Letnik iy. /,	v lažnjivi obleki.	št. 2.
Izhaja po dvakrat na mesec v Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiscira policija. — Velja celo leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega brez ozira na stan, osebo in narodnost. — Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji. Vredništvo in opravništvo (administracija) je na velikem trgu hiš. št. 3 v
prvem nadstropji na ulice. Tam se sprejema denar.-D4S* Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Zaupnica
Auerspergovemu ministerstvu.
Po udih raznih nemčurskih društev po Slovenskem se raznaša med občinstvom sledeča zaupnica, ktero naj podpiše vsak, hlapec in gospod, bogatin in berač, bra- v njevka in gospodinja, če zna pisati ali ne.
Slavno ministorstvo!
Ko je nastopilo ministerstvo Hohenvvartb, v ' kte-rem nismo še z „rešpetlinom“ zapazili ne enega svojih pajdašev, nastopilo, da vodi osodo avstrijskih narodov, se nam je precej zdelo, da iz take moke za nas ne ho kruha, kakoršnega smo navajeni. Mi se pa nikoli ne motimo, ker imamo vsi prav dober nos; in česar smo se bali, se je pripetilo. Hohenwart se ni spravil nad Slovence, kterih v Avstriji ni kraljestvo, marveč skušal je, spraviti jih na isto stopinjo, na kteri smo mi že od nekdaj. Smešno! Kakor da bi se hlapcu ponujale pravice gospoda! Nevoljni smo jeli vsi renčati nad Hohenwarthom in njegovimi pajdaši tako dolgo, da je moral pobrati svoje kopita. Slovani so ga sicer nazaj klicali, pa ni ga bilo več in ne bo ga več, ako mi še kaj veljamo.
Za njim nastopilo je ministerstvo naše volje. V njem sedé nekteri gospodje, do kterih imamo posebno mi nemčurji in renegati zaupanje. Pot, ktero je nastopilo, je ista, po kteri mi hodimo in na kteri se nam jako dobro godi. Le tako naprej! Z veseljem smo zapazili, da ne ena po Slovencih skovana postava, ktera se ne tiče davkov, priklad itd., ni potrjena. Iz tega vidimo, da je ministerstvo duh našega duha, telo našega telesa ter da se nam ni bati, da bi se nam izneverilo.
Mi podpisani smo vsi taki ljudje, ktere je ljudstvo deloma že sodilo, deloma bi jih, ako hi jih do jeter poznalo; vsi smo pravični, vsi privolimo svojim bratom v duhu to, kar sebi želimo, vsi hočemo biti gospodje v Avstriji. Ker pa gospodar brez hlapcev ni misliti, pripoznamo, da morajo tudi Slovenci živeti, samo da nam niso na poti in da nam smetano prepusté, sami pa „žlempajo“, kar nam ostane.
4.	Iz tega zarnore prevideti slavna ministerstvo, česa smo mi navajeni. Nič delati, dobro jesti in piti, se-v društvih, na plesih itd. radovati, zapovedovati in fiiko-mur biti pokoren, to je do malega vse, kar mi zahtevamo. Za druge stvari nam ni dosti mar. Kaj briga nas, če je Slovenec lačen, žejen, ubog, ‘zatiran, zaprt brezv pravice ? Če ga tepó, nas nič ne boli, če Slovenec nima jesti, nismo lačni mi, če mora velik davek plačevati, kai dé to naši mošnji? Dobro vemo, da bodo ti sitneži, kteri nimajo nikdar zadosti, tudi zdaj hodili na Dunaj beračit in nadlegovat slavno ministerstvo; toda nadjamo se, da jim jbo v „božjem v imenu“ do druge hiše pot pokazalo Če bi bili silni in prišli vnovič, se jim pomaga z nogo čez prag in ako bi bili že na vso moč nadležni in se tretjič vrnili nazaj — no, saj imate kacega hlapca, morda še celó kak korobač pri rokah. Tako ravnamo mi ž njimi, tako se mora ravnati, da se kaj opravi; kajti s Slovencem se ne more govoriti kakor z nami, so vse drugih kosti. Nekteri so tako zabiti; da jim v nemškem jeziku še ničesar dopovedati ne moreš, če jim še tako vpiješ, ne razumejo te, mar-’ več zijajo, kakor zaboden vol. S pestmi pa umejo prav dobro z nami govoriti, v pesti je njihova moč. Slavno' ministesstvo morda še ni videlo pravega, izvirnega hribovca; tak se ne boji hudiča in'je tako navajen, da nikdar ne teče pred drugim, marveč le z a drugim. O, tak hribovec ima nekaj čudnega, nekaj tacega na sebi,
da se človeku pete kar same od sebe spustč v tek. Planjavci niso tako strašni, dasiravno tudi ti pred meščani neradi ali sploh ne tekč.
