Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXIII.
Lendava, 11. oktobra 1936.
Štev. 41
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna taksa posebi.
Popüst pd dogovori.
KLEKL JOŽEF, dolenski plebanoš
Septembra 24.
leta l936. je izdehno svojo plemenito düšo v Velikih Dolencih preč. g. Klekl Jožef, dolenski plebanoš. Rojen je bio 3. marca 1879 na Krajni. Nižjo gimnazijo je dovršo v Köszegi, višiše razrede z maturov i bogoslovje pa v Sombateli. Za dühovnika je bio posvečeni junija leta 1902. Nato je bio kaplan pri Sv. Jürji, v Rohonci (1906), v Turnišči (1907) i v Soboti (1910). Dühovni voditeo dolenske fare je postao 1. 1911, živo 57 let. Razmeroma mladi je vlego v grob, celo, če pomislimo, da je pokojni že po naravi bio jako trdoga zdravja. To zdravje njemi je podkopala krivična voza na Vogrskom, gde je dosta bridki vür pretrpo v Somboteli, Pešti i v Zalaegersegi, kde so ga po nedužnom vlačili samo zato, ar je Slovenec bio, ar je lübo svoj slovenski narod i ga ne šteo zatajiti. Gda so meje ešče ne bile določene, je šo prek v sosedni Monošter po posli. Tü so ga na zapoved Horvat Pavla, bivšega sobočkoga i zdaj monošterskoga glavara zaprli i odpelali v Somboteo. Tü ga je doletela velika krivica. Bio je vrednik Kalendara Srca Jezušovoga od 1. 1906. do 1919. V kalendar je vnogo pisao. Njegovi članki so podpisani z črkama — kj —. Posebno znamenita sta spisa „Iz zgodovine Slovencov“ v kalendari 1909, gde je narodnim neprijatelom dokazüvao, da so se Slovenci v našoj krajini naselili prvle, kak so Vogri prišli v zdajšnjo Vogrsko. Vogri i neprijatelje slovenskoga naroda so najmre trdili, da so se Slovenci v Slov. krajini naselili komaj pred 300 letami. V kalendari 1919 je natisnjen njegov spis „Prekmurski Slovenci“. L. 1918—19 je bio Vrednik Novin namesto betežnoga g. Klekla, izdajatela Novin. Naskori po zasedbi Slovenske krajine od jugoslovenske vojske je pokojni prišeo v
 mesečno vogrsko vozo. Iz sombotelske voze ga je oblast odegnala v Budapešto v zloglasno policijsko vozo „toloncház“, gde je z vlačügami i drugimi hüdodelniki mogo nedužen dühovnik trpeti sramotenje i javno blatenje, gda so ga po peštinskih vulicaj v toj smečenoj drüžbi gonili.
Iz Budapešta šo pokojnoga gnali v Zalaegerseg v zbirališni tabor, kam so zapirali komuniste. Tü je pokojni grozen glad trpo. Ka so dobivali vozniki, niti za svinje ne bilo. Pomagao si je tak, da si je küpüvao grah i sam toga kühao. Prek leto dni je to bila njegova hrana. Gda so ga bratonec s pomočjov ednoga poslanca, ki je svoj čas bio tüdi vogrski poslanec i s pomočjov predsednika jugoslovanske vlade, Nikola Pašiča rešili, je bio skoz Pešte pripelan v Beograd. Zgledao je strašno slabo. Voza njemi je vničila zdravje, štero se več ne vrnilo i nazadnje ga je. v prerani grob spravila, ar njemi je povzročila raka v želodci i obistih.
V Belgrad pridoč, so ga bratanca starejši Klekl Jožef, ki so bili te poslanec, pripelali pred g. Pašiča i se tomi zahvali za diplomatske stopaje, šteri so pomogli rešiti nesrečnoga voznika počasnoga vmiranja. Pokojni Pašič so oba kak najlepše sprejeli, rešenomi vozniki dali lepi znesek na pot i se ž njima v našoj domačoj reči zgovarjali, štera jih jako zanimala i štere lepoti so se čüdili. Bratanec so rešenoga voznika z Belgrada zraven pelali domo v Dolence v materno na-
ročje, ki je z obilnimi skuzami sprejela svojega sina.
Pokojni je do sedmoga leta starosti ne mogo gučati. Mati ga je zročila v obrambo Mariji Celarci i dete je hitro dobilo potom zgovor. Gda je šole zvršo i maturo naredo, je šteo stopiti v svecko slüžbo. Meo je nekoga pajdaša v gimnaziji, ki je bio popolen brezverec i pod toga vplivom se je mladi vsakojački v Boga vervajoči, a vendar malo mlačen Klekl, šteo rešiti z mrež božih, da ne bi postao sluga Kristušov. Pa materina lübezen je pali zmagala. Marijina pomoč po sv. meši je hitro omečila srce v dühovniški stan pozvanoga mladenca. V zahvalo za obe milosti je v drüžbi bratanca i pap. prelata, dr. Rogača romao v lepo Marijino Celje na Gornjem Štajarskom z slovenskimi romari iz Štajarske. Tü se je zahvalo za doblene velike milosti, tü je proso miloščo pobožnoga dühovniškoga živlenja i dobo jo je. Marija njemi jo je sprosila.
Pokojni je bio dober, zgleden dühovnik: Pobožen, čisti, trezen, vučeni. Z takšov resnostjov se je navzeo svoje zvišene slüžbe, da ga nikša sila ne mogla od nje odvrnoti. Poleg svoje mile, kratke narave, je bio pravi pastir, ki je ne odbijao z ostročov, nego vlekeo z milobov.
Samoobsebi se razmi, da dober dühovnik lübi svoj narod, ki ga je rodio, odgojio, ki ga je postavo na tak veličasten stolec Gospodov. Svoje proste stariše je z celim srcom lübo, poštüvao i kak se je sam izrazo, celo žrtev postao v oddaljenoj goričkoj fari za nje, ar se je vnogočenim odpovedao v vsakdenešnjem živlenji zavolo njihove priprostosti. Včasi še prek reda i mere. Lübezen do starišov je mera njegove lübezni do svojega slovenskoga naroda, do njegove pravice. O da bi Slov. krajino vsi tak vroče lübili, kak jo je pokojni lübo ! Nikdar je ne zatajo svoje slovenske materne reči, krepko jo je zagovarjao i se borio za njene pravice te, gda je to bio po mislih prenapetnežov smrten greh. Vsikdar je bio v Ivanocijovov tabori. V najbole važnih časaj je vodo Vredništvo Novin z zvišenim slovenskim dühom, ki ga krepilo krščanstvo, v dobi, gda se je šlo za odločitev, da pridemo v Jugoslavijo i tri mesece pod boljševiki zavolo teškoga betega vrednikovoga, bratanca njegovoga. Pa sledkar tüdi pisao večkrát v Novine. Leta i leta dugo je pa bio urednik Kalendara Srca Jezušovoga, v šterom je ohrano vnogo naših starih šeg, v šterom je odpro zgodovino cehov, törjanske cerkve itd. Njegovi jedrnati članki za vzgojo naroda i njegovi lepi gospodarski spisi so stalne vrednosti.
Pri razmejitvenoj komisiji so ga nahujskani lüdje sramotili i bi ga djansko napadnoli zavolo slovenskoga mišlenja, če ga oborožena sila ne bi branila. Sledkar je pa z lepim, mirnim ravnanjom i z srca odpüščanjom vsem svojim žalivcom, mir stvoro, šteroga on itak nikdar ne kalio. V politiki je zagovarjao radikalno stranko iz razloga: „da ga more na meji rešiti samo srbska vojska.“ A v aktivno politiko se globše ne spüščao i nikomi ne brano njegovoga političnoga mišlenja predvsem v SLS. Zdaj se je včakao, da je SLS prišla pod edno streho z radikalnov strankov JRZ.
Sprevoda se je vdeležilo vnogoga naroda. Vučitelstvo je pripelalo šolsko mladino. Prišla je skoron vsa (13) dühovšvina sobočke dekanije. Malo po 10 vöri je g. dekan Krantz začno obred, pred trügov zvüna cerkve, nato se je v cerkvi s predgance v imeni vseh poslovo od pokojnoga. G.
dekan je v govor vpleo jako lepe vzglede iz svetovne bojne. Sledila je asistirana meša za pokojnoga. Darüvao jo je g. dekan ; nato smo šli na cintor. Vnoge vence pa mrtvo telo so nosili domači gasilci. Pri odpretom grobi se je od pokojnoga verovučitela poslovo mali fantek z želov, naj bi njemi bila lehka zemla, štero je tak lübo. Nato sta se pokojnomi zahvalila še dva gasilca, ar je bio predsednik čete. Dobromi dühovniki, velikomi trpini, gorečemi lübiteli slovenskoga naroda večen spomini Molimo za njega !	— Sn.
