izkopaninam, so ipostavili raziskovanje katakomb na znanstvena tla in nam s svojim delom podali jasno sliko o njih. Največ zaslug pri tem ima De Rossi Janez, ki je pred 100 leti odkril najznamenitejše rimske katakombe, imenovane po sv. Kali stu. Katakombe niso nič drugega kot staro-krščanSko pokopališče. Razlikuje pa se to pokopališče od dandanašnjih v tem, da grobovi niso na zemeljski površini, marveč v stenah podzemskih hodnikov. Tega načina po- kopavanja si niso izmislili šele kristjani, marveč so ga poznali že pred njimi, le da so poganski Rimljani svoje mrtve večinoma seži-gali; če so jih pa pokopali, so jih navadno na isti način: v podzemskih rovih. Dočim je med pogani le sem in tja kakšna družina, večinoma iz boljših slojev, dala svoje pokojne pokopati, je bilo med kristjani pokopavanje mrličev sveta dolžnost, ker verujemo v vstajanje mrtvih. Zato so poganska podzemska pokopališča le majhna, nasprotno pa so krščanska dosegla naravnost velikanski obseg. * Nastala pa so tako, da so dali bogatejši kristjani, ki so imeli zemljo nad 1 km daleč stran od mestnega obzidja, skopati na svojem posestvu podzemske rove za grobove svoje družine, svojih sorodnikov, pa tudi za druge brate po veri. Po potrebi so te rove podaljševali in od njih odcepi j ali druge na vse strani. Ker pa tudi pod zemljo niso smeli prekoračiti meje svojega zemljišča, so bih primorani rove poglobiti, oziroma zgraditi stopnice še globlje v zemljo in ta m izkopati nove rove v vse strani. Tako imamo v katakombah sv. Kalista kar tri nadstropja takih rovov. Najstarejše je vrhnje, najmlajše spodnje. Skupna dolžina teh rovov samo v Kalistovih katakombah znaša okrog 30 km, morda še več; nekako 12 km je do danes očiščenih, da jih je mogoče ogledati. Ob hodnikih so tu pa tam izkopali večje prostore, visoke po tri metre in več ter različno dolge in široke. Imenovali so jih »sobe«. V stene teh sob so položili mrliče. Zlasi mučence so radi pokopavali v take grobnice. Tudi vsi papeži so počivali tako. Nekatere take »sobe« so prav lepo poslikali in precej lepih slik je v njih še ohranjenih. V teh več ali manj prostornih podzemskih sobah so opravljali pogrebno službo božjo. Prav tako so jim prav prišle ob preganjanjih, da so se v njih zbrali za nedeljsko mašo, kadar je niso upali imeti v mestu. Beseda »katakombe« je grškega izvora in je prišla v rabo šele pozneje. Prvi kristjani so svoja pokopališča imenovali po grško »Koimeterion«. Iz nje so naredili latinsko besedo »coemeterium« oboje bi se po naše reklo »kraj spanja.« Okrog Rima je veliko pokopališč. Da so jih ločili, so vsakemu dali ime. Imena so izbrali po različnih vidikih. Nekatera so poimenovali po lastnikih zemljišč, druga po značil- nosti kraja, itd. Eno takih pokopališč je v. neki dolinici ob Apijski cesti, zato so temu pokopališču rekli »Ad catacumbas«, kar bi bilo po naše »V globeli«. Večina starokrščan-skih pokopališč je po preseljevanju narodov bilo popolnoma pozabljenih, le par ji-h je ostalo znanih, sama taka, nad katerimi se je dvigala cerkev s truplom kakega zelo znanega mučenca. Med temi maloštevilnimi je bilo tudi pokopališče »Ad catacumbas«, »V globeli«, ker se nad njim dviga cerkev, ki hrani zemske ostanke sv. Sabastijana. Prvotni pomen besede »ad catacumbas«, ki je označeval le posebnost kraja, kjer to pokopališče leži, je polagoma padel v pozabo. Vedno bolj so začeli s to besedo označevati posebnost, ki se na tem kraju nahaja: starokrščansko podzem- sko pokopališče, pač to, kar danes razumemo pod besedo katakombe. Tako je prešlo to ime na vsa podzemska pokopališča te vrste. Tudi največje in najznamenitejše rimske katakombe,imenovane »Svetega Kalista«, so bile skoraj tisoč let docela pozabljene. Pač so vedeli —■ iz raznih starih spisov je bilo to razvidno — da je ob Apijski cesti pokopališče svetega Kalista, kjer so ibili pokopani skoro vsi papeži tretjega stoletja in veliko drugih mučen cev, med njimi sv. Cecilija, sv. Tarcizij. A ker je tudi pokopališče »Ad catacumbas« — današnje katakombe sv. Seba-stijana —ki je ostalo vedno znano, ob Apij- ski cesti, so mislili, da so vsi ti papeži in mu-čenči bili pokopani tam. so njemu dali ime »Katakombe sv. Kalista«. Šele pred 100 leti — leta 1849 — je De Rossi odkril prave Kalistove katakombe. V tlaku nekega skladišča za poljedeljsko orodje sredi vinograda, ki se je razprostiral med Apijsko in Ardeatinslko cesto, je staknil kos marmornate plošče s črkami NELIUS MARTYR. Učenjak je takoj uganil, da se je moral celotni napis glasiti CORNELIUS MARTYR. po naše MUČENEC KORNELIJ. Kornelij je bil papež mučenec, ki je bil pokopan v Kalistovih katakombah. De Rossi je takoj hitel k papežu Piju IX. in ga pregovoril, da je kuipil tisti vinograd. Nato je začel pod- zemske rove temeljito in načrtno raziskovati in čez tri leta je našel še ostali del nagrobne plošče papeža Kornelija na grobu samem, kjer je svojčas počivalo truplo tega mučenca. Čez dve leti je odkril papeško grobnico, grob sv. Cecilije in drugih mučencev. Dognal je tudi, da je tisto skladišče, kjer je ležala gornja polovica Kornelijeve plošče, ena najstarejših starokrščanskih cerkva. Pozneje se je ugotovilo, da sta bila prav v tej cerkvi pokopana papež Zefirin in mladi mučenec Tarcizij . De Rossi jeva odkritja so povzročila velikansko zanimanje med starinoslovci in zgodo- Kip na grobu sv. Cecilije v katakombah, ki kaže sv. Cecilijo, kakor so jo našli pri odkritju njenega groba. vinarji. Sam sv. oče Pij IX. je takoj pohitel v Kalistove katakombe, kjer je globoko gi-njen v papeški kripti molil pred grobovi svojih prednikov in solznih oči strmel v nagrobne napise z imeni papežev mučencev. Od tedaj prihaja vedno več romarjev v Kalistove katakombe, da si ogledajo te svete podzemske prostore, ki so priča vere prvih kristjanov. Ko je slovenski pesnik Silvin Sar-denko še kot bogoslovec obiskal to podzemsko svetišče, je ves navdušen zapel: Katakombe, katakombe — zibel Cerkve večno mlade, kjer so z mehkimi rokami jo zibale prve nade! V svetem letu poromamo tudi koroški Slovenci v Rim. Tudi mi si bomo ob obisku katakomb priklicali v spomin trpljenje prvih kristjanov in mučencev, ki so bili tam pokopani, prosili milosti in moči, da v teh težkih časih zvesti ostanemo sveti veri in rajši vse pretrpimo, kot da bi v njej mlačni postali. GROB SV. PETRA »Molil bom zate na grobu sv. Petra«, pravijo znancem ljudje, ki odhajajo na romanje v Rim. V baziliki svetega Petra v Rimu se imenuje glavni ali papeški oltar confessio (vera). Ta stoji po starem izročilu nad grobom svetega Petra. Pri tem oltarju mašuje sv. oče, ko daruje ob svečanih prilikah sveto daritev v vatikanski baziliki. Pod oltar vodijo stopnice v tako imenovano kripto ali grobnico, kjer so pokopani papeži in se v njej nahajajo znameniti nagrobni spomeniki mnogih Petrovih naslednikov. ALI JE ŽIVEL SV. PETER V RIMU? Ko je letos sv. oče povedal, da so desetletna izkopavanja pod baziliko sv. Petra privedla do lepih uspehov in nepobitno dokazala, da je starokrščansko izročilo o grobu sv. Petra resnično, so nasprotniki Cerkve zagnali velik krik in hoteli celo' zanikati, da je sv. Peter bival v Rimu. Zato navedemo nekaj zgodovinskih podatkov o bivanju in smrti sv. Petra v Rimu. To nam bo potem tudi pojasnilo vprašanje o grobu sv. Petra. V prvem pismu sv. Petra (V. 13) pozdravlja apostol Peter vernike iz Cerkve v Babilonu. Tedanji kristjani pa so imenovali Rim zaradi razuzdanosti Babilon. Sv. Pavel piše v pismu na Rimljane (XV. 20), da do 58. leta ni prišel v Rim, da ne bi gradil na tem, kar so že drugi postavili. S tem je mišljena krščanska občina, ki jo je ustanovil sv. Peter. Sv. Klemen, papež, ki je bil učenec apostolov in mučencev, katerega relikvije sta sv. Ciril in Metod prinesla iz polotoka Kerča v Rim, je pisal leta 96—97 Korinčanom pismo, v katerem pravi, da »sta bila sv. Pavel in Peter med nami« — torej v Rimu. Mučenec sv. Ignacij, ki so ga iz Antijohije peljali v Rim in ga mučili za cesarja Trajana, piše Rimljanom: »Jaz vam ne morem ukazovati kakor Peter.« Prosil jih je namreč, naj ne prosijo zanj pomilostitve pri cesarju. Sv. Irenej, Dionizij iz Korinta, Klemen in Origen in končno Tertulian (v 2. in 3. stoletju po Kr.) izpričujejo, da se je v Rimu začela vrsta papežev s sv. Petrom. Rimski duhovnik Gaj (3. stoletje) se v svojem govoru na krivoverce sklicuje na grob sv. apostolov Petra in Pavla in ju imenuje trofeje, slavne spomenike, ki so postavljeni v bližini mesta, kjer sta 'bila mučena prvaka apostolov. To starodavno pričevanje pa potrjuje tudi dejstvo, da se nikoli ni nobeno drugo krščansko mesto ali občina potegovala za čast, da je pri njih umrl ali bil pokopan prvak apostolov. Tako je bivanje sv. Petra v Rimu dovolj dokazano. KJE SO GROB IN RELIKVIJE SV. PETRA? V starokrščanski dobi je bila navada, da so mučence pokopavali blizu mesta, kjer so bili mučeni. Izročilo pa pravi, da je bil Peter mučen na vatikanskem griču, Pavel pa na Ostijski cesti. O tem pravi omenjeni duhovnik Gaj: »Pokažem vam lahko trofeje apostolov tako v Vatikanu kakor na Ostijski cesti.« Zgodovinar Evzebij, ki je živel v Konstan- tinovi dobi od leta 274 do 337, govori o znamenitih spomenikih na rimskih pokopališčih, ki spominjajo na prvake apostolov. Za grob sv. Pavla ni bilo nikoli prerekanja, ker Pavel ni bil — papež. Osporavali so le grob sv. Petra. Sv. Peter je umrl mučeniške smrti v Ne-ronovem preganjanju leta 67. Pokopan je bil v bližini mesta, kjer so ga mučili. Na njegov grob so kristjani radi hodili molit — pozneje tudi iz oddaljenih krajev, zato so na njem postavili spomenik. Po zmagi nad poganskim cesarjem Maksencijem 313. leta je cesar Konstantin Veliki postavil nad grobom vatikansko baziliko. Pod baziliko pa so postavili tudi lepo grobnico in spomenik na grob sv. Petra. Vatikanska Konstantinova bazilika je bila dvakrat izropana. Prvič so jo izropali Sa-raceni 846 leta. Vendar lahko trdimo, da je ob tem prvem ropanju ostal Petrov grob nedotaknjen. Kajti knjiga »Liber pontificalis« za časa Pija II. omenja saracensko ropanje, ne govori pa o ropanju ali oneščaščenju groba sv. Petra. Še več. Ista knjiga poroča za vlade Leona IV., da so popravili v baziliki škodo, ki so jo prizadeli Saraceni in da so verniki po odhodu sovražnikov častili grob in radi obiskovali oltar, »pod katerim počiva njegovo sveto telo.« Manj ugodno je poročilo nekega romarja, ki opisuje drugo ropanje Rima in bazilike v letu 1527. (V tem času se je začelo v nemških krajih protestantstvo). Ta tujec piše v nekem pismu, kako so zdivjani vojaki gospodarili v mestu, »razdrli grob, v katerem so počivale kosti sv. Petra in onečastili relikvije.« Vendar je pa to poročilo osamljeno, dasi važno. Neki drugi pisatelj nam poroča, da so leta 1594 nekaj prezidavah pod confessio (glavnim oltarjem), in po naključju zadeli na grobnico ;ki jo omenja knjiga »Liber pontificalis«. Papež Klemen VIII. je tedaj obiskal in ogledal z zlatim križem zaznamovani grob sv. Petra. Odredil pa je, naj se zavoljo nevarnih časov odkriti grob zazida in prostor zasuje z zemljo, da relikvije ne bodo v nevarnosti. Posihdob se o grobu sv. Petra ni Več govorilo. Pred petdestimi leti pa so sklenili, da bodo kripto pod sv. Petrom natanč- no preiskali. Ostalo pa je le pri sklepu in ustanovitvi komisije. DOSEDANJE UGOTOVITVE IZKOPAVANJ Sedanja deset let trajajoča izkopavanja se niso začela načrtno. Papež Pij XI. je namreč želel biti pokopan blizu svojega prednika Pija X. v kripti sv. Petra. Ko so iskali za to primeren prostor, so naleteli na z zemljo napolnjen in s tankim zidom ograjen prostor, kjer so potem res postavili veličasten spomenik Piju XI. To nepričakovano odkritje je dalo povod za nadaljnje raziskovanje, v katerem so odkrili še več takih in podobnih prostorov, zasutih do stropa z zemljo. Zdaj je nastalo vprašanje, kam s to zemljo in kako spraviti ogromni spomenik Pija XI. v kripto, ne da bi morali predreti tlak v baziliki sami. Zato so iskali kar stransko pot, — rov izpod bazilike. V tem času je bila nevarnost bombardiranja vedno večja, zato so se odločili, da kripto poglobijo in jo priredijo za zaklonišče. Pri tem poglabljanju so pa odkrili res znamenite stvari. Če na kratko povzamemo glavne izsledke izkopavanja, preden bodo objavljena natančna uradna poročila, pridemo do sledečih zaključkov: pod baziliko sv. Petra so odkrili starorimsko pokopališče, ki potrjuje staro izročilo, da je bil Peter pokopan po svoji mučeniški smrti blizu Gajevega in Ne-ronovega cirkusa. Dalje je dokazano, da se cesar Konstantin Veliki pri gradnji prve bazilike ni posluževal cirkuških zidov, marveč je na spodnji južni strani vatikanskega griča nasipal zemljo do sedem metrov visoko in s tem pokopališče izravnal. Zemljo za to je jemal na severni višji strani griča. Teh ogromnih naporov se cesar ne bi lotil, če ne bi bil v središču, kjer naj bi stala bazilika, zelo češčen grob prvaka apostolov, sv. Petra. Nadalje so ugotovili, da so stali časovno si sledeči glavni oltarji (confessio) vsi natančno nad istim mestom, kar dokazuje, da je sveto mesto Petrovega groba ostalo vedno na istem prostoru. Zato je sv. oče upravičeno izjavil ob neki avdijenci: »Odločitev božje previdnosti je bila, da je Peter izvolil Rim za svoj sedež. Peter je umrl tu v Neronovem cirkusu, za kar imamo neovrgljive dokaze. Pod središčem te gigantske kupole je bilo in j e mesto njegovega groba.« M. ^pmngimf^ Zvonovi so se v sreči zamajali, bandera so čez polja vzplapolala, narava s cvetjem travnik je nastlala, vse trepeta pred Njim v ponižni hvali. Pred durmi vitki mlaji že stojijo, na oknih veter ziba sveže veje, ko sonce se med rožmarin prismeje, je v sreči cvetje glavice sklonilo. Na vasi je lepo kot se nikoli, srce od sreče je tesno objeto, odvrgel vsak je težo nanj pripelo, pekoče žalosti in bridke boli. Saj danes pranganje je v naši vasi, oltarji v polju so Boga sprejeli, zvonovi vkup so z možnarji zapeli, med njive gre procesija počasi. Jakopič: JCMJUL Nebo sklonilo se je prav nad hiše, kresnice letajo čez zorno plan, že prve zvezde božja roka riše, saj danes je sam svet šentjanžev dan. Ob kresu zbran ves vaški je drobiž, mladina že čez svetle ognje skače, pozabili so starci vsak svoj križ: Nekdaj v mladosti ni bilo drugače. Čemernega nikjer obraza ni, iz Roža pešam vre čez Korotan, iz oken, izb šentjanžev cvet dehti, nocoj ,vso noč in še naslednji dan. Kako je čudovit večer in svet! Srce ponuja Mojci Nantej v dar, v nebo se dviga kresnih isker žar — nocoj ljubezen cvete brez besed. Erik Q(j)hw tiiikiif a Kot zlata vlečha pravljične kraljične, zdaj zopet kot njen zlati pajčolan, kot zlati laski bajne cesarične in kot cekini iz dežele sanj, za hipec v metežu snežinkam slične, kot zlata mana, ki leti čez plan, pode se iskre kot igračke mične pred oknom vlaka, preden sine dan. A ko posije sdjice, vse izgine ko kasna sanja, ki ob jutru mine, in mimo oken saje le lete. Kot babica bi pravljico skončala in duša spet v resničnost bi zbežala, ob prvem svitu saje se mi zde. Kovačic: (VeAnL if onuii Kam romam sam, bežim v hiharno noč.'' Kot tujca tujec me povsod sprejema in zapuščenost z grozo me objema, ko sem pregnan iz toplih hiš in koč. Kam romam, kaj pesem si gredoč sam pojem, ko samota me prevzema? Ne odgovarja mi tujina nema, ne ve, kaj doma mi spomin je vroč. Kam romam sam, ko ni na nebu zvezd. Kot Ahasver semt kakor večni Žid, brezkončna cesta mi je vsa posest. Jaz pa razvežem si usode nit, preseČem z mečem vozel daljnih cest ter boljši svet si pojdem sam odkrit. (Dak&ana obnoaa V SVETEM LETU „Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja" (Jan. 8, 12), govori Kristus, Kralj narodov, današnjemu svetu. Luč Kristusova naj zasveti v globine teme današnjega življenja narodov. On edini more premagati poglavarja teme, kateremu sledi velik del človeštva. V bogoslužju Velike noči zapoje Cerkev zmagoslavno, ko razsvetljuje temno svetišče z blagoslovljeno lučjo: Lu/men Christi-Deo gratias — Luč Kristusova — Bogu hvala. Kristus je zmagal, njegova luč je strla vso temo smrti, greha, pekla. V temo današnjega časa prinaša vidni namestnik Kristusov na zemlji vnovič luč Kristusovo. Pij XII. je raz- i glasil sveto leto 1950 prav zato, da bi verniki in vse človeštvo bilo v večji meri deležno milosti Odrešenika. Luč Kristusova, njegova resnica, njegova zapoved naj se uveljavi v javnem in zasebnem življenju narodov. Deležni bomo spet velikega božjega daru odrešenja: miru. Luči Kristusove bomo deležni v večji meri, če se bomo duhovno obnovili. Odstraniti moramo vsa dela teme, ki ovirajo vstop Kristusa v naše duše. Sveto leto je za nas nova milost, katero nam ponuja Bog, da se v Kristusu prenovimo. Bratje in sestre! „Ura je že, da od spanja vstanemo ... Zdaj je naše zveličanje bliže____Noč se je pomaknila in dan se je približal. Odložimo dela teme in si nadenimo orožje svetlobe" (Rim. 13). Sveti Oče Pij XII. pričakuje bogate sadove sv. leta za posamezne duše, za vesoljno Cerkev, za vse človeštvo. Viri božjega življenja, božje milosti so nam odprli, samo da zajemamo verno iz teh virov. Zato je pa prvi in glavni i Koledar 4 namen sv. leta: obnovitev človeške družbe v Kristusu. Skrb za posvečenje mora biti prva. Središče in ognjišče duhovne obnove je daritev sv. maše. V sv. letu naj bi skušali bolj globoko spoznati vrelec vsega božjega življenja, ki teče ob božjem oltarju. Če pregledamo naše vrste, pač vidimo, kako malo je vere v sv. dogajanje na oltarju. Naša dorašča-joča mladina bi morala z veseljem sodelovati pri sv. doživetju Kristusove žrtve prav v bližini oltarja. Kaj vidimo? Pri naših farnih božjih službah mladine često ne najdemo pri oltarju. Če še pride v cerkev, se skriva blizu zadnjih vrat, ali pri zvoniku. Vitezi Kristusovi naj bi bili, pa ne zahrepeni-jo po živem doživetju sv. daritve. Sodelujmo vsak po svojih močeh v skupni sv. daritvi s skupno cerkveno molitvijo in skupinim petjem. Tudi zborno petje naj pomaga k dejanskemu sodelovanju vernikov pri sv. daritvi. Kako vzvišena naloga za naše stanovske zveze, Marijine družbe, tretjeredne skupine, otroške Marijine vrtce, bratovščine, gojiti razumevanje za sv. mašo in kazati pota dejanskega sodelovanja. Iz novega spoznanja skrivnosti božjega oltarja bo rastlo tudi hrepenenje po dariivenem obedu sv. obhajila. „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj... Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem." (Jan. 6). Obhajilna miza naj bi v sv. letu po naših župnijah združevala več gostov pri nebeški pojedini. Zlasti naj bi rastlo število mož in fantov, deklet in žena, nedolžnih otrok pri mizi Gospodovi ob stanovskih nedeljah. Zgodnje in pogostno sv. obhajilo otrok in doraščajoče mladine nam je najgolo-vejše zagotovilo boljših časov. Pri božji mizi bodo rastli borci Kristusovi, ki se bodo žrtvovali za Kristusovo kraljestvo na zemlji, nosili bodo v svojem srcu zmagovito luč Odrešenika. Minilo je petdeset let, odkar je posvetil papež Leon XIII. vesoljni svet Srcu Odrešenikovemu. češčenje Srca Jezusovega naj se poživi in raste v sv. letu. Konstantinu je bilo dano znamenje sv. križa kot poroštvo zmage iz neba. Današnjemu svetu je dano rešilno znamenje: prebodeno Srce Jezusovo. To Srce je ognjišče ljubezni, središče vseh src. Koliko je sovraštva med narodi, kdo jih bo zedinil. Za vse bije v isti ljubezni Srce Odrešenikovo. Prvi petek v mesecu, prva nedelja, mesec junij, praznik presvetega Srca, bratovščina presvetega Srca nam bodi vsakokrat vabilo, da vračamo božjemu Srcu njegovo neskončno ljubezen in mu damo spravo za vse žalitve. 2e posvečene družine naj obnovijo v sv. letu slovesno posvečenje Srcu Jezusovemu. Kristus bi rad kraljeval v vseh naših družinah. Krščanske družine pripravite mu prestol v svojem stanovanju s slovesno posvetitvijo družine. Božja Previdnost nam je dala ravno v današnjih nevarnih časih poleg božjega Srca še Srce matere Marije kot znamenje rešenja. Zato naj raste v sv. letu tudi češčenje brezmadežnega Srca Marijinega. Sv. Oče je posvetil v težkih letih zadnje vojne Cerkev in svet Srcu Marijinemu. Marija hoče narodom današnjega sveta pomagati s posebnim varstvom, podariti hoče svetu mir, toda človeštvo mora izpolniti pogoje: prenehati mora brezbo-štvo, z vsem srcem naj se obrnejo ljudje k Bogu in naj v svetem spoštovanju do Vsemogočnega izpolnjujejo njegove zapovedi. Zato je treba sprave, pokore, vroče molitve. Marija po- Vsakdo izmed nas ima važno nalogo v življenju, čeprav pogostoma ne vidimo njene pomembnosti. Kot majhne vodne kapljice se vprašujemo, kako nas morje more potrebovati. Morje nam lahko odgovori, da sestoji ravno iz majhnih vodnih kapljic. Lacordaire sebno naroča molitev sv. rožnega venca. Naj bo sv. rožni venec naša obnovljena svetoletna molitev. Molimo ga posamezno, molimo ga skupno v naših družinah, molimo ga pogosteje pri božji službi v hiši božji. Obnovili bomo posvečenje Srcu Marijinemu, ki pa ne sme biti samo v besedi, temveč v dejanju. Naše življenje naj bo vedno bolj marijansko, t. j. po zgledu božje Matere. Prve sobote v mesecu bomo obhajali s posebnim češče-njem Marijinega Srca. Darovali bomo spravno sv. obhajilo, za spreobrnjenje grešnikov, prosili bomo po namenu duhovniške sobote za posvečenje duhovnikov in da bi nam Marija izprosila duhovniških poklicev. Duhovni obnovi v sv. letu bodo služili tudi sv. misijoni in duhovne vaje po naših župnijah. Tekom lanskega leta so se vršili sv. misijoni po župnijah dekanij Borovlje-Žihpolje, Pliberk in Dobrla ves-2elezna Kapla. Bogata je bila žetev. Mnogo duš je našlo v dnevih misijona spet pot k Bogu. Izgubljene ovce so prišle spet v naročje Kristusa dobrega pastirja. Novo življenje božjih otrok je začelo kliti po naših župnijah. Priredili smo deset tečajev duhovnih vaj za razne stanove. Udeležilo se jih je 318 oseb iz raznih stanov. Skromen početek je storjen, naj bi v sv. letu rastlo gibanje duhovnih vaj, ki so šole pravih Kristusovih apostolov. Sv. misijoni se bodo v sv. letu vršili v župnijah dekanij Tinje, Rožek-Št. Jakob, Celovec-dežela in Beljak-dežela. Molimo za božjo pomoč in za milosti, ki naj jih Bog deli dušam v sv. letu v sv. misijonih in duhovnih vajah. Posreduje naj nam milosti prave duhovne obnove v Kristusu Marija, Sred" niča milosti. A. Z. Poznam mnoge, ki se postijo, molijo, zdi-hujejo in kažejo vso mogočo pobožnost, ki nič ne stane, a potem ne dajo niti enega beliča njemu, ki trpi v revščini. Kaj takim pomagajo vse druge čednosti? V nebeškem kraljestvu zanje ni prostora. Sv. Bazilij Ha$t\ Zemljevid s črio ločnico med vzhodnim in sarja Mihaela III., naj mu pošlje slo-vanščine veščih misijonarjev. Jasno )e, da so v Bizancu tako prošnjo z veseljem pozdravili. Upali so namreč, da bodo po tej poti mogli utrditi svoj vpliv med Slovani. Cesar je dal poiskati primernih mož. Zdela sta se mu najboljša za to velevažno poslanstvo brata Ciril in Metod. Po rojstvu sta bila najbrže Grka. Oba sta bila rojena v Solunu, Metod okoli leta 815, Ciril pa 827. Njun oče je bil visok državni dostojanstvenik in je zahodnim vplivnim območjem v Evropi. iu je našlo cesarjevo povabilo, naj bi šla učit Slovane krščanskega življenja. Rada sta sprejela to nalogo in odslej posvetila vse svoje moči slovanskim rodovom. Predno sta odšla na delo, sta se dobro pripravila. Metod je pregledal predvsem pravni položaj bodočega misijona, ker je kot bivši cesarski namestnik imel o tem veliko znanje in obilico bogatih izkušenj. Ciril pa je kot modrijan skrbno izpopolnjeval svoje znanje slovanskega jezika. S finim ušesom je prisluhnil govorici solunskih slovanskih okoličanov, naredil znake za glasove in tako sestavil glagolico za pisavo slovanskega jezika. Prevedel je takoj v staroslovenski jezik maš-na berila in evangelije, ki jih je potem vzel s seboj na Moravsko. Tam sta pozneje to delo oba brata nadaljevala ter prevedla še sv. mašo in obrednik. Tako pripravljena sta leta 863. prišla med Slovane na Moravsko z jasnim delovnim načrtom. Prav tedaj se je v katoliški Cerkvi močno šopiril bizantinski in frankovski vpliv. Ciril in Metod pa sta Cerkev pojmovala drugače in sklenila s svojim delom poudariti enakopravnost vseh narodov v katoliški Cerkvi. Uvedla sta v bogoslužje slovanski jezik, kar je bilo za tedanje pojmovanje nekaj nezaslišanega. Odklo nila sta i grško i frankovsko oziroma nemško vplivanje na slovanske misijo-ne. Hotela sta Slovane neposredno pridružiti Rimu, brez posredovanja Nemcev ali Bizantincev. To globoko pojmovanje vesoljnega krščanstva je Cirilu in Metodu pomagalo, da sta pravilno ocenila tudi narodne vrednote. Kakor posameznik, so tudi narodi ustvarjeni po božji zamisli. Zato ima vsak narod neodsvoj-ljivo pravico in dolžnost, da razvije svoje narodne vrednosti, kakor ima vsak posamezni človek pravico in dolžnost razviti svoje osebne sposobnosti. Zaradi tega sta sveta misijonarja krepko delala tudi na kulturnem področju. Navduševala sta Slovane za krščansko narodno prosveto. Saj je Cerkev povsod in v vseh časih tako delala. Slovani so kmalu začutili, da se sveta brata z izredno delavnostjo in ljubeznijo samo njim žrtvujeta. Videli so, da sta zaradi evangelija celo nehala biti Grka in vzhodnjaka. Zato ju je ljudstvo izredno vzljubilo. Kot otroci so preprosto in z veselim srcem sprejemali evangeljske nauke, ki sta jih oznanjala. Imela sta naravnost čudovite uspehe. Če bi jima uspelo uresničiti veličastno zamisel, bi zgodovina Evrope in tudi zgodovina katoliške Cerkve zlasti med slovanskimi .narodi bila či- j sto drugačna. Vsi ti ogromni milijoni, ki so že tisoč let ločeni od Cerkve, bi bili še danes njeni poslušni otroci. Razumljivo pa je, da je Cirilova in Metodova zamisel naletela na hudo nasprotovanje, zlasti iz zahoda. Človek komaj verjame, da so se nasprot- 1 niki oprijeli vseh sredstev, da bi to lepo setev uničili. Čeprav je bil tedaj zahod že krščanski, je v svoji še nekr-ščanski miselnosti grobo napadel sveta misijonarja in njuno delo. Pri papežu v Rimu so ju tožili krivo-verstva. V Rimu so na tako obtožbo hitro prisluhnili, iposebno še, ker sta bila sveta brata iz osumljenega in tedaj že -močno upornega vzhoda. Ciril in Metod sta šla sama v Rim. Pred papežem Hadrijanom sta razložila svoj misijonski načrt, slavno zagovarjala slovansko bogoslužje in krepko zavrnila obrekovanje. Papež je spoznal, da sta izredno sposobna, širokopotezna, razgledana in Cerkvi z vsem srcem . vdana sveta moža. Zato je sam posvetil Metoda v duhovnika, odobril slovanske obredne knjige in potrdil slovansko bogoslužje. Toda Ciril se ni več vrnil na Moravsko. V Rimu je zbolel in umrl. Priredili so mu izredno veličasten pogreb. Metod je sam šel nazaj, kjer ga je čakalo še veliko in tež- j ko delo, ki bi mu oba z bratom bila komaj kos. Na povratku se je ustavil pri panonskem knezu Koclju, ki je bil ves vnet na Cirilovo in Metodovo zamisel. Ko- ; celj je dobro vedel, da je za narodnG i in kulturno neodvisnost skoraj nujno potrebna tudi neodvisnost v cerkve- j nem oziru. Zato je sam prosil papeža, naj imenuje Metoda za samostojnega in le od Rima odvisnega nadškofa za slovanske pokrajine. Papež je prošnjo dobro razumel in jo uslišal. Metod je leta 869 šel drugič v Rim. Papež ga je posvetil v prvega nadškofa nezavisne panonsko-moravske nadškofije, ki jo je tedaj ustanovil. S tem se je uresničila davna želja pokojnega Cirila. Slovani so s tem dobili svoje lastno versko in cerkveno središče. Metodova nadškofija je ob- segala slovensko Panonijo, Moravsko, Hrvatsko in deloma tudi Srbijo. Toda napadi s tem niso prenehali. Celo zaostrili so se, zlasti od zahodne strani. Nemški škofje so proti papeževi odredbi samovoljno odvzeli Metodu Panonijo in jo priključili k Salzburgu. Metoda, ki je branil pravice Slovanov, so pa vrgli leta 870 celo v ječo, kjer so ga držali skoraj tri leta. Ko je papež Ivan VIII. za to zvedel, je nemškim škofom zagrozil z izobčenjem. Šele tedaj so Metoda izpustili in mu vrnili nadškof i j o. Metod je šel na Moravsko in si za svojo prestolnico izbral Vele-hrad. Miru tudi poslej ni imel. Še enkrat je moral starček v Rim, ker so ga zopet tožili in obrekovali. Papež je ponovno spoznal njegovo pravovernost, odobril delo in dovolil slovansko bogoslužje. Toda že čez pet let je Metod ves zmu-čen leta 885. umrl na Velehradu, kjer je še sedaj njegov grob. Z Metodom je padel veliki branik. Zadrževani val iz zahoda je butnil z vso silo naprej in v dobrih dvajsetih le-iih na Češkem in Moravskem popolnoma uničil Cirilovo in Metodovo delo. Panonsko središče so pa uničili mongolski Obri, ki so takrat prišli v Evropo. Le na Hrvatskem so še do današnjih dni ostali skromni, a častitljivi ostanki slovanske liturgije. Metodovi učenci so ponesli Cirilovo in Metodovo dediščino na vzhod, med Bolgare in Ruse, ki so jo z veseljem sprejeli. Uničenje Cirilovega in Metodovega dela je imelo za zgodovino slovanskih narodov v političnem, zlasti pa v kulturnem in verskem oziru tragične posledice. Zgodilo se je to, česar sta se sveta brata tako bala. Na slovanskem ozemlju sta se zopet z vso silo spoprijela vzhod in zahod. Slovani so bili raztrgani na dvoje. Največje zlo, ki je iz tega nastalo, je cerkvena razdvojenost. Krivdo za to nosi sam vase zamaknjeni in ošabni srednjeveški zahod, ki ni hotel razumeti Cirilovega in Metodovega poslanstva, čeprav ga je odobrilo najvišje cerkveno učiteljstvo. Bog ve, kdaj se bo ponudila krščanskemu zahodu priložnost, da bo vsaj delno popravil svoj zgodovinski greh! Zgodovina je šla potem svojo pot. Kmalu je vodilno vlogo na vzhodu od grškega Bizanca prevzela slovanska Rusija. Borba med vzhodom in zahodom ni prenehala. Zaradi nje so veliko prestali zlasti narodi ob črti ločnici. Prav današnje dni vzhod z vsemi silami teži za tem, da mejno črto ustali tam, do koder sega slovanski živelj. Pri tem pa mu manjka, kot pret tisoč leti zahodu, onega vzvišenega in ve-soljstvenega pojmovanja o narodih in Cerkvi, kakor sta ga imela sveta brata Ciril in Metod. Poleg tega pa je današnji vzhod še bacilonosec, ker ga je s herezijo komunizma okužil idejno razkrojem zahod. Če dobro pogledamo, lahko ugotovimo, da v svoji borbi vzhod dela danes prav iste napake, kot jih je za življenja sv. Metoda počenjal zahod. V tej luči je kar samo po sebi razumljivo vse, kar se danes dogaja na Poljskem, Češkem in Slovaškem (Morava!), na Madžarskem, v Ukrajini, Rumuniji, Jugoslaviji in na Bolgarskem. Kakšne bodo posledice tega početja, ni možno predvideti. To je drobec iz zgodovine o borbi med vzhodom in zahodom, drobec na prvi pogled, toda usoden tako, kot more biti usodna sila, skrila v skromnem in neznatnem atomu. V luči poznejših dogodkov je krščanski svet spoznal veličino Cirilovega in Metodovega misijonskega dela. Zaslutil pa je tudi globino in izreden pomen njunih idej za tedanji in današnji čas. Te ideje niso z njima umrle, temveč žive in postajajo osnova velikega dela za cerkveno edinost med vzhodom in zahodom. Razvnemale so naše velike može v preteklosti kot škofa Slomška in Jegliča. Obudile so bratovščino sv. Cirila in Metoda, Apo-stolstvo sv. Cirila in Metoda, rodile so znane kongrese ob grobu sv. Metoda na Velehradu in nastopile pot proti zahodu. Vojna vihra je sicer njih pot za nekaj časa prekinila, ni je pa zaustavila. Ciril-Metodijska ideja je morda edina sposobna premostiti vrzel, ki zeva med vzhodom in zahodom. Ona more odstraniti vse zavese in pregra- je, ki danes tako kruto ločijo evropske narode. Ta ideja pomeni edinost src in duha, edinost med narodi in edinost v Cerkvi v Kristusovem duhu. Delo za tako edinost podpirata še vedno velika moža, ki ju je nezmotljiva sveta Cerkev uvrstila med svoje največje misijonarje in ju proglasila za svetnika. Zato smemo upati, da bodo njune ideje dosegle to, kar je človeška kratkovidnost pred tisoč leti preprečila. Velik bo tisti dan, ko se bo tudi 250 milijonski slovanski rod v vesoljni Kristusovi Cerkvi dobro počutil kot enakopraven brat vseh drugih narodov. IPIROIFIESOIR LUCIFER Znameniti angleški pisatelj in konvertit Chesterton je v svoji knjigi »Obla in križ« napisal zanimiv pogovor med profesorjem Luciferjem in menihom Mihaelom. Menih Mihael takole govori svojemu so-besedniku: »Pred časom sem poznal človeka, ki je bil kakor ti, Lucifer. Tudi on je prišel do prepričanja, da je križ znamenje podivjanosti, zaostalosti in nespameti. Tako je začel preganjati križ. Pregnal ga je iz svoje hiše, z vratu svoje žene in celo s podob. Pravil je, kakor praviš ti, da je to samovoljna in fantastična oiblika, grda spaka, ki jo ljubijo le zato, ker je tako nesmiselna. Potem je postal še bolj divji, še bolj prenapet. Hotel je podreti križe, ki so stali ob poteh v njegovi deželi, ki je bila katoliška dežela. Končno je splezal na cerkveni zvonik, odtrgal z njega križ in ga po tragičnem samogovoru pod tihimi zvezdami zalučal v praznino. Ko se je neke poletne noči vračal domov, ga je njegov hudič spet nenadoma napadel. Obsedla ga je blaznost, ki povzroči, da se svet v blaznikovih očeh kakor spremeni. Da bi si prižgal pipo, se je za trenutek ustavil pred dolgo leseno ograjo. Tedaj so se mu hi- poma razprle oči. Nobena luč ni pomežikni-la, noben list se ni ganil, ko je nenadoma zagledal, da se je vsa dolga ograja spremenila v neskončno vrsto križev, ki so stali tesno-drug ob drugem, po klancu navzgor in po-klancu navzdol. Tedaj je obrnil svojo težko palico in se vrgel nad ograjo kakor na trop sovražnikov. Klestil je, udrihal, lomil in ruval, dokler ni razdejal zadnjega križa ob poti. Mož je križ besno.sovražil. V vsakem kolu je videl križ. Ko je prišel domov, je bil zrel za prisilni jopič. Truden se je spustil na stol, toda ko j je spet skočil na noge, kajti tudi na tleh je videl neznosno znamenje. Zavalil se je na posteljo, ali vse, kar mu je prišlo pred oči, je imelo sedaj obliko zasovraženega križa. Razdejal je pohištvo, zažgal hišo in drugo jutro so ga našli v bližnji reki.« Lucifer je buljil v starega meniha, si gri-zel ustnice in vprašal: »Ali je zgodba resnična?« »Ne«, mu je odvrnil menih Mihael. »To je prilika, v kateri ste upodobljeni ti in tvoji modrakarji, ki mislite, da je človeški um vse. Začnete z uničevanjem križev in končate z razdejanjem sveta.« Hvala ti, večna hvala Brat Cattaneo, frančiškan, je zelo rad pridigal o smrti, večnosti in sodbi božji. Zato mu sv. Frančišek nekoč pravi: »Vedno pripoveduješ le o veliki sodbi, o trdi večnosti, o soncu in zvezdah, ki bodo padale z neba, o pepelu in raševini, v čemer naj se pokorimo. Poleg tega grdo gledaš, gubaš čelo, da se te mora vsak bati. A Gospod, ki ga oznanjuje-mo, ne mara, da bi se ga bali. Brat, prosim te. drugič govori več o veselih in prijetnih stvareh.« »Pa mi povej nekaj takih veselih stvari, ki so v zvezi z Bogom!« odsovcri brat Catta- neo. Toda sv. Frančišek ni bil v zadregi. Dejal je: »Pripoveduj na primer, kako lepo in udobno nam je Bog ustvaril hišico zemljo, kako lepo je ukazal kosom in škrjančkom, naj nam skrbijo za godbo, kako je izobesil luči, sonce in luno, da lahko noč in dan gledamo svoje srečne obraze. In dalje, kako od počet-ka dobrotni Bog skrbi, da nam po drevju dobro sadje zori, da nam hladna vodica iz zemlje izvira, kako nas obdaruje s tem, da v toplem smehu zadovoljno skupaj sedimo in skoraj ne moremo drugače, da smo dobri in drug drugega radi imamo in proti nebe-som kličemo: Hvala ti, večna hvala! Res, Bog je ljubezen! Ljubezen je Bog!« KSAVER MEŠKO: Ha} je &ttuMo Bil je velik, močan mož. Ko sem ga spoznal, že v letih. V mladosti je moral biti pravi lepotec. Kdaj in kdaj sem ga srečal, iz sosedne župnije je bil. Spregovorila sva nekaj besed, malo je bil mrk, vase zaprt. Pa ga nekaj časa nisem več videl. Nekega jutra zaslišim med sv. mašo, kako nekdo pride v cerkev s počasnimi, težkimi koraki. Ko sem se po opravilu slačil, zaslišim, da prihajajo tisti težki koraki proti zakristiji. Vstopi mož, postaran in sključen, da sem v njem komaj spoznal tistega znanca iz sosedne župnije. Da hi rad govoril z menoj, mi pove s slišno- nemirnim starčevskim glasom. Naj sede in mi pove, kaj želi, ga povabim. Sede, sedi, premišljuje. Sedem tudi jaz, čakam. Kar začne v pretrganih stavkih, kakor bi s težavo dvigal iz preteklosti vso težo svoje zgodovine, kakor bi sproti iskal besed, da primerno in tudi določno pove, kaj mu je na srcu. Sedel sem tiho, bolj in bolj lezel v dve gubi — breme mi je legalo na dušo in ¡na rame. Zdaj in zdaj sem ga ošinil z bežnim pogledom. A bolj sem gledal v preteklost, v njegovo in svojo, gledal si v srce, pomišljal: »Kako čudovito je vendar človeško življenje, kako neverjetno zapletene so človekove usode!« Polagoma mi je povedal približno vse. Konec vseh priznanj in obtožb je pa bil žalosten vzdih: »Pomagajte mi! Zmeraj hodi nekaj za menoj, me plaši in mi grozi — pomagajte mi!« Od tedaj je prihajal pogostoma, navadno med sveto mašo. Včasih bi inoral iti v šolo, štiri kilometre. Pa je tako toplo, skoraj obupno prosil: »Ostanite še, poslušajte me! Naglo hodite, v pol ure boste prišli. Saj vas ne bom dolgo zadrževal. A da vam povem, kako me zalezuje, kako me straši. Morda mi boste le mogli pomagati.