*.v,,Te lastnosti Slovencev in naše potrebe smo slavnemu ministerstvu zarad tega malo natančneje popisali, da bo vedelo, kako mora z nami, kako s Slovenci ravnati,' da se ne bo nam zamerilo. Slavpd ministerstvo naj misli, da je ono zarad nas, ne pa mi, zarad njega na svetn; kajti čemu bi bilo, ako ne zarad tega, da nam streže? Da nam pa more dobro streči, mora vedeti naše navade, kaj posebno radi jemo itd., da nam ne. prinese kake jedi na mizo, ktera bi bila pripravljena za kak slovensk želodec. ^	,
Nadjamo se, da nas je slavno ministerstvo že zdaj | razumelo, kajti dvakrat se le v mlinu povč. Pristavimo i le še, kar se sicer razume že po samem sebi, da se tudi pod tem ministerstvom naročimo na vse mastne službe, do kterih ima naš rod že podedovano pravico. Naše domoljubje v tem ne pozna nobene mere; Čim -mastnejša je služba, čim veča plača,.tim rajši jo prevzame najmanjši od nas, nihče se ne bo branil. In to je domoljubje, v kterem smo se mi že od nekdaj, odlikovali,-vtem smo ravno različni od Slovencev in dru-zih narodov.
Naj sprejme slavno ministerstvo zagotovilo naše udanosti, dokler bo nam udano, in zapomni si prislo-vico, da krokar krokarju ne kljuje očesa.
F#i podpisani.
* * .
*
To zaupnico naj podpiše vsak, komur se ponuja, Saferjev Dolfi jo bo pa nesel na Dunaj v torbici, ktero so mu mama za novo leto kupili.
Mameluške žabe.
Veste, kaj so mameluške žabe? Pa saj vem, da jih ne^poznate tako dobro, kakor jaz, toraj berite!
Žaba sploh je žival z večim glasom, kakor močjo, hoče veliko, pa nič ne more, vendar je jako velika zver po svoji domišliji, kar kaže sledeča resnična do-godba.
V mlaki je bilo sila veliko žab, ktere so imele vsaki dan jako živahen somenj, tako da so se zajci res plašili. Nekega dne zapazi stari modri Žabjek, da voda čedalje manjša postaja, ter da se utegne kmalu posušiti. Skliče tedaj občni zbor, da bi se na njem posvetovalo, kaj je vzrok tej nevarni prikazni in kako bi se pomagalo.
Neka stara, skušena žaba odprč po dolgem pričkanji svoje modra usta in prične:
„Slavni zbor! Dozdaj je bilo mnogo besedovanja, vgibalo se je sem ter tje, a vganilo se vendar ni pravo. Cujte! Vi iščete uzroka, zakaj se nam voda suši. Ne vidite dan na dan velike buče, ktera, sprehajaje se po obnebju, si hladi vročo obličje v mokroti naše mlake in jo tako suši? Ta buča, ktero ljudje solnce imenujejo, je naš sovražnik, dokler se bo ta smela sprehajati po obnebju, nismo nikdar rešeni nevarnosti. Naj se toraj slavni zbor posvetuje, kako bi to bučo pregnali.“
Vse žabe kvakajo slavo modli govornici, se posvetujejo in sklenejo, solnce pregnati iz obnebja.
Kar je skleneno, se tudi zgodi. Proti večeru se spravi vse prebivalstvo mlake na breg in kvaka tako dolgo, da solnce zaide, potem pa nastane veselje po mlaki, kvakanja in vriskanja ni konec, češ, da so žabe s svojim kvakanjem solnce za gorč zapodile. Tako
so počenjale vsak dan tako dolgo, da se je solnce zbalo žabjega krika in pobegnilo. Ako bi se ne bile na vso moč drle nad njim, Bog vč, če bi bilo kdaj zašlo.
To so navadne žabe, mameluške so pa še bolj možke in ponosne zarad svoje vednosti, modrosti in mogočnosti. Mameluška žaba vse vč, o vsem govori, se vsake stvari loti, nihče ni modrejši od iye, nihče je ne prekosi v vednosti, učenosti, v primeri ž njo je vsej kar se na svetu giblje in brcaj „šmam“, ona jo povsod prva, kar ona zakvaka, je vse resnično, modro, . bolj zanesljivo, kakor sv. pismo, ona se nikdar ne zmoti, se ne more zmotiti, sploh mameluška žaba je najpopolnejša žival pod nebom, nji enaka stvar se ne d& misliti.