Veličasten shod pri Gradi 27. septembra
Tajnik JRZ g. M. Kranjc.
Kak zadnji govornik na shodi pri Gradi je nastopo tajnik g. M. Kranjc iz Maribora. V svojem govori je naglaso, da čeravno je žalostno vreme, itak sije z obrazov številnih zborovalcov veselje i zadovoljstvo, ar vidijo med sebov prave svoje kmečke voditele, šteri se njimi borijo za sküpno lepšo našo bodočnost. Nadale se je spomno vseh naših neodrešenih bratov v tüjini. Da se doma borimo za našo slovensko sküpnost, ne smemo pozabiti tüdi na naše krvne brate v tüjini. Naj naša borba za slovensko sküpnost obsega vse, ki slovensko mislijo, govorijo i delajo. Nadale se je dotekno naših najhüših neprijatelov, to je komunistov, šteri pri svetlobi ne vüpajo med narod, liki se skrivlejo i v temi delajo svoje nepošteno delo. Vsi Goričanci, najbole pa mi pri Gradi, smo še občütili bič komunistov i bolševikov 18. toga leta. Govornik je številnim zborovalcom pokazao tüdi pismo, šteroga je tak po naklüčji dobo v roke. V tom pismi je načrt komunističkih voditelov Bela Kune, Stalina i drugih svetovnih revolucijonarcov, kak spraviti celi svet v komunistični i bolševiški ogenj. Za te svetovni bolševiški požar pa dobivajo denar iz mastnih židovskih žepov. Tak sta si v najožji zvezi komunistični bolševizem i židovstvo. Zato se moramo vsi boriti proti tej svetovni nevarnosti, štera bi tüdi pri nas rada našla svoje mesto za svoje razdiralno delo.
Ar se približavlejo občinske volitve, se moramo na nje dobro pripraviti. Gledati pa moramo na to, da na Občinsko upravo pride mož, šteri je naš katoliški veren pristaš dr. Korošca, i to je pri Gradi g. Bačič Franc, banski svetnik. Ni eden človek je ne svetnik, ar vsaki ima svoje falinge. Tak tüdi s g. Bačičom. Ali itak — on je naš katoliški Korošcov človek. Naš voditeo g. dr. Korošec ga je imenüvao za banskoga svetnika, ar je meo zavüpanje v njega. Če de g. Bačič naš župan — i to mora biti — nam v Belgradi kak tüdi v Ljubljani i drügih mestaj spravi mnogo dobroga, ar ma zavüpanje voditela Slovencov dr. Korošec. Če pa pride v Belgrad, Ljubljano i inam človek, šteri je ne naš, ne Korošcov, njemi pokažejo vrata, ar tüdi tü vala : zvestoba za zvestobo. Čas je, da že ednok postavimo svoje lüdi za župane i s tem pokažemo našemi voditeli g. Korošci svojo zahvalnost i s tem se tüdi priborimo boljšo bodočnost. Zato pri občinskih volitvaj pri Gradi 25. oktobra volimo i mo volili vsi svojega domačoga sosida, katoliškoga i Korošcovoga človeka g. Bačiča. Ne je to vse eno, štere stranke je človek, kak pravijo naši protivniki, ar, kak mo si postilali, tak mo tüdi spali. Zato naj živi naš bodoči grački župan g. Bačič.
Zaključek lepoga zborovanja i shoda pri Gradi.
Po govori g. Kranjca, se je g. Bačič zahvalo vsem govornikom za
lepe tanače, zborovalcom pa na lepo i disciplinirano vladanje. Ob pol 2 vöri je zakljičo slavnostno zborovanje. Godba je zaigrala i zapeli smo himno vseh Slovencev „Hej Slovenci“. Na oder je šče ednok stopo minister g. Vesenjak i se vsem zborovalcov zahvalo, prvič za krasen sprejem gostov, drugič pa za tak lepo i disciplinaro držanje za celoga zborovanja. Ne je bilo nobene nevole, nobenoga nereda, nobene zmešnjave. Vse je šlo v vzornom redi. Najlepšo zahvalo pri tom deli se razmi, zaslüžijo pridni rediteli, šterim se moramo zahvaliti, da je shod tak lepo uspeo. To je bio po dugom časi prvi naš javni nastop — šteri si dobro uspeo. To naj bo v čast našim vrlim gračkim dečkom i moškom. Ešče večkrat bomo pokazali to svoje vküpdržanje i delavnost. Rediteli, 25. oktobra nas čaka nova naloga. — Tisto nedelo mo palik pokazali, kak zdaj na shodi, ka Želemo i što smo. Pripravimo se na 25. oktober.	
Grački shod i naši protivniki : komunisti, Mačkovi i JNS-arji.
Za grački shod smo se pripravlali vsi pošteni goričanci, resni pristaši g. dr. Korošca. Pripravlali so se pa tüdi naši protivniki, ar jih je bolelo to naše lepo gibanje. Naši protivniki so vsigdar na deli, vsigdar razdirajo, vsigdar rüšijo, dobroga pa so ešče nigdar nikaj ne spravili. To so ščeli tüdi na shodi pri Gradi. Pa so svojih zamazanih računov ne mogli zračunati. Začno je samo eden „plačani“ njihov agent siromak, da pa je vido okoli sebe same vesele obraze naših vrlih dečkov, so se njemi začnole hlače trositi i vtihno je, kak da ga je zemlja požrla. Tüdi drügi agentje so zgübili korajžo i se razišli kak lüdje, štere preganja slaba vest. Zato naj znajo vsi, da okoli Grada i na Goričkom živi lüdstvo, štero ne trpi i nede trpelo nikših komunističnih, Mačkovih, JNS-arskih agentov, ar ono ma svojega kmečkoga voditela i to je g. dr. Korošec i nišče drügi.
Posebna čast za Grad. 
Grad je ob priliki toga shoda meo posebno čast, ar je ravno pri Gradi g. minister Krek razlagao ob prvim uredbo o zaščiti kmetov.
	
Zahvala.
Pripravljalni odbor za grački shod se tem potem najlepše zahvalüje vsem, ki so količkaj pripomogli k lepomi uspehi shoda. Posebno ide zahvala dečkom i deklam, šteri so krasni, reditelom za lepi red, zborovalcom za lepo obnašanje, Gradi i vsemi Goričkomi. Tak delajmo tüdi v bodoče — za lepšo našo bodočnost.
Ta je tüdi lepa !
Ob priliki shoda pri Gradi so naši rediteli meli kak znak zeleni trak z malov korinov. Mi vsi dobro znamo, da so v dobi preganjanja Dr. Korošca i njegove lüdi, Korošcovi pristaši nosili kak svoj poseben znak zelene kravate ali pa zelene trake. Kak spomin na tisto trplenje našega voditela, smo tüdi našim reditelom dali zeleni znak. Pa tüdi to nekakim ne bilo po voli. Nekša „rodojübna“ oseba nas je okrstila celo za „madžarone“, ar nosimo zelene madžarske zastavice. Mi bi pa dotičnoj osebi priporačali, da se kak „rodolübna“ Slovenka — malo pouči od zgodovino najvekšoga Slovenca — rodolüba Dr. Korošca, posebno pa dobo od „zelenih kravat i trakov.“
Zavedni goričanci
2
NOVINE
11. oktobra 1936.
NEDELA
devetnajsta po risalaj.
Evangelij (Mataj 22). Tisti čas je govorio Jezuš velkim dühovnikom i farizeušom v prilikaj, rekoč : „Nebesko kralestvo je podobno krali, ki je napravo svatbo svojemi sini. I poslao je svoje slüžabnike, zvat pozvane na svatbo, pa so ne šteli priti. Poslao je pa drüge slüžabnike z naročilom : „Povejte povablenim : glejte, svoj obed sem pripravo ; moji jünci i krmlena živina je zaklana i vse je pripravleno ; pridite na svatbo !“ Te so se pa ne zmenili i so odišli : eden na svoje imanje, drügi po svojoj küpčiji, ostali pa so zgrabili njegove slüžabnike, jih zasramüvali i zatukli. Gga je krao to zvedo, se je razsrdo, poslao svoje vojake, pokončao one morilce i njűvo mesto zažgao. Potom pravi svojim slüžabnikom : „Svatba je pripravlena, a povableni so je ne bili vredni. Zato ite na križopotja i pozovite na svatbo, šterekoli najdete.“ I njegovi slüžabniki so šli na poti i zbrali vse, štere so najšli, hüdobne i dobre, i svatovska dvorana se je napunila s svati. Kda je pa prišeo krao svate gledat, je vido tam človeka, ki nej meo svatovskoga oblačila. Pravo njemi je : „Prijateo, kak si prišeo se, kda nemaš svatovskoga oblačila?“ On je pa mučao. Te je krao velo slüžabnikom : „Zvežite njemi noge i roke i ga vržite vö v kmico : tam bo jok i škripanje z zobmi. Zakaj vnogo je pozvanih, ali malo izvoljenih.“ *
Što je te krao, ki je napravo gostüvanje? Naš oča nebeski. Njegov Sin Jezuš je mladoženec. Svatje smo vsi lüdje celoga sveta. Gostüvanje je i bo na drügom sveti v nebesaj. Vsi smo pozvani na to gostüvanje, a malo jih ide ta.