« Kaj ga je zasledovalo, kaj ga je strašilo? Njegovo življenje, nemirna vest. (posiovit &e je pribet Bil sem leta 1898 kakih štirinajst dni v Škocijanu, na moji prvi kaplanski postaji. Kar sem moral na spoved. Spodaj ob veli-kovškem dravskem mestu je zbolel kmet, prevžitkar na veliki kmetiji. Bil je star mož, res precej bolan in slab. Ko sem prišel, me je sprejel nekako izredno prijazno in toplo: »Vi ste naš novi kaplan? Pa ste še tako mladi!« Ko sva opravila, sem posedel še nekaj časa pri njegovi postelji. Držal je mojo roko v svoji suhi in vroči in mi nekaj krati rekel: »Ne bova se več videla.« —- »0, saj ni tako hudo. Ozdravite, pa se bova še videla.« — Neverno je odkimal: »Tolažite me. A čutim, da ine bom več dolgo. Ne, ne bova se več videla.« Zdelo se mi je, da mu je res žal, če se ne bova več videla. Drugo jutro me je zibudilo trikratno glasno trkanje na vrata. Pogledam — bil je že dan, a zgodaj je moralo se biti, vse tiho v župnišču in zunaj. — Treba bo menda spet kam sprevidet, sicer me ne bi tako zgodaj budili«, sem pomislil, a se ne oglasil. »Bo že povedala kaj je« — da je dekla zunaj in je trkala, sem si mislil. A se ni ponovilo trkanje, nihče se ni oglasil. Kar zaslišim, kako nekdo gre po hodniku proti stopnicam, z drsajočimi koraki, kakor stopa star človek s šlapami na nogah, ali tudi kak mlad, če ima velike copate in v njih bolj nerodno hodi. Potem dol po stopnicah. — »Čudno, da gre dol, pa mi ni nič povedala, kaj je.« — A še bolj sem se začudil, ko sem zaslišal, kako so se odprla in spet zaprla ve-žna vrata. — »Ali gre v cerkev? Pa nič ni povedala, in zdaj ne vem, kaj naj storim.« Vstal sem, naglo se oblekel, šel dol v vežo. Spodaj vse mirno in tiho, zdelo se je, da v hisi še vse spi. Potrkam na sobi dekel. — »Kaj je?« se oglasi starejša dekla. — »Trkali ste pri meni. Ali je treba na spoved?« — »Kdo je trkal? Nas že nobena.« — »Pa je pravkar nekdo šel Bil sem čisto buden. Vse je bilo tako jasno in iz župnišča. Ali morda gospod župnik?« — razločno.« — »Tedaj ne vemo, kaj bi bilo.« »Nemogoče. Bi bile tudi me slišale. Posku- Ko sva prišla po maši z župnikom v zašite na vratih.« — Stopim k vratom, posku- kristijo, je tam že čakalo sporočilo, da je sim — zaklenjena! — »Pa sem vendar jasno bolnik spodaj ob Dravi proti jutru umrl. slišal, kako je trkalo, šlo dol po stopnicah, Res se nisva več videla. Prišel se je pa pošlo iz župnišča. — »Sanjali ste.« — »Nisem. slovit.. . v SiivCjenje in &mit Poklicali so me na spoved v sosedno žup- Poslušal sem med bolečimi vzdihi bolne, nijo. Mlada vdova iz naše župnije je pred ne- skoraj že umirajoče matere, in s težkim srcem kaj leti vzela tam starejšega vdovca. Zdaj je pomišljal: »Tu težko umiranje, nekaj kora- zbolela, mlada še. kov strani brezskrbno mlado življenje!« Bilo je res hudo, pljučnica v najhujši mo- Zdaj je tista mala pevka odrasla deklica, či. Bolnica je vsa gorela. močna in lepa. In kar je več: pridna. Več- Ko sva se midva počasi, v presledkih, ker krat se vidiva. Naroči kdaj tudi sv. mašo za je le s težavo govorila, pogovarjala o življenju rajno mamo. in umiranju, je že stala ob nama tretja, skriv- A kadar jo vidim, zaslišim spet tisto nje- nostna in nevidna: smrt. no brezskrbno petje ob maminem umiranju. Medtem pa je v zadnji sobi majhno de- O življenje, mladost in smirt — kako da-kletce, bolničino, glasno pelo. leč sta si narazen! In vendar — kako blizu. ......................................................umnim......lini.......imunimi.................................mil......................................... Germain Nouveau: nAlwlh%e Po milosti denarja hudobija kraljuje in se smeje na zemlji. Katera duša se ne sprevrže ob njega nizkotnem dotiku? Ali je bil Jezus bogat, ali je bil mar Peter? Preprost čoln z razpetimi jadri iz rogože je mahna reč, četudi prištejemo sapo, ki vleče. Čoln se je povečal: glejte, danes je Cerkev! Delajte — se glasi pravilo — bogatite, a ostanite ubogi v duhu. Ne na vrhovih, lilije rasto in cveto rajši v ravninah; le ubogi so deležni obilja nebeških darov. Ne, Bog ne prihaja na obisk k ošabnemu bogatinu! Jezus je bil ubog in drugega imena ni maral. In to je Jezus vedno, še danes zveni njegov klic. Vsak ubožec, ki ga žgeta vročina in žeja, je Jezus. Vsak otrok, ki bos caplja, je On. Da, Jezus je tudi inaš sovražnik, ki nima kruha. Biti ubog pomeni predvsem ljubiti modrost; in si lahko bogat tudi v pomanjkanju. Biti bogat v duhu, hlepeti, to ti je muka! in si lahko bogat tudi v pomanjkanju. Bili bogat v duhu, hlepeti, to ti je muka! Pomeni prikleniti nogo na težko verigo. Biti ubog v duhu pa pomeni biti svoboden. Zalo: Ljubite svobodo, ne navezujte se na nobeno stvar, niti na posteljo, ki vabi trudno telo, niti na vašo obleko: pripada času, ki mine. VINKO BELIČIČ: yl4alerina luc S polzaprtimi očmi sta blaženo gledala breze, tiho se gibajoče v vetriču, in oblačke, ki so hiteli po modrem nebu. V nosnice jima je plal duh po resi, ki je bledordeča cvela vse-naokoli, pomešana s praprotjo in mahom. Tam za steljnikom, za tistim belim gajem ljubezni, sanj in tišine, so se dvigali vijoličasti hribi, posejani s triji, zidanicami in samotnimi naselji. Tam so živeli ljudje v sušah in meglah, v vetrovih in nalivih, z vsemi koreninami prirasli na skopo zemljo. Tam so bile cerkvice s starimi svetniki, z majhnimi zvonovi, ki so se ob hudi uri ali ob zdrava-mariji ihte poljubljali, gin jeni od lastne skromnosti. Vračala sta se po ilovnati poti, omamljena od vonja smrekove in borove smole, ki se je cedila iz rdečih debel, voljna v zadnji poletni pekočini. Nista gledala nazaj, nista gledala naprej. Zdelo se jima je, da žar septembrskega Marijinega praznika nima meja ne v času ne v prostoru. Iz jasnih oči jima je sijala pijanost dvajsetletne mladosti. Koruza po njivah je močno dišala, ajda je cvetela s tisočerimi ooesci, poljske poti so se rjavile v ovinkih, izginjale za griči, za obro-vi, za omejki. Tam nekje sta se ustavila za slovo. Mračilo se je že in temni oblaki so se vlekli od zahoda — izza tistih gorskih gozdov, ki so ob večerih tako mrki, skrivnostni, grozotno vabljivi, da ti zastaja dih. Gledal je za njo, ki je v sinjem brzela domov, vedno manjša, dokler je ni použil mrak. Tedaj je stisnil ustne in zašepetal: »Nezvenljiva!« Blizu njega je grenko dišal mleček. Od daleč nekje je veter prinesel glas večernega zvona, zašumel v koruzi in se zajedel v log onkraj njiv. Ljubeči se je zganil in ubral svojo pot. Hitel je, zakaj noč je legala z vso težo in grozo in njegov dom je bil zelo daleč. Nikjer ni bilo človeka; ne pijančka, ki se vrača iz goric pa zadeva v kamenje na poti in polglasno preklinja, ne pastirja, ki žene kravo iproti domu. Samo smreke so stale ko mrki divji možje in breze ko plašne vile ob klancih in strmcih, pogreznjenih v temo. Samo glas hitečih korakov in mladega srca v prsih je motil mrtvo tišino. Spotaknil se je in omahnil, da je ostro za- duhal toplo kri. Pognal se je dalje, napenjal oči, širil roke. Neštetokrat prehojena, do sleherne stopinje znana pot je utonila v temo. Zadeval se je vedno pogosteje. Ni je bilo zvezde na nebu, ni je bilo človeške luči nikjer. Privršel je hud veter, začulo se je daljno grmenje. Temo je presekal blisk in ga oslepil. Grom je segel od obzorja do obzorja. Še malo — in usul se je dež. Srečen, kdor je zdaj pod streho! S poti je bilo treba kreniti na desno. A ni vedel, kje je. Ali sem že mimo Butalovega kala, je ugibal. Tema je bila ko v rogu in dež je šumel neusmiljeno. Ko se je spet za-bliskalo, je z očmi hlastnil okoli sebe. Ujel je ovinek pred sabo. Zdaj pride moja steza, si je rekel. Šel je dalje. Potem je čakal, da se spet zabliska. Zaman — tema je bila ko zakleta in po hrbtu mu je polzel mrzel curek. Krenil je na slepo, a se je zaletel v glogov grm. Opraskan se je umaknil in premišljal, kaj naj stori. Blisk: hej, tam je moja steza! Pognal se je čez kamne in češminove grmiče in ko se je ustavil in previdno iztegnil roke, je otipal brin. Vedel je, da dom ni več daleč. Mokrota v čevljih je bila do kraja mučna, roke so drgetale v zoprnem hladu, peklo ga je v oči od dežnih kapelj in napetega strme-nja v temo. Bil je do smrti utrujen. Nič drugega si ni želel, kakor vreči premočeno obleko s sebe, sezuti se in si umiti noge, popiti skledico vročega mleka, zlekniti se na posteljo in čuti, kako pod životom šumi sveža, rahlo razcefrana beljavina — ah, in v topli sobi gori luč in zrak sladko diši po petroleju; in zbuditi se drugo jutro v soncu in jas-nini in iti po mokri travi pobirat žolte hruške, ki jih je sklatila nevihta ... Stiska je prišla do vrhunca. Obnemogel je zaklical v temo: »Ma-ma!« Vse črno krog in krog. Klical je dalje in se željno oziral na vse strani. Odgovarjalo mu je šumenje dežja. Nenadoma se je zasvetilo žoltordeče okence. Hvala Bogu! Materin glas je ljubo zaklical: »Andrej!« V temi je molila in ga čakala — v temi, ker je srce vztrajnejše od vseh zemeljskih luči. Kolf dar 5 65 Tudi tebi bo nekdo prižgal luč, te sprejel v toplo izibo in ti nalil skledico vročega mleka. Naj cvete hudobija okoli tebe, naj se ti trnje sebičnosti do krvi zadira v gležnje. Ne plaši se, če ti bo med brinovimi grmi, med glogovim in češminovim bodičjem prečuti to črno, mrzlo, samotno noč. Nekoč se bo zasvetilo okence, nekdo te bo ljubo poklical in ti se ne boš ustavljal, tudi če boš onkraj morja. Še boš plaval po Kolpi, se sončil ob Na-diži, se razgledoval z Golice, grozdje zobal po šentruperških gričih, poslušal padajoči izvir Savinje, romal h kmečkim svetnikom po podružnicah in govoril v besedi svojih dedov. Trnjeva pot slovenske služkinje v Trstu To leto praznuje Marijina družba v Trstu 50-letnico svojega obstanka. Za slovenstvo v Trstu je ta slovenska ustanova naredila toliko, da še dolgo ne bo njeno delo pravično v vseh smereh ocenjeno. Ker so družbo ustanavljale in bile po večini njene članice slovenske služkinje, sem se oglasil pri edini še živeči članici, ki je bila pri njeni ustanovitvi. Petdesetletno trdo delo ji je sicer izsrkalo telesne moči, vendar pa jo je utrdilo v dveh stvareh: ostala je Slovenka z vso svojo dušo in prepričanjem; krivice, ki jiih je doživljala kot Slovenka, so jo ojeklenile, da govori o Slovencih s ponosom in čudovito vero v bodočnost. In drugo, s čimer je vsa prežeta, je vera. Vse svoje trpljenje je vedno sprejemala kot božjo voljo in zato je vsa dobra do sočloveka in vserazumevajoča do svojega bližnjega. Ko govori o Marijini družbi, ji zažare oči. Na tisto dobo, ko so ustvarjale slovenska dekleta to ustanovo, je ponosna in bi rada vlila danes vsem toliko tistega ognja in veselja, kot so ga imela dekleta takrat. Mnogo mi je pripovedovala o svojih spominih in ko sem jo vprašal, če smem povedati njeno ime, tega ni hotela. Njena skromnost tega ne pusti. A v Trstu jo bodo po pripovedovanju hitro lahko uganili. Naj nam pripoveduje sama! J. P. »V Trst sem prišla 1892. oziroma 1893. leta. Težko je povedati, kako se počuti 16-letno dekle, ko pride samo v veliko mesto, kot je Trst, in nima tu nikogar, ki bi jo sprejel, nobenega znanca. Prišla sem v službo. Ker nisem imela doma nikogar, me ni nihče vprašal: »Kaj pa če službe ne bi našla, kaj boš naredila?« Zato sem vedela, da moram službo najti. Hodila sem po mestu in našla posredovalko za službe. Kronice v žepu so bile maloštevilne, zato sem morala službo čim prej dobiti. Posredovalka me je najprej vprašala, ali sem Slovenka. Ko sem ji povedala, da sem, je zmajala z glavo in rekla: »Žal, mi je prepovedano dati Slovenki službo.« Začudila sem se zakaj to. Vprašala sem jo, ali smo Slovenke na tako slabem glasu, da nas Tržačan; niti v službo ne marajo. Ona pa mi je razložila takole: »Zdaj so bile volitve in je bil izvoljen Slovenec Nabergoj s Proseka. Zato so Italijani tako jezni, da so prepovedali sprejeti kako Slovenko v službo.« Bila sem vsa potrta. Tega nisem mogla razumeti. Če je bil izvoljen Slovenec, vendar ne morejo odreči ubogemu dekletu koščka kruha, ki bi si ga rada zaslužila s poštenim delom. Bila sem vsa obupana. Ko je posredovalka videla vso mojo skrb in žalost, mi je zašepe-tala na uho: »No, pojdi na Piazza Lipsa (ker so rasle tam lipe; danes je to Piazza Hortis) in reci, da te pošilja signora Marietta! Morda ti bo ona pomagala.« In sem šla. Tej posredovalki ni bilo toliko mar za italijansko prepoved. Važno ji je bilo to, da spravi kakšno kronico v žep. Dala mi je naslov in bila sem sprejeta v službo. Začela sem takoj svoje delo. Ni bilo lahko. Bila sta res samo gospod in gospa, vendar je bilo delo naporno. Najteže je bilo nositi na glavi vodo v visoka nadstropja. Takrat Trst še ni imel vodovodov v stanovanjih. Na ulicah so bili veliki vodnjaki in ljudje so čakali v dolgi vrsti s škafi v roki, da so si na-nosili vodo v stanovanje. Za mlado dekle to ni bilo lahko. Toda mnogo huje kot prenašanje vode je bilo v tej družini drugo. Gospodar je mislil, da je služkinja njegova sužnja. Kot manjvrednega človeka je mislil, da ga lahko izrabi in uniči. Ko sem opazila prvi dan to po-šastnost v njegovih očeh, sem prebdela vso noč, ker se nisem čutila varno, naslednji dan pa sem hotela na vsak način spremenili «lužbo. Šla sem s škafom po vodo. Toda namesto k vodnjaku, sem odšla k posredovalki. Povedala sem ji, da ne maram ostati v tej službi niti uro več. Ta me je okregala, češ: »Kaj, ali veš, da si Slovenka in da ne moreš izbirati službe? Kam pa misliš, da boš prišla? Kot Slovenka moraš biti pripravljena na vse! Samo razvajena si, za nobeno delo nisi. ..« Jaz pa sem vztrajala, da ne morem biti v taki službi, ker sem pošteno- dekle in hočem tudi tak3 ostati. Ko je posredovalka spoznala, da me le ne more prepričati, mi je rekla, naj grem v via Rapiccio št. 2. Toda tam je pet otrok v družini in bo treba vse doma prati in vodo nanesti seveda. »Če nimate drugega«, sein rekla, »pa mi dajte to. Rajši imam to, da' bi le drugače imela mir.« Dobila sem novo službo in sem v njej ostala šest mesecev. Nekoč pa sem prinesla že več škafov vode, žile na vratu so se mi od napora napele in padla sem v nezavest. Gospodinja je klicala zdravnika in ta mi je prerokoval, da ne bom doživela nikdar 30 let, ker sem zelo slabotna. Seveda sem bila slabotna, ker je ¿bila hrana zelo borna, napor pa velik. Tedaj mi je bilo zelo težko. Iskala sem nove službe, toda povsod so hoteli čim več od nas. Slovenci, ki so se bili v preteklih letih nekako prebudili in so bili prav zato tudi pri volitvah zmagali z Nabergojem, ti vodilni Slovenci v tistih letih niso mislili na uboge slovenske služkinje. Zato smo bile prepuščene nekako same sebi. In najbolj je bila v tisti dobi izpostavljena in ¡brez zaščite slovenska služkinja. Slovenstvo in tržaško javno mišljenje V tej dobi nam je bilo prepovedano govoriti slovensko na cesti ali na tramvaju. Italijani so se takoj začeli kregati in nam groziti, če so slišali slovensko besedo. Seveda je bilo to predvsem v središču mesta. Da bi v javnem življenju, v uradih govorili slovensko, to je bilo seveda nemogoče. Edino v cerkvi so še pustili slovensko pridigo. Tako je bila do 1894. leta pridiga v slovenskem jeziku pri Sv. Justu. Tega leta pa je moral prenehati s slovenskimi pridigami mons. Slavec, poznejši župnik na Repentabru. Spominjam se, kako je prišel neke nedelje zelo žalosten na prižnico in nam je rekel: »Zelo žalostno vest imam za vas. Danes vam pridigam zadnjikrat v slovenskem jeziku pri Sv. Justu. Zaprli so vam prižnico, a spovednice vam ne bodo nikdar!« Vendar so nam kasneje tudi spovedni-co. Zakaj nikogar ni več bilo in ga še danes ni pri Sv. Justu, ki bi spovedoval v slovenskem jeziku. To slovensko pridigo je prepovedal na pritisk zagrizenih Italijanov škof Glavina. Odkar ni bilo več slovenske pridige pri Sv. Justu, so jo uvedli v cerkvi pri sv. Antonu Starem. Po cerkvah v predmestju pa je bilo seveda vse le slovensko. V Rojanu, pri sv. Ivanu, na Skednju, v Barkovljah. (Šele od 1895. leta je bila v Barkovljah pridiga tudi v italijanskem jeziku). Tudi v cerkvi sv. Antona Novega je bila pridiga slovenska. Prvi župnik v tej župniji je bil Slovenec (doma s Kranjskega). V cerkvi je bilo torej slovensko petje in slovenska molitev. A že v tej dobi so se začeli italijanski nestrpneži zaletavati v to, da Slovenci častimo Boga v svojem jeziku. Tako dolgo niso mirovali, da so zamorili slovensko besedo zdaj v eni, potem v drugi cerkvi. Fašizem pa jo je zatrl v vseh. Tudi povsod drugod so se polastili Italijani vsega, kar je bilo slovenskega. Da omenim samo en primer. Zavod sv. Jožefa je ustanovila s pomočjo neke gospe Slovenka Ivanka Zorman. To je bila preprosta slovenska služkinja, tretjerednica; takrat še ni bilo Marijine družbe. Ta Slovenka je posvetila vse življenje in delo temu zavodu. Kasneje so prišle sestre z juga in so zavod prevzele. Ivanka Zormanova je bila v zavodu sicer do smrti, vendar pa so jo zelo prezirali in ustanoviteljica zavoda je morala mnogo prestati. Niti slovenskih otrok niso marali v ta zavod, ki ga je ustanovila Slovenka. Edino lep pogreb so ji pripravili. Ta pa je bil zares veličasten. Vse to zapostavljanje Slovencev v Trstu smo slovenske služkinje bridko občutile. Marijina družba Božja previdnost nam je poslala dva moža, ki sta se začela prav posebno zanimati za slovenska službujoča dekleta. To sta bila škof Andrej Marija Šterk in šentjakobski kaplan Anton Štemberger. Ko je kaplan Štemberger videl vso bedo slovenske služkinje, se je odločil, da bo za nas ustanovil Marijino družbo. Izredno smo se tega načrta razveselile. Mnoge so bile že vpisane v italijansko družbo, vendar tam m bilo tiste slovenske domačnosti, da bi se po- govorile in zapele v materinem jeziku. Dekleta so se začela z velikim veseljem in navdušenjem vpisovati v slovensko družbo. Ko pa so Italijani zvedeli, da ustanavljamo slovensko Marijino družbo, so zagnali strašen krik in vik. Italijanska gospoda je na vse načine nasprotovala. Satan ni miroval, kakor bi vedel, koliko mater bo družba krščansko vzgojila. Vendar nismo odnehale. Družba je bila ustanovljena 22. julija ] 899 na praznik Marije Magdalene. Škof je določil za zavetnico naše družbe prav Marijo Milostljivo. Tudi Marijin kip nam je škof daroval. Nastopile so nove težave in nasprotovanja. Družbo so hoteli na vsak način uničiti takoj ob nastanku. Kakšna nasprotstva so bila, je razvidno že iz tega, da ni bilo mogoče prit' do prvega sprejema. V takem mestu, kot je Trst. so trdili Italijani, ne more biti slovenske Marijine družbe. Gospodinje so nas kar naprej zasliševale in spraševale, kje smo bile, ker so slutile, da smo bile pri sestanku Marijine družbe. Za vsako ceno so hotele preprečiti nastanek naše družbe. Vendar je le prišlo do prvega sprejema. To pa šele 13. maja 1900. To je bilo v šoli sv. Cirila in Metoda pri Sv. Jakobu. Kakšno veselje je bilo takrat pri nas! Kako od srca smo zapele pesem: Vsa skrb za dušno bo lepoto . .. Ta dan je bil najlepši v mojem življenju. Vesele smo bile in kar nismo mogle domov, tako je bilo lepo. A ko smo stopile skozi vrata na cesto, se je oglasila skrb, kaj bomo rekle doma svojim gospodinjam, ki nas bodo spraševale, kje smo bile. Ene so rekle, da ne bodo povedale, druge so bile korajžne in so se odločile, da bodo povedale odkrito, kje so bile. Tedaj sem bila tudi jaz pri pogumnih. Vesela sem prišla domov in gospodinja je takoj opazila, da sem morala nekaj doživeti. Naravnost sem ji povedala, kaj velikega sem doživela. Tedaj je skočila pokonci: »Kaj? Kongregacija? — Kaj vam je tega treba?