ANNALES 5/'94 izvirno znanstveno delo DDK 327.39(4):341.232 323.13:327.39 REGIONALIZEM IN NACIONALIZEM Milan BUFON mig.. Slovenski raziskovalni bililu», 34133 Trst, ul. Carducci 8, !T MD, Islituto di ricerta sloveno, 34133 Trieste, Via Carduci 8, IT IZVLEČEK Članek poskuša odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so temeljnega pomena za razumevanje sodobnega fenomena regionalizma. Katere so razlike med nacionalizmom in regionalizmom? Kateri so družbeni in ekonomski vzgibi obeh fenomenov1 Kakšno je razmerje med državo in regijami? Kakšno vlogo odigravajo pri tem lokalne skupnosti? Kakšne so njihove zahteve in pričakovanja? Kakšne scenarije nam odpirajo ti procesi? UVOD Nismo daleč od resnice, če trdimo, da je regionalizem v bistvu nacionalizem v zmanjšanem formatu. Toda pojmovne razlike med korenoma "natio" in "regio" se ne omejujejo le na vprašanje skale, ampak posegajo tudi na druga področja; oba "izma" se med seboj razlikujeta ne ie po tem, da obvladujeta različen prostor ali bolje različno obsežen prostor, ampak povečini tudi različno časovno obdobje. Regije so v določenem smislu obstajale pred pojavom nacij (angleški termin nation-state je morda manj dvoumen), in zdi sc, da so se njihovi obrisi po zatonu klasičnega nacionalizma, ki je dosegel višek v stoletju 1850-J95Q, ponovno z debelejšimi črtami zarisali v politično karto razvitega dela sveta. Toda ali so to še vedno iste regije? Ali so "državni" nacionalizmi danes res kaj slabotnejši? Kakšna je pri vseh teh procesih vloga persistentnih teritorialnih dejavnikov in modernizacijskih efektov? Kolikšna je pravzaprav "teža" lokalnih perifernih skupnosti v odnosu do centrov odločanja? In kako je na obrobju "zgodovinskega" evropskega Zahoda? Na ta vprašanja bomo poskusili odgovoriti v treh nadaljevanjih na straneh revije Annales. Prvo izmed teh ima naslov "Regionalizem in nacionalizem" in bo prikazalo razvojno in interpretativno prepletanje obeh fenomenov, s katerima so se pričeli intenzivneje ukvarjati zlasti angloameriški družboslovci od konca 60. let dalje. IZVOR NACIJ S podobnim naslovom je Anthony D. Smith leta 1989 objavil odmeven članek v reviji Ethnic and Rada! Studies, v katerem je želel podati razmerje med "primordialnostjo" in "modernostjo" nacij in nacionalizma. Če je namreč nacionalizem značilen zgolj za moderni svet, smemo sklepati, da je gibanje samo abstraktni konstrukt vodilnih elit v boju za oblast; če pa uspemo dokazati, da so nacionalistična gibanja neka konstanta v zgodovini človeštva, bo to dejstvo nujno zmanjšalo vlogo, ki jo pri razvoju nacionalnega vprašanja običajno pripisujemo "modernim" dejavnikom, kot sta birokracija in kapitalizem, vidna izraza procesa družbene in teritorialne- standardizacije in modernizacije. V bistvu gre tu za dilemo, ali je nacionalizem širše kulturno ali bolj konkretno politično gibanje ali celo kombinacija obeh. Nedvomno se narodi oblikujejo okrog stabilnejših in trajnejših kulturnih in družbenih skupnosti, za katere obstajajo v literaturi zelo različni termini; "ljudstvo", "Volk", "ethnie" itd. Po Smithu opredeljujejo te skupnosti nekatere skupne karakteristike, kot so lastno samozavedanje in poimenovanje, skupno historično izročilo ali mitologija, opredeljen skupni kulturni ali zgodovinski prostor, skupni kulturni okviri jezikovne in druge narave. Če te karakteristike etničnih skupnosti primerjamo z različnimi definicijami narodov, ne bomo odkrili bistvenih razhajanj; obe družbeni formaciji opredeljujejo v 9 ANNALES 5/'94 Milan BUFON: Rf.ClÛNAU2tM IN NACIONALIZEM, 9-it prvi vrsti kulturni elementi. Vendar nam zgodovinski pregled razvoja nacionalnih gibanj, še posebno v Evropi, razkrije, da so narodi etnične skupnosti z zelo jasnimi in posebnimi željami in cilji; njihove Zelje in cilje lahko konkretiziramo z izrazom "nacija", pri čemer nt nacija nič drugega kot prostorsko in družbeno struk-turirana "arena" modemih političnih transformacij. Narodove nacionalne ambicije to družbeno skupnost odtrgajo od zgolj kulturnih dimenzij in podčrtujejo njeno politično in ekonomsko funkcijo v državotvornem procesu. Nacionalizem je tako v "moderni" dobi prevzel predvsem podobo političnega gibanja narodov pri konstituiranju držav-nacij. Sledeč temu konceptu, so torej