Letna naročnina znaša 40 Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ul. 8/1. Račun pri Poštni hranilnici štev. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon štev. 21-09.
V Ljubljani, dne 25. marca 1933.
Štev. 12 — Leto II.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Za koncentracijo nacionalnih
elementov
Celotno človeštvo preživlja danes krizo, kot je ne pozna zgodovina. Vsi dosedanji napori so ostali več ali manj brezuspešni, kriza kaže vsak dan drugo lice in druge znake Komaj so se zdravniki seznanili z enim pojavom te krize in mu začeli iskati leka, že se pokaže kak drug, povsem nepričakovan pojav. Vse to zdravljenje ne more pomagati, ker ne gre za neko prehodno stagnacijo v svetovnem gospodarstvu, marveč za prelom med starimi, preživelimi sistemi, katerim morajo slediti drugi, povsem novi. Zal iščejo te nove sisteme večinoma osebnosti, ki so okostenele v starih in se pač ne bodo nikdar vživele v zahteve današnje dobe in v spremembe, ki jih bo razvoj v doglednem času Povzročil jne le na gospodarskem, marveč zlasti na socialnem polju.
Svetovna vojna je razkrojila našo miselnost, ki je bazirala na toliko hvalisanj in opevani predvojni vzgoji. Cilj te vzgoje je bilo klanjanje pred raznimi osebnimi in gospodarskimi avtoritetami, ki so bile nekako od B°ga postavljene za to, da so mislile za cele narod© in države. Razkroj te privzgojene miselnosti je povzročil duševno krizo, ki je mnogo hujša kot gospodarska in je glavni Povod tej gospodarski krizi. V takih časih je nujno potrebna koncentracija vseh pozitivnih sil. Krize ne bodo rešili posamezniki, ne bodo je ozdravile avtoritete, njeno ozdravljenje bo omogočeno le potom sodelovanja vseh onih, ki mislijo iskreno, se zavedajo resnosti časa in se niso kompromitirali v enem ali drugem smislu v časih politične in gospodarske (inflacije in korupcije. {Skupno front© morajo torej tvoriti in voditi novi ljudje, kajti le novim osebam bo zaupala masa, ki je danes zbegana in sploh ne ve več ne kod ne kam.
Imamo dovolj ljudi, ki imajo čiste roke in iskreno voljo, ki se zavedajo, da so današnje razmere neznosne in da mora priti v kratkem do neke odločilne solucije. Nihče si ne želi, da bi se izvršila ta solucija na nasilen način, nasprotno bo vsak trezen nacionalist želel, da se izvrši prehod iz starega sistema v novega brez žrtev in brez nepotrebnih pretresljajev. Mi nacionalisti ne mislimo na vzglede a la Mussolini in Hitler, smo pa na drugi strani toliko samozavestni in prepričani o pravilnosti svojega stališča, da lahko mirno in javno rečemo: Rešilna pot vodi v nacionalnem oziTU na desno, v socialnem oziru pa -na levo. Vsi trezni elementi morajo iskati pametne rešitve v enem in drugem pravcu, kajti sicer bodo šli dogodki preko nas in se bodo razvili v skrajne ekstreme, ki nas bodo uničili nacionalno in gospodarsko.
Pri tem položaju je škoda vsakega na-daljrega odlašanja, treba je zbrati takoj vse trezne in premišljene elemente ter ustvariti z njimi ono fronto, ki bo dvignila idejo nacionalne, dobro in pošteno upravljane ter socialno pravične države in pripomogla tej ideji do zmage pod vsakim pogojem in za vsako ceno. V tej enotni fronti se morajo znajti v prvi vrsti vsi oni jugoslovanski nacionalisti, ki niso nacionalisti šele c-d 6. I. 1929 dalje, marveč so zastopali nacionalno idejo že prej. Vsi ti nacionalisti morajo najti skupno bazo za skupno delo, v to svrho pa odstraniti iz svojih vrst vse, ki bi bili na potu tej skupni akciji, ter izruvati iz svojih src vse misli in zelje, ki bi mogle škodovati skupnemu nastopu. Tej tako enotni nacionalistični fronti se naj pridružijo vsi drugi, ki so pošteni in hočejo, da bo država našla s sodelovanjem vseh treznih elementov pot iz današnjega gospodarskega in duševnega kaosa in postala zdrava in močna na zunaj in znotraj. Dovolj je še dobrih in poštenih ljudi med široko maso kmečkega, delavskega, obrtniškega in trgovskega stanu. Pa tudi med široko maso našega pridnega uradništva bomo našli dovolj sodelavcev, ki nas bodo podpirali z vsemi močmi, vsaj pa spremljali naše delo z iskrenimi željami za uspeh.
Pobudo za ustvaritev te skupne fronte zdravega nacionalizma in socializma pa moramo dati ravno mi nacionalisti. Ni dovolj, da pišemo članke in žigosamo razne izrastke na gospodarskem, kulturnem in socialnem polju, preiti moramo k praktičnemu izvajanju svojega zdravega programa, zanesti moramo ta svoj program med široke plasti naroda, ki v svoji današnji zbeganosti komaj čaka močnega pokreta, da se mu priključi in se reži tako onih voditeljev, ki so ga zavajali na razna stran pota ter mu pridigovali sovraštvo in separatizem mesto ljubezni in edinosti. Nam ne gre za lastne osebe in osebne koristi. Imamo dovolj odprte oči, da vidimo današnje stanje pri nas in v vsej državi, imamo dovolj razsodnosti, da premotrimo to stanje in napravimo edini mogoči zaključek, ki se glasi: Zberimo vse zdrave sile našega naroda, postavimo tej fronti na čelo naše najboljše, osebno čiste, delaroljne in sposobne može, nato pa na pohod, da rešimo narod in državo. Ura bije dvanajst in nimamo več časa za razmišljanje, še manj pa za malenkostne prepirčke in nepotrebna sumničenja. Kdor je zdrav, bo šel z nami, vodijo naj nas pa oni, ki so že dokazali svoj idealizem in se bodo tudi v bodoče odlikovali z največjo požrtvovalnostjo in vdanostjo ideji močne jugoslovanske Jugoslavije.
Nasveti sa odpravo krize
V raziskovanju vzrokov težkih sedanjih So°ijalnih in gospodarskih razmer, ki tlačijo v prvi vrstt naše delavske in kmečke sloje, s® mora kot neovrgljivo dejstvo ugotoviti, da ie prišlo do tega neznosnega stanja razmer ®a eni strani v sled neprestanega reduciranja delavskih moči v raznih' industrijskih 0t»«,Uh, na drugi strani pa vsled prevelike razlike med prodajnimi cenami kmetijskih produktov iz kmečkih rok ter med cenami v konzunnu.
_ Povdarjamo, da je na tisoče delavskih družin, katerih očetje so vsled redukcije delavskih moči v industrijskih obratih prišli ob zaslužek in ob možnost eksistence ter bili pahnjeni v skrajno bedo. Vsi ti hrepene po tern, (kar j© najprimitivnejša človeška pravic, hrepene po delu, ki bi preživljalo njih in njihove družine ter jim nudilo človeškemu dostojanstvu primerno življenje; namesto tega je njihova eksistenca odvisna od miloščin in dajatev posameznikov ter od podpor raznih podpornih akcij. Namesto dviganja plemenitega poguma in ponosa ter drugih moralnih sil delaželjnih narodnih mas, katere sile ustvarja v človeku povzdigujoča zavest izvršenega koristnega dela, so t© množice naroda ?hsojene v demoralizujoče brezdelje, v značaj in dušo ubijajoče beraštvo. Prav tako je gori označeno nenormalno razmerje med cenami kmetskih pridelkov in konzumnih cen lomilo moč kmečkega stanu ter ga upropa-®tilo, s čimer so z vsem tein načeti najtrdnejši temelji socijalnega reda in temelji države same. ‘
Povdarjamo tudi, da skoraj v vseh sluča-jm. redukcija delavstva v velepodjetjih ni utemeljena v nujni in resnični potrebi n°tičnega podjetja, ampak so take rednkcije Povsem nastajale vsled uvedbe raznih no-11 strojev in obrate, ki so prevzeli delo, ki
ga je preje opravljala človeška moč, in tako je postalo gotovo število delavstva odvišno in •namesto, da bd podjetje morda prekomerno zvišano produkcijo paraliziralo s tem, da bi zmanjšalo delovni čas in tako posplošilo dobroto iznajdb novih strojev in naprav, je nasprotno temu v svojem pohlepu po prekomernih dobičkih, nadprodukcijo omejilo na ta način, da je odpustilo primemo število delavcev, kar pa jih je ostalo zaposlenih, pa so jim sistematično zmanjševali zaslužek ter jih sočasno na razne načine in z raznimi sredstvi priganjali k še večji produktivnosti njih fizičnih sil in tako se je zgodilo, da se je blagoslov podviga tehniške vede in znanosti ter popolnitev raznih iznajdb na tem polju za človeštvo izpremenil v prekletstvo. Mnogi ostali slučaji redukcije delavstva pa so se dogajali, ker so se zmanjšali predvideni in običajni dobički vsled momentano nastale slabše konjunkture v podjetju in namesto, da bi se obrat zadovoljil tudi z manjšimi dobički, kakor jih je bil običajno vajen, ali da bi bil v skrajnem slučaju voljan trpeti nekaj časa tudi malenkostno izgubo, kar bi bilo v očigled večletnim, vobče pirocentualno visokim dobičkom edino pravilno in socijalno, so podjetja breme trenutno neugodnih razmer na krut način brez premisleka prevalila na socijalno najšibkejše rame s tem, da so delavstvo odslovili ter ga spravili ob zaslužek in večinoma tudi ob eksistenco. Vse te mahinacije so se izvrševale tem lažje, ker so bili in so še na odločujočih mestih naših vele-obratov inozemci in tujerodci, ki itak nimajo čuta za naš narod.
Kot kričeč primer nepojmovanja socija-lizma od strani velepodjetij se mora tu ožigosati dejstvo, da so podjetja izvajala take redukcije pri delavstvu, ko so se pri njih javno izkazovale 36 in 37% dividende obrat-
nega kapitala ozir. delnic.
Pri tem pa so se cene izdelkov oziroma industrijskega blaga kljub nižjim produkcijskim stroškom v pohlepu po čim večjih dobičkih s pomočjo kartelov, trustov in slično obdržale na isti višini, ozir. so se še poveča-vale; nasprotno pa so se na isti način cene surovinam, posebno onim iz kmetskih obratov, stalno pritiskale navzdol tako, da kmet za svoje blago ni prejel niti toliko izkupička, da bi bil kril svoje faktične pridelovalne stroške. In tako se je zopet zgodilo, da je najmočnejša konzument industrijskih izdelkov, predelkov in pridelkov — delavec in kmet, vobče masa naroda postal nakupa nezmožen in tedaj se je zlo, ki ga je zagrešila industrija, začelo z grozečim obrazom obračati proti svojim lastnim u stvariteljem, in podjetja, ki' niso .bila že od vsega početka dovolj trdno fundirana, so si s tako antiso-cijalno politiko sama zrušila svoj temelj in so propadla, dočim se druga s skrajnim eksplo-atiranjem ljudskih mas še vzdržujejo na površju.
Tako se je narodni socializem in narodno gospodarstvo spravilo na tir pogube, kjer se, kakor vidimo, porniče nevzdržno navzdol, in ako tega pogubnega drvenja ne zaustavimo, ter mu še o pravem času ne damo druge pozitivne smeri, se mora naš gospodarski sistem z velikim truščem strmoglaviti v prepad.