Zdaj so mameluške žabe jako ponosne na svojo moč, ker mislijo, da so v svojim ragljanjem slovansko solnce, ministra Hohenvrarta zapodile, kteri jim je mlako sušil. V svoji prevzetnosti so se spravile nad druge Teči, kajti ragljati morajo, da jim Hsta ne zasta- | nejo, jezik ne otrpne. ,Te dni so imele toraj zopet oh- . čen shod,—kar—hrtajo“vselej^ kedaF jim mokrote pri-manjka. V tem zboru se je tako-le govorilo in sklepalo; • ..'s,..-;. Prvi govornik, znana, tenjka, pa zelč sitna žaba: : - „Gospoda moja! Mi smo prvi na svetu, brez naše vednosti bi ne smel vrabec pasti iz strehe ne las iz kake kosmate brade. Hohenwarta smo srečno zapodili, pobegnil je, ker se je zbal naše sile. Zdaj smo zopet v svoji mlaki, nihče nam ne kali vode, vse gre po naših mislih. Ne vse! Strmite nad predrznostjo novega ministerstva in državnega zbora! Pogoduje se s Poljaki, čujte, pogoduje se brez našega dovoljenja, da — skoro okamnil bi strmenja — še prašat nas niso prišli za našo misel. Mora li biti veča predrznost?! Toda ni še storjena ta pogodba s Poljaki, še velja naša, ako odpremo še ob pravem času svoje čeljusti in na ves glas ragljamo, tako da se ne bo slišala druga beseda. Jaz, naj modrejši med vami, ki bi moral že davno minister biti, jaz predlagam, da mi vstavimo to pogodovanje s Poljaki. Ne rečem, da bi se ne smelo pogoditi ž njimi, toda pogodba mora biti taka, da bo nam všeč, to je, da Poljaki dobe tiste smeti, ktere mi na dvor nosimo,
*iz hiše pometamo, toraj nič več ne potrebujemo. Kar je pa še nam količkaj za rabo, se ne sme dati nikomur, še sv. Petru ne, to pravim jaz.
Kar pa jaz pravim, to je gotovo res. Mi toraj ne moremo, ne smemo dopustiti druge pogodbe, nego tako, ki je nam všeč. Jaz stavim predlog: Slavni naš zbor prepove ministerstvu, brez posebnega dovoljenja se dalje pogodovati, s Poljaki, in mu zažuga, da ga bo, ako bi se vendar-le predrznilo ravnati proti tem ukazu, kar naravnost pregnalo, kakor Hohenwartha.“
Žabe ploskajo in se dero tem besedam na vso moč, tako da neki mladi žabici, ktera še ni navajena takega „humbuga,“ kar trebuh poči. Ta predlog se tedaj sprejme in izroči žabi, ktera potuje v glavno mlako, da ga seboj vzame.
Druga, nekoliko enostranska žaba, ktera si je bila menda nekje pol hrbta spehnila, skoči na mizo in se dere blizo takole:
„Slavni žabji zbor! V naši deželi je nek stan, kteri se zelč ogiba naše mlake, dasiravno ga na vso moč vanjo vabimo. Ta stan nosi črno suknjo in svitle visoke čevlje; po deželi veliko velja, zato pa mi povsod za njim ragljamo in mu zabavljamo. Odgojeva se ta stan v posebnih hišah, „semenišče“ imenovanih, ktere pa niso pod našim vodstvom, toraj tudi nič prida. Žabja gospoda! Prosim Vas, kaj se neki uči v teh hišah ? Ne eden vodjev ne zahaja v našo mlako, da bi se učil
Opravičenje.
Hudobni ljudje podtikajo ogerskemu ministerstvu hudobno misel, da je namreč razpodilo hrvaški deželni zbor le zarad tega, ker mu poslanci niso bili po volji, ker ni bilo dosti magjaronov med njimi.
To je grdo obrekovanje. Ogersko vlado je pri razpuščenji zbora vodila blaga misel, prihraniti deželi hrvaški tiste goldinarje, kteri se plačujejo zborujočim poslancem, če bi se ta denar obrnil za posebne potrebe magjaronskih uradnikov, bi zbor morda ne bil razpuščen.	>
To je resnica.
„Brencelj“ officiosus.
Raztrgani čevlji so včasih vendar le dobri. Naši poslanci bi menda ne bili šli na Dunaj, ako bi imeli raztrgane čevlje.
♦ *
*
Na Dunaj je veliko bolj daleč, kakor v Ameriko. Ako pišeš v Ameriko, dobiš že v dveh mesecih odgovor. 1 Na Dunaj pa pišejo Slovenci že več kot dve leti, pa se jim dozdaj še ni nič odgovorilo.
* • * •
*
V En sam Auersperg podere več, kakor bi moglo sto Hohenwartov zidati.
Ljubljanskim porotnikom \	' na ušesa. -------
V Pragi so pri vseh^ obravnavah vredniki čeških listov bili nekrivi spoznani Ker je šodnija sumičila, da so češki porotniki pristranski, je posadila češke vrednike pred nemške porotnike. Toda tudi nemški porotniki so spoznali češkega vrednika nekrivega.