narodi etnične skupnosti z razvitimi višjimi družbenimi sloji in ustreznim aparatom, ki narodovo kulturno in družbeno identiteto uspe. uveljaviti v širšem prostoru in pri tem podrediti v perifernih območjih prisotne šibkeje strukturirane skupnosti. Toda odkod ta nenadna potreba po družbeni ali celo kulturni standardizaciji znotraj držav, ko pa vemo, da so pred tem evropske države odlikovale zelo velike notranje kulturne in regionalne razlike, ne da bi to dejstvo kdove kako motilo tekočih vladarskih poslov? Odgovor, ki ga na to vprašanje daje Ernest Geflner, je preprost in prepričljiv; to se je zgodilo samo zato, ker je bilo za razvoj industrializacije v prostoru potrebno odstraniti socialne in kulturne pregrade, ki jih je predstavljal vertikalno oziroma lokalno organiziran kmečki sloj, in torej to heterogeno družbeno "gmoto" s pomočjo državnega aparata, ustrezne infrastrukture in zlasti standardnega izobraževalnega sistema preoblikovati v mobilen in izučen delavski razred. Klasični primer tega teritorialno opredeljenega nacionalizma je razvoj francoske nacije s postopno družbeno standardizacijo svojega teritorija, ki se je pričela v 17. stoletju in dosegla višek za časa Tretje Republike, ko je državnemu aparatu uspelo "kmete preoblikovati v Francoze", kot je posrečeno zapisal Weber leta 1979. S podobnimi problemi se jc kasneje srečevalo tudi italijansko nacionalno gibanje; nanje se zelo plastično sklicuje znani rek "fatta l'ltalia, facciamo gli Italiani". Najbolj se je v tej smeri potrudilo italijansko fašistično gibanje, ki je tako poosebljalo skrajni državni nacionalizem, ki je Evropo prevzel v začetku tega stoletja. Ni slučaj, če sta se ravno v tem času v mnogih svetovnih jezikih pojma "država" in "narod" pričela tesno prepletati in naposled obveljala kot funkcionalna sinonima, kajti odkar je v politični svet ob aristokratskem in cerkvenem vstopi! tudi obsežen 'svet" meščanov, je izrek "l'état c'est moi" postal "l'état c'est le peuple", čeprav je ta "peuple" mnogokrat bilo le to, kar je trenutna vodilna elita izbrala in določila. Dejansko je pravih nacij, se pravi političnih državnih tvorb, ki se prostorsko ujemajo z območjem bivanja enega samega naroda, v svetu zelo malo. Connor je leta 1978 ocenil, da je take karakteristike imelo le 9% držav, medtem ko v večini takratnih držav dominantni narod ni presega! polovice skupnega števila državljanov. Nacionalizem ali bolje državni nacionalizem je torej ne te kontroverzen, ampak tudi izrazito moderen družbeni pojav: do leta 1890 je le sedem nacij doseglo državno suverenost, do leta 1945 se jih je osamosvojilo še 25, od tega leta do danes pa še nad sto. Število članic OZN, pri čemer je značilno, da se kratica v slovenščini nanaša na "narode", v originalu pa na "nacije" kot sinonim "državnih družbenih skupnosti ", je od leta 1945 do danes poraslo od 52 na okrog 170. Očitno smo priče ne le procesu osamosvajanja narodov v okviru velikih imperijev, ampak tudi pospešenemu procesu drobitve nedavno nastalih, zlasti multinacionalnih političnih tvorb. Pri tem prihaja do izraza zlasti temeljno protislovje sodobnega nacionalizma, ki ga je Snyder opredelil kot paradoks ABC: narod A se v okviru nacije B bori za svojo samostojnost, kasneje pa isto pravico odreka drugim etničnim in regionalnim skupnostim C, ki se nahajajo znotraj njegovega ozemlja. Zaradi tega obstajajo v svetu bolj ali manj sočasno tako "osvobodilni" kot "represivni" nacionalizmi. Čeprav bi na prvi pogled sodili, da gre za isti fenomen z dvema različnima obrazoma, sta si "državni" in "postdržavni" nacionalizem vendarle zelo različna. Za prvega bi lahko rekli, da predstavlja svojstveno kombinacijo prepletanja družbenih, kulturnih in ekonomskih faktorjev, ki so v določeni razvojni fazi odkrili v srednje velikih državnih prostorih svoje idealno življenjsko okolje: da bi to dosegli, je moralo priti do razpada velikih imperijev ali do združitve malih fevdalnih gospostev. Toda kmalu se je pokazalo, da je za razvijajočo se industrijsko družbo ta okvir pretesen, in tako je prišlo do ponovnega razcepa med družheno-kulturno in družbenoekonomsko dimenzijo držav, kt se je do druge svetovne vojne izražal v imperialistični politiki velesil, nato pa v ustanavljanju med- in nad-državnih