Da se to prepreči, naj se z upoštevanjem naslednjih socijalno-gospodarskih smernic z zakonom zaščiti življenski interes delavskega in kmečkega stanu ter s tem v zvezi tudi ostalih slojev in maj se v danih slučajih takoj po njih postopa in sicer:
1. Noben večji obrat ne sme zmanjšati svojega prvotnega števila delavstva. Kjer bi se kaj takega izvedlo, mora prej zadevo preiskati posebna komisija, sestoječa iz dveh zaupnikov delavstva ter iz dveh zastopnikov podjetja, katera oba dela volita v to komisijo vsak po enega knjigovodstvenega strokovnjaka ter po enega strokovnjaka iz panoge, katero izvršuje podjetje v svojem obratovanju. Le, ako ta komisija uvidi, da je obstoj dotičnega obrata resno ogrožen, ako se ne izvrši redukcija, se lahko podjetju ugodi v to'iko, v kolikor je to absolutno potrebno, pa tako, da se delavstva ne odpušča iz službe, ampak da se le skrajša delovni čas ob primernem znižanju plač vsemu delavstvu in nameščenstvu.
Komisijo vodi uradna oseba.
Ako politična, kot nadzorstvena oblast upravičeno sumi, da komisija kakorkoli ni pravilno postopala, mora zahtevati novo.komisijo. Nova tozadevna komisija se ima vršiti tudi v slučaju utemeljene pritožbe zoper sklepe prve komisije.
Odločbe glede predmeta komisije izdaja pristojno sresko načelstvo; pritožba zoper to odločbo je v prvi stopnji možna na min. soc. politike, v drugi in končni pa na državni svet.
2. Vpeljava strojev ozir. tehn. iznajdb, ki bi kapaciteto in produktivnost dela oziroma obrata povečala, je za večja podjetja obvezna, mora pa podjetje istočasno znižati delovni čas v toliko, v kolikor stroj ozir. dotična iznajdba nadomešča človeško moč. Morebitno znižanje zaslužka v poštev prihajajočih delovnih moči se sme dovoliti le v slučaju, da je to edini možni in primerni način amortiziranja investiranega kapitala. V takem slučaju pa odloča glede nabave stroja ozir. glede uvedbe take nove iznajdbe od delavstva izvoljen delavski svet, ki mora obstojati v vsakem podjetju, kjer se produkcija blaga vrši v večjem obsegu, in ki ga v tem slučaju skliče in vodi lastnik podjetja.
3. Velepodjetje, ki ima poleg 12 procent-nega amortiziranja svojega investiranega ka-
Tuli kapital na naši zemlji
pitala še nad 10% čistega dobička, mora ves ta presežek dobička zmanjšati s tem, da zniža za eno polovico tega presežka prodajno ceno svojih izdelkov, za drugo polovico pa zviša plačo delavstvu in v upravičenih slučajih tudi ostalim nameščencem in sicer tako, da se sorazmerno na tem deležu v prvi vrsti upoštevajo delavci ozir. nameščenci z najnižjo plačo.
4. Določi naj se po razmerah posameznih srezov, vendar pa tako, da 9e doseže po srezih v pogledu cen posameznih predmetov približna splošna enakost, minimalne prodajne cene za vse kmečke pridelke in produkte, posebno pa za živino in vinski pridelek, upoštevajoč kvaliteto blaga; pod to eeno se blago ne sme prodajati in tudi ne kupovati, a ae naj z upoštevanjem istih momentov določi tudi maksimalna prodajna cena pri obratih, kjer se to blago bodisi predelano ali v prvotni obliki prodaja konsumentom, pri čemer je gledati na to, da je regulativ dobička tako primerna eksistenca prodajalca, kakor tudi plačilna možnost glavnega konaumenta. Ia-jeme v tem so dovoljene le v trgovini z inozemstvom.
S primernim upoštevanjem teh smernic je z oblastveno kontrolo dobička regulirati cene vsem potrebščinam v podrobni razprodaji.
5. Na novo naj se ugotovi faktičnim živ-ljenskim razmeram .ter človeškemu dostojanstvu odgovarjajoči eksistenčni minimum, ki mora tudi veljati z upoštevanjem dajatev v naravi kot najnižja plača za vsakega na sta v-ljenca ali nameščenca in delavca. Plače, ki bi bile z nagradami vred višje kakor lOkratni eksistenčni minimum, se ne smejo dovoljevati. Izjema je v tem pogledu za plače nameščencev na reprezentativnih mestih, kjer se nameščencem sme priznati še poleg plače posebna reprezentančna doklada, ki pa ne sme presegati % plače.
6. Odpravita je iz naše države vse nameščence inozemce ter jih nadomestiti z našimi ljudmi.
7. Kartele in temu slične družbe je k<rt rakrane našega javnega gospodarstva brezpogojno takoj odstraniti.
8. V smislu teh smernic je prekontroli-rati socijalne zadeve tudi pri vseh onih podjetjih, kjer so se že izvršile rednkcije ter je urediti razmere v tem pravcu.
9. Izvrševanje teh smernic iin na podlagi njih izdanih oblastnih odredb in ukrepov od strani prizadetih, je osigurati s strogim izvajanjem zakona o redu in delu (redu in radu) ozir. zakona o zaščiti države ter tem načinom tudi onemogočiti vsako morebitno sabotažo od strani prizadetih podjetij.
Slovenstvo v okviru Jugoslovanstva
(Po predavanju dr. J. Cepudra na učiteljskem
zborovanju v Kranju 7. marca 1933.)
Jugoslavija bi bila brez nas Slovencev nepopolna 'in okrnjena, za nas Slovence pa je Jugoslavija eksistenčni pogoj. Navezani smo drug na drugega. Mi se moremo svobodno razvijati v nacionalnem, kulturnem in gospodarskem oziru le v tej državi, toda tudi v tej državi le pod pogojem, da nam je odprta vsa, da je torej enotna in nedeljena.
Vam, ki ste vzgojitelji; naroda, zlasti pa naše mladine — naše bodočnosti, nalaga že ta vaša vzvišena funkcija posebne dolžnosti. Ena prvih dolžnosti vzgoje pa mora biti navajanje učencev k treznemu mišljenju in njih usposobljenje za samostojno presojanje. Vprašanja, ki so v zvezi z obstojem in razvojem posameznih narodov in držav, se niso še nikdar in '^nikjer obravnavala iz kakih sentimentalnih vidikov. Razvoj zgodovine podčrtava vedno le dejstvo, da je zmagal po-
vsod močnejši in da je kolo zgodovinskih dogodkov strlo vse, kar je bilo slabotnega, cmeravega in bolnega. Kaj naj postane iz naše mladine če so jo že v najnežnejših letih pita z zaničljivimi izrazi o naši državi, če se ji vcepljajo v srca bedaste teorije, če se jo vzgaja na eni strani k sovraštvu, na drugi strani pa k brezuspešnemu teoretiziranju. Država je tukaj, priznati jo je treba vsaj tako, kct smo skozi stoletja priznavali tujo Avstrijo. Mladina ne ve, koliko smo bili vredni Slovenci pod tujim gospodstvom, njej ni znano, da ni imel naš jezik takrat nobenih pravic in da smo bili Slovenci podaniki, ne pa državljani. In baš to je treba naši mladini vedno stavljati pred oči! Z umevanjem sprememb, ki so nastale za nas Slovence v trenutku, ko smo postali del državnega naroda kraljevine Jugoslavije, bo začela naša mladina umevati tudi pomen te države za nas Slovence.
(Nadaljevanje na 2. strani.)
mu r Srran 2.
Štev. 12.
Od sobote do sobote
Klic mladih inteligentov
Doma
Na tuiem
X Mednarodni parlamentarni odbor Jugoslavije je imel v Beogradu sejo, na kateri so izbirali delegate za konferenco medparlamentarne unije v Benetkah. Za delegata je izbran bivši minister I. Mohorič.
X Rojstni dan žehoslovagkega predsednika Masaryka so svečano proslavili v vseh večjih krajih Jugoslavije.
X Splošna razprava o proračunu za prihodnje finančno leto v Narodni skupščini je zaključena in proračun z veliko večino sprejet. Vrši se sedaj še detajlna debata za posamezna ministrstva.
X Vrnil »e je iz Ženeve naš zunanji minister Bogoljub Jeftič. Potoval je skupno z bolgarskim ministrskim ipredsednikom 'Mu1-šanovom.
X Proi. Vjekoslav Spingie, duhovnik in
■sivolasi narodni borec, je bil od cerkvene oblasti suspendiran od vršenja službe božje, ker je vstal za obrambo Sokolstva. Preganjanje vzornega moža in vestnega svečenika j© zbudilo v vseh krogih zelo mučen dojem.
X V emigrantskem društvu »Istra« so se pojavile neke razprtije, ter je zaradi tega predsednik društva dr. Ivo Ražem podal ostavko na svoje mesto.
X Četniški vojvoda Kosta Pečanac se mudi te dni v Novem Sadu v svrho ustanovitve četniškega udruženja.
X Beograjsko kasacijsko sodišče je razsodilo, da se mora za imovino bivše radikalne stranke, ki znaša 5 milijonov dinarjev, brigati uprava mesta Beograda.
X Zagrebška policija je uvedla odločno akcijo proti vsem osebam, ki verižijo z vložnimi knjižicami ter je upati, da bo ta nesramni način izrabljanja gospodarske krize kmalu ukinjen.
X Letni občni zbor »Jugoslovanske akcije« v Zagrebu se bo vršil 28. t. m. v prostorih Varoške pivnice.
X Ban je imenoval novo upravo Mestne braniliiice ljubljanske. Za gerenta je imenovan senator g, Ivan Hribar. V sosvet so na novo prisil sledeči gospodje: dr. Rudolf Krivic, odv., Fran Medic, trg. ,in posestnik, Žane Miklavc, trg. poslov., dr. Anton Rogina, preds. apel. sod. v p., Albin Smrkol, trg. in pos., Josip Verlič, trg. in pos., Stane Vidmar, trg. in posestn.
— V Zedinjenih državah je opustošil silen potres zapadno obalo in državo Kalifornijo. Bilo je nad tisoi mrtvih in na tisoče ranjenih.
— Bivši cesar Viljem je izjavil, da je z
izidom nemških volitev zelo zadovoljen.
— Fašistični pokret se je začel tudi v Španiji naglo širiti. V Madridu je izšel prvi fašistovski list.
— Zaradi kontrarevolucionarne sabotaže so obsodili v Rusiji 35 oseb na smrt. Sodba j© bila takoj izvršena.
— V Rimu sta se sestala Mussolini in angleški ministrski predsednik Macdonald. Razglabljala sta o možnosti evropskega direktorica štirih, ki bi obsegal Anglijo, Francijo, Nemčijo in Italijo. V Berlinu in Rimu kažejo veliko zadovoljstvo nad tem načrtom, ki bi izrinil Slovane iz vsake vloge v Evropi. Direktorij ima zelo skromne izglede za ostva-ritev.
— Nemška vlada pripravlja v Bavarski velik koncentracijski tabor za bivše socialistične in komunistične voditelje, v kolikor niso že pobegnili v inozemstvo. Tako je nekdanji voditelj socialistične stranke Sollmann ušel v Luksemburg, medtem ko je bil voditelj komunistov Talmann usmrčen v špan-dauski trdnjavi. Nacionalni socialisti nameravajo držati ujetnike kot talce za primer atentata na Hitlerja.
— Razmerje med Anglijo In Rusijo je zelo napeto, ker je sovjetska vlada zaprla več angleških inženjerjev pod obtožbo protirevolucionarnih dejanj in sabotaže. Londonska vlada grozi s prelomom diplomatskih odno-šajev in odpovedjo trgovske pogodbe.
— Nevarnost hitlerjevskega puča v Avstriji je napotila dunajsko vlado, da si je prilastila diktatorske oblasti. Dvomijo pa, da bi se njen položaj mogel dolgo časa držati.
— Prvi maj se ne sme več slaviti v Nemčiji kot narodni praznik. Na njegovo mesto pride nacionalno socialistični praznik dela.
— Tudi v Franciji pripravljajo reformo parlamentarizma in ustave, ki bi izločila pretirane določbe demokracije.
— Vojaški proračun Italije za proračunsko leto 1933—34 znaša 4678 milijonov lir ali 23 odstotkov celokupnih državnih izdatkov.
— Poljaki bojkotirajo nemške filme kot odgovor na represivne ukrepe nemške vlade proti poljskim filmom.
