UDK 304+36
Prispevki za
SOCIALNI PROGRAM
PREŽIVETJA
LE;0Ì(ìXXVIII - 1989
čd^^fSBa teorijo in prakso
št. 2
socialno
delo
socialno
delo
Leto 28	Ljubljana 1989	St. 1
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
VSEBINA
PRISPEVKI ZA
SOCIALNI PROGRAM PREŽIVETJA
POMISEL NAMESTO PREDGOVORA	105
ÖLANKI
-	Bernard Stritih
Iskanje možnosti za prestrukturiranje socialnih
pomoči	107
-	Ciril KlajnSCek
Moderni socialni politiki naproti	125
-	Pavla Rapoša-Tajnšek
Socialno skrbstvo je podlaga razvojne socialne
politike	145
-	Andreja Kavar-Vidmar
Socialni program preživetja	156
-	SreCo DragoS
Zakaj ni socialnih programov?	161
-	Gabi CaCinovič-VogrinčiC
Socialni program preživetja: družina v času krize	189
-	Vito Flaker
Dezinstitucionalizacija kot program preživetja	197
-	Marija Ovsenik
OrganizacioloSki pogled na temo "Socialni program
preživetja"	203
-	Blaž Mesec
Individualni in družinski scenariji preživetja	212
POROČILA
-	Življenjske razmere prejemnikov denarnih pomoči
(Nada Rebolj, Miranda Vrh, Jožica Lukan, Blaž Mesec) 240
NOVE KNJIGE
-	Delitev družbe
(Vjeran Katunarić, Dioba društva, Sociološko
društvo Hrvatske, Zagreb 1988)
Srečo Dragoš	244
IZ TUJEGA TISKA
-	Otroci krize - otroci brezposelnih (Blaž Mesec)	251
DOKUMENTACIJA 255
Signalne informacije o tuji periodiki
* « *
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh
izvodih na naslov: Uredništvo Socialnega dela, Višja šola za
socialne delavce, Saranovičeva 5, 61 000 Ljubljana.
Obseg člankov, teoretičnih razprav in poročil o raziskavah
naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg ostalih prispevkov,
to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr. naj ne presega 5
tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Člankom prilo-
žite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je do
36 vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravlja-
ti.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje poja-
snjujemo besedilo ter navajamo vire. Opombe potekajo po
zaporednih Številkah,- ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo, na katero se nanašajo (npr. pomoč^ ). Vsebino
opomb navedemo na koncu besedila pred seznamom literature in
ne pod črto vsake strani. (2) Literaturo navajamo tako, da
med besedilom navedemo v oklepajih ime avtorja, letnico
izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran (npr.
Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam uporab-
ljene literature, urejen po abecedi priimkov in imen avtor-
jev .
Grafikone, sheme in druge slike priložite na posebnem listu,
v besedilu pa označite, kam sodijo.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke:
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo,
kjer ste zaposleni in funkcijo, natančen domači naslov z
navedbo občine in krajevne skupnosti, telefonsko številko in
številko žiro računa.
PREŽIVETJE, ŽIVLJENJE, CAS
Beseda "preživetje" mi ni prav nič všeč. Ob tej besedi se
počutim kot bi padel v Ljubljanico in si želel le eno:
preživeti mokri padec in priti iz vode, priti ven za vsako
ceno... Ta beseda Je odraz časa, v katerem živim. Ta čas pa
imam rad in moram ga imeti rad, saj Je to edini čas, v
katerem sem, ki v nJem živim. Tega časa ne želim
preživeti kot riba v mlakuži usihajoče vode, ki samo
čaka... Kaj le čaka? Caka in se boji, ali 'bo preživela ali
ne, vode pa Je vse manj... Vse manj pa Je tudi časa.
Izginjanje vode Je še opazljivo, čas pa mineva takorekoč
neopazno.
Gospodarske statistike nas natančno obveščajo o zalogah
bogastev in dobrin. Casa kot najosnovnejše dobrine na teh
seznamih ni. Zdi se, da čas kot dobrina za množico, za
družbo, ni tako pomemben. Prav pretresljivo pomemben pa Je
za človeka kot posameznika. Večina dobrin, celo denar,
najbolj iskana med njimi. Je obnovi J ivih, čas pa Je dokončno
neobnovljiv.
Vzemimo svinčnik in napravimo preprost račun. Povprečen
Slovenec doživi 65 let. Jaz Jih imam 48. Torej mi Je kruta
statistika odmerila še 17 let. Od tega bom eno tretjino
prespal. Ostane mi Se 11 let in pol za življenje v budnem
stanju. Služba mi bo vzela dobro tretjino, morda še kako uro
več. Ce še to odštejem, ostane pet let in pol. Za biološke
potrebe in podobno bo šlo približno dve leti in pol. Na
koncu mi ostanejo - tri leta. To ni veliko, a ta tri leta bi
se rad počutil kot kralj na Betajnovi, kot petelin na
kmečkem dvorišču !
Kakšno zvezo ima vse to s preživetjem? Ne morem se
sprijazniti s tem, da bi bil ta moj čas, ki pozna le
odštevanje, samo boj za preživetje. živeti hočem polno,
svobodnega človeka vredno življenje !
Jože UrbaniJa
članki
ISKANJE M02N0STI ZA PRESTRUKTURIRANJE
SOCIALNIH POMOCI
BERNARD STRITIH
Povzetek
Prestrukturiranje družbenih dejavnosti pri nas je del svetovnega procesa
spreminjanja iz razvite industrijske družbe v nov način življenja člo-
veštva. Pri tem je ponembno spreminjanje "mikropolitike želje" (Guatta-
ri), komunikacijskih načinov med institucijami in skupnostmi, nova podoba
družbene kritike z uvajanjem alternativnih modelov. Kot konceptualni
model prestrukturiranja je povzeta tipologija socialnih ponoči na osnovi
dveh dimenzij: solidarnost-marginalizacija in kolektivizem-individuali-
zem. Po kritiki države blaginje in njenega načina zagotavljanja socialne
varnosti so predlagana načela za novo oblikovanje teh dejavnosti: upo-
števanje individualnosti in ustvarjanje možnosti za individuacijo, pre-
glednost sistema, možnost artikulacije lastnih potreb, kot spoznavna
osnova pa estetsko-etična paradigma z zavedanjem meja znanosti.
Summary
The restructuring of social services in our country is part of a world
process of change from developed industrial society toward a new way of
life of mankind. In this process not only change on macro level is impor-
tant but also the "micropolitics of wish" (Guattari), the restructuring
of communications and a dialogue between state institutions and communi-
ty, the new approach of critique through establishing of alternative mo-
dels. As a conceptual framework of the restructuring, a typology of soci-
al help is cited, containing two dimensions: solidarity-marginalisation
and collectivism-individualism. On the basis of critique of the welfare
state model, principles for a new development of these services are pro-
posed: appreciation of individuality, creating of possibilities for indi-
viduation, transparency of the system, possibilities for the expression
of one's own needs. The estetic-ethical paradigm with the awereness of
the limits of science should be the knowledge base of the new approach.
Kritičnost do vsega, kar je äe včeraj predstavljalo
osnovna načela države socialne blaginje, je le del SirSega
gibanja, ki naj bi vodilo iz slepe ulice razvite industrij-
108	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
ske družbe v nekaj novega, v nekaj, kar nam je Se neznano.
Vendar v ta "nekaj", kar prihaja, človeštvo stavi svoje upe
za preživetje. Ko se je pred leti mudil v Ljubljani fran-
coski psihiater Felix Guattari, eden izmed tistih strokov-
njakov, ki utirajo nova pota, ni govoril o kakih specialnih
metodah terapevtskega dela, ampak je govoril o potr ebi po
temeljnih spremembah odnosov med vsemi dejavniki, ki skrbi-
jo za človeka, ko se ta znajde v položaju, v katerem ni spo-
soben za samostojno "nastopanje na trgu delovne sile" in za
lastno reprodukcijo v danih družbenih razmerah. Govoril je o
institucijah socialnega varstva in zdravstva, ki predstav-
ljajo uresničevanje temeljnih načel industrijske proizvod-
nje, in govoril o nujnosti preseganja teh oblik dela oziroma
organiziranosti, ki nas sili v reprodukcijo nečesa, čemur
niti tisti v "razvitem svetu" ne verjamejo več, tisti naro-
di, ki pripadajo nerazviti polovici sveta, pa temu Se nikoli
niso zares verjeli.
Kadar govorimo o neindustrijskem načinu produkcije zdrav-
stvenih, socialnovarstvenih in vzgojnoizobraževalnih stori-
tev, mislimo na razvijanje novih oblik skrbi za človeka, ki
bi jih opravljali v takih organizacijskih sestavih, kjer bi
kritično pretehtali nekatere vidike, ki so danes videti sa-
moumevni, neproblematični in že vnaprej odločeni. Največ se
govori o naslednjih vidikih:
-	Katere oblike delitve dela so nujne?
-	Vpliv dela na uporabnike in izvajalce.
-	Ekonomika posebnih področij družbenih dejavnosti v
odnosu do procesov v globalni družbi.
-	Spreminjanje vrednotne orientacije ter vrednotnih pred-
stav in sistemov vrednot kot ena od funkcij rasti in samoo-
hranitve družbenih struktur.
F. Guattari je napisal: "Različne družbene oblike, ki
služijo izvajanju moči, se med seboj dopolnjujejo in podpi-
rajo, zato ne moremo izhajati iz predpostavke, da posploSena
menjava pripada ekonomski sferi. Iz enakih razlogov lahko
rečemo isto za lingvistiko, sociologijo, urbanizem (in tudi
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	109
za socialno delo, pedagogiko, psihiatrijo itd.). V resnici
so vse ravni med seboj prepletene in nov stil družbenega
boja želje nam kaže vsak dan jasneje, da danes ne gre več za
to, da bi artikulirali neko "mikroekonomijo", ampak za to, da
se lotimo "mikropolitike želje", kot poskusa sprostiti ener-
gijo, ki bi bila končno sposobna zaobrniti družbene in poli-
tične strukture; strukturam, ki se - kakor je videti parado-
ksalno - krepijo tem bolj, kolikor bolj se razkriva njihova
disfunkcionalnost, njihova skleroza in njihova absurdnost."
Ob tem navedku je Se obsežna opomba: Ce proučujemo
inflacijo, se ne moremo več zadovoljiti s tem, da rečemo, da
je inflacija globalni ekonomski proces. Inflacija ni odvisna
samo od razrednegá boja in kapitalističnega izkoriSCanja
ampak prav tako tudi od individualne, družinske, Šolske in
drugih mikropolitik, ki vodijo v pasivno sprejemanje druž-
benega raka, ki nastaja iz temeljnih družbenih mehanizmov
"proizvodnje zaradi proizvodnje". Boja proti inflaciji prav
tako kot boja proti kateremukoli družbenemu pojavu, ki dose-
že tak obseg, ne bi smeli omejiti na ekonomske ali politične
intervencije v običajnem smislu. V tem, kako osrednji no-
silci družbene moči ravnajo z denarjem, je nekaj smešnega:
delajo vtis, da se poslužujejo denarja kot magičnega olja,
ki povzroča inflacijo, če je preveč redek, če pa je bolj vi-
skozen, povzroča brezposlenost in vpliva na recesijo. Ce
danes govorimo o zmanjSevanju stroSkov za socialno politiko
in za socialno skrbstvo, to pomeni, da se ne bi smeli ome-
jiti le na razmišljanje o spremembah dejavnosti, s katerimi
se vzdržuje socialna varnost.
Našo pozornost moramo usmeriti na tista področja vsak-
danjega življenja, ki niso in nikoli ne bodo mogla postati
predmet dela družbenih služb, ki pa so povezana s problemi,
ki so predmet družbenih služb. Gre za to, da s spremenjenimi
načini komuniciranja med družbenimi ustanovami in skupnost-
nimi strukturami dosežemo premike v samopodobi posameznih
sestavin skupnosti, to pa lahko vodi do novih sprememb v
komuniciranju in v interakcijah med posameznimi podsistemi
110	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
družbe. Na primer: Policija kot sistem za represivno obrav-
navanje krSitev zakonov, sistem, katerega podroCje sega od
prometa, prestopkov zoper telesno varnost, do zaščite last-
nine in varnosti države, ne bo mogla nikoli prodreti v sfero
družin in prijateljskih skupin, pa naj še tako pogosto ugo-
tavljamo, da se prav v teh sferah vsakdanjega življenja do-
gaja marsikaj, kar vpliva na spoštovanje zakonov ali njihovo
kršitev. Ravno s tem, da bi se policija odpovedala možnostim
prikritega poseganja na ta področja, bi policijske službe
izpolnile prvi pogoj za to, da bi stopile v dialog s posa-
meznimi strukturami. V tem dialogu bo zelo verjetno prišlo
do sprememb v enem ali drugem podsistemu, do novih oblik ko-
munikacije in morda do takih sprememb v medsebojnli interak-
cijah, ki jih nismo mogli niti slutiti. Na kratko bi lahko
rekli: kakor hitro se odpovemo starim pogledom na "želje
ljudi po kršitvi zakonov", se odpre nov, še neznan prostor
medsebojne komunikacije, s čimer pa nastanejo možnosti spre-
memb "mikropolitike želje". Ljudje v socialno zapostavljenih
naseljih se morda zavejo problemov skupne varnosti in za tem
obzorjem odkrijejo nove pozitivne skupne cilje.
V novejši 1 i te ratiiT* X o socialni politiki se veliko piše o
potrebi po novih oblikah dela na področju načrtovanja
družine. Lahko bi navedli dolgo vrsto primerov, ko so stro-
kovni posegi na to področje ostali povsem neučinkoviti ali
pa so imeli celo obratne posledice od zaželenih. Vedno bolj
postaja jasno, da mora država oziroma družba iskati povsem
nove poti; da morajo uružbene službe najprej odkriti part-
nerje v komunikacijskem procesu, priznati tem partnerjem
njihovo imanentno pravico do obstoja in do pozitivne samopo-
dobe, potem pa lahko pride do interakci je, ki bo vodila do
večanja prostora za svobodno odločanje ljudi v njihovih
odnosnih sistemih.
S tem v zvezi prihaja tudi do sprememb v institucijah in
strokovnih službah. Strokovnjaki in delavci v administraciji
se vse pogosteje sprašujejo o mejah uspešnosti oziroma o
dosegu običajnih delovnih postopkov. Strokovne službe in
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	111
birokratska hierarhiCna struktura upravljanja se vse bolj
neizogibno srečujejo s posledicami svojega delovanja v
daljših časovnih razdobjih in na različnih ravneh, nič več
se ni mogoče izogniti vprašanjem odgovornosti za negativne
stranske učinke, ki nastajajo povsod tam, kjer povečevanje
strokovnih in družbenih intervencij vpliva na zmanjševanje
občutka skupne odgovornosti v družinah in v lokalnih skup-
nostih ter na ukinjanje različnih oblik medsebojne pomoči in
konstruktivne socialne kontrole. Poleg teh problemov se
odpirajo vprašanja negativnih vzvratnih učinkov neproduktiv-
nega dela na ustanove same: nebrzdana rast birokratskih
struktur; razvijanje novih strokovnih jezikov, ki služijo
predvsem zapiranju strokovnjakov v lastni krog; psihoso-
cialni patološki pojavi in nove oblike kriminala med delavci
strokovnih služb itd. Vzvratni učinek novih iskanj na
strokovne službe lahko vidimo v prizadevanjih po razvijanju
takih oblik skrbi za ljudi (za otroke; za odrasle osebe, ki
niso sposobne za samostojno življenje in delo; za družine v
kritičnih obdobjih in za družine, kjer se pokažejo notranja
protislovja, ki ogrožajo njihove člane; za stare ljudi
itd.), ki bi omogočile preseganje vseh nepotrebnih oblik de-
litve dela; ki bi omogočile čim večjo stopnjo samopomoči in
medsebojne pomoči uporabnikov socialnovarstvenih storitev,
ki bi blažile negativne posledice stigmatizacije in margina-
lizacije. Poseben poudarek pripisujejo vplivu določenih
dejavnosti na atomizacijo določenih skupnostnih podsistemov
nove oblike dela naj bi omogočale nastajanje novih oblik
medčloveške povezanosti in nastajanje dialoga med ljudmi in
med sestavnimi deli skupnosti, za katere se je doslej misli-
lo, da dialog ni možen, ker so eni na višji izobrazbeni,
civilizacijski in psihološki ravni kot drugi (npr. dialog s
skupinami Romov, z duševno manjrazvitimi ljudmi pod skrb-
ništvom, z duševnimi bolniki, z družbami mladostnikov, s
starimi ljudmi itd.).
V zadnjih dvajsetih letih je prišlo do velikih sprememb v
sami naravi kritičnega odnosa do obstoječih ustanov in do
112	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
učinkovitosti raznih oblik strokovnega dela in tudi do spre-
memb v vizijah o možnih ciljih iskanj. T.im. "kritična gene-
racija" leta 1968 se je postavljala na stališče marksizma in
zanikovala obstoječa politična razmerja, vključno s privatno
lastnino proizvajalnih sredstev. Socialni problemi, problemi
duševno bolnih, problemi mladine in drugi naj bi predstav-
ljali le obliko razrednega konflikta. Kritika strokovnih
dejavnosti in ustanov je bila zato usmerjena predvsem na
ukinjanje teh ustanov. Odločilnega pomena za današnje raz-
mere in iskanje v svetu je dejstvo, da kritična generacija
ni bila uničena ali radikalno zatrta, ampak da so posamezne
skupine in posamezni avtorji dobili možnost razvijanja al-
ternativnih modelov. Ko so včerajšnji kritiki dobili možnost
ustanavljanja alternativnih vzgojnoizobraževalnih, psihia-
tričnih in socialnovarstvenih dejavnosti, so izgubili
možnost kritike družbenega sistema iz umišljene zunajsi-
stemske pozicije. O miselnem obratu, ki so ga doživeli mnogi
kritiki, govori npr.Basaglia,ko meni, naj se v psihiatrični
dejavnosti ustvarijo take razmere, v katerih bo lahko vsaka
skupina artikulirala svoje potrebe in kjer bo vsak človek
imel besedo pri uveljavljanju lastnih človeških pravic. Se
pravi, da avtor odreka katerikoli skupini osebja, da bi se
postavljala kot zastopnik potreb in pravic duševnih bolni-
kov, hkrati pa omalovažuje potrebo po artikuliranju lastnih
potreb, zlasti potrebe po kreativnem delu, ki ustreza huma-
nim vrednotam. Izkušnje alternativnih dejavnosti so omogoči-
le oblikovanje novih kriterijev za kritiko in za ugotavlja-
nje kvalitete storitev. Poleg vpliva dejavnosti na uporabni-
ke je vse pomembnejši kriterij vpliv dejavnosti na izvajalce
same. Poleg kriterija ekonomičnosti se pojavlja vrsta ekoso-
cialnih kriterijev, ki omogočajougotavljanje oddaljenih eko-
nomskih in delovnih učinkov, poseben pomen pa se pripisuje
odkrivanju novih virov. V slepi ulici, v kateri so se znašle
mnoge stroke in družbene službe, nihče več ne pričakuje
novih delovnih načinov ali "receptov" z univerzalno uporab-
nostjo. Danes so iskanja usmerjena v to, kako nsunesto
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	113
množične produkcije socialnovarstvenih storitev, ki je
ustrezala industrijskemu načinu mišljenja, najti nove
načine, ki bi bolje ustrezali zahtevam našega časa. V našem
času se večkrat zadovoljujemo z eksemplaričnimi primeri
drugačnega delovanja oziroma drugačne produkcije uslug
socialnega varstva. Verjetno bodo tako v blagovni produkciji
kot v produkciji zdravstvenih, zdravstvenih, vzgojnoizobra-
ževalnih in socialnoskrbstvenih storitev še dolgo vztrajali
t.im. industrijski delovni postopki, vendar je pomembno, da
se na "skupnem tržišču" pojavijo tudi nove alternativne ob-
like dela. Nova gibanja opuščajo dualistično gledanje na po-
stopke in sredstva socialnega varstva na eni strani ter na
cilje, to je socialno blaginjo na drugi. Gre za iskanje no-
vih virov pri samih ljudeh, ki so potrebni pomoči, vendar se
hkrati goji kritičnost do skritih oblik izkoriščanja, ki je
lahko ekonomsko, kulturno, politično-ekološko itd. Medtem ko
se s t.im. industrijskimi oblikami socialnega varstva do-
gajajo usodni paradoksalni preobrati (npr.: veliko denarja
omogoča skromno preživljanje množice, hkrati pa ustvarja ne-
obvladljive vzgojne, urbanistične, ekološke in druge proble-
me), kaže, da novi pristopi pogosto sprožijo obratne proce-
se: izboljšanje socialne varnosti pomeni tudi izboljšanje
kulturne ravni, nastanek novih oblik proizvodnje itd.
Zanimivo je tudi, da novi načini socialnih pomoči sploh niso
tako novi in se pojavljajo tudi v nerazvitih predelih sveta.
Nove oblike socialne pomoči se večinoma razvijajo precej
drugače, kot so nastajale socialne dejavnosti v preteklosti.
Dosedanji način je bil večinoma tak, da so izjemni posamez-
niki, ki so prihajali v stik z množičnimi boleznimi, umira-
njem in bedo, ustvarjali nove ideje in predstave o bratstvu,
o potrebi po vseobsegajoči humanistični etiki, o ekonomskih
in političnih koristih, ki bi nastale iz večje socialne
blaginje zapostavljenih ljudi itd. Iz takih pobud so nasta-
jala gibanja, ki so večinoma zajela nižje sloje bogatih, ki
so omogočila zbiranje znatnih sredstev in ustanavljanje
raznih oblik pomoči. Socialno skrbstvo v razvitih deželah se
16	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
je razvijalo kakih dvesto let v procesu, ki je bil vseskozi
protisloven in ki je imel značilnosti dialoga med vsemi no-
silci družbene moči. Rezultat tega procesa niso le številne
ustanove socialnega skrbstva ter doktrina države socialne
blaginje, dosežek tega procesa je tudi socialno-politična
kultura, ki predstavlja poseben moment politične koheziv-
nosti. Zato ni čudno, da danes niti desno niti levo usmerje-
ne vlade zahodnih držav ne upajo resneje ogroziti ob-
stoječega sistema socialne varnosti, kljub mnogim kritikam,
ki jih je bil deležen.
Kot primer navajam stališča, ki jih je leta 1988 izdelala
posebna delovna skupina holandske vlade kot osnovo za raz-
pravo o novih strateških usmeritvah socialne politike.
-	Država socialne blaginje s svojimi mehanizmi za zago-
tavljanje socialne varnosti pospešuje atomizadjo družbe.
-	Ljudje zanemarjajo tiste sposobnosti in tiste kulturne
vrednote, ki bi jim omogočale medsebojno solidarno pomoč.
-	Država kot glavni vir socialne varnosti širi svoje
funkcije in kontrolo na vsa področja življenja.
-	Zanemarjeni so nekateri viri za zagotavljanje socialne
varnosti, državni izdatki za to področje stalno rastejo.
-	Negativni vplivi na trg delovne sile. Množice delavcev
iz nižjih dohodkovnih kategorij izstopajo iz konkurenčnega
boja na trgu delovne sile in iz boja za izboljšanje delovnih
razmer ter se zatekajo v navidez ugodnejši status breposel-
nih oziroma socialnih podpirancev. S tem se ustvarja praz-
nina, ki jo zapolnjujejo delavci iz drugih dežel, ki pa po
drugi strani povečujejo izdatke za socialno varstvo. Masovni
odliv delavstva iz dežel v razvoju ni koristen niti za de-
žele v razvoju same niti za razvite države. Nasprotno, v
enih so priča odhajanju najbolj mobilnih posameznikov in
družin, medtem ko se v razvitih deželah-sprejemnicah tuje
delovne sile ustvarjajo številni konflikti, ki jih konzerva-
tivne politične sile izrabljajo kot povod za krepitev
represije.
-	Rastoči izdatki za socialno varnost bremenijo davkopla-
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	115
čevalce in iz proizvodne sfere družbe odtegujejo kapital, ki
bi sicer lahko omogočil inovativne projekte.
Gotovo je, da se niti Slovenija niti Jugoslavija ne more-
ta primerjati s sistemi socialne varnosti razvitih zahodnih
držav. Menim, da so nage dileme v sedanjosti bistveno druga-
čne, kot so problemi socialne varnosti razvitih držav Evrope
in Amerike. čeprav so pri nas nekateri segmenti socialnega
skrbstva tako razviti, da se lahko primerjamo z najrazvi-
tejšimi deželami (npr. domsko varstvo ostarelih), pa drugi
segmenti zaenkrat še temeljijo na povsem drugačnih družbeno-
političnih predpostavkah in nikakor niso primerljivi z nobe-
nim od sistemov razvitih držav (npr. socialna varnost neza-
poslenih). V sedanjem času je glavno vprašanje, ali bomo v
našem razvoju postopno skušali slediti razvitim deželam; se
pravi, ali bomo skušali hoditi po podobnih poteh gospo-
darskega razvoja, po kakršnih je potekal industrijski razvoj
zahodne Evrope. S tem vprašanjem se povezujejo problemi so-
cialnega skrbstva, ki jih lahko pričakujemo in umestno je
vprašanje, ali nameravamo hoditi tudi po podobnih poteh raz-
voja socialnega varstva. Jasno je, da so te dileme le navi-
dezne, kajti ne Slovenija ne Jugoslavija na pragu enaindvaj-
setega stoletja ne moreta ponavljati tega, kar so na svoji
razvojni poti prešle razvite dežele. Tako kot se sprašujemo,
kako stopiti v razne oblike poindustrijskega razvoja gospo-
darstva, se moramo danes spraševati, kako pri razvijanju si-
stema socialne varnosti v čimvečji meri upoštevati izkušnje
in načine mišljenja najbolj razvitih držav. Pri tem ni
problem le materialna revščina in nerazvitost, ampak je
problem tudi zaostala miselnost in preprosta logika naših
ljudi, ko razmišljajo o posameznikih in skupinah ljudi, ki
potrebujejo socialno pomoč.
Holandska delovna skupina je iskala način, kako postaviti
različne oblike socialnega skrbstva v prostorsko matriko, z
jasnimi logično-jezikovnimi oznakami. Tak poskus lahko pome-
ni približanje možnosti razlikovanja med različnimi oblikami
socialnega skrbstva in hkrati nudi možnost neizključujočega
116	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
govora o različnih oblikah, ki jih srečujemo v današnjem
svetu. Taka matrika ima lahko velik praktičen pomen tako za
celovito prikazovanje stanja kot za oblikovanje razvojnih
konceptov. Različne obstoječe oblike socialnoskrbstvenih po-
moči lahko razmestimo v prostoru, ki ga označujeta osnovni
dve dimenziji oziroma kontinuuma, ki se razprostirata med
zamišljenimi poli: solidarnost-marginalizacija in kolektivi-
zem-individualizacija. Ce prikažemo en kontinuum na abscisni
osi in drugega na ordinatni, dobimo naslednjo prostorsko
shemo :
Ko primerjamo zgornjo shemo s političnimi programi in
koncepti razvitih držav Evrope in Amerike, potem vidimo, da
tiste oblike socialnega skrbstva, ki smo jih razvrstili v
prostor C, bolj ustrezajo klerikalnim pogledom na svet.
Kaže, kot da je preko dobrodelnih ustanov možno uresničevati
ideale krščanske skupnosti v okvirih razvite kapitalistične
države. Prostor D v večji meri ustreza ideologiji liberalne
politike, za katero razne oblike kolektivizma predstavljajo
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	117
predvsem oviro pri uveljavljanju principa svobodne konku-
rence na različnih tržiščih. Člani omenjene holandske komi-
sije menijo, da je ideologija in praksa t.im. držav socialne
blaginje tisto, kar ustreza prostoru A. Po njihovem mnenju
se ta politična doktrina ni razvila kot pozitiven dosežek
katere od političnih strank, npr. socialistov ali sindikalno
organiziranih delavcev, ampak se je uvelj avila kot edino
možen političen kompromis v svetovni gospodarski krizi
tridesetih let tega stoletja. Posledica tega je bila, da so
se v polpretekli dobi najbolj uveljavila ravno tista pojmo-
vanja in tiste prakse, ki bi jih lahko umestili v prostor A.
Zaradi navedenih "problematičnih učinkov" tega danes prevla-
dujočega tipa socialne politike se kaže nuja po ponovni
spremembi temeljnih strateških usmeritev. Smeri iskanj so na
naslednji shemi onačene s puščicami, ki iz prostora A kažejo
v vse tri ostale prostore.
Avtorji osnutka novih strateških usmeritev so dejavnosti
socialnega skrbstva v vseh štirih sferah opredelili glede na
sledeče bistvene kategorije:
1.	etično-kulturne kategorije;
2.	mehanizmi, s katerimi se uresničuje socialna skrb;
3.	organiziranost za uresničevanje socialnoskrbstvenih
funkcij ;
4.	značaj menjave;
5.	odgovor prejemnika socialne pomoči;
6.	vrste vračila oziroma vzajemnosti;
7.	socialne strukture;
8.	vpliv na človeški karakter izvajalcev in prejemnikov
pomoči.
Gornja shema je lahko koristna pri razmišljanjih o različ-
nih možnih konceptih socialnih pomoči; avtorjem je uspelo
ustvariti dovolj širok okvir, v katerega lahko umestimo zelo
različne oblike socialnovarstvenih dejavnosti. Notranja
struktura štirih polj nas sili v celovito razmišljanje o
В. stritih
Soc Delo 28, 1989, 2
Solidarno st
1.	Ideali crfave socialnega blagostanja
2.	Рггу^сг ío zakonsko zagotovljene
3.	Insiitjcijc socialnega skrbstva
A. Gocialr.a varnost kot pravica, ki je opreieljcna pretežno
koaniitativno.
5.	Pravico isa do določenih dajatev
6.	Z izvajalcca ponoči sea v siaetričnea odnosu - asioetrij
je aaskir^na - vračilo je lojalnost do državne kontrole.
7.	Enakost vseh prebivalcev
8.	Pravičnost ;r52ianega lehaniZBa vibuja ¿.epo lojalnost.
A _
Kolektivizei	^
1.	Skrbstvo kot sestavina skupnega življenja
2.	Medsebojna človeška skrb - iznenjava v prevzKanju skrbstvenih
funkcij s časovnia zaaikon.
3.	Izaenjava storitev in naturalnih dobrin
A. Prevzemam skrbstvene funkcije v odnosu do druge drjzine ali
sočloveka in-z gotovostjo lahko predvidia,da ai bo skrb vrnjena
po nojih poteebah.
5.	Ko boš ti potreboval poeoč.ti boa povrnil,ker si ni poaagal.
6.	Siaetrično povračilo - povračilo je ekvivalentno,
7.	Vsak član skupnosti skrbi za sebe in za druge.
8.	Skrbstvena lojalnost drug do drugega, kot kultivirana oblika
individualne avtonomnosti.
-b. B .
Individualizea
1. OUgarHija socialnega skrbstva
2..Dobrodelnost - zbiranje ostankov bogatih - delitev
članoa larginalnih skupin,
3. Patronaža, prostovoljno delo kot opravljenje častnih
funkcij.
't. Socialna varnost poaeni socialno odvisnost prejeanikov
in se oenjcva za socialni vpHv izvajalcev.
Kvaleinost co ljudi in ustanov, ki predstavljajo
vir parori.
Ó. Asiaetrično povračilo, hvaležnost in priznanje
odvisnosti poceni povračilo za aaterialne dobrine
in storitve.
7. Skrbstvene funkcije se večinu ljudi ne tičejo.
Maloštevilni izvajalci opravljajo vlogo distribucije
■ostankov* tistih, ki živijo v izobilju.
3. №а eni strani socialno aočni "dobrotniki' ki postajajo
vse aočnejši, na drugi strani socialno deprivirani
posasczniJá.
1.	Skrbstvo - kot ponudba storitev na tržišču.
2.	Prosti trg ■
3.	ObliJiuje se tržna vrednost skrbstvenih storitev ii oehanizni ponuc
in povpraševanja.
Skrbstvene storitve za denarno plačUo.
5.	Izvajalec ponuja usluge na tržišči, zaradi konkurence aora
jaočiti kvalitefo - uporabnik uslug plača uslugo po kvantita-
tivnih aerilih in po ceni, ki ustreza določeneani nivoju
kvaUtete.
6.	Siaetri čno plačilo stranke, ki nastopa kot kupec.
7.	Svobodna ponudba in povpraševanje na tržišču,kjer vsakdo
uveljavlja svoj lasten interes.
8.	Uveljavljajo se vrednoste - skrbeti za lastno blagostanje -
asertivnost, uveljavljanje posaaeznika kot avtonoenega,
svobodnega človeka, ki se odloča za sebe.
Marginalizacija
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	119
temeljnih moralno-etiCnih, ekosocialnih, ekonomskih in so-
cialnopolitičnih predpostavkah. Pri tem razmišljanju je
pomembno, da ne dajemo prednosti kateremukoli od navedenih
vidikov pred drugimi. Ce zanemarimo katerikoli vidik, lahko
zanesljivo pričakujemo, da se bodo negativni povratni učinki
pokazali ravno na področju, ki je bilo navidez precenjeno.
Npr.: Ce ne upoštevamo realne porazdelitve politične moči in
interesov, morda s kakim manevrom lahko uveljavimo koncept z
največjimi etično-humanističnimi aspiracijami. A ravno real-
na razporeditev politične moči bo pri izvajanju takega kon-
cepta po vsej verjetnosti vplivala na tako izkrivljeno upo-
števanje etičnih kategorij, da se bo koncept lahko spremenil
v nekaj zlaganega, kar se prav lahko pokaže kot sistem, ki
ne le, da ne deluje v skladu s predpostavljenimi etičnimi
normami, ampak hkrati tudi onemogoča dialog o potrebi po
minimalnih etičnih standardih.
Pri konceptualnem odločanju, ki naj bi predstavljalo
izhodišče pravnega urejanja področja socialnega varstva, bi
morali najprej temeljito kritično oceniti vsak poseben vidik
predlaganih rešitev. Odločitev pa ne moremo sprejemati na
osnovi tehtanja različnih vidikov, ampak tako da dobljene
informacije uporabimo na višji, se pravi abstraktnejši rav-
ni. To je možno izvesti tako, da izdelamo poskusne scenarije
ali sheme sistemskih mehanizmov, ki jih je možno oceniti
glede na to, kako se vključujejo v globalne scenarije raz-
voja. Na tej ravni proučevanja konceptualnih odločitev se bo
praviloma pokazalo, da so potrebne dodatne korekture glede
na scenarije gospodarskega, kulturnega in političnega raz-
voja; hkrati pa bodo scenariji zdravstva, vzgoje in izobra-
ževanja zelo verjetno zahtevali določene preureditve drugih
scenarijev. Medtem ko je v polpretekli dobi narekovala te-
meljne usmeritve predvsem politična avantgarda s skliceva-
njem na oddaljene cilje prehoda v "družbo svobodnih pro-
izvajalcev", morajo danes vodilne politične sile v sodelova-
nju s strokovnimi institucijami in nosilci državnih funkcij
pristopiti k oblikovanju konceptov, ki bodo upoStevali vse
120	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
obstoječe potenciale naše družbe in bodo delovali v smislu
sistemske integracije na vseh ravneh.
Pri tem se sklicujem zlasti na teoretska razmišljanja M.
Mead in G. Batesona, ki sta v takratnih metodah razvojnega
načrtovanja v industrijsko razvitem svetu, zlasti pa v ZDA
videla zlasti tele pomanjkljivosti:
-	Ločevanje sredstev in ciljev kaj lahko pripelje do
zamenjavanja enega z drugim; možno je razlikovati med obo-
jim, vendar je to vedno le hipotetično; sredstva so vedno
del ciljev in cilji so vedno del sredstev.
-	Ločevanje med načrtovalcem in načrtom prav tako ni mož-
no; načrtovalec si mora vedno znova postavljati vprašanje,
kako je on sam udeležen v načrtu.
-	Kadarkoli skušamo z načrtovanjem maksimizirati eno
spremenljivko, bodo na različnih ravneh sistema verjetno
nastopile spremembe, ki jih ne bo možno kontrolirati.
-	Pri načrtovanju za bodočnost naj bi razmišljali v poj-
mih sedanjosti. Nevarno je, da z novoskovanimi pojmi zgubimo
pregled nad dogajanjem in da v imenu "bodočnosti", v kateri
bodo zavladale nove razmere, kakršne že danes "naznanjajo
novi pojmi", zanemarimo negovanje in vzdrževanje sestavin
ali podsistemov, ki so vitalnega pomena za obstoj ekosiste-
mov.
Ce se z upoštevanjem navedenih premislekov ponovno ozremo
na gornjo shemo socialnih pomoči, lahko izvedemo tele za-
ključke :
-	Vse dejavnosti socialnega varstva lahko poskusno ume-
stimo v gornjo shemo. Ta postopek omogoča jasnejše postav-
ljanje hipotez o sistemskih vplivih posamezne dejavnosti.
-	Podatke o pomanjkljivostih v dosedanjem delovanju posa-
meznih služb lahko vzporejamo s hipotezami o sistemskih
ekosocialnih vplivih dejavnosti v posameznih delih matrike.
-	V zvezi z nezadovoljivimi rešitvami določenih potreb
ljudi oziroma posameznih skupin lahko predvidimo uvajanje
novih dejavnosti, ki bi v bodočnosti lahko razbremenile ob-
stoječe oblike delovanja in organiziranosti ustanov in ne-
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	121
formalnih nosilcev socialnovarstvenih funkcij.
-	Pri prestrukturiranju delovanja ustanov so možne raz-
lične strategije: največkrat se govori o deregulaciji obsto-
ječega sistema; o privatizaciji in prenašanju določenih de-
javnosti iz institucij, o krčenju programov in o racionali-
zaciji delovanja mreže socialnih služb ter o privatizaciji,
kar zlasti pomeni prenašanje določenih funkcij z državnih
ustanov na različne organizacije pa tudi na privatna pod-
jetja, ki opravljajo različne dejavnosti od nege bolnih in
onemoglih do nuđenja možnosti nastanitve v stanovanjskih
skupnostih; največ teh funkcij pa se dotika družine in
otrok.
-	Čeprav navedene strategije težijo k temu, da se raz-
formirajo velike in drage državne ustanove, država v nobenem
primeru ne more izpustiti iz rok funkcij zagotavljanja
življenjskega minimuma. Minimalne življenjske pogoje zago-
tavlja na tehnično čimbolj enostaven način in v tako skrom-
nem obsegu, da so te oblike pomoči večinoma neprivlačne.
-	Država ohranja nadzorne in kontrolne funkcije; humani-
tarne organizacije in društva pa praviloma nastopajo kot
nosilci iniciativ za boljše in učinkovitejše programe, ki se
praviloma uresničujejo s tem, da se angažirajo tudi privatna
sredstva in pobude za prostovoljno delo. Na ta način nastaja
mreža izvajalcev socialnega varstva, ki jo sestavljajo šte-
vilne majhne celote z različnimi kulturnimi in strokovnimi
obeležji. V središčih teh celot so praviloma ljudje, ki
imajo nekaj značilnosti karizmatičnih vodij. Meje teh siste-
mov so večkrat zelo fleksibilne (ni težko priti niti noter
niti ven - komunikacija z okoljem je dobra) vendar so meje
vedno jasne.
-	Verjetno se tudi mi ne bomo mogli izogniti nujnosti pre-
strukturiranja mnogih socialnih dejavnosti in pri tem bomo
morda lahko koristno uporabili tudi kakšne tuje izkušnje.
Verjetno je v sedanjem trenutku glavna ovira strah pred ne-
gotovostjo. Družba naj bi zato jasno opredelila tiste stan-
darde, ki naj bi zagotavljali možnost preživetja vsakemu
122	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
človeku. Na ta način bi se zmanjSal strah pri uporabnikih
socialnega varstva. Potem bi bilo možno v ustanovah začeti z
iskanjem inovativnih idej za nove dejavnosti, s katerimi bi
lahko pridobili sredstva občanov in ki bi nudile morda tudi
nova delovna mesta. Obstoječe službe bi se morale verjetno
preoblikovati tako, da bi lahko v večji meri prevzemale
funkcije organizatorjev, pospeSevalcev usposabljanja občanov
in supervizijskega nadzora nad različnimi dejavnostmi, ki se
bodo morda pričele razvijati.