interesnih skupnosti. V tej fazi upadanja ekonomske, če že ne politične, vloge držav so s popuščanjem centralističnih teženj tudi periferne skupnosti dobile nove možnosti uveljavljanja svoje specifike, za to novo gibanje pa se je uveljavil termin "novega" etno- ali regio-nacionalizma. V bistvu gre za protislovje med kulturno in ekonomsko dimenzijo družb: obema so obstoječi državni okviri mnogokrat neustrezni. V pogledu različnih persi-stentnih kulturnih značilnosti znotraj držav so slednje predimenzionirane, v pogledu sodobnih ekonomskih integrativnih trendov pa premajhne. Po Deutschevem mnenju obstajata hkratni in često nasprotujoči si tendenci po "svetovni" in "lokalni vladi". Izraz tega potencialno konfliktualnega protislovja je tudi pojem "regionalizma", ki se uporablja tako v odnosu do med- in nad-državnih integrativnih procesov kot. v odnosu do lokalnih gibanj. 10 ANNALES 5/'94 Milan BUFON: REGIONAL!ZIM IN NACIONALIZEM, 9-lb DRŽAVE IN REGUE Ne glede na različne interpretacije nacionalizma, je to gibanje vselej v tesni zvezi s prostorom, ki ga preoblikuje v politični teritorij oziroma v "domovino" dominantne kulture. Nacionalno ozemlje je hkrati realni in imaginarni družbeni prostor, h kateremu se nagibata tako proces klasičnega državotvorja kot različna "osvobodilna" nacionalna gibanja, in vsebuje zato po mnenju Wiüiarnsa in Smitha neko objektivno in subjektivno dimenzijo. Ker pa se nacionalni prostori največkrat gradijo na že obstoječih etničnih ali historičnih regijah, prihaja pri tem procesu ne le do konfliktov pri teritorialni in družbeni amalgamaciji različnih kulturnih prostorov, ampak tudi do prekrivanja teritorialnih senti-mentov, saj se lokalna družbena in kulturna identiteta ne ujema vselej z večinskim nacionalnim čutom. Kot smo videli, je "državni" nacionalizem izrazito moderen pojav, ki se tesno prepleta s procesom družbeno-eko-nomske modernizacije v tranziciji med fevdalizmom in kapitalizmom in katerega označuje tudi vse večja teritorializacija družbene in ekonomske organizacije. Če je bila Evropa v fevdalnem obdobju v bistvu skupek velikega števila 'periferij1' brez "centra", je za obdobje modernizacije značilna ravno politična in gospodarska koncentracija, pri čemer centri odločanja prihajajo v neobhodne konflikte s perifernimi predeli države, ki se ne podrejajo skupnim "nacionalnim" standardom, Relativna ekonomska in politična Šibkost perifernih območij je vzrok, da je do bolj razčlenjene in organizirane reakcije na nacionalno-državno teorijo in prakso lahko prišlo le ob zatonu klasičnega nacionalnega obdobja, ko je svetovna politika in ekonomija začela preraščati pretesne državne okvire. Zato ni slučaj, da so se regionalna gibanja začela sproščati od konca 60. let dalje, ko je dotlej prevladujoča paradigma modernizacije, ki je temeljila na izkoriščanju perifernih območij ter na kulturni in družbeni standardizaciji državnega ozemlja, pričela vidno pešati. Po eni strani je prihajalo do postopne mednarodne integracije, kateri so botrovali zlasti gospodarski interesi, po drugi pa do delne notranje decentralizacije oblasti in produkcije, ki je v regijah odkrila idealne vmesne socioekonomske in upravnopolitične člene. Pokazalo se je namreč, da državne meje skoraj v nobenem primeru ne združujejo homogenega prostora, ampak da je slednji sestavljen iz različnih območij (regij) s posebnimi historično pogojenimi razvojnimi in strukturnimi značilnostmi ter na različni razvojni stopnji, Zaradi tega se za večjo regionalno avtonomijo borijo tako manj razvite kot razvitejše regije, ki pa so lahko kulturno, politično in ekonomsko podrejene v vsedr-žavnem merilu (Aarebrot, 1982). Obenem so se zaradi sorodnih značilnosti in skupnih interesov mnoge obmejne regije začele združevati v posebne med regionalne zveze. Na ta način se večina obmejnih območij, ki so nekdaj predstavljala Je periferijo centralistično organiziranih držav, spreminja v središče novih mednarodnih regionalnih zvez. Pojav regionalizma ali "regionalno prebujanje", ki je največkrat tesno povezan s sočasnim pojavom "etničnega prebujanja", je posta! tako predmet socioloških, geografskih in politoloških obravnav. Nastal je celo mednarodni raziskovalni projekt, ki naj bi proučeval vzroke in pogoje za