Ker živite med narodom, čujete tudi vse one pritožbe, ki jih iznaša narod proti tej državi, ne sicer po lastni inicijativi, marveč zastrupljan po vesteh iz tajnih kanalov, ki bruhajo dan in noč umazano brozgo najbolj neumnih izmišljotin. Tako begajo naš narod z raznimi puhlimi krilaticami. Nekaj izmed njih naj omenim in obravnavam čisto na kratko.
NEVARNOST ZA SLOVENSKI JEZIK.
Omenil sem že preje, da bomo Slovenci ostali dotlej, dokler si ne bomo sami skopali svojega groba, bodisi v tej državi, bodisi izven nje. Razlika bo le ta, da nam bodo pri kopanju groba izven države pomagali prav navdušeno naši sovražniki, ki bodo komaj čakali, da pogine zadnji zavedni Slovenec. Jugoslovanska ideja vsebuje tudi slovensko idejo, ona je le višji in širši izraz za vse to, kar hočemo nacionalni Slovenci, katerim je slovenstvo in njega ohranitev prav tako na srcu kot pa takozvanim slovenobor-eem. Razlika je le ta, da smo se mi borili za slovenski jezik že pod Avstrijo, da poznamo torej resnične sovražnike našega jezika in naše kulture, pa ravno zato kljub trudu in
dopovedovanju z nasprotne strani ne vidimo nobene resne nevarnosti za obstoj Slovencev v mejah Jugoslavije. Zgodile so se pogreške posameznih več ali manj kompletnih upravnih organov, toda Slovencev še ne bo vzel vrag, če dobe kedaj kako tiskovino v cirilici ali če dobi slovensko akademsko društvo na jugoslovanski univerzi kralja Aleksandra v Ljubljani nepremišljen dopis beograjskega študenta, ki zahteva dopisovanje v cirilici. Ravno to je za nas značilno. Take malenkosti nas razburjajo in spravljajo v ekstazo, ua drugi strani pa gremo povsem mirno preko prepotence naših domačih in tujih Nemcev, ki se rede pri nas v vsej bohotnosti, nas zaničujejo ter importirajo vedno nove toeob-hodno potrebne strokovnjake — seveda samo zagrizene Nemce. Gospodje, ki dopovedujejo našemu ljudstvu o nevarnosti srbohrvatske poplave, naj mu raje odpro oči in ga opozo-re, da pošiljajo še danes slovenski stariši svojo deco v nemške manjšinske šole, da se najdejo še danes Slovenci, ki zahtevajo otvoritev takih šol in to tik ob državni meji. Povedo naj pa tudi ljudstvu, da srbski seljak ne pozna šovinizma, da se niti najmanj ne razburja nad vedno jačjim prodiranjem lati-
SPOMENICA »ZVEZE MLADIH INTELEKTUALCEV«
Kot najokrutnejši izraz današnjega (kritičnega gospodarskega stanja je nedvomno brezposelnost, 'ki ogroža močno že tudi eksistenco našiti inteligenčnih stanov. Ta socialna bolezen, ki je naši starši niso poznali, utegne postati usodna za narod in kulturo. Naglasiti je treba, da ima zlasti t vzgojnem pogledu brezposelnost nadvse kvarne posledice pri mladem inteligentu. Delo vzgaja in oblikuje, strokovno delo postavlja mlade inteli-gente na njih poklicna torišča in trdnejše življenjske postojanke — oporišča, raz katerih se morejo razmahniti v pravcu svojih zmožnosti in potrebnega idealizma. Danes pa čaka armada dela-volj-nih in zmožnih mladih inteligentov, po večini iz vrst malega človeka. Podpora od doma jim je že zdavnaj izčrpana ob dolgoletnem šolanju. Že kot študentje so se morali vzdrževati večinoma sami, po diplomi pa so še ob tiste ugodnosti, ki jih uživa naš študent. Nobenega doma, nobenega zaslužka, nobene podpore, nobenih popustov. Z nezasluženo neusmiljenostjo je postavljen tak inteli-gent — magari z univerzitetno diplomo v žepu — nekam v zrak: brez strehe in kruha, brez znanja in opore, brez pravega naslova. Ni čuda če ob taki neprestani skrbi za obstanek zapada mlad inteligent v pesimizem, kateri ga grozi oropati vsega zdravega idealnega zaleta in vreči na njegovo obetajoče življenje senco najraskavejše prozaičnosti in aspekt najneplodnejše primitivnosti za bodočnost. V brezupnosti razmer in brezsmo-trnega životarenja vedno bolj strta in do skrajnosti razočarana inteligenčna mladina prav lahko zaide v prevratne struje. Zato bi se morali vsi odločujoči činitelji zavedati, da se z oviranjem mladih moči od redne zaposlitve nakopava le največja nesreča za narod in državo, ker je mladina neizogibna voditeljica in odločevateljica vsega našega narodno-kulturnega življenja in stvaranje v bodočnosti.
Iz takih razmer se je porodila ideja »Zveze mladih intelektualcev« v Mariboru, ki organizira našo mlado inteligenco širom Jugoslavije, nudeč ji predvsem stanovsko delovno zaščito._ Kot strokovna organizacija mlade inteligence vodi statistiko o stanju brezposelnih članov (Borza dela za intelektualne poklice) in uvaja sistematičen red ter išče potov in sredstev, da se ta brezposelnost zaustavi in omili.
Ta »Zveza mladih intelektualcev«, ki so jo vodile zgolj kričeče dejanske potrebe v vrstah prizadetih, si dovoljuje poslati na merodajna mesta in naši javnosti sledečo spomenico kot opozorilo in prošnjo:
1. Kakršnokoli okrnjevanje oziroma ukinjeva-nje naših prosvetno-kulturnih institucij, kakor tudi reduciranje sem spadajočega dela smatramo za škodljivo narodu in državi in ga poziv na šted-njo ne more opravičiti. Smo mnenja, da je mogoče s primeroma majhnim povečanjem proračunske postavke prosvetnega ministrstva (za okrog-
nice in se bo mirno sprijateljil s to novo pisavo.
Naš jezik je danes v okvirju te države tako zaščiten, kot ni bil še nikdar in nikdar več ne bo. Ščiti ga ustava, ščiti ga naš vrhovni znanstveni zavod, ljubljanska univerza, ščiti ga naše popolnoma slovensko srednje, meščansko in osnovno šolstvo, ščiti ga naš popolnoma slovenski upravni aparat. Koliko naših umetnikov je našlo v tej državi name-ščenje in vsaj skromno eksistenčno podlago, da jim ni treba stradati. Odkod naj preti potem nevarnost našemu jeziku in naši kulturi? In čudno: ta nevarnost je izbruhnila vedno takrat, kadar zastopniki gotove politične stranke niso bili v vladi, minula je pa takoj, ko je bila ta stranka zastopana v vladi. isto se dogaja pri naši univerzi. Danes uničujejo to univerzo naši visokosolci in to pod vodstvom in na pobudo pristašev one struje, ki je svojčas samolastno porabila za čislo druge svrhe univerzitetni fond v iznosu pol milijona zlatih kron. Vse to kaže, da je pokret slovenoborstva tipično političen pojav, ki ni vzrasel iz naroda samega, marveč je le bojno sredstvo v dosego političnih ciljev.	(Nadaljevanje	prib.)
Hoiemo lludi ravnih linij ln neupognienih hrbtenic, hožemo »ihre in borbel
Konkurz Slavonske banke
Mnenje sodnega izvedenca Maksa’ Mantnerja in Janka Krušca o konkurzu »Slavenske banke«,
predloženo sudbenemu stolu 24. maja 1927.
(Nadaljevanje).
V	seji ravnateljstva od 16. januarja 1925 izvolijo za prvega podpredsednika .Slavenske banke Marka Rottera, med tem ko mesto predsednika ostane izpraznjeno. V isti seji prečrtajo zasebni zapisnik člana nadzornega odbora dr. Krstuloviča, ad katerega se omenja iv tern zaporniku .samo kem-stataeija ar. Kirstudoviča, da se 10% tte^ateiv ima smatrati za dublozne. Dalije graja v isti seji dr. Mijo Katič, da je zadnja seja ravnateljstva bila ■pred 9 meseci lini da zavalijo talko dolgega razdobja Člani raivnatetjsrtva az Dalmacije odklanjajo ■vsako odgovornost. Predsedujoči Alarko ftotter pri-anava, da splošno stanje zavoda ni ugodno dm da Ro tudi podrobna poročila vse prej kakor zadovoljiva. S »roje strani pa graja, da se me omenja ono podjetje, ki predstavlja 'biser v kroni Sdaven-ske banke, in to so Trbovlje. On pozna 'bolje razmere pri Trbovljah kakor pni Slavenski banki, ker tam ima dajlje časa vpogled ter lahlko reče, da vrednost Trbovelj niti po item ruiiti delnice v borznem 'tečaju istih daleč niso izražene. Zato si on upa trditi, da se celotne izgube, ki jih je Slaven-ska banka anogla pretrpeti, z notranjo vrednostjo delnic Trbovelj lahkio izravnajo. Nadalje je ta seja ravnateljstva sprejela vse one točke, katere jje Rotter navedel kot diiirekJtiive LUnderbanke. Podobno tudi ta seja ravnateljstva sprejema praviao veta za vse sklepe poslovnega odbora za ravnatelja Csongradyja. Končno ugotovi Rotter, da polletna bilanca izkazuje izgubo okoli Din 2,000.000 in on smatra za potrebno, da izrazi svoje osebno mujenje, da je dejanska izguba večja.
Do te dobe sva se mogla posluževati obstoječih zapisnikov Jugoslovanskega bančnega sindi-
kata, in to od konoa decembra 1924. Dalje takih zapisnikov ni več ter nisva mogla dognati, ali še sploli kakšni obstojajo.
Po sestavi bilance za leto 1924 je bilo že po gornji izjavi Marka -Kot t era jasno, da so izgube Slavenske 'banke mnogo večje od onih, ki jih je ravnateljstvo saimo .priznalo. To sledi tudi iz gori omenjene izjave Marka Rottera, da se .pa tudi sklepati iz drugih okolnoeti. Po izjavi Avg. Praprotnika pred tem sodiščem 30. mairca 1927 je Rotter ocenil v polovici marca 1925 te delnice na osnovi natančnega pregleda stanja Slavenske banke po prokuristu Landerbank® ter članu nadzornega odbora i Trbovelj i Slovenske ‘banke, dr. Leopoldu Bley-u, na Din 80-— za komad. To bi pomenilo, da se je razen reaerv od kakih 15,000.000 dinarjev že takrat računalo z izgubo od 20,000.000 dinarjev od delniške glavnice, torej skupno Din 35,000.000. iDanes ni več nobenega dvoma, da je ta izguba stvarno v tieni času že obstojala, čeravno se stanje Slavenske banke ni pesimistično preaojevalo, pa vendar saj previdno ocenjevala ta izguba. Navzlic temu s k tene ravnateljstvo Trbovelj v seji od 19. marca 1925, da enoglasno sprejme predlog svojega podpredsednika Roittera, da kupi iod sindikata, ki ga vodi Lfinderbanlka in ki nam je znan že od prej, 540.000 delnic Slavenske banke za ceno od ‘Din 80’— za komad. V obrazložitvi tega predloga od podpredsednika Trbovelj Rotitera se naglaSa, da Trbovlje že ta čas razpolaga s ca. Din 40,000.000 gotovine, katera vsota bo verjetno narasla do konca leta na Din 100,000.000. Te razpoložljive goilovaine bodo v bodočnosti narasle za najmanje Din 10,000.000 mesečno.