« Težko si je zapomniti vse zmerjanje takratne moje gospodinje. Potem je prišel še njen mož in potem še njeni sinovi. Na ubogo slovensko dekle se je usul plaz psovk in zaničevanja. Ko smo šle naslednjo nedeljo v cerkev sv. Justa, smo srečale znanke iz italijanske Marijine družbe. Napadanje in zmerjanje se je nadaljevalo tudi pri njih, čeprav tega nismo niti najmanj pričakovale. To se je kar naprei ponavljalo, tako da se skoraj nismo upal«-več k sv. Justu. V tem času nam je še umrl velik dobrotnik in zaščitnik škof Andrej Marija Šterk. Ta je bil po rodu Hrvat. V tem boju za ustanovitev slovenske Marijine družbe nas je vedno podpiral in nas je povsem razumel. Bil je pravi Kristusov učenec, ki je razumel Njegovo naročilo, naj hvali in časti vsak narod Boga v svojem lastnem jeziku. Zato pa so škofa napadali od vseh strani. Boj se je nadaljeval, me pa smo vztrajale in prosile Mater božjo za pomoč, da bi vzdržale. Še danes sem živo prepričana, da nam je Marija pomagala. Javno mnenje se je začelo kar spreminjati. Gospodinja mi je rekla nekega dne: »Ta in ta gospa išče služkinjo. Rada bi jo dobila iz vaše družbe.« Ko smo srečale dekleta iz italijanske Marijine družbe, so nas začele lepo ogovarjati. Pravile so nam, kako je hvalil našo kongregacijo njihov voditelj. Bile smo presenečene. Marija ni pustila več zasmehovati in zapostavljati svojih otrok. Slovenska pesem na tržaških ulicah Predolgo bi bilo, če bi pravila, kako smo se učile slovenskih pesmi. Petje je vodila šolska sestra in k vajam smo hodile že tako zgodaj, da smo navadno ob treh in pol zjutraj že pere. Ob šestih in pol smo morale namreč biti že na delu. Pripravljati pa smo se morale za procesijo sv. Rešnjega Telesa. Te procesije ne bom nikdar pozabila. To je bil prvi nastop naše družbe na tržaški ulici. Žene so za to priliko pripravile črn pajčo-lan, starejša dekleta belega, mlada dekleta pa so bila vsa v belem. V procesiji nas je bilo okoli 500. V bližini nas so šle italijanske družbenice in ko so one molile rožni venec, smo me pele slovenske cerkvene pesmi. Ko pa so one pele, smo me molile na glas rožni venec. Ko so Italijani gledali to procesijo, niso mogli razumeti, kdo smo me. Nekateri so mislili, da smo iz kakih samostanov, drugi pa so ugibali, ali je mogoče, da bi slovenska dekleta tako pela po tržaških ulicah. Slovenska srca pa so čutila. Iz tržaške okolice je prišlo polno ljudi gledat procesijo. To so bili seveda sami Slovenci. Ko so ti naši ljudje zaslišali našo pesem pred občinsko hišo in. po ostalih ulicah, so si brisali solzne oči. Ta procesija je naredila velik odmev v Trstu. Ostalo delo slovenske služkinje. Če se povrnem spet k ostalemu delu, ki ga je opravila slovenska služkinja v Trstu, bi lahko rekla, da ni manjkala nikjer, kjer je šlo za narodno delo ali pa za versko obnovo. Omenim samo nekatere stvari. Ko so zidali jezuitsko cerkev, smo tudi slovenske služkinje pridno nabirale denar za oltar in za streho. Svoj zaslužek smo neskopo delile. Samo mimogrede omenim, da je bila tudi v tej cerkvi slovenska pridiga, kasneje pa ne več. In je še danes ni. Koder so sprožili to vprašanje, je ostalo vedno brez odmeva. Dobro se še spominjam graditve Narodnih domov in naših nabiralnih akcij. Ne samo v središču mesta, ampak tudi v predmestju. Zelo dobro pa se spominjam, kako in koliko smo prispevale slovenske služkinje za Narodni dom v središču mesta. Takrat so nam tudi obljubili, da bomo imele služkinje v njem svojo sobo. Toda, ko je dom stal, so rekli, da je preveč lep, da bi bilo v njem prostora za slovensko služkinjo. Posebnega prostora nismo dobile. Dobro se tudi spominjam, kdaj tudi duhovnik ni bil več zaželen v njem. Ko so kasneje Italijani dom zažgali in so plačali odškodnino, tega denarja niso dali morda za kako zavetišče služkinj 5 ampak so ga razdelili med tiste, ki še rojeni niso bili takrat, ko smo dom zidali. Pa to so bolj grenki spomini. Moram reči, da sem se najbolje počutila vedno le v družbi. Pribežališče —- Marijina družba Kadar koli smo doživele kako razočaranje, smo se zmeraj znova zatekale v družbo. O vseh doživetjih v kasnejših letih ne bom govorila. O družbi sami pa bi kar za ves čas njenega delovanja kratko omenila, kaj je naj-vlažnejšega naredila. Dekleta v mestu je družba potom Rafaelovega odseka obvarovala, da niso zašla na slaba pota. V času, ko je bil Trst veliko prometno središče, je imel Rafaelov odsek organizirano kolodvorsko stražo, tako da sta pri prihodu vsakega vlaka čakali dve družbenici in sta spremili mladega dekleta, ki je prihajalo v mesto, v varna bivališča, da ni padlo v roke brezvestnežem. Iz istega vzroka je druž- ba ustanovila v letu 1910 Zavod sv. Marte, kjer so bile brezposelne služkinje v pošteni oskrbi. Od leta 1937 upravljajo zavod šolske sestre. Kako močna organizacija je bila Marijina družba, je razvidno že iz tega, da si je postavila z lastnimi sredstvi Marijin dom, ki je bil odprt 1912. leta. Za to hišo smo mnogo žrtvovale, ker je bil načrt, da bodo prav pod to streho lahko na stara leta živele onemogle slovenske služkinje. Zdaj je v tem domu sedež Marijine družbe Marije Milosti j ive. Tu se ¿birajo dekleta ob nedeljah popoldne, tu se čutijo kakor doma. Nobena Marijina družba ni brez petja. Tudi naša ni. Krepko je pomagala pri cerkvenem petju v petih cerkvah v mestu. Goji tudi narodno petje in pevski zbor je velikokrat nastopal pri prireditvah v domu. Tudi igre nudijo mnogo veselja in pospešujejo izobrazbo. Največ izobrazbe pa črpajo družbenice iz krščanskega časopisja in so tudi njega največje propagatorice. Družba je podpirala tudi misijone z denarjem in oblačili. Predvsem pa seveda z molitvijo. Za izboljšanje gmotnega stanja služkinj je skrhel odsek sv. Marte (za delo) s prirejanjem kuhinjskih in šivalnih tečajev in z izdelovanjem idrijskih čipk. Še marsikaj je družba naredila v teh petdesetih letih. Pogled v preteklost Ko se oziram na vso preteklost, ki sem jo preživela v Trstu, sem Materi božji hvaležna za vse, kar mi je v teh dolgih letih dala. Najlepše dneve v svoji mladosti sem preživela v Marijini družbi. Največ sem žrtvovala za ni en razvoj, pa mi tega ni žal. Življenje ni bilo lahko, kot nekateri mislijo. Trdo in obupno je bilo> včasih. Pa Marija nam je dala vedno moči, da smo vzdržale. Spominjam se našega časopisa »Svetilnik«, ki smo ga izdajale v prvih letih družbe. Spominjam se nešteto shodov. Bilo je čudovito lepo. Vesela sem, da je Marija dala prav posebno prednost v družbi preprosti služkinji. Prva prednica je bila navadna služkinja Marija Novak. Druga je bila kuharica Marija Turk, tretja hišna Ivanka Gaeta. Vse so bile preproste in so zato vedno našle pravo in prisrčno razmerje do ostalih. Zato pa je tudi vladalo posebno v prvih desetletjih res prisrčno razmerje. Zato pa je tudi družba takral najbolje uspevala. ■Če pa se spomnim vsega boja in sovraštva Italijanov do nas Slovencev v vsej tej dolgi dobi, sem žalostna. Sovraštvo je prihajalo tudi od tam, od koder ga Marijina družbenica ne bi pričakovala, saj bi morali biti vsi pravi božji otroci. Težo sovraštva pa je bila deležna slovenska služkinja, ki je bila najbolj brez moči in najmanj zaščitena. Zato pa mislim, da je v slovenski služkinji najgloblja vera v Boga, ki nas ohranja in tolaži in največja narodna zavest. Narodnega ponosa v nas ni mogel ubiti še tako domišljavi prezir, ker smo spoznale služkinje vso narejeno plehkost svojih gospodarjev. Zato so našli »slovenski večeri« pravo hišo. Tem smo pripravljale pot slovenske služkinje 50 let in smo danes vesele, da smo jih dočakale.« D. K. LJUBKA ŠORLI: FINKO BELIČIČ: ^pomladno juho (Budili Budi se vinograd iz sladkih sanj, polje je bilke v rosi okopalo, izza gora je sonce posijalo — ves pozlačen je v jutru Števerjan. Od onstran meje dober dan žele mu Kojsko, Šmartno, Dobrovo, Medana. . . (O, saj več niso Brda nasmejana. . . Nevidne spone jih in strah teže. . .) Pobožal je drevesa mladi svit, pa so nadela beli si nakit, da se bleste ko gozdnih vil tančica. . . Raz griče glas zvonov pobožno vre. . . Pod trto kmetic sklenil je roke: »Pozdravljena, česčena, o Devica. . .« rS a J IL l 1 Kako te naj presvetlim s potemnelimi očmi? Kako te naj objamem z odrevenelimi dlanmi? Kako te naj poljubim s pelinastimi ustnami? Listi so se mi obleteli, sokovi se vrnili v vozle korenin. Čez vence rdečih grmičev šusti dremotni veter iz daljin. Tiho se bliska za griči, dež bo nocoj, a jaz bom ko ti grmiči sam — sam s seboj. STANKO JANE2IČ: OTROŠKI SMEH OB BRI Sonce je zavrisnilo tamkaj izza Nanosa. Do morja se je ipopeljal v svetlem siju veder, radosten odmev. Otroci so zavrisnili vsi zapovrstjo. Komaj da so naredili križ čez lice, pa so planili iz postelje naravnost v borjač in zavpili: »Zorko! Zorko!« Zorka pa ni bilo. Stopila je mati iz kuhinje. »Ej, otroci, kaki pa ste! Da se mi takoj obleoete! In na molitev da ne pozabite!« Še oče se je prikazal iz kleti, od koder je zadišalo po raznih sodih. »Zorko že pride. V vas je šel po opravkih.« In je naprej razbijal po sodih in pripravljal in urejal to in ono. Strašno dobre volje je bil od vse zgodaj. Kakor je treba ob taki priliki. Pustil je •—- ribič »piškadur« že od mlada — ribe v morju za teden dni, da opravi imenitno, radosti polno delo: trgatev. Otroci so se oblekli takole na pol, potem pa so sfrčali po bregu gor proti vasi. Pridružili sta se jim sosedova Ivica in Mira. Saj so se že ves teden, kaj teden, mesec ali dva pogovarjali, kako bodo skupaj preživeli »bendino«. Samo ta presneti Zorko, kje se potepa zdaj, da ga ni. Brez nijega vendar ne morejo začeti. Zagledali so ga od daleč. »Zorko, Zorko,« so zavreščali in teikli in kričali na vse mile viže. »Hitro, hitro, čas je. Čakamo, vsi čakamo: ata, mama, vsi!« Prijeli so ga za roke in začeli teči. »No, no, saj mam grozdje ne bo ušlo.« Raz-smejana usta so se vedremu fantu še bolj razlezla. Ko so otroci slišali o grozdju, ki so tolikanj sanjali o njem, pa jim je zdaj to veliko jutro sanje uresničene prineslo prav pod nos, so nehote obliznili ustnice in nekajkrat požrli sline; oči pa, že itak žareče oči so se jim silno zasvetile. Zorko je to opazil. Smejal se je in delal dolge, dolge korake, da so ga komaj dohajali. Zorko bi najrajši zavriskal. Mlademu jutru in soncu in vsej prešerni vedrini v brk. Ej, trgatev! Čutil je radost v svojem srcu, čutil je radost v srcu otrok, da bi jo lahko grabil z rokami. Pozajtrkovali so takole mimogrede, čeprav je gospodinja pripravila dokaj slovesno. »No, pojdimo v imenu božjem«, je spregovoril gospodar, ki je tudi že komaj čakal, čeprav se je delal dostojanstveno mirnega. Pograbili so brentače, škafe, nožiče in škarje in so šli. Tamkaj v ozadju se je prebujal veliki Trst. Naravnost pod njimi se je belo in veselo svital Miramar. Morje pa je vsepočez od Istre do Gradeža in Devina drgetalo v radostnem, čudovito lepem, srebrnorazčesanem drgetu. S stopničaste steze so zavili skozi ozka vrata v ogrado. »Bog nam daj svoj blagoslov, da bi kaj dosti nabrali!« Resno in slovesno je gospodar utrgal prvi grozd in s tem odprl trgatev. »Bog daj, Bog daj!« je odgovarjala stara mati, visoka in sloka ženska sedemdesetih let in se pobožno prekrižala. »Suša je bila, pa je videti še zadosti lepo.« »In tudi dobro je, dobro, kajne?« Beseda je bila Zorkova in vprašanje je veljalo otrokom. Zapičili so se vsak v svoj trs, vsak je pograbil prvi grozd, ki je prišel do njega, in so zolbali, da se Bogu usmili. Besede zdaj res nobeden ne bi mogel spraviti iz ust. Zor-ka sploh razumeli niso. »Res ni slabo.« Stara mati je pokusila jagodo, potem še eno in še eno. Tako. Prve, neučakane želje so bile utešene. »Dragi moji, iz tega ne bo nič,« je povzel Zorko. »Treba je najprej delati, potem bomo jedli. Tako so nas učili stara mati. Zdaj začnimo. Vidve tukaj, vidva tam, midva greva pa drugam.« „Enkrat tiukaij, enkrat tam, jutri gremo pa drugam." Otroci so začeli peti. Zorko z njimi in naprej. Trgatev je itak pesem. Zorkov glas je zadonel čez ves breg: „Jaz sem miuzikant, po celem sivetu znan." Otroci so bili še glasnejši: „Mi smo miuzikaiiitje po celem svetu znani." Pesem je plavala preko vinogradov in spremljala delo. Zorko pa je ukazoval: »Delati morate dobro in pošteno. Samo dober delavec je vreden plačila. Prvo in najbolj važno pa je, da pobirate jagode. Ivica, ti imaš drobne prstke, ti boš pobirala samo jagode.« Stara mati je bila že dokaj spredaj pa je slišala. »Da, jagode. Pred leti je nekdo iz samih jagod napravil sto hektov vina. Ali veste, kaj je to?« »Vemo, vemo, mati!« Zopet pojejo. Iz srca in vsi. S sosednega pašnika tedaj pokuka mlad fantin. »Kar k nam, Jurko, kar k nam! Vi ste' tam gori vse pretihi. Na trgatvi se človek ne sme držati kot mila Jera.« Fantič se prerije skoz ograjo, se pridruži in že poje. škafi so polni. Zanesejo jih na kraj. Oče in sosedov starejši fant — nosača — natla-čita vsak svojo brento, si jo naprtita čez pleča in glavo, nastavita pas, da objame spodnji del b rente in vrh čela, in s počasnim korakom odideta po strmi stezi navzgor. „Bog je ustvaril žemljico, oj žemljico... Zemlj i ca- rodila oj trtico .. . Trtica rodila oj grozdka dva ... »Dober dan, ljudje božji! Vi ste pa dobre volje. Daleč vas je slišati; ne mogla bi zgrešiti.« Vsi so se vzravnali in obrnili. »Oj Darinka, ,ti si! Da si prišla! Kar naprej, kar naprej! Lepo je pri nas.« Otroci so zakričali in ji tekli nasproti. Prvi ji je ponujal od grozdja vso mastno roko, drugi na pol objeden grozd, tretji star pipec. Bila je sorodnica sosedovih iz mesta in so jo poznali. Pravili so že Zorku o njej, a videl jo je danes prvikrat. S počasnim korakom se je sijočemu dekletu bližal tudi on. »Kaj pa vstopnica, dragi moji, ali jo ima?« je narejeno resno izpre-govoril študent. »Vstopnica?« Začudeno ga je pogledalo dekle. Zorko se je zapičil vanjo s svojimi otroško sončnimi očmi. »Da, vstopnica,« je besedo-Val s poredno nasmejanim glasom. »Otrok moraš biti in pa dobre volje, če hočeš v našo družbo priti.« Vesel, nezadržan smeh se je valil pod trte in pod nje. Darinka se je tolikanj smejala in se ji je zaletelo in je kašljala kot prej Zorko. Zdelo se ji je, da je s sveta padla v sam paradiž. Prišlo je tako, da sta z Zorkom obirala isti red. Povedala je, da je študentka kot on. Tudi dobre volje ji ne zmanjka in najlepše ji je med otroki. Ko je Zorko poslušal mehko pojoči glas in mu je pogled jadral čez globoke sinje oči, mu je nekaj čudnega legalo v srce. Postajal je vse bolj molčeč, sanjav. A tisti hip se je zdrznil. Nad njim je v vedrini sijalo nebo, pod njim je v čudoviti si-njini utripalo morje, ves breg je zadišal po grozdju, vseokrog so žgoleli otroci. Kot jagned vzravnan, kot nebes razsijan je Zorko zavriskal, da se je odmev kotalil po bregu. Otroci se še začudili niso. Kot na povelje so zahuškali vsi hkrati in še in še. Zorko je pel: „Pri, nas je korajža, pri vas je ipa ni." Otroci so peli: „Pri nas so otroci, pri vas jih pa nt" Zorko: „Pri nas je Darinka, pri vas je pa ni." Otroci: »Vi se pa lažete . ..« Opoldne je gospodinja prinesla kosilo. Darinka je posadila veliko skledo v senco pod široko razraščenimi latniki. Zorko je razdelil žlice okoli: »Otroci, molimo! Molimo! Jejmo!« Tako zna poveljevati samo Zorko. Jedo. Niso lačni. Pa se jim zdi imenitno takole od daleč zajemati iz skupne sklede. Po kosilu gredo zopet trgat. Židana volja naliva olja vedrini srca vse tja v večer. Na kamenitnem zidu sede po vrsti. Objemajo sonce, ki se jim izmika in se potaplja v globino morja. „Glejte, že sonce zahaja ..." „Lahko noč, Bog nam svojo daj pomoč. Zdaj smo delo dokončali, da bi tudi sladko spali, vsa vročina je zdaj proč, lahko noč." Ta pesem je v slovo. Luna sije. Zvezde gore. Trgači so povečer-jali v sobi ob dišeči kleti. Darinka pa mora domov. Pred vrati stoji in gleda, kako luna sije in zvezde gore. Zorko pristopi naskrivo-ma in ji potisne v roko šop grozdja, lepo povezanega s trto1. Oče mu ga je izbral kot vsako leto, da ga ponese s seboj v mesto. »To je pa tvoja plača, Darinka. Dokler grozdja snedla ne boš, se boš vsaj še kdaj spomnila na nas.« Pristopili so otroci. Skupaj so zrli v nebo, ki je skrivnostno bleščalo. Iz kleti in z brega je dišalo v močnem opoju. Vsi so čutili, kako se radost spreminja v trudno opojno otožje. Natiho so zapeli zadnjo pesem v slovo. Komaj slišno so si voščili: »Lahko noč!