razvoj regionalnih gibanj. Ta projekt z naslovom "Economy, territory, identlty", ki že sam po sebi plastično ponazarja poglavitne prvine regionalnih gibanj, je koordinirala univerza v Bergnu, nosilca projekta pa sta bila profesorja Rokkan in Urwin. Avtorja sta periferije označila kot odvisna območja z omejenimi možnostmi samouprave oziroma avtonomije ter skromnimi sredstvi za zavarovanje svojih značilnosti pred zunanjimi vplivi, Perifernost nekega območja se zato najpogosteje kaže v njegovi politični, ekonomski in kulturni dimenziji družbenega življenja, katero v odnosu do centra opredeljujejo karakteristike oddaljenosti, različnosti in odvisnosti. Interakcijski teritorialni sistem na ravni center-periferija ter preoblikovanje ekonomskih, teritorialnih in kulturnih aspektov perifernih območij prikazujeta shemi 1 in 2. Najbolj "vidne" so pri tem seveda kulturne razlike, ki v perifernih skupnostih prevzemajo funkcijo nekakšnega katalizatorja, na katerega se nato "obešajo" še ostale prvine perifernega "od-porništva". V tem pogledu se lahko oblikuje več kombinacijskih možnosti, med temi šest značilnejših: - uspešen center s krepitvijo edinega centralnega državnega jezika; - večjezična struktura s federalističnim prilagajanjem dveh ali več jezikov v okviru iste države; - zmagoslavne periferije z uspešnim ohranjanjem ločenih jezikovnih standardov v perifernih območjih; - periferije s šibko jezikovno standardizacijo, a z nekaterimi elementi politične avtonomije; - marginalne periferije brez lastne jezikovne standardizacije in politične avtonomije; - vmesni primeri političnih konfliktov med večjimi jezikovnimi skupnostmi. Shema 3 prikazuje strukturni model centralnih Stan-dardizacijskih postopkov in tem nasprotnih perifernih oblik obrambe in mobilizacije, medtem ko shema 4 ponuja tipološko sistematizacijo zahtev perifernih skupnosti med popolno neodvisnostjo tn popolno integracijo, Shema 5 opozarja na dodatne možnosti, ki jih za razliko od "navadnih" perifernih območij imajo obmejne periferije, ki so poseljene z nacionalnimi manjšinami, O teh aspektih pa bo obširneje govora v nadaljevanju. Pri prenosu zahtev periferij k centrom in odgovorov slednjih nazaj "na teren" odigravajo veliko vlogo politične stranke, ki združujejo v sebi obenem interese centrov in periferij in se zato ponujajo kot idealni posre- 11 ANNALES 5/'94 Milan BUFON: REGIONALIZEM IN NACJONAUZEM, »-16 Shema 1 Interakcijski teritorialni sistem center - periferija. i;|ii : »rj i ai Ml !»pi. 1 f i. » 1 inrf ■;<■ »»fctai :» j j to » W * i U S l i.;.ijr|i kvlu-n-i I VBIlKVP^Si'lt 1 Jriawi j ¡¿«reo-H j 1 : ; Ulitfji, ki u rfiiiâl'uiikio 3 i«:U'» jiT;?Uiaim UiMvCpw. lii'^trio uií rdíl'c rlvnui^i; ? p ii-.fstpnl: I ( -------- t» pp.Wnfc' /i k at j |X> VRl'H¿>.1| 1 moi? F ('«HiiiRKr (J«W»i | 1 1liyíil,|ÍSlr.J '¿Jn i ici il a In o oli^ü ¡o, ïi rc?i»|ï Ir «nrJ'i- j g« mliid rrrWf.Mi ! j roi.-í.h-l'.iív oV.';., «naaUft (tote W J>■>> | ¡muí „a,,,«, { I l'piurfj-Mi.ir çwifc -1.1.1 n¡l llpo-lll TOI «mr,l!li:l| |lW¡lír- 1 "............. 1 ^'iMiibfli il rnnlin.fi i |:ü-Jpon je rkíjniüji II' >•• J (A Ji hi. t DiilfwarifxtiiiMiih >lf»íc»rpi 3irm:j.i i« iiiwï- II., . . , , -, ' . Alr*i,,W-.S I« loi ,1m, i „Hi.r ' " j .......e» hunilflí iriil É«»rij! EKONOMIJA 1 Sretinjevcjkc gcoekonorosko sïanje Zgodil ja / pozna uniííkacjjs Zgodnja / uoziia Kifabdiiacija 1J Trgovinska ekspanzija, i;o<ínja urbanizacija Razvoj ¿droites rrutivr« pent* racije Z.2carija ' pozna uantiardUacija ÍÍI În^uît ri 15-lt a revo 1 u c i _ia ¿irjepjc valdré pariic:i>&-cijc, ostanek strankarskih sistemov Ma$t>VnO iZf»biaicvan;i v [iominatnaih / perifernih jezikih TV Spremembe v pí/iferm ekoiwiniji sprite rebnolo» š^ih inovacij Po vsi a na pplitiev/anja ntt ceni č po- j cz; k o1vn i-terit z< ■ riJÎrii h rti ji R j jelkov: uradno priznanje, šlevilo gnLDfeiih, potoiaj v'Vo-srcdMvih, izobraževalni vloga Shema 4 TipotoSka sistematizacija zahtev perifernih območij, fctožiUKli i'iCiLl-arijiti püíiffcrij Dodaine GUñTiCiiú zunanjih peiifeïij Separad ¿a i [ opn i a sprememb v l^oweëan prenos oblJISTt Leiirjf ialn« ftnikiuîi trríavt Povečana metlreaionakia, jiaddjiav.. na kooperacija Primerjava i prekomejno situacijo Zihlt.a [jo LTavičiiejii uuiazdelitv: ;a preverjanje