Po njegovem mnenju ni nobena jugoslovanska banka dosti dobra, da 'bi se ji moglo zaupati tolike vsote denarja, pa zavoljo tega nabava teh delnic, torej večina delnic Slavenske banke, ima
v prvi vrsti ta namen, da zagotovi 'Trbovljam eno banko, za katero bo imela naključno (kontrolo in katera jim bo vsled tega prožila d o voljno garancijo za te njene ogromne' iprislužke. O tem je bil izdan v vseh ča-sopisih komunike;
»Finančna transakcija Trbovelj.«
Trboveljska premogokopna družba, ki razpolaga s precejšnjo gotovino in katera se neprenehoma povišuje, nameirava vse svoje terjatve osredotočiti v tuzemistvni. Vsled tega se je bavila z mislijo, da si zagotovi kontrolo katerega večjega bančnega zavoda. Ta prilika se je sedaj nudila z izmenjavo delnic italijanskega premogovnika »Arsa«, ki so že tri leta biile ib rez dividende, z absolutno večino delnic Slavenske 'banke. Upravni svet Trboveljske premogofkopme družbe je enoglasno sklenil na seji dne 19. t. m. v ‘Ljubljani, da so ta transakcija provede. Bilanca Slavenskie banke za preteklo leto bo po željah Trboveljske premogokopne družbe sestavljena s posebno strogostjo in v najkrajšem času objavljena. Transakcija, katera ima posebno važnost z gospodarskega, pa tudi z narodnega stališča, bo gotovo pomenila velik napredek interesov Trboveljske premogokopne družbe in Slavenske banke.
:Komunike »Trboveljske premogokopne družbe«.
Z ozirom na to, da je s to transakcijo usoda Slavenske ihanlke stopila v novo fazo, ker se prevzem absolutne večine delnic brez dvoma mora smaitrati za tako temeljito spremembo podobno oni, kakor če kako posamezno itvrdko iprevzame novi lastnik, je potrebno, da tudi to transakcijo bližje razjasnimo.
Trbovlje imajo po § 1. sivoph pravni, potrjenih od oddelka ministrstva za trgovino in industrijo v .Ljubljani 12. maja 1924, št. 2795/94, ta namen, da obratujejo premogovnik in da uredijo prodajne urade za premog v tu- in inozemstvu. V pravilih tedaj ni .predvidena mogočnost, da se ba-vijo tudi z drugimi posli, posebno pa ni predvi-
deno, da kupujejo delnice bančnih ali drugih podjetij. Ravnateljstvo Trbovelj je vseeno šlo tudi preko teh zaprek in se ni ustrašilo prekršiti svo-jtih lastnih pravil. Prekršilo jih je zato, da si nabavit delnice neke banke, ki je bila v znano slabem stanju.
Splošno je bilo znano v vsej javnosti, da. se Slavonska .banka ne nahaja v ugodnem položaju. 'Kljub temu so Trbovlje .brez ugovora spretjeie predlog, da si nabavijo večino delnic neke banKe, katera se nahaja — mailo ‘rečeno — na .padajoči črti. Pozneje, ko je že bilo ofiivadno, da so Irbov-tje pri tej transakciji napravile ^.rokovno slatw kupčijo, ker 90 zgubile samo na teh delnicah vsaj Din 43,200.000, ni mikdto «d njenih interesen^ dvignil glasa proti temu ne na občnem zboru ne drugače. Tukaj ni vmes kakšna lalitooum^ ali fatalizem, ker so osrtali člani ravnatelj^«, bovelj in njeni delničarji pra drugih pr^^n®, dosti odločno zastopati svoje interese. F« oni preko te izgulbe brez ene besede .Dreddeio na dnevna red. Oni so nviauu, oa je w tudi neki del žrtev, katere morajo doprinesti za te srečno provedene nacionalizacije, katere so jun ua drugi strani prinesle toliko koristi. Mora se priznaiti, da v času provedenja te transakcije on niso mislili, da bo to za njih efektivna zg« ^ temveč so .računali s tem, da bodo ito zguDo ^ damem ‘času prevalili na tuja ramena. Sama zacija gornjega komunikeja izdaje jasno ^ prj_ Ta komunike ima izraziti namen, da	Na_
dobiva zaupanje pni ipubliki za *°	. vra^ (!0
g hiša se zaupanje, katero stavi v	^
največje (industrijsko podjeitje	tega
se ob-
največji vlagatelj v to banico. ^	k(mtro,a
ljubuje rigorozno	Trbovljah.	V	tem
poslovanja Slaveniake ■	svojo	izjjuvo	pred
J-u TH»v£>	“	d««**.	Bla.
ta,.,«.
(Nadaljevanje sledi.)
lo 20 milijonov) obdržati vse naše šolstvo v prvotnem in normalnem stanju. Ta vsotica pa bi se lahko pri nekoliko dobri volji in iznajdljivosti prištedila pri drugih izdatkih in za našo kulturo manj važnih resorih. Zato prosimo, da prosvetno proračunsko postavko povečate, ker bo sicer nujno trpela kultura in z njo vred vse- naše blagostanje.
.	2. Če se že mora seči po Škarjah in nožu, naj
se ju poslužuje prerdarno in tako, da bo celi stvari prej v korist, nego pa v škodo. Nadproduk-cija inteligence naj se ne rešuje slepo od zgoraj, ampak po pravem sistemu: predvsem naj se izvede elitno učiteljsko-, srednje- in visoko-šolstvo. Poleg tega pa naj se razširi strokovno šolstvo. Šolnine naj ne zadenejo malega človeka, ki daje najboljši in najvztrajnejši kader študentov, ampak premožnejše sloje, da se tako omilijo v teh težkih razmerah škodljive socialne razlike. Tudi naj bi se nehalo štediti tam, kjer je komaj dan eksistenčni minimum, marveč tam, kjer je ta že dale-ko prekoračen: zato naj se med plačami starejših uradnikov in onimi mlajših nastavnikov odpravi čimprej kričeča razlika iz razloga, ker je v tej dobi potrebna še nadaljna izobrazba in ker si človek vprav v tej do-tridesetletni dobi gradi dom in družino. Strah nas je pomisliti, kako je danes prav to radi dolsoletne brezposelnosti onemogočeno, s čimer je kršen najvažnejši evgenični zahtevek!
Zatiralo naj bi se in onemogočilo najstrožje dvojno in večkratno zaslužkarstvo in odpravilo — pri starejših z zadostno plačo — dvojno služilstvo zakoncev. Upokojile naj bi se tudi žene dobro situiranih mož in oni, ki to sami žele, oziroma imajo polna službena leta.
3. Učne moči naj bi se ne preobremenjale do onemoglosti na račun nezaposlenih. V9a va-kantna mesta naj bi se zakonitim predpisom odgovarjajoče izpolnila takoj, da ne trpe na eni strani učenci in pouk, na drugi pa prizadeti nezaposleni diplomirani učitelji, medtem, ko se učne moči preoblagajo z urami in previsokim številom učencev v razredih (80—150 in več!), kar bije vsem pedagoškim zahtevkom v obraz.
Spričo današnje še naraščajoče brezposelnosti je tudi s strani umskih delavcev nujna zahteva znižanja delovnega časa tako v pogledu na službena leta kakor na tedenske ure. Tako bi se brezposelnost najprej ventilirala.
4. Pri nastavljanju v državno službo naj ne igrajo vloge nikakršne protekcije. Zlasti naj se vsakršen protekcijonizem odpravi pri nastavitvah v prosvetne službe. Odloča naj le doba čakanja in po možnosti tudi socialno stanje prosilca. Prepričani smo, da protekcijonizem tu — pa bodisi s katerihkoli mest in ozirom — rodi le najslabše posledice za vzgojo v pravilnem, svobodnem in ena-kopravno-državotvornem smislu. Teba je dati du-ška in mesta vzgoji in njenim avtonomnim ter narodnokultumim ciljem.
S splošno nestalnostjo in večnimi redukcijami v prosvetni službi se le izpodkopava vsako smo-treno, resno in vestno pedagoško delo ter se ruši ugled vzgojiteljev, kar kvari uspeh.
5. Brezposelnost inteligenčne mladine naj se vzame v obzir na odločujočih mestih (zlasti pri kreditu za zadevne podpore v socialnem skrbstvu).
Tako smo priobčili naše težnje in potrebe. Predvsem smo naglasili iste v našem srednješolskem in osnovnošolskem učiteljstvu, ker sta ta dva stanova najštevilnejše prizadeta. Nič manj pa ne priporočamo tudi vseh ostalih inteligenčnih stanov, katerih brezposelnost naj bi se zmanjšala z razpisi potrebnih javnih del, z odgononi tujih umskih delavcev, z večjo zaščito, ugodnejšimi socialnimi pogoji ter s podpiranjem Borze dela za inteligenčne poklice. Zlasti .prosimo, da se dovoli službo iskajočim iz naših vrst brezplačna vožnja po železnici, onim pa, ki čakajo na državno službo vsaj v omejenem številu znižana vožnja.
Prepričani smo, da hoče inteligenčna mladina odkrito sodelovati pri gradbi naše države. Mnenja pa smo, da se inteligenčni mladini patriotizem ne more kakorkoli vsiljevati, ker raste zdravi patriotizem iz proste ljubezni do naroda in državne skupnosti.
NACIONALISTI-GOSPODARSTVENIKI,
V	POTREBI ZAPOSLITVE POSLUŽUJTE SE BREZPLAČNE DELAVSKE POSREDOVALNIC® NARODNE ODBRANE V LJUBLJANI!
Štev. 12.
»POHOD*
Stran 3.
Z obhodov
Trbovlje
KDO JE KRIV ZA BEDO V REVIRJIH TPD!
Tragedija naših rudarjev, njih brezposelnost, skrajna beda in pomanjkanje vseh onih, ki so odvisni od TPD je z vsakim dnem večja. Po tragičnem odpustu v Laškem, so na vrsti Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Sicer za enkrat še ni redukcij, toda končno je vseeno, ali si vržen na cesto, ali pa delaš v štirinajstih dneh samo štiri dni. S tem zaslužkom ne more rudar kriti niti vseh socijalnih dajatev, kje naj potem vzame sredstva za preživljanje samega sebe in družine. V brezštevilnih člankih se je obravnavalo vprašanje, kako odpo-moči temu zlu, toda zdi se kot, da se je vse zaklelo proti tem črnim trpinom.
Za enkrat se je posrečilo, vsaj zdi se gotovim ljudem tako, da še krivdo za bedo teh sužnjev vrže na državo. Gospod generalni ravnatelj TPD razlaga in tolmači, da so vsemu temu krive državne železnice, ki ne jemljejo dovolj velike količine premoga od Lan-derbanke, oziroma TPD. Gospod Skubec, ali ste že kdaj bili v Zagorju, ali ste že videli kdaj onih 2000 vagonov zdroba in grahovca, ki leži na prostem in gori, pa ga ne morete spraviti v denar. Najbrže vam je znano, da te vrste premoga železnica ne more rabiti, temveč služi on lahko samo privatni industriji, dokler ne napravite iz njega briketov. Zakaj se privatniki ne poslužujejo vašega premoga? Zakaj n. pr. predilnica v Litiji raje dobiva premog iz Št. Janža mesto iz Zagorja? Zakaj se n. pr. razna druga podjetja, ki imajo svoj sedež v teh revirjih, resno bavijo s tem, da bodo, oziroma že naročajo Premog iz mnogo oddaljenejših rudnikov, ki pripadajo TPD. Ne smete mis/liti gospodje, da vas privatna podjetja opuščajo radi mrzile, ne ampak radi tega, ker jim pride premog iz rudnikov, ki niso vaša last, kljub prevoznim stroškom, ceneje kot pa vaš, k,i jim leži tako rekoč pred obrati. Kako hitro bi izginile zaloge v Zagorju, če bi znižali cene — tako pa raje gledate, kako polagoma tle te orne nagomilane mase in se izpreminjajo v P.epel, ob katerem umirajo oni bedni trpini, čijih obup in srd hočete vreči na državo.
