Stran 87. O komunizmu in socijalizmu. Spisal B-k. Ker so tolikrat ne le v časnikih, temveč v prostem pogovoru pretresa pojem teh teorij, njihove težnje in njih smoter, njihovo zgodovino, napredek in bodočnost — hočem tu v glavnih potezah spregovoriti o teh zadevah, katere so bile že raznim dobam zgodovinskim glede človeškega raz-vitka v razumu in blagostanju, merodajne in tudi — usodepolne, današnji čas pa pretresajo in vznemirjajo kakor kaka podzemeljska prikazen, navidezno povsem varna socijalna tla. Nij se tedaj čuditi, da se marsikdo poprašuje samega sebe ali tovariša, kaj pa je komunizem, kaj li nameruje socijalizem? Komunistično-socijalistične izjave in težnje niso nastale v sedanjej dobi, in v nekaterih narodih, temveč v različnih narodih pod vplivom okoliščin, katere so bile njunemu razvitku posebno ugodne. Nov je prav za prav le njuni smoter in način, po katerih so se zadeve pokazale s prvo francosko revolucijo pričenši koncem prejšnjega stoletja, in pa stranke, katere so na novo nastajale o začetku druge polovice tega stoletja. Te težnje in stranke, katere so jih razmo-trivale, so skoraj povsem socijalno-političnega značaja, z ozirom na to, da so se kolikor toliko nanašale na notranjo upravo človeške družbe**zaradi tega pa segajo že več v politiko sploh, ter se ne bavijo z družino (fami-lijo) s posestvom, z obrtom itd. kar pa nas seveda že radi pobližnjih interesov največ zanima. Komunisti kakor socijalisti smatrajo družinski in gospodarstveni red pogrešnim in nezadostnim, da bi vsim dajala in osigurila življenje človeku dostojno, v okoliščinah, tesno zvezanih z onim redom, iščejo in najdejo pogreške in vzroke, kateri so baje zakrivili in še vedno prouzro-čijo slabo in nesrečno ter neugodno stanje ubožnega prebivalstva, radi tega si domišljujejo sedanjost nadomestiti po upravah in ustanovah, ter zboljšati sedanjo neznosno stanje po izmišljenih organizacijah. Komunistične in socijalistične stranke sanjarijo v popolnem soglasju vkljub utemeljenim znanstvenim nasprotnim teorijam le vedno o tem, da uživa le mala manjšina prebivalstva materijalnega blagostanja, katero je podlaga vsej sreči in zadovoljnosti, mej tem, ko siromašna večina brez kacega posestva komaj pridela sredstva najnujnejšim potrebam za navadno življenje. Sedanje politične in socijalne razmere so silno krivične, tedaj se je proti njim z vso silo naperiti in jih pobijati. Glavni vzroki tacemu gospodarstvenemu stanju, katero se ima odpraviti, iščejo so v raznih okolščinah, katere so pa v čisto naravnem razvitku človečanstva nastale, n. pr. v privatnem posestvu in njegovih posledicah, v dedinskem pravu (Erbrecht) in v trgovini, deloma v rabi novcev in radi tega v nakopičenju kapitala, v najnovejšem času pa se to išče posebno v sedanjem načinu produkcije v zi-stemi plačila (mezde) (Lohnsystem). Predlogi v zboljšanje sedanjosti pa se vsi v tem strinjajo, da se položaj siromašnega prebivalstva, 8neposestnikova ali od dedine izobčenih (Enterben), posebno dninarjev, živečih v potu svojega obraza, zboljša po tem ali onem radikalnem sredstvu. Sicer pa se nazori komunistov in socijalistov kaj zelo mej seboj razločujejo. Umevno je tedaj, da je bila vsaj v začetku velika razlika, bistveni razpor mej zahtevami in organicijskimi črteži, kateri so se napravljali gledč izvršetka omenjenih zahtev. Komunizmu, kateri je z ozirom na sccijalizem na dokaj nižjej stopinji, bila je ideja o prostosti (slobodi) in enakopravnosti v materijal-nejem in najradikalnejem smislu, mej tem ko je mnogo sanjarski socijalizem krenil že od nekdaj na zmernejšo pot, in imel napore, kateri niso merili toliko na popoten prevrat, temveč za začetek samo na temeljito reformo vsih sedanjih naprav in naredb. Komunisti skraja poudarjajo, da so vsi ljudje jed-naki, in da ima torej sleherni svojo pravico do svetovnega premoženja (Guierwelt), zahtevajo in nameravajo tudi v gospodarstvenem oziru popolno jednakost. Da se pa doseže in ohrani jednakost, naj se odstrani privatno posest in posamično gospodarstvo; (Einzehvirtschaft) vkupno premoženje in vkupno gospodarstvo potemtakem torej popolno vkupnost ali sodeležnost premoženja, pridobivanja in zaslužka. Vsi ljudje, kakor bogatini tako siromaki so po rodu jednaki, ali po izrazu skrivnostnega društva v Singaporu živečih Kitajcev, imenovanega „bratovščina nebes in zemljeu: vsi ljudje zagledali so beli dan pod istimi obredi (ceremonijami), pod istimi poslovijo se zopet od tega sveta! — Po manifestu nekega francoskega revolucionarja (Babeuf-a, umrlega 1796.1.), odmerila je narava slehernemu jednako pravico, uživati vsakojakega premoženja, nikdo pa se ne more izključljivo, ne da bi zlo-činil, polastiti pravice do zemljišča in obrti. V pravi, resnobni dobro urejeni družbi ne smejo biti ni bogatini ni ubožci. Smoter revoluciji pa naj bi bil uničiti nejed-nakost in ustvariti občno srečo in zadovoljnost. Jednacih mislij je bil tudi za njim (Babeuf-om) živeči nemški komunist Writling (pregnan 1845. 1.) češ, da je osobno imetje vnebopijoča krivica, in ta tem više, ker je vzrok, da pomanjkanja in gladu trpi na tisoče siromakov; sleherna nejednakost iztrebiti se mora iz sveta itd., mej tem, ko so drugi še odločnejše poudarjali n. pr. Proudhon (umrl 1. 1865.), da je imetje tatvina, to se pravi: navidezno zakonita oblika tatvine, po kateri si posamezni prisvoja, kar pripada celi vrsti, celemu rodu, po kateri prepreči drugemu pravični soužitek. Da se tedaj sedanji položaj pretvori, ker se tako ali tako ne more doseči namišljenega smotra; treba je nasilnega prevrata, deloma pa zopet prepričanja, katero se že tako čedalje širi. — Drugi pot ukrenili so ikarski komunisti, katerih ustanovitelj Cobet (umrl 1856. 1.) je trdil v nadi, da bodo vsi državljani v po njem izmišljeni demokratični izgledni državi (Musterstaat) iz prostega nagona do skupnosti (Gemeinschaft) ostali v postavnih mejah, ter ne bodo zločinili; da se ima postaviti mesto surove sile načelom bratovsko ljukezen in prostovoljno prepričanje posamičnega državljana. Sleherna državna oblast se ima voliti seveda po narodu. Po izgledu uzorne države, katero si je izmislil Thomas Morus (umrl 1535 L), moralo bi se to zgoditi n. pr. pri prebivalcih otoka Uto- Stran 88. pije stanujočih v mestih: da imenuje sleherno mesto trojico izkušenih iz velezmožnih starčkov odbornikom; po 30 družin vkupe jednega philarcha (starešino), vsi starešini vknpe kneza, razumljivo še le kadar so prisegli, da dado svoj glas najzmožnejšemu in najodličnejšemu iz četvorice, katero naj bi ljudstvo samo priporočilo. Knez naj vlada do smrti s protophilarcbi vkupe, kateri zastopajo sleherni po 300 družin; razumljivo se vrši vse to pod tem pogojem, da ga ne sumničijo, ko bi morda hrepenel po samovladarstvu. Poznejši komunisti kot naobraženejši republikanci se niso dosti pečali s centralno oblastvijo, z njenim po-četkcm in