« OB STARI DEVINSKI ZGODBI Sredi XX. stoletja bo menda dokončno zamrla romantika srednjeveškega življenja po Evropi. Stari plemiški rodovi so večinoma utonili v zgodovino, njihovi ponosni domovi pa so razpadli. Namesto gradov vidiš danes le še žalostne razvaline, ki jih obrašoajo smreke in prepleta zeleni bršljan. Kadar inaši zgodovinarji pripovedujejo o preteklosti gradov, o fevdalnih rodovih in o borb ali med njimi na naši zemlji, pravijo, da govore o slovenski zgodovini. Brez dvoma so te razvaline minulih stoletij častitljive in zanimive, saj se jih drži lep kos naše preteklo- sti, toda zgodovina slovenskega naroda je predvsem zgodovina slovenskega kmeta tla-čana, ki je bil stoletja z življenjem in smrtjo odvisen od svojega gospoda — tujca na naši zemlji. Kdor bi hotel pisati res pravo zgodovino našega ljudstva, bi moral poklicati iz grobov naše prednike, vso mogočno množico starih očetov, ki jih politična zgodovina ni sprejela v svoje imenike, vse vesele in žalostne trenutke njihovega življenja, vse njihovo delo, napore in žrtve. Glavni junak slovenske preteklosti je bil namreč slovenski kmet sam: zato bo moral pisatelj slovenske zgo- dovine veliko bolj upoštevati našo kmečko tradicijo, ki bo dopolnjevala tuje politično zgodovinsko ogrodje. Samo zgodovina naše tradicionalnosti, stoletna izročila kmečkih delavnikov in praznikov, železnih vsakdanjih naivad in običajev, iger in petja, pripovedi in verovanj ,vsa nepretrganost našega ustnega izročila namreč šele izpričuje prastaro zavezo našega človeka s to zemljo in od srca do srca plete zlato vez bratstva na tej zemlji. Ob vsem tem pa zgodovinski viri molčijo. Zato si bo zgodovinar pomagal z narodopisnimi ugotovitvami in zapisi. Stoletja namreč tradicionalna sporočila okamenijo in jih tako smemo imeti za do neke mere verodostojna zgodovinska poročila. Prav zato se mi zdi, da bi mnogi spomini, ki so spleteni ob propadajočih sivih zidinah, lahko najpopolineje prikazali razmerje naših prednikov do njegovih nekdanjih oblastnikov. Stari devinski grad spada med najzanimivejše slovenske gradove po svoji legi in stavbi. Na skrajnem konou Jadranskega morja, na strmi skali, ki skoro navpično pada k morski gladini, stojijo starodavni mogočni zidovi, ki še danes vzbujajo občudovanje vsakega popotnika. Ponosno zrejo na morje pod seboj in kadar se svetijo sončni žarki, tedaj so slovenskim ribičem na Jadranu najboljši kažipot. S svojo lego Devin ine obvladuje le morja, temveč tudi cesto, ki je držala iz Fur-lanije na Kras. Devinski grofje so imeli nekoč v svoji posesti vso pokrajino od Goriškega Krasa preko Komna prav do tržaškega obzidja in so bili znani po svoji krutosti v ravnanju s tlačani. Marsikatera zanimivost iz življenja pod njimi se je ohranila v »starih zgodbah«, ki sem jih zapisoval leta 1947 v Devinu, Mavhinjaih, Sesljanu in Cerovljah. Od 11 zapisov naj tu objavim »staro zgodbo«, ki mi jo je pravila Alojzija Metlikovec iz Sesljana, rojena 1872. »Cenkič iz Nabrežine je šel z oslom v šti-v an siki malin. V Piščem dolu na kržadi ga je ustavila neka ženska. To je bila duša. ,Ti', je rekla, ,prosim te, da mi napraviš dobroto'. — -Kakšno?' —■ ,Ali imaš paternošter?' —■ ,Imam ga.' -v- ,Ben, ti boš srečen, če mi na-lediš to dobroto. Ti in tvoj rod in tvoj pra-rod, vsi bodo srečni, če mi narediš to. Ma, ne stoj se bat!' — In potem mu je povedala: ,Ti boš šel z mano. Osla pusti tukaj na poti, Ne boj se, da bi ti ga kdo vzel. Vse te bo ča- kalo. Šla bova v stari grad. Tam bo en bank in na njem strašno velika kača z zaprtim gobcem. Tista kača bom jaz in ne stoj se me bat. Tista kača je zarotjena. Nad kačo pa bo visel mlinski kamen na tanki niti. Toda tudi tega se nikar ne boj. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ko boš prišel na vrata, imej paternošter v rokah. Kača bo odprla gobec, ti pa tedaj mahni s paternoštrom v njen gobec. Tako boš rešil mene in sebe in srečen boš ti, tvoj roj in prarod. Pod bankom doli je ponižan velik zaklad: dva bednja denarja. Ko boš vrgel paternošter v kačo, bo prišel denar na vrh.' — Tako sta prišla v stari grad. Toda Cenkič se je ustrašil in zbežal pred kačo. — Ko je pribežal Cenkič do svojega osla, ga je tam že čakala duša in je strašno jokala. — ,Zakaj si tako naredil?' — ,Zbal sem se kače.' — .Zdaj, vidiš, bom morala trpeti še dosti let. Še se bo moral roditi sin, ki bo vsadil smreko. Ta smreka bo rastla in otrok tega sina bo smreko posekal in njegov otrok bo napravil iz tega lesa zibelko. Otrok, ki bo v tej zibelki ležal, bo šele lahko mene rešil.« STANKO JANEŽIČ: (B&kfz o-ei Nebo se smeje skoz nakodrane veje oblakov, ki sanjajo. Tvoje sinje oči ljubeče se sklanjajo, o sreči pozvanjajo. Na zemlji je ni. Iz tvojih mehkih oči dehti, dehti. Ves svet je maja razcvet na Marijini dlani. 0 da smo otroci vdani, ob Materi zbrani čijočih oči. Nebo se smeje. Ljubezen greje, iz src žari, med brate veje do zadnje meje, do večnosti. VINKO BELICIČ: 'V Oton Zupančič - Ime pesnika Otona Zupančiča je znano pač vsakomur, kdor je hodil v kako slovensko šolo ali se zanima za Slovence. Petdeset let je bil ta umetnik najvidnejši na našem Parnasu. Obsežno je njegovo književno delo. Bil je lirik, dramatik in prevajalec; bil je mojster slovenskega jezika. V življenju je dosegel čast in slavo kakpr doslej še noben slovenski umetnik. Postal je last vseh Slovencev. Po njem je svet odkril nove duhovne poteze poldrugmilijonskega naroda med Panonijo, Gospo Sveto in Adrijo. Župančiču je življenje poteklo mirno, brez velikih zunanjih dogodkov. Rodil se je 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini — v deželici brezovih gajev, mehke govorice in otožne lepote. Na Dunaju je doštudiral za profesorja, a njegova pot je šla dalje in vjše. Mnogo je potoval po zapadni Evropi in si tako pridobil najširše razglede. Postal je upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani, dokler ni stopil v pokoj. Umrl je 11. junija 1949. Zupančič je skupaj z Murnom, Kettejem in Cankarjem prenovil slovensko književnost. Ti štirje so ustvarili našo „moderno". Murna in Ketteja je že dvajsetletna pobrala j etika. Cankar je po dovršitvi sijajnega življenskega dela ob koncu prve svetovne vojne zrel omahnil v 43. letu življenja. Ostal je tako le Zupančič. Slavo, ki si jo je pridobil z lastnim delom, je povzdignila še skrivnostna onostranska luč mrtvih mladostnih tovarišev. Štirje so mejniki ob poti Zupančičeve pesniške rasti: Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), Samogovori (1908) in V zarje Vidove (1920). V teh štirih zbirkah je pred nami ves pristni Zupančič: pesnik sonca, svobode in moči, pesnik širokih prsi in v višine uprtih oči, iskalec luči in miru v temah in viharjih življenja. Njegova ljubezenska pesem je bila bežna in strastna. Zu- umetnik in človek pančiča so pritezale važnejše, globlje stvari: domovina in pesnikovo poslanstvo v narodu. Zupančič je naš največji domovinski pesnik. Čudovite so njegove pesnitve: otožna Z vlakom, razmišljujoča Duma, zmagoslavna Naša beseda. Kdo ne pozna pesmi Na Bledu in Goriškim izgnancem? Vanje je Zupančič zajel utrip vsega naroda. Verzi teh domovinskih hvalnic so mogočni, polni pesniške lepote. To niso mehki izlivi za tiho branje v uri samote. To so pesmi, ki Vlivajo v srca pogum, ki jasnijo oči z žarom domovinske ljubezni in navdušenja. Zupančičeve pesmi so oblikovno izredno bogate. Odlikujejo se z zvočnostjo, s podobami in primerami. Kot ustvarjene so za deklamiranje. V njih polje življenje narave v vseh svetlobnih odtenkih, življenje človeka, slovenske skupnosti in vesoljstva. Mnogokdaj se pesnik dvigne v take višine in v tako osebni svet, da ne moremo za njim. Tedaj obstanemo in se samo opajamo z bogastvom slušnih in vidnih prvin. Bolj ko kdo drug v naši književnosti se je znal Zupančič vživeti v otroško dušo. V treh pesniških zbirkah (Pisa-nice, Ciciban in še kaj in Slo ugank) je dal slovenski mladini pesem, katere čaru se nihče ne more ustavljati. V htfyu Slovensko šolstvo se je na Svobodnem tržaškem ozemlju zelo lepo razvilo in razraslo. To dokazuje, kako živa je bila želja naših ljudi po šolah v domačem jeziku, ki jih ni bilo že od leta • 1923 več. Pravi napredek je možen le tedaj, če poučuješ otroka v materinem jeziku. Drugače otrok zaostane. To je osnovno načelo moderne pedagogike in je le čudno, da mnogi kulturni narodi tega ne razumejo in ne priznavajo. Materina beseda je ključ do prave omike. Otrok se mora v šoli počutiti kot doma; biti mu mora toplo in prijetno. 2e Kristus je dejal: Pojdite in učite vse narode! Zato je šolstvo v materinem jeziku prva in osnovna pravica vsakega naroda na svetu. Ko so zavezniki v maju 1. 1945 zasedli Trst in njegovo zaledje, so takoj spoznali, da je treba dati Slovencem lastno šolstvo. Na pobudo polkovnika Washburna, načelnika zavezniške prosvetne komisije v Rimu, je bil v začetku avgusta 1945 ustanovljen pri ZVU v Trstu prosvetni oddelek. Prevzel ga je ameriški kap. John P. Simoni. Preuredil je dotedanji šolski proveditorat v višje šolsko nadzorništvo in mu dodelil slovenskega okrožnega nadzornika za slovensko šolstvo. Na prosvetnem oddelku se je ustanovil slovenski odsek pod vodstvom prof. dr. Srečka Barage. Ta se je takoj lotil organiziranja slovenskih šol. Koliko je bilo začetnih težav, nasprotovanja in nerazumevanja na vseh straneh, pomanjkanja prostorov, učnih moči, knjig in učil, ve samo tisti, ki je od blizu opazoval vse to. Vendar je krepka volja in žilava vztrajnost vse premagala in šole so se odprle. OSNOVNE ŠOLE Za osnovne šole so napravili najprej poskusno vpisovanje in sicer od 17. do 22. septembra 1945. Odziv otrok je bil polnoštevilen. Zato je ZVU izdala okrožnico št. 8 z dne 8. oktobra 1945, s katero je ustanovila slovenske osnovne šole v krajih, kjer je bila 1. junija 1914 slovenska osnovna šola. Na novo pa naj se ustanovijo tudi v krajih, kjer prej slovenske šole ni bilo, a je vsaj 25 šoloobveznih otrok ter v krogu 4 km ni slovenske šole. Takoj je bilo obnovljenih 33 šol, pozneje pa še 9. Pouk se je pričel v oktobru 1945. Danes je na STO 41 slovenskih osnovnih šol. Te so: v občini Trst: 1. Sv. Jakob, 2. v ul. Sv. Frančiška, 3. v ul. Donadoni, 4. Sv. Ivan, 5. Sv. Ana, 6. Rojan, 7. Škedenj, 8. Barkovlje, 9. Katinara, 10. Opčine, 11. Prosek, 12. Miramar, 13. Sv. Križ, 14. Trebče, 15. Gropada, 16. Bazovica; v občini Dolina: 17. Dolina, 18. Mač-kovlje, 19. Bor št, 20. Ricmanje, 21. Do-mij, 22. Pesek-Draga, 23. Boljunec, 24. Prebeneg; v občini Milje: 25.' Štramar, 26. Škofije, 27. Plavje, 28. Božiči, 29. Sv. Barbara; v občini Nabrežina: 30. Nabrežina, 31. Devin, 32. Mavhinje, 33. Sesljan, 34. M Osnovna šola v Sesljanu na Krasu Šempolaj, 35. Štivan, 36. Medja vas, 37. Cerovije, 38. Slivno; v občini Repentabor: 39. Repenta-bor; v občini Zgonik: 40. Zgonik, 41. Sa-lež. Te šole je obiskovalo v šolskem letu 1948/49 skupno 3900 otrok. Pozneje kot osnovne šole so bili ustanovljeni otroški vrtci za predšol- Koledar 7 sko vzgojo otrok. ZVU jih je ustanovi- Barkovlje, Boršt, Lonjer, Sv. Jakob, Sv la z ukazom št. 249 z dne 17. oktobra Križ, Škedenj, Trebče, Opčine. 1946. Dne 1. avgusta 1947 je bil odprt SREDNJE ŠOLE prvi slovenski otroški vrtec v Borštu. Vzporedno z osnovnim šolstvom se Sedaj deluje na STO 9 slovenskih ot- je pripravljala ustanovitev slovenskih roških vrtcev, ki imajo nad 370 otrok, srednjih šol. Tudi tu se je vršilo pOS- Otroški vrtci so v krajih: Bazovica, kusno vpisovanje od 10. do 15. sept, \ KOMEN • ______ TRŽIČ • 's. • TOMAJ SEŽANA t /tf» • OPRTAU ¿NOVI GRAP.--- VIŽINADA • SVOBODNO TRŽAŠKO OZEMLJE (STO) so ustvarili diplomati z mirovno pogodbo z Italijo, ki je bila podpisana v iebruarju 1947. V veljavo pa je stopila 15. septembra 1947. STO je razdeljeno v dva pasova. Prvega s Trstom ima pod nadzorstvom Zav. vojaška uprava, katero sestavljajo angleški in ame- riški častniki. ¡Drugi pas je pod Jugoslovan' sko vojno upravo, ki ima svoj sedež v Kopru. Med obema teče demarkacijska črta. Oba pa' sova se bosta združila, ko bodo pri Organi' zaciji združenih narodov imenovali guver' nerja. t 1945. Prijavilo se je 867 dijakov. To je bil spet dokaz, da so slovenske sred-. nje šole potrebne in da bodo imele : dovolj naraščaja. Zato je ZVU z ok-J rožnico št. 7 z dne 6. oktobra 1945 ustanovila tri slovenske srednje šole: lj nižjo triletno srednjo šolo, 2. višjo (petletno) realno gimnazijo, 3. trgov-[ sko akademijo (petletno). Pouk se je I začel 12. novembra 1945. Vse tri šole i so bile nastanjene v zasebni hiši v ul. I Lazzaretto Veechio št. 9—11. Pouk se [ je vršil v skrčenem obsegu, ker ni bilo f dovolj prostora. V šolskem letu f 1947/48 se je preselil ženski del nižje I srednje šole k Sv. Jakobu v ul. Scuola I Nuova; naslednje leto je šel za njim še moški oddelek. S tem se je pouk ure-[ dil, vendar so prostori še danes pre-[ tesni, nezdravi in neprimerni. Ko je 15. septembra 1947 stopila v i veljavo mirovna pogodba z Italijo, je I prišlo slovensko učiteljišče v Gorici pod Italijo. Zato je ZVU z ukazom št. f 18. z dne 8. novembra 1947 ustanovila f tudi v Trstu slovensko učiteljišče. Pouk I se je začel 9. decembra 1947. Sčasoma se je pokazala potreba po klasični gimnaziji, ki je nujna za neka-[ tere vrste študija na univerzi. Samo-i stojna klasična gimnazija se sicer ni ustanovila, pač pa se je na realni gim-l naziji s šolskim letom 1948/49 odprla klasična vzporednica. Nujno potrebna f je tudi slovenska dvorazredna trgov-[ ska šola. NIŽJE STROKOVNE ŠOLE Po zakonu morajo hoditi otroci v | šolo do dovršenega 14. leta. Ker pa so ; osnovne šole samo petrazredne, so za tiste, ki ne gredo v srednje šole, predvidene posebne nižje strokovne šole in tečaji. Šole trajajo tri leta, tečaji pa so eno- ali pa dvoletni. Prikrojeni so za razmere v posameznih krajih, da se priuče otroci tiste vrste obrti in stroke, za katero ima kraj največ pogojev in je tam najbolj razvita. Danes deluje na STO šest takih šol j in tečajev, in sicer: 1. nižja trgovska | strokovna šola (triletna) v Trstu, 2. nižja industrijska strokovna šola (triletna) ' v Trstu, 3. kamnoseški industrijski stro- kovni tečaj (dvoletni) v Nabrežini, 4. trgovski strokovni tečaj (dvoletni)'na Katinari, 5. trgovski strokovni tečaj (dvoletni) na Opčinah in 6. trgovski strokovni tečaj (dvoletni) na Proseku. Na prvih štirih se je začel pouk 15. januarja 1947, na zadnjih dveh pa v oktobru 1947. Na vseh srednjih in strokovnih šolah je danes 1400 učencev. ŠOLSKE KNJIGE IN UČILA Komaj so se odprla šolska vrata, se je pojavilo vprašanje, kako poučevati in kako se učiti, ker ni bilo nobenih šolskih knjig, kajti od leta 1925 ni izšla na STO nobena šolska knjiga. Od drugod jih ni bilo mogoče dobiti, ker jih ni bilo. Treba si je bilo pomagati z narekovanjem, pisanjem na tablo, z razmnoževanjem na ciklostil in s tistimi redkimi starejšimi knjigami, ki so na kak način ušle sili časov. Tudi slovenske založbe v Trstu ni bilo nobene, da bi zalagala šolske knjige. Zato sta kap. Simoni in dr. Baraga našla edino možno rešitev. Prosvetni urad je dosegel, da ZVU posoja denar za natis knjig. Knjige se prodajajo po odgovarjajoči ceni in izkupiček se vrača ZVU. Tako ni nihče prikrajšan. Kolikor denarja ZVU posodi, toliko ga dobi nazaj. Marca 1946 je izšla slovenska šolska knjiga: Slovensko berilo za višje razrede osnovnih šol (Ferjančič-Bellinger) v 5000 izvodih. V nekaj mesecih je bila razprodana. Za njo je izšla cela vrsta knjig. Knjige izhajajo še danes. Skupno je izšlo 41 šolskih knjig, dva zemljepisna atlasa, zemljevid Slovenije in vrsta vzorcev iz trgovinstva. Sedaj ima osnovna šola vse čitanke (Cegnar-Polak) in računice (Horn, Bole, Globočnik, Bergant, Zangone), zgodovinsko in zemljepisno čitanko (Velikonja), Katoliški verouk in Zemljepisni atlas. Tudi nižja srednja in nižja strokovna šola ima vse glavne knjige: Slovenske čitanke (prof. Blažina, Glavič, Jevnikar, Kacin), Slovensko slovnico za srednje šole (Kacin, Jevnikar), Aritmetiko (Vovk), Geometrijo (Perhavc), Zgodovino (Mahnič, Muhr), Zemljepis (Zu~ pan), Angleško vadnico (Skok), Latinsko vadnico (Belec, Jere), Stenografijo (Svetelj), Zemljepisni atlas (Vižintin, Velikonja), Trgovsko računstvo in knjigovodstvo (Turina, Zubalič), Fiziko za strokovne šole (Pavlin). Slabše je za višje šole. Vendar je tudi tukaj opravljenega že precej dela. Veliko knjig pa je še v pripravi. Tako že imamo: Zgodovino slovenskega slovstva (Beličič, Jevnikar, Geržinič), Slovenski čitanki (Jevnikar, Beličič), Latinsko vadnico (Abram, Muhr), Angleško vadnico (Zupan), Italijansko slovnico (D' Atena), Zgodovino starega veka (Šturmova), Psihologijo in pedagoške vede (Brumen), Kemijo C2.it-ko), Fiziko (Schart), Verouk III. Za šolske knjige je pri prosvetnem uradu posebna komisija, ki vse rokopise pregleda, popravi, odobri in skrbi za natis. Poleg knjig je primanjkovalo tudi raznih učnih pripomočkov, slik, zem- ljevidov, fizikalnih, kemičnih in drugih aparatov. Pouk je nepopoln, če pitaš učenca samo z besedami. Treba mu je pokazati, da sam vidi in spozna, kakšne so stvari, kako delujejo in zakaj prav tako in ne drugače. Zato so si začele vse šole počasi nabavljati učne pripomočke. Danes jih imajo vsaj za prvo silo, a jih vsako leto izpopolnjujejo. Sem spadajo tudi dijaške in učiteljske knjižnice. Šola sama ne more dati dijaku vsega, mora se tudi sam doma izpopolnjevati. Zlasti za materinščino so nujno potrebne primerne slovenske knjige. Zato so vse šole ustanovile dijaške knjižnice. Manjka pa sredstev, a tudi primernih knjig. -X- Slovensko šolstvo je v štirih letih na Svobodnem tržaškem ozemlju svojega obstoja rodilo tako lepe sadove, da smemo in moramo biti nanj ponosni. Pognalo je tako čvrste korenine, da ga ne bo mogla nobena sila več uničiti. Ljndskoprosielno delo katoličanu! na Tržaškem S tem da je fašizem uničil vse slovenske organizacije na Primorskem, je bilo seveda uničeno tudi vsako ijudskoprosvetno delo med Slovenci. Slovenska beseda se je morala umakniti z ulic, trgov in uradov in skoraj nihče ni upal glasno slovensko govoriti drugje kot doma za zaprtimi vrati. Najdalj se je še ohranila slovenska beseda v cerkvi. Do danes še ni nepristransko ocenjena vloga slovenskega duhovnika v naši zgodovini. Ni še napisana velika knjiga o njegovem izrednem narodnem delu. Vsi „narodnjaki", ki bi radi danes hodili pomilovalno mimo slovenskega duhovnika, prav malo vedo ali pa nočejo vedeti, kaj je slovenski duhovnik naredil za ohranitev narodne zavesti med slovenskim ljudstvom na Primorskem in na Koroškem. Najbolj se je upiral pritisku na obeh frontah prav duhovnik, ki je vedno branil Kristusovo načelo, da se mora oznanjati Njegova beseda v vseh jezikih, tudi v slovenskem. In ko je slo- venska pesem že izginila celo iz vasi, se je v nedeljo v cerkvi še vedno oglasila v vsej svoji lepoti. In ko sta trgovec in advokat že davno nehala javno govoriti slovensko, je naš duhovnik še vedno jasno in vneto razlagal katekizem v materini besedi in zraven razlagal in učil tudi slovenski jezik. Tako je vso dolgo dobo preganjanja slovenstva in slovenske besede živel slovenski duh v slovenskih cerkvicah in slovenska srca so se zbirala okoli slovenskega dušnega pastirja. To je neizpodbitna zgodovinska resnica, ki jo moramo javno povedati, ker jo mnogi namenoma prezirajo. Ker je bilo možno slovensko življenje edinole v najtesnejšem stiku s Cerkvijo, zato je tudi Ijudskoprosvetno delo živelo edinole tu. Verske organizacije, posebno Marijine kongregacije, so imele poleg izključno verskih prireditev tudi manjše igrice, pevske nastope, poljudna prosvetna predavanja in podobno. Na teh prireditvah se je