892
BAUDOUIN DE COURTENAY
BAUDOUIN DE COURTENAY V NEW YORKU, GUMIN V SLOVENSKIH PUBLIKACIJAH IN ŠE KAJ
V New Yorku je izšla knjižica, ki je pritegnila vso mojo pozornost: Society for Slovene Studies pri Institute on East Europe of Columbia University je izdala študijo slovenskega slavista Rada Lenčka Jan Baudouin de Cour-tenay on the Dialects Spoken in Vene-tian Slovenia and Rezija.
Presenetila me je že prisotnost odlomkov iz sodobne politične publicisti-
ke ob samem uvodu in pozneje v opombah: gre za izjavo iz 1. 1968 sedanjega deželnega tajnika Krščanske demokracije za Furlanijo-Julijsko krajino Sergia Colonija in za odlomek iz statistične publikacije / gruppi lingui-stici sloveni in Italia v uradnih Docu-menti di vita italiana, ki jih izdaja predsedstvo vlade. Ti odlomki izpričujejo vse donedavna veljavno stališče uradne Italije do slovenske manjšine v videmski provinci, ko je to manjšino naravnost odpisala; pri tem se je po-gostoma opirala na »praslovanski« izvor ondotnih narečij in je najrajši preprosto zanikala slovenski značaj narečij, izročila in sploh prebivalstva. Prav je storil Lenček, da je opozoril tudi v jezikoslovni študiji na te politične momente: pokazal je pač smiselnost vsakega študija, ki je povezan z življenjem, kakor je pač treba predvsem pred tujim poslušalstvom: knjižica je namreč razširjeno besedilo predavanja, ki ga je avtor prebral lani na shodu o Sociolinguistic Problems of Slovene Carinthia and Venetian Slovenia pri American Association for the Advan-cement of Slavic Studies v Chicagu.
Lenček pojasnjuje svoje stališče do tega (na srečo že vsaj delno zastarelega) stališča največje italijanske stranke in predsedstva vlade brez neposrednega odgovora: z jezikovno študijo, ki pojasnjuje Baudouinove teorije, jih analizira, pove, koliko se je sam Baudouin na stara leta premislil in v kolikšni meri jih je popravil, ter končno podaja današnje mnenje slovenistike o Boudouinovih teorijah in o opredelitvi slovenskih narečij v Benečiji in Reziji.
Naj  na kratko povzamemo glavno:
1. Baudouin je razdelil »italijanske Slovence v severovzhodni Furlaniji« v štiri narečne skupine v dolinah Rezije, Tera, Nadiže in Idrijce; vsaka skupina je po njem samostojna jezikovna in etnografska enota. Idrijska skupina (mi ji po Ramovševi delitvi pravimo: bri-
893
Baudouin de Courtenay v New Yorku
ško) je povsem slovenska; nadiška in terska imata številne skupne poteze s čakavščino in pomenita podaljšek srbo-hrvatskega jezikovnega ozemlja; končno predstavlja Rezija samostojno slovansko enoto: davne neslovanske et-nogenetske in jezikovne interference so v veliki meri vplivale na njeno slovansko podlago. Prve tri skupine so torej ohranile v celoti svoj slovanski značaj, zadnja ne, ker ga je močno pomešala z neznanim turanskim (menda avarskim) elementom. Rezijanščina je torej za Boudouina tipičen »mešani« jezik.
Baudouin je svojo teorijo utemeljil s krepkimi jezikovnimi argumenti. Pri tedanjem stanju dialektoloških poznavanj, pravi Lenček, so njegove analize in argumentacije optimalne: komaj nadaljnji študij (Ramovš 1935, Logar 1951, Rigler 1972) je izpopolnil vrzeli in pokazal, da Baudouinovi sklepi po-gostoma ne  držijo.
2.    Opis obravnavanega ozemlja je zaradi strnjenosti površen, toda nazorno omenja bistvene zemljepisne in zgodovinske poteze, ki so omogočile ohranitev arhaizmov in razvoj samostojnih inovacij. Popravljati kaže dve napaki: Centa ni Tricesimo (slov. Tržizem), temveč Tarcento; o slov. obliki Humin Za Gemono bom spregovoril pozneje.
3.   Sledi pregledna razčlenitev vseh jugoslovanskih pojavov, ki so značilni za Rezijo, Ter-Nadižo in Brda v primerjavi z Gornjim Posočjem, Tolminom in Ziljo. Analiza teh pojavov je skrbna in osvetljuje z vseh mogočih vidikov vezi med temi in drugimi slovenskimi narečji do ugotovitve, da je danes vesoljna slavistika, z italijansko vred, sprejela Ramovševo razčlenitev slovenskih dialektov in ima torej vsa narečja, ki jih je Baudouin drugače opredelil, za slovenska.
