100
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o si a v.
53. Borbe v gozdu.
(Konec.)
V tej borbi se ne menijo rastline za prijateljstvo in sorodstvo, vsaka samo za sebe skrbi, vsaka samo na sebe gleda. Če v tej borbi pade ena, vesele se temu padcu nje sestrice. Kedar vihar prelomi in vrže na tla staro smereko, tedaj se debla lotijo glive in je razjedajo, da do celega razpade v trhlovino. Ali med tem so pognale mlade smerečice, ki pa kmalu sprevidijo, da jim bode premalo prostora, toraj se trudijo in bore, katere bodo zmagale in ostale zadušile. Najkrepkejše se spuste v viš, ostale pa poginejo uže v prvi mladosti.
Šilovje se nam zdi ozbiljno, ali je vendar zelo svo-jeglavno in v borbi vztrajno. Šilasto drevje raste jako rado v družbi, ali tujca ne trpi po nobeni ceni med seboj. Vsaka vrsta hoče biti vkup, gospodinja v svoji hiši. Od severne Francoske po vsi severni Evropi do Urala in še dalje po Sibiriji razširil se je bor v nepreglednih gozdih, ali hoče biti sam, samo brinje in brezo trpi v svoji hiši. In v teh nepreglednih gozdih bor niti na tleh ne trpi cvetnatega bilja, ki po pernatih gozdih raste, kakor da hoče pokazati, da se ta cvetlični kinč ne strinja ž njegovo ozbiljno in mrklo čudjo. V svojo sredino pušča on samo nekaj preprostega bilja in gr-mičja, in tudi ti gostači njegovi so tako surove čudi, da ne puščajo nikdar med-se tuje biline. Ta bilinski svet, ki v borovem gozdu živi, obstaja z nekoliko vresov, mahov in lišajev.
Pernati gozd je vse bolj miroljuben od črnega. Po-edine vrste pernatega drevja ne rastejo same za-se, nego so pomešane. Bukov gozd rad sprejema jesen in javor, in s svojimi širokimi krošnjami pokriva lesko in še drugo grmovje. Tudi oholi hrast neče biti vselej sam, gostoljubno sprejema v svojo hišo bukev in lipo, javor in brest, in pod krošnjo svojo trpi, da se širijo zeleni grmi, da raste črni trn in glog, leska in jerebika. Po tleh pernatega gozda so razprostrti zeleni sagi, ki so napiknjeni z najlepšimi gozdnimi cvetlicami.
Pernati in črni gozd ne bodeta nikdar v miru živela, to sta krvna nasprotnika, ki se koj spustita v besno borbo, kjerkoli se srečata.   In ta borba med njima traje
101
od nekedaj, in se ni dokončala do danes. Sreča je sedaj na tej, sedaj na uni strani. Po mnogih krajih osrednje Evrope, vzlasti na severju, premagal je dan danes do dobrega črni gozd. Na roko mu je šel tudi človek. Krasni hrastovi in bukovi gozdi, ki so se nekedaj širili po teh krajih, zginili so do celega. Po srednji Evropi so nam ostala mnoga imena, katera nas spominjajo, da se je todi nekedaj razprostiral pernati gozd, ali dan danes ga je za menil črni gozd. Po poganskih grobovih so tu in tam našli hrastovo in bukovo oglje, ali dan danes ondi samo bor raste. Po Šleski so nekedaj se širili prekrasni hrastovi gozdi, dan danes ni jih več.
Po drugih krajih pa se mora bor umikati bukvi. Po danskih otokih širili so se nekedaj samo borovi in brezovi gozdi. Ali nenadoma so se spustile bukve z Nemške k morski obali, ter pričele strupeno borbo z borom, in niso mirovale popreje, dokler niso uničile boroviue. Bukev se ne zmeni dosti, če tudi v senci raste, in kakor hitro je prerila skozi redko krošnjo borovo, sedla mu je za vrat in ga zadušila. Bor namreč ne more biti brez soinčne svetlobe, on ne more uspevati pod senčno krošnjo bukovja, in zato se je zadušil. Po ruskih gozdih sta napovedala borbo boru breza in trepetlika, in bor jima je povsodi podlegel. Bukvi pa se ne umika samo bor, ampak tudi breza, kakor se to vidi po mnogih krajih osrednje Evrope. Kjer se bukev in breza srečate, koj se vname ljuta borba. Kakor da ve breza, da je sla-bejša, začne v strahu zgubljati veje z one strani, na kateri nasprotnica stoji, a z vrhom se nagne na drugo stran, kjer še dobiva svetlobe in zraka. Ali kedar brezo prime neprijateljica tudi z druge strani, tedaj zbere vse sile ter se še bolje v viš vzdigne. No, zastonj se trudi, bukev jo kmalu prehiti in zaduši. Žilava in vztrajna bukev spoprime se več potov s samim hrastom, in dostikrat tudi premaga. Hrast ve, da je čvrstejši in dalje živi, zato v svojem dostojanstvu prezira bukev, in dopušča, da se pod njegovo krošnjo pritepe. Močni in visoki hrasti vedo, da jim bukev tu ne more zalega uči-niti, ali ne pomislijo na svoje potomstvo. Kedar se je bukev tu vgnjezdila, potem nimajo več duška hrastovi mladi nasledniki, bukev z gosto svojo senco vse poduši. Samo stari visoki hrasti stoje tu, in kedar padejo oni, tedaj bukev nima več gospodarja, ona prevzame v last ves prostor. Tako prehaja gospodarstvo z rok v roke.