Danes vidimo, da je produkcija premoga od leta 1920 v revirjih TPD padla za 48'4°/o, vidimo pa tudi, da so še bolj padli delovni dnevi in sicer za 52-5°/o. Kljub temu, da je rudar do skrajnosti sestradan, vidimo, da se od njega zahteva čimdalje večjo produkcijo, da pri tem ne bi trpela TPD. Do danes še ni bilo in upamo, da tudi ne bo nikdar objavljeno, če so vsled zmanjšane produkcije in skrčenih delovnih dni za nad 50% padle, oziroma se znižale tudi dividende in dobiček, ki roma v Inozemstvo, za 50°/o, če so se tudi vam gospodje, ki še igrate z narodom, znižali delovni dnevi za 50%? Da delavni dnevi so se Vam mogoče znižali še za več kot 50°/o, toda vaše plače in dividende so najbrže iste kot pri 100% produkciji leta 1929. Če ste že navedli tako natančno škodo vseh mogočih ustanov, ki jo trpe radi tega, potem poročajte v o/o tudi lastno izgubo! Saj bi tudi to pomagalo nekoliko k razbistritvi položaja.
Danes vam še ni treba, saj vidimo, da se še vedno najdejo ljudje, ki vas zagovarjajo. Toda mi povemo vsakemu v brk, da naše delavstvo vsaj 99% ni protidržavno, je pa in to je točno — lačno in obupano. Toda kako naj zagovarja lačnega človek, ki ni občutil bede in pomanjkanje. Ne izrabljajte bede trpinov za svoj političen kapital.
Svetovali bi vsem punktašem, ki tudi valijo krivdo na državo, da se njih voditelji predno ustvarijo raj v zedinjeni in samostojni Sloveniji poprej dogovorijo z voditelji samostojne Hrvatske in velike Srbije, glede dobav premoga njih državnim železnicam.
Vsak pameten in prevdaren človek pa vidi, da je to samo borba države proti mednarodni izkoriščevalski mafiji, da je to borba za gospodarsko osamosvojitev. In ravno v imenu teh ljudi svetujemo državi, da izvede borbo do kraja, seveda ne na način, da bi umiralo bedno prebivalstvo in, da bi propadli kraji, v katerih to ljudstvo živi, temveč na ta način, da takoj odvzame to na goljufiv način pridobljeno posest in jo preda v roke naroda, čigar faktična last je. Gospodje poslanci, ministri in senatorji, ura je dvanajst, izvršite to, da rešite tisoče življenj, in prepričani bodite, da vas bo narod podpiral in šel za vami kot en mož.
S tem delom boste dosegli to, da se bodo plače peščici ljudi znižale za 99%, življenjski nivo in nacionalna zavest trpinov pa povečala za 1000%.
Razgalite z najvišjega mesta one, ki danes mečejo krivdo na državo, sami imajo pa naložene milijone premoženja v švicarskih bankah. Povejte narodu, da so prvi krivci oni, ki so sramotno prodali TPD Landerban-ki, ne pa država.
ŠoStani
NARODNO OBRAMBNE RAZGLEDNICE IN NARODNE KOLEKE V PROMET.
Zopet se bližajo prazniki, ob katerih si znanci, prijatelji in sorodniki izrekajo in pišejo čestitke. Naša obrambna društva izdajajo za take prilike lepe, umetniške razglednice, toda boj6 se, da bi jih re prodale. Le Tedko v kaki trafiki v večjih mestih jih dobiš na prodaj, na deželi pa sploh ne. Navezan si na tuje zmazke! TraJikant se izgovarja, da nikdo ne vpraša po takih razglednicah, ali pa, da ne ve, kje jih naročiti! Obrambna društva se pa ne pobrigajo, da bi dale razglednice trafikantom v komisijsko prodajo, kakor delajo to druge založbe in drugič zakaj se glavnih založnikov tobaka ne vpreze, da bi nudili trafikantom, njih odjemalcem, razglednice naših obrambnih društev. Tako pa samo kratka notica v dnevnem časopisju, da ima C. M. v zalogi Velikonočne itd. razglednice. Vsak jih gotovo ne rabi toliko, da bi se mn splačalo iti v Ljubljano ponje ali jih pa po pošti naročiti, osobito če niti ne ve, po čim so. Ista malomarnost je z narodnimi koleki! Kolikokrat bi ga rabil, če ne za drugo — za trdneje zalepiti pismo — pa ga ne dobiš! Niti ne vedo, kaj je to! Dalje, ali ne bi bilo mogoče založiti lične narodne ko-lepe po 25 para. (Razpis osnutka za naše umetnike.) Z živo reklamo bi se jih gotovo prodalo na stotisoče. Finančni in moralni učinek!
Poklicani — zdramite se vendar!
Star Cirilmetodar.
Celie
TOPER TAN, S POGOM!
Ožigosali ste predzadnjikrat advokata, katerega slovenski oče je bil doma iz Liboj in istotako slovenska mati iz Goto vel j, — torej oba pristna slovenska Savinjčana — ki se drzne v svojii nemškularski in zagrizeni nadutosti imeti še sedaj v 16. letu nacional-
ne države izzivajoč in zakonito prepovedan napis »lAdvokatUTS-Kanzlei, 1. Stockc. Vaše opozorilo, naj prizadeti to krasno napisano tablo odstrani, doslej ni rodila uspeha. Pa kako tudi, vsaj slabi izgledi dajejo pohujšljivo potuho, ko pa še danes najdete na magistratu, v mestni plinarni, pa še kje drugod v uradih, trgovinah, podjetjih itd. uslužbence, ki ne znajo našega jezika izvzemši k večjemu kak »toper tan«, »spogom« in podobno, in ki trdijo, dasi jim sicer dobro tekne slovenski kruhek, da se pri nas ni treba naučiti slovenščine, ker baje vsak Slovenec pri nas tudi zna nemški. Nadalje pa se še norčujejo iz slovenske potrpežljivosti in prizanesljivosti tudi nekateri nemškutarski obrtniki, trgovci, uradniki in ljudje raznih poklicev, ki pa niso privandrali k nam iz tevtoburških goščav, ampak od dosti bližje, kakor iz Posavja, Savinjske doline, Prlekije itd., ter se bliščijo in izzivajo iznad njihovih obratov odn. pisarn spakedranke: n. pr. Kullich, Oswatitsch, Paidasoh, Premschak, Rakusch, Rebeu chegg, Urch itd. In naše slovenske mlačnosti pa vse to seveda ne moti, da ne bi nosili slovenskega denarja k takim zagrizencem, ki se nam v svoji odpadniški oholosti še posmehujejo, in nobenemu ne pride niti na misel, da bi [pobral šila in kopita ter se preselil v blaženi »rajh«, kamor jim sicer stremijo srčne želje, pa jih pri nas zadržujejo le jugoslovanski dinarji.
Ajdite torej, prodane duše, ki ste zatajili svoje slovensko pokolenje, vsi eki, šeki, tiči in drugi čimprej tja, kamor vas vleče!
Rečica ob Savinji
SVOJO DLAKO SO PUSTILI PO TRŠKIH CESTAH
V	miroljubni Rečici so se v zadnjem času zopet plazili po trških cestah nočni junaki z otroškonaivnimi lepaki ter jih lepili po markantnih mestih, češ da z njimi osmešijo uglednega župana. Puhloglavci so si predstavljali, da so dobro osolili verzni kov, ki jim ga je narekovala bolestna žilica; zato so se posluževali še večje reklame z anonimnimi pismi.
Tisti, ki se nahajate v bližini teh gnusnih elementov, štejte si toliko v dolžnost in čast, pa nam neokusno golazen ob prvi priliki razkrinkajte!
Uutomer
NAŠ KRUH JIM DIŠI
Naša »prleška« metropola se še ni oglasila. Krivo bi bilo, če bi kdo mislil, da je pri nas vse, kakor bi moralo biti. Vsak jamra, ko vidi razne nepravilnosti, a si ne ve pomagati. Tukaj imamo več krojaških obrtnikov, ki komaj životarijo. Te dni pa je zaprosila za obrtno konoesijo neka gospodična, poznana pod imenom »Ich bin e in deutsches Madohen«. Dvomimo, da bi naš človek pod takimi pogoji, dobil bilo kakšno kanoesijo v Hitlerjevi državi, pa upamo, da bo banska uprava vzela v obzir vse okolnosti. Seveda, mnogim je naš kruh prav dober, a njihovo srce je daleč preko meje. Toliko za danes.
Kuzma (Prekmurje)
ČEMU ČARDAŠ?
Dne 5. t. m. je priredil tuk. odsek »Sokola« igro: »Utopljenca« in to v gostilni g. J&rtek v Gor. Slavečih. Igra je sama na sebi težka za male odre, toliko bolj pa za naše. Igralci, kakor voditelj g. šol. uprav, v Kuzmi in dr., so, lahko rečemo, izvršili svojo dolžnost. Pokazali so, kaj se vse da napraviti s požrtvovalnostjo in veliko vztrajnostjo. Udeležba je bila
skoraj zadovoljiva. Igra se bo ponovila v nedeljo v Kuzmi v gor. šoli.
Med odmorom je igrala ciganska godba. Po igri pa je bila prosta zabava. Godala in pihala so učinkovala tako, da se je tudi vrte-
lo.	Ne vem pa zakaj, ali slišati in videti smo morali od »inteligentov« plesati »čardaš«, zraven nekih modernih plesov. K temu smo morali od tistih slišati madžarščino in nemščino. Kako bi sodil tujec to izzivalnost, mislite si sami. Ali ne bi bil čas, da bi se nehalo z »nepotrebnim«?
Koprivnik ori Ko?eviu
LEPA STROSSMAVERJEVA PROSLAVA
Dne 19. februarja je tukajšnja sokolska četa v okrašeni šolski sobi priredila lepo uspelo Strossmayerjevo proslavo. Ob številni udeležbi tuk. Slovencev je prosvetar br. Le-giša s predavanjem otvoril proslavo in zelo lepo orisal življenje pok. Strossmayerja, njegovo udejstvovanje v javnem življenju in narodnem pokretu. Sledile so razne telovadne in pevske točke ženske dece pod vodstvom načelnice sestre Henigman. Po odpetju državne himne kot zaključek proslave, se je starosta br. Prinčič zahvalil občinstvu, da se je kljub slabemu vremenu v tako lepem številu udeležilo proslave. To proslavo je spremljal tamburaški zbor moške dece, to pot pod vodstvom mladega, a zelo nadarjenega br. Ivana Hiris.
Da je proslava tako lepo uspela, se moramo zahvaliti med drugim predvsem prosve-tarju br. Legiši in načelnici sestri Henigman.
Pogrešali smo pa one kakor vedno.
Laško
POSLANO
V	predzadnji št. »Pohoda« je bil priobčen dopis iz Laškega pod naslovom »Go-bezdača«, ki je med tukajšnjim meščanstvom vzbudil val ogorčenja.
Ni moja naloga, da bi razpravljal o tem dopisu, pač pa imam pravico in dolžnost braniti svojo osebo, ki nima z dopisom ničesar opraviti, zato bodi na tem mestu povedano vsem onim gospodom, ki hočejo naprtiti moji osebi avtorstvo omenjenega dopisa, da bom primoran, ako takoj ne prenehajo z obdolžitvami in kleveto, iskati zadoščenja na pristojnem mestu, ki bo skrajšalo jezike tem gobezdavim gospodom.
Tomažič Vojko.
Laško, dne 20. marca 1933.
USTNICA UREDNIŠTVA
Naši vpokojenci. Pod tem naslovom smo v zadnji številki priobčili članek, ki je vzbudil med našimi vpokojenci upravičeno neugodje. Ta članek je uredništvo prejelo v popolnoma drugačni obliki, tako po vsebini kakor tudi smislu. Da je bil članek priobčen v taki obliki, ni krivda uredništva. Komur je do vsebine in pravega namena članka*, naj si nabavi knjigo »Naši penzioneri«, ki jo je izdal GrafiSki umetnički zavod »Planeta« v Beogradu 1. 1928. Stane Din 12-—. Članek je bil skoro v celoti (ki se je zmanjšala za nad polovico posnet iz te knjige. Toliko v pra-vičilo vsem našim upokojencem, katerim smo hoteli samo dobro.	«
Prevalje. Izjavljamo, da g. Vidmar Vinko iz Prevalj ni dopisnik dopisa »Nobl družba«.