možnosti vtijuCitve v državruii virov ekonomija Kosmlajc drUvc Shema 2 Preoblikovanje ekonomskih, teritorialnih in kulturnih aspektov prifernih območij. cinik med obema stranema. Stranke lahko pri tem docela podprejo zahteve periferij, čeprav se to v vsedr-2avnem merilu redkeje dogaja, ker bi si stranke z rušenjem obstoječega političnega ravnovesja spodkopavale tudi lastno legitimnost, lahko pa te zahteve tudi docei3 prezrejo, kot se je običajno dogajalo v tradicionalnih "enonacionalnih" državah z močnimi centri in šibkimi periferijami. Veliko spodbudo za dojemanje • tsçrranú periferija __^ a/b - zunanja peiifenju Shema 5 Razvojne teritorialne možnosti notranjih in zunanjih periferij. 12 ANNALES S/194 Milan BUFON- RÉGÎONAlIZfM !N NACIONALIZEM, 9-té problemov perifernih območij vnašajo v politični sistem zlasti močne regionalne stranke, ki uspejo s svojimi programi združiti interese večine v teh območjih živečega prebivalstva. Centri na zahteve periferij različno reagirajo, čeprav postaja ignoriranje teh zahtev vse manj pogosto, saj so politični in ekonomski stroški za vzdrževanje družbenih diskriminacij večji od njihovega vsaj delnega odpravljanja. Za prva povojna leta je bilo značilno, da so kompleksno problematiko modernizacije in z njo povezanih konfliktov med centri in periferijami zreducirali ¡e na vprašanje "neenakomernega razvoja", pri čemer je bilo zelo razširjeno prepričanje, da se bodo nesorazmerja v stopnji socioekonomske razvitosti sama razrešila z "naravno" difuzijo tehnoloških inovacij iz centrov v periferijo. V resnici je ta relativna redistribucija potekala docela centripetalno in tako z ©siromašenjem perifernih območij v 5e večji meri spodbudila ekonomsko rast razvitejših predelov. Te oblike regionalne politike so sledile tedaj prevladujoči teoriji o "razvojnih polih in oseh", ki naj bi s svojo nenehno ekonomsko rastjo spodbudili splošen socioekonomski razvoj. Kfjub temu, da je tako zastavljena politika omogočila splošno izboljšanje življenjskega standarda ob povečani socialni in prostorski mobilnosti, so ostajale zahteve perifernega prebivalstva povsem drugačne, saj se je slednje borilo za teritorialno pravičnost ali konkretneje za možnost dela in življenja v lastnem kulturnem okolju ob pogojih večje politične avtonomije. Šele konec 70. let se je začelo uveljavljati prepričanje, cla za razreševanje protislovij "modernizacije" niso zadostni zgolj abstraktni ekonomski programi, ampak da je treba ekonomske intervencije za periferna območja združiti s specifičnimi in prostorsko diferenciranimi političnimi ukrepi. Hote ali nehote se je morala tako zastavljena politika regionalnega razvoja spoprijeti tudi z vprašanjem lokalne identitete, saj samo priznanje regionalne specifrke omogoča celovitejšo sproščanje njenih potencialov. Strukturne značilnosti "stare" centralizirane in "nove" decentralizirane države prinaša shema f>. Po obdobju "državnega nacionalizma", ko se je zdelo, da je družbena in teritorialna identiteta prebivalstva določene nacije povsem homogena in istovetna z doseženo ali zažeijeno politično formacijo, kjer se manjšinske, periferne skupnosti po lastni volji ali pod prisilo hočejo in morajo podrediti sentimentom in interesom prevladujoče ali močnejše etnične skupine in njenih vodilnih eiit, je regionalno in etnično prebujanje v perifernih predelih razvitega sveta odkrilo nove dimenzije temeljnega družbenega odnosa s svojim okoljem, ki se že od nekdaj izraža s pojmoma, kot sta identiteta in teritorialnost. Posebnega pomena je pri tem refativfzacija obeh pojmov, se pravi, da raziskovalci nacionalno identiteto postavljajo v širšo skalo družbenih in prostorskih zvez med lokalnostjo in globalnosijo, med tistim, kar je prostorsko točno definirano, in tistim, kar se javlja kot subjektivni kulturni ali akcijski prostor. Ta reiativizacija je seveda često zelo problematična, ker se prostorska identiteta lahko hkrati navezuje na različne skale. Do kod sega na primer prostorska identiteta avtorja teh vrstic, rojenega v Trstu, živečega v Saležu v občini Zgonik, izobraženega v Ljubljani, pripadnika slovenske manjšine v Italiji? Ali bo to rojstni kraj, kraj bivanja, občina, Pokrajina Trst, Dežela Furlanija-Julijska krajina, Italija, Evropska Unija ali slovensko