Posebno smo pozvani mi kristjani, ki smo rojeni od krščanskih starišov, šteri so tüdi nas dali krstiti, šteri so tüdi nas dali v krščansko šolo, šteri so tüdi nas pošilali v cerkev h krščanskomi navuki. Tü smo čüli od bože svatbe i tüdi povableni smo na to svatbo. Boži slüžabniki nas vabijo v imeni božem, naj bi šli vsi na svatbo na drügi svet. Tü smo najmre popotniki, ki potüjemo na drügi svet. A dve sta prošeciji, ki romata na drügi svet. Edno prošecijo vodi naš Odrešenik. On stople najnaprej i nam kaže pot Na rami nosi strašno žmeten križ, s šterim nas je odküpo. I pravi : „Što šče iti za menov, naj vzeme svoj križ i naj ga nese.“ Što nešče nesti svojega krila, ne more za Jezušom, ne more hoditi v toj prošeciji, štero Jezuš vodi na večno svatbo.
Pitajmo se, ali mi nosimo svoj križ za svojim Odrešenikom ?
Mladenec, pun živlenja, je od vseh strani obdani od zapelavanja toga sveta. V svojem srci čüti skrito veselje, nagnenje do teh zapelivosti. Odpovedati se tem zapelivostim je težko, je križ, včasih jako žmeten. — Ali ga nosiš, mladenec, za Jezušom ? Vsi mladenci so pozvani, da bi ga nosili, ali kak malo jih je, ki ga nosijo !
Mladenka, mlada, Zdrava, kak nemirno je tvoje srce dostakrat. Na tvojoj živlenskoj poti so posejane različne rožice, ki se ti smejijo i te zovejo : vtrgni nas, povohaj nas, kak dišimo, kak smo sladke, koštaj nas. — Oh, kak rada bi je vtrgnola, kak rada bi je povohala. Kak težko se je premagati i iti naprej. Zapelive so najmre, ar so zvüna lepe, a malo štera pomisli, da so smrt za njeno düšo i je trga. Nešče se odpovedati, nešče nesti križa za Jezušom.
Ednako gospodar i gospodinja, oba sta pozvaniva na gostüvanje. Spunjavanje krščanskih dužnosti v zakoni i gospodarstvi se pravi : iti na gostüvanje. A kelkokrat se čüje izgovor : ne morem toga, ka mi vera pravi, delo me inam zove. Vsi so pozvani, ali malo jih ide.
Z ednov rečjov: vsi smo pozvani, da spunjavlemo svoje verske dužnosti i se greha ogiblemo, ki to spunjavlejo, idejo na gostüvanje. A mnogi se izgovarjajo, gda bi trebelo svojo dužnost včiniti i se premagati — neščejo. Tej nejdejo na gostüvanje Sina božega.
Vsi smo pozvani, pa neščejo vsi iti.
Zahvala.
Prostovoljna gasilska četa v V. Polani se zahvalüje g. banu dravske banovine dr. Marku Natlačenu za nakazano podporo 500 Din. Prosimo dobrosrčnoga g. bana za nadalno naklonjenost.
Uprava prost. gas. čete V. Polana.
Tak delajo komunisti v Španiji.
Iz Španije takše reči pišejo velki časopisi, ka se nam vidi nemogoče, da bi človek bio sposoben kaj takšega napraviti drügomi človeki. Na žalost je pa le vse istina. Tüdi mi priobčimo eden takši dogodek, ki ga je popisao znani francoski list „Revue de Paris“. Do piknje vse je istina. Etak piše dopisnik, ki je vse sam vido: „Okoli pol devete predpoldner vom pridem v püngrad Casa del Campo, ki je na zahodnoj strani Madrida. Miličniki (komunistični vojaki) i nekaj sprehajalcov hodi v tom časi prek po placi, gde sunce vroče pripeka. Stoplem po poti parka, gde vidim le moške i ženske komunistične vojake, šterim je naročeno, da sprimlejo vjetnike i pazijo na nje. Te park se je od začetka revolucije spremeno v „vjetniški park.“ Pridem do čistine, gde je na sredi jama brez vode, šörka kakših 20 metrov i je obdana s plotom iz drota. V tom tesnom prostori je naphanih 250 lüdi. Kelko morem presoditi, so tej vjetniki sami malomeščani. Zagledam nekšo 15 letno deklico v zelenoj obleki, ki je vsa raztrgana. Oklepa se matere okoli šinjeka. Blüzi nje sta mož i žena kakših 50 let, ki čepita eden poleg ovoga. Žena naslanja glavo na možovo ramo. Poleg je okoli 50 leten moški, ki kleči i moli. Nadele šče vidim nekaj prav mladih deklin. Edna stara gospa drži nekšega 25-letnoga mladenca za roko. Jama je kakšiva 2 metra globoka. Okoli i okoli stoji kakših 50 vojakov rdeče milice s puškov v roki. Nešterni se naslanjajo na grmovje. Naednok spravijo iz grmovja dve mašinskivi puški, ki sta stali kakših 5 do 6 metrov daleč
i sta bili dozdaj skritivi. Siromaški vjetniki začnejo strahotno kričati. To so kriki groze, ki se hitro spremenijo v bolestno ječanje i stokanje, ar obe mašinskivi puški začneta delati. Prvi, ki je spadno, je bio oni mož, ki je kleče molo. Ves v grozi se obrnem. Strelanje trpi kakših pet minut i ves čas se razlegajo kriki groze i smrti. Znova i znova začüjem kričanje : „Perdonel Por lámor de Dios !“ (Prizanesite ! Za božo volo !) — Kda se pali zglednem v jamo, so vsi vjetniki mrtvi ali ranjeni. Vseširom teče krv. Deklica v zelenoj obleki, ki šče ne mrtva, ječi v smrtnih zdihlajih. Moški i ženski člani komunistov pa popolnoma hladnokrvno i brezbrižno stojijo poleg i niti ne mignejo z očmi.
Strelanja je konec. Čüjem več komunistov, ki kričijo : „Campsa ! Taki se približa žutkasto rdeči auto za prevoz petrola državnoga monopola. Auto se na pol obrne, da je zadnji konec obrnjeni proti jami. Trije komunisti zgrabijo gumijasto cev i poljejo mrtve i ranjene s petrolom. Znova se zdigne strašen krik ranjenih kak vihér iz jame. Nekši komunist se približa s slamnatov gorečov šopov. Toga pogleda pa ne morem več prenesti i se oddalim za kakših 100 metrov. Ognjeni plameni, 5 do 6 metrov visiki, švignejo iz jame. Vpitje i kričanje nesrečnih mantrnikov i strašen smrad sega do mene. Ves v znoji i skoro v omedlevici idem dale i nazaj v mesto. To, ka sem vido, me je do dna porüšilo.
Pripovedavlejo mi, da vsakši den tak morijo vjetnike na tom prostori, le število vjetnikov je različno. Misli
se, da so več onih mladih deklin, štere sem vido med vjetniki, ponoči večkrat posilili. — Te vjetnike so miličniki samo tak prijali, rekši, ka so sumlivi. Tej miličniki, ki so bili večinoma že vsi za razne zločine zaprti po vozaj i ki so jih komunisti spüstili iz zaporov i jih oborožili, na svojo roko lovijo lüdi i jih na drügi den vsikdar spostrelijo. Nej trebe niti omenjati, da jim prle vse spokradnejo i njüva stanovanja oropajo.
Vsa takša strašna dela so vladi znana pa se ne briga za nje.
