Leto 48 VRTEC ___________Stran 139 Dr. Rud. pl. Andrejka: Nekaj narodnih pripovedk iz kamniške okolice. (Povedal Čehov oče na Kolovcu.) 6. Privošči v božjem imenu! Živel je reven kmet s svojo ženo v ubožni koči. Nekega dne se od-pravi na travnik, pa naroči šc svoji ženi, naj prinese zajtrk za njim. Po dolgem času prinese žena zajtrk, postavi ga na tla ter reče kmetu, naj gre zajtrkovat. Mož je bil slabe volje, ker ga je pustila žena toliko časa brez zajtrka. Pa ji reče: »Bom že šel,« — in kosi mirno dalje. Žena je bila huda, pa se je zadrla: »Naj pa je, kdor hoče!« ter je šla domov. Kmalu nato pa hoče kmet zajtrkovati, A glej, skleda je bila prazna. Kmetič se ne razjezi, ampak vdano reče: »Naj bo v božjem imenu! Gotovo je bil kdo drugi bolj i lačen kot jaz,« ter gre zopet na delo. Ko preidc nekaj dni, pride h kmetu mlad človek in se mu ponudi za hlapca. Mož ni imel ravno nobenega pomočnika, zato ga vesel sprejme. Drugo jutro bi imel iti kmet na tlako. Mesto njega gre pa hlapec. Vrsta pride nanj, da gre z žanjicami žet pšenico. Prežanje jih kmalu, pa sede na tla in čaka. V tem prijaše gospodar na njivo, pogledat, kako žanjejo. Mla-denič ga lepo pozdravi in reče: »Oh, grajščinski gospod, kdaj bo vse to požeto!« Ko ne dobi odgovora od gospoda, spet reče: »Grajščinski gospod, če daste meni to pšenico, jo pa požanjem sam do jutri opoldan.« Grajščak pogleda po lepi dolgi njivi, polni klasovja zlate pšenice, in pogleda na mla-dcniča ter reče: »Dobro, če požanješ to pšenico do jutri opoldan, je pa tvoja. Če pa ne, izgubiš glavo!« Drugo jutro je bilo solnce že visoko na nebu, ko pride mladenič. Spravi se hitro k delu ter požanje vso pšenico še pred določenim časom. Ko gospodar to vidi, ukaže spustiti silncga bika proti mladeniču. Med tcm je bil pa mladenič že zmetal vso pšenico na kup. Ko zagleda drvečega bika, se mu umakne, ga prime za rcp, ter ga vrže s tako močjo na kup pšenice, da ga ubije. Pšenico in bika potem zadene na ramo in ju nese skupaj domov. Da ju kmetu, rekoč: »Pšenico imaš za žgance, bika pa za ocvirke. Sedaj imaš povrnjeno, kar sem ti snedel takrat na travniku. Po-vrniti sem ti pa moral, kcr si rai privoščil v božjetn imenu.« Ko se je kmet zavedel svoje sreče, že mladeniča ni bilo več. 7. Kako Bog plačufe. Živel je rcvcn kmet s svojim hlapccm. Imcl pa ni nikoli denarja, da bi plačal hlapca. Dejal mu je vedno: »Ti bo že Bog plačal.« Kcr pa le ni bilo Boga od nikoder, sklene hlapec, da ga gre sam iskat in tirjat plačila. Po- Stran 140___________________VRTEC____________________Leto 48 slovi se od svojega gospodarja ter gre po svetu. Pride do samotne kmetiške hiše. Tam prenoči. Zjutraj pove v tisti hiši, kam da je namenjen. Tedaj ga poprosi gospodar, naj Boga še povpraša, zakaj njemu nikoli ne da belega kruha. Hlapec obljubi ter gre dalje. Na večer pride do neke krčme. Krčmar ga prenoči, pa zjutraj poprosi, naj vpraša Boga, ali ima on krčmar kaj kri-vičnega denarja in bo-li prišel v nebesa. Ko hlapec tudi to obljubi, gre dalje. Tretjega dne na večer pride do pastirja, ki je pasel ovce. Na levi je imcl črne ovce, na desni pa bele. To se je hlapcu zdelo čudno, zato ga vpraša, je-li on Bog. Ko pastir to potrdi, ga poprosi za plačilo. Potem se pa spomni svoje obljube, pa še vpraša Boga, zakaj kmetu nikdar ne da belega kruha. Bog mu reče: »Saj se mi še za čmega ne zahvali.« Nato vpraša hlapec dalje,, ali ima krčmar kaj krivičnega blaga in ali bo prišel v nebesa? Bog mu odgovori: »Reci krčmarju, naj da, če hoče priti v nebesa, ves dcnar, ki ga hrani v levi miznici, tebi, ker tisti je krivičen denar. Tisti denar pa nesi svojemu gospodarju, da te plača.« 8. O pastirčku, ki je iskal pota v nebesa. Hlapcc je šel nekega dne k maši. Sreča pa pastirčka. Ta ga poprosi, naj vzamc tudi njega v cerkev. Ko prideta v cerkev, zavpije pastir pri po-vzdigovanju na ves glas: »Padcl bo, padel bo!