Karta izoglos (Map II) s samimi črtami izoglos je, brez vsake zemljepisne in geopolitične opore, žal, neuporabna.
Sicer je Lenčkova metodologija optimalna za tako razpravo: vendar sem tudi pri njem, kakor že pri vseh, ki so skrbno obravnavali dialektologijo Rezije in Benečije, opazil pomanjkljivost v zvezi z izogloso y < g. Ni povsem točno omejiti se na ugotovitev, da je ta inovacija zajela ves slovenski zahod, zakaj v Reziji in v Teru je situacija bolj razčlenjena. V Reziji je etimološki g izpričan s štirimi različnimi evolu-tivnimi stopnjami od ohranitve zapornika v biskem govoru na skrajnem zahodu (gora, Gumin) mimo splošno za-hodnoslovenske spremembe zapornika v pripornik v njivaškem govoru (ydra, Tumin) do spremembe — lastne tudi koroškim narečjem — v spirans h v osojskern govoru (hdra, Humin) in do popolne onemitve v solbaškem govoru (ora, Umin): tu se po onemitvi g pojavlja tudi predjotacija (jora).
V Teru sta izpričani dve stopnji: pripornik v karnajskem, malinskem in če-neboskem govoru, onemitev v terskem (popolna) in v černjejskem govoru (nepopolna).
Dialektolog, ki upošteva samo širo-kopotezne izoglose in ne upošteva dejanske situacije s tako razčlenjenimi in značilnimi mikroizoglosami, kakršne so pravkar opisane, postane nosilec in-veteriranih napak. Tudi Bezlaj v Etimološkem slovarju slovenskega jezika privilegira osojsko obliko Humin in ji prizna splošno rezijansko veljavnost. Moral bi označiti obliko kot osojsko ali citirati ostale rezijanske oblike Gumin, Tumin in Umin. Morebiti bi bilo potem lažje razumeti, da je oblika Humin, ki jo pišemo in beremo, nesprejemljiva (kakor bi bila oblika Horica!). Skoda, da je tudi Lenček zamudil to priložnost.
4. Po analizi narečnih pojavov je Lenčku lahko ugotoviti, da trije pojavi v Baudoinovi klasifikaciji slovenskih narečij potrebujejo popravek. Prvi zadeva njegov izbor kriterijev za klasi-
894
Pavle Merku
fikacijo slovenskih narečij, dva druga pa analizo beneških narečij in rezijan-skega, ko je pojave v beneških narečjih spravljal v zvezo s čakavščino in je v rezijanščini iskal turanske posebnosti. V strnjeni obliki in na nazoren način osvetljuje Lenček te probleme in opozarja na Ramovševe rešitve. Za tuje bralce in za marsikaterega slovenskega neslavista je povsem zanimiv sklep Lenčkove študije, ko citira Bau-douinovo pismo, ki ga je 11. 11. 1927. poslal italijanskemu vodilnemu jezikoslovcu Tagliaviniju: v njem sam ovrže svojo turansko teorijo in izjavlja, da je čas zrel za ponoven in drugačen pretres rezijanskega narečja.
V slovenščini nisem še nikjer bral tako strnjenega in preglednega prikaza o delu Baudouina de Courtenava v zvezi z rezijanskim in beneškimi dialekti. Marsikateri slovenski politik ter
intelektualec bi gotovo imel jasnejše pojme o problemih Rezije in Benečije, ko bi to knjižico prebral. Toda kdo bere pri nas karkoli v zvezi s temi skrajnimi zahodnimi slovenskimi dolinami?
Razpravi sledijo še opombe, specifična bibliografija, dva skromna zemljevida, narečni primeri, izbrana bibliografija za Benečijo in Rezijo in prva objava rezijanske ljudske pravljice v Treh bratih in lepem ptiču po Baudou-inovem rokopisu, ki ga hrani Akademija nauk SSSR. (Iz Lenčkove knjižice ni razvidno, ali je Baudouin zapisal to pravljico 1. 1890 ali 1892 ali 1893.) Čudovita pravljica, ki jo je v biskem govoru povedala petnajstletna Anna Valente, je vredna — taka, kot je, brez vsake okvare — najpozornejše objave in divulgacije!
Pavle Merku