D. Anton Oliban. »Živ, vesel, skoz in skoz resničen in odkritosrčen, včasi zamišljen, večidel humorističen, tudi nekoliko zabavljiv, pa nikoli ne hudoben, — tak si bil, ko sem te spoznal prvikrat, in — tak si ostal do zadnjega zdihljeja, ko sem te obiskal še kake tri ali štiri dni pred tvojo prerano smertjo... Tvoje zvunanje življenje .. moj Bog! življenje učenca, in če je, svojim starišem želje spolnivši, odpel novo mašo — kaplana, je eno drugemu tako podobno, kakor listu list, in moral bi znano šablono začeti: Rojen v slavni Moravški (v Moravčah ali Moravčem) tehantijski fari na štajarski meji kranjske Slovenije — 11. aprila 1824. 1. — je bil sin pobožnih, pa tudi bolj ubožnih starišev, kteri so mladega Tončka že s prva lepo podučevali. — No tako je tudi bilo, in hvaležen je bil za to svojemu staremu očetu do njih konca dni. Menda ga je tudi večidel hvaležnost do njih v duhovšnico gnala, da bi jim njih najserčneje želje vresničil. ,,Refugium stupiditatis" — kakor dostim očitujejo — mu duhovšnica ni bila, ker on bi lahko bil z visokospoštovanim ondašnjim višjina državnim odvetnikom dr. R. v Gradec šel, in tam s svojim bistrim umom si drugega, morebiti boljega kruha dobil, kakor tega, kterega mu je pelin natolcevanja in želč krivega sumnjenja dostikrat dobro osolil in ogrenil. Da je bil hvaležnega srca, mi med brezštevilnimi drugimi pisanimi pričami tako priserčno lepo kažeta dva stara, vsa rujava, že skoraj raztrgana lista od leta 1837, ktera so mu pisali častiti gosp. Miha Peternel, onda kaplan v Poljanah. čerou ju je hranil? čemu vlačil s saboj skoz vse učilnice in po vsih svojih kaplanijah? Hvaležno občutljivo srce se ni upalo zavreči miloprijaznih vrst svojega prvega učenika, pobožnost proti starišem in učenikom, tista prava npietas", ktera naši mladini zmiraj bolj in bolj zraanjkuje v blaziranih, civiliziranih in oblizanih naših časih." Tedanjo normalko ali Ijudsko šolo je A. Oliban izveršil v Kamniku, gimnazijo — gramatikalne, humanitetna pa modroslovna razreda — v Ljubljani slavno, obično vzvišen nad čerto — ined sedraerimi pervaki. — BLeta 1846 je prišel v Celovec v prvo leto bogoslovja in moral je Beksternirati", kakor več drugih prvega leta. Hitro si je pridobil ljubezen ne samo svojih tovaršev, temuč tudi svojih učenikov, samo en sam mu je bil čmern in neprijazen, ter ranjki ni hotel in ni mogel Jurare in verba magistri", to se pravi, Oliban je včasi latinščino po svoje krojil, in ni hotel nmrlatiti — quod significat vernacule \vursteln." — Leta 1848, ko se je vnela občna buna duhov, so njeni silni viharji pač tudi predrli v duhovšnici tihotne zidovja, in kakor v drugih, so se v celovški pač tudi kovale npeticije — impiae memoriae"! — In kakor drugod — na politiškem polji — po takih negodnih mladičih — so tudi tukaj metali z bombamiza komarjem in s topovi streljali po mušicah —in spodili 18 bogoslovcov, takih mladih rogoviležev, ki se zdaj žalostno-milo smehljajo oni prešli dobi. Med njim bil je se ve da, tudi naš Tone, kteremu je pa še posebna osebičnost k temu pripomogla. Leto in dan je po Celovcu inštruiral in s tem si služil svoj