Ali ste že plačali naročnino ?
Omladinci, Narodna odbrana Vas kiiie, krepite njene vrste v pohodu proti nepoštenju!
Omiadinski „Pohod"
Sando, Ljubljana:
MLAJŠA IN STAREJŠA GENERACIJA
Ker se ponavljajo za-dmje čase v nekaterih naših uglednih revijah neprestana očitanja na račun današnje mladine, češ da ona ni sposobna, mi delavna itd., ter se z -ozirom na ito skuša naslikati bodočnost v še- temnejša luči kot pa hi to bilo potrebno, sean se odločil, da podam tu v najkrajših črtah sliko današnje generacije, potegnem paralelo s starejšo generacijo in pokažem, da 60 tega, ra obupnega položaja današnje mladine krivi baš oni, ki -bi to odgovornost radi zvalili na naše hrbte.
Mnogo težkih očitkov padia na nas, na mlado ge««racijo, mnogo slabosti bi nam rada starejša generacija naprtila, ona zvrača na nas odgovornost za skono vsako ujemo ponesrečeno delo. Vse-g« je kriva mladina. Ona ne razume, ona ni nesna, je pokvarjena, v kratkem: naša mladima je po mnenju starejših sposobna samo še za ito, da dovede naš nanod do propasti. Ne -bom rekel, da so vai naivedeni očitki neutemeljena, na žalost moram tudi saan piiaaati, da govoru iz njih večinoma naravnost obup vzbujajoča resnica. Zato ni moj namen braniti današnjo generacijo, temveč hočem podati o njej vsaj nekoliko objekitavnejšo sodbo, zaustaviti se hočem v prvem redu na temeljnem vprašanju, na katerega je večina zastopnikov starejše generacije pozabila: ali je mladina sama krava svojega današnjega stanja, ali ipa so to njeno propast zakrivali drugii, starejša. Od odgovora Da to vprašanje je odvisno vse nadialjno, .iz tega izvajamo lahko tudi odgovor na drugo temeljno vprašanje: ali padajo vsi, v današnjem času o °*nladini izrečeni očitki na njeno glavo, ali pa ?lorda velja vse to, kar se mladini očita, za ojne ‘ste, ki te očitke izrekajo, za zastopnike starejše generacije, ki je to kaotično stanje povzročila, odnosno zakrivila.
Poglejmo najprej duševno obzorje mlade ge-n£raoijo. Težka povojna psihoza s svojimi ljutdmi ^ankarskimi boji je v glavnem kriva, da se gladina oddaljuje od svojih pravih idealov, strankarstvo je bilo najhujši strup, ki je zastrup-
ljal mlade duše, tako da je danes le malo ornla-diincev, čijih mišljenje -bi bulo svobodno od vpliva dnevne strankarske politike, da bi na ta način lahko objektivno presojali vsa naša nacionalna, gospodarska in socialna vprašanja. Žalibog 'jih pa nekateri brezvestneži še danes zastrupljajo dn zato ni čuda, da ee stanje omladine v tem pogledu ne izboljšuje, temveč celo poslabšuje. Celo nekatere osnovne zahteve, ki so takorekoč nujen rezultat zgodovinskega irazvoja in temeljni predpogoj za boljšo -bodočnost, naša mladina meče v isti koš kot malenkostna dnevna politična vprašanja. Naj navedem samo en primer: pojmovanje jugoslovanstva. Še danes se -najde veliko število ©mladincev, ki to nujno zahtevo, ta predpogoj našega razvoja, negira. Oni s svojim mišljenjem še niso dospeli do one točke, pri kateri hi spoznali, ne iz idealnih, ampak iz konkretnih, realnih, stvarnih razlogov, da je edina bodočnost vseh južnoslovanskih rodov v njihovem skupnem, bratskem sožitju v edinstveni veliki državi od Triglava pa tja do Črnega morja. Sploh pa lahko 'brez bojazni postavim trditev, da (bi večina članov mlade generacije, zelo težko objektivno obravnavala to vprašanje, čeprav hi to morda tudi hotela, kajti oni so večinoma že preveč zastrupljeni z raznimi volilnimi in propagandnimi gesli naših slavnih »politikovj in zastopnikov starejše generacije. Oni so jo zapeljali na stran pota s svojornii frazami o neki samobitnosti, o neki hegemoniji in kdo ve še kaj. Ni s tem rečeno, da smatramo, da je ibila naša dosedanja notranja politika brez napak. Nasprotno. Redka so Ibila v njej dobra dejanja in dobre poteze. Ampak, tudi ako je kdo izmed starejših odletel s svojega stolčka, ako mi mogel d pršiti tega, kar je nameraval tako kot si je zamislil, vkljub temu ne 'bi smel biti to zadosten vzrok za vlivanje pesimizma v mase in -posebno, v vrste do-raščajefee mladiine, kot je to večina starejših delala. Mladina, ki bi se razvijala z vero v svojo moč, zavedajoč se svojega poslanstva, bi na vsak način mnogo bolje, ako morda ne celo končno, rešila vse one probleme, ki jiim starejši niso bili kos. Edino nova generacija je zmožna rešiti nova vprašanja, kajti ona jih je doživljala z vso svojo dušo, ona jih pozna, medtem ko starejša ne more in tudi ne 'bo mogla nikdar s popolnim razumevanjem reševati dn gledati na nove probleme, ki so nastopili z dnevom naše osvoboditve.
Toda ne saino mladima okoli takozvanih slo-venstvmjočih, ampak tudi velik del »Napredne« mladine, rešuje in pur e soj a vsa važna vprašanja in probleme našega jugoslovanskega naroda po starem strankarskem kopitu, in zaito ni čudno, da je tudi ona zapadla -pesimizmu, in s tem popolni degeneracij in idejnemu propadu. Ona se ne zaveda, da naše stranke še niso 'in tudi ne bodo rešile raznih važnih vprašanj, od katerih ne bi imela stranica nobene koristi, temveč morda celo škodo. Drugič je pa tudi popolnoma resnično in logično, da so novi problemi in zahteve v nekakem nasprotju s starimi strankarskimi programi, kateri so in ultima limea delo starejše generacije. In baš rešitev teh vprašanj je nujna naloga vsake mlade generacije, kajti to zahteva od nje zgodovina in njeno .poslanstvo. Ako potem danes očitajo mladi generacij, da je zapadla korupciji, da je nezmožna rešiti svojo vzvišeno vlogo, potean sledi tem očitkom nujno, že navedeno vprašanje: »Kdo je krivec?«
A kriv je oni, M je našo mladino zastrupil, ki je zakrivil, da ni šla po oni poti, ki jo današnji čas od nje zahteva, krivi so vsi oni, ki so se borili za vodstvo nad oanladinsfcimvi vrstami, čeprav bi se morali zavedati, da omladina ne spada v dnevno politiko, vsaj v tako ne, kakršno so oni vodili. Pod tem vodstvom razumem one, rekel bi, patironate, ki so si jih lastile razne stranke nad mnogimi »mladinskimi društvi, dn s tem onemogočale svoboden razvoj naše mladine. Torej iz vsega tega sledi: Svojemu današnjemu obupnemu stanju je kriva mladina sama samo v toliko, ker si ni znala ohraniti svoje svobode, ker se ni mogla ubraniti -prevelikemu uplivu starejših, a ves ostali, takorekoč ves del krivde pada baš na ono starejšo generacijo, katera danes meče na nas take kopice očitkov in nas dela krive za oni obup, ki se je je polastil v trenutku, ko je videla kam vodi ta, od njene strani zavožena politika.
A omladina je danes spoznala vzroke svoje propasti, ona ve, kje so krivci, ve zakaj se jo smatra za nezrelo .in nesposfomo (reševati težke probleme današnjega časa, zakaj 6e v javnosti njen vpliv ne pozna, čeprav bi ona morala biti eden izmed odločujočih faktorjev našega javnega mišljenja. Zato stopa maša mladina v iborbo. Nastopa nova faza njenega razvoja. Ona si hoče priboriti mesto in vlogo, katero ji po vsem pravu pripada.
Mladimi ho5e imeti pravico kontrole in obsojanja, kajti orna se zaveda, da 'bo vse posledice, ki jih bo rodilo delo današnje generacije, morala v najkrajšem času nositi soma, kajti vsak skrhi samo zase, posebno pa naši »stari«, in njim je deveta briga, kaj bo z -nami, ko prevzamem o njihovo mesto skupno z njihovimi grehi. Zato bo mladima skrbno zasledovala rešitve vseh važnih socialnih, ekonomskih in političnih vprašanj, ke«r se dobro zaveda, da bo vse to, kair ibo sedaj slaby rešeno, predvsem škodilo njej, ki uma pred seboj še celo življenje dn pa poznejšim generacijam.
Stara generacija se noče na noben način posloviti od svojih mest, tako da imamo danes z malimi izpremembaani v politični areni še vedno one stare politike iz predvojne dobe, ki novega časa nikakor ne morejo razumeti. Oni pravijo, da današnja mladina ni zrela, da so nezreli vsi oni borci, ki so se z orožjem v roki iborilj za ostva-rdterv Jugoslavije, in radii tega, »v interesu naroda in njegove bodočnosti« noče zapustiti svojih polo. žajev. Toda prišel bo čas, ko se bo stara generacija sama čutila nezrelo, ko se -bo znašla pred problemom, ki mu ne ibo prišla v okom in tedaj se bo rade volje umaknila, češ, sedaj ste Vi 'kot zrela generacija sami na vrsti, da si kujete svojo bodočnost. Toda 'to bo sledilo šele takrat, ko se bo ladja ped njihovim vodstvom pričela potapljati, ko bo takorekoč prepozno. A to vedenja stare generacije se bo zelo maščevalo, kajti ako bo šlo tako dalje, Ibo mlajša generacija, ki) pride njen čas, morda proti volji starejše, prisiljena stopita na njeno mesto. In to se mora zgoditi. Kajti starejša generacija že sedaj ne more najti prave poti iz zmede, v katero je zašla.
Tu je pozvana omladina. Njena je bodočnost. Vsem onim tarnajočim zastopnikom starejše generacije pa .povemo samo to, da se na ta trenutek marljivo pripravljamo, in upamo, da borno s svojim delom in marljivostjo lahko popravili to, kar smo po njihovi krivdi v našem razvoju zamudili.
To je resnica. Ne mladina, ampak oni očit-karji sami so krivti. Mladina se tega zaveda. Ona se vrača počasi na pravo pot, an uverjen sean, da bodočnost ne 'bo tako strašna, kot si nekateri pesimisti predstavljajo. Ako onii niso kos svoji nalogi, s tem ni rečemo, da bomo propadli tudi mi.
Ormoi
IZGUBLJEN ČUT ZA MERILO
Skozi dolga desetletja so 'zavzemali gotovi predmeti v gospodarskem življenju eden na-prarn drugemu gotova razmerja. To razmerje je 'bilo laki) trdno, da se tudi za časa manjše ali večje gospodarske depresije ni veliko spreminjalo. Temu odgovarjajoči so bili tudi življenski odncšaji. Nepremičnine, posebno pa hiše, so v splošnem donašale od investirane glavnice od l'A do kvečjemu 3% obresto-vanje. Iz takega donosa so bdle izvzete le naše najvišje kulture kakor so to naši vinogradi. V splošnem so torej donašale nepremičnine kvečjemu polovico onega, kar je donašal naložen denar. Imele so pa to prednost, da so predstavljale trdno vrednost, ki je bila za vsakega rentnika več ali manj naj-sigurnejša naložba.
Skozi zadnjih 30 let v predvojni dobi so cene nepremičninam počasi rasle ter so po kraju, zemlji in legi zinašale po oralu od 100 zl. kron navzgor do tudi 2000 al. kron. Slednja cena se je držala posebno v naših obmejnih krajih, ker je šlo za nacionalno posest.