« Po maši ga pokličejo gospod masnik zaradi tega klica v žagrcd in ga vprašajo, zakaj je zavpil med sv. mašo. On jim pove, da je videl takrat fantka, kako so ga držali kvišku. Gospod vzamejo fanta k sebi in ga poučujejo o nebesih. Ko izve fant, da pelje smo ena ozka in trnjeva steza v nebesa, uide duhovniku in grc sam iskati poti v nebesa. Lačen pride zvečer do nekega samostana. Povpraša tam vratarja, če on ve, kje je tista pot, ki pelje v nebesa. Vratar mu nato odpre vrata in ga spusti v samostan. Tam vidi pastirček Jezusa na križu viseti in povpraša meniha, zakaj rie dajo Križanemu nič jesti, ker je tako shujšan. Povedo mu, da Jezus nič ne je. Ko pa dobi pastirček večcrjo, gre vseeno h križu, da eno žlico Jezusu, neno pa sebi — in tako ga pita skozi dva večera. Tretji večer ga pa povabi Jezus, naj večerja ž njim. Pastirček steče to povedat menihom. Ti ga poprosijo, naj tudi zanje posreduje pri Jezusu, da jih povabi na večerjo. Jezus to dovoli, pristavi pa, da se morajo prej obhajati. Drugo jutro pa ni bilo v samostanu nobenega meniha več, ker vsi so šli v nebesa h Jezusu na večerjo. * 9. Kako so nasiale kamniške planine. Nckdaj v starih časih je živel ukletnik, ki ga ni mogcl nihče rešiti. Vedno je valil kamenje ter bil s tem ljudem v veliko nadlogo, Bila je pa tudi neka stara knjiga, ki je bilo v njej zapisano, da bi voda narastla in vse po-plavila, če bi ljudje ukletnike pregnali v vodo; če bi ga pa vrgli v ogen), bi pa ogenj vse požgal. V tej stiski je priskočil ljudem na pomoč star puščav-nik. Ta je pregnal ukletnika v neobljuden kraj, kjer je lahko brez škodc valil kamenje. Tam je potem nosil in valil kamenje dolgo, dolgo let, V dol- Leto 48_____________________VRTEC______________ Stran 141 gem času je nanosil toliiko kamenja, da so nastale planine. Ljudje so jim dali ime »Kamniške planine«. Ukletnik paf ako se še ni zveličal, vali šc se-daj kamenje. 10. Kaznovana bahavost. Na nekem travniku je kosil s svojo družino bogat kmet. Nedaleč od njega pa reven kmet s svojim hlapcem. Bogatin in njegova družina je juži-nala, revni kmct in njegov hlapec pa nista imcla nič jesti. Tedaj reče go-spcdar hlapcu: »Sediva vsaj na tla, da bo mislil najin sosed, da tudi midva jeva.« Res sedeta na tla in se delata kot bi jedla. Po dokončanem kosilu vsi vstanejo in gredo zopet na delo. Takrat pa zbije hlapec koso s kosišča ter dela, kakor bi kosil. Ko ga gospodar začuden vpraša, kaj da dela, rečc: »Preje je mislil naš sosed, da sem jedel; naj pa še sedaj misli, da kosim.« 11. Dobra dela. Ljudje so zidali v neki vasi cerkev. Hotcli so jo posvetiti Materi božji. Vsi so prispevali, kakor so znali, in delo jim je šlo hitro izpod rok. Le eden izmed njih ni hotel prispevati k zgradbi, in ta je bil kmet Jurij, i največji bogatin v vasi. Rekel je vedno, kadar ga je kdo opomnil, naj kaj da ali pomaga: »Saj jaz tudi lahko dragam hodim k maši.« Slednjič pa vendar kupi cerkvi radi prigovarjanja svojih soscdov zlat kelih. Primerilo se je pa, da je obolel bogati Jurij na smrt. Ko grc njegov sosed zjutraj zarana na polje, sreča med potjo tropo hudobcev. Ko jih vpraša, kam da grcdo, zvedo, da gredo po dušo bogatinovo. Hoče rešiti svojega soseda, zatorej podari vsa svoja dobra dela bogatinu. Nazaj grede pa sreča zopct hudobce in jih vpraša, če so dobili dušo bogatinovo. Tedaj se pa zadere poglavar hudob na kmeta, rekoč: »Ne, nismo je dobili. A tega sta kriva samo neka ženska, ki je pokrila bolniku glavo s peharjem in neki kmet, ki je stresel nanj iz koša drobnice.« Ženska jc bila Marija, ki je s kelihom pokrila bolnikovo glavo. Kmct pa, ki jc stresel iz koša nanj drobnice, je bil bogatinov sosed, ki mu je podaril vsa svoja dobra dela, 12. Skesani grcšnik. Nekoč je živel velik grešnik. Šel je k domačemu župniku k spovedi, pa ta ga ni mogel odvezati njegovih grehov. Nato je šel k škofu k spo-vedi, a tudi ta mu ni mogcl dati odveze. Tcdaj je šel k samemu papežu k spovedi, pa tudi ta mu je za en čas odložil odvezo. Ves žalosten je šel iz mesta, pa se oklenil samotnega križa ter začel moliti kesanje in med-tem je umrl. Ob njegovi smrti so pa začeli zvoniti zvonovi po celi deželi sami od sebe. . (Konec)