Slika španskoga bolševizma. Med vojaškimi novinci so tüdi ženske, ki so prostovolno vzele puško na ramo
Razgled
po katoličanskom sveti
Francija. Sto novih cerkvi. — V velkih predmestjih Pariza bodo zidali sto novih cerkvi. Začno je s tem važnim i prepotrebnim delom pariški kardinal Verdier. Nabrao je od mnogih dobrotnikov telko pejnez, da so mogli dozdaj zgotoviti 63 cerkve. Ta predmestja so bila šče do nedavnoga jako zapüščena. V verskom pogledi se je za nje ne moglo dosta napraviti. Fare so bile velke. Mele so do 50.000 düš. Zato se je ne moglo tak za nje skrbeti, kak je bilo to potrebno. Mladina se je vzgajala v poganskom dühi i komunizem je meo tü rodovitno polje. Pa so prišli med nje mladi, goreči i nevstrašeni dühovniki. Na večih krajih so jih sprejeli s — kamni ! Ne so mogli inači, či so pa telkokrat čüli od njih praviti i čteti v svojij komunističnij listaj, da so dühovniki krivi vseh teh nevol i pomenjkanja, šteroga trpijo miljoni delavcov. Pa naskori so lüdje, posebno pa mladina, spoznali v dühovnikaj svoje najbouše prijatele, ki se v istini borijo samo za njüve — delavske — pravice i ki njim ščejo samo dobro. Zdaj se zidajo v velkom števili cerkve tam, gde so leta i leta ne čüli od Kristušove vere niti reči dobroga i lepoga !
Mehika. Kak se godi katoličanom v Mehiki. — Eden nekatoličanski ameriški list je pisao o živlenji katoličanov v Mehiki. Med drügim pravi: Od zdaj naprej je v toj državi slobodno biti samo telko dühovnikov, da na vsakših 100 jezero katoličanov pridejo trije dühovniki. Dva bogoslovna ravnatela so zaprli. Štiri tjedne sledkar sta bila že med preminočimi. Nekšega redovnika so med sv. mešov sredi oltara prijali, zvezali i zaprli. Edno katoličansko drüžino so
Nemešnjaki na ozemlju soboškega Veleposestva v XVIII. stoletju.
Soboško veleposestvo, ki je bilo do konca XVII. stoletja sestavni del gornjelendavskega, je leta 1687. kupil Szápáry Peter od grofa Kéry Franca in njegove žene Széchy Julijane. Veleposestvo je obsegalo celo Ravensko in obronke Goričkega, tako da je bilo skoraj polovico soboškega sreza last novega gospodarja. Na ozemlju Jega Veleposestva so v velikem številu prebivali tudi nemešnjaki, ki so bili brez dvoma najzanimivejše zgodovinske osebe našega kraja. O številu in posestniška razmerah teh „slobodnjakov“ nam nudi jasno sliko listina leta 1783. iz arhiva rodovine Szápáry.
V uvodnem delu listine so našteti kraji, ki so pripadali soboškemu gradu. Ti kraji so bili : Sobota, Bakovci, Satahovci, M. Črnci, Gradišče, Tropovci, Tišina, M. Petrovci, Černelavci, Polana, Veščica, Kupšinci, Vančavas, Rankovci. Sodišinci, Gederovci, Krajna, Predanovci, Puževci, Zenkovci, Bodonci, Lemerje, Šalamenci, Brezovci, Gorica, Puconci, Vaneča, Bokrači, Dolina, Košarovci, Krnci, Fokovci, Selo, Čikečka vas, Vučja Gomila, Sebeborci, Tešanovci, Moravci, Martjanci, Nemčavci, Noršinci, Lukačevci, Mlajtinci, Bük in Obranček.
Po opisu ozemlja veleposestva navaja listina vse nemešnjake prej naštetih krajev. Zanimivo je, da so razen nekaterih nemešnjakov vsi drugi slovenskega pokolenja. Da se ohranijo
imena in da se dá neka fiksna točka za nadaljnjo podrobno raziskovanje, naj sledijo imena :
1. ) Družina Szobotin (pisali so se tudi Zobothin in Muraszombati). Szobotini so bili posestniki v Soboti in Murskih Črncih ter v Vučji gomili, kjer so imeli vinograd. Član družine — Janez — je bil podžupan Železne županije.
2. ) Lipič Janez in njegova žena Veczkei de Neidenstein, sta imela obsežna posestva na Tišini, Krajni, v Rankovcih, na Vaneči, v Moravcih, Mlajtincih, Lukačevcih, Fokovcih, Gederovcih in Vanča vasi. Člani družine so igrali precejšnjo vlogo v javnem življenju. Tako je bil Boldižar, podžupan Železne županije (1749.), Anton predstojnik slovenskega sreza. (Tótsági járás !)
3. ) Gombossy Janez, kotarski pristav (vice szolgabiró) je imel kmetije v Tropovcih, Rankovcih in Šalamencih.
4. ) Kregar Peter, kolarski pristav. Njegove njive in senožeti so se nahajale v Puconcih, Polani, Veščici, Černelavci in Bodoncih. Franc iz iste družine, je bil posestnik v Soboti in Bakovcih, Imre pa v Tešanovcih.
5. ) Eden najbogatejših med nemešnjaki je bil Koller Franc, kapetan, ki je imel obsežna posestva v Soboti in okolici, v Bakovcih, Gradišču, Sebeborcih in Bokrečah.
6. ) Zelo premožen nemešnjak je bil v Krogu Vasdinyei Janez. Njegova posestva so se nahajala v Soboti, Gradišču, Tropovcih, Gederovcih, Lemerju in Veščici.
7.) V Gederovcih, Noršincih, Gradišču in Sodišincih je imel premoženje Kenessy Janez.
8.) V Tešanovcih so gospodarile naslednje nemešnjaške družine : Berke, Herbay, Temlin, Zelko, Novak, Farkaš, Lutar in Kregar.
9.) Lutarjeva družina (Janez in Matjaž) je imela posestvo v Sebeborcih in Gorici.
10.) V Soboti in okolici ter v Bakovcih so sledeči nemešnjaki imeli posestva : Družina Pečič, družina Petkovič, Temjeni Janez, družina Dervarič, Červek Janez iz Rakičana, Keresztury Jožef, družina Smodiš in Baboš Peter.
11.) Končno naj še omenimo nemešnjake, ki so imeli manjša posestva : Korvat Imre in Rapoša Suzana v Tropovcih, Keresztury Mihael, Veščica ; Nagy Ignac in Herbay Janez, Gederovci; Lanščak Ladislav in Kelc, Tišina in Gederovci ; Sabotin, M. Črnci; Hüll Ignac, Tišina in Cigan Janez, Fokovci.
Listina ima še eno posebnost v narodopisnem oziru t. j. slovenski krajevni nazivi zemljiških okrajev. N. pr. na bregi, pri širokom Dobli, pri jezeraj, za jezerami, pri grmovcaj, na stezi, pod otavami, za grabami, srednji travniki, Tabor, pod goščom, na Kotari, pri grmi, pri zlatom grmi, pri dolnji vrbi, pri Muri na bregi, pri češkoj poti, med Čmecom in Doblom, na lopati, Trnajšček in Müzge.
Dokument je sestavil na podlagi izjav prič Deák Peter, javni notar.
Gumilar F.
11. oktobra 1936.
NOVINE
3
zaprli zato, ar so molili prle kak so jeli. Komunisti so meli v ednom mesti svoje slavnosti i pohode po mesti. Nešterni katoličani so ne šteli iti z njimi. Začnoli so na nje strelati. Trije so obležali mrtvi i več je bilo ranjenih. Ednoga zavednoga katoličanskoga akademika so zvezali i odegnali. Drügi den so ga njegovi domači našli mrtvoga. — To se pravi, kak „svobodomiselci“ razmijo to svojo „versko slobodo“! Slobodno je njim samo to, kak se njim prav vidi. Drügi — katoličani pa nesmijo slobodno zvršavati svoje verske dužnosti i nesmijo živeti po svojem verskom prepričanji.
Rusija. Deco mečejo na cesto. — Bolševiška vlada je vidla v drüžini i njenom vzgajanji velko napotje pri svojem deli, da kak najprle postavi znova „raj na zemli“. Zato je starišom vzela deco že v gingavoj mladosti i je sküpno vzgajala v raznih zavetiščih i vzgojevalni. A zdaj, kda že gleda bolševiška vlada na sad svojega vzgajanja mladine, sama spoznava, kak neprav je napravila, da je vzela starišom deco. Če najmre že starišne vzgoji dobro svoje dece, te je nišče ne. Najbouši vzgojiteli dece so vsigdar stariši. Zdaj majo bolševiki s to mladino samo velko nevolo. Državna vzgojevališča so prenapunjena. Zdaj so začnoli razni vučenjaki i politiki zgrüntavati, kak bi najhitrej znova dali drüžini nazaj njene stare pravice do vzgajanja dece. Samo v Moskvi i Ljeningradi je najmre 7500 starišov svojo deco enostavno Vrglo na cesto, ka prej naj za nje skrbi bolševiška država. To je strašen bič za vlado, šteroga si je pa sama spletla ! Pa bodo bolševiki šče bole čütili te bič, kda prevzeme ta mladina, štero je vzgajala cesta i sküpno vzgojevališče, oblast v svoje roke.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Mati misijonara g. Čontole vmrli. Septembra 24. popoldnevi ob 2. so v Gospodi zaspali Čontola Ana v Motovilcih, gračka fara, mati misijonara g. Čontola Matjaša, našega vnogoletnoga naročnika. Pokojno so 26. pokopali, ki so jo tüdi sin dühovnik sprevodili do hladnoga groba. Prosimo naše naročnike, naj sklenejo pokojno mater dühovnikovo v svoje goreče molitve, g. misijonari i vsem domačim pokojne pa naj Srce Jezušovo vlije v žalostno düšo tolažbo.