prospehom. V pomenljivem nasprotji s tem nazorom pa so nemški komunisti Švicarski v 4. desetletji našega veka; po njihovi trditvi in črteža naj bi v v komunistični vkupnosti dala vrednost in izobraženost; na krmilu pa naj bi stala trojica najslavših modoslovcev (filozofov). O tem, kako se bodoča organizacija človeške družbe izvrševa in uresniči, so nazori zopet zelo različni, ter se le toliko strinjajo, da je vsem ljudem vkupna poset in zaslužek, ter da se imajo vsi poživljati iz tega zaslužka. Vsak državljan je delavec; dan za dnevom mora sleharni delati, dasi le po 7—6 ur, in sicer po načrtu, katerega si izvoli vsak sam; oproščenih je le malo število. Zato pa skupno vživajo vsi; izjemoma pak se dovoljuje vsem popolna svoboda glede dela užitka. Posameznosti so se pri tem črtežu kaj različne naslikale. (Dalje sledi.) Stran 97. Poučni in zabavni del O komunizmu in socijalizmu. Spisal B k. (Konec.) Tako naj se zidajo na pr. po navodu francoskih ravnopravnikov (Egelitaeres), poznejših Babeuf-ovih privržencev, povscdi le priležno in jednakomerno opravljena bivališča, katerim nadzoruje in katere oskrbuje javni stavbeni mojster; vsi naj se jednako oblačijo: razlikujejo se mej seboj glede obleke le stari in mladi. Dela naj se v vkupnih prostorih, ali pa naj se delo razreduje po starosti (Owenov korporacijski zistem. Owen je umrl 1.1858). Nekateri so poprej branili in zastopali zakon za družino; ali pa poznejših nadvladilnih nazorih nema biti ni zakona ni družine; občestvo ima skrbeti za vzgojo strok sploh, ali pa vsaj prevzeti njih odgojo od gotove starosti počenši, zraven tega tudi poduk. Drugi zopet o tem kot negotovi bodočnosti popolnoma molče, ter le butajo ob sedanji družbeni red. Komunisti tedaj ne uvidevajo, da je faktična jed-nakost mej ljudmi že nemogoče po njihovi naravni ne« jednakosti, dalje prezirajo, da je privatna posest v gospodar stvenom oziru nujno potrebna, ter da se delavnost v zaslužek v privatnem (zasebnem) gospodarstvu ne daje nadomestiti po umeteljino izmišljenem vkupnem delovanju; komunisti konečno ne sprevidijo, da pomenja vkupno premoženje (Giitergemeinschaft) silovit nazadek, s katerim se vračamo nazaj k začetni razviti kulturni stopinji, torej je občna vkupnost glede zaslužka in užitka oči vidno nemogoča in neizpeljiva. Ljudje so že po rojstvu nejednaki v zmožnostih, ter se oddaljujejo, drug od druzega po svojem razvitku v vsakdanjem življenju. Ta nejednakost, po kateri se zopet dopolnjujejo je porok vednotrajne nravnosti (Ge-sittung) v človečlanstvu; ko bi hotel upeljati sploh nemogočo jednakost, uničiš i človeštvo. Jednakost ima pravico le do čisto občnih pravic, imenujemo jih ravnopravnost. Z ozirom na človeško nravitost (Gesittetheit) se razumljivo lahko opraviči želja to jednakemu varstvu v zakonih (Rechtschntz), po slobodi glede uporabljanja zmožnosti; da se sleherni vzpeje kolikor mogoče visoko v sedanjem družbenem redu. Nasprotno pa ne opravičiš pohojnosti in tiste nezmerne pohlepnosti, katera vedno le to smotri, nikakor ne slabše živeti mimo svojega bližnjega, kateri je slučajno bogatejši in premožnejši; kajti lahko se porodi poslej misel, pouzročena po samopasni in nenasitljivi zavisti, češ, da ne sme nihče bolje živeti nego drugi. Imovina ali imetje (Eigenthum), katero se je polagoma razvilo do privatnega imetja, ni samovoljna temveč naravna prikazen, pouzročena po nujnosti pridobiti si blaga in premoženja za užitek; le z