Ce se vrnem na izhodišče razmišljanja, bi celoto lahko
povzel v nekaj mislih. Današnje kritike očitajo modelu
države blaginje naslednje: 1. da je to drag in razsipen mo-
del zagotavljanja socialne varnosti, 2. da se je serijska
produkcija storitev socialnega varstva uveljavila s pomočjo
državnega financiranja, 3. da model države socialne blaginje
predstavlja nekakšno obliko zgodovinskega kompromisa, ki je
nastal v krizi tridesetih let in dejansko ne ustreza vizi-
jam nobene politične sile, 4. da je birokratizacija social-
nih dejavnosti imanentna značilnost sitema, 5. da so stori-
tve ustanov socialnega varstva za posameznike sicer cenene a
nekvalitetne, 6. da uveljavljanje načel države socialne bla-
ginje vpliva na atomizacijo družbe, poamezni ljudje postaja-
jo delci brezimne množice brez možnosti razvijanja lastne
identitete in brez možnosti vplivanja na lastno usodo.
Poudarjanje ekonomskega vidika največkrat pomeni, da se
politiki zatekajo v jezik, za katerega so volilci dovzetni.
Dejansko krčenje stroškov največkrat ne pomeni zmanjševanja
tistih sredstev, ki jih pri nas imenujemo skupna poraba. Gre
za to, da bi ustvarili razmere, v katerih ljudje ne bi tro-
šili denarja le za tehnične dobrine in t.im. standard, ampak
bodo imeli možnost trošiti večji del sredstev kot doslej za
kvalitetne storitve socialnega varstva. V zvezi z zagotav-
ljanjem kvalitetnih uslug socialnega varstva srečujemo šte-
vilne nejasnosti in protislovjai pa vendar se vse bolj jasno
kažejo nekatere značilnosti: 1. Te dejavnosti naj ne bi
zapostavljale človekove Individualnosti, ampak naj bi omogo-
Soc Delo 28, 1989, 2	В. Stritih	123
Cale procese notranje rasti posameznika in njegovo indivi-
duaci jo, 2. dejavnosti naj bi se dogajale v družbenem pro-
storu, ki je organiziran na tak način, da se ukinja prostor
za hierarhično manipulacijo; namesto tega pa se vzpostav-
ljajo pregledni sistemi, ki živijo in delujejo v skladu z
načeli, ki jih je M. Mead imenovala "kibernetika kiberneti-
ke", ali ki jih F. Guattari opisuje pod principom "singula-
rizacije" ali G. Ammon kot skupine s konstruktivnim
socialnoenergetskim potencialom. 3. Pojem kvalitete življe-
nja se povezuje z možnostmi artikulacije lastnih potreb vsa-
kega človeka in z delom za odkrivanje ter oblikovanje krea-
tivnih oblik socialnega življenja. 4. Vsa navedena iskanja
niso pomembna le kot oblika humanizacije družbenih služb,
ampak naj bi pomenila korak k humanizaciji družbe. 5.
Pogosto srečamo miSljenje, naj bi dosedanjo znanstveno para-
digmo nadomestila estetsko-etična paradigma, naj bi odpirali
možnosti za epistemološki premik. V zvezi s temi staliSči je
treba poudariti, da to ne pomeni opuščanja prizadevanj po
znanstvenem spoznanju; gre le za to, da vsaka znanost jasno
in odgovorno opredeli svoje meje in si ponovno pridobimo
spoštljiv odnos do celot, ki jih ne moremo niti doumeti in
Se manj obvladati z orodji redukcionistične znanosti. Celoto
lahko vidimo v njeni bogati kompleksnosti in enkratnosti le
skozi prizmo estetsko etične paradigme, ki omogoča ustvar-
jalno afirmacijo bivanjskih kvalitet.
Vprašanje je, kako se bomo soočili z izzivi in zahtevami
novega sveta, ki se rojeva.
LITERATURA
Ammon, G., Handbuch der dynamischen Psychiatrie, Ernst
Reinhardt Verl., München 1979
Bateson, G., Steps to an ecology of mind, Ballantine Books,
New York 1985
Braunschweig, H.-J., Was gehen europeische Sozialcharta und
EG uns Sozialarbeiterinnen an, Sozialarbeit, 1988, 7-8
124	В. Stritih	Soc Delo 28, 1989, 2
Guattari, F., Shizoanalyse und Wunschenergie, Verlag Impuls
Bielefeld
M. Ueli, Auf dem Wege für Selbsthilfegesellschaft, So-
zialarbeit, 1988, 7-8
Bernard Stritih, diplomirani psiholog, viSji predavatelj.
Višja šola za socialne delavce, SaranoviCeva 5, 61000
Ljubljana.
MODERNI SOCIALNI POLITIKI NAPROTI
CIRIL KLAJNSCEK
Povzetek
Na osnovi refleksije lastnega izkustva skuSa avtor pokazati na prehod iz
revolucionarnega v postrevolucionarni tip družbenosti kot nujni predpogoj
za vzpostavitev socialne•poltike v nodernem pomenu besede. Sleherni revo-
lucionarno konstruirani tip druZbe ina vgrajeno konstrukcijsko napako, ki
je v našem primeru ohranjanje monopola partijske oblasti, zaradi katerega
nimamo izgrajenega modernega politiCnega telesa, ki ga tvorijo civilna
družba, pravna država in, legitimna oblast, telesa, ki je predpogoj moder-
ni socialni politiki. Predpogoj modernizacije družbenega razvoja v tem
smislu je preraščanje nedoletnosti in prehod k osebnostni zrelosti, osvo-
bojeni logike "dobrega in zlega" (revolucije in kontrarevolucije).
Summary
On the basis of his own experience the author tries to call attention to
the transition from the revolutionary to the poetrevolutionary type of
society as a necessary precondition for the establishment of the social
policy in the modern sense of the word. Every revolutionary type of so-
ciety has a built-in construction failure: in our case the political mo-
nopoly of communist party. The structural consequence of it is the decon-
struction of modern political body of the society with it's basic consti-
tutive parts: civil society, legal state and legitimate authority. Such a
political body is the precondition of a modern social policy. The psycho-
logical precondition of modernization of social development in this sense
is the overcoming of unmaturity and the transition to the mature functi-
oning of the personality, freed of the logics of "good and evil" (ie. re-
volution and counterrevolution).
Ni moč govoriti o transformacijah societalnega
tipa, marveč o prehodu skupnosti iz enega področja
histeričnosti v drugega, iz ene oblike institucio-
nalnega sistema v drugega.
Alain Touraine
126	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
Tisto, kar je moč normativno izpostaviti, so nujni,
vendar splošni pogoji za komunikativno vsakodnev-
no prakso in za proces diskurzivnega oblikovanja
volje, ki bi lahko same udeležence postavili v si-
tuacijo uresničevanja konkretnih možnosti boljšega
in manj ogroženega življenja, v skladu z njihovi-
mi lastnimi potrebami in uvidi ter na osnovi lastne
iniciative
Jürgen Habermas
Uvod
Pričujoči tekst je pisan v skladu z maksimo, da mi je tuje
tisto, kar mi je izkustveno nedostopno. Je strnjen poskus
elaboracije izkustveno-refleksivnega pogleda na dejanskost
naše socialne politike, kakršnega sem si postopoma izobli-
koval ob skorajda desetletnem delu na projektu vzpostavljanja
in družbenega uveljavljanja neke "marginalne" družbene
dejavnosti.^
V prvem poglavju poskušam opredeliti lastno pot do optike,
skozi katero poskušam v nadaljevanju pokazati na prehod iz
revolucionarnega v post-revolucionarni tip družbenosti, kot
družbeno nujni predpogoj za vzpostavljanje socialne politike
v pravem (modernem) pomenu besede.
Pri tem zastopam tezo o nujnosti konstrukcijske napake
slehernega revolucionarno skonstruiranega tipa družbe na
tisti točki revolucionarnega gibanja, v kateri je komuni-
stična partija po prevzemu oblasti prestopila iz ilegalnosti
v ilegitimnost na način, da je ohranila svoj onto(teo)loško
privilegiran status oz. monopol oblasti. Strukturna posledica
takšne metafizike oblasti je totalna dekonstrukcija modernega
političnega telesa družbe, poseben tip segmentarizacije po-
litične kulture, parcializadja in institucionalizacija inte-
resov ter ■ odsotnost širših družbenih konsenzov. Zategadelj
je socialna politika v socializmu paradoksna aktivnost.^Svoja
lastna izkustvena spoznanja poskušam v tretjem delu teksta
dodatno podkrepiti še s spoznanji nekaterih drugih avtorjev.
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	127
Iz primerjave teh spoznanj je namreč razvidno, da problemi,
ki jih navajamo neodvisno drug od drugega, generirajo iz glo-
balne družbene strukture oz. iz povsem konkretno opredeljive
sistemske matrice političnega delovanja ljudi - tiste, ki je
produkt političnega konstruktivizma monopolno vladajoče
partije.
Izhod iz takšnega stanja stvari vidim v prehodu iz revo-
lucionarnega v postrevolucionarni tip družbenosti. Ta prehod
pa zahteva modernizacijski pristop k družbenemu razvoju.^
1. Sprememba optike - zapuščanje strukture celega
Delo, ki sem se ga lotil v času, ko je globalna družbena
kriza začela prihajati v akutno fazo, je bilo po vsebinski
plati večdimenzionalno: čisto konceptualno, akcijskora-
ziskovalno, analitično, sistemsko-organizacijsko in politi-
čno. Kot spiritus movens legitimnega, formalno-politično in
finančno podprtega družbenega projekta sem deloval na vseh
navedenih nivojih, opirajoč se pri tem na znanje o pove-
zanosti posameznih procesov, na sproti se izgrajujoče teorijo
in razvojno strategijo (strategijo razvoja lastnega tima,
izgrajujoče se institucije in spreminjanja sistema). Vsak
praktičen korak pri tem projektu sem poskušal teoretično in
praktično-politično utemeljiti, naknadno pa mu je vedno
sledila (samo)refleksija in nenehno vračanje k lastnim pred-
postavkam in lastnim izhodiščem. Na ta način sem, ob faktič-
nem konstituiranju in družbenem uveljavljanju (konsolidi-
ran ju) novonastale storitvene dejavnosti, ki je obsegla tri
izvajalske delovne organizacije, postopoma začel spoznavati
funkcioniranje "sistema" družbenih dejavnosti "in vivo",
oziroma od znotraj.
Ob tem pa sem Sel tudi skozi lastni intelektualni oz.
profesionalni razvoj. Ta razvoj, ki bi ga na kratko lahko
opisal kot prehod iz marksističnega (historično-materiali-
stičnega) na postmarksistično stališče, je potekal na način
postopnega spreminjanja percepcije/interpercepcije družbenega
sveta in moje vloge v njem. In to na način, da danes skorajda
128	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
ni£ več ni tam, kjer je bilo in takšno, kot je bilo.
Glede na to, da sem bil marksist in da mi je bil oseb-
no(stno) tuj način dela po principu "jaz sem eno, moja dejav-
nost (delovanje) pa nekaj povsem drugega", sem partijsko
skonstruiran samoupravnosocialistični družbeni sistem in z
njim opredeljena pravila družbenega vedenja akterjev vzel kot
zaresno (pred)postav^ko našega lastnega projektnega delo-
vanja. Ne le da sem dosledno vztrajal pri sistemsko legi-
timnih vlogah in pravilih vedenja, marveč sem iz pragmatičnih
razlogov celo skonstruiral revolucionarno-teleološki koncept
vzpostavljajoče se dejavnosti.* Toda (samo)refleksija reakcij
na moje dosledno vztrajanje pri praktični realizaciji (igra-
nju) sistemsko opredeljenih vlog in deklariranih pravil ve-
denja institucij in posameznikov ter potreba po nadaljnjih
praktičnih korakih v okviru projekta, sta me vodila v zaku-
lisje vsakdanjosti, to je k prepoznavanju logike neformalne-
ga delovanja (funkcioniranja) sistema, od tam pa k soočenju z
mojim lastnim početjem, hotenjem in dinamiko.®
Postopen spregled zveze med mojim lastnim hotenjem po
vsestranski, totalni samorealizaciji sebe kot "konstituitivno
nerazcepljenega" bitja ter eshatološko-teleološkim tipom
družbenosti kot "konstitutivno totalnim", me je preko spozna-
nja o nujnosti dete(le)ólogizacije družbenosti vodil h kon-
ceptu necelosti, nezaključenosti in nezaključljivosti človeka
in družbe. Tisto, kar sem po eni stani spoznaval kot socio-
logično, sem po drugi strani spoznaval kot psiho-logično in
osebno sprejemlj ivo.^
Predstava o družbi kot zaključeni celoti je na ta način
postopoma izginila in pred menoj se je začelo kazati zgolj Se
"odprto" polje družbenih delovanj in njim lastna produkcija
različnih form družbenosti. Produkcija družbe (kot neza-
kl jučl jive celote) je v mojih predstavah postala kontin-
gentna, sam pa sem kot oseba (individuum) pristal na gibkih
tleh vsakdanjosti, prepuščen spoznanju o svoji enkratnosti in
neponovljivosti, samostojni uporabi lastnega uma, etiki javne
besede in avtonomno aktivnemu družbenemu samovmeščanju.
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	129
Pristal sem na tleh, kjer se nujno srečujejo med seboj
nadaljevanje tradicije in inovacija ter zavest o aktualnosti,
v kateri se, kakor pravi Habermas, historično in utopično
mišljenje prežemata med seboj.
2. Socialna politika kot del (moderne) politike
Socialno politiko lahko razumemo kot akcijsko usmerjeno
konceptualizacijo določene spoznavnovrednostne orientacije,
ki je referenčni okvir za specifično javno intervencijo oz.
za vnašanje premišljenih sprememb v družbeno okolje (Ružica
1987). Socialna politika je torej koncept in institucionali-
zirana politična praksa urejanja položaja ljudi v družbi v
skladu z določeno zamislijo (miselnim konstruktom) o:
-	družbeni enakosti,
-	družbeni (socialni) varnosti,
-	družbeni (socialni) pravičnosti,
-	družbeni integraciji,
-	potrebah ljudi inikvaliteti življenja.
Kot politična praksa je del politike kot igre moči, zno-
traj konkretnih družbeno-strukturnih pogojev družbene repro-
dukcije. Kot del politike pa je del kompletnega političnega
telesa, ki ga tvorijo (civilna) družba, (pravna) država in
(legitimna) oblast.
Kot taka socialna politika ne pomeni nujno koherentnega in
sistematičnega koncepta, marveč sestoji iz spleta parcialnih
pristopov, strategij in praks, njena koherentnost in inte-
gralnost pa se lahko vzpostavlja le na (parlamentarni) drža-
vni ravni. To pomeni, da je pogoj njenega obstoja institucio-
nalno zagotovljena možnost izražanja in realizacije potreb,
zahtev, strategij in programov. Ta institucionalno zagoto-
vljena možnost pa predpostavlja enakost pred zakonom in demo-
kracijo, ki pa obstaja samo tam, kjer ima ljudstvo pravico do
svobodnih in neposrednih volitev, katerih rezultat je repre-
zentativni parlament in iz njega izhajajoča parlamentarna oz.
pravna država. Ta je pravna v dveh pomenih: po svojem pravnem
(ustavnem) nastanku oz. ustanovitvi in po uveljavljanju
130	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
skupščinskih znakov (zakonov parlamenta). Torej:
-	politični pluralizem oz. pluralnost skupin z različnimi
političnimi programi (programi o izvajanju oblasti) je pred-
postavka svobodnih in neposrednih volitev,
-	svobodne/neposredne volitve so pogoj demokratičnosti oz.
legitimnosti oblasti (oblast namreč vedno izhaja iz ljud-
stva ) ,
-	legitimna (reprezentativna, parlamentarna, na svobodnih
volitvah izvoljena) oblast pa je predpogoj pravne države, kot
funkcije parlamenta (in izvrševalke zakonodajne oblasti).
To je temelj moderne politične teorije in prakse, ki se
kot taka pojavlja samo v družbi, kjer so ljudje osvobojeni
tradicionalnih (kastnih, stanovskih, religioznih itd.) vred-
nostnih orientacij, legitimadjskih simbolov, komunikacijskih
kodov in tradicionalnih vzorcev individualne in kolektivne
identitete (kot npr. patriarhalnost, domačijskost, submisivna
avtoritarnost ipd.). Pojavlja se v družbi, v kateri so vzpo-
stavljeni strukturni pogoji za delitev in kontrolo oblasti, v
kateri obstajata ekonomski in politični trg (konkurenca) ter
enakost pred zakonom, ki zagotavlja avtonomijo in pravno
varnost človeka - posameznika kot privatne osebe, podjetnika
in državljana. Pojavlja se v družbi, kjer obstaja tudi
možnost samoorganizacije in samo(re)produkcije civilne družbe
kot od države (relativno) neodvisne sfere zasebnosti
podjetništva in politične javnosti.
In obratno: kjer teh družbeno-strukturnih pogojev ni, tj.
kjer ni legitimne oblasti, pravne države in civilne družbe,
tam je socialna politika paradoksna aktivnost, ki se izčrpava
v nenehnih poskusih realizacije nelegitimne, nedemokratične
oz. totalitarne oblasti in njenih zamisli o družbeni enako-
sti, socialni varnosti, socialni pravičnosti, družbeni inte-
graciji in potrebah ljudi. In prav to se dogaja v sociali-
stičnih, semitradicionalnih družbah, v katerih je komunistič-
na partija z nasilnim zavzetjem oblasti prestopila iz ile-
galnosti v ilegitimnost, se konstituirala kot samozvana
avantgarda in to avantgardnost "legitimirala" z vzposta-
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	131
vitvijo organske povezanosti z družbeno "bazo" (delavskim ra-
zredom kot tostranim odrešiteljem/osvoboditeljem človeštva
izpod vseh oblik tiranije). Rezultat revolucionarne
te(le)ologije pa je takšna supstancionalna (ideološko-uto-
pična) sistemizacija družbe, v kateri je država bodisi povze-
la vase civilno družbo (državni socializem) ali pa je sama
začela "odmirati" na način integralnega samopodrejanja ljudi
monopolno vladajoči vlogi partije (samoupravni socializem).
Rezultat te, z "nujnostjo uresničevanja objektivne zgodovin-
ske resnice (volje)" utemeljevane (legitimirane) instrumenta-
lizacije "države" pa je takšno monopolno podrejanje in obvla-
dovanje družbe, ki ne dopušča nikakršnega samoorganiziranja
in samo(re)producirahja civilne družbe oz. njene institu-
cionalizacije. Ker ni delitve oblasti, ker je vladanje dojeto
kot oblast ene in edine partije, je vlada avtoritarna, oblast
nedemokratična, nelegitimna oz. totali tarna, država ideo—
loško-supstancialna oz. nepravna (partijska, ideološka).
Zategadelj trdim, da v pogojih, kjer niso vzpostavljeni
družbeno strukturni pogoji za moderno politično teorijo in
prakso tudi nimamo opravka s socialno politiko v smislu mo-
derne politične teorije in prakse, marveč imamo opravka zgolj
s kvazi socialno politiko, ki je del vladajoče politične
liturgije in ritualizma ideološko in institucionalno samo-
zablokiranega tipa družbenosti, ki v pogojih integralnega sa-
moupravljanja (kot oblike "neposredne demokracije") poskuša
združiti nemogoče: avtonomijo baze in monopolno vladajočo
vlogo partije.
Kot akcijsko usmerjena konceptualizacija ideološko-
utopične revolucionarne spoznavno-vrednotne orientacije je
"socialna politika" pri nas formalno-pravno oziroma insti-
tucionalno operacionalizirana na ta način, da dejansko ni v
službi zagotavljanja, izboljšanja oziroma napredka blago-
stanja ljudi (kvalitete življenja, zadovoljenosti potreb) in
njihove socialne mobilnosti ter se ne ravna po načelih
učinkovitosti.
Ker ne obstojijo temeljni družbeno strukturni pogoji za
132	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
izražanje in realizacijo različnih pobud, interesov, zahtev
in političnih programov, to je - ker mesto oblasti ni
strukturno izpraznjeno za način njegove programsko tekmujoče
zasedbe (s svobodnimi volitvami), tudi ni mogoče govoriti o
možnosti artikulacije in realizacije različnih socialno-
političnih idej, pobud, zahtev in programov in o njihovi
državno(u)pravni integraciji in regulaciji.
3. Nekaj aktualnih problemov naSe "socialne politike"
Kot ilustracija aktualnosti naše socialne politike, kakr-
šna je rezultat revolucionarno-partijskega tipa družbenosti
(sistema), nam lahko služi podobnost oziroma komplementarnost
naslednjih nekaj med seboj popolnoma neodvisno nastalih
spoznanj in ugotovitev različnih avtorjev. Gre za prikaz
problemov na področju invalidskega varstva, zdravstva,
upravljanja na področju družbenih dejavnosti in socialne
politike kot celote.
a) Invalidsko varstvo''
Moje osnovno izkustveno-refleksivno spoznanje, izvirajoče
iz dela na omenjenem projektu, je spoznanje o nizki zmožnosti
funkcionalno racionalnega vedenja posameznih akterjev inva-
lidskega varstva. To je tako zaradi funkcionalno nizko
diferenciranega, popolnoma segmentiranega, nekoordiniranega
oz. dezintegriranega subsistema invalidskega varstva, ki nima
ne ustreznega strokovnega, ne upravnega nadzora, v katerem
primanjkuje ustrezno usposobljenih strokovnjakov, sistematič-
nega raziskovalnega dela in v katerem imamo, namesto stra-
teško razvojnega delovanja, opravka le z ad hoc-kratsko vo-
luntaristično politiko kratkega diha.
Diagnoza stanja znotraj delovnih organizacij, kjer je
formalno-pravno temelj samoupravnega invalidskega varstva, je
naslednja: podjetje je politizirano, kolektiv je kaotiziran,
vodstvo je znevrotizirano, poslovanje zimprovizirano, delavci
demotivirani, sindikat pa zdevalviran. Kar z drugimi besedami
pomeni, da predpostavljenega nosilca invalidskega varstva
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	133
empirično oz. čutno konkretno pravzaprav sploh nimamo.
Obseg problemov invalidnosti pa nam ob tem vztrajno
narašča.
b)	Zdravstveno varstvo®
Naš sistem zdravstvenega varstva je rigiden, stereotipen
in neučinkovit. Nosilci sistema delujejo neusklajeno, o-
hranjajoč vsak svoj monopol. V zdravstvu vlada samoupravna
organiziranost po vzorcu industrijskih delovnih organizacij,
vodenje in upravljanje zdravstvenih delovnih organizacij je
voluntaristično, planiranje zdravstva pa nestrokovno. Način
financiranja je kvaziproračunski, saj se namesto programov
financirajo zmogljivosti in fakturirajo storitve, strokovni
nadzor pa je slab oziroma pomanjkljiv. Medicina ostaja
tradicionalno kurativna, prevencijo imamo le v deklaracijah,
oprema je zastarela, primanjkovati začenja zdravil, nara-
ščajoče zahteve po spreminjanju zdravstva pa spremlja vse
manj denarja, namenjenega zanj.
Vzporedno s kriznimi razmerami se zdravstveno stanje
prebivalstva vse bolj slabša, znižuje se kvaliteta življenja,
slabšajo se higienske razmere, naraščajo bolezni revščine,
alkoholizem in samomorilnost, invalidnost in prezgodnja
umrljivost, absentizem itd...
Ker naše zdravstvo ne sledi temeljnim trendom in pripo-
ročilom SZO in ker ne upošteva temeljnih zakonitosti eko-
nomike zdravstva, na tem področju vidno zaostajamo za večino
modernih držav.
c)	Upravljanje na področju družbenih dejavnosti^
Nepoznavanje in neupoštevanje temeljnih sistemskih in
organizacijskih zakonitosti (s strani kreatorjev sistema) je
rezultiralo v neizpolnjevanje standardov sodobne države.
Samoupravljanje je proizvedlo nekontrolirano širjenje uprav-
Ijalskih ravni, nastanek novih subjektov, širjenje normativi-
zma, upravljanje brez feed-backa, neprilagodljivost sistema
in vsesplošno neodgovornost. Posledica je sistem državne
134	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
ureditve brez faktično kompetentne in odgovorne vlade in brez
kreativne in koordinativne vloge proračuna.
Državne oz. republiške (socialne) politike pravzaprav
sploh ni. SlS-i so države v državi, od katerih vodi vsaka
svojo politiko (to jim omogoča njihov visoko postavljeni
položaj v sistemu, ki praktično eliminira vlogo skupščine in
vlade na ustreznih področjih) in med katerimi ni nobenega
usklajevanja. Razen tega pa nimamo ustreznega instrumentarija
za arbitriranje in odločanje, oziroma centra za uravnoteženje
nacionalnih potreb in nacionalnih zmogljivosti. Naši državni
organi na področju družbenih dejavnosti stvari nimajo "v
svojih rokah". Država ima dejansko v rokah le zakon, ki ga
lahko spreminja, v njegovo izvajanje pa ne more posegati in
na terenu ne more storiti nič konkretnega, da bi se even-
tuelne pomanjkljivosti odpravile in stvari premaknile z me-
sta.
Glede naše ureditve lahko postavimo paradoksalno trditev,
da je naša javnost z obstoječo realizacijo samoupravne ure-
jenosti na področju družbenih dejavnosti izgubila skoraj vse
možnosti nadzora in vpliva na izvajanje teh dejavnosti.
d) Socialna politika kot celota^"
Mi nimamo zanesljivega in sistematičnega okvira za razu-
mevanje socialističnega projekta v njegovem uresničevanju,
ne za razumevanje socialne politike, ki deluje v tem kon-
tekstu. Splošna situacija je taka, da je njena praksa pre-
puščena nestrokovnim pragmatičnim razpravam in izmenjavam
izkušenj, v katerih prevladuje voluntaristično in intuitivno
zavzemanje stališč. Razprav o vrednostni orientaciji in raz-
mišljanj o strateških smereh sprememb primanjkuje, fundamen-
talnih razvojnih raziskovanj ni, ker primanjkuje strokovnih
institucij in kadrov, ki bi se celoviteje ukvarjali s so-
cialno politiko. Prav tako ni evaluacije programov» ne pretoka
informacij o raziskovanjih, projektih, novih programih in
razprav o njih.
Po drugi strani pa je sploh zelo težko govoriti o socialni
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	135
politiki te dežele kot celote, saj je večina regulacije v
rokah republik, kjer se kažejo vsi znani procesi zapiranja,
decentralizacije, fragmentacije in komunikacijskih blokad.
Znotraj teh meja je vsaka družbena dejavnost postala zaprt
sistem, ki ga posebej ne zanima, kaj se dogaja zunaj njegovih
okvirov.
4. Odraslost kot predpostavka in pogoj moderne
socialne politike
V kontekstu našega problematiziranja socialne politike je
potemtakem aktualno spoznanje, da moderne, učinkovit(ostn)e
in državno integrirane socialne politike pri nas pravzaprav
ni, ker nimamo ne svobodnih volitev, ne legitimne (demokra-
tične) oblasti, ne pravne (parlamentarne) države in ne civil-
ne družbe, ki jo ta država šele garantira.^^Vsega tega pa ni-
mamo zato, ker pravo ni ločeno od ideologije, ne država od
partije in ker partija svoje legalnosti (pravnosti) ni
združila z legitimnostjo, ker svojo legalizacijo (po nasilnem
prevzemu oblasti) ni legitimirala z uveljavljanjem dejanskega
političnega pluralizma, tj. z dopustitvijo (legalizacijo)
skupin z alternativnim oziroma konkurenčnimi političnimi
programi. Ali, z drugimi besedami: moderne socialne politike
nimamo, ker po zaslugi monopolno vladajoče partije nimamo
izgrajenega modernega političnega telesa, ki ga tvorijo:
civilna družba, pravna država in legitimna oblast.
Iz tega pa sledi en sam praktičen nasledek: pogoj
konstituiranja moderne socialne politike je konstituiranje
modernega političnega telesa družbe v zgoraj navedenem
smislu.
Osnovni spoznavnovrednostni orientacijski okvir za
vzpostavljanje družbeno strukturnih pogojev za moderno soci-
alno politiko predstavlja modernizacijski pristop k druž-
benemu razvoju, ki pomeni vzpostavljanje osebnostno in druž-
beno strukturnih zmožnosti dinamičnega razvijanja družbe.
Predpogoj takšnega pristopa (ki implicira nenehno kritično
oceno socialnih odnosov, v katere je človek vključen ter
136	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
samorefleksivno demaskiranje mask navidezne individualnosti,
identifikacij in lažne lojalnosti) je tista stopnja oseb-
nostne zrelosti, ki se kaže v odrasli hotenjski sestavi in
dinamiki subjekta. Odraslost (hotenjske sestave in dinamike
subjekta) pa se kaže skozi človekovo osvobojenost od logike
"dobrega in zla" (revolucije in kontrarevolucije), skozi
samostojno uporabo lastnega uma in skozi etiko javne besede.
In v kolikor je ta predpogoj izpolnjen, potem ni razlogov, da
se v vsem našem razmišljanju, govorjenju, poslušanju, kon-
cipiranju, snovanju, ustvarjanju, pisanju in javnem nastopa-
nju v zvezi socialno-razvojno politiko in načrtovanjem
razvoja ne bi obnašali racionalno do te mere:
-	da se poskušamo držati nekaterih osnovnih načel formalne
logike,
da se ne prepuščamo zgolj asociacijam in nezavednim
povezavam misli (da torej poskušamo zavestno voditi svoje
mišljenje),
-	da poskušamo v svojih argumentacijah razločevati pred-
postavke in premise od argumentiranih trditev (konstatacij),
-	da se ne bojimo (ustrašimo) konsekvenc tega, kar trdimo,
verjamemo in mislimo,
-	da javno izražamo in zastopamo tisto, kar je rezultat
našega konsekventnega (strokovnega, umnega) delovanja,
-	da se v svojem delu nenehno vračamo k lastnim predpo-
stavkam, k lastnim izhodiščem, k lastnemu stališču (ki nam o-
mogoča, da vidimo pač to, kar je s tega stališča/pozicije
možno videti) in jih skupaj z rezultati lastnega početja iz-
postavljamo dialogu in kritični presoji,
-	da ne pristajamo na dvojno precepcijo/interpretacijo
družbe (eno za zasebno, drugo pa za javno rabo) in s tem po-
vezano brezvestno (navidezno nevtralno) lastno dnevno-
politično instrumentalizacijo,
-	da se kot tako opredelimo za timsko delo in tudi začnemo
timsko delovati (upoštevajoč pravila in zakonitosti tega
dela kot specifične organizacijske oblike dela znotraj vedno
konkretnih institucionalnih pogojev),
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	137
-	da naše skupno (timsko, projektno) delo izpostavimo
strokovnim kriterijem presoje (ocene, kritike), izpostavlja-
joč kritiki seveda tudi same kriterije te strokovne presoje,
-	da tako pri našem individualnem kot pri skupnem (tim-
skem) delu ne ostajamo na ravni zdravorazumskega zapopadenja
problema/predmeta, marveč da naredimo obrat h kritično-anali-
tični paradigmi mišljenja,
-	da ne težimo k celovitemu pojasnjevanju družbe z enim
samim teoretskim konceptom ter da v skladu s tem tudi sprej-
memo tezo o necelosti, nezaključenosti in nezaključljivosti
družbe,
-	da ne pristajamo na nekakšno samoumevno objektivnost
naših videnj in spoznanj ter v skladu s tem razmišljanje o
problemih (družbe) zaobrnemo v razmišljanje o našem lastnem
razmerju do problemov,
-	da se kot taki pri vsem svojem planersko-načrtovalnem
delu dosledno zavzemamo za pluralizacijo družbe in razvojno
paradigmo, ki je s tem povezana (paradigmo, ki temelji in
gradi na predpostavki človeka-posameznika kot realnega (nece-
lega, nezaključenega, nazaključljivega) bitja),
-	da se kot taki implicitno in eksplicitno, javno in
zasebno zavzemamo za demokratično oblast, pravno državo in
civilno družbo,
-	da poskušamo in se trudimo biti brezobzirni na področju
teoretične kritike, sicer pa obzirni v politiki kot skupni
igri moči, ki rezultira v urejanje, regulacijo in usmerjanje
(vedenja, ljudi, razvoja).
Kaj iz doslej povedanega sledi? V vsakem primeru vsaj to,
da ni nikakršnih racionalnih (umnih) razlogov zoper opisano
razmerje med socialno politiko, civilno družbo in državo
oziroma zoper modernizacijski pristop k družbenemu razvoju v
navedenem smislu, ampak, da obstajajo zgolj osebnostno-
strukturni, emocionalni, ideološko-religiozni in politikant-
ski pomisleki, odpori, ugovori in nasprotovanja. Ti pa ne ob-
stajajo v obliki nekakšnih objektivnih omejitev, marveč - se-
veda s stališča človekovega delovanja - zgolj v obliki
138	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
njegovih subjektivnih lastnosti (znaCilnosti) in v obliki
"naše" lastne samozablokiranosti.
Kot da je mogoče imeti koncept/predstavo o samem sebi
neodvisno od koncepta/predstav o družbi oz. kot da je mogoče
imeti odnos do družbenih problemov in njihovega razreševanja
neodvisno od predstave o nas samih v svetu/družbi! Kot da je
tržno gospodarstvo in strukturalno prilagajanje družbe
zakonitostim mednarodne delitve dela in svetovnega trga sploh
možno izven modernega (funkcionalno diferenciranega in
uravnoteženega) makrostrukturnega razmerja med (sub)sistemom
denarja, znanja in moči! Kot da je to makrostrukturno
razmerje možno brez hkratnega vzpostavljanja razmerij
konkurence na političnem, ekonomskem in socialnem področju
(področju družbenih dejavnosti)! Kot da je možno tržno (z
zakonitostmi trga opredeljeno) gospodarstvo, brez siceršnje
pluralizadje družbe, ki se kaže tako na nivoju čistega
političnega pluralizma kot v obliki welfare pluralizma! Kot
da je mogoča učinkovita ekonomska politika, brez učinkovite
in učinkovitostne socialne politike! Kot da je vse to možno
izven modernizirajoče paradigme, vzorca oziroma koncepta
družbenosti oziroma modernizacije kot tistega nujnega in
ireverzibilnega procesa družbenega razvoja, brez katerega je
prehod iz industrijske v postindustrijsko družbo čista
iluzija, "socializem" pa kot nekakšna čakalnica, v kateri se
samozablokirano in samopodrejajoče gnetejo ljudje, žrtvovani
za "svetlo" bodočnost! Kot da je to možno ob še nadaljnem
permanentnem revolucioniranju tiste forme družbenosti, ki
rezultira iz eshatološko-utopičnega ideološkega projekta
monopolno vladajoče vloge partije! In nenazadnje, kot da se
modernizacijska smer razvoja uresničuje že kar sama po sebi,
neodvisno od ljudi!
Gledano z današnje perspektive je povsem evidentno, da je
modernizacija družbe in socialne politike odvisna od
konkretnih razmerij moči in da je vsaj za določen čas možen
tudi civilizacijski regres, vključujoč seveda temu primerno
"ceno" oz. posledice.
PRIKAZ MODERNIZACIJSKE SHEBI RAZVOJA SOCIALNE POLITIKE
PREHOD IZ INDUSTRIJSKE V POSTINDÜSTRIJSKO DRUŽBO
(mondializacija orientacije)
140	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
Zategadelj vsako konkretno praktično zavzemanje za moderno
socialno politiko nujno zahteva tudi oslonitev na lastno
teorijo akcije in na politično paradigmo,^2 ^^ akterjem omo-
goča realnost orientacije v današnjih skrajno anomičnih
pogojih življenja in dela. In v tem kontekstu podajam na
koncu še lastni shematski prikaz poti konstituiranja moderne
socialne politike. Le-ta temelji na predpostavki opuščanja
revolucionarnegai narcizma in postopnega izhoda ljudstva iz
nedoletnosti. Kajti, brez odpovedi vsem posebnostim naše
družbe, ki povzročajo omenjene težave in brez vrnitve k
moderni družbeni organizaciji, kakršno pozna razviti svet,
učinkovita (socialna) politika preprosto ni možna, brez nje
pa tudi ne siceršnji družbeni razvoj.
Opombe :
1.	Leta 1979 sem se v Zavodu za rehabilitacijo invalidov
vključil v projekt konstituiranja profesionalne rehabili-
tacije. Na projektu, ki je bil iniciran s strani izvršnega
sveta in finančno ter formalno podprt s strani vseh SIS med
katere je porazdeljeno invalidsko varstvo, je delala skupina
petih delavcev različnih profilov. Moja zmožnost interdi-
sciplinarnega povezovanja ter nekatere osebnostne lastnosti
pa so botrovale temu, da sem kljub svoji mladosti postal
njegova vodilna gonilna sila. Projekt je po treh letih re-
zultiral v faktično konstituiranje treh profesionalno-
rehabilitacijskih institucij (Ljubljana, Celje, Maribor), ki
danes bolj ali manj uspešno fukcionirajo.
2.	Veljko Rus vidi razloge paradoksnosti socialne politike
v deželah realnega socializma v njihovi reviziji Marxa v dveh
bistvenih točkah: a) diktature proletariata niso razumele kot
ukinjanje privilegiranega in deprivilegiranega razreda, ampak
kot dominacijo (deprivilegiranega!) delavskega razreda in b)
ukinitve privatne lastnine niso povezovale z ukinjanjem
obstoječe delitve dela, ampak z generalizacijo te delitve iz
ekonomske v politično sfero (Rus, 1988).
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	141
3.	Modernizacijski pristop k družbenemu razvoju pojmujem
kot vrednostno-orientacijski okvir, ki služi vzpostavljanju
funkcionalno diferencirane družbe z modernim političnim
telesom in z diferenciranim vključevanjem in aktivnim med-
sebojnim prežemanjem različnih področij družbenega življenja.
Tak vrednostno-orientacijski okvir pa implicira tudi dolo-
čeno osvobajanje od tradicije, spreminjanje socialnih zna-
čajev ljudi, medčloveških (medosebnih) odnosov, stilov živ-
ljenja, spreminjanje načinov političnega delovanja, spre-
minjanje struktur vplivanja in moči, spreminjanje ideologij,
norm, vrednot ipd.
4.	Najpoprej sem sociologično interpretiral invalidnost
kot posebno obliko družbeno-strukturne neenakosti. Za tem
sem, opirajoč se na nekatere samoumevne postulate
marksistične teorije- družbe in revolucionarno-teleološki
nečin prehoda iz enega (vsestransko razodtujočega) tipa
družbe v drugi (kjer bo vsestranski razvoj posameznika pogoj
razvoja vseh in vice versa), konceptualiziral rehabilitacijo
kot teleoloSki moment revolucionarne preobrazbe družbe.
Legitimni	vrednostno-orientacijski okvir za takšno
konceptualizacijo je ponujal obstoječi koncept, projekt in
sistem integralnega samoupravljanja. Vkolikor naj bi
samoupravljanje pomenilo tudi odpravljanje vseh oblik
družbeno-strukturnih neenakosti je v takšnem njegovem bistvu
namreč že zajet proces deinvalidizacije. In zategadelj
rehabilitacija, ki naj ne bi bila obstoječe invalidizirajoče
(kapitalske) družbe, potrebuje povsem določen vrednostno-
orientaci jski okvir za svoje razvojno-strateSko in humani-
zira joče samospreminjanje (na katerega se sama nenehno
sklicuje). Na takšen način sem poskušal sociološko elabo-
rirati enega izmed temeljnih rehabilitacijskih načel, to je
"celovitost".
5.	Tisto pri čemer sem vztrajal, je predpostavljeno
funkcionalno diferencirano opravljanje vlog/funkcij: država
naj (u)pravno nadzira in arbitrira, SIS naj so zgolj mesto
srečevanja in dogovarjanja, rehabilitacijsko-izvajalske in-
142	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
stitucije (ki smo jih vzpostavljali) naj opravljajo strokovne
storitve, rehabilitacijski timi naj te storitve opravljajo
spet na funkcionalno diferenciran naCin (razliCni profili
delavcev naj opravljajo delo v skladu s svojo strokovno
vlogo/identiteto) itd. Vztrajal sem pri diferenciranem
vključevanju v razvojno spreminjevalna prizadevanja, opirajoč
se na obstoječa samoupravna pravila družbene integracije, ki
predpostavljajo tudi, na interesni različnosti temelječ
konsenz. Toda bolj ko sem pri tem vztrajal, agresivnejše so
bile reakcije, dokler nisem začel spoznavati, da s takšnim
svojim početjem zadiram v neko travmatično, realno nemogoče
jedro vsakodnevnega delovanja ljudi in institucij. Dejansko
sem bil nemogoč, ker sem zahteval neposredno realizacijo
sistemsko legitimnih pravil vedenja.