Predstojništvi občine Lendava. Na Cerkvenom trgi pri trotoari se nahaja reklamna deska za kino. Tü so izložene na vekše takše slike, ki na nepokvarjeno mladino nikak ne vplivajo vzgojno. I ravno mladina obojega spola se po nedelaj, kda pride k slüžbi božoj, radovednoč zbira okoli deske i opazüje. Ta mladina v kino itak ne hodi, ar šče za drügo nema penez, pokvari se pa hitro. Ne spodobi se, da bi takša deska bila poleg hiše bože. To žali vsakšo versko čüteče srce. Zato prosimo predstojništvo občine Lendava, naj to desko s toga mesta da odstraniti i jo postaviti — če že mora biti — na takšem kraji, kama mladina ne zahaja, pač pa vsakši, ki namerava iti v kino, lehko stopi ta i si pogledne. Z odstranitvijov te deske ne napravite nikomi nikakše škode, pač pa preprečite veliko pohüjšanje med našov mladine. To nareküje skrb za bolšo bodočnost našega lüdstva.
Rakičan. Predpreminočo nedelo 27. septembra smo meli pri nas nad vse lepo slovesnost. Meli smo blagoslovitev naše nove električne napeljave i transformatora. Slovesnost je pa bila posebno pomembna i lepa predvsem zavolo prisotnosti visokih gostov, šteri so te den bili pri nas. Skoro vervati smo ne mogli, gda smo zvedeli, da pride te den k nam sam gospod minister dr. Krek, da tak najlepše dokaže skrb zdajšnje vlade za napredek kmečkih občin. I v istini je v nedelo zadvečara prišeo v našo občino ministrski auto, v šterom se je pripelao g. minister, tak, da je naša občina, od kak lüdje pomnijo, zdaj ob prvim mela čast i srečo, da je v svojoj sredini pozdravila ministra. Z g. ministrom dr. Krekom so se pri-
pelali ešče g. bivši minister Vesenjak, g. poslanec dr. Klar, banski svetnik g. Bajlec, tajnik banovinske organizacije JRZ g. Kranjc iz Maribora, g. sreski načelnik Lipovšek in zastopnik časopisov g. Sekulec iz Maribora. Blagoslovitev je opravo z lepim cerkvenim nagovorom g. provizor Vojkovič, nato je pa goste z zbranimi rečmi pozdravo župan okoliške občine g. Celec, povdarjajoč, da se čüti cela občina posebno počaščeno, gda lehko pozdravi v svojoj sredini tak visoke goste. Povdaro je z ednim tüdi, da naše lüdstvo dobro razmi skrb zdajšnje vlade i Slovenske banovine za povzdig našega kmeta, štera se trüdi za to, naj bi zadnjoj najsiromaškejšoj vesnici zasvetila električna lüč. Nato je pa g. minister dr. Krek stopo na govorniški oder i z lübeznivimi rečmi povedao, da je srečen tüdi on, da je prišeo k nam k toj slovesnosti i da se vüpa i da je prepričan, da dokeč bo ta vlada, da to nede samo edna kmečka vesnica v šteroj zasveti električna lüč i se razvije električna sila, nego da je žela i načrt zdajšnje vlade, da s pomočjov naše Slovenske banovine pride električna sila v najsiromaškejšo kmečko občino. Dobrote i iznajdbe tehnike naj slüžijo vsem, posebno kmetom ne pa samo mogoče varašom i gospodi, to je program zdajšnje vlade i Slovenske banovine. Na konci je šče spregovoro ravnatel kmetijske šole v Rakičani g. Mikuž, nato so se pa vsi gostje podali na dom g. župana Celeca, gde je bila ponüdena gospodi ministri i ostalim gostom mala jüžina, potom se je pa g. minister odpelao v Maribor na vlak za Beograd.
Naše romanje k Mariji lovretanskoj. Leto za letom doni mogočna pesem naših slovenskih romarov k Mariji lovretanskoj. Tüdi letos smo vredni bili, da smo v velkom števili priromali k Mariji lovretanskoj, njoj prinesli naša srca, naše ponižne molitve i naše mile pesmi smo njoj darüvali. Nešteto romarskih src je prineslo pred njeni prestol goreče zahvale za pomoč v sküšnjavaj, stiskaj i betegi. Vnogi so pa romali v vüpanji, da njim mogočna Kralica zbriše bridke skuzé, potolaži žalostna srca, njim spuni žele. I zaistino potolaženi smo se vračali od Tebé, o Marija. Nas iz črensovske fare i tüdi iz beltinske fare, tak nas je bilo do 220 romarov. Eden tao starejših i tri frtale mladine. Proti so nam prišli g. frančiškan. Zvonovje so z nami popevali i nas sprevodili s svojim milim petjom pred Marijin sv. tron. V hiži božoj smo najprvle pozdravili Jezuša vu sv. sakramenti, opravili smo molitve i nato smo začnoli naše Slovenske Marijine pesmi. Kda smo popevali „Gor stante deklice lüblene — zdaj idemo ta pred oltar — Mariji pa venček zeleni — darüjte njoj tüdi za dar“, so deklice osipale Marijin oltar s svojimi zelenimi venčeki. V molitvaj smo se spominali vseh naših domačih i vseh dühovnih pasterov i vseh posvečenih peršon, posebno pa vseh izseljencov. Na Marijin god večer smo tüdi vodili procesijo na grobišče i tam smo se spomnili vseh preminočih düšic. V nedelo zajtra smo svojo molitev sküpno opravili i se paščili v hižo božo. Vöre so hitro tekle. Po velkoj meši smo jemali od Marije slovo. Zvonovje so nam lepo zaspevali žalostno slovo. Potem smo se paščili proti domi, ar je sunce hitro bežalo za goro. Okoli kednadnoga sunca smo priromali z gorečimi svečami proti črensovskoj cerkvi, gde so nas g. plebanoš sprevodili v hižo božo. — Vinčec Jožef, Trnje.
Izjava. Nekši agitatorje so začnoli po našoj občini agitirati s tem, da so raznesli vest, da sem jaz občinski proračun za leto 1836/37. zvišao sam po svojoj voli i da sem tiste lüdi to-
žo, šteri točijo vino, ali pa šušmarijo. Izjavlam, da je občinski proračun od Kralevske banske uprave v celoti odobren, kak ga je občinski odbor na seji odobro z dne 28. jan. 1936. Jaz tüdi ne sem merodajen, da bi lehko proračun znižao ali pa zvišao. Izjavlam tüdi, da jas ne sem nikoga prijavo, ki bi točo vino. To so same nesramne reči. Ar se od moje osebe hüdobno razširjajo neresnične vesti, izjavlam, da bodem vsakšega tožo, ki bode neresnične reči od mene razširjao. Črensovci, 1. oktobra 1936. — Baller Šamuel.
Vel. Polana. Na poti domo z križovskoga senja iz Črensovec je nekši biciklist zavozo v Fotiščovo mamico, ki so šli s senja domov. Potro njim je lonec i jih vrgeo v grabo. Sirota so tak nesrečno spadnoli, da so djali nogo v biciklinov potač, šteri njim je malone prst odtrgno. Prst jih jako boli. Priporočali bi tomi biciklisti, da se naj navči z biciklinom bolše voziti ne samo lüft.