ozirom na njeno zakonito obliko je imovina človeška naredba. Da bi se imetje odpravilo, da bi ga družina ne smela podedovati, odstranili bi se ob jednem uzroki, kateri sedaj tako silno uplivajo na gospodarstveno delovanje, varčnost in štedljivost; vsaj se nikakor ne dado nadomestiti s tem, da se sleherni velikodušno žrtvuje vkupno«ti. Poleg tega tudi še nihče dokazal ni, da morajo posamezniki samo radi tega skromno in beraško živeti, — dasi so gospodarstveno neodvisni, — ker drugi v obilici uživajo. Po istih razlogih je neobhodno potrebna zaslužba (das Erwerben, Erwerb), kazoča se v sedanjem veku v vsakem zasebnem gospodarstvu, — po kateri se trudi vsak posebej prostovoljno v mejsebojno uživanje. Na takšen način se faktično več doseže in pridela, nego po samovoljni izmišljeni takozvani organizaciji za delo, po neposrednem trudu na vkupno obrtovanje itd. Kajti le pri čisto priprostem, skoraj povsem okupato-ričnem kmetovanju si mislimo lahko, da si vkupno pridelamo in prislužujemo vsakdanji čisto skromni užitek: ker le v tacih celo priprostih razmerah pač vkupno pohajamo na lov, vkupno ribarimo, sejemo in žanjemo. Vkupno premoženje je le mogoče na najnižji kulturni stopinji, ter le ta čas, kadar se vkupno trudi in prislužuje; ali v razvitejših razmerah se omogoči in skromno utelesi le v ljudeh, kateri so mej seboj zjedi-njeni po ljubezni; n. pr. v družini pod naravno oblastjo svojega starešine (Familienhaupt) Razvidno je, da bi hotela pri vkupni posesti večina le malo delati, a poleg tega kolikor toliko vživati na občne stroške. Ker dalje odpade naravna dolžnost družini vzgojevati njenih potomcev, bi se ljudstvo neznanstveno nabrojilo in s tem nastalo bi občno pomanjkanje. Po vkupni posesti bi se tedaj ne izgubila siro-mašnost v gospodarstvenem oziru začasno le tti ter tam, temveč postala bi občna nadloga. Slednjič dalo bi se tako vkupno, po komunističnih načelih vrejeno gospodarstvo, namerujoče vkupno produkcijo in vkupni užitek za vse, — voditi in nadzorovati le po močni družbeni oblasti, združevajoče v sebi vse sile, izvenredne pravice in pripomočke, kajti sicer je itak nemogoče nadvladovati gospodarstvenih razmer in teženj samo jednega naroda do najmanjših in najneznatnejših zadev po jedinem centralnem uradu! Takošna silna vkupnost pouzročila bi neznosljivo hlapčestvo in nadzorstvo, ali navzlic temu bi ne olajšala hip in trpljenja v človeški družbi; še celo povekšala bi jih. Uresničenje in utelešenje tacih in jednacih nazorov za po8kušnjo bilo bi gotovo marsikomu neušečno: posebno pa onim, kateri pri tem le lahko izgube, ne pridobijo pa ničesa; poglavitna naloga naj velja vsaki družbeni r* formi, če se hoče v resnici vzdržati; da hasne celoti, ne pa samo posameznikom, Če bi bili tudi precej mnogobrojni; reforma ne sme biti tem le v začasno korist! Socijalizem protivno je tega mnenja, da daje le delo pravico do deleža v premoženju, da naj se tedaj razdelitev blaga vrši v razmerji z delom, katero je v produkciji blaga tekmovalo. Socijalizem namerava, da bi slehernemu delavcu vsaj prosto uporabo njegove delavne moči, vsaj minimalno svoto njegovega prislužka ter ne prikrajšan užitek popolnega delavskega vspeha osigural, ustvariti in ustanoviti delavske družbe, v katerih naj bi se posamezni podvrgel celoti, in to bi bila družinska ustanova, katera pripušča občno gospodarstveno blagostanje. Temeljna misel v socijalizmu dela o zvezi z A. Smith ovim navodom, da