6.	Ob tem, ko sem se sociološko spoznaval z idejami o
necelosti in nezaključljivosti druZbe, sem se psihološko sre-
čeval z notranjo decentriranostjo subjekta in z idejo o nece-
losti in nezaključljivosti posameznika. Skozi izkustven edu-
kativni proces iz skupinske dinamike in (geštalt) psiho-
terapije, sem se s tem soočal na način najbolj neposredne e-
ksistencialne, "tukaj in sedaj" zavesti o sebi,svojem početju
in svojem hotenju.
7.	Ciril KlajnSček, 1987 (glej tudi zaključke "simpozija o
možnostih razvoja profesionalne rehabilitacije v kriznih
družbenih razmerah", ki sem ga organiziral novembra 1977 v
ÜZRI, Ljubljana).
8.	Dominik Komadina, 1988
9.	Janez Smidovnik, 1989
10.	Miroslav Ružica, 1987
11.	Osebno soglašam s Franetom Adamom, da pri nas civilna
družba v prvi vrsti fungirá kot eksistencialna kategorija,
torej kot Se nedefiniran simboličen izraz družbeno reformi-
stičnih pričakovanj in prizadevanj, ne pa toliko kot sank-
cijski subjekt politične oblasti, kot nasprotje eshatološki,
po meri ideologije ukrojeni družbi, kot nasprotje militari-
stični (uniformirani) družbi oz. kot civilizirana po drugač-
Soc Delo 28, 1989, 2 C. Klajnšček	143
nosti tolerantna družba. (O treh pristopih k pojmu "civilna
družba". Sociološke razprave štev. 5)
12. Politična paradigma se nanaša na vseobsegajoči model
tega, ker politika je. Claus Offe, ki si je ta pojem sposodil
od Joachima Raschkeja jo {re)definira na sledeč način:
"Politična paradigma ponuja odgovore na medsebojno povezana
vprašanja, kot so: 1. katere so osnovne vrednote in teme
kolektivne akcije? 2. Kdo so akterji in na kakšen način
postajajo kolektivni akterji? 3. Katere so ustrezne procedure
taktike in institucionalne oblike skozi katere se odvijajo
konflikti? (Obnova utopijskih energija, str 127)
Literatura
1.	P.L. Berger, Th. Luckmann: Družbena konstrukcija real-
nosti, CZ, Ljubljana 1988
2.	France Bučar: Upravljanje, CZ, Ljubljana 1981
3.	Civilna družba in država. Družboslovne razprave štev.
5/1988
4.	Jürgen Habermas: Filozofski diskurz moderne, Globus,
Zagreb 1988
5.	Tine Hribar: Kopernikanski obrat. Slovenska matica,
Ljubljana 1984
6.	Ciril Klajnšček: Aktualni problemi in razvojne možno-
sti profesionalne rehabilitacije v kriznih družbenih razmerah
(referat), UZRI, Ljubljana 1987
7.	Ciril Klajnšček: Kriza in racionalnsto timskega dela,
UZRI, Ljubljana 1988
8.	Ciril Klajnšček: Od odraslega otroka k otroku v odras-
lem - onkraj adultizma. Referat na poletni Soli Društva
psihologov Slovenije 1988
9.	Ciril KlajnSček: Modernizacijski pristop k družbenemu
razvoju. Revija za planiranje St. 3/1989
10.	Dominik Komadina: Kako zdraviti zdravstvo, Zdrav-
stveno varstvo, štev. 6-8/1988
11.	Obnova utopijskih energija - zbornik, SSO Srbije,
Beograd 1987
144	C. Klajngček	Soc Delo 28, 1989, 2
12.	Milan Podunavac: Politički legitimitet. Rad, Beograd
1988
13.	Veljo Rus: Socialna politika in enakost. Inštitut za
sociologijo, Ljubljana 1988
14.	Miroslav Ružica: Socialna politika - kritika
teorijskih osnova, VSSR, Beograd 1985
15.	Miroslav Ružica: Sistem socialne politike u Jugo-
slaviji - razvoj i otvorena pitanja. Inštitut za sociologijo,
Ljubljana 1987
16.	Socialistična civilna družba, zbornik, RK ZSMS,
Ljubljana 1985
17.	Socialna situacija i vrednostna opredeljenja u
socialnoj politici. Socialna politika, Beograd 1987
18.	Janez Smidovnik: Problemi upravljanja na področju
družbenih dejavnosti. Inštitut za sociologijo, Ljubljana 1988
19.	Alain Touraine: Postindustrjsko društvo. Globus,
Zagreb 1980
Ciril Klajnšček, diplomirani sociolog, Zavod SR Slovenije za
družbeno planiranje, Gregorčičeva 35, 61000 Ljubljana
SOCIALNO SKRBSTVO JE PODLAGA RAZVOJNE
SOCIALNE POLITIKE
PAVLA RAPOSA-TAJNSEK
Povzetek
Pretirano poudarjanje družbenih služb kot najustreznejšega okvira za
zadovoljevanje kolektivnih potreb ima poleg finančnih vrsto negativnih
posledic, med drugimi odvisnost in nemoč uporabnikov. Iz tega izvira ge-
slo opiranja na lastne moči, ki pa ima negativne in pozitivne implikaci-
je. Po eni strani vodi do rezidualnega in selektivnega pristopa v soci-
alni politiki in do fetišiziranja liberalne tržne usmerjenosti, po drugi
pa spodbuja interes za samoorganiziranje, angažiranje lastnih sredstev in
samoprodukcijo. Za socialno politko je bistveno, kako izkoristiti pred-
nosti formalnega in neformalnega sektorja, da bi omogočila ne le zagotav-
ljanje preživetja, ampak da bi spodbujala delo in razvoj, dopuščala dife-
renciacijo in preprečevala marginalizacijo. Da bi dosegli te cilje, bi
moralo biti socialno skrbstvo vključeno v enoten sistem socialne
varnosti.
Summary
The overemphasizing of social services as the most suitable framework for
the satisfying of collective needs has many negative consequences besides
financial ones', among others the dependency and powerlessness of users.
It is the real source of the slogan of selfreliance, which has positive
and negative implications as well. On the one hand it leads toward the
residual and selective approach in social policy and toward the fetishi-
zation of liberal market economy, on the other hajid it stimulates the in-
terest for selforganization, investment of private money tmd self-pro-
duction. The essential point for the social policy is how to use the ad-
vantages of both, formal and informal sector not only to make possible
survival but to stimulate work and development, to allow for differenti-
ation and to prevent marginalization. To reach these goals social care
system should be integrated into the unitary system of social welfare.
Družba, ki svojim članom ne more zagotoviti normalnih
standardov življenja, je obsojena na propad. Da bi prepre-
čila razpad skupnosti, prevzame družba odgovornost za obstoj
posameznika in poseže v njegove življenjske razmere. Takšna
družbena intervencija je bila prvotno omejena samo na
najbolj ogrožene pripadnike skupnosti, v zadnjem obdobju (od
146	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
začetkov socialnega zavarovanja pred stotimi leti) pa
družba definira vedno več dimenzij eksistence vsakega posa-
meznika kot svojo skrb in odgovornost. Družbena intervencija
obsega splošne rizike življenja, kot so bolezen, starost,
invalidnost, smrt hranilca ter druge rizike, ki izvirajo iz
specifičnih družbenih razmer, kakršne so na primer ekonomske
krize, družbene in tehnološke revolucije, vojne in ekološke
katastrofe; v najnovejšem obdobju pa se družbena interven-
cija širi v smeri kvalitete življenja ter usklajene ekonom-
ske in socialne politike. Na vseh teh področjih družba ne
sme prepustiti posameznika njegovim možnostim, temveč mora
zagotoviti takšno delitev in prerazporeditev razpoložljivih
družbenih sredstev, ki bo ustrezala kriteriju zadovoljevanja
potreb.^
Navedeno načelo je doseglo najvišjo stopnjo svoje
uresničitve v sistemih splošne socialne varnosti in obče
blaginje, za katere je značilen predvsem izreden razmah
družbenih dejavnosti. Potem ko je v šestdesetih letih našega
stoletja država blaginje dosegla svoj vrhunec, so se začela
pojavljati znamenja krize, ki se kaže na različnih pod-
ročjih: od ekonomske, vladne, fiskalne, do krize legitimno-
sti in krize "outputa".2 Navedenim oblikam, ki jih lahko
zasledimo tudi v krizi naših družbenih služb, dodaja Svet-
lih še specifične vidike naše krize, ki se kažejo v krizi
upravljanja in krizi, ki jo povzroča enodimenzionalni raz-
voj naših družbenih služb. Družbene službe smo v pre-
teklosti obravnavali kot edino obliko zadovoljevanja skupnih
potreb, kar je privedlo do izrazite ekskluzivnosti teh služb
in do odklanjanja ali vsaj ignoriranja drugih oblik
družbenih dejavnosti (neformalne oblike, prostovoljno delo,
privatna dejavnost).
Pretirano poudarjanje družbenih služb kot najustrez-
nejšega okvira za zadovoljevanje koletivnih potreb je poleg
čedalje večjega finančnega bremena povzročilo še druge
negativne posledice, med katerimi sta tudi naraščajoča
odvisnost in nemoč uporabnikov, ki se v nasprotju s formalno
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	147
izraženo samoupravno pozicijo počutijo v izrazito podrejenem
položaju, ne le do države temveč tudi do strokovnih služb in
samoupravne organiziranosti na tem področju. Navedena odvis-
nost je postala pomembna ovira v procesu prestrukturiranja
družbenih dejavnosti, v katerem se poleg zahtev po racio-
nalnejšem delovanju družbenih služb in zmanjšanju sredstev
za skupne potrebe pojavljajo tudi stališča o tem, da naj se
vsakdo opre predvsem na lastne moči, medtem ko se bo
družbena intervencija reducirala na najmanjšo možno mero. To
je tako imenovani rezidualni oziroma selektivni pristop, po
katerem naj bi družba intervenirala šele v primeru, ko
odpovesta osnovna mehanizma zadovoljevanja potreb ljudi, to
sta trg blaga in storitev ter medsebojna pomoč v dru-
žinskih in drugih skupnostih. V določenem obsegu je bilo se-
lektivno načelo prisotno tudi v dosedanjem razvoju naše
socialne politike, v-kateri so se prepletali vsi trije mo-
deli, ki jih je opredelil Titmuss:^ selektivni, industrijski
(ki daje izrecno prednost zaposlenim) in univerzalni oziroma
institucionalni model, ki se je v jugoslovanski povojni
družbi povezoval z načelom distributivnega egalitarizma^, ki
zahteva uresničevanje enakih pravic za vse ljudi. V
nasprotju s tem pa se v zadnjem času pojavlja fetišizacija
liberalistične tržne usmerjenosti, po kateri je vsak sam
odgovoren za svojo blaginjo, ki jo lahko doseže s pomočjo
trga ali družinske vzajemnosti.
Vzroki, ki so privedli do navedene idejne preusmeritve,
so različni. Na prvem mestu so verjetno ekonomski razlogi.
Visoki stroški za zadovoljevanje socialnih potreb prebi-
valstva in za delovanje razvojnega sistema družbenih dejav-
nosti so postali pretežko breme celo za najbolj razvite go-
spodarske sisteme, ne le za države, ki so na robu gospodar-
skega zloma. Tendenca, ki se je uresničevala v času razcve-
ta države blaginje, da so se socialni programi širili hitre-
je kot ekonomska podlaga za njihovo uresničevanje, je pri-
vedla sisteme vsesplošne blaginje v globoko krizo, iz katere
iščejo izhod v redukciji programov in sredstev za zado-
50	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
voljevanje skupnih potreb, kar se v osemdesetih letih dogaja
tudi v naši družbi.
Gotovo ne moremo zanikati, da sta socialna varnost in
blaginja prebivalcev težko breme za naše obubožano gospo-
darstvo. Pri tem je poseben problem delovno intenzivna nara-
va proizvodnje storitev v okviru vseh socialnih skužb, kjer
zaradi osebne obravnave uporabnikov produktivnosti ni mogoCe
stalno povečevati, če nočemo zmanjšati kvalitete uslug, zato
je potrebno za enako količino storitev dajati vedno več
sredstev, če naj plače zaposlenih v družbenih dejavnostih
sledijo plačam v industriji, kjer se produktivnost lažje
povečuje.5 Sama narava dela z ljudmi vpliva na visoke stro-
ške družbenih služb, ki jih lahko znižujemo le do določene
mere, česar se v modernih družbah tudi zavedajo.
Zanimivo bi bilo ugotoviti, v kolikšni meri se navedene
spremembe v vrednostni orientaciji socialne poltike pove-
zujejo z nasprotji med razvitimi in manj razvitimi okolji,
tako kot navaja Pusič za svetovne razmere.® Meni namreč, da
se zaradi zahtev nerazvitih držav po prerazdelitvi sve-
tovnega bogastva v njihovo korist razvite dežele zatekajo h
geslu, naj se vsaka družba opira na lastne moči, to načelo
pa uveljavljajo tudi v odnosu do lastnih državljanov.
Tretjo vrsto razlogov, ki vplivajo na poudarjanje odgo-
vornosti ljudi za njihovo lastno usodo, pa lahko povežemo s
težnjami po demokratizaciji družbe, po večjem vplivu upo-
rabnikov na delo institucij in po večji avtonomiji posamez-
nika, ki želi zmanjšati svojo odvisnost od skupnosti. Gre
torej za večjo samostojnost ljudi, ki so postali ob razviti
družbeni pomoči vedno bolj odvisni od države in posameznih
družbenih institucij. To je bilo še zlasti izrazito v socia-
lističnih državah, ki so enostransko razvijale družbene
službe kot edino sprejemljivo obliko zadovoljevanja potreb,
ki je omogočala najvišjo stopnjo kontrole tako nad uporab-
niki kot tudi nad izvajalci storitev.
V tem dejstvu se skriva tudi del odgovora na vprašanje,
zakaj so socialistične družbe poskušale čim več družinskih
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	149
funkcij prenesti v družbeno oziroma državno sfero, pri tem
pa zanemarile, v nekaterih primerih pa celo ovirale razvoj
samoorganiziranja in samopomoči, čeprav teh oblik niso mogle
povsem zatreti. Večji del bremen pri varstvu nemočnih članov
družine je vedno ostajal na njenih ramenih, zato je družina
morala iskati pomoč na neformalni ravni.
Ob zahtevah, naj se vsakdo opre na lastne sile in ob
težnjah po razbremenjevanju gospodarstva z zmanjševanjem
sredstev za delo družbenih dejavnosti, se povečuje interes
za samoorganiziranje ljudi, za angažiranje lastnih sil in
sredstev, delno preko trga, delno preko samoprodukcije in
samopomoči ter prostovoljnega dela v skupnosti. Navedenih
tendenc ne smemo obravnavati zgolj z vidika strategije
racionalizacije in komercializacije oziroma le kot pritisk
države na že tako preçbremenjene družine in posameznike. V
razvoju neformalnih oblik medsebojne pomoči in samopomoči v
družini, soseski, med prijatelji in v lokalni skupnosti
moramo videti tudi pozitivno stran tega dogajanja, ki se
izraža v večji neodvisnosti od institucionalne pomoči,
zmanjševanju birokratskih in avtoritarnih odnosov v družbi,
večji kvaliteti in fleksibilnosti pri zadovoljevanju potreb,
bolj diferenciranemu zadovoljevanju specifičnih potreb itd.
Iniciativa ljudi, ki se sprošča na področju neformalne
pomoči in prostovoljnega dela je tudi izjemno pomemben
faktor demokratizacije družbe, saj se prav preko takšnih
oblik gradi tisto, čemur pravimo civilna ali samoupravna (v
pravem pomenu besede!) družba.
Vendar pa dometa neformalne pomoči ne smemo precenjevati.
Upoštevati moramo, da temelji medsebojna pomoč v okviru
sorodniških, sosedskih in prijateljskih mrež na načelu reci-
pročnosti, ki ni nujno simetrična: to pa pomeni, da so lahko
posamezniki, ki potrebujejo pomoč, pa nimajo možnosti povra-
čila, izključeni iz mreže medsebojne pomoči, ali pa se naha-
jajo v položaju odvisnosti od tistih, ki jim nudijo mate-
rialno pomoč, varstvo, nego in druge usluge. Navedena odvis-
nost utegne biti celo bolj boleča od tiste, ki jo povzroča
150	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
institucionalna pomoč, ki je podvržena strokovnim in družbe-
nim kriterijem ter formalni kontroli. Različne oblike ne-
formalne in polformalne pomoči (med te spada predvsem pro-
stovolj no delo v lokalni skupnosti) torej niso nadomestilo
za institucionalizirano pomoč, ki jo družba zagotavlja po
načelu univerzalnih pravic ali selektivnega pristopa. Obe
vrsti pomoči se lahko uveljavita le ena ob drugi, sta torej
komplementarni, ne pa izključujoči.
Podobna ugotovitev velja za razmerje med družbenim in
komercialnim sektorjem oziroma med storitvami, ki jih nudijo
družbene službe na osnovi programov in storitvami, ki se po
načelu ponudbe in povpraševanja ponujajo na trgu. Trga sto-
ritev v naši družbi doslej skorajda ni bilo; svobodna menja-
va dela je potekala na ravni organizacij ne pa posamez-
nikov. Zaradi strahu pred povečevanjem družbenih neenakosti
smo tržne odnose na tem področju obravnavali le kot izhod v
skrajni sili. Prej navedena preorientacija vrednostnih načel
pa je privedla do drugačnih pogledov na vlogo komercialnega
sektorja. Namesto distributivnega egalitarizma, ki izhaja iz
enakih pravic za vse (preko uslug družbenih služb), se
krepijo razmišljanja o uveljavljanju drugačnega sistema, ki
ga označujejo kot "pluralizem blaginje" in ki po načelu
"enakosti v različnosti" zmanjšuje prevladujočo vlogo države
pri zagotavljanju blaginje v korist komercialnega ter
neformalnega in prostovoljnega sektorja.'Za socialno po-
litiko je bistveno vprašanje, kako izkoristiti prednosti
vsakega posameznega sektorja ob smotrni kombinaciji vseh
sektorjev, ne pa vprašanje, kateremu sektorju dati prednost
kot temelju socialne blaginje. Dopolnjevanje različnih oblik
zagotavljanja socialne varnosti in blaginje ter njihovo
medsebojno učinkovanje zmanjšuje dilemo, ali je socialno po-
litiko možno graditi na tržni usmerjenosti, ki ob predpo-
stavki, da je trg edini racionalni in učinkoviti alokator
blaga in storitev, vodi v temeljito zmanjševanje državne so-
cialne politike in reprivatizacijo javnega sektorja po vzoru
thacherizma in reaganizma.e Očitno je, da sedanje potencira-
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	151
nje trga, ki smo mu priča v posameznih ekstremnih razmi-
šljanjih, ne more biti dolgoročnejša usmeritev, prav tako pa
je nerealno pričakovati, da se bomo v naši družbi lahko
izognili zahtevam po večji ekonomski učinkovitosti na vseh
področjih, ne le v gospodarstvu, zato se komplementarnost in
smotrna kombinacija vseh sistemov socialne blaginje ponuja
kot rešitev, uporabna tudi v naših razmerah.
Osnovno vprašanje naše socialne politike je oblikovanje
celovitega sistema, ki bo omogočal še kaj več od zago-
tavljanja preživetja; sistema, ki bo spodbujal delo in
razvoj, ki bo dopuščal diferenciacijo po delovnem načelu in
hkrati preprečeval dolgoročno marginalizacijo ter s tem
intergeneracijsko stratifikacijo. Takšna socialna politika
bo nudila več svobode in manj varnosti tistim, ki tega ne
zmorejo.^ To pa pomeni, da mora družba celo bolj kot doslej
upoštevati načelo, da ima vsakdo pravico do pomoči, vendar
ne na osnovi enakih pravic, ki jih že doslej ni bilo mogoče
zagotoviti, temveč na podlagi diferenciranega pristopa, ki
bo dajal prednost potrebam otrok in mladine, kjer bi morali
vztrajati pri načelu zadovoljevanja dejanskih, ne pa mini-
malnih potreb. V skladu s tem je treba uveljaviti načelo, da
otroci niso zgolj zasebna zadeva staršev in da mora družba
imeti pregled nad potrebami in pravicami otrok tudi v
družinski sferi. Pri otrocih ne bi smeli odstopiti od
načela, da mora družbena pomoč pokrivati dejanske potrebe
rasti in razvoja, v vseh drugih primerih pa tega ne bo
mogoče zagotoviti, temveč bo pomoč zagotavljala le minimum
eksistence. V nobenem primeru pa človeku ne bi smeli odreči
vsaj minimalne pomoči, zato bo treba razvijati tudi takšne
oblike, ki smo jih v preteklosti "odpisali" kot nevredne
socialistične družbe (zatočišča, razdelilnice hrane). So-
cialno skrbstvo bo v teh razmerah moralo svoj minimalni
program usmeriti na zagotavljanje minimalnih pogojev pre-
živetja, kar velja za denarno pomoč kot edini in dopolnilni
vir, za začasne in enkratne denarne pomoči ter oskrbo v
socialnih zavodih ali pomoč na domovih uporabnikov.
152	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
Navidezno krutost navedenih zahtev morajo ublažiti drugi
programi socialne varnosti, ki bodo dopolnjevali socialno
skrbstvo, ki lahko zagotavlja samo najnujnejše. Ti programi
morajo vključevati vsa področja socialne varnosti, v katerih
je zajeto tudi socialno skrbstvo. Ce gre pri skrbstvu le za
ohranjanje eksistence, pa morajo programi socialne varnosti
ohranjati delovne potenciale in spodbujati razvoj človekove
samostojnosti in ustvarjalnosti, zato se ne bi smeli redu-
cirati na vzdrževanje obstoječega. Kot primer naj navedem
področje zaposlovanja, kjer bi morali vsem brezposelnim,
tudi iskalcem prve zaposlitve, omogočiti dovolj visoko
denarno nadomestilo, da bi z njim lahko aktivno iskali zapo-
slitev oziroma druge možnosti eksistence, obenem pa bi jim
morali zagotoviti strokovno pomoč pri iskanju teh možnosti.
Posebej bi morali nagraditi pripravljenost brezposelnih, da
se začasno vključijo v različne programe prostovoljnega dela
v skupnosti. Navedena relativno ugodna denarna nadomestila
bi morala biti časovno omejena, da bi tako pri posamezniku
in pri strokovni službi spodbudili aktivno reševanje
problema. Podobne kriterije bi morali uveljaviti tudi na
drugih področjih socialne varnosti, kjer bi moral biti
poudarek ravno tako na strokovni pomoči, ki naj okrepi
samostojnost, ne pa ohranja in povečuje odvisnost (stano-
vanjska politika, otroško varstvo in družinska politika, po-
kojninsko-invalidsko zavarovanje). Ob tem pa ne smemo spre-
gledati dejstva, da so mnogi problemi, s katerimi se sreču-
jejo ljudje in strokovne službe, zelo zapleteni in težko
rešljivi, zato je treba ob preverjanju učinkov družbene
pomoči upoštevati možnost, da z različnimi oblikami pomoči
zgolj pomagamo preživeti ljudem, ki svojih problemov ne
morejo učinkovito rešiti (če je taka radikalna rešitev sploh
možna). Pri tem ni mišljena le fizična eksistenca, temveč
funkcioniranje pósame znika v družiniin družbenem okolju.
Reduciranje socialnega skrbstva na zagotavljanje mini-
malnega preživetja zastavlja vrsto vprašanj v zvezi z
organizacijo te dejavnosti. Menim, da smo pri oblikovanju
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	153
samoupravnih interesnih skupnosti nehote naredili medvedjo
uslugo socialnemu skrbstvu, ko smo ga formirali kot posebno
podroCje interesnega organiziranja. Ce skrbstvo izdvojimo iz
širšega sistema socialne varnosti, ga nujno postavimo v
obrobni položaj, tudi če pustimo ob strani probleme stigma-
tizacije, ki so povezani s položajem odvisnosti prejemnikov
pomoči od nosilcev družbene moči. Z izoliranim obravnavanjem
eksistenčnih vprašanj onemogočimo integralno obravnavanje
življenjskih problemov ljudi, ki so tudi v socialnem
skrbstvu že izgubili izključni prizvok sociale in socialne
patologije in se razširili na povsem "normalne" rizike živ-
ljenja, ki jim je lahko izpostavljen sleherni član družbe.
Socialno skrbstvo bi torej morali organizirati skupaj z
drugimi področji socialne varnosti, kar bi ljudem olajšalo
kontrolo in pregled nad različnimi oblikami družbene pomoči
ter omogočalo večji vpliv uporabnikov, ki ga v novi orga-
niziranosti nikakor ne bi smeli vnaprej izločiti. Pri tem bi
morali upoštevati pozitivne rešitve in izkušnje iz pretekle-
ga obdobja, saj ni realno pričakovati, da bi lahko gradili
nov sistem samo na ta način, da bi porušili vse obstoječe.
Integracijo socialnega skrbstva v sistem socialne
varnosti mora spremljati tudi integracija vseh oblik pomoči
v enotno strokovno službo, ki bi ravno tako morala izhajati
iz dosedanjih rešitev, ki so že dale nekaj koristnih
rezultatov. Na ta način bi omogočili enotno obravnavanje
potreb družin in posameznikov in celovito pomoč ter zaščito
interesov ljudi pred negativnimi posledicami uvajanja tržnih
zakonitosti in drugih protislovij družbenega razvoja.
Posamezni avtorji opozarjajo, da ne bomo mogli uvesti
trga delovne sile, če ne bomo zagotovili sistemskega varstva
delavskih interesov (drugačen sindikat). Podobno pa velja
tudi za področje socialne varnosti: če ne bomo uveljavili
pravice do pomoči, bodo socialni problemi onemogočili gospo-
darsko in družbeno reformo. Pomoč pa ne sme ohranjati in
povečevati odvisnosti posameznika, temveč mu mora družba
stati ob strani, da bo lahko razvil in uveljavil svoje spo-
154	P. Rapoša-Tajnšek Soc Delo 28, 1989, 2
sobnosti. Tovrstne pomoči je bilo doslej veliko premalo,
upam pa si trditi, da celo tiste pomoči, ki zgolj ohranja
eksistenco posameznika, v dosedanjem sistemu distributivne
enakosti ni bilo dovolj za vse, ki so jo pogrešali. Da bi
lahko zagotovili pomoč vsem, ki jo bodo potrebovali, bomo
morali na področju socialne varnosti podobno kot na drugih
področjih družbenih dejavnosti kombinirati vse prej navedene
oblike zadovoljevanja potreb, ne da bi vnaprej favorizirali
ali izključevali katerokoli od teh oblik.
V zvezi s tem se v posameznih lokalnih skupnostih in
strokovnih službah že pojavljajo nove oblike, kot so prosto-
voljno delo in samopomoč, povezovanje tistih, ki potrebujejo
določene usluge in tistih, ki so jih pripravljeni nuditi na
komercialni osnovi (ob posredovanju in s tem tudi kontroli
družbe) in podobno. Pričakujemo pa lahko tudi druge oblike
samoorganiziranja in osebne iniciative ljudi vključno z raz-
vojem privatnega sektorja na tem področju. Da bi lahko raz-
vijali iniciativo ljudi in s svetovalnim delom ter drugimi
storitvami pomagali ob najrazličnejših življenjskih težavah,
bi morali v zagotovoljene univerzalne programe zapisati tudi
pravico ljudi do teh storitev in odgovornost družbe za
razvijanje dopolnilnih programov na neformalni in prosto-
voljni podlagi.
OPOMBE IN VIRI
1.	E. Pusič. Socialna politika 80-tih između potreba i
mogućnosti, Sociološki pregled, Beograd, Vol. XXI, 1987, 1-
2.
2.	I. Svetlik, Od segmentiranih družbenih dejavnosti k
pluralnemu sistemu blaginje. Prestrukturiranje družbenih
dejavnosti. Raziskava Inštituta za sociologijo, Ljubljana
1988.
3.	R. Titmuss, Social Policy: An Introduction. Georg
Allen and Unwin,London 1974.
4.	J. Zupanov, Znanje, društveni sistem i klasni interes,
Soc Delo 28, 1989, 2 P. Rapoša-Tajnšek	155
Naše teme, 703, Zagreb 1987.
5.	I. Svetlik, Prestrukturiranje družbenih dejavnosti -
predštudija, IB-Revija za planiranje, 1987, 8.
6.	E. Pusić, isti vir
7.	Z. Kolarič, I. Svetlik, Jugoslovanski sistem blaginje
v pogojih ekonomske krize, IB-Revija za planiranje, 1987, 8.
8.	M. Ružica, Socijalna politika 80-tih: Kontinuitete ili
promena strategije. Sociološki pregled, XXI,1987, 1-2.
9.	V. Rus, Slovenci in intergeneracijska socialna
politika, Nova revija, VI, 1987, 57.
Pavla Rapoša-Tajnšek, diplomirana sociologinja, višja pre-
davateljica, Višja gola za socialne delavce, SaranoviCeva 5,
61000 Ljubljana
SOCIALNI PROGRAM PREŽIVETJA
ANDREJA KAVAR-VIDMAR
Povzetek
Socialni prograei, ki naj zagotavljajo kompleksno pojmovano preživetje
kot enotnost fizičnega in moralnega preživetja ter ohranitve ustvarjalnih
možnosti se usmerjajo na individualno in societalno raven. Nov odziv je
možen v obliki novih storitev, ki jih je treba prilagoditi novim oblikam
socialne negotovosti. Te so na primer na individualni ravni: prekvalifi-
kacija in dokvalifikacija za brezposelne, programi za ohranitev delovne
sposobnosti, svetovanje, opora, mentorstvo prostovoljnim organizacijam in
druge. Na societalni ravni: gospodarska uspešnost, politična urejenost
(socialni mir, socialistični družbeni red), pravna država, kulturna in
nacionalna samobitnost, ohranjanje civilizacijskih pridobitev. Upoštevati
je treba povezanost individualnega in kolektivnega, usklajevanje kratko-
ročnega in dolgoročnega, socialnih in ekonomskih ciljev.
Summary
Social programs, which should ascertain the survival as a complex unity
of physical survival, preservation of moral integrity and maintenance of
the creative potentials, should be oriented toward the individual and the
societal levels. New responses are possible in the form of new services,
adapted to the new forms of social insecurity. Examples on the individual
level include: supplementary training, training for new jobs, training
for higher levels of skills, counseling, support, and others. On the so-
cietal level: economic success, political order (social peace, socialist
order), legal state, cultural and national autonomy, preservation of
legacies of civilization. The linking-up of the individual and collec-
tive, the coordination of short-term and long-term fictions, of social and
economic goals should be taken into consideration.
Uvod
Za reševanje gospodarskih težav so predvideni različni
ukrepi, kot njihovo dopolnilo pa se navaja "socialni pro-
gram", ki praviloma ni nadrobneje izdelan. Jasno je le to, da
naj bi socialni program blažil posledice gospodarskih ukre-
pov, ki bodo oziroma, ki že prizadevajo posameznike in skupi-
ne ljudi.
Soc Delo 28, 1989, 2 A. Kavar-Vidmar	157
Problem "preživetja" razumemo kot tako vztrajanje v
neugodnih gospodarskih razmerah, ki ne bo v tolikšni meri
prizadelo življenjskih funkcij posameznikov in družbe kot
celote, da obnova ne bi bila več mogoča, ali pa bi bila možna
le z velikimi težavami.
Preživetje se nanaša na individualno in družbeno raven.
Po eni strani je treba zagotoviti fizično in moralno
preživetje posameznikov, po drugi strani pa fizično in
moralno preživetje družbe: slovenskega naroda, pravne države
in socialistične družbene ureditve.
S pojmi socialne varnosti bomo opisali, kdo so upo-
rabniki socialnega programa oziroma programov, kakšne
socialne primere naj bi socialni programi pokrili in kakšna
naj bi bila njihova vsebina, to je dajatve in storitve.
Individualna raven
Gospodarska kriza in ukrepi za njeno odpravljanje
prizadevajo večino prebivalstva, vendar nekatere bolj kot
druge in različne ljudi oziroma skupine na različen način.
Med bolj ogroženimi so osebe, ki že v normalnih okoliščinah
potrebujejo posebno varstvo: nesposobni za delo, brezposelni,
iskalci prve zaposlitve, delavci z družinskimi obveznostmi,
starejši delavci, mladi delavci, invalidne osebe itd. Nova
skupina bolj ogroženih so delavci, ki predstavljajo
tehnološki ali ekonomski višek. Verjetno bodo uporabniki so-
cialnih programov v vedno večji meri običajni, navadni, "nor-
malni" občani, ki so si doslej svojo socialno varnost za-
gotavljali z delom, ali so upravičeno pričakovali, da jim bo
to omogočeno, ko končajo šolanje. To so generacije ljudi, ki
so zrasli z zavestjo, da je delo ena od bistvenih vrednot
socialistične družbe in da iz tega izhaja tudi neodtujljiva
pravica do socialne varnosti. Pričakujemo pa lahko tudi, če
bodo spremembe v delovni in socialni zakonodaji tako radi-
kalne, kot nekateri predlagajo, da se bo zaradi brezkompromi-
sne kompetitivnosti med ogroženimi - vendar na drugačen način
- pojavila tudi skupina z delom preobremenjenih ljudi. Smi-
158	A. Kavar-Vidmar Soc Delo 28, 1989, 2
selnost preobremenjevanja nekaterih posameznikov ob hkratni
prisilni pasivnosti velikega števila ljudi je seveda vpra-
šlj iva.
Socialni primer, ki naj bi ga socialni program pokril,
je na kratko "preživetje", lahko pa bi ga imenovali socialna
negotovost (Milosavljevič), torej splošni, nediferencirani
socialni primer, ki ima ve6 komponent. Prva je potreba po
fizičnem preživetju, ki zahteva predvsem materialna sredstva,
druga uporaba prostega časa, to je možnost ustvarjalnosti, ki
je za mnoge delo izven doma, tretja komponenta pa je moralno
preživetje, ohranitev moralne integritete, smisla življenja,
samospoštovanja, življenjske perspektive za posameznike in
njihove otroke.
Potrebam oziroma socialnim primerom morajo ustrezati
ukrepi, to je vsebina socialnih programov, ki jih enako kot
prestaci je socialne varnosti, delimo na dajatve in storitve.
Ljudi, ki so zmožni za delo, z dajatvami ne bi smeli
Pasivizirati, ampak jih Vzpodbujati po načelu ponoči do samo-
fiomoči.
Delo je podlaga materialnemu in celotnemu družbenemu
položaju človeka. Redukcija ustavne pravice do dela in
različne oblike denarnih in materialnih dajatev (pravic in
pomoči) zanemarja vse nematerialne elemente, ki so vezani na
delo.
Nov odziv na izziv sedanjih razmer je možen predvsem v
obliki storitev, ki jih je potrebno prilagoditi novi popu-
laciji ogroženega prebivalstva in novim oblikam socialne
negotovosti. Socialni program naj bi vseboval storitve, s ka-
terimi bi zadovoljili tudi nematerialne potrebe, ki nastopajo
zaradi nedostopnosti dela. Za tiste, ki so brez dela le
začasno, so že znani ukrepi prekvalifikacije in dokvalifi-
kacije, ki spreminjajo in dopolnjujejo delovne sposobnosti.
Potrebni bi bili tudi programi za ohranitev delovnih spo-
sobnosti, če sprememba ni možna ali ni potrebna. Znano je, da
v času brezposelnosti delovne sposobnosti upadajo in da je
verjetnost, da bo brezposelni dobil zaposlitev, obratno so-
Soc Delo 28, 1989, 2 A. Kavar-Vidmar	159
razmerna s trajanjem brezposelnosti.Vrsta ljudi se sploh ne
bo mogla več uvrstiti med aktivno prebivalstvo. Tudi njim je
treba dati možnost, da si osmislijo življenje. Postavlja se
vzporednica z dejavnostmi upokojencev oziroma za upokojence,
npr. izobraževanje in pridobivanje veščin, posebno za samo-
oskrbo, kar ima lahko materialne in moralne učinke.
Storitve za uporabnike bi lahko bile svetovanje in
suport v novi situaciji. Razviti pa bi bilo mogoče tudi sto-
ritve skupaj z uporabniki, zlasti v obliki prostovoljnega in
skupnostnega socialnega dela, pri čemer bi kazalo zajeti
različne alternativne oblike. Konkretno bi to bila lahko
pomoč prostovoljnim organizacijam, razne delavnice, druženje
ipd. Nekaj zgledov za to je npr. v Nemčiji, kjer nekaterim
brezposelnim namesto nadomestila izplačujejo 2 leti 80%
plače, zato da delajo v prostovoljnih organizacijah. Socialni
delavci so do tega sicer kritični, vendar zdaj pri nas ni
niti te možnosti. Pač pa je v raznih institucijah precej ob-
časnih del, ki jih odlagajo - npr. urejanje arhivov, posebno
tistih na magnetoskopskih trakovih - ki bi jih bilo verjetno
možno na primeren način vključiti v socialne programe.
Družbena raven
Na družbeni ravni so socialni primeri oziroma komponente
socialne negotovosti analogne kot na individualni ravni.
Najelementarnejši je fizični obstoj, ki ga označujejo demo-
grafski in ekološki problemi. Na ekonomskem področju gre za
gospodarsko uspešnost in materialni standard, na političnem
za socialni mir, socialistični družbeni red in vrednote kot
so humanizem, socialna pravičnost, delo. Na pravnem področju
je treba ohraniti oziroma izgraditi pravno državo, ki
spoštuje z ustavo in mednarodnimi dokumetni zagotovljene
državljanske, politične, ekonomske, socialne in kulturne
pravice. Nenazadnje gre za kulturno preživetje, za ohranja-
nje nacionalne samobitnosti in civilizacijskih pridobitev,
med katere sodi tudi socialna varnost.
Sredstva, ki so ponujena za družbeno p reživetje, so
160	A. Kavar-Vidmar Soc Delo 28, 1989, 2
zlasti tržna ekonomija, tudi demokratična družba, manj je go-
vora o socialni politiki, ki bi morala biti posebno v seda-
njih razmerah ne le kurativna, ampak predvsem razvojna in
inovativna.
Sklep
Očitno je, da so problemi na individualni in družbeni ra-
vni povezani in da jih je treba obravnavati skupaj. Ne moremo
imeti ustvarjalne, uspešne in še celo ne humane družbe, če
velikemu delu prebivalstva ni omogočen dostop do dobrin, ki
so nujne, da bi lahko bili ustvarjalni, izobraženi, uspešni
itd.
V ekonomskih in socialnih programih bi torej morali upo-
števati povezanost individualnega in kolektivnega. Uskladiti
bi morali kratkoročne in dolgoročne ukrepe in paziti, da s
kratkoročnim "varčevanjem", npr. na račun otrok, ne bi ogro-
zili dolgoročnega razvoja. Ne nazadnje bi morali ločiti ci-
lje, ki so v končni konsekvenci socialni, od tržne ekonomije,
podjetništva, ali kakorkoli že imenujemo nove gospodarske
ukrepe, ki so vendarle samo sredstvo.
S povezavo med individualno in družbeno ravnijo smo želeli
opozoriti, da novodobni socialni avtomatizem lahko povzroči
veliko škode ne le posameznikom, katere naj bi, kot se zdi,
vsaj delno "žrtvovali višjim ciljem", ampak lahko ogrozi in
popači prav te cilje.
Namen ne posvečuje sredstev.
Andreja Kavar-Vidmar, diplomirana pravnica, doktorica
pravnih znanosti, redna profesorica. Višja šola za socialne
delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana
ZAKAJ NI SOCIALNIH PROGRAMOV?
SRECO DRAGOS
Povzetek
Po predstavitivi teoretičnega modela razvoja socialne politike (po Veljku
Rusu) so prikazani rezultati raziskave skupine študentov, ki je analizi-
rala vsebino nekaterih slovenskih dnevnikov in tednikov П988/89), da bi
ugotovila, koliko pozornosti posvečajo socialni politiki. Prispevkov na
temo socialnih programov skoraj ni, zelo redki pa so tudi prispevki o so-
cialni politiki, eden od časopisov pa posveča veliko pozornosti posamez-
nim socialnim primerom. Na tej osnovi temelji vprašanje, ali je teorija
socialnega avtomatizma pri nas res prevladana. Navedeni so argumenti za
stališče, da ni prevladana in da je prisotna tudi v konceptu integralnega
razumevanja socialne politike.
Summary
After an introduction of a theoretical model of the development of social
policy (after Veljko Rus), the results of a research of a group of stu-
dents of social work are presented. The group finalysed the content of
some Slovenian newspapers (1988/89) to find out, what attention had been
paid to the issues of social policy. The articles about social programs
are almost absent, the articles about social policy are rare; the excep-
tion is one weekly review, which devotes considerable space to the pre-
sentation of individual social cases. On the basis of the research a
question is raised, whether the theory of social automatism has really
been overcome in this country. The arguments are stated for the view,
that it hasn't been overcome and that it is still present in the new
concept of integral social policy.