kisli kruhek — pa tudi sladko ljubezen svojih učencov, kteri še zdaj hvaležni pomnijo svojega učenika. Čislan je bil kot učenik in priden, pošten, pameten mladeneč v marsikteri žlahni rodovini, kakor n. pr. v že navedeni gosp. dr. R., rajnega gosp. okrajnega komisarja Ž. in drugih. Ljubili in čislali so ga vsi, toraj si pa tudi prizadevali, storiti mu želje kar le mogoče, spraviti ga zopet v vrsto labodskih bogoslovcov, kar jiin je tudi po dolgem letu po volji se zgodilo. Pričujejo mi njegovi listi iz dobe, kako skrb je imel za svojega starega očeta, za svoje sestre, ia kako silno se je trudil, doseči svoj namen, hrepenenje svojih domačih doveršiti." nZdelal je, priden in umen, kakor je bil, lahko in srečno druge dve leti bogoslovja in za mašnika bil je posvečen 27. julija 1851. Malo tednov potem je nastopil svojo prvo kaplansko službo v Š. Kancijanu v tunski dolini na Koroškem.. In kako bi zdaj pisal, kako zdaj začel! Tvoj dnevnik pred menoj leži, — ne — ne tvoj dnevnik — tvoja duša!.. Tolike nježnosti, tolike zaupljive vere, toliko plahega upanja, toliko blagih namenov!.. Vnet za vse, kar je lepo, žlahno, blago in sveto, si je prizadeval in se trudil na vso moč, — ali kdo te bo sodil? ako te Gospodova beseda tolažljivo oprosti.. sduh je sicer voljan, al — truplo je slabo"; — včasi je moč le oslabela in v družbi domači veseli si je živahen pevec kaki kozarček še več nalil — in tudi popil — nikoli pa nisem slišal, da bi kdaj bil kaj nespametnega ali zasmehljivega bil počenjal; — vesel je bil, popeval rad, pa— pika črna mu je ostala!.. Prišel je v Roje in Šmarje v labodski dolini, kjer je g. Placidu Javorniku, kakor že prej kot bogoslovec poraagal pri spisovanju razlaganja sv. pisma . . Od ondot prestavljen vŠmarten pri Slov. Gradcu, kjer je poslovenil Štolcov sOče naš" — je prišel na zadnje k M a t e r i Božji na jezeru, ali k Fari, kakor tu na Koroškem pravijo.. Tu pa je pešal čedalje huje in huje, fara je težavna — navada je postala železna srajca, — truplice majhno je bilo tudi pikro in slabo, — in pljuča so jele bolehati. Pa noter do zadnjega je še zrniraj bil vedrega, šaljivega duha, zmiraj tista dobra, usmiljena duša. Le že proti koncu je narava vendar le premagala in nekako samoglaven in nevoljen je postal" .. — Umrl je v svesti, da tam — nad zvezdaini — najde mir, ki mu ga svet dati ni mogel, 8. maja 1860 1. iu 10. maja je bil slovesno pokopan pri MateriBožji na jezeru, kakor se ga spominja blagi Anton Janežič vsvojem Glasniku (V. zv. str. 188) in verli Resanski v Novicah (str. 159) v dopisu iz Pliberka, češ, marsiktero pesmico je Vam, Ijube Novice, zapel; zapojte mu toraj tudi Ve perve: Naj počiva v miru! »Kar Olibanovo literarno delavnost zadeva, res ni bil prvakov eden našega slovstva; al kar imamo od njega, je lepo, žlahno zrno, blago jedrce. Nektero njegovih pesem prepevajo mladi in stari, nektera nje govih pridig se oznanuje po slovenskem svetu — in njegov ,,Oče naš" je pervaka te dobe literature, A. Stolca, tudi Slovencom v domači, prav domači obleki prikupil. — Koliko je delal, jaz sam ne bi bil verjel, al zdaj verjamem, ko sem njegovo zapuščino pregledal." — Tako priserčno pa odkritoserčao je pisal iskren mu prijatelj Dragotin vNovicah 1. 