Vsa ta trdna razmerja je postavila povojna doba čim večjega zaslužka — na glavo. Prejšnja solidnost se je popolnoma izvrgla iz življenjske borbe, vse se je zidalo le na hitri zaslužek, ne da bi se pri tem vpoštevalo dejstvo, ali je podlaga solidna in računjena na dolgo dobo, ali pa je postavljena samo na pesek.
Tako se je zgodilo, da je človeštvo izgubilo vsak čut za merilo medsebojnih vrednosti. Najjasneje se ta zguba pravilne orijenta-oije v trenutni vrednosti izraža pri nepremičninah. Posestva, ki »o tvorila trdno podlago prejšnjim kreditnim prilikam, so danes samo še objekt špekulacije. Nikdo več ne ve, kako naj ta ali oni objekt ceni, nikdo ne ve, kako naj to ali ono posestvo kupi, nikdo, kako ga naj proda.
K tej desorijentaciji je veliko pripomogla današnja denarna suša. Človek bi mislil, da se je s stabilizacijo našega dinarja v gotovem razmerju k zlatu izvršilo tudi gotovo fiksiranje cen v naših splošnih prilikah, toda baš to vzakonjenje stabilizacije v zvezi s pomanjkanjem izbija v današnjih prilikah sodu dno. Nikjer ni več solidnega računa, vse drvi v prepad, hipoteke naših denarnih zavodov, ti stebri našega denarstva, postajajo dvomljivi, vse je izgubilo tla pod nogami.
Če hočemo rešiti naše gospodarstvo in denarstvo, moramo predvsem dobiti zopet trdna tla, moramo zcpet priti do enostavnejšega računa, poznati moramo razmerje naše valute do temeljne podlage naših 'kreditnih prilik — do vrednosti naše zemlje.
Da se pa zamore ta preobrat izvršiti v našem gospodarskem življenju, je potreben prebod ik cisti zlati valu«, ker ima današnja podlaga preveliko možnost za špekulacijo.
Ko so Nemci leta 1871. navrgli Fr&Jldba&m kontribucijo 5 zlatih milijard in to v trdnem prepričanju, da jih Francozi dolga leta ne bodo zmogli, so jih Framcmd v svoji vroči domovinski ljubem i v najkrajšem času znosili skupaj, samo da ee rešijo svojega sovražnika.
In mi? Postavili »mo si skupno hišo, toda naša polja in livade se majejo, ker nimamo več nobenega računa, nobenega razmerja. Ali bi ne zmogel naš narod sličnega herojskega čina, kakor ga je zmogel francoski narod? Ali bi ne zmogel znositi skupaj vso ono zlatnino, ki leži po naših domovih le v kinč in brezpotrebno navlako, brez obresti po pre-
dalih ter jo dati na razpolago državi proti pobotnicam v kritine svrhe za našo valuto, ta temelj našega gospodarstva?
Ne prepuščajmo se brezdelno poplavi splošne desorijemtacije, nastavimo naklo in kujmo si našo domačo srečo, vrnimo se nazaj k točnemu računu, nazaj k točnemu fiksiranju cen, preprečimo špekulacijo z našimi livadami, povrnimo se k čisti zlati valuti ob kontroli naših najidealnejših, najnesebičnejših in najnadj onalnejš ih borcev.
Janko Grivec.
Še o osnovnem Šolstvu na Koroškem
Kamnik
PRIKRITA TAKTIKA NASPROTNIKOV
Pred dobrim tednom so ustanovili v Kamniku Streljačko družino in v odbor so spravili poleg mož, ki po svojem nacionalnem delovanju spadajo v to organizacijo, tudi ljudi, ki jim ni mesta v organizaciji, ki mora biti iz pravih Jugoslovanov. To so ljudje, ki so preveč v sorodu s SLS, ljudje, ki so odklonili podpise kot predsedniki in tajniki, na deklaracijskih izjavah.
Prozorna je namera teh ljudi, ki je \idno povdarjena v raznih športnih in drugih organizacijah.
Tem jasno in odločno povemo: ne nje-šajte se v organizacijo, katere biti člani niste vredni!
Neki napredni ljubljanski list je prinesel poročilo o ustanovnem občnem zboru, ki med drugim pravi, da se je že pred 6 leti ustanovila v Kamniku streljačka družina, ki pa je vsled pomanjkanja članstva nehala delovati. To ne drži! Dopisnik, ki je to pisal, je bil tedaj še v dežjih vrstah in najbrže ne ve, da so takrat razvpili prav tisti ljudje po Kamniku, da v streljačko družino, ki je naslednica »Orjune«, ne gredo baš radi tega! In kaj vse so napravili, samo, da se ni moglo dobiti strelišča, ki bi bilo predpogoj za uspešno delovanje!
Sedaj pa jim ni prav nobeno sredstvo prepodlo, le da dosežejo svoj namen!
A v Kamniku ga ne bodo!
Sestanek, ki bi moral biti kot nekaka priprava za izvedbo ustanovnega občnega zbora, je izvolil odbor, s katerim nacionalisti ne bomo nikdar soglašali. Da si obdrže nekako nadvlado, delajo razpoloženje, da bi se ta sestanek smatral že za ustanovni občni zbor in bi bil organizirano izvoljen odbor gospodar položaja. To pa ne bo šlo, ker je pro-tivno zakonu, ki ga mora vsakdo spoštovati, tudi tisti, ki mislijo, da bodo izvedli potrditev volitev po svoje!
Pripravljalni odbor z županom na čelu kot predsednik naj skliče v najkrajšem času ustanovni občni zbor, kateremu bo prisostvovala vsa kamniška nacionalna javnost in si izvolila odbor, ki bo vreden biti v vrstah jugoslovenskih strelcev.
0 dopisnika
naših naprednih listov se mnogo govori po ■mestu. Pravijo namreč — in to je res — da piše tudi poleg v >Jutro« in »Slov. Narod«
—	še v »Slovenca«. — Napredni živelj, ki je sit na eni strani slavospevov raznim organizacijam, kjer imajo še besedo nezadovoljneži, želi. da konzorcij takoj odvzame omenjenemu mladeniču, ki živi pod vplivom raznih oseb, dopisništvo in ga poveri naprednemu človeku, ki jih je v Kamniku gotovo še dovolj. Ako ta poziv ne bo pomagal, si bodo naročniki sami pomagali. Da je potreben dopisnik iz Kamnika, je res, ni pa rečeno, da mora biti baš iz nenacionalnih vrst! Vsaj v Kamniku tega ne prenesemo!
Iz statistike slovenskega šolstva na Koroškem v 10. številki »Pohoda« bi nepoučeni krogi lahko zadovoljno prikimali, češ da smo Slovenci obdržali 82 utrakvističnih šol, kot jih navaja nemški vir, iz katerega je bila statistka posneta. V pojasnilo je treba dodati par pripomb. Radi zunanje propagande Nemci ne bodo nikdar priznali, da se je posestno stanje Slovencev skrčilo in bodo to dejstvo pribijali tudi v bodoče, ko dejansko ne bo obstojala več nobena utrakvistična šola. Ako statistika navaja, da je na Koroškem 82 učiteljev z izpitom iz slovenskega jezika, je to število pač bilo potrebno navesti radi tega, da ne ostanejo utrakvistične šole brez učiteljev. Ker bi bilo preoeividna laž, da je celovško učiteljišče dalo iz svoje srede 82 slovenščine zmožnih učiteljev, ki vodijo usodo slovenskega naraščaja, se pač pomaga s tem, da je prišlo ob prevratu iz Jugoslavije še 42 učiteljskih moči v pomoč utrakvističnim šolam. Jasno pa je, da so slednji bežali ravno vsled ■ nedovoljnega znanja slovenskega jezika, ker bi sicer dobili službo v Jugoslaviji. Večinoma so to Kočevarji, o katerih je znano, da za slovenščino niso posebno vneti. A na Koroškem lahko vodijo utrakvistične šole, ker so pač prišli iz Jugoslavije. To dejstvo je za deželni šolski svet dovoljna legitimacija za usposobljenost iz slovenskega jezika.
Pri Nemcih je propaganda vse. Resnica je, da delijo podpore nemškim učitelj iščnikom pod pogojem, da se vpišejo v slovenski tečaj. Seveda ne radi ljubezni do, slovenskega jezika, ampak da zasedejo pozneje utrakvistične šole in da na ta način odbijejo eventualne slovenske prosilce. Pouk pa je nezado-
sten in se kandidati ob maturi ne morejo ni-ti slovensko razgovoriti. Naloga pa se enostavno prepiše, ker je kandidatom že prej javljena. Tako vzgojeni in preparirani učitelji pa zasedejo utrakvistične šole v veliko škodo onim rojenim Slovencem, katere pošiljajo na popolnoma nemške šole, da nikdar ne pridejo v stike s Slovenci. Srečni so pa oni, ki sploh dobe službe, ker je zadosti nemških kandidatov.
V	zadnjem času se je sezidalo mnogo šol na slovenskem ozemlju. Očividno z namenom, da se stanje šol izpopolni in bi postala kulturna avtonomija iluzorna. V teh tež-kih gospodarskih časih je za Slovence gotovo nemogoče, da si zidajo novih šol. Utrakvi-Stl^?e Pa za^eva nemška večina zase. Saj so sredstvo za ponemčevanje, ki s svojim neznanjem slovenskega jezika najbolj ostudijo Slovencem pouk, da se vržejo Nemcem v naročje. Za to skrbi tudi Maklinova knjiga, ki je polna tujk in hoče odtujiti koroško slovensko narečje od slovenskega debla. Nemci so zavrgli taktiko brahijalne sile, za to pa nastopajo temeljitejše v podrobnostih s pomočjo svojega aparata, ki je ves v službi raznarodovali, a. Ta kulturna sramota, ki je nevredna nemškega naroda, bi se oprala edino na ta način, da se pritisne z isto taktiko nemške manjšine v drugih državah, in sicer po istem receptu, da se pošilja na nemške manjšinske sole kot učitelje samo zavedne Slovence s trohico znanja nemškega jezika in izloči vse, kar bi jih spominjalo na nemško skupnost. Vsa narodno obrambna društva pa bi si morala staviti za nalogo, milo za drago vračati dotlej, dokler se stanje ogroženih krajev ne izboljša.
Film
nase ze
mlji
PROSIMO UVAŽEVATI IN 0DP0M0Č
V	Inomostu so narodni socijalisti preprečili koncert češkega virtuoza Prihode, meneč, da je dovolj domačih brezposelnih mu-zikov! A pri nas??
Povsod tujci, godbeniki, na Bledu n. pr. v hotelu Toplice svirajo v seziji le Dunajčani ali Madžari, v Park hotelu pa že več let kapela Erih Herse iz Rajha, mi domači godbeniki iz šole Glasbene Matice pa zijamo te tujce s srdom v srcu, ki nam odjedajo leto za letom nam spadajoči zaslužek.
Treba je ukreniti vse potrebno, da se tem hotelirjem prepove angažiranje tujih godb, da pridemo mi do kruha, ter da ostane denar domal
Le naj se malo povpraša, takoj se bo odzval domač orkester
MILIJONI GREDO V INOZEMSTVO
»Jutro« od 9. III. poroča v članku o ju-goslovenski trgovini z inozemstvom, da smo uvozili letos meseca januarja papirja za tiskanje za dva in četrt milijona dinarjev. K temu moramo pripomniti, da gredo, kot smo še enkrat omenili, ti milijoni vsak mesec v Avstrijo za papir, na katerem se tiskajo »narodni« časopisi Jutro, Slovenec in Slovenski Narod, torej letno okoli 27 milijonov Din, med tem ko delavci naših papirnic stradajo.
Zelo značilno je, da na našo objavo niti eden teh listov ni odgovoril. Kšeft je kšeft, pa naj bo kdo samoslovensko ali jugoslovansko orientiran, »na papirju« seveda, ki ga naročuje v nam sovražni tujini.