Najsplošnejši odgovor na zgornje vprašanje se lahko glasi
takole: Socialnih programov ni zato, ker je odpovedala
politika. Toda politiki lahko vrnejo žogico, češ - izvedba
socialnih programov je stvar socialne politike, saj je v
sodobnih družbah, na katere se tako radi sklicujemo, delitev
dela razvita tudi v tem smislu, da ekonomisti skrbijo za
162	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
ekonomijo, socialna politika za socialne programe, pravniki
za pravno državo, splošna politika pa za afirmacijo samou-
pravljanja, demokratizacijo itd. Ce se torej socialni, eko-
nomski, pravni in drugi problemi naslavljajo na politične
funkcionarje, ali ni to klic k ponovnemu interveniranju
politike in ZK (kajti večina politikov je v ZK) v različnih
sektorjih družbe, sektorjih, ki bi morali biti od nje avto-
nomni. Ugovori so lahko tudi taki: tudi mi (politiki) si
želimo socialnih programov in zato poudarjamo, da so eden od
pogojev izhoda iz krize, vendar jih zdaj še ni(mamo), ker bi
v tem trenutku preveč obremenjevali prebujajoče se gospodar-
stvo, potem pa z ekonomsko reformo ne bi bilo nič - skratka,
najprej ekonomska reforma in z njo večja produktivnost, potem
pa socialni programi...
Zgornja teza o odgovornosti politike torej sproža vrsto
novih vprašanj. Trditev, da je politika odpovedala, odpira
vprašanje, zakaj je odpovedala in kje so tiste ključne
blokade, zaradi katerih ni mogla delovati, kakor bi želeli.
Pri iskanju tovrstnih odgovorov se mi zdi ključnega pomena
opozoriti na zvezo med tako imenovano teorijo "socialnega
avtomatizma" in ekonomskimi reformami v socializmu, iz česar
bodo bolj razvidne tudi posledice, ki iz tega izhajajo.
Smernice razvoja socialne politike, kakršno bi danes
potrebovali, je nazorno pokazal Veljko Rus.^ Rus izhaja iz
dejstva, da mora biti socialna politika večdimenzionalna, kar
pomeni, da ni dovolj, če se opredeli le razmerje med ustrezno
kontribucijo* in retribucijo**, pač pa mora socialna politika
upoštevati različen položaj ljudi v družbi (kategorije A, B,
C, D), v skladu s tem pa potekati v treh fazah.
Ideja te sheme je v tem, da populacije ne deli le na dva
dela, na tiste zaslužne, ki veliko dajejo družbi in zato tudi
veliko od nje dobijo (kategorija A), ter na one, ki so zaradi
majhnega ali nikakršnega prispevka deležni tudi majhnega oz.
nikakršnega povračila od družbe (D), pač pa upošteva tudi
privilegirane (C), ki podpovprečno dajejo družbi, imajo pa
nadpovprečne ugodnosti, ter deprivilegirane (B), ki jim druž-
Soc Delo 28, 1989, 2
Nove knjige
163
TAB 1. TIPOLOGIJA POPULACIJSKIH SEKTORJEV GLEDE NA RAZMERJE
MED KONTRIBUCIJO IN RETRIBUCIJO IN SOCIALNOPLITICNE
IMPLIKACIJE
(Po Rus, 1988)
ba podpovprečno vrača, čeprav so ji nadpovprečno prispevali.
Zaradi takšne razporejenosti družbenih dobrin bi morala so-
cialna politika delovati po dveh načelih:
-	upoštevati meritokratsko načelo: vsakemu omogočiti, da
dobi toliko, kolikršen je njegov prispevek družbi ("od
vsakega po njegovih zmožnostih in vsakemu glede na njegovo
delo" - K. Marx)-,
-	pomagati tistim, ki si sami ne morejo pomagati.
To pomeni, da je najprej potrebno povečati diferenciacijo
med vsemi ljudmi tako, da bi se vsi zvrstili v kategorijah A
* contributio (lat.) = prispevek; torej količina in kakovost
tistega, kar posameznik prispeva družbi.
re + tributum (lat.) = nazaj + dajatev; torej tisto, kar
nekdo dobi od družbe kot povračilo za svoje delo.
164	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
in D, ter prav tako še bolj diferencirati ti dve kategoriji
med seboj; to bi imelo za posledico, "da postaneta B in C
prazna množica", torej da se v A in D zvrstijo tudi tisti, ki
so doslej bili privilegirani v kategoriji C ali pa životarili
v B. To je tudi predpogoj, da bi lahko uspešno izvajali re-
integracijo tistih, ki so potisnjeni na družbeni rob (D). V
naslednji fazi socialne politike pa bi bil poudarek na pri-
marni in sekundarni socializaciji otrok iz družin, ki spadajo
v A in D, in sicer v zagotavljanju čimboljših socializadj-
skih možnosti. Od tod različne faze socialne politike:
1.	faza - maksimiranje diferenciacije med A in D,
2.	faza - reintegracija (demarginalizacija) tistih v seg-
mentu D,
3.	faza - destratif ikad ja otrok iz A in D.
Ze iz tega osnutka socialne politike je razvidno, zakaj
njena izvedba ni (bila) možna. Politični sistem, koncipiran
kot diktatura proletariata, je predpostavljal socializem kot
družbo, v kateri bi bila celotna populacija (po Rusovi shemi)
zjedrena v kategoriji A; vsi naj bi torej vlagali nadpov-
prečne napore in bili tudi nadpovprečno poplačani s strani
družbe (res da z zamikom dveh ali treh petletk, ko naj bi bi-
li ustvarjeni boljši materialni pogoji). Od tod forsirana in-
dustrializacija (predvsem težka industrija), ki bo samodejno
omogočala ekonomski progres, s tem pa večji standard ter
napredek celotne družbe, zaradi česar tudi odpade potreba po
posebni socialni politiki - vsi naj bi namreč postali delavci
(v družbenem sektorju) in plačani po meritokratskem načelu.
Ko je prišlo do kolapsa takšnih predpostavk, se je poskušalo
z raznimi ekonomskimi reformami, pred kakršno smo tudi danes.
Bistvo vseh reform v socialističnih družbah (od tiste NEP iz
Leninovega časa do te, ki jo imamo danes pri nas) je v
reafirmaciji tržnih zakonitosti in privatne iniciative, kar
pa pomeni tudi porast socialnih problemov in s tem potrebe po
aktivni socialni politiki. Ali se v zvezi s sedanjo reformo
družba zaveda take potrebe po socialni politiki in socialnih
programih?
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	165
Ali sploh razmiSljaiDo o socialnih programih?
Kot odgovor na to vprašanje naj opozorim na "mini"
raziskavo, ki smo jo naredili z enajstimi študenti (v okviru
t.im. blok-vaj). Izhajali smo iz preprostega vprašanja, ali
se ob sedanji reformi družbe vsaj toliko razmišlja o social-
nih vprašanjih, kot se razmišlja npr. o ekonomskih in politi-
čnih? Ce se pripravlja ekonomska, sistemska in partijska re-
forma, ali se govori tudi o socialnem področju? Pričakovali
bi, da bi bilo največ pozornosti usmerjene prav na nove mo-
dele socialne politike, ker se jih vendar le ne da tako eno-
značno prevzeti od zunaj, saj je doslej uspešen socialdemo-
kratski pristop (države blaginje) deležen resnih popravkov in
kritiki na zahodu govorijo celo o njegovi krizi, medtem ko
tega vsekakor ne bi mogli trditi za tržni model gospodarstva,
ki je še vedno (vse bolj) uspešen, pa naj gre za kapitali-
stične dežele s stoletno tradicijo ali pa za novejše ekonom-
ske čudeže (Japonska, Hong-Kong, Taivan, Singapur). Prav
tako je tudi jasno, da je enopartijski sistem nezdružljiv z
razvojem sodobnih družb; zato utegne biti ekonomska in poli-
tična reforma manj problematična, ker recepte poznamo, medtem
ko to ne velja (vsaj ne v enaki meri) za modele socialne po-
litike, kjer so stvari bolj delikatne. Zanimala nas je torej
pozornost, posvečena političnim, ekonomskim in socialnim te-
mam, v ta namen pa so študentje pregledali nekatere časopise
in časnike za nekaj mesecev nazaj ter primerjali prispevke v
njih glede na vsebinsko ter številčno zastopanost.
Edini kriterij pri izboru časopisov in časnikov je bil, da
naj ne bi bili preveč specializirani ampak čim širšega pro-
fila, namenjeni širšemu krogu ljudi. Pregledani so bili na-
slednji časopisi oz. časniki, pri čemer so izpuščene vse
stalne rubrike (navajam tudi časovni razpon analize in
število pregledanih izvodov)(tabela 1):
166	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
TAB. 2. ČASOPISI, UPOŠTEVANI V ANALIZI
Delavska enotnost : od 8.7.1988 do 10.3.1989, pregi. 35
številk,
Jana : od 1.1988 do 2.1989, 52. štev..
Sobotna priloga Dela : od 1.10.1988 do 20.3.1989, 23 štev..
Mladina-, od 5.1988 do2. 1989, 38 štev..
Telex : od 1.1988 do 3.1989, 61 štev..
Delo- naslovna stran : od 2.11.1988 do 21.3.1989, 115 štev..
Ljubljanski dnevnik, naslovna in zadnja stran: od 21.11.1988
do 14.3.19898, 93 štev..
Sobotna priloga Dela-pisma bralcev: od 7.1988 do 3. 1989.
Glede na vsebino so bili prispevki razvršCeni v naslednje
kategorije: politični, ekonomski, politično-ekonomski (sem so
uvrščeni prispevki, v katerih so se politične in ekonomske
vsebine tako prepletale, da se jih ni moglo uvrstiti zgolj v
politično oz. v ekonomsko rubriko), socialni, vmesni (vmesni
so tisti prispevki s socialnimi temami, ki se jih zaradi dru-
gih, predvsem politično ali ekonomsko obarvanih vsebin ni mo-
glo uvrstiti v socialno rubriko; ki se torej posredno nana-
šajo na socialne vsebine, a ne v tolikšni meri kot drugi pri-
spevki iz socialne kategorije). Omenjene kategorije so upo-
števane pri analizi vseh časopisov oz. časnikov; pri analizi
pisem bralcev v Delovi prilogi smo pisma razvrščali še v
kategorijo "kultura" in "razno" (sem spadajo vsa pisma, ki
jih ostale kategorije ne obsegajo). Kategorija "razno" je
upoštevana tudi pri analizi Sobotne priloge in Jane; pri
Telexu, Delu, Ljubljanskem dnevniku in Jani je dodan (za
primerjavo) še šport kot posebna kategorija, pri Delavski
enotnosti pa sindikat (prispevki, katerih centralna tema je
prenova sindikatov pri nas).
Razvrščanje v kategorije je potekalo glede na prevladujočo
temo v prispevku; socialno kategorijo pa smo podrobneje
opredelili in sicer (nalašč) dokaj široko z naslednjimi
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	167
gesli :
socialna politika, socialni programi, socialni problem(i),
socialni primer(i), socialne težave, socialna varnost, soci-
alno skrbstvo, socialna zakonodaja, dobrodelnost, solidarnost
in samopomoč, kurativno socialno delo (denarne pomoči,
nameščanje v zavode, rejništvo), preventivno socialno delo
(rehabilitacija, socialna adaptacija, prostovoljno socialno
delo), podružbljanje socialnih dejavnosti.
V socialno kategorijo so torej uvrščeni prispevki, v
katerih so obravnavane oziroma vsaj vidno omenjene vsebine,
ki se nanašajo na enega ali več zgoraj naštetih gesel.
Ce pogledamo, kateri prispevki številčno prevladujejo
glede na vsebino, potem dobimo naslednjo razvrstitev katego-
rij (številka 1 pomeni, da so prispevki določene kategorije
najpogostejši med vsemi drugimi prispevki v ostalih kategori-
jah znotraj istega časopisa; številka 2 označuje drugo
najpogosteje zastopano kategorijo itd.). (Tabela 2)
TAB. 3. RANG POGOSTOSTI PRISPEVKOV POSAMEZNIH VRST
ČASOPISI	PRISPEVKI
Časniki	politični politekon. socialni
ekonomski	športni
Delavska enotnost	12	3
Mladina	12	3	4
Delo-Sobotna priloga	13	2	4
Delo-Sobotna priloga-
pisma bralcev	12	3	4
Delo-naslovnica	12	3	4 5
Ljubljanski dnevnik-
naslovnica, zadnja str.	2 13	4	5
Telex	12	3	4 5
Jana	4 3	5	2 1
168
Nove knjige
Soc Delo 28, 1989, 2
Ze iz tega skopega pregleda vidimo, da je številčni delež
socialnih prispevkov povsod najmanjši (glede na opazovane
kategorije), celo manjši od športnih prispevkov; izjema je le
Jana, v kateri je socialnih prispevkov največ. V večini
prevladujejo politični in na drugem mestu ekonomski pri-
spevki, razen v Ljubljanskem dnevniku, kjer je več ekonomskih
kot političnih, in v Jani, kjer so politični prispevki gele
na četrtem mestu.
Jasnejgo predstavo o razmerju med socialnimi in drugimi
prispevki nam daje število člankov znotraj posameznih katego-
rij (pri socialnih navajam ge njihov procentualni delež glede
na vse pregledane prispevke v istem časopisu oz. časniku).
tab. 4. število prispevkov po vsebinskih kategorijah
Časopisi	prispevki
ČASNIKI	politika politek.	vmesno sindik.(s)
ekonomija sodala	vojska(v)
kultura(k)
šport(š)
drugo(d)
Delavska enotnost	295 205	35(4,8%) 18 169(s)
Mladina	226 12 10 4(1,6%)
Delo-Sobotna priloga 202 67 93 15(3,6) 28	9(v)
Delo-Sobotna priloga-
pisma bralcev	237 51 35 6(1,2%) 10	53(k)
92(d)
Delo-naslovnica	303 130 87 10(1,7%) 8	57(š)
Ljubljanski dnevnik-
naslovnica, zadnja str. 299 265 112 16(2,1%) 6	43(š)
Telex	290 91 72 3(0,6%) 8	18(š)
Jana	18 19 2 70(37,4%) 2	26(š)
49(d)
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	169
Dele2 prispevkov s socialno vsebino se torej povsod giblje
med 0,6 - 4,8% (od vseh pregledanih prispevkov), izjema je le
Jana, kjer je sorazmerno največ socialnih prispevkov (31,4X).
(Glede Jane je zanimivo vpraganje, ali njena urednigka
politika odmerja sorazmerno velik delež socialnim prispevkom
zato,
1.	ker se v družbi (in v ostalem tisku) očitno posveča
premajhna pozornost tovrstnim temam glede na njihovo sicer-
šnjo aktualnost,
2.	ali pa so tovrstne teme pač "hvaležne" v tem smislu, da
se jih brez težav lahko prikaže iz prav takšnega zornega kota,
ki je najprimernejgi za Janine bralce?
Seveda navedeni podatki ne odgovarjajo na to vpraganje,
toda če pogledamo, na katera gesla se znotraj socialne kate-
gorije nanaša največ člankov, potem vidimo, da je od 70 soci-
alnih člankov kar 30 takšnih, ki se nanašajo na socialne
primere (torej 42,9%), pet se jih nanaša na socialno poli-
tiko, štirje pa na socialne programe. Tolikšen delež prispev-
kov, ki govorijo o socialnih primerih, mogoče bolj pritrjuje
drugi tezi, da je torej pisanje o posameznih primerih po sod-
bi uredništva za bralce Jane bolj zanimivo. Verjetno je zato
tudi več športnih člankov, kot pa, denimo, člankov o socialni
politiki ali socialnih programih (5 oz. 4). Prvi hipotezi pa
bi verjetno ustrezalo drugačno razmerje med številom člankov
o socialnih primerih, socialni politiki in socialnih progra-
mih. Pričakovali bi, da bi se o socialnih programih in ustre-
zni socialnih politiki pisalo več kot o športu in vsaj toli-
ko, če že ne več, kot o posameznih primerih... Kljub tem
hipotezam Jane ne bi mogli imeti za "socialni" časopis.)
Pri vseh ostalih časopisih oziroma časnikih je glede na
prevladujoče število političnih in ekonomskih prispevkov iz-
razito majhen delež člankov na socialno temo. Res je, da je
bilo v pregledanih izvodih zajeto le obdobje od nekaj mescev
do enega leta; pa vendar rezultati verjetno ne bi bili bi-
stveno drugačni, če bi upoštevali daljše obdobje. Pretežno
politično-ekonomska obarvanost naših časopisov je verjetno
170	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
tudi posledica dejstva, da so ključne ekonomske spremembe še
vedno v političnih rokah, namesto da bi politika začela de-
lovati (ob dopuščeni avtonomiji ekonomije) na socialno-poli-
tičen način. Namesto tega razmišlja o dopustnih mejah ekonom-
ske avtonomnosti ter ignorira socialna vprašanja. Odraz tega
je tudi odsotnost kakršnihkoli razmišljanj na temo socialnih
programov. Lahko namreč rečemo, da prispevkov na temo soci-
alnih programov sploh ni: našli smo le štiri tovrstne pri-
spevke v Jani in dva v Delavski enotnosti. Tudi s prispevki
na temo socialne politike ni bistveno boljše. V Delavski
enotnosti, kot osrednjem sindikalnem glasilu, jih je bilo le
13 (na temo prenove sindikatov pa kar 169, kot da ukvarjanje
sindikata z lastno prenovo ni v nobeni zvezi z modeliranjem
socialne politike oziroma s socialnimi programi). V Jani je 5
socialno političnih člankov, v Sobotni prilogi Dela 4, v
Mladini, Ljubljanskem dnevniku in pismih bralcev po eden, v
Telexu in Delovih naslovnicah pa nič.
Ze zgolj odsotnost socialnih programov in aktivne socialne
politike kaže na problematičnost sedanje ekonomske reforme.
Grozi nam prav tisto, kar pravi Barbara. Verlič-Dekleva, ko
govori o socialni politiki
"Zahtevati prestrukturiranje gospodarstva, uvajanje tržnih
in racionalnih meril v proizvodnjo, ne da bi se formirala
neodvisna ter aktivna socialna politika, pomeni sprožiti
socialne konflikte, za katere se nihče ne bo počutil odgo-
vornega ! "
To pa bo tudi konec ekonomske reforme, še preden se bo
sploh začela.
Je teorija "socialnega avtomatizma" res opuSčena?
Predpostavka razvitih družb je funkcionalna diferenciacija
različnih sektorjev (podsistemov), zlasti ekonomije in poli-
tike. Kjer je ta ločitev izvedena ter sta pristojnost in
avtonomnost posameznih sektorjev jasno opredeljeni, rešuje
ekonomija ekonomske probleme, ne pa tudi socialnih in poli-
tičnih. Politika pa rešuje socialne probleme, ki jih povzroča
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	171
ekonomija, vendar ne z vmeSavanjem v ekonomijo, раб pa zunaj
nje skrbi za vse tiste, ki postajajo zaradi ekonomske logike
marginalizirani. V tem smislu prevzema politika socialno
obeležje; namesto na razredni deluje na demarginalizacijski
način. Nasprotno pa gre v socrealističnih deželah za pre-
krivanje različnih področij družbenega žviljenja, zlasti pa
politike in ekonomije. Politika drži ekonomijo pod nadzorom
in pričakuje, da se bo z omejevanjem njene samostojnosti
(ukinitev oz. krnitev tržnih zakonitosti) družba izognila
socialnim problemom in da zato posebna socialna politika ne
bo potrebna. Prav to pričakovanje, da se namreč z uspeSnim
gospodarstvom lahko izognemo potrebi po samostojni socialni
politiki, je t.im. teorija socialnega avtomatizma. Ker ta te-
orija implicira pričakovanje, da se bodo vsa področja v
družbi (od medsebojne solidarnosti do izobraževanja, umetno-
sti itd.) regulirala preko odnosov v produkciji (marksistična
dihotomija; baza-nadgradnja), se politika vzpostavlja kot ti-
sti družbeni sektor, ki si lasti pristojnost kontrolirati
ekonomijo in zlasti diktirati razvoj produkcijskih sil (for-
siranje zlasti težke industrije, medtem ko se zapostavlja
vsakrSna potrošnja in tudi produkcija, ki je namenjena
potrošnji; zato ima npr. kmetijstvo v socializmu najtežjo
usodo). Tudi če odmislimo zgrešenost temeljnega postulata te
teorije, da je namreč družbena nadstavba preprost odraz
(odsev) baze, velja opozoriti na dvoje protislovij:
a. "Socialno-avtomatično" mišljenje skuša preko politike
regulirati ekonomijo in preko ekonomije vsa druga področja,
tudi socialno, pri čemer ne gre za nekakšno posredno regu-
lacijo, pač pa za neposreden politični poseg, neposredno po-
litično kontrolo, in neposredno regulacijo vseh družbenih
področij (ne le ekonomije); zato je tudi onemogočena sektor-
ska avtonomizacija. Primerov, ki to ponazarjajo, je precej,
tako na socialnem področju (npr. odnos do socialne stroke, do
prostovoljnega socialnega dela) kot na ekonomskem, pravnem,
znanstvenem, umetnostnem itd. Na nivoju globalne družbe, ki
jo v celoti obvladuje politika, se odvijajo zelo podobni
172
Nove knjige
Soc Delo 28, 1989, 2
TAB. 5. FAZE DESTRUKTIVNEGA CIKLUSA V SKUPINI
{Po Randall/Southgate 1988)
FAZE	NACIN POLITIČNEGA	UCiNEK NA DRUŽBO
DELOVANJA
1.	DESTRUKTIVNO	pomoč postaja:	ljudje so odvisni,
NEGOVANJE - dugenje zatirani ali pa se
-	gčitenje	pritožujejo
-	pokroviteljstvo
-	zavračanje pomoči
2.	DESTRUKTIVNO	energiziranje	člani se počutijo
ENERGIZIRANJE postaja: prestraSeni, besni,
-	tiraniziranje	zavrnjeni in zavra-
-	vtikanje v druge čajo
-	dominiranje
-	zatiranje
-	iskanje greSnega
kozla
Lahko pride do spletk, laži, zarot, klik.
3.	DESTRUKTIVNI	Vrh je nadomegčen
VRH s:
-	paranoidnimi napadi
-	paničnim begom
-	pretepom
4.	DESTRUKTIVNO	Proslavljanje postaja: ljudje še dalje
SPROŠČANJE - lažna enotnost	vztrajajo v
-	utapljanje žalosti iluzijah in lažnih
-	zaupanje v guruje upih za prihodnost
in kult osebnosti
procesi kot na skupinsko-dinamični ravni. Ustvarjalni ciklus
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	173
celotne družbe postane namreč enako nepredvidljiv in kontra-
produktiven, kot to velja za skupino, v kateri gre za
posesivno vodenje. V Randall-Southgatovem (1988) priročniku
so učinki take situacije nazorno prikazani:
"Vsakdo ima kakšno lastno izkušnjo, kako so šle stvari
strašno narobe. Premočni vodja. Pasivni člani. Bleščeči
načrti, ki niso bili nikoli izpeljani. Razhajanja. Borbe.
Razbite iluzije."
Zdi se, da je danes prav s temi besedami mogoče označiti
našo povojno zgodovino, ki v celoti spominja na
štiri ciklične faze (iz omenjenega priročnika), prikazane v
tabeli 5.
"Kot vsi vemo, skupine, ki kar naprej vztrajajo v destruk-
tivnem delovanju, razpadejo." Vrsto ključnih povojnih dogod-
kov bi se dalo razlagati prav s temi fazami, kar vse kaže na
neustreznost vodenja (vseobsegajoče politične dominacije).
b. Druga protislovnost "socialnega avtomatizma" je v tem,
da se primat politike v družbi dejansko zreducira na primat
ene in edine partije v politiki, natančneje: na primat par-
tijskega vodstva oziroma vrhovnega vodje (kult osebnosti). Ne
gre več za politiko kot usklajevanje interesnih razlik raz-
ličnih skupin in posameznikov, pač pa za odstranjevanje raz-
ličnih interesov s strani ene skupine oz. posameznika. S tem
je demokracija kot družbeni korelat centru oblasti (državi)
nadomeščena s centralnim diktatom države nad družbo (demo-
kratični centalizem). Namesto socialne politike kot posred-
nika med ekonomsko in socialno sfero nastopa razredna politi-
ka, ki od kontrole ekonomije pričakuje samodejno zagotovitev
socialnega blagostanja.
Socialni avtomatizem zato ni samodejno nastajanje socialne
monolitnosti, pač pa avtomatično povečevanje socialnih neena-
kosti. Zakaj? S prevlado politične elite se namreč izvaja
prevlada predvsem nad tistimi odnosi v družbi, ki jih pokri-
vajo institucije in so torej bolj statične narave, zato pa
tudi lažje obvladljivi. Vsa ostala področja v družbi, ki niso
(docela) zajeta v institucionalne mehanizme, ker to ne morejo
174	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
biti, proizvajajo učinke, ki so z vidika politike nepred-
vidljivi, neobvladljivi in s tem nezdružljivi z njenim esha-
tologkim projektom. Oblast se zato čuti ogrožena, saj nima
ustreznih mehanizmov, s katerimi bi percipirala nastale
spremembe in jih kot korekturo vpeljala v svoj projekt druž-
bene preobrazbe (enakost, socializem, komunizem itd.). Od tod
njena potreba, da vedno znova vpeljuje v družbo nove reforme,
ko pa se pojavijo nepričakovani učinki teh reform, jih sama
spet ukinja.
V teoriji "socialnega avtomatizma" torej ne gre zgolj za
njeno neskladnost z realnostjo (ideološkost), pač pa predvsem
za posesivno politiko, ki neposredno regulira vsa družbena
področja, in za oligarhijo v politiki, ki skrbi za monolit-
nost. Prav v tem je razlog trdoživosti te teorije, ki bi naj
bila opugčena že v sredini petdesetih let in sicer z nasled-
njim staligčem CK ZKJ :
"...obseg celotnih investicij ne sme v naslednjem obdobju
preseči tistih okvirjev, ki bi postavili pod vpragaj sta-
bilnost in postopen dvig življenjskega standarda delovnih
ljudi."«
S temi besedami, potrjenimi tudi v Programu ZKJ (na VII.
kongresu), je bil narejen deklarativen prelom s staligčem, da
posebna socialna politika sploh ni potrebna, ker bo z ustrez-
nim, razredno vodenim gospodarstvom (politika polne zaposle-
nosti, odprava ekonomske neenakosti itd.), dosežena socialna
varnost za vse. Zahteva po dvigu življenjskega standarda, ki
ga vlaganje v gospodarstvo ne sme ogroziti, nakazuje konec
podrejenosti socialne politike ekonomski ter s tem partijski
(razredni) ideologiji; od tod tudi poudarek na uravnoteženem
regevanju ekonomskih in socialnih vpraSanj. Toda, je to res?
Ze zgornji citat sam po sebi vzbuja sum, saj gre za
izrazito političen citat, formuliran v temeljnem političnem
tekstu (programu stranke) in na pobudo političnega vrha
prav tistega, ki je tudi uvedel "socialno avtomatično" teori-
jo, da bi jo potem lahko zavrgel. Ta sum se potrdi že v času
neuspeha ekonomske reforme iz šestdesetih let. Njena pred-
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	175
postavka je bila, da je nujna liberaliz acija ekonomije (upo—
gtevanje tržnih zakonitosti, zakona vrednosti), ki bi v kom-
binaciji s samoupravljanjem ozdravila gospodarstvo - hkrati
pa dopustila povečevanje zgolj tistih socialnih razlik, ki
izhajajo iz delovnih prispevkov ter posameznikovih sposob-
nosti. Ni se računalo s tistim, kar se je v resnici zgodilo,
namreč s povečevanjem predvsem socialnih neenakosti, katerih
osnova so bile različne prednosti posameznikov ter skupin, ki
niso imele zveze z njihovim delovnim vložkom in sposobnostmi
(neenakost med zaposlenimi .in vse večjim številom neza-
poslenih, dohodkovna neenakost med delavci z enakim delovnim
prispevkom, a v različnih panogah, podjetjih, velik razpon v
dohodku na družinskega'člana itd.). To pričakovanje, da je
preko političnih platform in smernic mogoče revitalizirati
ekonomijo, s čemer bi priSlo samo do upravičenih in priča-
kovanih socialnih razlik (zaradi katerih pa ni potrebno imeti
posebne socialne politike), prav to je natančno tisto, na
čemer "stoji" teorija "socialnega avtomatizma". Tudi zaradi
tega je ekonomska reforma propadla. (Ne)uspeh tovrstnih re-
form verjetno ni odvisen zgolj od tega, v kolikšni meri uspe
revitalizacija ekonomije, ki je v socialističnih sistemih
vezana na redistribucijo moči med ekonomijo in politiko,5 pač
pa vsaka reforma, tudi sedanja, zahteva avtonomno socialno
politiko. Avtonomnost ekonomije namreč zahteva spremembo
razredno-eshatološke politike v demarginalizacijsko politiko;
verjetno pa velja tudi obratno.
Skratka, "socialno avtomatično" pričakovanje kljub ome-
njenemu deklarativnemu preobratu ni preseženo. To potrjuje
neuspeh reforme iz šestdesetih kot tudi odsotnost socialne
politike in socialnih programov v zvezi s sedanjo reformo
(kar je očitno, smo videli, že iz kratkega vpogleda v časopi-
se). Ob tem se postavi vprašanje, zakaj ta teorija ni prese-
žena kljub njeni očitni nefunkcionalnosti in nezdružljivosti
z reformističnimi poskusi ter kljub temu, da so od nje odsto-
pili najvišji politični forumi že v petdesetih letih? Možen
odgovor bi lahko bil, da se "socialno-avtomatsko" razmišlja-
176	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
nje vselej obnovi takrat, ko reforme gospodarstva ne dosežejo
željenih učinkov in se zato socialni problemi zaostrijo hi-
treje kot pa se poveča učinkovitost gospodarstva, ki bi naj
gele omogočila materialno podlago aktivne socialne politike.
Toda spet se lahko vprašamo, zakaj se takšna usoda ekonomskih
reform v socializmu vselej ponavlja, zakaj nobena reforma ne
povzroči bistvenih sprememb na ekonomskem in socialnem
področju?
Kot odgovor na to vprašanje se ponujajo tri teze, ki se
med sabo bolj dopolnjujejo kot pa izključujejo. To so:®socio-
loška, politološka, in ekonomska teza.
Sociološka teza. Reforme v protitržnih (socialističnih)
sistemih niso možne zato, ker gre za sistemsko blokado, ker
globalni družbeni sistem zavrača kakršnekoli vzorce tržne
ekonomije. Negativna reakcija globalnega sistema na implan-
tad jo elementov tržne ekonomije pa se razlaga z:
-	nizko fleksibilnostjo sistema glede na spremembe v
okolju (nesposobnost izdelave novih integracijskih mehaniz-
mov ) ;
-	nizko odzivnostjo sistema na potrebe, interese različnih
skupin (koncentracija družbene moči omogoča prevladujoči sku-
pini ignoriranje drugih),
-	bistveno omejevanje avtonomije ekonomskih subjektov (in
s tem iniciative, kreativnosti, kar je nezdružljivo s tržnimi
pogoji). Razlog takšnih lastnosti sistema, ki povzročajo
njegovo nefunkcionalnost, je v dominaciji politike nad eko-
nomijo, zaradi česar postanejo slabosti političnega podsiste-
ma hkrati slabosti celotnega družbenega sistema. Temeljna
slabost političnega (in s tem celotnega) sistema pa je nje-
gova inkompatibilnost oziroma dualizem med principi demokra-
cije ter principi diktature {proletariata)(tabela 6).
Ta dvojnost, vkomponirana v samo jedro sistema, onemogoča
sistemsko fleksibilnost ter odzivnost na spremembe, to pa po-
meni njegovo neučinkovitost, tako glede na tržne sisteme kot
na tiste z etatistično ureditvijo.
Soc Delo 28, 1989, 2
Nove knjige
177
TAB. 6. PRIMERJAVA NACEL SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE IN
DIKTATURE PROLETARIATA
SOCIALISTIČNA	DIKTATURA
DEMOKRACIJA	PROLETARIATA
ORGANIZACIJSKI	decentralizacija	demokratični
PRINCIP	centralizem
ORGANIZACIJSKA delavsko samoupravlja-	leninistična partija
STRUKTURA nje in delegatski	in država
sistem
VREDNOTNI SISTEM demokratičnost	avtoritarnost
Politološka teza. Politološka hipoteza razlaga neuspeh
reform z neuspehom reformatorskih koalicij: vsako reformo
namreč sproži ena od treh koalicij (politokracija, tehnokra-
cija, delavstvo), kar povzroči odpor tiste protikoalicije, ki
je ogrožena; od tod propad reform. Npr. v Madžarski sta po-
litokraci ja in tehnokracija sprožili reformo, ko pa se zaradi
povečevanja dohodkovnih razlik pojavi (pasivni) odpor delav-
stva, zahteva tehnokracija korenitejSe doseganje reformnih
ciljev, politokracija, ki ima oblast, pa se ustragi delav-
skega odpora in zaustavlja reformistična prizadevanja. Zaradi
večje moči zmaga politokracija, ki si s tem ohrani oblast. V
Češkoslovaški poskuša, nasprotno, tehnokracija izriniti svoje
nasprotnike (politokracijo) iz gospodarstva, s čemer je
vzpostavljeno zavezništvo z delavstvom. Politokraciji pa pri-
skoči na pomoč intervencija Rusov, s čemer je reforma ustav-
ljena. V Poljski po padcu Gomulke (zaradi delavskih Strajkov
ob podražitvah hrane) Gierek uporabi naslednjo strategijo:
popušča tam, kjer je največji odpor (Strajki), kar pa sproži
verižno Strajkovno reakcijo, ker se vali breme na nezava-
rovane skupine. Rezultat: vojaški udar.'
178	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
Ekonomska teza. Ekonomska teza pravi, da reforme propada-
jo zato, ker gre vselej za parcialno uvajanje tržnih elemen-
tov, ki pa ne more biti učinkovito izven okvira trga kot
integralnega sistema. Tržna ekonomija v integralnem smislu
predpostavlja trg kapitala, trg delovne sile in trg proizvo-
dov. Ce manjka en element, ni možna tržna ekonomija in zato
so propadli reformistični poskusi, ki v socialističnih deže-
lah uvajajo zgolj trg proizvodov (tudi sam socializem je ved-
no dajal poudarek bolj na distribucijo kot na produkcijo).
Težko bi bilo reči, katera od teh treh tez je bolj pra-
vilna in katera manj, saj so se vse v praksi potrdile. Vseeno
pa se ob vsaki od njih postavljajo taka vpraSanja:
-	Ali je res sistem (njegova determiniranost in nefunkci-
onalnost) v tolikšni meri neodvisen od ljudi, da je zanemar-
ljiv vpliv subjektivnih faktorjev na sistemske spremembe? Na-
vsezadnje so ekonomski in družbeni sistemi produkt ljudi. Za-
to se npr. J. Zupanov vpraša: "Zakaj potem človeška akcija,
akcija družbenih skupin ne bi mogla vnesti spremembe v glo-
balni sistem" glede upoštevanja ekonomskih zakonitosti?®
-	Zakaj praviloma zmagajo na koncu vselej protireforma-
torske struje? Ce je glavni problem v nezdružljivosti intere-
sov posameznih skupin, zakaj nikoli ne zmagajo tisti, ki se
zavzemajo za reformo?
-	Zakaj nobena reforma ne uvaja integralnega tržnega si-
stema in se vse začne ter konča zgolj pri trgu proizvodov?
Itd.
Navedena vprašanja so zelo podobna osrednjemu problemu, ki
nas tu zanima, namreč zakaj je teorija "socialnega avtomati-
zma" še vedno živa? Ali je to sistemski problem, ki mu niso
kos niti tisti, ki imajo oblast, ali gre za taktiko protire-
formistične koalicije ali pa je to posledica necelovite tržne
reforme oz. njenega neuspeha?
Ce pogledamo, kaj je vsem tem tezam v temelju skupnega in
kar jih navezuje s teorijo "socialnega avtomatizma", potem se
izpostavi tisto, kar tu označujem kot sindrom enačenja in kar
predstavlja ideološko-kulturni vidik.
Soc Delo 28, 1989, 2
Nove knjige
179
Sindroœ епабепја
Temeljno vpraganje je, ali gre za kulturno ali za ekonom-
sko krizo; ali so torej vzroki družbene krize v kulturnem ali
v ekonomskem podsistemu?®
Kultura je tisti podsistem družbenega sistema, ki
neposredno reagira na spremembe in jih hkrati artikulira, ter
s tem usmerja delovanje celotnega sistema. Prenos kulture na
posamzenike in integracija posameznikov v družbeni sistem
poteka v procesu socializacije, ki s tem predstavlja integra-
cijski podsistem, kar pa ge ni dovolj za funkcioniranje druž-
benega sistema in njegovo delovanje na okolje. Ljudje se mo-
SLIKA 1. ODNOS MED DRUŽBENIMI PODSISTEMI
rajo med sabo organizirati, prevzeti v sistemu določene
vloge, potrebno jih je mobilizirati za akcijo itd., za kar
skrbi politika kot mobilizacijski podsistem. Konkretni po-
vratni učinki na okolje pa so možni gele z akcijskimi poten-
ciali, s katerimi družba razpolaga, t.j. s človeškimi (kadri)
180	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
in fizičnimi potenciali (materialna bogastva); to je funkcija
akcijskega podsistema oz. ekonomije.
Družbena kriza je zato lahko predvsem ekonomska (tako
funkcioniranje ekonomskega podsistema, ki ni v skladu s pred-
postavkami okolja, v katerem mora celoten sistem delovati)
ali pa kulturna (nefunkcionalnost kulturnega podsistema). Ce
gre za krizo kulture, to pomeni, da gre za neadekvatno per-
cepcijo sprememb v okolju in s tem za problematično delovanje
na druge podsisteme, kar povzroča težave pri prilagajanju in
funkcioniranju celotnega sistema glede na okolje. Jan
Makarovič pravi, da je najpogostejši izvor kulturne krize
prav "rigidna oziroma dogmatska struktura sprejemnega
subsistema. Cim bolj so spremembe v okolju sistema globoke in
nenadne, tem hitreje vodi takšna struktura sprejemnega sub-
sistema v odtujitev od resničnosti, v neučinkovitost akcij-
skega subsistema in nazadnje v zlom samega sistema" (podč.
S.D.).^® Za tem navaja Makarovič kot primer rigidnosti in
dogmatizma tisto mišljenje, ki je tipično za shizofrenike,
katerih zavest je na podoben način odtujena od stvarnosti:
omenja se izjava nekega shizofrenika, ki trdi, da so Jezus,
zavojček cigaret in spolnost eno in isto. Vse tri stvari so
namreč nekako "obkrožene" in sicer Jezus z avreolo, cigaretni
zavojček s trakcem, spolni organ pa z žensko. Gre torej za
identifikacijo različnih stvari na podlagi nekega drobca, ki
je vsem stvarem skupen, pri čemer se abstrahira vse ostalo,
kar naj bi bilo "manj pomembno".
Takšen shizofren način mišljenja pa lahko zasledimo tudi v
politiki. Nacionalsocialistična ideologija npr. je skušala
preslepiti delavski razred prav z enakim mehanizmom enačenja
in je v ta namen prevzela nekatere marksistične simbole ter
jih povezala z novo vsebino: rdeča zastava (a s kljukastim
križem), slavljenje prvega maja, prevzemanje številnih prole-
tarskih pesmi (z novimi besedili); v ospredju nacionalsocia-
listične ekonomske analize sta bila prav tako marksistična
pojma delo in proizvajalne sile, podobno kot v marksizmu se
je uporabljala tudi Marxova kritika fetišizma meščanske
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	181
družbe (in se omejevala le na denar, ne pa tudi na feti-
gistični znaCaj blaga), namesto proletariata kot nosilca zgo-
dovinske resnice je bila arijska rasa postavljena kot utele-
šenje morale. Ce se je v marksi zmu vedno poudarjalo, da je
potrebno vsakrgno družbeno akcijo podrediti interesom pro-
letariata, je bilo mogoče enako zahtevo prebrati tudi v Mein
Kampfu glede nacije ("Jasno je, da je potrebno vse podrediti
interesu naroda") itd.^i
Za našo politično kulturo pa so bili dolgo značilni
predvsem naslednji vidiki enačenja:
a)	enačenje splošnih družbenih interesov s socialističnimi
ter osebnih interesov s protisocialističnimi,
b)	enačenje družbene neenkosti z družbeno diferenciacijo,
c)	enačenje družbene neenotnosti z monolitnostjo.