Črensovci. Pri nas v Črensovcih mamo hvala Bogi zadosta kandidatov za obč. predsednika. Vsi so že na deli. Že pred razpisom volitev so se pripravlali z vsov močjov na volitve, a zdaj šče pa bole. Zanimivo je, kak se pripravlajo naši kandidati. Nešterni so se celo šteli izkazati z dvobojom, da bi na te način pridobili kem več volilcov. Zanimao bi mogoče tüdi vas drüge dogodek, ki se je dogodo 21. sept. na den senja v Črensovcih. Kak po navadi, je tüdi na to senje prišlo vnogo lüdstva. Tüdi naši kandidatje so ne izostali. Prišli so s tem namenom na senje, da bi razvili kak nabole plodonosno volilno agitacijo. Proti večeri, gda so mislili, da so svojo nalogo zvršili, so se razhajali v mraki domo. Priliko smo meli opazovati ednoga kandidata, šteri se je šteo noga izkazati za kak najbole delavi sposobnoga bodočega župana. Zmislo si je edno posebnost, ki bi njemi naj slüžila kak dobra reklama za agitacijo. Kda se je že čüto zadosta okreplenoga z vinskov kaplicov, je zapüsto gostilno i se podao proti domi. Kda je šou proti Bistrici, je med potjo delao jako zanimive akrobacije. Njegov biciklin je z njim tak nesmileno postopao, da je gospodar ne vtegno gor stanjovati. Zgledalo je, da bo morao potovanje pretrgati, ar ga je biciklin tak nesmileno vrgeo v grabo, ka se je ne mogeo z lehka gor pobrati. Liki na dobro srečo njemi je pripomogeo eden potnik, šteri ga začno sepata po grabi premetavati tak dugo, dokeč se je ne strezno. I resan, za nekaj časa se je tak opomogeo, ka se je lehko sam brez vsakše pomoči pelao proti domi. Te naš bodoči župan nam je pokazao lepo zgled, kak se more oponašati občinski predsednik. Mi vsi z črensovske občine takšim kandidatom samo telko Povemo, da njim naše občine v roke ne damo i njim nemremo zavüpati. Zato mo vsi volili nazaj — staroga predsednika, v šteroga mamo zavüpanje.
Kovačevci. Od nas Kovačaščarov se večkrat čüje, da smo prej trno trdi lüdje. To je večkrat krivično. Istina je, da je med nami par takših, šteri delajo i so proti vsakšoj dobroj stvari. Ali večina pa ide vsigdar za dobrim. Tak se je zdaj v začetki gučalo, da smo vsi Kovačaščarje proti našoj katoličanskoj listi, štere predstavnik je g. Bačič. To je ne istina ! Tüdi mi smo za to listo, ar ščemo braniti naše katoličanske i krščanske pravice. Zakaj bi nam vsigdar drügi komanderali ? ! Zato izjavlamo — večina Kovačaščarov — da mo 25. oktobra volili samo našo domačo katoličansko listo g. Bačiča. Vüpamo se, da de z nami šlo za našo stvar tüdi onih par kričačov, šteri odavlejo drügim svoje prepričanje za kupico vina. Sreča, da je takših med Kovačaščari še malo.
Grad. Mi varašanci smo predzadnjo nedelo bili tak srečni, da nas je obiskao aktiven minister dr. Krek. Ne smo nigdar mislili, da bi kda sveta bili tak počaščeni. Vidi se, ka so dnes na vladi lüdje, šteri lübijo svoj kmečki siromašen narod i njemi tüdi ščejo pomagati. Naši voditelje se nas ne sramüjejo, ne bojijo se našega bla-
ta i siromaštva, nego ido z veseljom med nas, da vidijo naše potrebe i nevole. To je dober znak ! Lejko smo zadovolni, ar vidimo, da mamo na vladi svoje prave kmečke voditele, šteri nas nigdar ne izdajo. Naš voditeo Dr. Korošec je duga leta bio preganjani i zapreti, ali svojega kmečkoga slovenskoga naroda nigdar ne izdao. Mi varašanci smo ešče posebi zahvalni svojemi slovenskomi voditeli, ar nam je poslao svojega namestnika ministra Kreka i drüge naše kmečke boritele. Izkazali pa bomo tüdi svojo zahvalnost našemi voditeli i vernost šče zdaj pri občinskih volitvaj, da bomo volili vsi samo Korošcovo listo i to je pri nas Bačičova lista. Zahvalni pa smo tüdi našim domačim voditelom pri Gradi, kak g. Bačiči i drügim njegovim i našim sodelavcom, šteri se pri nas borijo za našo slovensko katoličansko stvar. Tüdi. njim smo zahvalni, ar so nam 27. sept. spravili h Gradi ministra Kreka i drüge naše prilüblene voditele. Vsi varašanci, zvün par zasleplenih kričačov, izražamo tem potom zahvalo onim, šteri se za nas skrbijo i oblüblamo svojo vernost i zahvalnost i zato bomo 25. oktobra v staroj šoli volili samo našo katoličansko listo, to je g. Bačiča. Varašanci. — Mihalovo senje. Blaga je bilo preci, ali küpcov bole malo. Mrzlo vreme je tüdi škodilo lepomi senji. — Pripravlajmo se ! Našim pristašom ! Vsem odbomikom, namestnikom na našoj Bačičovoj listi, posebno pa našim vrlim mladim dečkom i moškom v celoj gračkoj občini naznanjamo, da bomo meli v nedelo dne 18. oktobra ob pol 12 vöri —po predgi — v staroj šoli pri Gradi jako Važen organizacijski sestanek. Prosimo vse, da na to važno zborovanje pridete gotovo vsi i pripelate s sebov kem več naših dečkov i pristašov. V organizaciji je naša moč !
Kruplivnik. Po dugom časi se tüdi mi kruplivničarje lejko zglasimo i povejmo svoje. Pri nas je v začetki bilo par zapelanih lüdi, šteri smo strašno kričali proti Korošci, proti njegovoj stranki i proti Bačičovoj listi. Ali tüdi mi kruplivničarje smo sprevideli, ka je ešče najbolša Korošcova stranka i da bomo 25. oktobra volili samo Korošcovo listo, štero v našoj občini nosi g. Bačič. Samo tak lejko vüpamo, ka pridemo kam naprej i de nam ednok bolše šlo. Pozivamo pa šče tüdi drüge, šteri so ešče nej z nami, naj se več ne dajo zapelavati, naj spreglednejo i se nam pridrüžijo. Večina je že tak z nami. Zato je bolše, da vküpdržimo. — Kruplivničarje.
Vidonci. Vidončarje smo dobri. Vküpdržimo i vsi za Korošca i njegovo listo. Pri nas protivniki nemajo uspeha i zato jih to jako čemeri. Nas pa to ešče bole veseli i izjavlamo, ka bomo 25. oktobra kak eden mož šli v staro šolo, da si izvolimo svojega, katoličanskoga, Korošcovoga župana g. Bačiča.
Strokovna popravila — zamenjave — novi aparati raznih znamk z jamstvom v
 RVI PREKMURSKI
P
STROKOVNI RADIO DELAVNICI
Nemec J. Murska Sobota
Gömböš Gyula, vogrski min. predsednik vmro.
V tork zajtra je na Nemškom poleg Münchena v sanatoriji vmro Gömböš Gyula, vogrski min. predsednik v 50 leti starosti. Pokojni je igrao velko vlogo v političnom živlenji tak doma, kak zvüna. Po dugšem betegüvanji doma, je šo v Nemčijo, da si spravi nazaj svoje zdravje. Nemčija se je na lepi način poslovila od njega i ga v velkom števili sprevodila prek meje v svojo domovino. Zapüšča tri dece i ženo. Vogrska država ga da na svoje stroške pokopati. Vlada de mela velke spremembe.
Razglas o licitaciji.
Krajevni šolski odbor v Krogu, srez Murska Sobota, razpisuje drugo javno pismeno licitacijo mizarskih del za nadzidavo narodne šole v Krogu.
Licitacija se vrši 15. oktobra 1936. ob 10. uri v pisarni šole v Krogu. Pravilno opremljene in kolkovane ponudbe je vložiti do tega roka. Predpisana kavcija znaša 10%. Pojasnila in ponudbeni pripomočki se dobe pri šolskem upravitelju.
Krajevni šolski odbor v Krogu, dne 1. oktobra 1936.
4
NOVINE
11. oktobra 1936.