poživljala slovenska misel in slovenska narodna zavest. Posebej bi bilo potrebno napisati poročilo o velikem delu Marijine kon-gregacije, ki deluje že petdeset let pri Sv. Jakobu v Trstu. Ta kongregacija, ki ima svoj Marijin dom, je opravila med preprostimi slovenskimi služkinjami delo, ki se pozna danes in se bo poznalo tudi še desetletja. V tihem Marijinem domu so doživljali ponižani in zapostavljeni Slovenci in Slovenke neštetokrat potrditev v svojem slovenskem vztrajanju. Ko je bilo povsod drugod neizhodno, krivično in grdo, je v Marijinem domu živela še vedno vera v lepšo slovensko prihodnost. Slo- vojni sami pa je še bolj zacvetelo. — Poleg šentjakobske kongregacije, ki se je zbirala in delovala v Marijinem domu, je bilo vidno tudi ljudskopro-svetno in narodno delo kongregacij v Rojanu, pri Sv. Ivanu in Škednju. Seveda ne moremo posebej govoriti še o vseh ostalih kongregacijah po slovenskih župnijah v okolici Trsta. Farne kronike hranijo dragocene zapiske, ki lih bo lahko uporabil tisti, ki bo pisal natančno zgodovino našega naroda. Veliko ljudskoprosvetno delo katoličanov pa se je pokazalo zlasti v zadnjem času, ko so se tržaški katoličani združili v politično-kulturno organizacijo: Slovensko krščansko socialno PAX ROMANA — Mednarodni venska pesem in lepota slovenske besede je vlivala obupanim in ponižanim Slovencem v tem domu vedno nove vere. Jedro Slovencev so bile tu slovenske služkinje in to jedro je do danes ostalo. Samo te Slovenke so postavile temelj, na katerem je začelo rasti slovenstvo po zadnjii vojni. Marijin dom v Trstu je opravil veliko ljudskoprosvetno delo, ki se bo še dolgo poznalo. — Tudi v najhujšem pritisku fašizma pred zadnjo vojno in med njo je bilo to delo živo, po »ngres v Rimu o veliki noči 1947. zvezo, katera ima poseben prosvetni cdsek. Ta odsek je prirejal v preteklem letu velike prosvetne prireditve, ki iim je dal naslov „Slovenski večeri." Vsakih štirinajst dni so se zbirali Slovenci na teh večerih v velikem številu. Vsi večeri so bili res slovenskega značaja, kjer je bilo govora o slovenski književnosti, o slovenski folklori, o slovenskih pokrajinah, o naši pesmi in tako dalje. Predavanja so navadno pojasnjevale skioptične slike in film, nastopali pa so tudi razni pevski zbori in godalne skupine. Večeri so se tržaškim Slovencem izredno priljubili, tako da jim je bilo žal, da so v poletnih vročih mesecih prenehali. Posebej je treba poudariti, da so na teh večerih brali slovenski pisatelji svoja izvirna dela. Spoznali smo Mirka Javornika, Antona Novačana, Vinka Beličiča, Avgusta Želela, Simona Kregarja, Stanka Janežiča, Marijo Na-godeiovo, Metoda Turnška itd. V času, ko slovenska umetnost v osrednji Sloveniji trpi veliko zapostavljanje in veliko nasilje, je ta svobodna umetnost Slovencev na Svobodnem tržaškem ozemlju izrednega pomena. Zato so Prizor iz „Divjega lovca" na Repentabru. prav ti večeri doživeli največji in najlepši uspeh. V okviru prosvetnega odseka SKSZ pa je tudi deloval oder, ki je priredil dve veliki prireditvi na pro- stem [Slehernika in Divjega lovca, o čemer poročamo na drugem mestu). V pripravi pa je še načrtnejše prosvetno delo. Težava je le v tem, da Slovenci v Trstu nimamo nobene svoje dvorane, kjer bi bilo možno imeti prosvetne prireditve. Razen teh prireditev je treba omeniti še kulturna predavanja, ki jih je imelo Slovensko akademsko starešinstvo. Tu pa so katoliški starešine v akademski debati in v stvarnih znan-stvenokulturnih predavanjih razpravljali o sodobnih vprašanjih, ki morajo zanimati katoličana in do katerih mora zavzeti svoje stališče. Kulturnoprosvetne večere je redno prirejalo tudi Društvo slovenskih katoliških učiteljev. Vendar so bili ti večeri bolj za zaključeni krog, ker so bili namenjeni predvsem učiteljem. Stanovskega značaja so bile tudi prireditve Društva katoliških akademikov in akgdemičark ter Slovenske dijaške zveze. To je samo na kratko zbranih nekaj podatkov o kulturnem in ljudskopro-svetnem delu katoličanov na Tržaškem. Treba je reči, da so se tudi tržaški katoliški Slovenci zavedali svoje dolžnosti in odgovornosti tako, kot so se je zavedali katoličani v svetu že prej. Dela je veliko in ni lahko. Vendar bomo našli gotovo neustrašene delavce, ki bodo nadaljevali s prizadevanjem, če bo to prizadevanje raslo v taki meri, kot je od končane vojne do danes, potem bodo tržaški katoličani tudi na tem področju izpolnili svoje naloge. Siai/euslca krnska tadipka nastala Že nad tri leta deluje slovenska tržaška radijska postaja. V tem času je opravila tako kulturno, narodno in tudi politično delo, da se je vredno ustaviti ob njej tudi v Mohorjevem koledarju. Nas ne zanima toliko politična vloga te postaje. Nas zanima predvsem njeno kulturno in narodno delo. Nekoliko predzgodovine. Potem ko so Nemci zasedli slovenski Kras in Trst, so videli, da je prav za prav njihov italijanski za- veznik ravnal zelo nespametno, da je hotel zatreti in zatajiti vsako slovensko življenje v teh krajih. Nemci so spozniali, da na tej zemlji živi slovenski človek tisočletja in da ga ni mogla odnesti nobena, še tako ostra burja, ampak da ga je le še bolj priklenila na kraško skalo. Nemci so zato ponudili šolo v slovenskem jeziku in s slovenskim učiteljem. Začeli pa so tudi oddajati na radijskih valovih poročila in druge oddaje v slovenskem jezi- ku. V vrednost teh oddaj, šol in časopisov se /le bomo poglaibljali. Narekovala jih je stiska, v kateri je bil Hitler, in ne morda pravičnost do majhnega naroda. Dejstvo je, da je veliki nemški mogočnež moral priznati, da živi na Primorskem Slovenec in da mimo njega ne more nihče, ki hoče imeti tu oblast. Ko so Jugoslovani po končani vojni prevzeli oblast na Primorskem, so seveda takoj zasedli tudi tržaško radijsko postajo. V prvem času so jo uporabili predvsem za poročila. O kakem kulturnem in umetniškem delu postaje tedaj ne moremo govoriti. Prvič v dneh po končani vojni ni bil tak spored zanimiv, drugič pa je tudi manjkala organizacija in ljudje. Zato je bilo glavno delo postaje obveščati poslušalce o položaju, širiti politična poročila in s politično propagando pridobivati ljudske množice. Postaja je delovala dvojezično. V juniju 1945 je prevzela oblast na tem ozemlju Zavezniška vojaška uprava. Slovenski spored, ki nas predvsem zanima, se je skrčil kmalu na račun oddaj v italijanščini. Slovenci smo imeli na postaji predvsem poročila trikrat na dan in spored v slovenščini, ki je trajal okoli dve uri opoldne in zvečer okoli osme. Že takoj v tej prvi dobi po prevzemu postaje so zavezniki določili tudi kulturne oddaje. Ker pa so imeli Slovenci, ki so pripravljali slovenski spored, navodila, da morajo biti vse oddaje politične, da morajo imeti vse neko politično smer, zato so v vsem sporedu seveda posvečali glavno skrb komunistični politični težnji. Čim bolj pa je šla politika zapadnih zaveznikov svojo pot, stran od Sovjetske zveze, toliko bolj so dobivale drugačen značaj tudi slovenske radijske oddaje. Zavezniki so spoznali izreden politični pomen slovenskih radijskih oddaj. Zato so se odločili, da bodo postavili posebno radijsko postajo samo za Slovence. 16. junija 1946 se je res oglasila nova samo slovenska postaja v Trstu. Zapadni zavezniki so si pridobili krog sodelavcev, ki je kmalu dvignil slovensko tržaško radijsko postajo na dostojno višino. Od tega časa do danes je ta postaja opravila tako pomembno narodno in kulturno delo, da bo potrebno o tem napisati posebno, daljšo razipravo. Postaja je našla izreden odmev pri primor- skih Slovencih. Po dolgih letih zatiranja slovenske besede je v radijskem aparatu zado-nela slovenska pesem in slovenska beseda. Te in podobne oddaje so postajo slovenskemu ljudstvu izredno priljubile. Zato so našle pot do srca tudi mnoge ostale oddaje s popolnoma umetniško in kulturno težnjo. Če bi danes pregledali ves spored postaje za tri leta nazaj, bi videli, da je postaja nudila svojim poslušalcem marsikatero lepo oddajo. Približala nam je vso slovensko zgodovino, našo domačo in svetovno književnost, prikazala domačo in svetovno dramatiko posebej s slušno uprizoritvijo pomembnih klasičnih in modernih odrskih del vseh narodov; na postaji so sodelovali najboljši slovenski pevci, na sporedu je bila in je še naša narodna in umetna glasba in pesem, slovanski in ostali veliki skladatelji; postaja je nudila marsikako uro veselja in zabave pa tudi resnega izobraževalnega sporeda. Zaledje te postaje je sicer majhno, toda naloge postaje rastejo gotovo preko okvira tržaškega ozemlja. Ko se je postaja izvila iz vseh začetnih težav, ima danes brez dvoma nalogo, da poleg nepristranskega obveščanja in demokratične vzgoje goji tpravo in resnično slovensko kulturo. Samo tako bi postaja ostala zanimiva in slovenska. Polovičarstva in amaterstva v njenem sporedu danes ni mogoče več zagovarjati. Vojna je končana in kar je bilo v prvih dneh po svobodi, danes ni več mogoče. Nemogoče je iti nazaj. Radijska postaja, ki je v službi naroda, ima velike naloge. Ne sme in ne more hoditi za ljudstvom, ampak mu mora kazati pot in smer. Danes so željni prave slovenske kulture ne samo Slovenci na Tržaškem, ampak tudi drugi, katerim nudijo neslovensko in potvorjeno blago. Člani Radijskega odra pri oddaji slušne igre. Razodetje prvih svobodnih A volitev v Trstu LIPA IN HELEBARDA -ZNAK SLOVENSKE NARODNE LISTE Svobodno tržaško ozemlje, ali bolje, njegovo anglo-ameriško zasedbeno področje, je edini, četudi zasedeni predel današnjega sveta, ki štiri leta po končani vojni še ni doživel dvojega: pravih političnih volitev in pa ljudskega štetja. Izvedbo enega in drugega je preprečevala bojazen zavezniške vojaške uprave, da bi izidi volitev in štetja pokazali, da je dejanski politični in narodnostni položaj v svobodni tržaški državi drugačen, kakor pa trdijo razna uradna poročila. Če bi bili politične volitve razpisali pred sporom med Titom in Kominformom, je skoraj gotovo, da bi bili združeni komunisti dobili pri njih večino. Ta večina bi se bila verjetno izrekla za priključitev Trsta k Jugoslaviji ali pa vsaj za njegovo neodvisnost. A tudi brez tega ozadja bi morebitna komunistična večina ali vsaj močno uveljavlje-nje komunistične partije pri tržaških volitvah pomenilo hud udarec za zahodne demokratične države in za njihovo politiko tik pred železnim zastorom. Trst bi bil edino, po zaveznikih zasedeno področje na svetu, kjer bi kljub Marshallovemu načrtu komunizem pokazal takšno moč in takšen vpliv. Nepristransko ljudsko štetje pa bi bilo pokazalo, da je Slovencev na anglo-ameriškem področju svobodnega Trsta mnogo več, kakor so jih sedanje oblasti voljne priznati. Izidi volitev in štetja bi bili zlasti neprijetni za zavezniško politiko po 20. marcu 1948. Tedaj so Velika Britanija, Francija in Amerika zaradi italijanskih volitev predlagale, naj bi Svobodno tržaško ozemlje dali Italiji. Ta predlog so utemeljevale med drugim tudi z razlogom, da je Trst čisto italijanski in da bi takšna rešitev odgovarjala željam ogromne večine prebivalstva. Te razloge je v svojih številnih poročilih Varnostnemu svetu Združenih narodov vztrajno navajal tudi sedanji zavezniški vrhovni poveljnik v Trstu. Neprenehoma je skušal dokazovati pretežno italijanstvo tega področja. Slovence je označeval kot neznatno manjšino. O raznih političnih skupinah, ki so se zavzemale za samostojno tržaško državo, pa je trdil, da nimajo nobene zaslombe v domačem prebivalstvu in da so vsa bolj ali manj povezana s komunizmom ali vsaj z Jugoslavijo. Spor med Titom in Moskvo je povzročil popoln razdor tudi v tržaškem komunizmu. Tržaška partija in vse njene pomožne organizacije (Osvobodilna fronta, Italijansko-slo-venska antifašistična unija itd.) so se razbile na titovsko in kominformistično ločino. Pro-tikomunistična volivna zmaga v Italiji in zavezniške obljube o vrnitvi Trsta so zedinile italijanske vrste. Zavezniške oblasti so sodile, da je komunizem — in z njim slovenstvo — v Trstu na tleh. Italijanstvo in volja za priključitev naj bi po njihovem bila tako močna, da zdaj lahko tvegajo poskus z volitvami. Bili so prepričani, da v takšnem položaju njihova politika ne more doživeti drugega kakor popolno zmago. In tako so po dolgih pripravah razpisali upravne, to je občinske volitve na angloame-riškem področju Svobodnega tržaškega ozemlja za mesec junij 1949. Volitve naj bi bile navzlic na videz nepolitičnemu značaju vendarle zmagovit plebiscit za italijanstvo Trsta in za njegovo priključitev Italiji. , Že sam zakon o volivnih imenikih je bil sestavljen povsem pristransko. Dajal je voliv-no pravico vsem italijanskim državljanom, ki 15. septembra 1947 bivali v Trstu. Tako je lahko volilo vsaj 30.000 različnih italijanskih beguncev iz Istre, ki so se po koncu vojne ali po uveljavi mirovne pogodbe zatekli v Trst. Poleg tega so lahko volili tudi tisoči italijanskih državljanov, ki žive po Italiji, a so še vedno vpisani v sezname tržaškega prebivalstva. Niso pa smeli voliti nešteti slovenski Tržačani, ki jih je fašizem pregnal v Ju- goslavijo, a so se po vojni vrnili domov --ker niso bili več italijanski državljani! Isto je bilo s Slovenci, ki so se umaknili v Trst iz tistih predelov Primorske ter Istre, ki jih je po mirovni pogodbi dobila Jugoslavija. Zaradi vsega tega smo po tem zakonu doživeli povsem nenaravni pojav, da je bilo v Trstu volivcev 72 odstotkov od celotnega števila prebivalstva. A v Italiji na primer je volilcev komaj 52 odstotkov, v drugih državah pa še manj. Kako so potekale priprave za volitve, dokaj zgovorno priča na primer dejstvo, da 15.000 vpisanim volilcem niso mogli dostaviti volivnih pozivov, ker jih ni bilo mogoče najti. Zanimivo je, da je med temi bilo dosti Slovencev in pa takih, o katerih je bilo treba pričakovati, da bodo volili za neodvisni Trst. Nosilcu titovske liste Štoku niso dovolili kandidirati, ker so dognali, da je kot rojen Trža-čan izgubil stalno bivališče, ker je bil dolga leta v fašistovskih zaporih. S podobno pretvezo so onemogočili kandidaturo voditelju tržaške Fronte za neodvisnost Sporenju. Ker je bilo pričakovati, da bodo italijanske stranke dobile v Trstu veliko večino, so volitve za mesto določili na 12. junij, za okoliške občine pa na 19. junij -— da bi izidi v Trstu vplivali na odločitev podeželskega prebivalstva. Pri volitvah je nastopilo dvanajst strank. Italijanska Krščanska demokracija, Italijanska socialistična stranka, italijanska Republikanska stranka, italijanska Liberalna stranka ter izrazito fašistični skupini Italijansko socialno gibanje ter Italijanski blok, torej šest jih je imelo v programu priključitev Trsta k Italiji. Komunistična partija (kominformisti), titovska Ljudska fronta, Slovenska narodna lista (skupna lista Slovenske demokratske ter Slovenske krščansko-socialne zveze, obeh slovenskih protikomunističnih skupin), Fronta za neodvisnost, Tržaški blok ter Republikansko gibanje za neodvisnost pa so šle v boj z geslom za samostojni Trst. Menda jih ni bilo po vojni v Evropi volitev, ki bi bile požrle toliko denarja in toliko papirja kakor volitve v Trstu. Za propagando so mobilizirali toliko ljudi in toliko tehnike — zvočniki, letala, avtomobili, film —, da je bilo mesto mesec dni povsem spremenjeno. Sodijo, da je italijanske stranke voliv-ni boj veljal nad pol milijarde lir. Svoboda propagande je bila posebno za italijanske skupine neomejena. V Trstu so lahko kandidirali ljudje, ki še v Italiji ne bi zaradi svoje preteklosti smeli. Na fašističnih kandidatnih listah so bila imena, ki so Slovencem izza italijanske okupacije v sila žalostnem spominu. Na shodih so nastopale vse najvišje glave iz italijanskega političnega življenja s predsednikom vlade De Gasperi-jem in socialističnim prvakom Saragatom na čelu. Govoril je lahko celo bivši fašistični državni poslanec Des Croix. Ali so volitve potrdile vsa pričakovanja? Ali so opravičile vse to ravnanje in propagando? Razodetja, ki jih dobimo iz trezne in vsestranske presoje volivnih izidov, nam pravijo, da ne. Potrdilo za to prepričanje nam daje tudi dejstvo, da še zlepa ni domači in tuji tisk o kakih volitvah toliko pisal, preden so bile, pa tako malo po njih, kakor je to bilo na Svobodnem tržaškem ozemlju. To priča, da so se nešteti preroki urezali in da je pri volitvah bilo več premagancev kakor pa zmagovalcev, dasi jih je na zmago toliko računalo. Volitve pomenijo kljub vsemu zunanjemu videzu dejansko zmago tistih političnih skupin, ki pri vseh medsebojnih ideoloških razlikah hočejo imeti Trst kot samostojno državo. Teh šest strank je na celotnem tržaškem ozemlju, to je v mestu Trstu in v 5 podeželskih občinah dobilo 71.431 glasov ali 39.2 odstotka. Od 160 odborniških mest pa so jih te stranke zasedle 104 ali 65 odstotkov; od tega samo v mestu Trstu 20 ali natanko tretjino. Če upoštevamo, da je za priključitev k Italiji glasovalo vsaj 30.000 neupravičenih, po drugi strani pa da ni moglo voliti vsaj 15.000 Tržačanov, ki bi se bili morda odločili za samostojni Trst, potem lahko mirno trdimo, da hoče večina tržaškega prebivalstva lastno državo. V Trstu samem je za neodvisnost volilo skoraj 37 odstotkov vseh upravičencev, v okolici pa nad tri četrtine. Slovenci so seveda vsi volili tako. Volitve dalje pomenijo mogočno uveljav-1 j en je Slovencev kot celote. Na vsem Svobodnem tržaškem ozemlju je bilo od skupnega števila 160 kandidatov izvoljenih 80 ali natanko polovico Slovencev. V mestnem občinskem svetu v Trstu bo sedelo vsega 9 slovenskih odbornikov. To priča, da je uradno vo- lilo v Trstu samem vsaj 24.000 Slovencev. Mnogo slovenskih glasov v mestu so dobile vse tri neodvisne skupine, ki niso postavile slovenskih kandidatov. Te so pobrale najmanj 6000 slovenskih glasov. Če k temu prištejemo še 8000 takih Slovencev, ki niso imeli volivne pravice, ali niso dobili volivnih izkaznic, vidimo, da je samo v mestu Trstu bilo blizu 40.000 slovenskih volivcev. Ako vpo-števamo še podeželje, ki je v ogromni meri slovensko in je tudi volilo tako, potem drži, da je na celotnem Svobodnem tržaškem ozemlju 50.000 slovenskih volivcev in volivk. Ker je odstotek volivcev pri Slovencih zaradi svojevrstnega volivnega zakona znaša kvečjemu 50%, mora po tem računu btti vseh Slovencev na Tržaškem nad 100.000. Če se oziramo še na dejstvo, da imajo slovenske rodbine več otrok kakor italijanske, zrase celotno število slovenskega prebivalstva na 105 do 110.000 duš. Zavezniške uradne statistike, ki jih sestavljajo seveda Italijani, naštevajo vseh Slovencev komaj 35.000. Volivni