Ideologijo kolektivizma imamo lahko za osnovno orientacijo
našega povojnega političnega sistema. Za razliko od kapi-
talizma so individualni interesi potisnjeni v ozadje, zahteva
pa se prioriteta splošnih in kolektivnih interesov. To je
praktično pomenilo, da je družbeno pričakovani način obna-
šanja terjal neposredno privrženost kolektivnemu in njegovim
ideologkim aspiracijam in v takem kontekstu je izražanje ali
celo vztrajanje na posebnih ter osebnih interesih bilo poj-
movano kot nekaj, kar nasprotuje kolektivnim interesom, to pa
je bilo večkrat razumljeno kot protidržavno, protisociali-
stično itd. Pravica posameznika, da se udejstvuje v javnosti,
je s tem postala pravica kolektiva, da terja od posameznikov
privrženost h kolektivnim interesom, ne pa pravice do
individualnih intersov. Le kolektivni splošni interes je
tisti, ki daje nekomu pravico do javnega udejstvovanja, tak
interes pa je seveda izoblikovan od vrha navzdol. Sele to
namreč omogoča, da posamezniki uvidijo, kaj je pravi interes
kolektiva, njihovo angažiranje pa je s tem omejeno le na
izražanje svoje lojalnosti takemu interesu in s tem sistemu.
Razumljivo, da je takšna ideologija enačenja kolektivnega
s socialističnim in osebnega z družbeno nesprejemljivim, pre-
cej prikladna tudi za enačenje družbene neenakosti z razli-
182	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
čnostjo. Vsi socialistični projekti so namreč vrednotno
usmerjeni k družbeni enakosti, se pravi k ukinitvi neenako-
sti, Ce pa se te plemenite težnje združijo z ideologijo ko-
lektivizma, ki zatira izstopanje individualnega in osebnega,
potem se tudi vsakršne razlike v družbi smatrajo za gkod-
Ijive. Kaj lahko pride ne le do mešanja vertikalne in hori-
zontalne strati fikcije, pač pa se za protidružbene smatrajo
celo razlike v mislih (ali pa npr. v oblačilih kot do nedav-
nega v Kitajski, zdaj pa v Iranu). Tega ne potrjuje le dej-
stvo, da se še danes marsikateremu politiku zareče, da ome-
nja socialno diferenciacijo, ko v resnici misli na verti-
kalno neenakost, pač pa "nevarnost" vsakršnih razlik v našem
povojnem času izpostavljajo tudi zgodovinarji: "Indivi-
dualnega mišljenja tako rekoč ni bilo, o osebni politični in
ustvarjalni zavzetosti, ki ne bi producirala kolektivnega
odločanja, pa ni moglo biti niti govora. Vsako posamično
izločanje, obrnjeno k osebni izkušnji in senzibilnosti, je
naletelo na kolektivni dvom in sumničenje..."i2
Kakor se je družbena neenakost enačila z vsakršno socialno
raznoličnostjo, celo s tisto v mislih, tako se je tudi raz-
ličnost interesov ljudi enačila z možnostjo dezintegracije
sistema. Enotnost družbe je bila pojmovana v smislu njene
monolitnosti, tako da se je sistem usmerjal v dušenje inte-
resne diferenciacije, ne pa v njeno sproščanje in izražanje,
preko česar bi se šele lahko ta različnost sintetizirala na
višjem nivoju ter s tem prešla v enotnost.
Tako enačenje enotnosti z monolitnostjo je imelo svoje
posledice tudi na institucionalnem nivoju družbe. "Enotnost",
ki torej ni bila enotnost (preko) različnosti, je zato ter-
jala takgno institucionalno strukturo, ki je prav tako teme-
ljila na predpostavki družbene monolitnosti. Ne le, da se ni
priznavala konfliktnost interesov, pač pa se ni upošteval
prav nikakršen vidik družbene diferenciacije (interesni
pluralizem so imeli za povsem buržoazno kategorijo), na ta-
kih osnovah vzpostavljena institucionalna ureditev pa je vse
bolj prihajala v razkorak z dejansko socialnoekonomsko osno-
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	183
vo. Od tod tudi kriza, ki jo nazorno razlagajo prej omenjene
tri teze (sociološka, politološka in ekonomska).
Po tem ekskurzu o sindromu enačenja je zdaj bolj vidno
prav tisto, na kar prejšnje teze implicitno opozarjajo - gre
namreč za enačenje, ki se kaže kot:
-	Enačenje demokratičnih principov s principi diktature
proletariata, od tod pa izvira tudi prepričanje, da sta
samoupravljanje ter decentralizacija združljiva s političnim
monopolom partije, ki je (ustavno) zagotovljen v sistemu. Od
tod tisti dualizem, ki je v sistem vdelan od globalne pa do
mikro ravni in katerega antagonističnost blokira funkcionalno
delovanje celotnega sistema. Zato so bile npr. vse demo-
kratične spremembe vedno vpeljane v sistem v imenu partije in
njenih načel, kot se tudi omejevanje svobode na vseh področ-
jih utemeljuje v imenu iste partije oziroma njene vizije so-
cializma, demokracije, pluralizma itd. V našem političnem
prostoru zato nihče ni začuden, če so se tako različna ob-
dobja kot so štirideseta, šestdeseta ali osemdeseta leta,
vselej razlagala kot izgradnja socializma. Prav tako je že
kar samoumevno, da npr. isti politiki izražajo v različnih
časih povsem različna stališča o istih dilemah.
-	Druga teza govori o treh koalicijah, od katerih je od-
visen začetek in konec vseh reform. To pomeni, da tista koa-
licija, ki reformo začne, tudi upa, da jo bo izpeljala, kar
pa se zaradi protireformisitčnih sil nikoli ne zgodi. Videti
je, da je eden glavnih razlogov za tak izid prav dejstvo, da
vsaka reformistična koalicija enači svoje lastne interese z
interesi drugih skupin oziroma z interesi večinskega dela
družbe, ter zato ne pričakuje večjega odpora. Ze zgolj pre-
vladujoča ideologija povsem zakriva razločevanje na delav-
stvo, politokracijo in tehnokracijo kot legitimne družbene
grupacije (politiki so predstavniki "delovnih ljudi in obča-
nov"; vsi, ki imajo drugačne interese od prvih ali drugih, pa
so inkriminirani). Zato bi danes, podobno kot v času reforme
iz šestdesetih let, težko našli v vsem jugoslovanskem pro-
storu politika, ki bi govoril proti reformi, trgu, pluraliz-
184	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
mu itd. Videti je, kot da so glede tovrstnih sprememb vsi in-
teresi odločno enotni. Verjeti v to enotnost je prvi korak k
neuspehu.
Tretja teza poudarja integralnost trga (kapitala,
proizvodov, delovne sile) ter neuspešnost omejevanja tržnih
mehanizmov zgolj na proizvode. Prav ta parcialnost pa je zna-
čilna za vse reforme v vseh socialističnih sistemih, kar po-
meni , da gre za enačenje tržne distribucije proizvodov s
tržnim sistemom v gospodarstvu.
- Teorija "socialnega avtomatizma", kot rečeno, pričakuje
avtomatično reševanje socialnih vprašanj tako, da se gospo-
darska vprašanja rešujejo prvenstveno na političen način,
torej s primatom politike nad ekonomijo. To pomeni, da gre za
enačenje ekonomske s socialno politiko, kar eksplicitno velja
do petdesetih let. Ker se ta model ni obnesel (ne ekonomsko
ne socialno), se z uvajanjem samoupravljanja na vsa področja
ter z uvajanjem trga v ekonomijo (oboje v parcialnem smislu),
pojavi potreba po drugačni koncepciji tako ekonomske kot so-
cialne politike. Pojavi se (še danes veljavna) sintagma
integralnost socialne in ekonomske politike, torej takšno
pojmovanje socialne politike, ki je "integralni del razvojne
politike gospodarstva in družbe", kot jo imenuje B. Sefer.^'
Tu se zastavi vprašanje, v čem je ta nov pogled na socialno
politiko drugačen od prejšnjega, zlasti glede razmejitve med
socialno in ekonomsko politiko? Ali se socialna politika
vendarle pojmuje kot posebna politika, ki se loči od drugih
politik, zlasti ekonomske, zaradi posebnega področja, ki bi
naj ga pokrivala? Ali gre torej za anticipacijo posebnih
družbenih sektorjev, ki se jim priznava avtonomno delovanje,
kot je to v razvitih družbah, kjer ni prekrivanja ekonomije s
sodalo, kulturo, (partijske) ideologije z znanostjo, ekono-
mijo itd.?
Ze Program ZKJ, ki naj bi dokončno zavrgel "socialno av-
tomatično" pojmovanje, je glede tega dvoumen. Po eni strani
posveča socialni politiki v posebnem (devetem) poglavju enako
pozornost kot npr. gospodarski, kmetijski in prosvetni poli-
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	185
tiki, hkrati pa gospodarsko politiko opredeljuje na naslednji
način:
"Bistvo socialistične gospodarske politike je skrb za po-
trebe človeka... Po tem se socialistična družba bistveno
razlikuje od vseh prejšnjih družbenih formacij.
Medtem ko je bistvo ekonomske politike razvitih dežel (s
tržnim mehanizmom) v povečevanju produktivnosti, v maksimalni
storilnosti ob minimalnih stroških itd., je pri nas drugače,
saj velja: "...zvišanje proizvodnje je samo prvi pogoj
nenehnega in vsestranskega izboljševanja življenja in dela
prebivalstva" (podč. S.D.)i5; to navaja Program kot cilj
ekonomske politike. Primat socialnih ciljev v ekonomski
politiki torej ni zgolj ena od posebnosti našega sistema, pač
pa je to prav tista temeljna značilnost, zaradi katere je naš
sistem sploh razpoznaven kot socialistični. Prav to pa je
teorija "socialnega avtomatizma", po kateri politika posega v
ekonomijo, da bi dosegla željene socialne cilje. (Od tod eko-
nomija, v kateri se zaradi socialnih ciljev dopušča postav-
ljanje tovarn zato, da se ljudje zaposlijo; pri tem pa nji-
hova rentabilnost ni glavni pogoj; zato se nerentabilna pod-
jetja ne zapirajo, pač pa se financirajo po načelu "sociali-
stične solidarnosti" itd.). Integralna socialna politika
torej ni obračun s prejšnjo "socialno avtomatsko" teorijo,
pač pa njeno nadaljevanje v novih razmerah (parcialnega samo-
upravljanja in tržnega odpiranja). Integralna socialna poli-
tika ne izpostavlja posebnih socialnopolitičnih ciljev, ki
bi bili drugačni od ciljev ekonomske politike; nasprotno
poudarja ne(raz)ločijivost med ekonomsko in socialno poli-
tiko (od tod njuna integralnost: integralis = celoten), izpo-
stavlja njuno enotnost, istost. Prav v tem je bistvo in-
tegralne socialne poltike tudi po B. Seferju:
"Socialna politika v socialistični samoupravni družbi...
se kaže kot druga stran ekonomske politike."
"Cilji ekonomske in socialne politike so v naših razmerah
skupni: izboljšanje materialne osnove družbe... V končnih
ciljih ni vsebinske razlike med ekonomsko in socialno po-
186	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
litiko, treba pa je reči, da so ti cilji v temelju motiva-
cijski dejavniki pri sprejemanju ekonomskih odločitev."
"V primerjavi s tistim odnosom, ki ga ima socialna poli-
tika v razvitem kapitalističnem svetu, gre zdaj za vsebin-
sko nov pomen."
"Socialna politika torej ni zaščitniška politika za
marginalne skupine prebivalstva, čeprav je tudi to...
Socialna politika mora vplivati na razvojno politiko,
zlasti na področju gospodarstva." (podč.S.D.®
Med socialno in ekonomsko politiko torej ni bistvenih raz-
lik, so zgolj terminološke. Ena in druga imata iste socialne
cilje, ki služijo za legitimiranje socializma.
"Očitno je, da ni razlike v vrednotnih načelih, na ka-
terih temelji socialna politika v samoupravnem družbenoe-
konomskem sistemu, od splošnih načel, od katerih v celoti
poteka njegov ekonomski in družbeni razvoj... Takšna enot-
nost vrednotnih meril, ekonomskih in socialnih, izhaja iz
značaja samoupravnih socialističnih proizvajalnih odnosov
in iz tega jasno lahko izluščimo sklep, da načeloma ni
ovir pri integriranju ekonomske in socialne politike,
integriranju njunih nosilcev."^'
Kot pri teoriji "socialnega avtomatizma" se tudi tu
ekonomska in socialna vprašanja rešujejo po istih vrednotnih
načelih. To niso načela posebnega ekonomskega sistema niti ne
socialna načela, ki bi bila drugačna od prejšnjih, pač pa so
to načela celotnega sistema, ki ga, kot je bilo rečeno,
obvladuje politični sistem. Gre torej za vrednote in načela
politične (partijske) ideologije. Pri tem naj bi veljalo celo
naslednje, kot poudarja Sefer: "...integralnost ekonomske in
socialne politike raste z razvojem samoupravljanja, s tem pa
tudi samoupravni značaj ekonomske ter socialne politike. In
obratno: kolikor nižja bo stopnja samoupravljanja, toliko bo
tudi izdvojenost ekonomske in socialne politike večja.
Zavzemati se za samostojno socialno politiko, ki bi delovala
po drugačnih načelih kot tržno usmerjena ekonomska politika,
bi torej pomenilo nasprotovati razvoju samoupravljanja, saj
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	187
tako početje ni združljivo z načeli našega (političnega)
sistema. S tem je obnovljen prav tisti očitek, ki je veljal v
času teorije "socialnega avtomatizma", ko je veljalo, da po-
sebne socialne politike (in socialnega dela) sploh ne potre-
bujemo, ker smo v socializmu.
Opombe
1.	Veljko Rus: Socialna politika in enakost. Teorija in
praksa, let. XXV, št. 7-8, Ljubljana, 1988.
2.	Barbara Verlič-Dekleva: Učinki socialne politike na
socialno strukturo. Teorija in praksa, let. XXV, št. 7-8,
Ljubljana, 1988.
3.	Rosemary Randall j John Southgate: Skupinska dinamika v
skupnosti. ZKOS, VSSD, Ljubljana, 1988, str. 10-11.
4.	Cit. po - Dušan Lakićević: Uvod u socijalnu politiku.
"SA", Beograd, 1978, str. 324.
5.	Več o tem gl. Veliko Rus: Slovenci in intergeneracijska
socialna politika. Nova revija, let. VI, št.57, s987, str.
194-200.
6.	Več o tem gl. J.Jerovgek, V. Rus, J. Zupanov: Kriza,
blokade i perspektive. Globus, Zagreb, 1986.
7.	Gl. ibid. str. 311-313.
8.	Ibid. str. 309.
9.	Več o tem gl. Jan Makarovič: Dogmatizam i društvena
kriza. Sociologija, let. XXIV, št. 2-3, 1982, str. 307-313.
10.	Ibid. str. 309.
11.	Cit. po Rudi Rizman: Marksizem in nacionalno
vprašanje. CZ, Ljubljana, 1980, str. 197.
12.	Djordje D. Stanković: Razpotje jugoslovanskega zgodo-
vinopisja. Nova revija, let. IV, 1985, št. 39/40, str.
861-862.
13.	Berislav Sefer: Socialna politika v socialistični
samoupravni družbi. Delavska enotnost, Ljubljana, 1981, str.
15.
14.	Program ZKJ. CZP Komunist, Ljubljana, 1977, str. 167.
15.	Ibid. str. 167-168.
188 S. Dragog Soc Delo 28,	1989, 2
16.	Vse cit. - B. Sefer: Socialna politika... str.	14-15.
17.	Ibid. str. 18.
18.	Ibid. str. 15.
Srečo Dragoš, socialni delavec, diplomirani sociolog, Višja
šola za socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana
SOCIALNI PROGRAM PRE2IVE1]A: DRUŽINA V CASU KRIZE
GABI CACINOVIC-VOGRINCIC
Povzetek
Empirična raziskava v okviru Studentskih eksperimentalnih vaj kaže, da
imata v času, ko se je stanovanjsko vprašanje zelo zaostrilo, dve
tretjini študentov socialnega dela zagotovljeno stanovanje pri svojih ali
partnerjevih starših, vendar si samo 5 odstotkov tega tudi želi. Po kri-
tiki tradicionalnega slovenskega doživljajskega vzorca, ki pogojuje tako
rešitev in otežuje bolj odprte in inovativne, razpravlja članek o psiho-
loškem problemu, ki izvira iz skupnega Življenja dveh generacij. Ta pro-
blem osvetljuje s pomočjo dveh pojmov družinske psihologije: pojma delov-
ne skupine (W. B. Bion) in postavk o koaliciji med roditelji in ohrani-
tvi generacijskih razlik (Th. Lidz, R. Skynner). Razprava o obeh kon-
ceptih vodi do sklepa, da mora družina izdelati projekt svojega vsakda-
njega življenja in si omogočiti razmejitev.
Summary
Empirical research in the framework of student group project-work shows
that in the time of big housing shortage in Slovenian society two thirds
of students of social work have their housing problems "solved", ie. they
will remain in the houses of their parents or their partners' parents.
But only 5 % agree with this solution. After a critique of the tra-
ditional slovene emotional pattern, which determines this solution and
renders more open and inovative ones more difficult, the paper discusses
the psychological problem of living-together of two generations. Two
psychological concepts could be used to highlight the problem: the
concept of work-group (W, R. Bion) and the concept of coalition between
parents and of maintaining of generational differences (Th. Lidz. R.
Skjmner). The discussion of both concepts leads to the conclusion, that
it is necessary for the family to work out the project of their common
living and makes possible the delimitation of the two generations.
I.
V okviru tega prispevka bom govorila le o enem vidiku
vpliva kriznih družbenih razmer na dogajanja v družini - o
podaljševanju odvisnosti otrok od družine. Kriza pomeni za
današnjo generacijo mladih ljudi predvsem to, da se podalj-
šuje odvisnost otrok od staršev. Zdi se, kot da so možnosti
odraščajočega otroka vse bolj odvisne od družine. Šolanje,
zaposlitev in stanovanje postajajo znova družinske naloge,
družinsko breme.
190	Cačinovič-VogrinčiC Soc Delo 28,1989,2
To so naloge, ki zahtevajo od družine notranje spremembe,
ki se jih ljudje ne zavedamo. Odrasel otrok mora stopiti iz
družine ven, v samostojnost in neodvisnost. Ce je prisiljen
ostati, potrebuje njeno pomoC za to, da se razmeji, konfron-
tira in prevzame odgovornost za svojo samostojnost znotraj
skupine, ki mu mora omogočiti spreminjanje vloge-
Morda večgeneracijske družine - ali je to naga perspek-
tiva? - niso le slaba možnost za življenje, gotovo pa ne
ogrožajo svojih članov, če ohranijo sposobnost, da ščitijo
celostnost posamezne generacije in tudi zavestno vzpostavijo
meje in nova pravila o skupnem življenju. To morda zveni
enostavno, vendar mi svetovalne izkušnje potrjujejo, da to
ni običajno.
Pričakovali smo, da bo razvoj družbe omogočil družini, da
bo s svojimi potrebami stopila iz privatnosti ven in zanje
iskala rešitev tudi v družbi. Dogaja se ravno obratno, kriza
sili družino, da se z družbenimi problemi sooča, kot da so
zgolj njeni, privatni, psihološki. Ce s tem prispevkom želim
pokazati, kako lahko stroka prispeva k temu, da bi družina
bolje obvladala pritiske v današnjem času krize, se ne od-
povedujem ne kritiki družbenih razmer, niti ne pristajam na
psihologizacijo družbenih problemov. Dejstvo je, da odrasli
otroci ostajajo doma, da se mlade družine selijo k staršem,
v stroki pa imamo znanje, ki nam omogoča, da formuliramo
spremembe, ki jih potrebujemo.
II.
Študentje naše šole so v okviru projekta blok-eksperi-
mentalnih vaj raziskovali, kako rešujejo ali kako bodo
njihovi vrstniki rešili stanovanjski problem mladih družin
po končanem študiju. Izpeljali so več kot 60 polstandardizi-
ranih intervjujev med študenti šole. Rezultati so presenet-
ljivi in zgovorni hkrati: 2/3 anketiranih ima stanovanjski
problem rešen - lahko se vselijo oz. vselili se bodo k
svojim oz. k fantovim (dekletovim) stargem. Od 40 anketira-
nih si samo dva to tudi želita. Vsi ostali se bojijo te
Soc Delo 28,1989,2 CaCinoviC-VogrinCiC	191
prespektive, vsi bi rajši odšli na svoje, bili samostojni in
neodvisni, vendar vsi pristajajo na rešitev, saj druge mož-
nosti ne vidijo. Tista tretjina, ki nima te "družinske" mož-
nosti, nima nobene možnosti. S pesimizmom gledajo na možno-
sti lastega stanovanja, razmišljajo o zaslužku v tujini, o
sreči pri stanodajalcih...
V	naših intervjujih je večina staršev za svoje otroke
poskrbela nekako vnaprej, zanje in ne skupaj z njimi. Ko so
gradili hišo za družino, so poskrbeli tudi za otroke, s ti-
pično slovensko željo, da bi otroci ostali doma. Se nekaj
let nazaj so prostorne hiše povsod po Sloveniji ostajale
prazne, danes mladi izbire, da zavrnejo skrbno ponujeno,
nimajo več.
V	naši projektni skupini smo želeli povprašati tudi star-
še študentov o tem, kaj so, kaj bodo storili v pomoč za re-
ševanje stanovanjskih problemov otrok oz. ali se čutijo dol-
žni, da pomagajo. Uspelo nam je izpeljati le nekaj pogovo-
rov, ki ničesar ne dokazujejo, pokazali pa so zadrego, sti-
sko, občutke krivde tistih staršev, ki niso zmogli preskrbe-
ti svojim otrokom vsaj skromnega stanovanja.
Možen sklep za študentsko populacijo, ki je sodelovala v
raziskavi je, da ima na razpolago stanovanjski fond, ki po-
kriva dve tretjini potreb. Stanovanja so, vendar vežejo mla-
de družine v matične. V razpravi smo govorili o tem, kako
nesmiselno je nadaljevati s pozidavo zemlje, saj stanovanja
so. Skoraj v šali je padel predlog naj bi zamenjali "star-
ševska stanovanja" - namesto, da bi se otroci selili k
svojim lastnim staršem, bi se lahko selili k nekim drugim,
prijateljevim, "ne-svojim" na nekem alternativnem tržišču
stanovanj. Tega alternativnega tržišča ni in v projektni
skupini smo zaslutili, kako težko ga bo vzpostaviti, saj si
študentje sploh niso mogli zamisliti, da bi njihovi starši
dovolili takšne zamenjave ali uporabo njihovih stanovanj
neki tuji, "ne-lastni" mladi družini.
Morda bi se splačalo preveriti tezo, da na področju reše-
vanja stanovanjskih vprašanj ni nobene skupnostne iniciati-
192	Cačinovič-VogrinčiC Soc Delo 28,1989,2
ve, ki bi se z iniciativo ljudi umestila med privatno in
družbeno, zato ker v našem družbenem prostoru ni ženske,
feministične akcije.
Reševanje stanovanjskih problemov v današnjih kriznih ča-
sih, kot se je pokazalo v predstavljeni pilotski raziskavi,
je zgolj ilustracija notranjih rezerv, ki jih družina lahko
uporabi, da bi pomagala novi generaciji. Kakšne so stvarne
možnosti, da bi se družinske zmogljivosti prelile iz zasebne
v neko novo, skupno možnost, nismo raziskali. Dejstvo pa je,
da je temeljna motivacija, ki osmišlja družinsko "žrtev" ra-
vno to, da gre za nas, za naše, za zasebno.
Danes še utopične alternative navajamo pač v razmislek o
nekih novih možnostih. Problem, ki se postavlja dvema ali
trem generacijam, ki se morajo znova naučiti živeti skupaj
je, kako oditi, čeprav ostajaš, vzpostaviti meje za lastno
neodvisnost, ki razmejujejo in vendar tudi povezujejo.
III.
V tem okviru predstavljam le dva družinsko-psihološka
koncepta, ki, po moji sodbi, prispevata k temu, da "bolje
vidimo, kaj delamo" (von Braunmühl, 1986), s tem pa pred-
stavljata strokovno izhodišče za reševanje problemov skup-
nega življenja. Gre za koncept "delovne skupine" W. R.
Biona in za postavke Th. Lidza pa tudi R. Skynnerja o
nujnosti koalicije oz. zavezništva med roditelji in ohranit-
ve generacijskih razlik oz. jasno razmejenih podsistemov v
družinskem sistemu.
Moja teza je, da se družina mora na novo odkriti tudi kot
delovni projekt in bolje kot doslej izrabiti tiste možnosti,
ki jih ima, da spodbudi svoje člane, da "ne-anonimno"
prispevajo k (tudi) zavestno postavljenim ciljem. Tukaj
mislim zelo konkretno na odhajanje otrok oz. na ostajanje
odraslih otrok doma.
Bionov koncept razvite, prosvetljene ali delovne skupine
ponazarja tisti del družinske stvarnosti, ki ga je mogoče -
in potrebno - odobriti.
Soc Delo 28,1989,2 CaCinoviC-VogrinCiC	193
Možno je predpostaviti, da se družinska skupina mora or-
ganizirati tudi kot delovna skupina, saj družina potrebuje
soočenje z lastnim izkustvom in potrebuje razvoj. Treba je
opraviti vrsto nalog, opravil, dolžnosti. Delovna skupina je
transparentna, v delovni skupini se omogočajo izkušnje "spo-
sobnosti za konflikt" {Mertens). Bionova postavka o delovni
skupini oziroma o delovni funkciji skupine, ki se mora
izoblikovati v sleherni družini, odpira možnosti za proble-
matiziranje enega aspekta življenja družine, ki se nam zdi
izredno pomemben. Delovna funkcija družine, za družino
značilen način zastavljanja in opravljanja nalog, dolžnosti,
je del družinske stvarnosti, del, ki je slabo ekspliciran.
V	Bionovem pojmovanju deluje družinska skupina v funkciji
delovne skupine, ko ravna po principu realnosti. Predstavlja
torej zavestno delitev dela, individualizacijo in diferenci-
jacijo med člani za opravljanje tistega, kar je v družini in
za družino treba opraviti. V funkciji, ki jo ima posameznik
v delovni skupini, se postavljajo pogoji za posameznikovo
avtonomijo. Delovna skupina pomeni vpletenost, izpostavlje-
nost, akcijo, poseganje. Predpostavlja postavljanje ciljev
ter delo in odgovornost za njihovo uresničitev. Biti delovna
skupina pomeni bit živ, biti dejaven, odziven.
V	vsakem obdobju svojega življenja družina stoji pred
vrsto nalog, ki jih je treba opraviti in vsako novo obdobje
v njenem življenjskem ciklusu ji postavlja nove naloge.
Osveščenost in zavest o tem - če uporabimo Skynnerjeve pojme
- so nezadostni.
V	analizi vsakdanjega življenja v družinah {G.
Cačinovič-Vogrinčič, 1976), sem ugotavljala, da sicer pre-
cizna delitev dela med možem in ženo ni predmet razprav.
Družine so se praviloma s presenečenjem in kot da bi to
možnost šele na novo odkrile, lotile samoanalize. Dogovar-
janja in skupnega iskanja skoraj ni bilo.
Ker je delovna struktura nereflektirana, otroku ne daje
dovolj delovnega izkustva. Lastni prispevek družini ostaja
neartikuliran. Iz sfere produkcije izrinjena družina je od-
194	Cačinovič-VogrinčiC Soc Delo 28,1989,2
stopila tudi od tistega, kar ima: od tega, da bi se zavedala
in se osvešCala o delu, ki ga je v njej in zanjo treba o-
praviti, od delovne vzgoje ali od vzgoje za delo.
Meni se zdi pomembno Bionovo opozorilo, da se odnosi v
skupini morajo individualizirati in diferencirati ob delu,
ob, kot on pravi, racionalnih, zavestnih ciljih. Družina bi
to izkuSnjo lahko uporabila.
Pri tem mislim dobesedno na delovno izkustvo, na zave-
stno in potencialno osveSCeno izkustvo o prvi možnosti za
sodelovanje v skupini. Ze tolikokrat ponovljeni citat Petre
Millhofer o tem, koliko človeške potrebe po komunikaciji in
sodelovanju je politiCno neproduktivno vezanih v družino (P.
Millhoffer, str. 1), se sicer nanaša na konflikten položaj
družine v družbi, vendar mislim, da bi ga mogli uporabiti
tudi za označevanje ravnanja družine samo s seboj. Zavestno
spoprijemanje z delovno funkcijo bi pomenilo prispevati k
produktivnosti človeka znotraj družine in s tem ustvariti
enega od pogojev za ustvarjalno poseganje v družino. Druži-
na potrebuje pomemben projekt za svoj razvoj, ravno tako kot
posameznik potrebuje pomembno nalogo v svojem identitetnem
razvoju. Ob tem seveda vsak član skupine mora poznati skupen
projekt, pomen lastnega prispevka in jasno določeno vlogo v
njem. In skupno življenje bi lahko bil pomemben projekt.
Namen tega ekskurza je ponuditi tezo o nujnosti, da dru-
žina za svoje vsakdanje življenje skupaj izdela projekt in
si omogoči ustvarjalnost in razmejitev. Danes so delovne na-
loge ostale kot tradicionalno določene naloge posameznika v
vlogi otroka, matere, očeta. Pojmujejo se le kot dolžnost,
žrtev ali zahteva posameznika, ocenjujejo se kot osebni u-
speh ali neuspeh, ki ga spremljajo občutki zadovoljstva,
krivde ali sramu.
Skupno življenje se pojmuje kot usoda in ne kot delovne
naloge. Delovni projekt družinske skupine je bil jasno for-
muliran, ko je bila družina proizvodna skupina in umeščena
v sfero produkcije. Zdaj ga je treba formulirati zavestno na
novo, kot projekt skupnega življenja za to, da se ostane in
Soc Delo 28,1989,2 CaCinoviC-VogrinCiC	195
za to, da se odide.
V delovnem projektu je treba povezati interes članov v
družini z interesi in nalogami, ki jih imajo izven nje. S
tem se tudi znotraj družine ustvari možnost za razmejevanje
družinskega in družbenega in delovna možnost sodelovanja, ki
spodbuja in omogoča samostojnost, avtonomije.
Lidzov koncept zavezništva med roditelji omogoča, da
določno formuliramo eno od temeljnih zahtev za strukturo in
interakcijo obeh ali morda celo vseh treh generacij, ki
živijo skupaj.
Koalicija staršev oz. zavezništvo pomeni, da roditelja
drug drugega podpirata v svojih vlogah, da vzajemno poveču-
jeta občutke varnosti in gotovosti. Roditelja v svojem od-
nosu do otrok upoštevata drug drugega in tako ustvarjata
pogoj za to, da se vlogi zakoncev in vlogi roditeljev ne
izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Ohranitev generacijskih razlik pomeni najprej, da starši
v zadovoljevanju svojih potreb ne smejo postati odvisni od
svojih otrok, otrok pa potrebuje svojo odvisnost od staršev,
da bi mogel odrasti.
V novih družinskih skupnostih je treba na novo izobliko-
vati odnose med koalicijami. Zgolj iz zavezništva med starši
znotraj stare in znotraj mlade družine je mogoče razmejiti
nove vloge od starih, spremeniti pravila, postaviti nova.
Zavezništvo med zakonci (starši in starimi starši) je pogoj
za to, da se posamezne družinske skupine kot celote razme-
jijo druga od druge. Hči, ki je hkrati žena in mati, mora
skupaj s svojim možem raziskati, kdo sta in kako bosta ži-
vela skupaj in iz lastnih - ali tudi iz lastnih, novih, po-
sebnih družinskih potreb mlade skupnosti drugače postaviti
družinske vezi, tako da se generacijske razlike ohranijo. V
matični družini so preprečevale koalicije med staršem in
otrokom, zdaj med mlado ženo ali možem in materjo.
IV.
V tezah je mogoče le nakazati problem in možne rešitve.
196	Cačinovič-VogrinčiC Soc Delo 28,1989,2
Ne ponujam zgolj "notranjih rezerv" namesto družbenih spre-
memb. Vendar stroka lahko pomaga pri iskanju novih rešitev
za ta pomemben socialen problem družin in otrok, ki se mo-
rajo razmejiti, ne da bi se razšli. Pri tem se staršem in
odraslim otrokom postavlja ista naloga - delo za razmeje-
vanje, delo za avtonomijo, sodelovanje v delovni skupini.
Gabi čaCinovič-VogrinCiC, diplomirana psihologinja, dokto-
rica znanosti, docentka, Višja šola za socialne delavce,
SaranoviCeva 5, Ljubljana
DEZINSTITUCIONALIZAGIJA ROT PROGRAM PREŽIVETJA
VITO FLAKER
Povzetek
Na osnovi izkušnje akcijskoraziskovalnega dela skupine alternativno
usmerjenih prostovoljcev v zavodu Hrastovec je v članku razvita kritika
totalne ustanove kot rezidualnega mehanizma za podrejenaje in nadzorova-
nje. Zanjo je značilna marginalnost varovancev, institucionalnega statusa
in simbolnega sporočila. Vprašanje obstoja totalne ustanove ni toliko
ekonomsko in organizacijsko kot etično vprašanje. Tržna usmeritev prinaša
nevarnost enodimenzionalnega obravnavanja kategorij marginalnega prebi-
valstva in stigmatizacije. Zato se pisec zavzema za sodobnejše oblike
tretmana izven tradicionalnih ustanov. V zvezi z dezinstitucionalizaci-
jo imamo opraviti z dvema nasprotnima stališčema: stališčem učinkovitosti
in etičnopolitičnim stali-ščem. Nakazana je možnost sinteze obeh preko
dialoga "normalnih" s stigmatiziranimi in z lastno marginalnostjo.
Summary
On the basis of an action-research project and direct work of a group of
critically oriented young volunteers with inmates of an institution for
severely handicapped mental patients (Hrastovec) a critic of the total
institution is worked out. A total institution is a residual mechanism
for subjecting and controlling in which three aspects of marginality
emerge: marginality of inmates, of institution, and of symbolic message.
There is a danger, that market orientation will stress the onedimensional
concept of marginal categories of population and their stigmatization.
Therefore modern forms of treatment are needed outside traditional insti-
tutions. In the debate on the dezinstitutionalization two opposing views
dominate: one of economic and organizational effectiveness and the other
which stresses the etical and political dimension. The possibility of a
synthesis of these arguments exists through a dialogue of "normals" with
"abnormals" and stigmatized, and with one's own marginality.
Nič ni bolj marginalnega kot problem marginalnosti.
Brez tega, da pridemo do marginalca, ne more biti
vprašanja socialne transformacije, inovacije, revolu-
cionarne spremembe. Vendar, zakaj se zdi, da morajo
vedno priti v ospredje Red, Zakon in "Dobra Oblika"?
F. Guattari
198	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
Marginalnost totalne ustanove
V svojem prispevku k okrogli mizi izhajam iz naše izku-
šnje v Hrastovcu, iz izkušnje obravnavanja totalnih in dru-
gih podobnih ustanov v pogojih restrukturiranja družbe in v
sklopu teme okrogle mize, se pravi teme preživetja. V
zadnjih desetletjih so namreč vse vrste totalnih ustanov
pretrpele kritiko in postale na nek način sinonim za državno
represijo nad posameznikom, za njegovo koercijo, degradacijo
in redukcijo na enodimenzionalno uporabo.
Glavni mehanizem totalnih ustanov predstavlja panoptično
zajemanje, nadzorovanje in reteritorializacija deteritoria-
liziranih množic, ki jih je kapitalizem ustvaril, nepovezane
z zemljo in nezavezane fevdalnemu gospodarju. Ce so bile
panoptične ustanove v času svojega masovnega uveljavljanja
(v dobi razsvetljenstva) eden od najbolj učinkovitih in
pervazivnih mehanizmov uveljavljanja družbene moči in podre-
janja sile ljudskih množic kapitalu, pa so s porajanjem dru-
gih mehanizmov podrejanja - semiološke integracije, sociali-
zacije delovne sile skozi inkorporacijo njenih lastnih in-
stitucij (sindikatov, delavskih strank ipd.) in masifikacije
preko masovnih medijev postale predvsem rezidualni mehani-
zem, ki služi v svojem neposrednem svojstvu za podrejanje in
nadzorovanje tistih, ki ostalim mehanizmom uhajajo.
Tako te ustanove na pol pozabljene bivajo, podobno kot so
nekoč bivali angleški aristokrati, na obrobjih družbe (ne
samo geografskih), izven mest in izven skupnosti. Pozablje-
ne, kot so pozabljeni tudi miljoni ljudi, ki so jih inter-
nirali, kot je pozabljeno tudi dejstvo, da še vedno v spregi
z ostalimi mehanizmi ostajajo hkrati tudi mehanizem normali-
zacije, socializacije ter masifikacije tistih, ki smo ostali
zunaj na "svobodi".
Njihova marginalnost ni samo v marginalnem družbenem sta-
tusu njihovih varovancev in v njihovem marginalnem položaju
znotraj institucionalnega sveta, ampak tudi v obrobnosti
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	199
simbolnega sporočila, ki ga za osrednji del družbene arene
nosijo. Saj te ustanove so le "zadnje postaje" v karieri ti-
stih, ki se jih ne da disciplinirati drugače. Zadnje in po
vsej verjetnosti tudi ključne. Ključne za razumevanje nji-
hove kariere, za razumevanje procesa izločanja, družbenega
segmentiranja kot tudi obstoja/preživetja v središču družbe.
Vprašanje obstoja totalnih ustanov in velikih insti-
tucionalnih sistemov ni samo vprašanje njihove (ne)učinkovi-
tosti, temveč je tudi etično vprašanje. "Ali smo taka dru-
žba, ki hoče imeti te ljudi zaprte, izločene ali pa jih
sprejmemo medse?" To vprašanje navsezadnje implicira tudi
vprašanje družbenega razvoja in transformacije: "Kakšna naj
bo družba brez norišnice, brez zapora, brez kasarne itn.?" V
tem smislu vprašanje totalnih ustanov in njihove prihodnosti
ni samo vprašanje preživetja njihovih prebivalcev, temveč
tudi vprašanje preživetja družbe v pogojih integriranega
svetovnega kapitalizma.
Dezinstitucionalizacija
V tem smislu se veliko, tudi na tej okrogli mizi, govori
o dezinstitucionalizaciji, o koreniti spremembi velikih in-
stitucionalnih sistemov, ki s svojo veliko porabo, neučinko-
vitostjo, brezosebnostjo ipd. delujejo kot fosili v družbi,
ki zahteva gibčnost in prilagodljivost. Vendar pa se termin
dezinstitucionalizacija uporablja v več niansiranih pomenih.
Na tej okrogli mizi kot tudi že večkrat prej je bil njen po-
men skrčen na restrukturiranje odgovorov, na njihovo mo-
dernizacijo prilagoditev novemu stanju (ki se pri nas po-
gosto enači z "uvajanjem tržnega gospodarstva").
Ob konstataciji, da pri govoru o "trgu" ni na prvem mestu
uvajanje samih tržnih razmerij, ampak predvsem večanje pro-
dukcije, je potrebno postaviti vsaj nekaj vprašanj.
Ali je in na kakšen način je zapiranje (segmentiranje)
ljudi v azile ustrezno tržni usmerjenosti družbenega razvo-
ja?
200	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
Ali trg s svojim unidimenzionirajočim dejstvom ne pred-
stavlja le privida enakosti, privida, ki temelji na neenako-
sti informacije, in ali ni tako le ideološka krinka družbe-
nega podrejanja (subjekcije)?
Ob predpostavki, da bo "uvajanje tržnih zakonitosti" pri
nas kakor drugje povečalo pas marginalnega prebivalstva, je
potrebno pomisliti, ali ne "tržno" razmišljanje povod za na-
daljnjo unidimenzionalizacijo posameznih kategorij ne-nor-
malnega prebivalstva in nadaljnjo redukcijo na stigmatizira-
joči označevalec?
Ko govorimo o podjetništvu v okviru restrukturiranja in
dezinstitucionalizacije odgovorov na socialne probleme, se
mi zdi, da je potrebno imeti v mislih zgornja vprašanja.