1862 št. 45. 46. v Spominih na grobu Antona Olibana." Peti, glasno peti in javno pisariti je pričel A. Oliban 1. 1845 po Novicah (št. 33), kjer se bere perva njegova pesmica ,,Tolažba", v kteri po prispodobi z drevesom človeka na starost tolaži, da po kratkem terpljenji nad oblaki spomlad mu večnosti sledi. — V drugi pesmici (št. 41) ,,Kranjskih učencov pesim o začetku šolskega leta" po besedah grofa Janko Draškoviča, da domovini, nikakor tudjini, darujmo seixe, život, vse, — kot učenec modroslovja — poslovivši se v začetku od doma, in izročivši se na koncu milemu cesarju, poje v sredi: .. .nUči nas, moramo spoznati Postava šolska modro dana, Tevtona glase in Rimljana, In aoriste Gerka pregibati; Verh tega mnog si prizadeva Okroglo talijanšno znati; Franse le kolkej ponosljati, Učenec si verli v čast peršteva: Le Krajne malo znan' glasovi So nam, čeprav nas je rodila, Nas z lastnim mlekam oddojila, čeprav smo pravi nje sinovi. — Lahko prebiramo gramatko Ptujinov in učmd se radi, Kako se njih beseda gladi Težko beremo kranjsko pratko!- Ozri na druge se narode, Lej! sledniga pred drugitn mika Le govor lastniga jezika, Le domorodne šege, zgode. Zatorej bratje! se med prave Li smemo domorodce šteti, Ak nočemo si perzadeti, Učit' slovenšine se prave? Dovolj je sredstev, součenci: Imamo krajnšne učenika, Novice lastniga jezika; Ne bod'mo domorodni lenci! — To ne, vsi terdno obljubimo, Domači jezik gladko znati, Reči slovenske prej čmo brati, In potlej klasike berimo!" itd. Lepa, da — vzorna sta soneta njegova: ,,VeIiki petek" in ,,Velika nedelja" v Novicah 1. 1846 št. 14, ktera je ponatisnil Janežič v Cvetniku III. (str. 83. 84), in pervega je svobodno ponemčila Lujiza Pesijakova v Triglavu I. (Charfreitag, 1865 Nr. 30). — Takisto vzorna je njegova glosa ,,Ozir \ nebo" (št. 26.) po M. Kastelica geslu: Tjekaj gori se ozrimo, Kjer svetov ne zmer' oko: Jarma žulje preterpimo, Tam verige se razspo! Mična in podučna je tudi (št. 40) pesmica ,,Hvala dreves", v kteri se kaže, da dale so jih nam nebesa v prijatle — dečku, mladenču, možu, starčiku, o smerti, na grobu — in šolski mladini v razgled je ponatisnjena ta v Cvetniku I. (str. 132. 133), una pa v Cvetniku III. (stF. 86). V tej dobi je A. Oliban zvesto prebiral in pred natiskovanjem slovniško popravljal »Poezije doktorja Franceta Prešerna", kar spričuje rokopis njegov, hranjen v muzealni knjižnici ljubljanski. — ,,Pokora pomlniga sina" — imenuje se Bpustna pravlica po nemškim poslovenjena", ktero je Olibanov Anton preselivši se na Koroško, v Novice 1. 1848 št. 3 poslal še pred glasovito ,,občno buno duhov". — Neki oče, da poredniga okrotiti si sina, pošlje ga za dve leti v Ameriko; ko še poredniši pride nazaj, da ga v soldaško, za samoglavneže in za terde butice vedno najboljšo šolo; ali — ko tudi boben ga ne izuči, in divji kot prej nori, — oče kaj stori, da Anže, ko jagnje se obnaša, je ne zine, je kot otrok pobožeo in krotak, še preden dober mesec mine? — Ne vganete, kaj? — hudo dal mu je ženo!