plebiscit je vse te »statistike« zgovorno postavil na laž. Pokazal je, da je Slovencev na tem spornem področju nad 35 odstotkov — in v tej ugotovitvi je vsa velika slovenska zmaga pri prvih svobodnih volitvah v Trstu. Nekomunistični Slovenci so se spričo splošnih in političnih razmer v Trstu pri svojem prvem nastopu tudi častno odrezali. Slovenska narodna lista, pod katero sta nastopali obe politični organizaciji demokratičnih Slovencev (Slovenska krščansko socialna zveza in Slovenska demokratska zveza) je dobila na vsem ozemlju 4865 glasov ter 24 odbornikov, kar znese 13.3 od celotnega števila mest. Pri tem je treba upoštevati, da je slovenska demokratična politična organizacija na Svobodnem tržaškem ozemlju mlada; da se mora boriti s tremi mogočnimi, z denarjem in zunanjo podporo oboroženimi nasprotniki, namreč kominformisti, Italijani in titovci; da ne uživa nobene podpore zavezniških oblasti in da so nekateri njeni liberalni člani tik pred volitvami kazali morda malo preveč kul-turnolbojnega razpoloženja, kar je marsikaterega vernega Slovenca odvrnilo, da bi bil dal svoj glas tej listi. Na splošno pa se je ob vsem tem pravi slovenski demokratični tabor pri volitvah za začetek dosti razveseljivo uveljavil. Tretjo, nič preveč razveseljivo zmago pa so žal odnesli levi in desni skrajneži. Komu- nisti in fašisti so dobili vsega skupaj 59.281 glasov ali 33 odstotkov, od tega komunisti moskovskega in beograjskega kova 41.000 ali 24 odstotkov, obe italijanski fašistovski skupini pa nad 10 odstotkov. V Italiji sami so pri aprilskih volitvah 1948 novi fašisti dobili komaj 2 odstotka glasov. Ta nepričakovana moč, ki so jo pri volitvah dosegli skrajneži, pomeni poraz za politiko zahodnih demokratičnih držav na tako kočljivem in pomembnem ozemlju, kakor je Trst. Zakrivila ga je zavezniška vojaška uprava sama, ki položaja ni pravilno ocenjevala in ki je mislila, da je najboljši protiutež komunizmu podpiranje italijanskega šovinizma in celo fašizma. Zavezniški odgovorni ljudje so pozabili, da je Trst v veliki meri delavsko, proletarsko mesto, ki o fašizmu noče nič več slišati, ker ga je pet in dvajset let krvavo okušalo. Tržaški proletarec Italijo danes še vedno istoveti s fašizmom. Proti neoviranemu razmahu ter propagandi šovinizma in fašizma je iskal obrambe v drugi skrajnosti — v komunističnem totalitarizmu. Žalostno pri vsem je dejstvo, da je s to zmago skrajnosti dobila hud udarec tudi prava demokracija in z njo vsi tisti, ki jih svet smatra za njene nosilce. Slovenci so, žal, volili precej kominformi-stično. Ideološko opredelitev so predpostavili nacionalni. To je treba pripisati dejstvu, da slovenski proletarec vidi edino v komin-formu, za katerim stoje Sovjeti, uspešno obrambo proti fažizmu. Drugi razlog za takšno opredelitev so sadovi titovske politike in njene dolgoletne vzgoje. Ta je tržaškim Slovencem s poudarjanjem nenaravnega »bratstva« ter internacionalizma ubijala narodni čut in nacionalno zavest. Zato so volili internacio-nalistično in celo proti tistim, ki so jih prej k temu navajali. Tretji vzrok slovenskega nagiba h kominformu pa je spet zavezniška politika. Če pomislimo, da je zavezniška vojaška uprava šele mesec dni pred volitvami milostno dovolila uporabo slovenščine kot »tujega« jezika ne v uradih, marveč na nagrobnih spomenikih, potem si lahko mislimo, kaj preprosti slovenski človek o zahodni demokraciji sodi in kako se spričo tega politično odloča. Prve svobodne volitve v Trstu so pokazale razmerje sil na Svobodnem tržaškem ozemlju. Pokazale so napake, ki jih je doslej delala zahodna politika tukaj, ter nakazale pot za bodočnost. Kdor zna gledati in šteti, je lahko prišel do spoznanja, da hoče tržaško ljud-: stvo spoštovanje veljavnih pogodb, ker se je | izreklo za Svobodni Trst, in da noče fašizma v nobeni stari ali novi obliki. Kdor te volje ne bo upošteval, bo tukaj doživel poraz. Posledice poraza prave demokracije v Trstu pa se bodo usodno čutile daleč na ono stran železnega zastora. Erik K o v a č i č : V. B e l i č i č &wd± pML Zdi se mi, kot bi bil sredi poti, pa sem v viharju smer pravo zgrešil, ko sem se s silami v sebi boril, • zdaj pa me prava pot silno skrbi. Vse kažipoti je zbrisal naliv, .skrb pa ime v srcu le bolj še skeli, ua ni razgleda, znamenja ni, kjer bi v goščavi smer pravo odkril. K božjemu nebu pogled sem vzravnal. Bog, ki je sonce in zvezde nam dal, Bog, ki v sebi je sama modrost, dal bo človeku, dal meni moči, da bom našel si, kar iščem vse dni: Cesto do sreče, do večnosti most. (V fvh Kot roža sem, ujeta med zidove, ki proti soncu svoj dviguje cvet, da bi ujela vsaj en žarek spet ter mogla bi pognati še cvetove. En sončni žarek v njene bi sokove pognal življenje, stajal mrzli led, čebelice bi srkale njen med, če kdo razrušil bi zidov okove. Teži me k tlom, kot rožo korenine, svobode sončni žarek mi ne sine, v telesa tesno ječo sem ujet in čas in kraj so mrzle, mrke stene, kjer kače vsak dan sikajo strupene, kot pes čuvaj sem v groze čas pripet. OitgjuMe V tuji deželi poslušam ptice moje mladosti, cvetoča drevesa davnega doma poljubljam s pogledi. Nihče ne pozna me, nihče mi ne pravi: Sedi! Morje drhti ob strmi obali, obzorje zlati se v večerni dalji — odpnimo čoln! Stanko J a n e ž i č: Tišina in mrak kot tujca dva sta šla iz srca. Zdaj sonce v očeh in vrisk in smeh me spremlja čez prag in vodi stopinje skoz dalje sinje, prek bisernih morij do zlatih obzorij, tam svetel grad vseh radostnih nad prijazno se smeje, skrivnostno vabi: »O pridi, pozabi na prostor in čas, ki žalost veje in smrt v obraz.« In grad sem odprl in srečo zazrl in že sem — umrl. DOSTOJEVSKI IN KOMUNIZEM F. M. Dostojevski spada med največje ruske in svetovne pisatelje. V svojih delih je obravnaval sama velika, globoko segajoča vprašanja, ki zadevajo duševnost vsakega človeka ali pa usodo velikega dela človeškega rodu. Takega poznavalca človeške duše ni zlepa najti med svetovnimi pisatelji. Imel pa je tudi preroški pogled v bodočnost; drugače si namreč ne moremo razlagati, kako je lahko jasno videl usodo ruskega naroda po socialni revoluciji, ki se je izvršila 45 let pozneje. V letih 1871—1872 je spisal obširen roman »Besi«, ki je ena najbolj preroških knjig preteklega stoletja. Ob tem delu se človek prepriča, da je pravi umetnik res — videč. Ta roman je strašna obsodba revolucionarjev, sovražnikov resničnega življenja. Napol-resnica je najstrašnejši bič človeštva, hujša od kuge, lakote in vojne. Načrt o »novem človeku« se pričenja z neomejeno svobodo in se konča z neomejenim zatiranjem. Pisatelj imenuje »bese« tisto inteligenco, ki je zgubila stik z narodom in krščanstvom. Ta roman je pisal Dostojevski z jezo, strastjo, skoro s strahom. Veliko junakov, ki v njem nastopajo, je vzel iz resničnega življenja, izmed ljudi, ki jih je poznal. Glavno vlogo ima Stavrogin; tega je pisatelj posnel po znanem ruskem revolucionarju Bakuninu, katerega je videl leta 1876 v Ženevi na kongresu »Mednarodne zveze za mir in svobodo«; takšne kongrese so prekucuhi sklicevali že takrat. Stavrogin ima velikansko voljo do oblasti, a to voljo mu pri koreninah spodjeda pomanjkanje vere v kakršno koli vrednoto. Kirilov, tudi osebnost iz »Besov«, pravi o njem: »Kadar veruje, ne veruje, da veruje; če pa ne veruje, ne veruje, da ne veruje.« Njegova nadčloveška moč razpada in postane razdiralna, ker ne najde nobene opore in nobene vrednote. Odklanja tudi samomor, ker vidi v njem le privid samovoljnosti. »Moral bi se ubiti in se spraviti s sveta kakor ostuden mrčes; toda bojim se samomora, ker nočem pokazati velikodušnosti.« Ko se drugi oklepajo nasprotujočih si idej, se Stavrogin smehlja: »Vse skupaj je bedasta burka, za katero ni nihče odgovoren.« V drugih važnih osebah tega romana kot so Kirilov, Verhovenski, Šatov, so utelešene posamezne ideje Stavroginove. Kirilov napada krščanstvo, brez katerega bi človeštvo razpadlo; Verhovenski se ukvarja z rušenjem obstoječega reda. »čujte«, pravi Stav-roginu, »najprej bomo napravili nerede. Rekel sem Vam že: prodrli bomo v ljudstvo . . . Potrebna sta nam eden ali dva razvratna rodova; to bosta rodova groznega nizkotnega razvrata, ki naredi iz človeka ostudno, strahopetno, okrutno in sebično golazen. — To je tisto, kar potrebujemo .. . Zraven pa bo tudi nekaj »sveže krvi«, da bi se navadili nanjo. Oznanjali bomo pustošenja . . . netili bomo požare. .. širili bomo bajke... In zmeda se bo pričela! To bo prevrat, kakršnega svet še ni videl. Rusijo bo zagrnila megla.« Ali vzemimo nakaj misli iz dvogovora med Stepanovičem in Karmczinovim. »Sveta Rusija je na svetu zadnja, ki bi se mogla upreti čemu. Rusija je tisti kraj sveta, kjer se lahko vse godi brez najmanjšega odpora. Vesela bo vsakega izhoda, samo dopovedati ji je treba. Vse bistvo ruske revolucije se zaključuje v zanikanju. Ruskemu človeku je čast zgolj nepotrebno breme. Prve dni maja se začne (namreč revolucija) in ob Šmarnu bo vse končano. — Socializem se širi pri nas največ iz sentimentalnosti. V nobeni glavi ni niti ene lastne misli več. — Sram pred lastnim mnenjem, to vam je moč.« Šipaljev predlaga razdelitev človeštva v dva neenaka dela: »Ena desetina dobi osebno svobodo in neomejeno oblast nad ostalimi devetimi desetinami; te pa izgube svojo osebnost in se spremenijo v nekakšno čredo. Vsi člani družbe -naj nadzirajo drug drugega; dolžnost ovadbe je skupna za vse. Vsi so sužnji in v suženjstvu enaki. Omike ni treba, vede imamo dovolj; udomačiti se mora samo pokorščina. Na svetu primanjkuje le enega: pokorščine. Kjer zadiši po rodbini ali ljubezni, se rodi takoj želja po lastnini. Toda mi zadušimo to željo in upihnemo slehernega veleuma v zibelki.« »Najprej dvignemo punt,« pravi Verhovenski Stavroginu. »Poslušajte: učitelj, ki se z otroki posmehuje Bogu, je naš. Zagovornik. ki brani omikanega s tem, da je bolj razvit od svojih žrtev in da ni mogel drugega kot ubijati, je naš. Učenci, ki umorijo kmetica, da okusijo to čustvo, so naši. Porota, ki oprosti hudodelca, je naša. Državni tožilec, ki trepeče pri sodni razipravi, da je premalo svobodomiseln, je naš. In literatje, o, naših je mnogo, strašno mnogo, še sami tega ne vedo, . . . povsod častihlepje, zverski apetit. Tu pride vsaka garjeva skupinica prav.« »Rusko breziboštvo se ni še nikoli povzpelo nad slab dovtip,« godrnja Šatov. »Bili bi nesrečni, ako bi se Rusija tako preuredila, da bi postala neizmerno bogata in srečna. Ne bi imeli več koga sovražiti. . . Komur bo vseeno, živeti ali ne, tisti bo novi človek. Ta- krat bodo delili zgodovino na dva dela: od gorile do uničenja Boga in . .. Zdaj mora vsak vse storiti, da ne bo Boga.« Dostojevski obravnava v tem romanu le duhovne činiteLje; gospodarskih se ne dotika. Zanj je komunizem »zoprnik in sovražnik Evrope in vsega sveta« . . . »Socializem ni samo delavsko vprašanje, ampak največ brezbožno vprašanje, vprašanje, sedanjega utelešenega brezboštva, vprašanje babilonskega stolpa, ki ga gradijo brez Boga.« Zato pravi s takim zanosom: »Velika ideja bo ožarila vso Rusijo. Pobegnili bodo besi in prosili, da bi se smeli naseliti v svinje. Bolnik bo ozdravel in sedel k Jezusovim nogam. Vsi ga bodo začudeno gledali.« VELIKI POPOTNIK Spomenik Ivana Cankarja na Vrhniki On je bil v sedmi, jaz v drugi realki. Po veliki noči je bilo. Spominjam se, da so skozi šolska okna silile zelene kostanjeve veje. Takrat sva se dogovorila. Ko so vzcvele češnje in so silili v šolsko sdbo čmrlji, sva že tavala v sanjah po Tržaški cesti. Ti so bili mogočni oznanjevalci pomladi. Nato se je ves blagoslov vsul z neba. Na cesti naju je objela pomlad . . . Topoli, neraztepene redi trave, kosci v senci in težki parizarji na cesti. Bližala sva se Vrhniki in njemu so oči za-žarele. Tako se je zagledal v Sv. Trojico, da se je spotaknil ob cestnem kamnu. Njegova mati naju je sprejela s prekriža-nima rokama. Tudi z materjo je bil redkobeseden. Za večerjo nama je skuhala močnik in spala sva na listju pri kozi. S soncem sva vstala in ob osmih sva že naročila polič vina pri Tolazziju v Spodnjem Logatcu. Ko nama je potem nek furman namignil, naj prisedeva, je on zamahnil z roko, češ, kaj mi mar vsi vozovi sveta! . . . Zdelo se mi je, da tudi mene težko prenaša. Lačna sva pridrsala do Postojne, to se pravi: jaz sem bil lačen, on pa vedno žejen. Na vrtu hotela Krona so bili Francozi, ki so prišli iz jame. Pri Dolenjem Purgarju sva sedla v najtemnejši kot gostilniške sobe. On je ogledoval lovske slike, jaz sem naročil pol litra. Potem sva se peljala na gozdarskem vozu .. . Ko sva se bližala Hrenovicam, je rekel: »Ti, ali ni ta vas podobna Vrhniki?« In dolgo je gledal v ponosni zvonik. Hotel sem mu nekaj omeniti o dozdevnem Metulumu, o Jamskem vitezu, o razvodju med Jadranskim in Črnim morjem, pa ga nisem hotel dražiti. In Smrt je izpregovorila; resen In globok je bil njen glas, skoraj blag. „Človek, povej, kako si živel, komu živiš!" Ivan Cankar: Konec. — Iz Podob iz sanj. Prenočila sva v Lokvi. Po večerji sva šla v gostilno k Muhi. »Ti, tega človeka bi bilo treba študirati.« Pokazal je na starega Muha. Zjutraj sem mu ponudil kave. »Norec, pol litra vina primesi!« me je nahrulil. Šel sem po vino in nesel prijatelju. Srečal me je oče, me ustavil in srdito pogledal: »S takimi ljudmi se pajdašiš!« Zadnjič sva počivala v gostilni Pri pošti v Bazovici. Nato sva šla morju nasproti. »To je krasno,« je rekel. Morje je zbegalo tudi Zjutraj sva se peljala s kolesljem do Ra drtega. On je opazoval, kako se s šine sinlJ pesek, kako se ptiči spreletavajo, najbolj konje. Pramčka sta imela na kratko privez^ rep; od njiju je vse puhtelo. Ko smo se &pu stili v dir, sem opazil, da se je nasmehnil k~ otrok . . . Cesta se je prevalila, kot bi ločila dva svetova. V širokih in strmih rebrih se niža svet do morja. »Čigav je ta svet?« mene. On pa je stal in stal. Počasi se je okre-•nil, kot bi sledil črti, ki spaja obzorje z morsko gladino. »Od štajerskih goric pa do strme tržaške obali...« Pod strmim klancem na Dilcah sem se pa ls oglasil: »Danes niti koraka več!« V gostilni so mene poznali in spala sva na postelji. Pod oknom sta bila dva voza sena; dišalo je kot iz panja. On je slonel na oknu in opazoval zvezde. »Naš! Že enajst stoletij teče tu naša meja. Povsod se je spremenila, samo tu ne.« Morje pa se je lesketalo in smejalo. Ta lesket je segel še preko socerfbskega gradu. On je zamahnil z roko, kot bi blagoslavljal grob. »Adrijo varujte nam, penečo Dravo!« Pri Ključu sem mu pokazal pot s prstom. Nato je omahnil po koprski cesti proti Boljuncu. Bil je veliki popotnik Ivan Cankar. Joža Loirentič-Košanov - 60 lelnik Svojo pi vo pesem je Lovrenčič zapel že kot drugošolec v Vrtcu; še kot gimnazijec pa se je oglašal z ljubezenskimi pesmimi v Slovanu in Omladini; njegove najmočnejše lirične pesmi sta prinašala Zora in Ljubljanski zvon, največ pa Dom in svet. Njegova poezija se je razvijala iz podajanja vtisov in občutij v ekspresionistično umetnost, do katere je prišel razvojno v svoji prvi zbirki „Deveta dežela" (Trst 1917). Čas begunstva po prvi svetovni vojni mu je navdihoval goriške begunske motive, ki so dosegli svoj vrh v samostojni pesnitvi „Oče naš" (1915). kasneje pa je Lovrenčič našel pot v epiko, ki mu je rastla iz domačijske romantične težnje. Domača faustov-ska zgodba o študentu, ki se je zapisal hudiču, a ga odreši mati s svojo smrtjo, je osnova njegovega „Sholarja iz Trente" (1915-1921), ki je doslej najboljši primer slovenskega epa. Podobne romantične snovi si je Lovrenčič kasneje najrajši izbiral za svoje prijDo-vedne pesnitve in mimo „Kronike Trente" (1922), „Gorskih pravljic" (1921) je v zadnjem času napisal še dvoje epov, ki snovno in oblikovno rasteta iz slovenske narodne pesmi: „Duhovin" (1947) in „Romanca o Rav-barjih" (1948). V pripovedni pesmi je začetek Lov-renčičeve epike. Njegova pripovedna dela so večinoma raztresena po revijah in časnikih in zato manj dostopna. V „Goriški straži" (1924) je izšel biografski roman o Valentinu Staniču — „Cerovščkov gospod", v Ljubljanskem Zvonu rimski roman „Publius in His-pala" (1927), v Ameriškem Slovencu „Dom ob Soči" (1930), v Slovencu „Anali izumrlega naroda" (1931). Zelo lepi in največ ponatisa potrebni so toplo pisani spomini na goriška štu-dentovska leta: „Med Scillo in Cha-ribdo" (Mentor, 1930). Poleg teh daljših del pa so mnoge avtobiografske črtice in podobe iz ljudskega življenja na Goriškem raztresene po številnih Dr. Joža Lovrenčič 2. marca letošnjega leta praznuje 60 letnico naš goriški rojak dr. Joža Lov-renčič-Košanov. Težki časi, ki jih danes preživlja naša svobodna kultura, ne dovoljujejo, da bi slovenska Goriška ta jubilej svojega pesnika in pisatelja primerno proslavila. Še manj je pričakovati kakega priznanja iz slovenskega kulturnega središča, ki je čez vso književnost „starega sveta" razprostrlo zaroto molka. Joža Lovrenčič se je rodil leta 1890 v Kredu pri Kobaridu. Študiral je v Gorici in kasneje v Gradcu, nato pa kot profesor in ravnatelj služboval po Goriškem, v Trstu, 24 let v Ljubljani in nazadnje zopet v Gorici. Sedaj živi v Ljubljani, toda sredi novega sveta krivično pozabljen in zapostavljen. Oni, ki so v imenu pravice dvignili roko nad našo preteklostjo, niso odličnemu šolniku in do zadnjega najagilnejšemu kulturnemu delavcu izkazali niti toliko narodne hvaležnosti, da bi mu priznali vsaj pravico do pokojnine. revijah in publikacijah, pri kaierih je sodeloval. Oznaka dela Lovrenčiča pa bi ne bila popolna, ko bi ne omenili še vsega njegovega vztrajnega, dolgoletnega zbiranja in objavljanja gradiva za zgodovino kulturnega življenja njegove Goriške, ki je dobilo končno podobo v „Zgodovini slovenske besede v Posočju" (1944—1945), ki še čaka na dostojno objavo. Natančneje bi bilo treba poročati o dragocenih prispevkih naši mladinski književnosti (zbirka legend, „liho življenje", pravljična novela „Pastir z belo ptico", povest „Tonca iz lonca") in o njegovem vestnem prevajalskem delu (prvi slov. prevod Storžka, Svensonove mladinske knjige, Deledda). Poglavje zase pa je njegovo literarno vzgojno delo ob Mentorju, saj so šli skozi to prvo šolo kritike in vzpodbude vsi mlajši slovenski književniki. Dolgo vrsto let je Joža Lovrenčič s svojim delom bogatil slovensko kulturno dediščino, vzgajal našo mladino in s svojim kristalnim krščanskim značajem bil zgled slovenskega katoliškega izobraženca. Na to drugo ob naših kulturnih jubilejih ob samem vrednotenju zunanjih oblik človeškega dela preradi pozabljamo, čeprav