namrtč le delo, posebno pa trud z rečmi (Sacharbeit), vsako ceno določuje ter vzdržuje posamezne narode, — posledico za stanje delavcev v človeški družbi. Predlogi, merujoči zboljšati to stanje strinjajo se vsi v tem, da se individualizem nadomesti s solidariteto t. j. posameznost in sebičnost z vkupnostjo, sedanjost pa z združevanjem (asociacije, zadruge) v katerih sicer posamezni izgubi svojo neodvisnost manj ali več, ali zato pa uživa dobrote vkupnega truda. Presežek naj bi se razdelil mej sotrudnike v razmerji, v katerem so delovali za prislužek. Zibelka te tu potrečevanju tekla je tudi v Francozih. Radi upodobljenja podajam tu 3 primero. 1.) Po St. Simon-izmu (Industrijalizmu grofa pl. St. Simon, umrlega 1825. 1), kateri je sicer komunizmu najbližnji, a iz naravne nejednakosti človeških zmožnosti odvaja, da se pravilo jednakosti le tedaj utelesi, če sleherni nastopi stališče in delokrog po zmožnostih mu priležno, ter da se po delih, v katerih se one zmožnosti prikazivajo, obdaruje — naj bi se človeška družba pretvorila v društvo delavcev, privatna posest pa ohranila do smrti. Imetje protivno ne bi moglo obstati, vsaj ne kot privilegij; živeti od dela in žuljev druzega, nehati mora biti prednost v prid le postopačem. Povrnilo naj bi se po smrti posestnikovi zopet v državo, katera naj ga odda najzmožnejšemu gospod r u v uporabo, sleljer-nemu pak tako ali tako po njihovih zrn žnostih priliko, da dela in prislužuje, dalje zemljišče in glavnico (kapital): Zakon se ohrani, navzlic temu, da se postavi ženski spol na jednako stopinjo z možkim. Stran 98. Stran 99. Posamezni razredujejo se po razvitku in odgoji v raznih stanovih; ta naj bo obrtnik, oni zopet učenjak, tretji umeteljnik. Na čelo tem stanovom postavi naj se hierahično razrejen duhovski stan, kateri se sestavlja iz tistih, kateri čutijo v sebi najvišjo in najčistejša ljubezen do človeške družbe. To glavarstvo združuje vso posvetno in duhovniško moč in silo, po katerih se uresniči nova socijalna vera bratske ljubezni in jednakosti. 2.) Združevljajoči zistem (ustavljen po Charles u Tourier u, umflem I. 1837) zopet priporoča ustanovo občini, katere naj bi obstajale iz 1500 do 2000 oseb (phalange); ne pečajo se samo z vsemi obrtnijskimi stroki, s kmetijstvom vred, in sicer deluje se tu povsodi vkupno in razsežno (en gros) — temveč tudi privatnim potrebam zadostuje se po trudu vkupnih stanov in zavodov, in sicer ceneje in boljše, nego sedaj. Občinski članovi, žive po slobodnih ljubezenskih razmereh, dasiravno se zakon naravnost ne izključuje, — bivajo vse vkupe radi ugodnega uporabljanja velikega gospodarstva v prostornem poslopji (phalansterinu), sezidanem sredi zemljišča, občini pripadajočega. V tej zgradbi nahajajo se poleg prostorov za razno blago in tovarne, tudi privatna bivališča, katera se različno opravljena posameznim oddajo po njihovem gmotnem stanju, okusu in družinskih potrebščin. Slehernemu vstopivšemu posodijo se vse potrebščine in pripomočki (orodje, živež itd) za jedno leto, tako, da ni nikdo oviren vstopiti radi siromašnosti v občino. Kdor pa nasprotno premoženje seboj prinese, takemu se dado akcije na vkupno premoženje. Tako mora delo užitelc postati in slehernega razveljevati, ne pa kakor sedaj, kadar se čisto nič ne ozira na nagon in zmožnosti posameznega. Da se strinja razredba in družljivost na harmoničen način, da se slehernemu pripusti izvoliti si delo in neomejen užitek