Poznamo namreč že veliko število novih, modernejših oblik,
ki obstajajo izven tradicionalnih ustanov (npr. stanovanjske
skupine za prebivalce azilov, ki jim je potrebna streha nad
glavo, skupine samopomoči za veliko vrst tegob, za katere so
doslej obstajali le institucionalni odgovori, oblike vza-
jemne pomoči itn.) Vendar pa je res, da vse te in druge nove
oblike ne zagotavljajo nujno tudi bistveno novih kvalitet
uslug in odgovorov na potrebe njihovih uporabnikov.
Kot smo že ugotavljali, si namreč glede vprašanja dezin-
stitucionalizaci je stojijo nasproti argumenti učinkovitosti
(tako ekonomske kot organizacijsko praktične narave) in
etično politični argumenti. Na prvi pogled so si ti argumen-
ti protislovni, saj slonijo argumetni učinkovitosti predvsem
na pragmatičnih predpostavkah, medtem ko pa so etični argu-
menti kategorični. Ce naj bi prebivalci azilov živeli med
nami, ne pa bili izločeni in zaprti v posebnih ustanovah, je
potrebno te ustanove ukiniti in poskrbeti, da bodo ti ljudje
lahko živeli med nami.) Vendar je upati, da je to pro-
tislovje med tema dvema ravnema le površinskega značaja in
da je moč doseči med njimi neko sintezo.
Morda možnost take sinteze obstaja prav na ravni
družbenega razvoja, na ravni politike (in estetike). Ce
vzamemo na primer fenomen stigme {Goffman), smo priča nekemu
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	201
stanju subjektivnosti, ki je razcepljeno in sledi dvema to-
kovoma dojemanja realnosti, kajti stigmatizirani je prisi-
ljen razumeti dogajanja okoli sebe hkrati iz svojega lastne-
ga zornega kota, stigmatizirane identitete, kot tudi s
stališča normalnega (v tem smislu so stigmatizirani največji
eksperti empirije skupinske dinamike). To pa ne velja tudi
za "normalne"; njihova komunikacija s stigmatiziranimi sledi
predvsem njihovim stereotipom in iluzijam o naravi stigme
(vsakomur, ki je v vsakodnevnem stiku z npr. duševnimi bol-
niki, je jasno, da je splošno družben stereotip o nevarno-
sti, ki izhaja iz njihove iracionalnosti, iz trte zvit):
Iluzijam in predstavam o stigmi sledijo tudi iluzije in
predstave o svoji lastni normalnosti. In te iluzije imajo z
realnostjo opraviti ravno toliko, kot imajo z njo opraviti
prve. To nas navaja k misli, da je dejanski dialog s stig-
matiziranim, z marginalnih nujno potreben za spoznanje svoje
lastne realne človeškosti. In prav to je tista vrednost
margine in marginalnih (totalnih) ustanov, ki jo je potrebno
preudariti.
Konkretni in dejanski dialog z našo lastno marginalizaci-
jo pa je možen le na način singularne obravnave in kon-
kretnih odgovorov posameznih želj in potreb v kontekstu
deobjektivizacije, samoorganizacije, kjer se lahko brišejo
meje med menjalnimi, uporabnimi vrednostmi in Vrednostmi
želje.
Zaključki
Sklenil bi rad z naslednjimi tezami:
dezinstitucionalizacija ni le mogoča, temveč je tudi
nujna;
-	temeljiti mora na etičnih in politikoestetičnih pred-
postavkah in ne more biti le sad upravno-tehnične rešitve
problema učinkovitosti delovanja tradicionalnih institucij;
-	predstavlja naj predvsem konkretne in singularne odgo-
vore na resingularizirane želje in potrebe ljudi namesto
standardnih in individualizirajočih odgovorov na standardi-
202	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
zirane in posplošene "potrebe" individualiziranih množic;
- vsa prizadevanja za boljšo družbo (npr. "socializem po
meri človeka") in po njeni transformaciji morajo v svojih
programih vsebovati tudi program dezinstitucionalizacije.
Vito Flaker, diplomirani psiholog. Višja šola za socialne
delavce, SaranoviCeva 5, 61000 Ljubljana
ORGANIZACIOLOSRI POGLED NA TEMO
"SOCIALNI PROGRAM PREŽIVETJA"
MARIJA OVSENIK
Povzetek
Po sistemsko-holistiCnem nazoru so deli in celota sovisni in vedno znova
vzpostavljajo dinamično ravnovesje na novi ravni kot reakcijo na spre-
membe v njih oziroma v okolju. Socialni problemi pomenijo spremembe v ne-
katerih delih ("bolezen" delov), ki sprožijo spremembe v drugih. Ce hoče-
mo obdržati sistem na optimalni ravni delovanja, moramo pristopiti pro-
aktivno. Socialni problemi niso problemi marginalnih skupin, ampak družbe
kot celote. "Socialnost" in "podjetniSkost" sta sovisna vidika, ne izoli-
rana in nasprotujoča si, ampak vzajemno pogojujoča se v dobrem in slabem.
Summary
According to the systemic-holistic view parts and whole are interdepen-
dent, always reaching the dynamic equilibrium on a new level as a reacti-
on to the changes in them. Social problems are regarded as a change ("il-
lness") in some parts, which trigger the reaction in others. To maintain
the system on it's optimal level of functioning a proactive approach is
necessary. Social problems should not be regarded as problems of marginal
groups but as a complex problems of the whole society. "Sociality" and
"bussiness-mindedness" are interdependent aspects, not isolated and
opposed but mutually dependent in good and bad.
Organizacijski oziroma bolje organizacioloSki po-
gled/pristop k delovni temi "Socialni program preživetja" je
slejkoprej mogoče artikulirati principielno na dokaj raz-
lične načine.
Tu se nam zdi priročen in tudi poučen zato tudi uporaben
predvsem holistični pristop. Vidimo ga v naslednjem:
204	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
1. Z vidika holistične misli je dopustno in poučno
primerjati družbo z živim (biološkim) organizmom. Oboje
namreč tvori neko celoto, čeprav se seveda le-ta oblikuje
na eni strani na ravni živega bitja, na drugi strani pa na
ravni družbene skupnosti. Sestav obeh je analogen: živo
bitje sestavljajo njegovi organi, družbeno skupnost ali tudi
"združbo" pa tvorijo njeni člani. V zvezi s tem holistična
misel poudarja, da je v živem organizmu vsak njegov del
(organ) povezan oziroma v razmerju z vsakim drugim delom
(organom) istega organizma, na primer: če je oziroma kadar
je ranjen oziroma prizadet katerikoli izmed delov (organov)
živega organizma, to na svojstven način občutijo tudi vsi
drugi deli (organi) tega živega organizma. Podobno velja
tudi za celoto, ki ji pravimo družbena skupnost kot družbeni
oziroma socialni kolektiv - oblikovan na katerikoli ravni
združevanja/povezovanja oziroma organiziranja. Ta skupnost
oziroma kolektiv/združba obstaja namreč prav po tem, da med
ljudmi, ki so njeni člani, obstajajo medsebojne povezave/
vezi oziroma razmerja, ki zagotavljajo: (a) obstoj te skup-
nosti kot celote/enote, (b) ohranjanje prav določenih zna-
čilnosti te celote oziroma skupnosti in (c) smotrno uresni-
čevanje v tej celoti oziroma skupnosti usklajenih ciljev
(gl. F. Lipovec, 1969, 1974 in 1986). Tu se nam zdi pri-
merno opozoriti na to, da so vsi člani določene družbene
skupnosti/kolektiva med seboj povezani prav preko vse troje
zagotavljajočih (medsebojnih) razmerij. Tako kot povezave v
živem organizmu morajo očitno biti vsesmerna tudi omenjena
razmerja oziroma povezave med vsemi deli skupnosti oziroma
njenimi člani. Po tej poti je vsem članom družbene (social-
ne) skupnosti/kolektiva bolje in lažje tedaj, ko gre "dobro"
tudi vsem drugim članom iste skupnosti/kolektiva; analogno
temu velja tudi za primere, kadar gre komurkoli izmed članov
(ki so hkrati tudi členi) iste celote pač "slabo". To pome-
ni, da si tako dobrote kot tudi težave delijo med seboj prav
vsi člani oziroma členi iste celote, to je določene druž-
bene/socialne skupnosti oziroma kolektiva/združbe, saj se
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	205
prav s tem kaže in dokazuje obstajanje te skupnosti/kolekti-
va. V nasprotnem primeru trditev, da določena (socialna/
družbena) skupnost kot celota sploh obstaja, ni nič drugega
kot prazno govoričenje, fikcija, prevara in zmota in s tem
seveda tudi - laž. Ce in kadar pa takšna družbena/socialna
celota res obstaja, tedaj se tako dobro kot tudi zlo prena-
šata od vsakogar na vsakogar znotraj iste družbene/socialne
skupnosti/kolektiva.
2.	Znamenje, izkaz in dokaz, da določeno število ljudi
tvori neko družbeno/socialno skupnost kot celoto, so torej
prav medsebojna vsestranska razmerja, to je povezanost in
odvisnost med vsemi ljudmi - člani te skupnosti kot celote.
Organizacijska teorija nas uči, da so ta razmerja - in s
tem seveda tudi vsako posamezno izmed njih(!) - vse-
binsko/problemsko kompleksna, sestavljena torej iz številnih
različnih komponent/sestavin. Število komponent "organiza-
cijskega razmerja" je v principu verjetno v vsakem posamez-
nem primeru/povezavi/razmerju lahko nepreštevno in tudi kaj
malo razvidno. Vendar jih poskušajo različni organizacijski
teoretiki/raziskovalci fenomena "organizacije", "organiza-
ciologi", identificirati tako, da omenijo in naštejejo pred-
vsem tiste, o katerih je najmanj dvoma. Angleški teoretik
L. F. Urwick na primer, poudarja predvsem naslednje štiri:
tehnično, ekonomsko, človeško in socialno-politično, medtem
ko naš teoretik dr. Filip Lipovec govori o "strukturah", ki
so: tehnična, komunikacijska, motivacijska in druge.
3.	Lahko domnevamo, da ima vsaka komponenta "organiza-
cijskega razmerja" svojo lastno naravo in način obstajanja
oziroma specifični ritem/dinamiko cikličnega nihanja ozi-
roma valovanja, to je dolžino in višino vzpenjanja in pada-
nja svojega relativnega pomena za celoto (komponent v krožni
sestavi). V tem smislu lahko v določenem trenut-
ku/fazi/času/obdobju pomembnosti za celoto/skupnost pred-
njači ena izmed medsebojno komplementarnih komponent, v
drugem trenutku/fazi/času/periodi pa stopi v ospredje katera
izmed drugih komponent "organizacijskega razmerja" med člani
206	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
skupnosti kot celote. Domnevati je mogoče, da je ta dinamika
cikličnih kombinacij med vsemi obstoječimi komponentami raz-
ličnih "organizacijskih razmerij med člani/členi neke ce-
lote, (družbene oziroma socialne skupnosti/združbe/kolek-
tiva) lahko v življenju kaj različna, pestra in spreminja-
joča se. Zato je stopnja zapletenosti in prepletenosti
"organizacijskih razmerij" med člani/členi neke konkretne
celote lahko izjemna, problem težavnosti organiziranja pa
toliko večji, oziroma ni nujno vedno enak.
4.	Ce te postavke oziroma spoznanja apliciramo na našo
delovno temo socialni program preživetja v naši družbi ozi-
roma tudi na njo same kot celoto, se pokaže, da imamo opra-
viti z izjemno zapleteno problematiko, kajti v dani celoti
morajo biti vse komponente v njej nastajajočih in spremi-
njajočih se razmerij med njenimi člani/členi vselej v nekem
prav določenem medsebojnem dinamičnem ravnovesju. Kadar so
ta dinamična ravnovesja porušena v živem (na primer, člove-
kovem) telesu/organizmu, tedaj govorimo - ne več o njegovem
zdravju - temveč o njegovi (takšni ali drugačni) bolezni.
Analogno temu je lahko ali zdrava ali bolna tudi družbena
skupnost/združba/kolektiv. Tedaj, ko v družbeni skupnosti
prihaja do takšnih dinamičnih neravnovesij, ko določen del
njenih članov "zboli" na področju katere izmed v danem času
posebej pomembnih komponent medsebojnih "organizacijskih ra-
zmerij", to je, ko je del onesposobljen "normalnega" delo-
vanja in/ali življenja v okviru te družbene/socialne ce-
lote/skupnosti, pravimo, da gre za "socialni", to je tudi
družbeni problem: družba/societas je namreč v nekem svojem
delu onesposobljena oziroma bolna.
5.	Ce zdaj pogledamo na družbeno/socialno realnost, vidi-
mo, da je pravzaprav družba kot celota praviloma vselej v
določeni meri ne le "zdrava" temveč hkrati delno tudi
"bolna", saj je življenje pač takšno, da imamo vselej med
seboj v družbeni/socialni skupnosti tudi takšne člane, ki
so bodisi trajno ali pa občasno nesposobni sami poskrbeti in
si zadovoljiti določene svoje potrebe in/ali družbene/soci-
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	207
aine "pravice". Po zakonu verjetnosti (Gaussova krivulja!)
je takšnih članov družbene skupnosti kot celote vedno dolo-
čen del/odstotek. Smatra se za normalno, človeško in social-
no, da za zadovoljevanje potreb tega dela družbene skupno-
sti, poskrbi preostali "zdravi" del iste skupnosti. To v
današnjem času običajno pojmujemo pod oznako "sodala".
6. Danes je videti, da nam - spričo sedanjega uveljavlja-
nja načela prednosti gospodarske in delovalne konkurenčno-
sti, izpostavljene z uveljavijanjem/restavriranjem podjet-
niškosti grozi, da utegne (tehnološko-proizvodno in s tem
tudi ekonomsko) že v bližnji prihodnosti "zboleti" soraz-
merno večji del članov družbe kot celote, kot pa smo bili
vajeni doslej.
Mogoče je torej pričakovati, da se bo pojav "sociale"
sorazmerno močneje izrazil; pojav "sociale" se utegne razra-
sti v morda tudi družbeno/socialno le težko obvladljiv
"socialni" problem. Celoten zapleten kompleks dinamičnih
neravnovesij na področju "organizacijskih" razmerij oziroma
povezav med ljudmi - člani naše (družbene) skupnosti utegne
namreč zapasti celo v tolikšno stopnjo neravnovesij, da
celota ne bo več sposobna - preko teh ("organizacijskih")
razmerij oziroma povezav - zagotavljati tistega, kar je bi-
stveno .
Po dr. F. Lipovcu so to (a) (dolgoročni) obstoj naše
družbe kot celote, (b) ohranjanje in razvijanje njenih
družbeno-ekonomskih in drugih (moralno-kulturnih) značil-
nosti ter (c) gospodarnega uresničevanja v tej skupnosti/ce-
loti opredeljenih ciljev.
Družba, ki si s svojimi razmerji med ljudmi/člani niti
kratkoročno niti dolgoročno ne zmore zagotavljati ravnove-
sja, je objektivno obsojena na propad, na izgubo ustvar-
jalno/inovativno sposobnih članov in na izginotje ali vsaj
izgubo svoje lastne identitete.
7. "Socialni" problem in s tem vprašanje in program pre-
živetja zato ni predvsem v tem, da se povečuje število ozi-
roma delež tistih članov, ki niso več sposobni sami sebi
208	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
zadovoljevati "potreb" in "pravic". Organizaciološko gledano
je problem predvsem v nezadovoljivem načinu inovativno-
ustvarjalnega spreminjanja/razvijanja in prilaganjanja ce-
lotnega kompleksa vsesmernih mnogokomponentnih razmerij med
ljudmi. S tem se nam takoimenovani "socialni program pre-
živetja" kaže bolj kot komleksno "organizacijski" in tudi
"organizaciološki" in ne le kot proizvodno-tehnološki ali
ekonomsko-finančni problem.
8. In kdo ter na kakšen način lahko tako opredeljen re-
šuje in obvladuje?
Nekateri eminentni teoretiki organizacije - na primer dr.
Mijo Novak - trdijo, da je "organizacija/organiziranje" za-
vestna človekova dejavnost "iz mnoštva ustvarjati celote".
To pomeni, da je "organizacijski problem" kakorkoli in
kolikorkoli že zapleten "v rokah človeka in torej članov
dane družbe kot celote". Človek pa je umsko/mentalno sposo-
ben inovativnega in ustvarjalnega miSljenja in obnašanja.
Umsko "zdrav" delež članov dane družbene skupnosti pa je
vsekakor večji kot pa je delež zgolj tehnično-proizvodno in
trenutno ekonomsko-finančno nesposobnih ljudi. V tej luči se
pokažejo kot resnični in neizogibni "socialni" problem pred-
vsem tisti člani družbe, ki so prizadeti/nesposobni (od
rojstva, bolezni, nesreč dalje) umsko. Le-ti niso sposobni
{raz)umeti in dojemati niti svojih lastnih niti družbenih
situacij in se zato niso sposobni zavesto prilagajati spre-
minjajočim se razmeram. Predvsem niso sposobni razumeti in
dojemati situacij, v katerih se (občasno ali stalno) naha-
jajo njihovi "zdravi" člani iste družbene skupnosti, niso
sposobni prilagajajočega inovativnega in ustvarjalnega
(raz)umevanja situacij, v katerih se nahajajo v posameznih
trenutkih njihovi sočlani iste družbene skupnosti. To pa
pomeni, da jim niso sposobni razumevajoče "stati ob strani"
v trenutkih njihovih in svojih lastnih težav; niso jim spo-
sobni nuditi svoje človeške moralne opore. Slednja pa slej
ko prej bistveno vpliva na moralno moč v človeku in na to,
koliko sicer v svojem telesu nahajajoče se energije je
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	209
posamezni človek v posameznih situacijah zmožen "zbrati
skupaj". Socialno okolje, v katerem človek živi, dela, in
ustvarja pa je prav tako eden izmed bistvenih spodbud za
človekov življenjski in delovni optimizem, vero v svoje la-
stne ustvarjalne moči ter zaupanje v svojo "socialno/druž-
beno-skupnostno" okolje, da ga le-to ne bo v kritičnih
situacijah bodisi nerazumevajoče ali pa tudi sovražno na-
padlo, temveč nasprotno, da ga bo podprlo v njegovem člo-
veškem in druž-beno/socialnem prizadevanju in doseganju temu
ustrezajočih rezultatov.
9.	Iz navedenega sledi, da meja med "zdravim" in "bolnim"
delom družbe kot tudi .meja med "socialno vzdrževanim" na eni
strani ter "produktivno delovnim (zaposlenim)" prebivalstvom
na drugi strani ni tako jasna in ostra, kot se morda zdi na
prvi pogled, če upoštevamo samo to, kdo dobiva in kdo ne
dobiva (zgolj denarno gledano) "socialno pomoč". Ce upo-
števamo dejstvo, da "produktivno ustvarjalno delo" ni zgolj
fizični napor, temveč prav tako tudi takoimenovano "umsko
delo", pridemo do sklepa, da je v resnici tudi meja med de-
lom in nedelom bolj ali manj nejasna. K temu naj dodamo še
domnevo, da so medsebojna organizacijska razmerja med ljudmi
člani posameznih družbenih skupnosti težko opisljiva.
Dejanska razmerja med ljudmi in njihovimi skupinami so vse-
binsko-komponentno izjemno zapletena in tudi nenehno spremi-
njajoča se. V človekovi (organski) naravi pa se (vključno z
razumom) tudi nenehno poraja sposobnost kompleksnega življe-
nja (na primer pojav homeostaze). Toda za človeka kot umno
bitje je prav tako značilno, da teži k temu, da bi vse ra-
zumel in prav z močjo svojega uma tudi obvladal.
10.	Na tej osnovi je torej mogoče razlikovati dvoje kom-
plementarnih si momentov. Na eni strani se nam kaže "social-
na in družbena problematika" v vsebinskem smislu, to je
tisto, kar privlači našo oziroma človekovo pozornost kot
gradivo, na katerega se umsko in ustvarjalno usmerjamo. Na
drugi pa je ustavrjalna moč naSega razuma. Najpomembnejša
njegova značilnost in sposobnost je v moči sklepanja in s
210	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
Lem odkrivanja in oblikovanja poti od problema do njegove
rešitve. To je torej Človekova aetodološka zmožnost/sposob-
nost/ustvarjalnost, ki je praktično neizčrpna. Možna je
primerjava med "socialno problematiko" na eni strani ter
metodološko zmožnostjo zamišljanja vedno novih variacij tako
v vsebinsko-spoznavnem kot tudi v metodološko reševalnem
pogledu tako, da nam "socialna problematika" predstavlja
vsebino kot predmet pozornosti, medtem ko se nam "meto-
dološka zmožnost" kaže kot metoda/način pristopa k vsebini
in reševanju problemov kot dinamičnih neskladij. Vsebina in
metoda pa sta si medsebojno skladni in združijivi/homologni,
ne pa morda medsebojno nasprotni ali protislovni. V tem
smislu pa nam je, dalje, mogoče na komplementaren način
razpravljati tudi o medsebojnem odnosu med socialnmostjo in
značilno inovirajočo podjetniškostjo kot kreativnim in vse-
lej z večjo ali manjšo stopnjo tveganja povezanim umsko-
aktivnim, ob samopotrjujočih si zmožnostih življenja, zave-
stnim elanom.
11.	Četudi je marsikaj v človekovem in družbenem/social-
nem življenju na prvi pogled videti kot med seboj ne-
združljivo, nasprotno in protislovno, je moč domnevati, da
sta prav človekov um in volja tisto, od Cesarje odvisno, ali
se bo človek pomiril s svojim okoljem, ali pa se bo vselej
nanovo odločil spreminjati svet in red v njem.
12.	Zgoraj smo govorili o "bolezenskih" stanjih posamez-
nika in družbene skupnosti. S holističnega vidika gledano,
nam je hitro prezentno to, da se v primeru občasne ranjeno-
sti/obolenj celoten organizem (do poslednje celice!) pre-
usmeri v to, da bi odpravil ali vsaj Cim bolj lokaliziral
svojo prizadetost. Moč nam je reči, da je prav podobna
dogajanja in reakcije mogoče opaziti tudi na primeru druž-
bene/socialne skupnosti, ki tvori in se obnaša kot celota.
13.	Iz tega izhaja, da tako človeški kot družbeni/social-
ni "organizem" prenašata bolezenske ali drugačne prizade-
tosti tako, da v takšnih primerih angažirata vse razpolo-
žljive sile za čimprejšnjo ozdravitev celote. Ce pa orga-
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	211
nizem (človeški ali socialni) ni zmožen zbrati dovolj ener-
gije za ozdravitev, se povečuje nevarnost/možnost/verjet-
nost, da podleže, umre in izgine iz svojega okolja,
14.	Bolezenska stanja (tako v socialnem kot tudi člo-
veškem) organizmu so - življenjsko gledano - lahko le
lokalna in občasna, torej časovno omejena.
15.	Za sklep lahko rečemo: Pri izdelavi "Socialnega pro-
grama preživetja" v naši družbi, je sicer mogoče računati
še na velike neizkoriščene "notranje rezerve" vendar pri tem
ne gre pretiravati, predvsem pa ne v dolgoročnem smislu.
Človek je sicer bitje izredno visoke stopnje prilagod-
ljivosti, vendar je res tudi, da njegove življenjske zmo-
gljivosti nikakor niso neomejene, saj je mogoče "prizadeti"
tudi njegovo sposobnost vrstne reprodukcije (primer: stopnja
zaposlitve ženske delovne sile je v Sloveniji že desetletja
dolgo med prav najvišjimi na svetu; dosegla je celo mero, ko
je po vsem videzu že prizadeta rodilna sposobnost; stopnja
rodnosti in naraščanja prebivalstva v Sloveniji je že
desetletja dolgo v upadanju).
Mara Ovsenik, diplomirana kadrologinja, magistra
organizacijskih ved, Višja šola za socialne delavce,
Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana
INDIVIDUALNI IN DRUŽINSKI SCENARIJI PREŽIVETJA
BLA2 MESEC
Povzetek
Na osnovi kvalitativne analize intervjujev priročnega vzorca splošne
populacije ( n = 30) v okviru študentskih eksperimentalnih vaj smo se-
stavili tipologijo odgovorov posameznikov in družin na družbeno-gospodar-
sko krizo. Osnovni tipi odgovorov se razvrste vzdolž dimenzije "rast-
stagnacija-upad" življenjskega standarda in premoženja z več podtipi.
Omejevanje potrošnje kaže značilno prioritetno lestvico potreb, na kateri
so kot prvi izpostavljeni krčenju luksuzni izdatki, nazadnje pa bi prišlo
na vrsto omejevanje potreb otroka. Predlagan je poskusni eksplanativni
model, ki vsebuje kot variable gospodarske potenciale družine, vrednotni
sistem in življenjski stil, togost-elastičnost družinske strukture in
protektivnost okolja. Intervjuji kažejo na dokaj splošno razširjenost
obrambnega reagiranja ob soočenju s prihodnostjo (predvsem mehanizem
zanikanja) in pomanjkanje realitetne usmerjenosti in ustvarjalnega
razmišljanja.
Summary
The results of an explorative research in the framework of student group
project-work are presented. On the basis of the qualitative analysis of
interviews of an accidental sample of general population (n = 30) a
typology of responses of the individuals and families on the socioecono-
mic crisis had been constructed. The three basic types are ordered along
the dimension of "growth-stagnation-decline" of living standard and
wealth of the household, and divided in several subtypes which show quite
a variety of responses and of living conditions. The limitation of
consumption follows the characteristic pattern of priorities from the
limitation of luxuries to the limitation of the satisfying of the needs
of one's own children on the other extreme. A tentative explanative model
of the typology of reactions is proposed with variables such as: growth
potential of a family, value-system and life-style, rigidity-elasticity
of family-structure, and protectiveness of the environment. The inter-
views show a quite common defensiveness in confrontation with future, and
a lack of reality-based creative thinking.
Dobra volja je najbolja.
Кекес
O prihodnosti ne razmišljam, živim za sedanjost.
(Nič ne razmišljate?) Ne, včasih imam kakšen
preblisk, vendar človek potem
postane slabe volje.
Vprašanka
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	213
Tudi ta raziskavica je nastala ob eksperimentalnih vajah
na Višji šoli za socialne delavce in ob pomoči skupine štu-
dentov, ki so opravili intervjuje in jih tudi poskusno obde-
lali. Želeli smo zvedeti, kako ljudje doživljajo družbeno in
predvsem gospodarsko krizo, kako se znajdejo, da bi ohranili
življenjsko raven, predvsem pa, kaj mislijo o prihodnosti in
kako bi se znašli, če bi se razmere še poslabšale. Rekli
smo, da nas zanimajo "scenariji preživetja". Tega pojma ni-
smo uporabili v strogem pomenu, ki bi se opiral na kako teo-
rijo. Predstavljali smo si, da imajo ljudje pripravljene od-
govore na vprašanja kot so: Kaj bi storili, če bi se gospo-
darske razmere še poslabšale in bi bil ogrožen vaš sedanji
način življenja? Kaj bi storili, če bi zgubili službo? Odgo-
vore na taka vprašanja smo nekoliko pretenciozno imenovali
"scenariji preživetja",
PROBLEM
Želeli smo ugotoviti, kako ljudje različnih družbenih
slojev občutijo krizo, kako nanjo odgovarjajo, to je, kakšni
so njihovi gospodarski in socialni ukrepi in reakcije;
kakšne so njihove predstave o prihodnosti in kaj bi storili
v skrajnem primeru, če bi se razmere zelo poslabšale.
METODOLOGIJA
Poudarili smo že, da je šlo za učno raziskavico, zato jo
imamo lahko v najboljšem primeru za eksplorativno, za poskus
in tipanje, ki bi ga bilo morda vredno ponoviti pod teo-
retično bolje utemeljenimi in metodološko strožje načrtova-
nimi pogoji. Spremenljivk nismo vnaprej jasno opredelili,
usmerili pa smo pozornost na občutenje krize, odgovor na
krizo (gospodarski in socialni ukrepi in reakcije), pred-
stave o prihodnosti in ravnanje v skrajni sili. Poleg tega
so nas zanimali podatki o socialnoekonomskem statusu vpra-
šancev (poklic, izobrazba, premoženje, značilnosti družine).
Populacijo bi v primeru metodološko strožje izvedene razi-
skave sestavljali prebivalci SR Slovenije ali kakega njenega
214	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
geografsko definiranega dela (kajti to smo imeli v mislih,
ko smo govorili, da "ljudje" mislijo in ravnajo tako in
tako), vzorec je bil priročen (študentje so spraševali
ljudi, ki so jim bili dostopni), pazili pa smo, da smo
zajeli ljudi različnih družbenih slojev. Opravljenih je bilo
30 intervjujev, v obdelavi pa smo jih upoštevali 21.
Rezultatov seveda ne gre posploševati, služijo naj le kot
spodbuda in orientacija za podobne raziskave. Študentje so z
izbranimi osebami izvedli nestrukturirane in polstrukturi-
rane intervjuje na osnovi predloge, ki je vsebovala na-
slednje točke: (1) doživljanje krize, (2) gospodarski ukrepi
v krizi, (3) socialni ukrepi in posledice, (4) predstave o
prihodnosti, (5) ravnanje v primeru brezposelnosti, (6)
socialnodemografski podatki. Večino oseb sta intervjuvala po
dva študenta. Eden se je bolj osredotočil na pogovor, drugi
pa je zapisoval. Zapisi intervjujev so bili precej različne
kvalitete. Nekateri so bili preskopi, da bi jih lahko upo-
števali pri obdelavi. Zapise intervjujev smo obdelali kva-
litativno. Obdelavo smo razvili v dveh smereh: (1) Vsak
zapis smo na osnovi celovitega vtisa ob primerjavi z drugimi
klasificirali in tako sestavili tipologijo odgovorov na
krizo. (O tipologiji govorimo zato, ker gre za svojske
splete variabel in ne le za klasifikacijo glede na en sam
kriterij). (2) Vsak zapis smo razčlenili (dobesedno razre-
zali) na sestavne dele, ki se nanašajo na posamezne vidike
(variable) in sestavili več različnih klasifikacij.
POSKUSNA TIPOLOGIJA ODGOVOROV NA KRIZO
Zapise intervjujev smo na osnovi celovitega vtisa
razporedili v nekaj razredov. Dimenzije te tipologije niso
dane vnaprej in celo Se niso naknadno pojasnjene, ampak so v
veliki meri intuitivne oziroma implicitne. Razvidno pa je,
da je v ospredju dimenzija rasti premoženja in standarda,
stagnacije in upada, ki se prepleta z drugo dimenzijo, ki bi
jo lahko imenovali dimenzija življenjskega sloga. Oglejmo
si torej to tipologijo.
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	215
Tip A: RAST (PREMOŽENJSKA EKSPANZIJA)
Za ta tip je značilno prizadevanje po večanju premoženja,
predvsem nepremičnin, dokler razmere dopuščajo, da bi si
družina tako zagotovila čim ugodnejši položaj in čim širši
maneverski prostor ob nadaljnjem poglabljanju krize ali da
bi starši zagotovili otrokom ustrezne pogoje za samostojno
življenje. Družine tega tipa že imajo precejšnje premoženje
ter druge vire, ki lahko služijo oplajanju premoženja
(delovna sila, znanje, zveze).
V okviru tega tipa lahko razlikujemo dva podtipa, ki bi ju
lahko imenovali "umno gospodarjenje" in "garanje".
Podtip A a: UMNO GOSPODARJENJE
("Mi smo preveč ustvarjalna družina")
Pri tem podtipu temelji ekspanzija bolj na premišljenem
kombiniranju virov, na znanju in obveščenosti, spretnosti,
zvezah, družbenem vplivu, to je na pametni politiki in soci-
alni spretnosti kot pa na fizičnem delu. To smo nekoliko
eufemistično označili z izrazom "umno gospodarjenje". Pri-
mer :
štiričlanska družina živi ločeno: mož s sinom na deželi
na srednje veliki kmetiji, z veliko obdelovalne zemlje,
in gozdom, žena s hčerko v mestu v družbenem stanovanju.
Zena ni v zakon prinesla nobenega premoženja, mož je bil
doma s kmetije in je bil po vojni funkcionar. Sin hodi v
službo, prav tako žena, hčerka študira, mož je upokojen.
Kmetijo so pred leti kupili, delno s prihranki delno z
zasebnimi posojili, in na njej zgradili hišo in hlev.
Gojijo živino, nameravajo dozidati hlev. Hrano v glavnem
pridelajo sami, nekaj pridelkov odprodajo. Zaradi krize
omejujejo nakup oblek, ne potujejo, manj hodijo na izle-
te. Ona varčuje devize, mož investira v gospodarstvo. Mi-
slijo dokupiti obdelovalno zemljo, predvsem pa bi radi
kupili parcelo v mestu, da bi sezidali hišo še za
hčerko. Nameravajo odstopiti družbeno stanovanje (vrniti
jim ga ni treba), delovna organizacija, ki je njegov la-
216	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
stnik, pa bi jim odobrila posojilo za gradnjo.
Podtip A b: GARANJE
("Zidamo novo hišo... Garati je treba")
Čeprav je tudi zgoraj opisana družina zelo aktivna
(intervjuvanka pravi: "Mi smo preveč ustvarjalna družina")
in vsi člani tudi s fizičnim delom prispevajo h gospodar-
stvu, le-to vendarle ne temelji v prvi vrsti na fizičnem
garanju. Drugi podtip gospodarske ekspanzije pa temelji prav
na garaškem delu vseh družinskih članov. Vsi, razen stare
matere, ki doma gospodinji, in poleg tega prodaja na trgu,
hodijo v službo, poleg tega pa delajo na domači kmetiji.
"Saj se ne more preživljat brez službe." Imajo veliko
kmetijo. Delajo novo hišo in kmalu bodo začeli delati tudi
nov hlev za živino (gojijo prašiče, krave in bike).
Intervjuvanka govori predvsem o sebi, saj se na njenem
položaju značilno odraža obremenjenost celotne družine.
Mati sama gospodinji. Zjutraj vstane ob pol treh, pomolze
krave, in opravi druga jutranja opravila, nato gre na
vlak. V Ljubljani na trgu prodaja semena. "Včasih ko smo
branjevke končale, smo šle na kosilo. Danes pa si ne
moremo tega privoščiti. Tudi v trgovino smo šle, danes pa
ne. Ne upamo si nič jesti. Od doma vzamem kos kruha in
kozarec vina, pa je." Nato se vrne domov in skuha kosilo
za vse. "Ta mlada dobi kosilo na mizo... Zvečer sem
zmučena. Ne morem več. Tudi posoda mi ostane včasih za
pomit, a jo pustim za zjutraj... Veste, kar fejst je
treba delat, če češ, da imaš kaj, a vseeno nimaš nič,
zato ker nas okrog prinašajo. Garati je treba. Veste,
pridne roke so le pridne roke. Lepo mi je delat doma. Vsa
srečna sem, da delam."
Tip B: STAGNACIJA
Za ta tip družin je značilno, da krize ne občutijo iz-
razito in da živijo podobno kot prej. Svojega premoženja si-
cer ne povečujejo, ne živijo bolj razkošno, nekaterim
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	217
stvarem, ki so si jih včasih privoščili, se morajo sicer od-
povedati, vendar pa gre za bolj obrobne omejitve. V glavnem
žive tako kot prej, čeprav vsak iz nekoliko različnih
razlogov. Glede na to pa lahko razlikujemo tri podtipe.
Podtip B a: DOBRA OSNOVA
("Preživetje ni problem; želim si priti na star stil
življenja" )
Za ta tip je značilna sorazmerno dobra gmotna osnova, ki
se ne širi, omogoča pa življenje brez izrazitega pri-
krajševanja, posebno ne pri temeljnih potrebah. Ta tip lepo
označujejo naslednje besede intervjuvanca: "Imamo, kar imamo
in na tem stagniramo." Ne ubada se z vprašanjem preživetja,
ampak z vprašanjem, kako spet priti na prejšnjo raven, ki bi
omogočila dotedanji življenjski stil.
Učitelj, žena zaposlena, dva otroka, lastniško stano-
vanje, vikend, avto, čoln. Dohodki po intervjuvančevi
lastni sodbi niso slabi, so solidni. Ne privoščijo si več
luksuznih reči kot so potovanja, daljši dopust, drag
konjiček (filmanje). Ne vlagajo v nepremičnine (vikend),
ne kupujejo večjih ali dražjih reči (naprav, športnih
rekvizitov), kar vse so počeli prej. Pri hrani, obleki in
podobnem se ne omejujejo. Potrebe po dodatnem zaslužku
nimajo. Imajo toliko, da bodo starši lahko pomagali
otrokoma, kajti "ne morem si predstavljati mladega člo-
veka, da bi lahko dobil stanovanje." "Želim si, da bi
prišel na isti nivo kot pred par leti; zaradi luksuza!"
Podtip B b: TRENUTNO ZATISJE
("Imava kar dobre dohodke, otrok pa Se ne zahteva
veliko")
S to prispodobo naj označimo tiste družine, ki, podobno
kot gornja, živijo v relativnem blagostanju delno zaradi
dobrega zaledja (pomoč staršev in dobri dohodki) delno
zaradi trenutno ugodnega razmerja med dohodki in stroški,
kažejo pa se že prihodnje obremenitve, zaradi katerih bo
218	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
potrebno odrekanje (rešitev stanovanjskega vprašanja).
Zakonca z visoko izobrazbo, oba zaposlena, triletna
hčerka; enosobno družbeno stanovanje, dva avtomobila.
"Krize bistveno ne čutimo. Oba imava kar velike dohodke,
pa tudi otrok je majhen in ne zahteva preveč." Varčujejo
za večje stanovanje, občasno jim pomagajo tudi starši,
predvsem pri večjih nakupih. "Včasih sva šla večkrat ven
jest, zdaj se to zgodi bolj poredko. Južno sadje kupujem
zdaj samo Se za hčerko. ... V tujino na potovanje ne
hodiva, saj je hčerka premajhna. Se vedno kupujeva vse
revije in časopise, v kino hodiva manj, saj imava doma
Videorekorder. Tudi gledališču se ne odrečeva."
Podtip B c: SKROMNOST
("Nikoli nismo živeli potratno")
K temu tipu sodijo tiste družine, ki v svojem življenju
ne občutijo bistvenih sprememb zaradi krize, ker imajo
sorazmerno visoke dohodke, s katerimi ustrezno gospodarijo,
in ki so vedno živele skromno, brez potrate in luksuza.
Nimajo kakega posebnega gmotnega zaledja, tako da bi na
primer brezposelnost enega od staršev resno ogrozila dose-
danji življenjski slog in načrte.
Zakonca z višjo oziroma visoko izobrazbo, hčerki
študirata, nimata štipendije. Stanujejo v družbenem sta-
novanju, imajo star avto, ki ga malo uporabljajo; varču-
jejo devize za novega. Nimajo nepremičnin. Ne delajo
honorarno. "Kriza se trenutno še ne pozna. ... Plača
zadostuje, luksuza si nismo nikoli privoščili. ... Revi-
jam se ne odpovedujemo, tudi knjige še vedno naročam.
Morda se pozna pri oblekah. Več jemljemo na kredit, kot
smo včasih. Kupujemo marke za avto. Tudi počitnice si
privoščimo: pozimi v sindikalnem domu, poleti kampiramo.
... Ne, nikoli nismo živeli preveč potratno in tudi sedaj
ne. "
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	219
Tip C: UPAD: BOJ ZA PREŽIVETJE
Značilnost tega tipa, ki ga sestavlja več podtipov, je,
da krizo občuti in da opazimo pri teh družinah ukrepe in
vedenja, ki jih lahko imenujemo boj za preživetje v ožjem
pomenu besede.
Podtip C a: ZAPRTA VRATA
("Službo sem dobila za določen čas, za stanovanje ni
perspektive")
V tej kategoriji so mlade družine v začasnem ali nepri-
mernem stanovanju, z začasno in negotovo zaposlitvijo, brez
pomoči staršev ali podobnega "zaledja". Zanje lahko rečemo,
da so pred zaprtimi vrati v prihodnost.
Mlada zakonca s poklicno in višjo šolo, trenutno oba
zaposlena, en otrok. Podnajemnika. Imata avto. V stano-
vanju lahko ostaneta le še pol leta, kaj bosta potem, ne
vesta. Ce ga ne bosta mogla kupiti, se bosta morala
izseliti. Ona ima službo le še do konca porodniškega
dopusta. Mož dela še popoldne, "tako da lažje živimo. ...
O drugem otroku ne premišljujeva zaradi finančnih težav."
Podtip C b: GARANJE ZA PREŽIVETJE
("Vsak dinar moramo pravilno obrniti, saj drugače ne bi šlo
dolgo")
Nekatere družine se lahko prežive le s skrajnimi napori
in odrekanjem vseh družinskih članov. Pri nekaterih to
odrekanje še ni zajelo bistvenih razvojnih potreb (npr.
hčerki se še ni treba odpovedati študiju), pri drugih pa
tudi že te.