Vel. Polana. Nekši dopisnik iz naše vesi je preminočo nedelo napisao v Novine preci dugi članek. V članki je napisao dosta lepoga, ka njemi damo vsi prav. Žalostno pa je ka si pisec dovoli pisati, da se nekdašnja sloga i edinost med nami polančari „rüši“, jako nam je žao, če nas što, kak mladino graja, ar šče takšega vküpdržanja med mladinov v Polani ne bilo, kak je zdaj i to je pravo krščansko vküpdržanje. Boli nas mladino tüdi, ka nam pisec v oči meče, da se zbiramo okoli „naših šolanih rojakov“, ka je ne istina. Mi mladina od prvoga do zadnjega stojimo trdno na stebri krščanskih načel. Naši šolani rojaki nas pa nikaj ne brigajo i nas ne zovejo k sebi i se nezbiramo okoli njih i tak je ravno prav. Mi mladina se zbiramo samo pod cerkvenov strehov pa naj što pravi tak ali tak. Lejko bi pa te pisec pograjao malo starejše, že oženjene, šteri dostakrat raj odidejo v gorice, kak bi pa šli k sv. meši. Včasi si dajo tam tüdi v trompete igrati. Lejko se odkrito povej, da se zdaj zida štrti steber krščanske lübezni med mladinov ne je pa istina, da bi se kaj rüšilo. To se lejko dokaže stem, ka bomo meli za 2 leti, če Bog da, novo sv. mešo, ki bo tüdi prva nova meša v Polani Po tom se vidi, da se vse otrjüje, ne pa rüši. Pisci želemo, da nas mladino naj v bodoče püsti pri miri. Mogoče je on tisti, ki bo pomagao širiti pri nas med mladinov raj Španije i Rusije. Mi mladina pa samo naprej po začrtanoj poti krščanske edinosti i sloge i Bog de znami. Tolaži nas naj to, da tisti ki de nas šče gda napadao si tüdi ednok zobe spotere na istini našoj. Mladina.
Farno izseljensko pismo.
Izseljenstvo naše krajine je večinoma sezonskoga značaja. Nekaj časa so naši v tüjini, si nikelko zaslüžijo i te pridejo domo. Ostanejo doma nekaj časa i znova idejo po sveti za zaslüžkom. V Franciji ostanejo par let, v Belji so samo par mesecov (3 - 6). Dekle, štere idejo slüžit v razna mesta naše države, — v Sloveniji, na Hrvatskom i v Srbiji navadno tüdi po nekelkih letih pridejo domo. Ravnotak naši zidarje i tisti, ki hodijo na delo v hrvatske šume. Tak je naše zdajšnje izseljenstvo v istini večinoma sezonsko.
Čiravno, ka so naši v tüjini le na priliko samo par let, vseedno se v tom časi telko navzemejo tistoga brezverskoga, mlačnoga živlenja, med šterimi živijo. I kda takši pridejo domo, se vnogokrat lehko navzemejo toga düha tüdi njüvi domači. Zato nam nesmi biti vseedno — posebno plebanošom na fari ne — kakše se njegove ovce iz tüjine vračajo domo. Da pa more plebanoš svoje ovce v tüjini občuvati pred vsakim slabim, je potrebno, da za nje poskrbi — kelko je pač mogoče — da ostanejo na dobroj poti. Zato je potrebno, v kakših razmeraj Živijo, da njim more ležej pomagati.
Velkoga pomena pri tom deli — da se ovce občuvajo v tüjini na dobroj poti — so farna izseljenska pisma, ki bi jih plebanoš pošilao svojim v tüjino. Vsakši njegov izseljenec bi mogeo dobiti v roke — najmenje ednok na leto — takše izseljensko pismo. To bi v vseh izseljencaj močno poživilo farno zavest i bi se bole tesno navezali na domačo faro. V našoj Slovenskoj krajini smo že lansko leto
napravili prvo probo s takšimi i izseljenskimi pismami. Z uspehom smo bili proti pričaküvanji zadovolni. Lani je najmre za izseljensko nedelo prosvetno drüštvo v Beltincih poslalo izseljencom beltinske fare posebno izseljensko pismo. To pismo so dali v tiskarni natisniti (300 izvodov), je člani drüštva razdelili med tiste drüžine, ki so meli koga v tüjini, z naročilom naj na drügoj strani papira sami napišejo nekaj toplih reči za svoje i njim sami odpošlejo. Tak so izseljenci naednok dobili dve pismi iz dveh osnovnih celic njüvoga naravnoga i nadnaravnoga živlenja : domače drüžine i fare. Izseljenci so bili toga jako veseli ! Tak je bila beltinska fara v Sloveniji prva fara, ki je poslala svojim farnikom v tüjino prvo farno izseljensko pismo !
Ali ne bi mogle letos napravili podobno vse naše fare v Slovenskoj krajini ? A bolše je, bole v dühi fare, da to pismo pošle fara kak takša svojim izseljencom i ne na priliko prosvetno drüštvo. Tak je lepše. Kak nekaj lepoga bi bilo, če bi na priliko že letos, za izseljensko nedelo (1 adventno nedelo) prejeli vsi naši izseljenci, raztepeni po sveti, vsaki iz svoje domače fare lepo, toplo i prisrčno farno izseljensko pismo ! Ta za par let bi se mogli razviti iz teh farnih pisem posebni farni list, šteroga bi fara bar ednok — za izseljensko nedelo — izdala. V njem bi bili opisani dogodke — živlenje fare v preminočem leti, statistike farnoga izseljenstva, kde vse so, kelko jih je gde, kak se njim godi; novice iz vsake vesi v fari, če je bila kakša nova meša (obširen opis, fotografije), če je što šou v samostan, kakša redovnica bila posvečena, živlenje kakšega značajnoga, dobroga človeka, ki je v preminočem leti vmro itd. Tak bi se v fari samoj poživlala farna zavest i bi se močno poživela zveza med domačov farov i „farov v tüjini“ — izseljenci samimi !
Do prve adventne nedele — izseljeniške — je šče dosta časa, da se bar v glavnom zberejo statistike, gde vse so farniki v tüjini ; kelko jih je i da se za, nje sestavi posebno farno izseljensko pismo, da razmnožiti i se pošle vsakomi farnomi izseljenci v tüjini. Beltinsko farno izseljensko pismo je objavleno v Novinaj (1935, štev. 48). Tam si ga vsaki lehko prečte, posebno tisti, ki bi sestavlali farno izseljensko pismo. Kakpa, ka se da takše pismo lepše sestaviti.
Janko Verbajnšak :
Kaj ima delaven človek od Kristusa in njegove sv. Cerkve.
Kristus je povzdignil zakonsko zvezo k svetosti svetega zakramenta. Tudi v tem se kaže Njegova velika ljubezen do našega — trpina. Če že mora od ranega jutra do poznega večera težko delati, izpostavljen poleg življenjskih nevarnostih, ki so združene dostikrat z načinom njegovega dela, še tudi šikanam raznih delovodih, pa mu je hotel Božji Zveličar pripraviti v krogu njegove familije nekaj svetlih trenutkov, ko pride iz dela ves upehan v svojo skromno stanovanje, kjer najde ljubeča srca svojih otrok in dobre žene, ki bi mu naj skrbela za vzgojo dece ter red in snago stanovanja.
Liberalni kapitalizem in v novejši dobi pa še hujši komunizem ubogemu delavcu nista privoščila niti tihega in mirnega družinskega življenja, zapodila sta delavčevo ženo, mater njegovo deco istotako k strojem, kjer
hira in umira ter vsehava v sebe bacile jetike, zveste družice žrtev gospodarskega liberalizma in komunizma, s katerimi potem zastruplja svoje dojenčke.
Obadva prej omenjena nečloveška gospodarska sistema nista prizanesla niti doraščajoči deci. Ni dovolj, da so svojega očeta morali gledati skoraj vedno vsega upehanega in zdelanega, ne samo, da je morala tudi njihova uboga mati v tovarno, po svetu, na delo in za delom, tudi doraščajoča deca neuka, nepripravljena za težko življenjenje je morala ven iz očetovega doma na ulico, na cesto prepuščena ali sama sebi ali pa v zaduhle tovarniške prostore, kjer enakomerno ropotanje črnih strojev tvori glavno vsebino njihove prežalostne mladosti. V šolo ne morejo, ker ne smejo, ali če že gredo, je odstranjena iz šole prej že podoba onega, ki je dal delavcu-sužnju enako dostojanstvo, kakor ga uživa bogatin.
(Dalje sledi.)
Pošta.
Gabor Mar. Odranci. Novine od 30. IX. so prišle nazaj od Gabor Frančiške v Franciji. Prosimo pravi naslov. — Vran. Za svoj igrokaz se probaj informirati pri gosp. Kleklni po 15. oktobri.
Gospodarstvo.
Peronospora na trti.
Peronospora se ne pojavla vsakše leto ednako, tüdi ne v vsakšem kraji ednako. Zavisi to od položaja vinograda, od vremena, od obdelavanja vinograda itd. Za njeni razvoj je nujno potrebna vlaga i toplina. Če je sprotoletje vlažno i toplo, te je ona močno razvita. Zato je ne čüdno, če je letos napravila tak velko škodo. Neprestani dešč od maja do julija i precejšnja toplota je jako pomagala razvoji peronospore. Tüdi škropiti se je ne moglo vsikdar, ka smo dopoldne škropili, to je odvečara dešč oprao. Če je pa bilo malo lepo vremen, smo komaj te seno spravili. Tüdi trava je po goricaj jako rasla zavolo vlage i pospeševala razvoj peronospore.