po lastnem nagonu — razredijo se vsi članovi po nagibu in nadarjenostih v raznih poklicih, ter se skupijo in združevajo v oddelke (serije), obstoječih iz slehernega spola in starosti, možki in ženske, mladi in stari, v katerih se pečajo z raznimi stroki poljedelstva, gospodarstva, nauka, obrti itd., in sicer toliko razsežno in v tolikem razmerji, kakeršnega zahteva občina. Sleherni zopet pripada lehko različnim oddelkom, da se tako uporabljajo in odgojujejo posamezne zmožnosti, ker prememba, tikajoča se dela, je marljivosti v veliko korist ttr spodbuja k vedno večji delavnosti. Odddki zopet razredujejo se v pododdelke, če se da namreč poglavitno delo cepiti -ki krojiti v različnih delavnicah in tovarnah. V izdelovanje posebno sitnih, umazanih in samosvest ponižajočih izdelkov se pa ne sme nikdo izključljivo uporabljati. Nasprotno, morajo se v menjajočo se izvršitev enih surovih del pozivati posamezni oddelki po viših nagradah in darilih, tako, da ne postanejo nekateri samo sredstvo slično stroju, ter da se zabrani aristokracija in plemstvo v delavnicah. Slehernemu občinskemu členu je minimalna svota zaslužka za nejednako plačane ure v preskrbljevanje s potrebščinami: koncem leta razdeli se pa presežek, od katerega glede na potrebne premembe — pripada ročnemu delu 6/i2> kapitalu 4/12, nadarjenosti pak ali teoretični in praktični vrednosti 2/ia- Računstvo, knjigovodstvo za vsa dela in proizvode članov itd., ter sploh celo upravo občinskih zadev oskrbuje predsedništvo, katerega volijo najodličneji akcijonarji in najzmožnejši članovi. Oddelki in pododdelki volijo zopet svoje predsednike, kateri vkupe predočujejo merodajno, završilno in obrtniško organizacijo, nadzorujočo oblast (obrtni are-onag). Po sestavi uže osigurana je primernost in izvršljivost v njihovih ukrepih, nikakor pa nimajo zapovedovati, ker se socijalno soglasje ne strinja s posilnimi sredstvi, temveč le predlagati in nasvetovati. Ali vkljub temu, kadar bode namreč ves svet jedna celota, — se bodo upravljale in nadzirale phalange celega sveta po jedni vrhovni oblasti. Drugi črtež, katerega si je izmislil Louis Blanc (1841) zahteval je vkupne, po državi osnovane delavnice za najvažnejše stroke obrtnije. Konkurenca, tako trdi črtež, je sovražna razvitnemu in kulturnemu napredku, množino se zatira na ljubo manjšini, ter podjarmlja družbo z velikim kapitalom. To silo more razrušiti le največji kapitalist, država namreč, če smotri uničiti konkurenco s tem, da se sama udeležuje. Da pomaga na tak način neposestnikom, naj si izposodi svoto v nakup potrebnih priprav in obrtnijskega orodja za delavnico, ter naj vsaj na prvo leto uredi delo posameznim članom in plačilo, pozneje seveda bi se morala cela razredba, kakor glede dela tako plačila popolnoma prepustiti delavcem. Leto za letom naj se polaga račun. Jeden del dobička naj se jednakomerno razdeli mej članove, drugi naj se odmeri oskrbljevanju starcev in otrok, oziroma naj bi se v tem podpirali različni obrtnijski stroki; tretji pa naj bi se hranil za vsak slučaj n. pr. nakupovanje potrebnega orodja na novo vstopivšem. Vstopivšim kapitalistom dene se glavnica na obresti, sicer pa se udeležujejo dobička le slično drugim delavcem. Poleg tega se pa je nadejati, da se iz takošne delavske zadruge kmalu izcimi prostovoljna zadruga, katera naj bi se bavila s potrebščinami in zabavo. Kadar tedaj v jedni obrtnijski stroki, zanjo osnovana narodna delavnica