je prav v tem vsa veličina umetnika — človeka Prav zato ne gledamo v Lovrenčičevi 60-letnici le kulturni jubilej njegovega dela, ampak tudi življenjski jubilej svetlega krščanskega značaja. iiiiiHiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin, JOŽA LOVRENČIČ: (Jlo frcL ti Siiolajtfa iz 7ytfviite Od vzhoda do zahoda čas ima peroti, ki mimo nas in z nami dan za dnem odnašajo ga nemi večnosti v objem: kaj je že kdaj bilo, nikdar več poti ne najde v dobo živih naših dni —• vse je ko kaplja, ki se v tla gubi. Zamislil sem se v tajne naših gor, ki pravljičnega jim življenja zor je v vekih preminulih bajno svetil in v srcih želje čudežne je netil, in videl sem: vse gine in vse mine — v poletu čas odnaša še spomine . . . Ah da, železna kača z rdečimi očmi, v spredavnih dneh prerokovana, že vije, grize v gore se in pije kri jim pravljično, ki njej ni dana. Iz mojih misli čara davnega ne more iztrgati nihče, s sanjavo mi ga roko mladost v srce je vtisnila globoko in dala svetel mi spomin na gore. Vam, naše gore, vzdihi zemlje do neba, vam pesem, ki preteklost vašo vanjo sem vlil ljubeče kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca! Nabrežinski „breg" Tiho, slovesno so se odprle duri in ogromna je stala na pragu sodnica Smrt. Ivan Cankar: Konec. — Iz Podob iz sanj. uresničili svoje najvišje narodne cilje, so nam zgovoren dokaz za to resnico. Za pravo in svobodno samobitno kulturno ustvarjanje je potrebno dvoje: 1. da temelji na duhovnih izročilih lastnega naroda in 2. da v vsaki dobi skladno veže preteklost lastne kulture z njeno bodočnostjo, sicer se Kultura z vsemi svojimi različnimi obrazi je največkrat edini zaklad majhnega naroda. Sarno na kulturnem področju tak narod lahko enakopravno tekmuje z velikimi ljudstvi ter se enakopravno uveljavlja med njimi. Kultura je namreč vrednota, ki se ne meri po sež-fliih zemlje in po številu ljudi. Z izvirnim kulturnim ustvarjanjem majhen narod najuspešneje dokazuje svojo samobitnost. Dokazana duhovna in kulturna samobitnost pa mu daje pravico do zahteve po spoštovanju in priznanju enakopravnosti, političnih pravic ter lastne državnosti kot najvišje oblike narodne neodvisnosti in svobode. V tem je veliki pomen prave lastne kulture za sleherni majhen narod in za nas Slovence še zlasti. Baltski narodi, Finci, Irci, Slovaki in drugi, ki so za trajno ali začasno kulturna rast nenaravno pretrga, zastane ter izmaliči. Slovencem je zaradi trenutnih razmer v središču takšno kulturno delo zdaj omogočeno žal samo v obrobnih predelih domovine; v tistih pokrajinah, ki so politično ločene od nje, pa zato leže v svobodnem svetu. To sta slovenska Koroška in Svobodno tržaško oizemlje. Edino tam lahko danes uspeva svobodna in Koledar nepopačena slovenska kultura, prosveta in umetnost, ki na preteklosti zida za bodočnost. Razmere za takšno potrebno in bistveno narodno delo so tudi na teh slovenskih področjih bile takoj po koncu vojne na moč neugodne. Dvajset let tujega političnega zatiranja je razdejalo vse slovenske kulturne ustanove od šolstva do tiska. Razgnalo in zatrlo je slovenski razumniški sloj ter onemogočilo vzgojo novega naraščaja. Ljudstvu pa je vzelo narodno samozavest, vero vase ter pogum za kakršno koli kulturno izživljanje. Slovenska kultura je tukaj živela samo še kot spomin. Za predvojnim zatiranjem je prišla medvojna in povojna ideološka zmeda. Z načrt- nikov in vzgojnikov, ki bi vedeli, kaj hočejo in kaj je slovenstvu tukaj potrebno. Uspeh, ki ga je doživela veličastna uprizoritev »Slehernika«, dokazuje, kako rodovitno kulturno njivo predstavlja kršni Kras. V okviru Slovenske krščansko socialne zveze, politične in kulturne organizacije katoliških Slovencev na Svobodnem tržaškem ozemlju, je »Slovenski oder« 22. in 29. maja 1949 vprizoril to Hofmannsthalovo svetovno znano srednjeveško duhovno igro in sicer na zgodovinskem Repentabru nad Trstom. Iti s tem biserom svetovne književnosti, s tem težkim in nič kratkočasnim starodavnim misterijem pred ljudstvo, je bilo drzno in pogumno dejanje. Doživeti pa z njo uspeh, ka- Starodavna slovenska božja pot Repentabor pri Trstu nim poudarjanjem internacionalizma so tedaj v slovenskih ljudeh še naprej ubijali narodni čut. Z oznanjanjem politične kulture, dekle trenutnih sistemov, teženj in gospodarjev, so Slovencem jemali smisel za pravo kulturo ter voljo do resničnega dela na tem področju in do sprejemanja sadov čiste narodne omike. Poleg tega je skoraj nepremagljivo težavo za kakršno koli slovensko kulturno tvornost predstavljalo popolno pomanjkanje ustvarjalcev: kulturnih delavcev .razumnikov, umet- kor ga je žel »Slehernik« na Repentabru, se pa pravi, dobiti pretresljivo potrdilo o pravilnosti takega kulturnega dela in potrdilo o prebujenju in duhovnem zdravju lastnega ljudstva. Po 1500 Slovencev z vseh koncev Tržaškega ozemlja in z Goriškega je pri vsaki predstavi dve uri dolgo zadrževalo dih ob zgodbi o sleherniku izmed nas; ob zgodbi o človeku, ki na smrtno uro zbeži od njega vse, na kar se je v življenju vezal: bogastvo, prijatelji. ljubezen, posvetne radosti, in mu ostanejo zvesta le vera in dobra dela, v spremstvu katerih lahko prestopi strašni prag večnosti. Napeta pozornost in razumevanje, ki se je kazalo na vsakem obrazu, sta pričala, kako je to slovensko ljudstvo žejno resnice in lepote in kako zna biti hvaležno zanjo. Prvič je med vso dolgo predstavo deževalo, toda dež ni odgnal niti človeka. Vse je do konca vztrajalo pri tem svojevrstnem misijo-nf U3 OUiBS [lU>(BUI3Jd IS 0>fBX ¡BUI30JBZ -0>( BUIIU[Od BUU9AP p3UI 33JBZO>| U3Z '-BJd a "ouigasA BunuzBJd buisap paui BOJBZO>{ BESUJOd ZI lipjcl :A3JIS3£J) Napiši na list s svinčnikom število 100 in ga obkroži s krogom tako, da svinčnika ne odmakneš s papirja — torej z eno potezo. w "o^ijs •ianf[>(BZ Soi>( ui — BijiuoulAg Bd fuSiAp 8u — tujSpo iided Uigjod lB§OJ5( OOIAO[Od Ut OJS 03([tAa}S ozgjod 0U9 Z ISldBU 'BfjldBd pp TuSodQ :A3}ISa}£ Prvovrstno „erilo po meri v««-!, vrst Specialna trgovina za perilo in modne reči tudi iz materijala. ki ga stranke sa- W mw I^IBI^V' ! me prineso. Popravila »J , ITI. Ifli^J M. 1 J M^J KlagenVurt - Celovec - Heiligen-Geist-Platz 3 - Telefon 10-10 Ameriški farmerji so napredni. Na obsežna in oddaljena polja se vozijo z letali. Slika kaže farmarjev hangar z letalom „Deška vas" — za dečke brez staršev. — Take vasi je ustanovil duhovnik Flanagan, kjer se dečki prevzgajajo iz potepuhov v poštene državljane — po čisto moderni zamisli in popolnoma svobodno. Sami se upravljajo — le vrhovno vodstvo in učiteljstvo je odraslo m A L O ZA ŠALO MALO / A Si i Ameriška reklama Zavarujte se takoj zoper nezgodo. Neka naša zavarovanka si je nedavno zlomila lakt. Takoj smo ji izplačali 500 dolarjev. Jutri boste vi tudi že lahko tako srečni! Za praznoverneže Neka gospa si ni upala vsesti se k mizi, ki je bila pogrnjena za 13 oseb. Počakala je, da je vseh 12 odjužinalo, nato pa se je sama vsedla k mizi. Sredi obeda jo je zadela kap. * Namestnik vrhovnega poveljnika španske rdeče armade, general Emil Mola, se je ubil pri neki letalski nesreči. Kmetom, ki so ga našli na polju, se je zdelo čudno, da je general imel na nogah samo nogavice. Neki častnik pa jim je stvar pojasnil: generalu je neka vedeževalka napovedala, da bo v čev-Jjih umrl. Zato si je mož v letalu vedno čevlje sezul... * Neki vrtnar je bil zelo ponosen na svoje bujno zoreče melone. Bile so v resnici najlepše, največje in najokus-nejše daleč naokoli. Toda kmalu pred bratvijo je ugotovil, da vsako jutro nekatere zmanjkajo. Zato je postavil med melone veliko desko z napisom: Življensko nevarno! Ena od melon na njivi je zastrupljena! Drugo jutro je bil hudo presenečen. Njegov napis je bil spremenjen. Napisano je bilo: Življensko nevarno! Dve meloni na njivi sta zastrupljeni! * Neki majhen uradnik iz Sovjetije je več mesecev uradno potoval po Združenih državah. Nato so ga vprašali o vtisih. „Marsikaj je v resnici čudovito," je dejal Rus zamišljeno. „V drugih stvareh pa sem spet razočaran. Tako n. pr. so mesta slabo preskrbljena z zdravstvenimi napravami. V Sovjetiji boste na vsaki večji postaji našli postajo za razuševanje. V Združenih državah pa nisem niti ene videl." Mark Twain je napisal nekemu mladeniču, ki se je pritoževal nad nerazumevanjem svojih staršev takole: „Po-trpite malo. Ko sem bil jaz 14 let star, je bil moj oče tako neumen, da sem ga komaj prenašal. Toda komaj sem bil star 21 let, sem kar strmel, koliko se je stari mož v sedmih letih naučil." ČE SO SI DVOJČKI PREVEČ PODOBNI Zakaj pa jokaš, Pepček? »Brat Tonček me je nabil. To sem povedal prijatelju Nandetu. Prosil sem ga, naj Tončka kje počaka in niaij ga pošteno inakle-sti. Danes je čakal za sosedovim voglom. Prišel sem mimo jaz. Zgrabil me je in me pre-mlatil kot slamo. Zdaj pa imam!« LEPA TOLAŽBA Volilni govornik je začel svoj govor v tujem mestu. Dvorana je bila nabito polna poslušalcev, to je videl. Ni pa mogel videti, da so bili meščani skoro brez izjeme čisto drugega političnega mišljenja kakor govornik. Zato so med govorom žvižgali, piskali in ropotali, da je šlo skozi ušesa. Ko je bilo vsega konec, je hotel sluga v dvorani tolažiti potrtega govornika. »Ne ženite si tega k srcu, gospod doktor!« je dejal stari. »Danes je bila tu zbrana vsa najbolj mizerna publika vsega mesta. Kdor ima le količkaj pameti v glavi, je itak ostal doma.« VOŠČILA K PRAZNIKOM Tik pred božičem je poslal student Svojemu profesorju izpitno nalogo in priložil pisemce: »Sam Bog ve odgovor na to vprašanje. Vesele praznike!« Malo pred novim letom je profesor odgovoril: »Bog bo dobil odlično; Vi pa nezadostno. Srečno novo leto!« * — Zakaj si tako žalosten? — Pes se mi je izgubil. — Pa daj oglas v časopis. — Ali misliš, da zna brati? — Te drame pa ne pojdem gledat. — Zakaj ne? Saj je zelo zanimiva. — Naj bo. Na lepaku pa je pisano, da med prvim in drugim dejanjem poteče en mesec. Tako dolgo pa ne morem čakati. Strokovna trgovina za gospodinjsko in kuhinjsko orodje, keramiko, steklene bisere Matthaus Seher Klagenfurt Bahnhofstrafie 24 Prodajalne dvorane. - Celovec 2 ehrer* Celovec - Klagenfurt Alter Platz PECIVO, SLADKORNI IZDELKI, SVEČE Nakupuje surov in čebelni vosek Alpska tovarna slascic in sladkornih izdelkov J^udifrig, ^^elmitz DUNAJ - WIEN CELOVEC - KLAGENF U RT Sveče, mila, parfumarija in gospodinjske potrebščine Strokovna trgovina mil FRANZ SIEBERP ERBEN CELOVEC, KLAGENFURT STAUDERPLATZ Nr. 8 Poljedelski stroji in orodje Popravila vseh vrst strojev Velika zaloga nadomestnih delov C. IP1BOSC1HI Inženirska pisarna in izdel. strojev CELOVEC - Adlergasse 19 Teleton 23-29 Ustanovljena 1875 Ustanovljena 1875 OdliKovana z zlato in srebrno Kolajno Let Koroški deželni zavod za zavarovanje zoper požare Ustanovljen 1899 od koroške deželne vlade KLAGENFURT - CELOVEC ALTER PLATZ 30 2avaiuje zoper ogenj, vlom, poškodbe v stanovanju, orodju, vodovodih, steklu m zvonovih Koroško deželno zaslopsli/o zavarovalnega zavoda avstrijskih zveznih dežel CdOVCC ■ Hlaueniurl Vse panoge zavarovanja (Elementarne nezgode, življenj- ™ sko zavarovanje in bolniško) HenplalZ 7, Telefon 28-82 Okrajna zastopstva Velikovec, 2.-Mai Straße 24 med drugimi: Rožek,Dola ves, p.Šmarjeta Poslovalnice V vseh Beljak" Pestalozzistraße 8III veciih kranh ozemlja Šmohor, 168 ^J-ranc KKleriel LESNA TRGOVINA - ŽAGA KUPIM IGLASTI LES TUDI NA nnATr( . T A T,TT korenini! BRNCA PRI BELJAKU Specialiteta: TRAMI USO TRIESTE (FURN1TZ BEI VILLACH) TISKARNA IN ZALOŽNIŠTVO Ustanovljeno 1782 HOIHIMfllN! imm sem. KLAGEiiFUBT - CELOVEC TISKARNA - KLIŠARNA - KNJIGOVEZNICA Vse želje glede tiska in klišejev za trgovino, obrt in industrijo kakor tudi za vse zasebne potrebe Vam najbolje in najhitreje ter odlične kakovosti izdela naše podjetje. 75. LETNICA PRVE KOROŠKE TOVARNE HARMONIK R. NOVAK CELOVEC - KLAGEJfFlIBT Ebenialer Strafee 7, Obusna postaja, Marijanišce Tel. 24-81 Izdeluje vsakovrstne nove harmonike. Popravlja stare. Zahtevajte cenik gratis ! Blagoii, moško in žensko perilo, posteljno perilo, volna, volneni izdelki nogavice, torbice in drobnarije dobite najceneje in v iz vrstni kvaliteti pri tvrdni: CjfoiejtrLek JCesehier TEKSTILNA IN MANUFAKTURN A TRGOVINA JClugenifuH - (Ždooee Kinoplatz St. Ruprecht Pfrimer in Mosslacher i r< 1111111 m 11111111111111111 j 11111 j i j 111111111 m 111111111n11111111111111111■ Centralna kuriava, sanitetne naprave Napeljava krajevnih vodovodov CELOVEC - KLAGENFURT ViKtringer Ring 37 Teiefon 22 45 KMETJE, DELAVCI, OBRTNIKI! Nad 70 let posluje Šentjakobska hranilnica in posojilnica v dobrobit skupnosti. Priprav« ljena je tudi danes svojo nalogo izvršiti vse« stransko v vašo zadovoljno«! Zato: Tvoje prihranke naloži v domačem, z naj« boljšim jamstvom zgrajenem denarnem zavodu. Posluži se pri poravnavi računov vseh vrst nakazila potom naše denarne zadruge! Po možnosti časovnih prilik vam bomo tako mogli ustreči tudi v potrebi s posojilom! V velikih časih naj bo tudi: naše razumeva« nje v zadružnem pogledu jasno in močno! V skupnosti je moč! V pametnem spoznanju in ravnanju pa blagostanje! Hranilnica in posojilnica v Št. Jakobu v Rožu Furnirje, vezane plošče, panell-plošče, karton plošče in vse lesne sorte vam nudi v bogati izbiri in nizkih cenah Schnabl Franc Celovec - Si. Rupiecht Telefon 39-4 63 VELEVINARNA Zapriseženo prirodna mašna vina izvHŽa in dostavlja VELETEGOVINA Z VINOM tthii letiiau Celovec ■ Klagenfurt Paradeisergasse 10 (jotifried c/tnratfier^ V Zlati ¡n srebrni nakit prstani, uhani tV Velika zaloga ur vseh vrst in kvalitet SOLIDNA POSTREŽBA ZMERNE CENE! Sprejema tudi popravila VIHARNA Priporoča bela in rdeča vina Najboljše sorte iz raznih vinorodnih krajev doma in iz tujine Golovec - OKlagenfurl PAU LITSCHGASSE 14 TELEFON 15-31 Siavem iu Slovenke fta svetu Hatacite se ua „Družino in dom „Nedeljo" „Nas fednik" Ü Hasiav: tetam-Hlapeuf. ut\, 10.-0klakt SttafieZf KAZALO Koledarski del ..........................................1—28 Papežu Piju XII. (Franček ivoia.ič; ..........................28 Slika Pija XII. ...........................................29 Ob desetletnici (dr. L. Ž.) ..................................30 Katoliška Cerkev (A. V.)....................................31 Križev pot (Vinko Beličič)..................................34 Sveto leto (A. N.) ........................................38 Rimske katakombe (dr. Fr. B.) ..............................43 Grob sv. Petra (A. N.)......................................46 Pianganje — Kresna (M. Jakopič)............................48 Nočna vožnja — Večni romar (E. Kovačič)......................48 Duhovna obnova v svetem letu (A. Z.) ........................49 Raztrgan krancelč (Foltej Hobjan)............................51 Pojmo (dr. Fr. C.) ........................................54 Fantovska — Noč ob cerkvi (Nantej Klemenjak) ................56 Med vzhodom in zahodom (Prof. A. L.)........................57 Profesor Lucifer ..........................................62 Hvala ti, večna hvala........................................62 Kaj ga je strašilo — Poslovit se je prišel (Meško Franc Ks.) .... 63 Življenje in smrt (Meško Franc Ks.) ..........................64 Uboštvo (Germaine Nouveau) ................................64 Materina luč (V. Beličič)....................................65 Trnjeva pot slov. služkinje v Trstu (D. K. ) .... ..........66 Pomladansko jutro v Brdih (Lj. Šorli)..........................70 Sam s seboj (V. Beličič)....................................70 Otroški smeh ob bregu (Stanko Janežič)........................70 Ob stari devinski zgodbi ....................................72 Božje oči (Stanko Janežič)..................................73 Oton Župančič — umetnik in človek (V. Beličič)................74 Biseromašnik Jožef Kosovel..................................76 Dekan Jožef Godnič........................................78 Katoliške organizacije na Tržaškem............................79 Romanje — Jesenska (Lj. Šorli)..... ... 80 Kaj je tam zadaj (dr. L. Žagar)..............................81 Letalo je padlo v džunglo........................88 Mladost ugaša (Fr. Kolarič) ................................96 Slovensko šolstvo na Svob. tržaškem ozemlju....................97 Ljudskoprosvetno delo katoličanov na Tržaškem..................100 Slovenska tržaška radijska postaja............................102 Razodetje prvih svobodnih volitev v Trstu......................104 Sredi poti — V ječi (Erik Kovačič) ..........................107 Sreča (Stanko Janežič) ....................................107 Sreča (Stanko Janežič)......................................107 Dostojevski in komunizem ..................................108 Veliki popotnik............................................109 Joža Lovrenčič — 60 letnik..................................111 Uvod v Sholarja iz Trente (Joža Lovrenčič)......................112 Slehernik na meji dveh svetov................................113 Tolminska idila (Ljubka Šorli) ..............................116 Ob stoletnici kmetijskega zadružništva ........................117 Tiskarna, knjigoveznica, knjigarna, izposojevalnica knjig, založništvo, klišarna, prodajalna papirja, nabožnih slik in predmetov CARINTHIA DRUŽBA SV. JOŽEFA Celovec - Ktagenfurt, Volkermarkter Ring Telefon in Funderstrajle 1, filiala Wotfiberl>, Johann-Offner-Strafle 30 Vir ugodnih nakupov za oblasti, urade in pisarne vseh vrst. Stalna zaloga šolskih knjig, šolskih zvezkov in vseh ostalih potrebščin za učence m učitelje. Knjigarna ima v prodali bogato izbiro znanstvenih del iz vseh področij. Vsaka zaželena knjiga na razpolago, če jo je le mogoče dohiti. Christof Neuner iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Klagenfurt - Celovec St.-Veiter-StraBe 4 Ustanovljeno 1793 6 Usnje O Čevlji q Usnjeni izdelki Velika izbira! Kvalitetna roba! NARODNA IN STUDIJSKA KNJIŽNICA TRST SKL B 1160/1950 DRUŽBA SV. M< 019890492 C0BISS e V CELOVCU NAJSTAREJSA SLOVENSKA KULTURNA USTANOVA bo v enem letu stopila v svoje drugo stoletje PRIHODNJE LETO BO IZŠEL NJEN STOTI KOLEDAR Za svojo stoletnico vabi Družba vse Slovence po svetu, naj se strnejo okoli svoje najstarejše kulturne ustanove, jo podpro s svojim delom in udnino ter ji tako pripomorejo, da bo Družba mogla spet v znanem razmahu in podjetnosti vršiti svoje versko in kulturno poslanstvo med slovenskim ljudstvom širom sveta. & f J ^ xs DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU KLAGENFURT - lO.-OKTOBER STRASSE 27 019890492