RADIO LJUBLJANA
Naš radio je dosedaj životaril: pred leti se je dvignilo število naročnikov nekako do 8000, potem pa ni moglo nikakor naprej, nasprotno, celo zmanjšalo se je. Med tem ko je po vsem svetu nastopil radio svojo zmagoslavno pot in so številke radijskih naročnikov naraščale in še neprestano stalno naraščajo, 'je začel naš radio hirati. Za to so morali biti pač zelo tehtni vzroki, ki jih pa tu ne mislimo raziskavati.
Dejstvo je, da bo prišel radio z razpustom Prosvetne zveze v druge roke, in tu si dovolimo merodajne faktorje na nekaj opozoriti. Radio je eminentno nacionalna in kulturna institucija, ki naj poleg tega, da zabava, tudi nacionalno vzgaja ves narod ter nas ob enem dostojno reprezentira z našo kulturo pred vsem svetom.
Zato smejo priti v bodoče vodstvo ljubljanske radijske postaje izključno le naši akademsko izobraženi kulturni delavci in vzgojitelji, in sicer samo takšni vseskozi ne-oporečeni možje, ki s svojim dosedanjim kulturnim, vzgojnim in nacionalnim udejstvova* njem jamčijo, da bo ljubljanski radio postal to, kar bi že zdavnaj moral biti. Radio mora postati v pravem pomenu besede ljudska univerza, kulturni institut, ki ne bo smo zabaval najširše mase naroda, temveč jim tudi nudil prosveto. Radio naj bo ob enem ustanova, ki budi narodno in državno idejo. Vodstvo radio postaje naj pride v roke nacionalnim prosvetnim delavcem in ne morda kakšnemu koritarju, ki se na prosveto razume kot zajec na boben in smatra radio samo za »kravo muzaro«.
Naia pot Je rawna: pohoditi in pomendrati moramo vsako nepožteno delo!
A. Gabršček:
GORIAIU SLOVENCI
(Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. Ljubljana 1932. Str. 502. Cena 120 Ddnu Samioealožba).
Priznati moram takoj, da sam preživel nekaj lepšh mr ob tej knjigi. Našem iskal v njej ničesar drugega razven to, bar nam je hotel pisatelj dati: gradivo nabrano iz ramah časopisov in prepleteno z o&efonimi spomina, ki naj služi današnjemu čita-telju za podlago, da si ustvari jasno sliko o narodnem, kulturnem in političnem življenju gori-ških Slovencev, bodočemu zgodovinarju, za pripomoček pri pisanju slovenske oz. jugoslovanske zgodovine. 'Zaradi te knjige se je raavnela časopisna debata, o kateri je pisatelj pojasnil svoje stališče .in mislim, da smo tou dali vsii prav, kakor je nasprotni tabor skoraj gotovo dal prav njegovemu oponentu. Re« je, da se tu in tani nekatere stvari ponavljajo, da tu dn tam prevladuje osebna nota, a vse to »o manj važne stvari v primeri z dejstvom, da smo to knjigo sploh dobili in da se mani obeta še ena taka. Bal je skrajni čas, da smo dobili v roke ta veliki dokaz našega primorskega slovenstva in je prav, da smo ga dobili od mola, ki je sam stal skoraj ipol stoletja sredi na-■rodnega, kulturnega in političnega 'boja našega naroda na tem tako važnem koščku slovenske zemlje. Zato bodo z vedikian zanimanjean čitali te čntioe pred vsem vsi oni, ki so bili v kakšni koli zvezi z goriškiimi Slovenci, begunci in njihovi potomci, pa tudi vsak, M »e količkaj zanima za maže javno življenje. Za zrelega čitatelja, ki nm je mar naše narodne usode, pa bo ta knjiga zanimivejša ko vsak roman. ‘Kakor film se vrste pred nami spomini naše polpreteklosti, sicer ne s filmsko brziiao ne urejenostjo, ampak kot gradivo, iz katerega lahko pni primerni izpolnitvi sestavimo več filmov, katerih eden bi se »val Gorica, drugi Tolmin, Kobarid, Kras, Soča ali kakorkoli. In v tem je vrednost te knjige.
Iz lastnega življenjepisa izvemo, da bo pisatelju prihodnje leto že 70 let. Kdor ipa pozna našega bodrega Andrejca, ta ve, da je še vedno čil in čvrst. To se kaže tudi v knjigi, ki ni le po svoji
obsežnosti za to dobo dokaz vztrajnosti in delavnosti, ampak kaže še povsod mladostno bojevitost, odločnost Sn energjjo. Včasih se zdi, da ga je ta borbenost, ki mu je ostala dzza mladih let, na škodo objektivnosti, a končno je njegova pravica, da prikaže dogodke, kakor se njeovu »de prav. Opravičeno trdi pisatelj, da ee pri nas vse zelo hitro pozablja. Kdo se še spominja dogodkov pred 26 leti? Saj bi že na vprašanje, kako «mo se osvobodi M, le malokateri poprečni Slovenec dal zadovoljiv odgovor. Saj celo politiki danes več ne vedo, kaj so govorili včeraj, in če so prej trdili, da Ano Slovenci, Srbi in Hrvati en narod — so na to Se popolnoma pozabili — in trdijo zdaj, da etno trije!...
Res je, da slovenske zgodovine v pravem pomenu besede skoraj ni, .pa še tisto, kar je je, Ve malokdo pozna. Zato je tem važnejše. poznanje našega narodnega življenja od časa našega preporoda oz. od 1. 1848. ,A tudi to dobo premalo poznamo. Saj je nismo imeli kje spoznati! Vse, kar smo do zadnjega časa imeli, so bili Vošnjakovi »Spomini«. Ti so nam govorili o Štajerski. Kranjsko politiko nam je pojasnil dr. I. Prijatelj v svojem Kersniku. Baje je pripravljal večje delo o Mladoslovencih. Če ga bomo dobili, ga bomo z veseljem sprejeli. Ivan iHribar dn Fran Suklje sta nam podala subjektivne spomine zadnjih 50 let. ‘Najmanj zmami sta nam bili Goriška in Koroška. In ravno oni dve sta zaslužili najbolj časten spomin. iNe samo zaradii usode, ki jih je doletela... Prav po lastni zaslugi. Ako namreč brskamo po knjigi naše politične zgodovine, opazimo, da Kranjska oz. Ljubljana daleko ni igrala onega mofnega središča, ki veže vse nase, vlada in vodi. Ljubljana je prevzela vodstvo .im inacijativo v slovenskem nar. življenju šele za Hribarjevih časov... Prej?... Odprite n. pr. »Slovenijo«: iz 1. 1848^49. Kdo ima v nji glavno besedo? Dva Ko-mošca: Matija Majer in Andrej Einspieler. K njima se pridružuje graški Mmiršec — poleg njega Cof in Trstenjak. Kako prosijo bojevniki na periferiji, naj Ljubljana dvigne prapor zedinjene Slovenije! A Ljubljana se obotavlja. In kdo pozna v»e te iborce? Malokdo. Majer in Einspieler bi zaslnžila posebno monografijo. V njej bi se pokazala, kaj
je bila še takrat naša Koroška! In posmeje, kdo je dajal takt slov. politiki? Ali ne Einspielerjev »Slovenec«, ki je izhajal v Celovcu. Se le za njim je prevzel vodstvo »Slov. iNarod« v Mariboru... In naša književna organizacija? Kje se je začela?
V Celovcu... to pozneje? Kje se je najbolj razmahnila? V Gorici pri Gabrščku... Vsi se še spominjamo, kako so sprejemali darove te založbe, ki je prva napolnila naše javme in domače knjižnice s primernim domačim in svetovnim čtivom.
V krog Majerjev, Einspielerjev, Muiršecev, Cofov in Trstenjakov bi spadal garaški Marušič. Njim bo pripravljali pot: Jarnik na Koroškem, Slomšek na Štajerskem, Stanič na Goriškem. iPerifenija nam je dala največja politična imena, šele potem se je .vzpel cent rum... Pa so ga zadušili potomci jamzenazma.
Vse te misli so tne obletavale, ko sem čital Gabrščkove >Goriške Slovence«. Prav je, da adaj dobivamo te vrste iknjige. S svetovno vojno smo Slovenci dOviršili prvo fazo svojega razvoja pj prebujenju. Z narodno državo se začenja naša nova zgodovina, ©oj, ki smo ga bili ea svoj košček zemlje, je bil velik in časten. Posebno na južni fronti, kjer so se bile med seboj tri sile... Cast .vsem, ki so se bili za prava gesla in s čistimi ščiti... Ena sama napaka, kompromis, popustljivost je mogla biti m» teh tleh že — izdajstvo ... Galbrščkova knjiga nam pojasnjuje ta boj in bojevnike od vseh strani. Kot nacionalisti ami dajemo prav pred ornimi, ki trdijo, da je vera za nas važnejša od narodnosti. In ravno na teh nacionalno tako vročilh tleh, je nastopil — Mahnič. Kakor vsem bojevnikom za goriško narodno stvar je pisatelj tudi Mahniču v svoji knjigi napisal zaslužene besede v spomin.
Danes vse 'te 'baje, ki so pred vojno dosegli svoj višek, krije črn pajčolan in za njim se nam kaže morda' .marsikatera oseba v drugačni luči. NeSeimo tudi njim, ki niso 'bili z nami enako nacionalno orientirani, odrekati poštenih namenov in plemenitih ciljev. Pisatelj, — ki ga poznamo v življenju sploh kot koncilijantnega moža — skuša biti tudi njim pravičen, d asi je vodil z njimi vroče borbe.
Goriškim Slovencem ati (bilo dano, — kakor Korošcem — da odločajo po svetovni vojni sami o svoji usodi. Ni dvoma, da bi ae bili odločili za nas. To bi bila v veliki meri zasluga ne le ma-ioda, ki je kazal vedno izredno živo narodno stvo in veliko zanimanje za javno delo — ampak tudi njegovih voditeljev, med katerimi spada nedvomno A. 'Gabršček v prvo vrsto.
Pri izredni nadarjenosti, ki jo je kazal ravno naš Goričan im Kraševec podeg Primorca in Istrana za organizacijo in za skupno narodno delo, nas pri čitamju 'te knjige obhajajo trpke misli, da je ravno ta najagilnejši del našega naroda pritisnjen v politično brezdelje ...
Z zanimanjem bomo čakali drugega dela te knjige, ki (bo tem važnejši, ker vemo, da je ravno Gorica in Založba A. Gabršček bila tik pred vojno najagulneijša propagatorica jmgoslovumske nacionalne ideje.
»Glede te knjige želimo samo. da bi jo fitari in mladii čitali in se ob njej spominjali ali pa učili, koliko dela in naporov je bilo potreba, da sm° pripravili naš narod na njegovo osvohojenje, koliko požrtvovalnega in nesebičnega dela je zahteval naš narodni boj in kako malo žrtvujemo dan«8 v primeri s preteklostjo. Morebiti je Tavno v kriz« našo inteligenco, ki je postala doloma sebitna, deloma nezmožna in bo našla svoj smisel šele, ko bo posvetila svoje sile velikemu nacioi>B'n*™u in socialnemu preporodu jugoslovanskega naroda.
Še nekaj! V sv-ojii knjigi pisatelj večkrat omenja Vatroslava. 'Holza, tega večnega potnika križem domovine. Menda bo že 20 let, kar počava Vntroslav v domovini križem potovanja, a ®0e' govi zbrani spisi in potopisi leže baje pri »Slov. Matici«. Med temi spisi so tudi njegovi >p°seti P 100 slovenskh možeh,« v katerih 'je nvarsikaka pu-mina vredna drobtina. Bilo bi zelo },niesln ’t™ bi prišlo to delo na dan, ker je v njem P našega polpreteklega narodnega živil J‘ *	.	..
»Slov. Matica« ne hotela izdati	‘	»
bilo prav, da jo odstopi
niištvu d A ne bo ležala pozabljena med zaatare-
Hmi mkopisi R^vno Holčevi potopa tvorijo lep del naše memoaime literature.	1.	L.
•dgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r.	Jožko	Zemljič.	—	Tiska	tiskarna	Merlntr	(predstavnik	Otmar	Mihalek).	Vsi	v	Ljubljani.