Delavsko-kmečka družina s tremi nepreskrbljenimi otroki,
(eno dekle študira brez štipendije) in starim očetom.
Kmečka hiša, nekaj obdelovalne zemlje, avto. Oče je v
službi. Poleg tega dela Se za postranski zaslužek in na
zemlji. Intervjuvanka (študentka) prinese vso hrano od
doma. Občasno dela prek Študentskega servisa. "Do sedaj
sem morda dvakrat kupila kruh, drugače pa si tudi to
220	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
prinesem za cel teden." ... "Marsikaj smo morali omejiti.
Naučili smo se bolj varčevati, predvsem pri obleki,
časopisih... Pri hrani ne varčujemo. ... V naši družini
moramo obrniti vsak dinar pravilno, saj drugače ne bi šlo
dolgo daleč. ... V veliko pomoč so nam pridelki."
Podtip C c: OMEJEVANJE IN KOMBINIRANJE
("Za živet je denar, za kaj več ne")
Sem sodijo družine, ki uporabljajo značilne načine boja
za preživetje: omejevanje, pridobivanje dohodka iz dodatnih
virov, tvegana in tudi nezakonita dejanja.
Hišnik na osnovni šoli, žena zaposlena, dva otroka.
Prejema "doklade" za otroka. V šoli ima zastonj kosilo.
Popoldne "fuša". Denarja nima dovolj, da bi mogel
varčevati s kupovanjem deviz. "Mi sploh ne znese
menjavat v marke". Kar se da, kupi na brez-obrestno
posojilo. Ne gresta na bolniško, kadar sta otroka
bolna. Družina se omejuje pri hrani. "Najbolj se pozna
pri hrani." ... Ne igram loto, komaj preživim mesec."
Nasilno se je vselil v družbeno stanovanje.
Podtip C č: OMEJEVANJE VITALNIH POTREB
("Ce bi imela otroka, ne vem, kako bi ga
vzdrževala")
Pri vseh dosedanjih tipih ljudje iščejo dodatne vire
dohodkov, za ta tip pa je značilno pasivno samomejevanje in
odpovedovanje brez aktivnega prizadevanja za višji dohodek.
Čeprav je tako stališče lahko psihološko motivirano (stvar
značaja), je vendarle treba poudariti, da ga pogojujejo
predvsem objektivne nemožnosti. "Iz nič ni nič" bi lahko
rekli.
Prodajalka, samska, enosobno družbeno stanovanje, nima
avta, nobenega premoženja. "Vsak mesec dam na stran za
stanarino, vodo, elektriko, televizor. Ostanek razporedim
za hrano. Kupujem cenejšo hrano. Kadar nameravam kupiti
obleko, pazim, da za hrano ne porabim veliko denarja. ...
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	221
Krizo zelo obCutim. O potovanjih le sanjam, knjig že
dolgo več ne kupujem, o lastnem stanovanju pa ne raz-
mišljam. Poročiti se ne mislim, ker to nima smisla. Ce bi
imela otroka, ne vem, kako bi ga vzdrževala. Ce bi ostala
brez zaposlitve, bi se morala znajti, a ne vem, kako. O
tem ne razmišljam. O naložbah za prihodnost ne raz-
mišljam, ker mi zmanjkuje iz meseca v mesec. Da bi dinar-
je menjala v devize, je le moja želja, ki pa je neuresni-
čljiva. Od plače mi ostane iz meseca v mesec manj in ne
vem, kako bom čez par mesecev plačala stanovanje."
Tip C: PODALJŠANA ODVISNOST IN PARAZITSTVO
("Mislim, da bom imela isti standard kot do zdaj,
če mi bodo starši pomagali")
To je "naslonitveni- tip", kamor sodijo predvsem mladi, ki
sicer imajo nekatere pogoje za samostojno življenje (svoj
poklic, zaposlitev), ki pa vseeno ostajajo pri starših, le-
ti pa jim tudi bolj ali manj pomagajo. Tudi tu gre za kom-
binacijo zunanjih okoliščin, predvsem pomanjkanja stanovanj,
in psihološko pogojene lagodnosti, pasivnosti in nezrelosti.
Povsem čistega primera ne moremo navesti, nekaj elementov
take ureditve pa zasledimo v naslednjih primerih.
Strugar, samski, zaposlen, avto; živi pri starših.
Namerava se poročiti in se preseliti k dekletovim star-
šem, ob tem pa bo skušal priti do lastnega stanovanja.
Ker je bolehen, ne dela po službi; je tudi veliko v bol-
niški. Fantazira o lastni kmetiji.
Mizar, samski, zaposlen, avto; živi pri materi, ki je
tudi zaposlena. Mami ne daje nič denarja. Ko dobi plačo,
da v omaro. Oba jemljeta ven. Ko zmanjka, da mama noter.
"Fuša", da bi šel lahko na morje. Caka, da bo šla mama v
pokoj, da se bo preselila na vikend. Ce bi začelo iti na
bolje, bi si kupil stanovanje, se osamosvojil. Njegova
deviza je: "Zivi iz dneva v dan in lepo ti bo."
Delovna terapevtka, samska, nezaposlena. Zivi tako kot
brat pri starših, delavcih. Caka na zaposlitev. Po lastni
222	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
izjavi je zelo odvisna od staršev. DruZini ne gre slabo.
Starša in brat so zaposleni. Imajo stanovanje v bloku,
dober avto, garažo, vrt. "Mislim, da se ni kaj dosti
spremenilo, celo nasprotno, zdi se mi, da celo bolje
živimo kot smo prej. ... Smo delavska družina z urejenimi
razmerami. V pravem času smo si zagotovili materialne
dobrine. Kulturno življenje živim sedaj še bolj kot prej.
... Mislim, da bom imela isti standard kot do sedaj, če
mi bodo starši pomagali." Fantazira, da bo imela tri
otroke, a na koncu doda: "Trenutno si svojega življenja
ne predstavljam; nimam še čisto razčiščenih pojmov za
prihodnost.".
KLASIFIKACIJA ODGOVOROV NA POSAMEZNA VPRAŠANJA
Ko so ljudje odgovarjali na vprašanje, kako doživljajo
krizo, so v splošnem navajali različne omejitve, v katere
jih je prisilila kriza, tako da v tem prikazu ne navajamo
posebej odgovorov o doživljanju, ampak le o ukrepih in
ravnanju. Vendar pa je treba omeniti, da so na vprašanje,
kako občutijo krizo, odgovarjali od "krize ne občutim" do
"krizo zelo močno občutim".
GOSPODARSKI IN SOCIALNI UKREPI
Gospodarske ukrepe oziroma odgovore družin na krizni
položaj smo razporedili na štiri večje kategorije z več
podkategorijami. Stiri velike kategorije so: omejevanje in
varčevanje, iskanje dodatnih virov dohodka in samooskrba,
premišljeno gospodarjenje in drugo (sprememba navad).
Omejevanje in varčevanje
Odgovore te vrste smo razporedili od omejevanja razkošja
in večjih nakupov ali vlaganj preko omejevanja pri vsakda-
njih priboljških ali manj pomembnih potrebah do omejevanja
bistvenih življenjskih potreb. Kaže, da je to tudi značilno
časovno zaporedje omejevanja: ljudje najprej omejijo stroške
za luksuz, se odpovedo večjim nakupom in vlaganjem, kot je
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	223
gradnja hiše, nakup avtomobila, nato pa začno krčiti drobne
vsakdanje priboljške, se omejevati pri kulturnih in prosto-
časnih potrebah, nato pa pri hrani, in vitalnih razvojnih
potrebah (študirati, imeti otroka).
Omejevanje več.iih vlaganj in nakupov
-	"Včasih smo investirali v vikend, čoln, luksuzne
stvari... Včasih ni bil problem kupit avto, zdaj je treba
ful šparat."
"Z možem sva se odločila, da končava z renoviranjem
hiše, ker vse skupaj prinese preveč stroškov. Zdaj obnovimo
kakšno malenkost od časa do časa."
-	"Zidanca je podrtija, ki je ne uspemo obnoviti."
-	"Ne moreš več opremljati stanovanja."
-	"V Italijo hodimo samo še po čevlje."
-	"Ze pet let imamo en avto. Včasih smo ga menjavali
vsaki dve leti.
Opejevapje potovanj, çtopystov, konjičHov
-	"Razna potovanja, dopusti so malo skrajšani."
-	"Včasih sva veliko potovala sama z možem."
-	"Ne potujemo, manj hodimo na izlete."
-	"Prej sem posnel pet filmov, zdaj le Se pol."
-	"Včasih sva šla večkrat ven jest, zdaj se to zgodi bolj
poredko."
-	"Dopust bom prvič preživel popolnoma delovno."
-	"Na dopust ne hodim že tri leta, j..."
-	"Vprašljivo je, ali bomo šli letos na morje, kar smo si
seveda prej vsako leto privoščili."
-	"O potovanjih le sanjam..."
-	"Mama gre delat z avtobusom, oče, ki ima bližje, pa
peš. "
Omejevanje pri vsakdanjih manj nujnih potrebah in priboljSkih
-	"Človek si precej stvari ne more več privoščiti, na
primer olive."
224	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
-	"Južno sadje kupujem zdaj samo še za hčerko.
"Oče ni nikoli varčeval. Govoril je: 'Če imamo za
hrano, bomo imeli tudi za drugo.' Vendar doma ni več toliko
majoneze kot včasih."
-	"Ko gledam v trgovini v voziček, napravim majhno selek-
cijo."
-	"Manj hodim na pijačo."
-	"Ne hodim več tako pogosto k frizerju. Pred leti sem si
frizerja lahko privoščila dvakrat na teden, zdaj le enkrat
na dva meseca."
Omejevanje prj nakupu oblek
-	"Oblek se manj kupuje. Ne hodimo več v Italijo."
-	"Pri obleki varčujeva, ker se ne oblačiva po modi."
-	"Naučili smo se bolj varčevati, predvsem pri obleki,
časopisih in drugih stvareh, brez katerih se da tudi
živeti."
-	"Na delo se vozim z avtobusom, kar mi prej še na pamet
ni prišlo. Kadim cenejše cigarete."
Omejevanje pri kulturnih potrebah
-	"Knjig že dolgo ne kupujem več."
-	"Kakšnega s knjigami tudi že odpodim. Pri knjigah bolj
pogledam, kaj kupim."
-	"Časopisov ne naročamo več."
Omejevanje pri vitalnih potrebah
-	"Včasih ko smo branjevke končale, smo Sle na kosilo.
Danes pa si ne moremo tega privoščiti. Tudi v trgovino smo
šle, danes pa ne. Ne upamo si nič jesti. Od doma vzamem kos
kruha in kozarec vina, pa je."
-	"Varčujeva tudi pri hrani."
-	"Nikoli si nismo nič privoščili, ne pri obleki in tudi
ne pri hrani. Zmeraj smo jedli repo in zelje in to jemo Se
danes. Meso si privoščimo ob nedeljah, pozimi Se to redko-
kdaj, kajti hranimo ga za poletje, ko je več dela na njivi."
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	225
-	"Kupujem cenejšo hrano. Kadar nameravam kupiti obleko,
pazim, da za hrano ne porabim veliko denarja."
-	"Ne gremo na bolniško, ni žena ni ja, tudi бе so otroci
bolani, že kako naredimo."
Iskanje dodatnih virov dohodka in samooskrba
-	"Popoldan fušam pri privatnikih."
-	"Vrt mamo, poleti je vrt, pozimi pa ni nič. V šoli
dobimo kosilo."
-	"Za živet je denar; da bi pa delal cele dneve, to pa
ne. Cim manj denarja imam, boljše je. Vse zapravim."
-	"Saj z možem rada vrtičkariva in veliko prihraniva pri
zelenjavi. Zelo drage pa so razne usluge."
-	"Orng se plača na fušu, zadnje cajte ni, komaj najdeš.
Jaz delam elektriko, -dobim včasih, imam dva miljona na uru.
Samo se ne dobi."
-	"Kupila sem tudi stroj za pletenje, ki ga uporabljam le
za lastne potrebe in za družine otrok. S tem, ko pletem,
prihranim nekaj denarja tudi otrokom, ki imajo zelo nizke
osebne dohodke." (Upokojenka)
-	"Ker pa nimam možnosti za pridobitev stanovanja s
strani delovne organizacije, sva se bila oba prisiljena
zaposliti še honorarno, ob koncu tedna. Tako že skoraj pol
leta nimava prostih sobot in nedelj. Ves privarčevani denar
vlagava v nakup deviz ali materiala."
-	"Sparava marke, ki jih zaslužim pri fušu. Mama ima
prijateljico, ki ji rihta meso, nekaj dobijo od sorodnikov."
-	"Ne hodim več k frizerju: zamenjala ga je moja žena."
-	"Za ta malo dobim dosti od kolegičinih otrok, kdaj
kupim tudi kaj na bolšjem trgu ali pa sešijem sama."
-	"Vedno več mi sešije mama doma."
Premišljeno gospodarjenje
-	"Dve leti skoraj na kredit vzamemo. Brez obresti, brez
učešća za otroke in za ženo za oblečt."
-	"Zdaj več kreditov, zdaj sploh, drugače sploh ne moreš
226	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
Cez, ampak je taka plača, da ne moreš toliko kupit, ker ti
ne morejo toliko trgat."
-	"Predvsem kupujemo poceni stvari. Torej gledamo na
vsoto. Zato sem se naučila varčevati in shraniti vsak
dinar."
-	"Varčujemo tako kot v glavnem vsi. Nekaj imamo deviz,
drugače pa kupimo kakšno stvar takoj, ko imamo denar, saj so
cene iz dneva v dan višje, vrednost denarja pa pada."
-	"Denarja ne varčujem, ker ga ne morem. Vse zapravim
sproti, ker drugače ne gre. Večkrat si tudi kje kak dinar
izposodim."
-	"Vodim vsakodnevno evidenco o opravljenih nakupih."
-	"Mož vodi knjigovodstvo od prvega dne poroke."
-	"Razprodaje redno obiskujemo, oziroma največ kupujemo
na razprodajah."
-	"Za vsak malo večji nakup se posvetujemo vsi skupaj.
Prej se mi zdi, da smo kupovali veliko, ne da bi se
pogovorili, ali je to res potrebno."
Drugo (sprememba navad in prestopki)
-	"Začela sem drugače kuhati: z EMC posodo. Otrokom ne
kuham več po njihovih željah. Kupujem na 3 čeke, ogledam si
razprodaje."
-	"V službi se krade, da se potem uporabi na fušu."
-	"Ja sam u občinsko stanovanje, tako smo ušli, zdaj smo
na sodišču. Ce letim ven, potem privat, 1000 DM na leto."
Socialne spremembe v družini in medosebnih odnosih
Konkretni odgovori na to vprašanje so bili bolj redki.
Kaže, da ljudje niso pozorni na ta vidik, ali pa da ne znajo
prav opisati teh sprememb. Nekaj o socialnih posledicah pa
se da sklepati tudi iz izjav o gospodarjenju in vzajemni
pomoči, ki smo jih navedli zgoraj. Navajamo dva taka
odgovora, ki kažeta, da tega vidika vendarle ne gre zanema-
riti.
-	"Današnja situacija, kriza in vse ostalo, kar sodi
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	227
zraven vpliva vsekakor tudi na posameznike. Občutim, da sem
bolj napeta in tudi ostali v naši družini. Oče je že tako
bolj tečne narave, vse te stiske pa vse to še bolj
poglabljajo. Tako nastajajo vsekakor tudi spremembe v kohe-
zivnosti družine. Vendar se kar obvladamo. Ne vem, smo
ohranili, mislim, da kar iste vezi med člani."
-	"Razlika je velika. Več je sovraštva, nevoščljivosti,
boja za nadvlado. Boj za materialne dobrine oddaljuje ljudi
med seboj. Na zunaj zgleda, kot da krizo mirno prenašajo.
Jezijo se, kritizirajo bolj med sabo ne pa toliko javno."
Skrb za otroke
Vprašanci, ki imajo otroke, so poudarili, da bi radi
otroke obvarovali pred občutenjem in posledicami krize in da
bi jim radi zagotovili osnovne predpogoje za samostojno
življenje, predvsem stanovanje. Navajamo nekaj tovrstnih
izjav.
-	"Za otroke bo težko. Toliko imam rezerv za otroke, da
jim bom lahko pomagal. Ne morem si predstavljat mladega
človeka, da bi lahko dobil stanovanje."
-	"Upam, da bom otrokom lahko kaj priskrbela. ... Hišo
(taščino) se da zamenjat za dve manjši enoti. Mogoče bo pa
hčerka našla koga, ki bo imel stanovanje."
-	"Smilijo se mi vnučki, zase se ne sekiram."
-	"Hčerki sta že polnoletni in imata že skoraj preskrb-
ljeno stanovanje. Imata fanta in onadva imata stanovanji."
-	"Sebi odrekam, hčeri pa privoščim, kolikor je v moji
moči."
-	"Nočem, da bi otroci občutili krizo."
-	"Na počitnice gremo seveda zaradi otrok, ker želim, da
vso to krizo čim manj občutijo. Mogoče že drugo leto ne bomo
zmogli."
PRIHODNOST
Skoraj vsi vprašani so povedali, kako gledajo na prihod-
nost (upoštevali smo tudi nekatere intervjuje, ki smo jih
228	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
pri prejšnji obdelavi zaradi nepopolnosti izločili ) . Zelo
grobo lahko razdelimo te izraze od bolj pesimističnih do
bolj optimističnih (v glavnem na osnovi samoopredelitve
vprašancev), pri tem pa je tudi nekaj nevtralnih. Očitno je
tudi, da so nekateri mislili bolj na svojo prihodnost in
prihodnost svoje družine, drugi pa bolj na prihodnost naroda
in države. Razdelili bi jih lahko tudi na tiste, ki o tem
več razmišljajo in tiste, ki razmišljajo manj ali nič, ali
pa se razmišljanju o tem izogibajo, ker "jih spravi v slabo
voljo". Opazimo tudi, da razmišljajo nekateri bolj priza-
deto, drugi povsem ravnodušno. Zdi se tudi, da so tisti, ki
o zadevi ne razmišljajo, optimisti; tisti, ki razmišljajo,
pa pesimisti. "They think too much", bi rekli prosto po
Shakespearu. Izjave so seveda precej protislovne in se v
njih lepo vidi psihološki obrambni mehanizem zanikanja
preteče nevarnosti. Zato na te izjave ne gre gledati preveč
moralistično, čeprav gredo morda bolj politično mislečemu
človeku lasje pokonci. Hkrati nam te izjave odkrivajo, da so
tudi "optimisti" skriti "pesimisti", ki se gredo skrivalnice
sami s seboj, da lažje preživijo. To pa je tudi za nas nov
razlog za - pesimizem. (Navajamo izbor izjav).
Pesimisti
-	"Zame je prihodnost ena ogromna temna luknja. Bojim se
prihodnosti. Veliko razmišljam o njej. ... Na kratko
povedano, bojim se za vsak dan naprej. In ko pomislim na
vojsko, nesreče. Kaj naj rečem. Ob vsem tem me strese mraz.
Groza me je."
- "Ne razmišljam dosti. Prihodnosti pravzaprav ne vidim.
Imam tudi malo časa za razmišljanje, saj je tempo življenja
prehiter. Ce začnem razmišljati, postanem slabe volje, saj
človek kamorkoli pride, sliši samo slabe stvari. Politični
in gospodarski položaj je slab, skratka pozitivne prihod-
nosti ne vidim."
-	"Prihodnost družine? Težko si jo predstavljam. Ce o tem
preveč razmišljam, postanem slabe volje, saj pomislim na vse
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	229
to od časa do Casa. Nastradali bodo tisti, ki so seveda
najmanj krivi."
-	"Ničesar se ne veselim. Ko pogledam v prihodnost, ne
vidim nobenih velikih dogodkov, ki bi jih z veseljem
pričakovala. Veselila se bom lahko samo majhnih trenutkov."
-	"Vojna bo. No, mislim, da se zavedamo posledic, zato
upam, da bo zmagal razum. V Jugoslaviji bo prišlo do global-
nih sprememb. Sicer pa se za politiko ne zanimam."
-	"Seveda se bojim za prihodnost. Bojim se vojne. Ce bo
mir, se bo dalo živeti, čeprav ob krompirju in korenčku."
-	"Najbolj se bojim, da ne bom imela stanovanja. Zdi se
mi, da nimam nobene možnosti, da bi ga dobila. Ostalo se bo
že nekako uredilo. Na splošno pa se bojim prihodnosti naše
države. Ali centralizem ali demokracija."
-	"Malo razmišljam o tem. Kar bo pa bo. Zdaj se ne
ukvarjam s tem. Glede prihodnosti naše družbe sem pesimist.
Vse bo še slabše. Zamenjat bi se moral sistem."
-	"Bojim se ekološke katastrofe."
-	"Seveda se bojim, saj mi od plače ostane iz meseca v
mesec manj in bojim se, da se bo to še stopnjevalo. Ne vem,
kako bom čez par mesecev plačala stanovanje."
-	"Strah nas je prihodnosti vseh - ker ne vemo, kaj bo.
Za preživet pa bo. Bolj se bojim politične nesigurnosti, kot
zgolj za preživetje, kajti osnovno imamo."
Nevtralni
-	"Moje življenje bo potekalo tako kot do sedaj, brez
drastičnih sprememb. Nekako mirno valovanje, prilagajanje
brez velikih vplivov od zunaj. Edino, kar bi lahko zelo
vplivalo na moje življenje, je država (posredno ali nepo-
sredno)... vojna ... Umrla od lakote sigurno ne bom, razen v
primeru gladovne stavke."
-	"Ce bi bil drugačen sistem, drugačna politika, bi bilo
tudi vse drugače. Jaz se v bistvu ne bojim ničesar, vem, da
ne bo vojne; skrbi me za dekleta, otroke, kako bo s službo,
to edino me skrbi. Glede družine pa ne.
230	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
-	"Tudi mislim, da kakšnih bistvenih premikov v ekonomiji
ne bo. Ne bo slabše, vedno se bo tako flikal, jasno,
standard bo padel, ampak ko bo prišlo na ivico, bo spet
kakšna injekcija, pa bo."
-	"Mislim, da bomo preživeli. Ni še potrebe po dodatnem
zaslužku, želja pa je, da pridem na isti nivo kot pred par
leti; zaradi luksuza."
-	"Ni me strah, kako bom preživela, ker imamo kmetijo.
Bojim se zaostritve političnega položaja."
-	"V prihodnost še ne investiramo. Mislim, da bom otrokom
lahko priskrbela stanovanje."
Optimisti
-	"Verjamem, da bo v družbi med ljudmi zmagala volja do
življenja. Sigurno bo še nekaj časa težko, vsem nam je in bo
še težje, toda verjamem, da si bom tudi jaz lahko enkrat
privoščil potovanje v Grčijo ali kam drugam. Ni prav, da so
takšne razlike v standardu ljudi. ... Tudi revnejši naj bi
bogatejši postali."
-	"Ne vidim brezizhodnosti, ker mi gre dobro; imam
upanje. Trenutno si svojega življenja ne predstavljam, nimam
še čisto razčiščenih pojmov za prihodnost."
-	"Živim z optimizmom. Nekoč bo prav gotovo bolje. Več si
o prihodnosti ne bi upala reči."
- "Zaenkrat me še ne skrbi. Čakam, da bo šla mama v
penzion in da se bo preselila na vikend. Ne razmišjam, kako
bo naprej. 'Zivi iz dneva v dan in lepo ti bo.' Brez veze,
da bi se že zdaj sekiral za prihodnost.
-	"Ne razmišljam o prihodnosti. Ce bi o tem razmišljal,
bi mi bilo hudo zaradi otrok. Jaz sem optimist in mislim, da
bo šlo še dobro."
-	"Glede prihodnosti sem optimist. Upam, da bo Marković
kaj zrihtal. Pomanjkanja denarja se ne bojim, Srbov pa
toliko, kolikor ne znam biti tiho. A bojim se, da bi zato
morali pokasirati tudi moji otroci."
-	"Seveda sem optimist, toda ne bi rad, da bi prišlo do
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	231
kakSne vojne, ker človek potem ne more živeti, kot bi želel.
Jezi me, da ljudje tako nasedajo politiki in zraven nič ne
delajo."
-	"Upam, da bo bolje. Veliko slabše je bilo po vojni, ko
smo dobili le na karte. Ce bo zdravje, bomo preživeli. Bojim
se le vojne. Mislim, da če bo mir in zdravje, bo že nekako
šlo. Menim, da kdor tarna, je lenuh. Ker če si zdrav, se
lahko lotiš dela in ne bo ti treba tarnati."
PROGRAM ZA BREZPOSELNOST
Vprašanju o prihodnosti smo dodali bolj določno vprašanje
o tem, kaj bi kdo storil, če bi izgubil službo. Odgovori so
prav presenetljivi. Veliko jih je, ki na to možnost še niso
pomislili, če pa so že pomislili, tedaj je ne jemljejo
resno. Tisti pa, ki ,jo dopuščajo kot verjetno možnost, se
zaradi morebitne brezposlenosti ne sekirajo. Pravijo, da bi
že nekako preživeli. Le eden od vprašanih je že bil brez
dela in pravi, da se tako ne da živeti;
-	"Ja sam bio skoro nezaposlen dva i po meseca, delal
privat. Ne bi zneslo ostat brez službe, z eno plačo (ženino)
ne bi mogel preživet."
Ostale smo razporedili na tri skupine: na tiste, ki so
zaskrbljeni za zaposlitev in dojemajo nezaposlenost kot
realno možnost v bližnji prihodnosti; na tiste, ki so po-
mislili na možnost, da bi bili brezposelni in se jim zdi to
težak položaj, težko obvladljiva življenjska obremenitev; na
tiste, ki so pomislili na možnost, da bi bili brezposelni, a
se jim zdi, da je to obvladljiva situacija; na tiste, ki na
to Se niso pomislili in se jim to zdi malo verjetno ali
nemogoče.
ZasKrlpljeni za zaposlitev
-	"Službo sicer imam, vendar samo do konca porodniškega
dopusta. Zaenkrat še ne vem, kje naj bi dobila drugo službo.
Porodniški dopust mi poteče čez sedem mescev."
-	"Sprašujem se samo to, koliko let bom morala čakati, da
232	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
bom lahko začela opravljati svoj poklic. Tudi tega me je
strah. Mislim, da bom lahko vesela, če bom dobila zaposlitev
v tovarni za navadnega delavca. Sem šele v prvem letniku,
kaj bo čez štiri pet let, ko bom končala študij, pa ne vem."
Razmišljajo o tej možnosti kot o težko obvladljivi situaciji
-	"Mislim, da bi šla zdaj zelo težko na slabše. Ne zdi se
mi ponižujoče, vendar v sebi čutim, da bi šla zelo težko na
slabše (da bi bila medicinska sestra sedaj, ko sem naredila
delovno terapijo); mi mestni ljudje, ki smo navajeni samo
'kruha in meda'."
Razmišljajo o tej možnosti kot o obvladljivi situaçiji
-	"Privat ne bi mogla iti, ker nič ne znam. Ce bi zgubila
službo, bi že kaj počela, se ne bojim. Pazila bi otroke,
pospravljala. Preživela bi. Kar dosti bi morala spremeniti."
-	"Z možem bi delala zobotrebce in živela le ob zelju."
-	"Tudi do tega so me pripravili, ja, tudi o tem
razmišljam. Zdaj tudi ob delu študiram višjo šolo. Mislim
pa, da če dobro delaš, delo težko izgubiš. Pripravljena pa
sem prijeti za kakršnokoli delo."
-	"Delo dobit me ne skrbi, jaz bom šel delat karkoli, kar
mi bodo dali, če zgubim službo. Neki bom že delal, vraga.
Tisti, ki bo kvaliteten, bo tudi delo dobil. To bi bilo
pravilno. Naj dela tisti, ki je kvaliteten."
-	"O, še za vsakega se je kaj našlo, pa bo tudi zame kaj.
Upam."
-	"Ce bi ostala brez zaposlitve, bi se morala znajti,
toda ne vem, kako. O tem ne razmišljam, vendar imam vtis, da
kdor hoče delat, da dobi delo."
Ne razmišljajo
-	"Ne, to pa nisem še nikoli premišljevala. Ne, ne vem,
kaj bi bilo. Morali bi se preseliti v manjše stanovanje,
hčerki bi morali prenehati s študijem.
-	"O tem pa res Se nisem nikoli razmišljala. Zdi se mi.
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	233
da bi bilo finančno bolj slabo. Predvsem, ker imava majhnega
otroka in nimava rešenega stanovanjskega vprašanja. Bi šlo,
toda odpovedati bi se morala marsičemu. Za enkrat ne kaže na
to, da bi ostala brez službe. (Ge bi oba izgubila službo?)
Ja, za to pa je še manj možnosti.
-	"O tem res ne razmišljam, ker se mi zdi nemogoče. Na
vsak način bom nekaj delala."
-	"To, da ne bi dobil službe, se mi zdi nemogoče."
SKRAJNA MOŽNOST
Kaj bi storili, če bi se razmere še bolj zaostrile; če bi
se gospodarski položaj še poslabšal, za vas osebno ali za
vašo družino? Tako smo vprašali in odgovore bi lahko
razvrstili v dve skupini: eni bi pač poprijeli za vsako delo
(nekaj teh odgovorov smo že navedli v prejšnjem odstavku ob
odgovorih o možni brezposlenosti), drugi pa - tisti, ki
imajo to možnost - bi se vrnili k zemlji, na kmetijo
staršev, starih staršev, nekateri na svoje lastno posestvo.
-	"Ce pa zgubim službo, potem bo težje, ne vem, če bi
delal sploh še kaj, mogoče honorarno, vrtove bi štihal, pa
liter vina pod pajsko."
-	"Poprijel bi za vsako delo, ni me sram nobenega dela."
-	"Ja se bom znajdu. Hrana je u šoli."
-	"Ce bi zgubila službo, bi šla živet na kmetijo. Za golo
preživetje bi že bilo."
-	"Potem bi šel doma, bi imel za kruh, zemlja je, stano-
vanje zastonj."
-	"Tolažim se s tem, da ima babica zemljo; to mi daje ob-
čutek varnosti."
-	(Se smeje): "Morda bi šla živet k najinim ali moževim
staršem. Najini starši imajo hišo in tudi nekaj zemlje. Moj
oče pa se poleti ukvarja tudi s turizmom, saj živi ob
234	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
morju."
- "Ce se bo vse poslabšalo, bi se morali preseliti na
deželo."
RAZPRAVA
1) Tipologija odgovorov na krizo. Izdelana tipologija ni
sama sebi namen, ampak vodi od vprašanja, kako ravnajo
ljudje v družbeni krizi, do vprašanja, zakaj tako ravnajo in
kakšna je globlja logika njihovega ravnanja. Kako torej
pojasniti te tipe odgovorov? Najprej pa: kaj pravzaprav je
treba pojasniti? Osnovna dimenzija te tipologije je
dimenzija ekspanzija - stagnacija - upad. Na to dimenzijo
gledamo kot na odvisno variable, iS6emo pa neodvisne
variable, s katerimi bi lahko pojasnili variacije na odvi-
sni. Pojasniti moramo torej, zakaj se nekatere družine v
kriznih časih vržejo v ekspanzijo, druge "prezimujejo" in
tretje skrajno omejijo zadovoljevanje svojih potreb, tako da
so ogrožene že njihove osnovne potrebe preživetja. V tem
sestavku bomo to analizo le nakazali in zato navedli le
najpomembnejše variable. Te so:
Gmotni in človeški potenciali. Ti se izražajo
predvsem v dotedanjem družbenoekonomskem statusu. Mislimo na
družbeno ekonomski status pred začetkom krize, predvsem na
naslednje njegove dimenzije: dotedanje premoženje in
dohodki; izobrazba, znanje, veščine; družbeni položaj
(poklic, funkcija); ali krajše kapital, s katerim razpolaga
gospodinjstvo oziroma možnosti, ki jih ima. Očitno se naši
tipi razlikujejo po tej prvi dimenziji, saj segajo od
družin, pri katerih se kombinirajo veliko premoženje, visoka
izobrazba in spretnost ter visok družbeni položaj do družin
oz. posameznikov, pri katerih se kombinirajo neugodna na-
sprotja prej omenjenih značilnosti. Lahko torej postavimo
prvo domnevo: čim višji je izhodiščni družbenoekonomski
status, kar vključuje večje možnosti in prepostavke razvoja,
tem verjetneje bo družina na krizne razmere odgovorila z
ekspanzijo, to je s širjenjem materialnih in nematerialnih
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	235
pogojev svojega obstoja in razvoja.
življenjski slog in vrednotni sistem. Čeprav je v
našem gradivu ta vidik le malokrat izrecno omenjen, je pa
vendarle poudarjen in pomemben. Nekateri so odgovorili, da
ne čutijo krize, ker so vedno živeli skromno. (Primer pri
podtipu B c) Tak življenjski slog ni le posledica in izraz
manjših možnosti, ampak tudi vrednot družine. V konkretnem
primeru to pomeni, da starša z visoko izobrazbo in dobrimi
dohodki "investirata" v izobrazbo otrok (hčerki obe študi-
rata); družina se odpoveduje luksuznemu trošenju ali vlaga-
nju v premoženje. Gmotni položaj in vrednotni sistem sicer
vplivata drug na drugega, vendar ju je dobro razlikovati. Ne
vemo, kakšna konkretna dejanja se skrivajo za besedo
"skromno". Opazimo pa protislovje med nedvomno visokim
statusom in dohodki, - ki so gotovo povsem primerljivi goto-
vinskim dohodkom družine iz prve kategorije, in resnično
skromnim premoženjem. Kje je razlika? Ni je tako težko
odkriti: študirajo dve hčerki, hranijo marke za nov avto, se
ne odpovedujejo ne kulturi ne počitnicam. Beseda "skromnost"
torej pomeni, da ne zapravljajo denarja nepremišljeno, da pa
zadovoljujejo vso pahljačo potreb, uravnoteženo brez eksce-
sivnih zahtev. Ob tem pa imajo vedno rezervo prihrankov.
Tip A a in tip B C pa se razlikujeta predvsem po tem, da
prvi kot družina proizvaja (kmetija), drugi pa le troši,
čeprav je del te potrošnje dolgoročna naložba v znanje, del
pa ima značaj potrošnje za osebnostno rast in razvoj
(kulturna potrošnja). Tako bi bilo morda treba pri drugem
poskusu tipologije upoštevati dimenzijo proizvodnje-po-
trošnje kot osnovno. Usmeritev v eno ali drugo pa je po naši
domnevi bolj stvar vrednotne opredelitve kot posledica
objektivnih okoliščin. Podeželsko-mestna družina iz prvega
primera bi lahko živela mestno potrošniško. Mestna družina
iz primera B c bi si morda lahko kupila zemljo in jo
obdelovala. Da ne ena ne druga družina tega ni storila, je
njihova odločitev. Da gre za odločitev torej za vrednotni
izbor, je posebno lepo razvidno iz prvega intervjuja, ko je
236	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
družina prešla iz enega sloga v drugega. Lahko postavimo
domnevo: gospodarska ekspanzija družine je bolj verjetna pri
tistih družinah, ki imajo proizvodno-gospodarski vrednotni
sistem (poslovno miselnost) in manj verjetna pri tistih
družinah, ki imajo potrošniške vrednote (uživanje) ali pa
jim je vrednota osebnostna rast in razvoj s kulturnimi
dejavnostmi, izobraževanjem ipd. - V okviru vrednotne
usmerjenosti so možne tudi druge tipologije, npr. usmerje-
nost na pridobivanje proti omejevanju. Lahko bi to dimen-
zijo imenovali tudi dimenzijo aktivnosti-pasivnosti. Ti tipi
so že tesneje povezani z osebnostno strukturo in strukturo
družine in nimajo več značaja vrednotne usmerjenosti v ožjem
pomenu.
- Struktura družine: togost-gibkost. O tej dimenziji
imamo v naši raziskavi najmanj podatkov, ker je tudi najmanj
izrecnih izjav o tem pomembnem vidiku. Zelo grobo pa bi
vendarle lahko na osnovi dostopnih indikatorjev razlikovali
družine, kjer je struktura bolj toga, od družin, kjer je
bolj gibka. K togi strukturi sodijo npr. nespremenljivost
vlog posameznih članov, njihovih pozicij in statusov, eno-
smerno komuniciranje, neizmenjujoče vodenje, izrazita nadre-
jenost-podrejenost, simbiotičnost. Očitno je, da je za
družino iz primera A a značilna bolj gibka struktura kot na
primer za družino iz tipa C c ("garanje za preživetje"). Pri
prvi je očitno, da imajo posamezni družinski člani veliko
osebnega prostora, slutimo, da je med možem in ženo enako-
praven odnos z veliko mero razumevanja, zaupanja, spošto-
vanja in medsebojnega upoštevanja (družina živi med tednom
ločeno), veliko skrbi drug za drugega in družinske
solidarnosti (sprememba življenjskega sloga je bila odloči-
tev v dobro sina) ter kljub veliki različnosti članov (oče-
upokojenec-kmet, sin-delavec, mati-družbena delavka, hči-
študentka) delo za skupni družinski cilj. V družini tipa C c
pa kaže, da gre za bolj togo strukturo tradicionalne
družine, kjer je veliko breme odgovornosti za družino na
očetu-garaču (ki je bolj sitne narave), kjer težnje po
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	237
osamosvajanju spremljajo občutki krivde, kjer se napetosti
"obvladujejo" (potlačijo?). Solidarnost v družini tudi tu ni
navidezna, manjka pa ji poleta. Domnevamo, da deluje dru-
žinska struktura predvsem kot olajševalec ali zaviralec
sprememb življenjskga sloga. Družine z gibko strukturo bodo
na izzive okolja (krizo) bolj verjetno reagirale s spremem-
bami svojega življenjskega stila kot družine s togo struk-
turo. To bi pomenilo, da iz družinske strukture ne moremo
napovedati ekspanzije ali omejevanja napovemo pa lahko spre-
membo k tistemu ravnanju, ki je za družino bolj oziroma manj
funkcionalno, naj bo to ekspanzija ali ne. Poleg omenjenega
so zelo verjetno pomembni tudi drugi vidiki strukture, npr.
že zgolj velikost družine, sestava itd.
Neposredno okolje (mikrookolje): zaščitniško-
ravnoduSno-sovražno. . Pomembna določilnica ravnanja družine
je zadržanje njenega neposrednega okolja. Družina se bo
drugače odzivala v okolju, ki je zaščitniško, suportivno,
kot v okolju, ki je viharno (turbulentno) ali agresivno. V
tej raziskavi imamo predvsem primere zaščitniškega oko^^ja
povsod tam, kjer starši pomagajo mladi družini. Tudi vloga
okolja ni enoznačna, ampak deluje po domnevi v interakciji s
strukturo družine in njenimi vrednotami. Tako lahko zaščit-
niško okolje omogoči družini, da ustvari ali zbere svoje
potenciale in jih usmeri v samostojno produktivno izražanje,
tako da potreba po zaščitništvu odpade. Lahko pa jo razvadi,
naredi odvisno in pasivno, kar je v dobri meri odvisno od
"značaja" družine. Nasprotno je lahko agresivno ali sovražno
okolje spodbuda za produktivno usmeritev družine, bodisi da
se zavaruje pred motnjami iz okolja (težnja k samoza-
dostnosti) bodisi da skuša vplivati na okolje, ga spremeniti
ali izkoristiti. Lahko pa ima tako ravnanje okolja negativne
posledice za družino.
V tem smislu bi lahko nadaljevali konstruiranje eksplana-
tivnega modela, vendar bi se s tem preveč oddaljili od
empiričnega gradiva, ki vendarle ni pretirano bogato.
2) Odgovori na posamezna vpraSanja. Očitno je, da
238	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
prevladuje omejevanje potrošnje kot reakcija na znižanje
realnih dohodkov. Omejevanje poteka po implicitnem "seznamu"
prioritet oziroma v koncentričnih krogih, vendar ta rang
potreb glede na pomembnost ni pri vseh družinah enak, ampak
je odvisen od zgoraj omenjenih značilnosti družine in
njenega okolja. Ce bi vzeli hipotetično sredinsko družino,
potem bi bil ta rang videti nekako takole: najprej se
odpovedo velikim vlaganjem, kot so nakup nepremičnin, grad-
nja, adaptacija in podobno; nato sledi omejevanje potovanj,
izletov, dopustov; omejevanje vsakdanjih priboljškov (južno
sadje, delikatese); omejevanje kulturnih aktivnosti in
nakupa kulturnih dobrin (časopisi, knjige, obiskovanje
gledališča, kina); omejevanje pri obleki, kozmetiki; omeje-
vanje pri hrani in drugih vitalnih potrebah (imeti otroka);
skrajna meja omejevanja pa so potrebe otroka. Dokler se
lahko starši čemu odpovedo, do tedaj ne prikrajšujejo otrok.