nad vladati prične vsem drugim zasebnim delavnicam, morala bi se vse jedna ko urejena podjetja združiti zato da ne oživi konkurenca, katero smo že v posameznem uničili, zopet v korporacijab. Na ta način porodila se je v slehernem, po državi nadvla-danem delavskem krogu: velika vkupna (centralna) delavnica, kateri pripadajo druge pomožne delavnice, zdru-žila so se tedaj vsa razna središča, a posvečena isti produkciji v vkupno delovanje za narodni smoter. Ta prikazen ponavlja se počenši pri posameznih delavcih delav nico in jednega obrtnega stroka razvnela je ta družljivost vse obrtnijske zadruge, zastope in stroke, vesoljna produkcija vrši se sedaj pod nadzorujočo jo vlado ali državo: država postala je najvišji vodja produkciji. Po teh izgledih spremenil se je tedaj gospodar-stveni red po državnem neposrednem vplivu, deloma zopet od tal v više kroge: po občinah, katere se morajo na že navedeni način predrugačiti. Pozneje so se zahteve soci- jalistične, posebno na Nemškem in tudi drugod, zelo poostrile. Rekalo se je (Ferd. Lassale, umrl 1864), da delo ni le vir bogastvu, temveč da je nasprotno privatno imetje nepostavno, krivično pridobljeno. To imetje, kakor-šnjega opazujemo dandanes, trdi Lassale, ni imetje, temveč „tujčevinaa, (nicht Eigenthum, sondern »Fremdtbum"); to se pravi: vladajoči socijalni red sili na to, da se delavec plačuje zelo pod vrednostjo in ceno njegovega dela in marljivosti, godi se mu krivica, ker se ga dan za dnevom oslepari „abschweissenu za jedni del njegovega pridelka, tako se kupici toraj kot sad tuje delavnosti bogastvo v kapitalib. — Ker ostaja dalje plačilo po jekleni plačilni postavi vedno le na ozkem stališči najneobhodnejših potrebščin, tedaj le na vprašanju: koliko delavcev zadostuje temu ali onemu podjetju? — Toraj se mora misliti na organizacijo, vsled katere je merodajen popolni prislužek, a ne samo plačilo za posamezne izdelke. Da bi se temu nedostatku o,okom prišlo, da postane delavec neodvisen od velikega kapitala, ter da dobiva popolni prislužek, moral bi se sedanji način v produkciji »plačilni zistem" odpraviti, ter nadomestiti z delom v zadrugah, država pa naj bi po kapitalih delavcem toliko opomogla, da se združevajo v produktivnih zadrugah. Država pa, slobodna narodna država, naj bo v prihodnje velika delavska zadruga, katero naj vlada delo in delavnost. Socijalistični črteži namenjeni bodočnosti cenijo tedaj previsoko vrednost dela, posebno pa ceno ročnega dela, ravno tako tudi učinek v produkciji po delavskih zadrugah, ne oziraje se na neobhodno potrebnost sedanjega plačilnega zistema, ter prezirajo, da se ne da lahko najti merilo razdelitvi bogastva po delavnosti posameznega. Slednjič približujejo se ti črteži manj ali več komunističnim, čim huje tirjajo, da bi se razširila socijalna vkupnost nanašajo ga te na človeško družljivost, čez vse gospodarstvene zadeve; čim strastneje poudarjajo, da bi morala država vse gospodarstvene zadeve neposredno nadzirati in vladati. Čim veče in strožje so socijalistične zahteve, tem bolj se približujejo komunizmu, povdarjajočemu brezpogojno jednakost in jednopravnost česar sccijalizem v začetku ni zahteval, kajti trdilo se je tu vedno, ne odpraviti posebnosti glede osobe in značaja, ravno nasprotno naj bi se gojila osobna individuvalnost. Po tem takem so postale v najnovejši dobi razlike kakor v teoriji tako v praksi, mej socijalizmom in komunizmom kaj neznatne. Stran 100.