avtohtono ozemlje v Italiji, slovenski etnični prostor, Republika Slovenija, bivša Jugoslavija, ves slovanski svet? Ali bo to prostor, v katerem se dnevno gibljem, kraji na eni in drugi strani meje med Italijo in Slovenijo, funkcionalni in kulturni mednarodni in medregionalni prostor, kot je delovna skupnost Alpe-Jadran ali Srednja Evropa? Vse te različne individualne skale je treba seveda pri prostorski identiteti posameznih družb in socialnih grup ustrezno abstrahirati, toda ne glede na to, ali se prebivalec določenega predela Nemčije identificira z Bavarsko, Hannovrom ali Schleswig-Holsteinom, Novozelandčan pa z VVaikatom, Otagom ali VVestlandom, smemo navedene oblike teritorialne pripadnosti na pod-državnem nivoju poenotiti pod nazivom "regionalizem". Toda, ali je bilo regionalistično na primer tudi gibanje za neodvisnost Slovenije v okviru nekdanje Jugoslavije, tako kot se označujejo separatistična ali avtonomistična gibanja na Škotskem, v Qoebecu, v flamskem delu že federali-zirane Belgije, v Kataloniji? REGIONALIZEM: NACIONALIZEM V ZMANJŠANEM FORMATU? Za regionalno in etnično prebujanje v Evropi in v svetu se mnogokrat uporablja termin "neo-naciona-lizem". Od klasičnega nacionalizma se razlikuje zlasti po tem, da ga ne označuje več ideal - do katerega naj bi bili sicer upravičeni le večji ali "zgodovinski" narodi -nacionalne integritete v okviru lastnih držav, ampak CENTRALIZMA.?** DRŽAVA DECENTRALIZIRANA DRŽAVA Kulturna hO rnogenasi Ku2tuftu prurajjjtfin : CcTUrsJiziianO »o spodim vo De« rit a f i2J rano go spn< ta rstvo Cenrraiizirana oblast Dccc nt? a 1 lu' ra it j afe J a it Zanemarjanje Eintcrmh območij Spodbujanje razvoja pčiifei'nrtt obiti ggfj Prostorsko m dražbi na centra^ i ran faz v o« Prostorsko in ili-ušbcrjo difuzen razvoj Šibka mednarodna inieeiadja Močna mednarodna iničfirarija Shema 6 Strukturne značilnosti "stare" in "nove" države. 13 ANNALES 5/'94 MiSai BUfON: REC.IDNMIZfM IN NACIONAl IZEM, 9-15 zlasti težnja po drobitvi obstoječih držav oziroma držav, ki so jih ti narodi oblikovali po "lastni meri". Prav zato, ker se neo-nacionalizem razlikuje od klasičnega državnega nacionalizma, ta težnja ne vodi nujno v separatistične ekstreme, ampak se v številnih primerih zadovoljuje že z večjimi decerstralizacijskimi posegi in oblikovanjem avtonomnih regij., niti ni omejena le na manjšinske etnične skupine ali narode, ampak se nanjo sklicujejo tudi različne avtohtone regionalne skupnosti. Dejansko je etnični mozaik razvitega sveta neverjetno pisan: samo v Zahodni in Severni Evropi, se pravi na območju klasičnih držav-nacij, je nad 50 različnih avtohtonih etničnih manjšin, še večje pa je njihovo število v Srednji in Vzhodni Evropi {Anderson, 1990). Položaj teh etničnih manjšin je lahko po avtorjevem mnenju zelo različen, saj se srečujemo s primeri, ko te grupe razpolagajo z lastnim, bolj ali manj avtonomnim ozemljem, kakor francoski Kanadčani v Quebecu ali Slovenci v okviru bivše Jugoslavije, medtem ko predstavljajo drugo in tretjo grupo nacionalne manjšine v okviru sosednjih držav (enostranska ali zrcalna distribucija}; spet drugačen je primer etnične skupine, ki je sicer teritorialno kompaktna, a vendarle razdeljena med različne države, na primer Baski, Frizijci in Laponci; nekatere izvorno homogene etnične skupine pa so ne le razdeljene med različne države, ampak tudi teritorialno razdrobljene, na primer Retoromani; šesti primer predstavljajo po Antlersonovem mnenju funkcionalno povezane, a v različnih državah živeče manjšine kot na primer keltske manjšine Škotske, Irske, Walesa, Cornwall» iri Bretani/e; poslednji in najbolj zapleten primer naj bi predstavljale manjšine znotraj manjšin, kot je angleško govoreča grupa v Quebecu, Ladinci na Južnem Tirolskem ali nemško govoreča skupnost Walser v dolini Aosta. Seveda pa je to le ena izmed številnih klasifikacij manjšin. Koteč na primer razlikuje pet različnih kombinacij v odnosu med državo, narodom in manjšinami: - etnično homogene države, ki ne obsegajo celotnega nacionalnega ozemlja in imajo zato močne nacionalne manjšine v sosednjih državah (na primer Madžarska); - etnično homogene države, ki obsegajo celotni ali večji del svojega etničnega ozemlja (na primer Portugalska); - etnično preležno homogene