Obramba proti peronospori : 1. Vničavanje zimskih trosoy. Peronospora prezimi v obliki zimskih trosov v odpadlom listji i na rozgaj. Zato če samo moremo, pogrmadimo listje v vinogradaj. Gda gorice zrežemo, poberimo vse rožje. Tüdi vse pokvarjeno i odpadlo grozdje po bratvi Poberimo i zažgimo. Tak bomo vničili vnogo trosov iz šterih bi se na sprotoletje razvila peronospora. 2) Z rezanjom peronospora najraj napadne mlade dele trte. Kem menje de teh, tem menje de se ona razvila. Kda se zavržejo vsi grozdiči, a to je že proti konci maja, se morajo odstraniti vse mladike, štere ne nosijo grozdja. Tüdi mladike, štere nosijo grozdje skrajšajmo te, kda že grozdje odcvete. Preveč skrajšati je pa nesmimo, nad zadnjim grozdom mora ostati šče 6 listov. Tak vso hrano, štero bi neprikrajšane mladike ponücale za sebe, ponüca grozdje i se tak bole razvije. Pa tüdi menje listja i mladih delov je v vinogradi i se tak peronospora slabše razvije. 3. Vezati ne smemo preveč močno, da bi čeli trs vküp zamotali. Če bole narahlo vežemo, te se po dešči leži hitreje posüši, sunce i zrak mata več dostopa i stem se prepreči razvoj peronospore. 4. Okapanje. Vinograde okapamo zato, ka zrahiamo tla, kak bi zrak, toplina i voda mogla kem bole globoko prodirati v zemlo. Stem pospešimo razpadanje hranilnih snovi v zemli, tak ma trs več hrane i je bole odporen proti betegi. Trava štera raste v vinogradi odvzeme trsi vnogo hrane, drži zemli senco i tak zadržava v njoj vlago, a gde je dosta vlage, tam se jako razvijejo razni betegi. Kem več sunca damo trsi, tem bole je odporen proti peronospori i drügim betegom. Vinograd kopamo na leto 3—5 krat. Prvikrat kopamo, kda smo trsje obvezali i postavili količe, a to je proti konci marca ali v začetki aprila. Prvikrat se kopa najbole globoko, ar smo zemlo sklačili, kda smo rezali i zabijali kolje. Drügoč koplemo prvle ali včasi po cvetenji, a to je v drügoj polovici maja ali prvoj polovici junija. Če smo prvikrat kopali rano, to je že v marci, te drügikrat kopamo v maji, inači v juniji, kda je trs odcveo. Tretjikrat kopamo proti konci julija ali v začetki septembra ali kakših 14 dni pred bratvov, da se grozdje bole dozori. Zadnjikrat se kopa po bratvi i te globoko i na debele grüde. Kesna jesenska kop goricam telko vala, kak da bi je pognojili. 5. Škroplenje. Vse, ka smo do zdaj pravili je samo posreden način zatiranja bolezni. Neposredno zatiravamo peronosporo s škroplenjom. Najbole priporočlivo sredstvo proti peronospori je galic. Z galicom zastrupimo sprotoletne i letne trose, da se nemrejo dale razvijati.	(Dale.)
MALO POSESTVO
z rodovitnov pregnojenov zemlov se odda za več let na polovino pridelka V najem na KRAPJI št. 11. pri Ljutomeri.
Da se v najem
celo posestvo, obstoječe iz lepe hiše, okoli štere se nahajajo lepe gorice s posodov, lepi sadovnjaki i poldrügi plüg oratje zemle. Vsega vküp okoli 4 plüge. Oglasiti se trbe v LENDAVSKIH GORICAJ št. 44.
Poslednja noč.
Hiše so gorele v zadnji močni luči solnca. Iz ene izmed hiš se je slišalo bolestno bolnikovo ječanje. Mlad fant, v cvetju življenja, je bolehal na jetiki. Vsem se je zdelo, da ne bo preživel tedna, toda v veliko veselje domačim, mu je po prejšni zelo težki bolezni odleglo. Prejšnji teden je ležal vedno v nezavesti, danes pa je ves dan govoril razločno in lepo.
Solnce je ugasnilo, le rdeča zarja je še plamenela na daljnem zapadu. V vas je tiho prihajai mrak, trudno je legal najprej v kleti, nato v hleve in hiše, kjer so se užigale svetilke pa najnazadnje je razprostrl svoja mračna krila na polja in dvorišča.
Pri bolnem fantu, ki so ga zvali za Martina, je sedelo nekaj starih žensk in fantov, ki so prišli, da malo pokramljajo o letini, o davkih, o politiki in sploh o stvareh, ki zanimajo kmeta in se ga tičejo.
Martinova mati je prišla v hišo in ga pogledala, ali spi ali ne. Ko pa je videla, da ne spi, ga je ogovorila : „Martin, malo pokramljaj z ljudmi, saj vidiš, kako te imamo radi, polna soba jih je, ki so te prišli obiskat“.
Martin se je obrnil, pogledal precej živo ljudi in prosil Ciganovo Julo, ki je znate mnogo lepih, čarobnih pravljic, da naj pripoveduje. Starka Jute, ki je bila že vstopila na Brtalanovo v 99 leto, se je odkašljala ter začela :
V davnih časih je živel car, ki je bil zelo mogočen in prav teko do-
ber. Se nikoli ni bilo v njegovi državi take blaginje kot za njegove vlade. Drugega davka ni poznal, kot da se je vsak državljan dal vsako leto en dan njemu na razpolago. Ljudje se seveda tega davka niso bali, ker jih car ni nikoli zlorabljal.
Po njegovi smrti je zavladal njegov najstarejši sin, Ta je bil pravo nasprotje v primeri z očetom. Tudi on sicer ni pobiral drugega davka kot oče, toda on je državljane zlorabljal.
Prišel je nekoč na delo tudi kmetski fant, bolan na jetiki. Car mu je naročil, naj nakoplje voz rude. Fant mu je zaman dopovedoval, da je bolan, da ne bo zmogel takega dete. Toda car je postal trdosrčen. „Kar sem dejal, ne bom preklical“, je kričal nad ubogim fantom. Fant, ki je sprevidel, da ne pomaga nobena prošnja, je pričel z delom. Preden pa je začel deteti, je pokleknil, zmolil „Zdravo Marijo“, se ji priporočil in nato začel.
Trdo je stisno težko, železno orodje, zavihtel in udaril. Votlo je zazvenel mrtev glas železa, ki je udarilo ob trdo rudo in obtičal na vsakem predmetu, ki je bil v rovu, odgovarjajoč odmevu in se nazadnje izgubil v brezdaljnih daljavah. Fant je kopal in kopal. Marsikrat se mu je orodje izmuznilo iz rok, marsikrat mu je zatrepetalo srce, toda on se tega ni ustrašil, kopal je in kopal, kopal z brezmejno ljubeznijo do carja in države. Odpustil je carju trdosrčnost, opravičil ga je pred razumom in srcem.
Bilo je tik pred poldnevom. Fantu so pohajale moči. Ob močnem udarcu se je zgrudil : „Marija, pomagaj mi !“ je zavpil na ves glas. Toda spet se je vzdignil in dalje kopal. Čez nekaj trenutkov se je zopet sesedel. Poskušal je, da bi se dvignil, toda ni mogel. Spoznal je, da se mu bliža zadnja ura in radi tega je začel moliti. Pobožna molitev je hitela iz čiste fantove duše pred Večni tron Najvišjega in ga prosite za srečno zadnjo uro. Po preteku nekaj očenašev je vzkliknil z Jezusom na križu : „Oče odpusti mu, saj ni vedel, kaj je delal in nato : „Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo, moj Bog !“ Še vzklik : „Moj Bog !“ in mladenič je za vedno zatisnil oči in pohitel h Gospodu, ki ga je sprejel z odprtimi rokami.
Vso zgodbo je poslušal Martin mirno, ko pa je prište Jute do dete, da je fant vzkliknil : „Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo !“ se je vzdignil na postelji in zakričal : „Marija, moja Mati ; Jezus, moj Bog !“ Nato je omahnil na posteljo, nekajkrat trudno zavzdihnil in umrl. Ženske so začele jokati in moliti rožni venec za pokojnega. Fantje so se pomalem izmuznili iz sobe, ker niso mogli gledati smrti svojega nekdanjega prijatelja. Mati pa je prineste svečke in kropilnik, pokropila mrtvega sina, ga poljubila na plava, osivela lica in se je trudna od življenja zgrudila ob njem za večno.	Napuh.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.