Na to opomni dunajski „Figaro“, da bi bilo dobro, ako bi se na Češkem sestavila porotna sodnija iz c. k. policajev in c. k. uradnikov; ti bi obsodili gotovo.
Hvala Bogu, pri nas v Ljubljani ni treba policajev, kteri bi vrednike obsodili, ker ste Vi za to na sveta.
Tiha opazovanja.
Kedar se „Tagblatt“ z „Novicami“ ali „Slov. Narodom“ ravsa, je dvojno mogoče. Prvikrat je to res, kar „Novice“ in „Slov. Narod“ trdita, in to je laž, kar trdi „Tagblatt“, drugikrat pa to ni laž, kar trdita „Novice“ in „Slov. Narod“, in to ni resnica, kar trdi „Tagblatt“. Potlej naj pa človek na kaj priseže!
* *
*
Boj med Slovani in Nemci in nemškutarji v Avstriji je jako zanimiv. Zdaj leži Nemec ali nemškutar na Slovencu, zdaj pa leži Slovenec pod Nemcem ali nemškutarjem. To se vrsti dan na dan.
*	*
♦
Avstrija ima že toliko dolga, da bo kmalu tiste sram, kteri še niso upniki.
*
♦	*
Nekdo je prašal prijatelja, kteri je bil že zelč zadolžen, kako more mirno spati.
„Nič ne skrbi“, odgovori ta, jaz lahko spim. A prašaj moje upnike, če morejo spati.“
_ O Avstriji, se vč da, to ne velja.
*	*
*
~yr' v	'	-	—	#	*
Dragi moj „Brencelj!“
Da me več ne boš pikal zarad moje nevednosti, obetam Ti v kratkem poslati debelo jako učeno Knjigo — nemško ali slovensko, tega še ne vem —, knjigo kakoršne še ni videl svet ih je menda ne bode. Doslej še ipsem pisal ničesar, razen v „Tagblatt“ o „janjški literaturi“, pa ta hemcani „Tagblatt“ me je tako zavozil, da sem se sam pogreznil v blato, kakor Ti kaže moj zadnji blatni spis.	,
Naj Ti povem še eno. Jako napak si storil, da si me pri svoji zadnji porotni obravnavi izbacnil izmed porotnikov, kajti jaz bi Te nikdar ne bil obsodil.
Konečno se Ti zahvalujem za meni skazano zaupanje, da si me imenoval šolskega nadzornika za Slovenijo. — Na zdravje!
R. Pisker,
šolski nadzornik za Slovenijo -j	po Tvoji milosti.
frSI Ir^l lr>1
Pogovor dveh gospodinj
SJ\Temce
Rusija. Kako to, da je v Tvojem kurnjaku na eni strani kuretina tako debela, na.
drugi pa tako „kumerna“?	. •	•	»<
Avstrija. Ne vem, kako je to! Saj dam na obe strani obilo piče. Prva stran se mi lepo redi, a druga vedno godrnja in se ne redi nikakor. Je že menda slabšega plemena.,	.	> t *	•
Rusija. Menda se motiš! Vzrok bo piča sama. Daj obojim enake piše, boš videla, da Ti kuretina na drugi strani ne bo godrnjala, marveč se Ti redila, kakor na prvi strani. Dokler boš pitala nemško kuretino z „groši“, slovansko j . pa le z „obljubami“, ne bo bolje. Potlej sosedje lahko pravijo, da ne umeš vse kuretine dobro rediti.-•	.*	->• 5
brencelj" piše:
Sl. čitalnic» v Trstu. Stvar potrebuje boljšega razgovora, toraj vež pismeno.
Gosp. J. 0. v T. Žal mi je, da Vaših vrstic ne morem porabiti. Znano Vam bo, kako nevarno je, zlasti o ženskih kaj grajajočega pisati. Prav tako je, kakor da bi človek v sršenov meh dregnil. Vrh tega bi stvar več škodovala, kakor koristila. Menite, da je pri ljubljanski čitalnici boljše?
Gosp. J. V. v C. Kakor vidite na poslanem listu, 10 kr. premalo. . Toda ne skočite-vzarad tega v vodo, boste pa drugič poslali 10 kr. več.
¡9C* Današnji list se je po mnogih ovirah zakasnil, kar naj čast. g. naročniki odpuste. Enako prvemu se je poslal tudi ta nekterim znanim rodoljubom na ogled s prošnjo, da ga blagovolijo nazaj poslati, ako jih ni volja, ga dalje prejemati. Kdor ga obdrži, naznani s tem, da ga želi dalje, prejemati in plačati o priležnem času.
Ta mesec ho prifrčal „Brencelj“ še dvakrat.
Odgovorni vrednik in založnik Jak. Alešovc v Ljubljani. — Natisnil F. Skaza in drugi v Mariboru.