države, ki obsegajo večji del svojega etničnega ozemlja (na primer Poljska ali Slovenija); - države, ki obsegajo celotni ali večji del svojega etničnega ozemlja, a tudi številne etnične manjšine (na primer Francija); - multinacionalne federalizirane države, ki lahko vključujejo tudi nacionalne manjšine sosednjih držav in druge etnične skupine (na primer bivša jugosiavija}. V genetskem pogledu se manjšine običajno dele na avtohtone in neavtohtone. V prvem primeru so to lahko "staroselci" kot na primer Indijanci v Ameriki ali Laponci v Skandinaviji ali druge historično prvobitne etnične skupine, kot so Baski ali 13 re tone i. Neavtohtone manjšine tvorijo "osvajalci", kot so Tatari v Rusiji ali Švedi na Finskem, bolj ali manj prostovoljno "razseljene skupine", kot so Nemci ali Judje v Rusiji in drugih vzhodnoevropskih državah ali Krimski Tatari in črnci v Ameriki; v to skupino lahko nenazadnje prištejemo še begunce in tako imenovane "gastarbajterje". Ali se bo za vse te različne etnične skupine in regionalne skupnosti, male narode, nacionalne in jezikovne manjšine sprožil proces, ki smo ga v začetku tega članka označili s paradoksom ABC? Do katere skale sega kohezivna moč državnega nacionalizma? Ali bo politična karta sveta v prihodnosti sestavljena iz nepregledne množice žepnih državic, ali bodo to fede-ralizirani kantoni makroregionalnih zvez po švicarskem vzoru ali zgolj funkcionalne regije velike svetovne države? In kaj bo z neteritoriafnimi etničnimi skupnostmi in drugimi in tretjimi generacijami emigrantov v večjih urbanih območjih? In če je pravica do samoodločbe omejena le na avtohtone teritorialne skupnosti, do kod nazaj naj sploh sega pojem avtohtonosti? Očitno je odnos med državnim konservativnim nacionalizmom in neonacionalističnimi in regionalnimi gibanji lahko zeio zapleten in protisloven. Trenutni trendi vodijo tako v državno drobitev multinadorialnih držav po principu "osvobodi I ne ga'1 državnega nacionalizma manjših narodov Srednje in Vzhodne Evrope, a tudi drugih kontinentov, kot v smeri regionalističnih, avtonomističnih in federalističnih zahtev subnacionainih družbenih skupnosti. V obeh primerih igra teritorialna zavezanost "novih" političnih subjektov zelo važno vlogo. Narodi in različne avtohtone etnične in regionalne skupnosti za razliko od državnih tvorb niso ie de! bolj ali manj spremenljivega geografskega prostora, ampak se sklicujejo na točno opredeljen kulturni prostor, od katerega črpajo tudi svojo enkratnost, posebnost in različnost. Prekrivanje teh prostorov seveda odpira konflikte med mejnimi skupnostmi, zlasti pa na relaciji država-regionalna skupnost, saj si država oziroma v državi dominantna kultura prisvaja suvereni nadzor nad lastnim ozemljem. Posebno vprašanje neonaciona!¡stičnih gibanj je zato uporabnost principa samoodločbe in njegove raztegfjivosti na avtohtone teritorialne skupnosti "subnacionainih" dimenzij (Knight, 1988), saj je praviloma državni in zato tudi mednarodni aparat usmerjen v varovanje obstoječega stanja in zato že "a priori" zavrača vsakršen poskus spreminjanja državnega reda. (Mednarodno priznana pravica do samoodločbe vseh "ljudstev* (po dicituri OZN) se tako v praksi omejuje na situacije zunanje dominacije s posebnimi določbami za tako imenovane staroselce, ne omenja pa razmer "interne kolonizacije", ki neposredno zadevajo avtohtone teritorialne skupnosti razvitega sveta. 14 ANNALES 5/'94 Müan BUFON: REGIONAUZFM ¡N NACIONALIZEM, 9- ¡6 Posebno poglavje predstavljajo etnične, jezikovne in zlasti nacionalne manjšine, katerim je še posebno v Evropi namenjenih relativno veliko mednarodnih aktov in dogovorov. Toda zopet, se srečujemo z vprašanjem skale in vrste: jezikovne ali etnične manjšine se običajno funkcionalno razlikujejo od nacionalnih; manj očitna pa je razlika nied "narodi brez države", "internimi" etničnimi skupinami in historičnimi regionalnimi skupnostmi, Ali so Baski isto kot Furlanr, Furlani isto kot (strani in (strani isto kot Škoti? Kje je meja med varstvom kulturnih značilnosti, teritorialno avtonomijo in odcepitvijo? in kdo jo bo postavil? Državna uprava, periferne skupnosti, naddržavni organizmi? Prihodnja desetletja bodo pokazala, ali bodo v Vem "dvoboju" uspešnejše regionalne skupnosti ali državni aparat ali "evro-'[ oziroma "mondokracija", zaenkrat pa ohranjajo državni centri v Evropi, ne glede na postopni proces mednarodne integracije, škarje, platno, a tudi meter še vedno dokaj trdno v svojih rokah. Vsekakor je pričakovati, da bodo ravno v tem dokaj defikatnem obdobju integra« tivnih procesov in politične tranzicije na kontinentu zlasti obmejne regije in obmejne regionalne skupnosti odigrale še posebno funkcijo v medsebojnem zbliževanju in odpravljanju napetosti ter pri gradnji konkretnih temeljev bodočega evropskega skupnega "doma". A o tem kaj več prihodnjič. R1ASSUNTO L'articolo vuole traer, i a re un profílo dette relazioni esistenti tra 'naz.íonalismo1 e 'regionalismo' iniesi come fenomení sociali spazialmente rílevanti. Viene cosí soltolineata la modern ¡ta del naz.íonalismo 'slatale' che si è sviluppato in particolare dopo la Rivoluzione francese e la funzione política posta nel 'popolo', II concedo di 'uguagíianza' si manifestó pero poi con ¡a diffusione dell'istruzione e la crcscenle rnobilità sociale e spaziale voluta da un sistema di produzione capitalistico centralista come un fattore di 'standardizzazione' cultúrale che colpi in particolar modo le corn uni tà periferiche culturalmente 'diverse'. II regionalismo è perciô visto come una risposta a questo modello di sviluppo del mondo Occidentale che peral I/o è andalo attenuandosi a partiré dagli anni sessanta in poi, quando b Stato ha visto erodere parte de! proprio pot.ere dagli organismi internazionali e dalla progressiva integrazione europea, ma anche da una crescente domanda di dec en Ira lizzazione da parte dette regioni e delle comunità regionaii. Ma quale sarà ta futura carta política europea e mondialel Ci sarà una irammentazione quasi feudale in Stati di formato tascabüe, o vi sarà una confederazione di cantoni neü'ambito di un super-stato com/nenfa/e? E non ci sarà conflitto (ra le popolazioni autoctone e quelle immigrâtes Insomma, Vautogestione territoriale è una cosa possrbiie! LITERATURA Aarebrot, F. H., On the structural basis of regional mobilization in Europe, v: B. De Marchi in A. M. Boifeau (eds), Boundaries and Minorities in Western Europe, Milano, 1982, str. 33-91; Agnew, J. A., Structural and dialectical theories of political regionalism, v: A. D. Brunett in P. (. Taylor (eds), Political Studies from Spatial Perspectives, lon-don, 1931, str. 275-289; Anderson, A. B., Elh no-national ism and regional autonomy in Canada and Western Europe, v: R. R. Preudas, S. W. R. de Samarasinghe in A. B. Anderson (eds), Secessionist Movements in Comparative Perspective, London, "1990, str. 168-180; Anderson, J., Nationalist ideology and territory, v: R, j. Johnston, D, Knight in E. Kofman (eds), Nationalism, Self-Determination and Political Geography, London, 1988, str. 18-39; Connor, W., A nation is a nation, is a state, is an ethnic group is a,.,, Ethnic and Racial Studies 4, 1978, str. 377400; 15 ANNALES 5/'94 Miten BUfON: KtClOHALIZïM IN NAOONAIIZEM, 9-lb Deutsch, K. W., Nationalism and its Alternatives, New York, 1969; Gellner, E., Nations and Nationalism, London, 1983; Knight, D. B., Identity and territory: geographical perspectives on nationalism and regionalism, An nais of the Association of American Geographers 72, 1982, sir. 514-531; Knight, D. B„ Self-determination for indigenous peoples: the context for change, v: R. J. Johnston, D. Knight in E. Kofman (eds), Nationalism, Self-Determination and Political Geography, London, 1988, str. 117-134; Koter, M., Geographical classifications of ethnic minorities, Geographica Slovenica 24, 1993, str. 123-138; Rokkan, S. in Urwin, D. W„ Economy, Territory, Identity., London, 1983; Sack, R. D,, Human Territoriality: Its Theory and History, Cambridge, 1986; Smith, A. D., The origins of nations, F.thnic and Racial Studies 3, 1989, str. 340-367; Snyder, L. L., The New Nationalism, New York, 1968; Weber, E., Peasants into Frenchmen: The Modernization of Rural France, 1870-1914, London, 1979; Williams, C. in Smith, A. D., The national construction of social space, Progress in Human Geography 7, 1983, str. 502-518; Zelinsky, W., What do we mean by "ethnicity"? Toward a definition and typology, Geographies Slovenica 24, 1993, str. 1 ¡5-122.' 16