Prikrajšati otroka je znamenje skrajne stiske.
Ta rang prioritet je odvisen od gmotnega položaja družine
in njenega življenjskega stila, zavarovanosti ter od tre-
nutno perečih potreb. Družina, ki vidi izhod v gospodarski
ekspanziji in ne zgolj v štednji, se bo odpovedala nepro-
duktivnemu trošenju (luksuz), da bi lahko investirala v
razvoj gospodarstva. Podobno bo ravnala družina, ki nima
druge možnosti, kot da si sama kupi ali zgradi stanovanje.
Ce le more, se bo lotila tega in bo podredila vse druge
potrebe tej.
Med odgovori na ostala vprašanja pa vzbudi pozornost
dejstvo, da precej vprašancev še ni pomislilo na brez-
poselnost, ali pa se jim zdi le malo verjetno, da bi mogli
zgubiti delo, čeprav bo prav to ena gotovih posledic
uveljavljanja tržnega gospodarstva. Zanimivo je tudi, da
precej vprašancev vidi skrajni izhod (za nekatere pa to
sploh ni skrajni izhod ampak zaželeni način življenja) v
ukvarjanju s kmetijstvom. To morda pomeni tudi, da postaja
življenje na podeželju in kmetovanje vse bolj priljubljeno,
in pametno bi bilo, ko bi te težnje ljudi znali izkoristiti
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	239
pri prestrukturiranju gospodarstva.
Morda najbolj značilno in do neke mere presenetljivo pa
je, da je za pogled ljudi v prihodnost značilna bodisi za-
skrbljenost in potrtost bodisi lahkomiselnost, sorazmerno
malo pa je realističnega predvidevanja in načrtovanja.
Blaž Mesec, diplomirani psiholog, viSji predavatelj, ViSja
Sola za socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana
poročila
ŽIVLJENJSKE RAZMERE PREJEMNIKOV DENARNIH POMOCi
Posebno kategorijo občanov, ki jim v resnici gre za
preživetje, sestavljajo prejemniki družbenih denarnih pomoči,
saj so to ljudje, katerih sredstva so daleč pod dogovorjeno
ravnijo socialne varnosti in še dalj od minimalnih življenj-
skih stroškov, kot jih izračunavajo ekonomske raziskovalne
ustanove. Življenjske razmere te kategorije ljudi obravnavajo
nekatere seminarske naloge v okviru specializacij na VSSD, pa
jih bomo na kratko povzeli.
Nada Rebolj je v svoji analizi življenjskih razmer
prejemnikov denarne pomoči kot edinega vira preživljanja (v
občini Skofja Loka) zajela vseh 28 prejemnikov te pomoči v
občini. Ugotovila je, da gre pretežno za stare ljudi; skoraj
vsi so stari 60 let ali več, tri četrtine 70 let ali več in
polovica 80 let ali več. Kar polovica jih je, ki so bili v
aktivnem obdobju svojega življenja kmečki delavci (hlapci
ali dekle), precej je bilo čipkaric ali šivilj (10), vendar
je za vse te značilno, da si niso pridobili pravic iz dela.
V glavnem so to samski ljudje, le dobra četrtina je bila
poročenih in so danes vdoveli. Le 5 jih ima otroke. V tem
nezavidljivem položaju pa se znajdejo tudi gospodinje, ki so
po smrti zakonca ostale brez sredstev za preživljanje. Tri
četrtine žive na vasi oziroma v hiši na samem, le četrtina
v mestu oziroma trgu. Petina jih živi še v svojih hišah, ki
so stare, mnogokrat nefunkcionalne; nekateri so sami v
najemnih stanovanjih, v glavnem pa žive pri svojcih. Razi-
skovalka je ocenila, da jih tri petine živi v ustreznih
stanovanjih, ostali pa v neustreznih. Tri petine (17 oseb)
živijo skupaj z otroki ali drugimi svojci (od tega eden s
tujimi ljudmi), ostali pa sami. Družinske skupnosti, v
katerih živijo, so majhne, v glavnem štejejo 2-3 člane.
Velika večina prejemnikov pomoči je - presenetljivo
izjavila, da jim ta pomoč zadošča za preživljanje. V skladu
z družbenim dogovorom dobijo kot nezaposlene in nepre-
skrbljene osebe 43 odstotkov povprečnega mesečnega čistega
dohodka zaposlenih v SR Sloveniji. Po podatkih Inštituta za
ekonomske raziskave je ta denarna pomoč pokrivala le 53
odstotkov minimalnih življenjskih stroškov (v letu 1987).
Skoraj ves ta denar porabijo za prehrano. Privoščijo si kak
par čevljev na leto, nekateri imajo naročen časopis
Gorenjski glas ali pa plačujejo naročnino za radio. Le dve
prejemnici denarne pomoči plačujeta stanarino, ostali pa so
med ugodnostmi, ki zmanjšujejo življenjske stroške, navedli,
da imajo zastonj stanovanje ali pa so lastniki hiš. Dve
prejemnici prejemata še dodatek za tujo nego in pomoč, ker
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	241
ju negujejo druge, plačane osebe. Poleg denarne pomoči jih
je polovica deležna sosedske pomoči (ki pa v poročilu ni
podrobneje opisana), petina pomoči v gospodinjstvu in petina
hišne nege. Ostali (dobra četrtina) pravijo, da ne potre-
bujejo nobene druge pomoči. Nekateri imajo zastonj kosilo
(pri svojcih), elektriko, nekateri opravljajo še lažja
kmečka dela in si s tem pridobijo svojo ozimnico ipd.
Med skrbmi in težavami, ki jih tarejo, navajajo v glav-
nem bolezni, na drugem mestu so "vsakdanje manjše težave",
nato pa osamljenost. Da so njihove skrbi povezane s pre-
majhnimi dohodki pravijo le trije od 28. Ker gre v glavnem
za stare ljudi, jim je bilo zastavljeno tudi vprašanje, če
bi šli v dom. Tri petine so odgovorile, da ne; dobra petina
da morda kasneje, če bo potreba, ostali pa pravijo, da bi
šli v dom.
Pokazalo se je, da bi marsikdo poleg denarne pomoči
potreboval tudi druge oblike pomoči, predvsem kot sosedsko
pomoč in družabništvo.
Miranda Vrh je proučila razmere tistih občanov, ki so
upravičeni do dveh ali več socialnovàrstvenih pomoči (v
občini Ilirska Bistrica). (Problem kopičenja teh pomoči smo
v našem glasilu že obravnavali: gl. B. Mesec, I. Kapun,
Socialno delo, 24, 1985, 2: 348-369). Samoupravne interesne
skupnosti ugotavljajo upravičenost do socialnovarstvenih
pomoči s pomočjo enotne skupne evidence prejemnikov soci-
alnovarstvenih pomoči. Upravičenost do socialnovarstvenih
pomoči se ugotavlja na podlagi stvarnih dohodkov in dogo-
vorjene ravni socialne varnosti. Med stvarne dohodke štejemo
vse dohodke in prejemke iz preteklega leta in socialno-
varstvene pomoči iz tekočega leta, in sicer za oba zakonca
in otroke, dokler so jih starši dolžni preživljati. Dogo-
vorjena raven socialne varnosti znaša za delavce in druge
delovne ljudi ter za učence in študente, ki uveljavljajo
pravico do štipendije, 55 odstotkov od povprečnega čistega
osebnega dohodka na zaposlenega v SR Sloveniji v preteklem
letu, 50 odstotkov za zmerno, težje in težko prizadete osebe
in 43 odstotkov za nezaposlene in nepreskrbljene osebe.
Višina socialnovarstvene pomoči se določa na osnovi razlike
med stvarnimi dohodki in dogovorjeno ravnijo posamezne
družine. Ce je občan upravičen do več vrst socialnovar-
stvenih pomoči, se dodeli najprej tiste, ki izvirajo iz
dela, druge pa le tedaj, če občanu še ni zagotovljena dogo-
vorjena raven socialne varnosti. Samoupravni sporazum o ure-
sničevanju socialnovarstvenih pravic določa tudi vrstni red
zagotavljanja socialnovarstvenih pomoči. Analiza je skušala
ugotoviti življenjske razmere prosilcev, ki že prejemajo
kako socialnovarstveno pomoč. Populacijo je sestavljalo 86
prosilcev, evidentiranih pri enotni skupni evidenci Centra
za socialno delo Ilirska Bistrica, ki od 1. 5. 1988 dalje
prejemajo vsaj dve ali več vrst socialnovarstvenih pomoči.
Iz te populacije je bil izbran sistematičen 25 odstoten
vzorec 21 oseb. Kar takoj naj opozorimo, da je slika povsem
242	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
drugaCna kot pri kategoriji prejemnikov socialnovarstvene
pomoči kot edinega vira preživljanja, ki smo jo obravnavali
zgoraj. Med anketiranimi je dve tretjini moških, ki so
skoraj vsi stari nad 40 let. Ženske so v povprečju nekoliko
mlajše. Vsi moški so poročeni, med ženskami pa prevladujejo
samske, razvezane in vdovele nad poročenimi. Med moškimi je
več kot polovica nekvalificiranih in kvalificiranih delav-
cev, ostali so upokojenci. Tudi upokojenci so pred upokojit-
vijo delali v glavnem kot nekvalificirani delavci, zato so
imeli nizko osnovo za obračun pokojnine.	Pri ženskah je
polovica delavk, drugo polovico sestavljajo upokojenke in
nezaposlene. Za to nezaposlenostjo se v resnici skriva
kmetijska dejavnost, čeprav nimajo statusa kmeta; an-
ketiranke so izjavljale, da obdelujejo zemljo za lastne
potrebe. Nekateri teh "obdelovalcev zemlje", ki niso kmetje,
imajo določen katastrski dohodek, vendar si ne plačujejo
prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdrav-
stveno zavarovanje pa imajo urejeno po zaposlenem zakoncu, V
Ilirski Bistrici so po priporočilu skupne strokovne službe
zdravstva in socialnega varstva Slovenije takim družinam
povečali dohodek za 20 odstotkov povprečnega osebnega do-
hodka iz preteklega leta. Med zakonci prejemnikov prevla-
dujejo nezaposleni oziroma nepreskrbljeni. Vse anketirane
družine imajo otroke, in sicer ima 21 anketiranih skupaj 46
nepreskrbljenih otrok, največkrat po dva otroka. Po enega
nepreskrbljenega otroka imajo v glavnem samohranilke, V
nekaterih družinah so nekateri otroci že zaposleni, njihov
dohodek pa se ne šteje med družinske dohodke, saj po zakonu
niso dolžni prispevati za nepreskrbljene brate in sestre.
Kljub temu pa je anketiranje pokazalo, da prispevajo in da
njihov prispevek veliko pomeni pri družinskem proračunu.
Večina nepreskrbljenh otrok hodi v poklicno ali srednjo
šolo, ki jo bodo v letu ali dveh končali in se, kot upajo,
zaposlili.
Najpogostejši vir dohodkov (brez socialnovarstvenih
pomoči) je osebni dohodek anketiranih (tega prejema 12 od 21
oseb), sledi dohodek iz kmetijske dejavnosti (8 od 21) in
kadrovska štipendija (8 od 21), nato pokojnina (7 od 21),
zakončeva pokojnina (4 primeri), zakončev osebni dohodek (3
primeri), priznavalnina in preživnina (po en primer). Zal iz
analize ni razvidno, iz koliko virov prejemajo dohodek
posamezne družine, da pa se izračunati, da ima vsaka družina
v povprečju dva vira dohodkov, ne da bi pri tem upoštevali
socialnovarstvene pomoči, ki pa jih tudi prejemajo po dve
ali več! Kljub temu pa te družine ne dosegajo (ali pa komaj
dosegajo) pri nas dogovorjeno raven socialne varnosti, to se
pravi tudi ne ravni minimalnih življenjskih stroškov in
kljub svojemu in družbenemu "krpanju" dohodka iz vseh možnih
virov živijo na meji revščine!
Analiza kaže, da imamo opraviti z gospodarsko aktivnimi
družinami in posamezniki in da vzrok za slabe gmotne razmere
teh družin, zaradi katerih so upravičene do socialno-
varstvenih pomoči, ni ne nezmožnost za delo ne veliko
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	243
število otrok, kot bi kdo menil, ampak izredno nizki dohodki
iz dela oziroma iz "minulega dela". Čeprav prejemajo
družine dohodke iz več virov, je njihov skupni dohodek še
vedno na pragu revščine. Glede na zaostrene gospodarske in
družbene razmere se število upravičencev do socialno-var-
stvenih pomoči povečuje in pričakujemo lahko, da se bo še
povečevalo. Najbolj so ogrožene družine z doraščajočimi
otroki. To tudi pomeni, da se bo še povečal pritisk na
sklade samoupravnih interesnih skupnosti; nekatere so že
lani poslovale z izgubo, pričakujemo pa lahko, da se jim
bodo letos pridružile še druge.
Posebno kategorijo prejemnikov socialnovarstvenih pomoči
sestavljajo tisti občani, ki imajo dohodke tudi iz kmetijske
dejavnosti. Jožica Lukan je proučila socialne in gmotne
razmere prosilcev, ki imajo dohodke iz kmetijske dejavnosti
in ki prosijo za družbene pomoči otrokom (v občini Radovlji-
ca). V občini je od 578 prosilcev za socialno-var-stvene
pomoči 70 prosilcev ali 12 odstotkov takih, ki imajo dohodek
iz kmetijske dejavnosti; razen enega, ki mu je to edini
dohodek, imajo vsi ostali dohodke tudi iz nekmetij-stva, saj
so zaposleni kot delavci ali pa so upokojenci. Dobra polovi-
ca družin ima dohodek od lastne zemlje, ostali pa od zemlje,
ki je last sorodnikov ali tujih oseb. Mesečni dohodki iz
vseh virov {osebni dohodek in katastrski dohodek) ne dosega
dogovorjene ravni socialne varnosti pri nobeni družini. Dve
tretjini prosilcev so mlajši ljudje, stari od 25 do 45 let.
Več kot tri četrtine družin imajo štiri ali več družinskih
članov. Tretjina družin ima po štiri ali več nepreskrbljenih
družinskih članov, nadaljnja slaba polovica pa po tri nepre-
skrbljene člane. Večina vlagateljev je iz bohinjskega kota,
kar odraža težke gospodarske razmere kmečke in kmečko-
delavske populacije. Približno četrtina družin vlagateljev
že prejema pomoči, v glavnem družine upokojencev (varstveni
dodatek, štipendije). Glede na socialno problematiko je
največ družin z nizkimi dohodki (36 %) brez druge proble-
matike, z nezaposlenimi zakonci (23 X), z nepreskrbljenimi
družinskimi člani (23 %), v 18 X pa gre za invalidnost ali
bolezen.
Tu imamo torej opraviti s populacijo, ki ima sicer dva
vira dohodka, toda tudi veliko nepreskrbljenih družinskih
članov. Gmotne razmere so v splošnem skromne, osnovni vir
dohodka je delovno razmerje, kmetijstvo pa predstavlja manj
kot polovico dohodka. Te podatke pa moramo obravnavati
previdno, saj so povzeti iz vlog za pomoči. Morda so gmotne
razmere teh družin v resnici boljše, kot je razvidno iz
seštetih dohodkov (iz delovnega razmerja in katastrski
dohodek), zato bi morali podatke dopolniti z anketiranjem na
terenu. Ugotoviti bi bilo treba, kateri dohodek je v resnici
osnovni in kakšne so stvarne socialne razmere družine poleg
tistih, ki so dokazljive z listinami.
Povzel Blaž Mesec
nove
knjige
DELITEV DRUZBE
Vjeran Katunarić, Dioba društva, Sociološko društvo Hrvatske,
Zagreb, 1988, 180 str.)
Čeprav knjiga v svojem podnaslovu pove, da gre za prikaz
socialne fragmentacije v ameriški, sovjetski in jugoslovan-
ski družbi, je temu namenjena le druga polovica knjige, ki
je zgolj eksplikacija njene centralne teme - fragmentacije
sodobnih družb s sociološkega vidika. Avtor izhaja iz dej-
stva, da družbeni razvoj moderne in postmoderne epohe ne
pritrjuje nobeni do sedaj razviti sociološki teoriji oz.
pričakovanjem njenih avtorjev (danes se "obračata v grobu"
tako Marx kot Stalin, tako funkcionalisti kot drugi kon-
servativci, nihče ne bi bil zadovoljen). Kot je tudi res, da
se drobci teh preteklih teoretskih vizij (med sabo večinoma
izključujočih), v sodobnosti potrjujejo ter soobstajajo,
čeprav s to razliko, da so se danes prisiljeni odreči svojim
temeljnim ambicijam.
Tu se pojavi vprašanje, kaj to pomeni za sociologijo kot
vedo o družbah in njihovi dinamiki, če se pa nobena od (med
sabo izključujočih) socioloških teorij ni pokazala za
bistveno boljšo ali bistveno slabšo od druge, saj niti ena
ni v celoti pravilna ali povsem napačna. Avtor vidi odgovor
v tistem, kar je bistveno za postmoderno: če je njena
značilnost kot umetnostne epohe to, da gre za "odsotnost
dominantnega stila in nespoštovanje strogih meja med
umetnostjo in mediji vsakdanjega življenja", potem bi
"postmoderna" v sociologiji morala pomeniti nekaj podobnega
odsotnost strogih meja med različnimi teoretičnimi
usmeritvami in potrebo po takšni metodi miselne sinteze, ki
bi sestopila z ravni različnih ideologij ter akademskih
teorij (značilnih za preteklo stoletje) v konkretno družbeno
realnost. Tak pristop je v knjigi prepričljivo argumentiran.
Pravzaprav bi lahko pričakovali podoben iztek v
"postmoderno" pri skoraj vsaki od družboslovnih, humani-
stičnih in naravoslovnih znanosti in ne le pri sociologiji
(seveda, če so se prisiljene ukvarjati s tem). Kako pa
socialno delo? Ali ne stojimo pred podobnimi vprašanji tudi
takrat, ko razmišljamo o socialnem delu bodisi v teoretskem
(interdisciplinarnost) ali pa v metodičnem smislu (skupnost-
no socialno delo)? Ko se na primer vprašamo, kaj socialno
delo lahko "dobi" od sociologije oziroma do kod je socio-
loški vidik za socialno delo nepogrešljiv, od kod naprej pa
se ga lahko pušča v oklepaju; ko socialni delavec kot akter
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	245
v skupnosti zaCuti, da včasih potrebuje doloCena znanja, ki
jih lahko dobi le izven lastne stroke; ko mu tisočkrat
uspešno uporabljena veščina odpove, ker ne pozna konteksta,
v katerem jo je uporabil itd.?
Z vidika tovrstnih vprašanj je Katunarićeva knjiga zlasti
zanimiva tam, kjer govori o solidarnosti, ki je osrednji
pojem tako socialnega dela kot tudi klasične sociologije, v
kateri ima moralna problematika središčno mesto (kar velja
tako za Durkheima kot za Marxa). Lahko rečemo, da tako kot
je osrednja tema socialnega dela (re)integracija posameznika
v neposredno družbeno okolje, tako je osrednja tema
sociologije - socialna fragmentacija. Prav to so poskušale
različne sociološke teorije različno razložiti in prav tu so
doživele svoj neuspeh.
Durkheim se prvi temeljito spopada z najtežjo snovjo v
zgo-dovini družboslovnih znanosti, tj. z vprašanjem, zakaj
slabijo dani najboljši pogoji za njihovo vzpostavljanje
(krepi se skupno delo, večje so komunikacijske zmožnosti
itd.). In daje odgovor, da je to zaradi slabljenja družbenih
vezi v procesu razpadanja segmentarne družbe; ker pa ta
proces še ni popolnoma končan, še ni vzpostavljen novi tip
družbe ter s tem tudi ne nova družbena solidarnost (t. i. or-
ganska solidarnost, ki izhaja iz delitve dela). Za stari tip
družbe je namreč značilna segmentacija, za novi tip pa frag-
mentacija. Prva označuje utopljenost posameznika v kolektiv,
s katerim je brezpogojno (mehansko) solidaren, z razvojem
trgovine in rokodelske specializacije (v srednjeveških ev-
ropskih mestih) pa nastaja profesionalna organizacija dela,
zaradi katere presegajo ljudje stare lokalne bariere ter
postajajo gibljivi (k organizacijam pristopajo prostovoljno,
status v njih regulirajo z dogovori itd.), kar povzroča
njigovo medsebojno odvisnost v največji meri.
Namesto brezpogojne solidarnosti, karakteristične za
družbeni segment, nastopi s fragmentacijo pogojena oz. do-
govorna solidarnost, ki izhaja predvsem iz prostovoljnega
karakterja članstva v organizaciji. Zato je boljši izraz za
solidarnost v fragmentarni družbi - soglasnost (kot npr. po-
litična soglasnost med različnimi strankami, kjer je država
posrednik in koordinator med njimi). Kot so stranke okostje
političnega sistema, tako so profesionalne in strokovne
organizacije okostje družbe, torej njeno moralno žarišče. Na
ta način Durkheim ne razlaga razvoja gospodarstva (trga,
konkurence) in države (kot korektorja) skozi potek družbenih
nasprotij, iz katerih je šele možno oblikovanje sporazumov
in soglasij. Njemu je soglasje samo po sebi predpostavka. On
je prepričan, da delitev dela poraja novo solidarnost (ne pa
razkola) in v posamezniku utrjuje "zavest o svoji odvisnosti
od družbe", isto zavest pa naj bi imele tudi skupine. Zato
konflikte interpretira kot moralno krizo in jih ima za dis-
funkcijo v družbi, za nepravilnosti. Politični spori, štraj-
ki, samomori, razveze, vse to za Durkheima sicer niso pato-
loški pojavi, pač pa deviacije, ki ne vodijo nikamor. Zato
246	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
tudi npr. prve svetovne vojne ne moremo razložiti z Durk-
heimovim pojmom anomije, раб pa kot posledico imperialistič-
nih nasprotij (kdor namreč dominira nad svetovnim tržiščem,
lahko popusti le kot vojni poraženec).
Medtem ko Durkheim pričakuje od družbene fragmentacije
nov tip solidarnosti, pa Max Weber napoveduje nepovratno
izginjanje solidarnosti s prevlado formalne racionalnosti.
Tzvor solidarnosti je po Webru v "hišni skupnosti" kot
proizvodni in potrošni skupnosti, na kateri temelji družina
in zakonske zveze. Ker sta slednji za svoje pripadnike do-
življanjski in trajni, je le v njih možen čisti tip solidar-
nosti. V agrarnih družbah se solidarnost lahko razširi še na
sosedstvo in podobne prostorske skupnosti, kjer pa je že
šibkejša in začasna. Za razliko od Durkheima sodi Weber, da
so vse izvensorodstvene in izvensosedske oblike soli-
darnosti vprašljive. Solidarnost se lahko pojavlja v vseh
skupinah, kjer obstajajo pogoji "skupnostnega delovanja"
(ekonomski, jezikovni, vojne situacije ipd.), vendar pa se
skupine (kot npr. razred, etnija, narod) organizirajo kot
skupnosti samo, če se čutijo ogrožene. V normalnih okoli-
ščinah ne delujejo enotno. Rasa, etnična skupnost, narod,
nacija, imajo obeležje svoje skupnostne pripadnosti zato, da
z njimi označijo meje v odnosu na druge tvorbe iste vrste.
Ce kakšna skupina ogroža to mejo glede na drugo skupino, se
pojavi solidarnost, ki se lahko izrazi agresivno ali o-
brambno. Podobno je tudi z razredom, le da se takšna skup-
nost formira na trgu (npr. solidarnost delavcev napram kapi-
talistom kot njihovim skupnim nasprotnikom). Tako kot je
tržišče razdeljeno z mejami (ki jih določajo interesi mono-
polističnih skupin), tako je družba razdeljena na politične
skupnosti. V obeh primerih raste število skupin in s tem
število posrednih odnosov med njimi. Od tod vse večji pomen
gospodarske in politične birokracije, ki s svojo biro-
kratsko proceduro vsiljuje formalno racionalnost, kar pome-
ni nepovratno propadanje družbene solidarnosti, iz česar ni
izvzeta nobena skupina.
Pri K. Marxu pa problem solidarnosti nastopi kot temeljna
zadrega. Zaradi tega, ker jo je težko opredeliti, je tudi
njegova opredelitev delavskega razreda neprecizna. Pojem
delavskega razreda zastavi na solidarističen način, saj ga
koncipira glede na tisto solidarnost, ki je predhodna indu-
strijskim razredom ter značilna za tradicionalne skupnosti.
Toda solidarnost v tradicionalnem smislu izvira iz družinske
skupnosti in kot taka lažje funkcionira kot pa razredna so-
lidarnost, saj gre pri tradicionalnih skupnostih za trdnejše
meje, katerih slabljenje poveča občutek ogroženosti posa-
meznih skupnosti ter mobilizacijo njihovih članov na princi-
pu solidarnosti. Res je, da je skupna ogroženost centri-
petalni dejavnik tudi pri delavskem razredu v kapitalizmu
in podobno kot se kapitalisti uspešno solidarizirajo, ko
jih ogrožajo delavski interesi, podobno je tudi Marx
pričakoval, da se bodo tudi delavci solidarizirali proti
kapitalistom (v končni instanci na državni ravni je dikta-
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	247
tura proletariata). Vendar je dejstvo, da razredna soli-
darnost uspešno funkcionira, ko gre za kapitaliste (čeprav
so si sicer konkurentni na trgu), ko pa gre za spodnje
razrede, praviloma ne. Ob tem ima Marx tudi vse konflikte in
nasprotja med delavstvom za od zunaj vsiljene (s strani
kapitalističnega sistema); iz tega Lenin sklepa, da se
delavstvo, ker se ga razdružuje od zunaj, lahko tudi združi
le od zunaj (od zgoraj), iz tega pa izvirajo znane
posledice.
Skratka, že pojem solidarnosti je primer, kako se velike
sociološke teorije prejšnjega stoletja pokažejo za ne-
zadostne. "Drobljenje družb na mnoštvo skupin in torišč, v
katerih se odvijajo spori med skupinami in posamezniki,
nujno zahteva spremembe v sociološki teoriji. Vsi glavni
pristopi k proučevanju družbe - marksistični, funkciona-
listični in mikrostrukturalistični (mikrointerakcionistični)
imajo danes svoje mesto. Vendar pa se mora brez obžalo-
vanja zavreči tisto, kar je v njih odvečnega." (str. 174)
Sodobna družbena fragmentacija daje vtis, da se majhne
skupine vse bolj instrumentalizirajo z vidika individualnih
interesov, kar je usoda mestnih skupnosti. Kot poudari John
Macionis, je prav prijateljstvo edina oblika medsebojnih
zvez v smislu t.im. primarne mreže, ki funkcionira kot
nadomestek tradicionalne oblike skupnosti. Lahko bi rekli,
da je nasploh družbena mreža usoda skupnosti v industrijski
družbi. Mreža je namreč tista socialna dimenzija, ki
posreduje med individualnimi odnosi in družbenim sistemom,
med lokalnim in nacionalnim nivojem. Analiza mreže (verige
oseb, s katerimi nek akter vzdržuje kontakte) odkriva ne-
skončen izvor oblasti v družbi, pri čemer so zlasti pomembni
ljudje, ki živijo od znajdenja v mrežah kot posredniki med
posamezniki, skupinami, institucijami in celo kulturami. Ti
posredniki zavzemajo mesto, ki je pomembno središče zbiranja
(npr. pivnice) in imajo večjo kontrolo nad pomembnimi
dejavniki kot so denar, ugled, pozicija v politični orga-
nizaciji, poznanstva, sorodstva itd. Nekateri vidijo cilj
mrežne analize v odkrivanju "jakosti slabotnih vezi" (Mark
Granovetter): slabost vzdrževanja "močnih vezi" je namreč v
odvisnosti, zaprtosti do drugih, v večjih časovnih stroških
za vzdrževanje zveze in večji negibljivosti. Nasprotno so
ljudje s "slabotnimi zvezami" (poznanstva!) bolj priprav-
ljeni k spremembam okolja in vzpostavljanju novih vezi, s
tem pa so prav "slabotne zveze" močan most med malimi in
zaprtimi skupinami ter družbo. Tu se lahko vprašamo, kaj to
pomeni za našo družbo, ko sorazmerno z ekonomsko krizo (vse
večja nezaposlenost, siromaštvo...) raste tudi pomen "močnih
vezi" (npr. med najožjimi družinskimi člani; gl. prispevek
G. Cačinovič-Vogrinčič v tej številki).
Pojem mreže zahteva tudi drugačno razumevanje tistega,
kar razumemo pod osnovno skupino. Pri njeni opredelitvi je
treba izhajati iz interakcije, ne pa iz strukture. Družina,
skupina vrstnikov, profesionalna združba itd. (kot tradici-
248	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 2
onalne družbene skupine) so zgolj deli interakcijskih mrež,
ki prežemajo strukturalno opredeljene skupine. Razlike med
strukturalno opredeljenimi skupinami in interakcijsko mrežo
je namreč tem večja, čim večja je gibljivost ljudi v neki
družbi. Ker vsaka industrijska družba (v perspektivi) poveča
gibljivost ljudi, se morajo spremeniti tudi kriteriji za to,
kaj so osnovne skupine - to pa pomeni, da si s korporacijami
(Durkheim) razredi (Marx), z družino (Comte), družbenim
organizmom (Spencer), verskimi skupnostmi (Weber) ne moremo
več razložiti sodobne družbene dinamike, saj so kolek-
tivistični kriteriji nezadostni. Zato teoretiki mrež predla-
gajo, da se iz nepreglednega mnoštva mrež izpostavijo tisti
deli, ki imajo večjo gostoto interakcij ("točke", "bloki"),
te tvorbe pa lahko glede na njihovo večjo interakcijsko
gostoto (napram drugim delom mreže) imamo za relativno
zaprte sestave - skupine. Take skupine nimajo tako ostrih
obrisov kot jih imajo primarne skupine (npr. družina), ne
moremo pa jih tudi reducirati nanje, saj taka osnovna
skupina lahko zajema tudi neformalne vezi z ljudmi, ki ne
spadajo v družinsko ali delovno skupino. Vse to hkrati kaže
tudi na potrebo po drugačnem načinu preučevanja družbenega
življenja. Osnovne skupine namreč postajajo v fragmentarni
družbi vse bolj anonimne in jih s klasičnimi tipi ne moremo
zaobjeti. Od tod tudi Katunaričev poudarek, da se vsi
klasični tipi skupin - "nahajajo na mapah ideologij, od
družine do nacije. Središča osnovnih skupin so pomaknjena
stran od središč nominalnih skupin in tu vznika spor med
ideološkim in znanstvenim pristopom. Ideologije nudijo
ljudem kognitivne mape, ki kažejo sfero vidnega, do koder
seže zdravi razum, tisto, kar pa je pomembno in bistveno, pa
zakrivajo." (str. 58)
To je le nekaj poudarkov, zaradi katerih je omenjena
knjiga zanimiva tudi iz vidika socialnega dela. Tako kot
sociologija zgublja iluzijo o vsemogočnosti svojih teo-
retičnih konceptov, katerih aplikacija naj bi ponovno vzpo-
stavila izgubljeno družbeno enotnost, solidarnost, smisel
itd., tako se tudi socialno delo mora odreči iluziji, da
lahko že zgolj kot veščina nudi pomoč in vzpostavlja
solidarnostne odnose. Večkrat se namreč praktična uporabnost
metode (skupnostno delo npr.) konča že s tem, da nekaj
spoznamo in bolje razumemo in že to je njen uspeh, saj je
prav to nujen korak do tistega, kar naj bi šele spreminjali,
uvajali, odpravljali. Vsekakor je treba najprej razumeti,
potem spreminjati, pa naj gre za mehanika, zdravnika,
socialnega delavca ali sociologa. V sklepni misli npr. avtor
pravi, da sociologi mogoče res lahko razumejo, kaj je to med
ljudmi, kar jih v sodobnih družbah vse bolj oddaljuje med
sabo, kot tudi fiziki razmejo, zakaj se nebesna telesa
medsebojno vse bolj oddaljujejo. Toda tako sociologi kot
fiziki ne razumejo smisla tega procesa. Za tovrstno razu-
mevanje je sociologu potrebna še neka dodatna senzibilnost,
ki je ne more dobiti zgolj iz svoje stroke (tu mu lahko
koristi npr. sodobna književnost). Zdi se, da je ta problem
pri socialnem delavcu še večji, saj se z vprašanjem smisla
Soc Delo 28, 1989, 2	Nove knjige	249
tistega, kar stoji pred njim kot problem, sooča takorekoč
vsak dan. Ce ga ignorira, je slabo, če misli, da ga poseduje
(kot strokovnjak), je še slabše.
Srečo Dragoš
iz tujega
tisica
OTROCI KRIZE - OTROCI BREZPOSELNIH
Günther Ludwig, Kinder der Krise - Kinder von Arbeitslosen,
Theorie und Praxis der sozialen Arbeit, 1988, 9, 333-339
Učinki brezposelnosti na brezposelne same so v svetovni
literaturi sorazmerno dobro obdelani, le malo pozornosti pa
je bilo deležno vprašanje, kako brezposelnost staršev vpliva
na njihove otroke. Zato je organizacija delavskega skrbstva
v ZR Nemčiji (Bundesverband der Arbeiterwohlfahrt) posvetila
enega svojih zasedanj (novembra 1987) prav temu vprašanju in
s tem zbudila veliko pozornost javnosti.
Po podatkih zvezne ustanove za delo brezposelnih (Bundes-
anstalt für Arbeit von Arbeitslosen, september 1984) je bilo
med prijavljenimi brezposelnimi, ki jih je bilo 2,1 mili-
ona, 35 odstotkov takih, ki so v svojem gospodinjstvu imeli
otroke. To pomeni v absolutnih številkah 1 296 026 otrok. Od
teh je bila tretjina mlajših od šest let, tretjina starih
od šest do 15 let in tretjina 15 let in več. Nekaj manj kot
sedem odstotkov (6,7 %) vseh otrok v Zvezni republiki
Nemčiji je tedaj imelo vsaj enega starša brezposelnega.
Vendar so ti podatki nekoliko podcenjeni, ker statistika ne
registrira vseh brezposlenih, tako da so to spodnje meje
resničnih številk.
Predvsem dolgotrajno brezposelni in prejemniki pomoči za
brezposelne imajo nadpovprečno veliko otrok. Pri poročenih
brezposelnih moških je očitna zveza med trajanjem brezposel-
nosti in številom otrok: čim dalj so brezposelni, tem več
otrok imajo. Kaže pa, da je materialna socialna varnost
najslabša prav pri dolgotrajno brezposelnih z veliko otroki.
Med brezposelnimi je treba razlikovati naslednje katego-
rije :
-	Samske brezposelne ženske - med njimi so pogoste samo-
hranilke z otroki, mlajšimi od 14 let - imajo najnižji doho-
dek.
-	Le nekoliko višji je dohodek brezposelnih moških z niz-
ko kvalifikacijo (priučeni delavci).
-	Pri moških in ženskah, ki so brezposelni dalj kot eno
leto, je dohodek gospodinjstva za 720 DEM nižji od dohodka,
ki so ga imeli, preden so zgubili delo. Ti imajo tudi največ
otrok.
-	Od vseh dolgotrajno brezposelnih mož ima le še 7
odstotkov nadomestilo za brezposelnost (Arbeitslosengeld),
Soc Delo 28, 1989, 2 Iz tujega tiska	251
60 odstotkov jih ima pomoč za brezposelnost (Arbeitslosen-
hilfe), 13 odstotkov jih ima socialno pomoč, 20 odstotkov pa
ne prejema nobene pomoči. Brezposelnost torej v prvi vrsti
močno prizadene tiste brezposelne in njihove družine, ki so
bile že pred brezposelnostjo socialno ogrožene.
Kakšne so posledice brezposelnosti za družine? Po neki
anketi so tri četrtine vprašanih izjavile, da so morali ome-
jiti izdatke, polovica je odgovorila, da so morali odložiti
načrtovana vlaganja, nekaj manj kot polovica, da so začeli
posegati v prihranke.
Dolgotrajna brezposelnost prizadene predvsem tiste kate-
gorije prebivalstva, ki so bile že pred brezposlenostjo na
spodnjem robu dohodkovne lestvice. Prav pri teh kategorijah
pa že malenkostno zmanjšanje dohodka lahko povzroči težke
posledice za preživetje. Ne gre več le za omejevanje pri
potrošniških in luksuznih dobrinah, ampak je ogrožen obstoj.
Vedno več brezposelnih prejema socialno pomoč za golo
preživetje. Tako živi danes okoli 25 do 50 odstotkov vseh
gospodinjstev brezposelnih blizu eksistenčnega minimuma. Pri
zakonskih parih z otroki je ta delež še bolj neugoden.
Tako stanje bi prav ustrezno označili kot "novo rev-
ščino". Reven je tisti, ki mora shajati s sredstvi, ki so
ravno na eksistenčnem minimumu ali pod njim. Eksistenčni
minimum, kot je zakonsko opredeljen (pri nas: minimum
socialne varnosti) bi lahko imenovali tudi "meja revščine".
To torej ni meja med revnimi in bogatimi, ampak meja med
revnimi in bolj revnimi. Reven pa je tudi tisti, ki ima manj
življenjskih možnosti, slabšo kvaliteto življenja, manj
samospoštovanja, kot je po sodbi družbe normalno. Zato ni
revščina samo vprašanje gmotnega pomanjkanja in socialne
odvisnosti, ampak temeljni problem ekonomske in družbene
neenakosti. Prav zato so posebej prizadete razvojne možnosti
otrok.
Kakšne so posledice brezposelnosti za otroke? Ekonomska
prikrajšanost, ki je posledica brezposelnosti, visoko kore-
lira s trajanjem brezposelnosti in s socialnim položajem
prizadetih. Praviloma je njena posledica poglabljajoče se
psihosocialno obubožanje. Kazalci ekonomske prikrajšanosti
so: uporaba prihrankov, zadolževanje, veliko omejevanje po-
trošnje, omejevanje osnovnih življenjskih dobrin (hrana,
stanovanje, obleka ipd.). Dejstvo, da se je v Zvezni repu-
bliki Nemčiji zelo povečalo število dolgotrajno brezposelnih
(od 38 % v letu 1983 na 46 % v letu 1987), zasluži vso
pozornost socialne politike.
Brezposelnost, posebno še dogotrajna, povzroči obsežne
spremembe življenjskih razmer prizadetih družin. Zaradi
zmanjšanega dohodka se mora družina omejevati na vseh bi-
stvenih področjih življenja: pri hrani, obleki, kvaliteti
stanovanja, zdravstvenem varstvu, prostem času, počitku,
izobraževanju. Posledica brezposelnosti je razgraditev
252	Iz tujega tiska Soc Delo 28, 1989, 2
osebne in socialne identitete, ne le brezposelnega samega,
ampak tudi družinskih Članov. Vse to pa vodi v socialno
izolacijo in stigmatizacijo družin brezposelnih.
Telesno in duševno zdravje otrok, njihovo celovito do-
življanje življenja, motivacija, življenjska perspektiva,
socialna integracija v vrstniških skupinah, izobraževalnih
ustanovah in v družbi nasploh so na kompleksen naCin odvisni
od zanesljivosti in kvalitete vzgoje in vzreje, ki jo lahko
nudijo starši; od emocionalnih, kognitivnih, moralnih in
socialnih spodbud v družini do gmotnih in prostorskih
pogojev.
Ker se starši Čutijo nemoCne in ne morejo več obvladovati
naraščajoče stiske, popuščajo družinske norme, red v dru-
žini, nič več ne načrtujejo vsakdanjega življenja. Tudi
otroci doživljajo to kot nemoč, vse skupaj pa jim onemogoča,
da bi oblikovali ustrezno identiteto, ker v svoji družini
nimajo pravih vzorov. V teh družinah je vse več identitetnih
kriz staršev in otrok, družine se v vse večjem številu
izolirajo, občutek lastne vrednosti družinskih članov je vse
šibkejši in vse bolj ogrožen, vse več je konfliktov, družina
pa Je vse manj funkcionalno sredstvo za zadovoljevanje
življenjskih potreb njenih članov.
Posebna težava je v tem, da skušajo prizadeti skrivati
svojo brezposelnost, s tem pa tudi otežujejo pomoč. To velja
tudi za otroke. Učitelji niso vedeli za otroke, katerih
starši so brezposelni in so se šele potem, ko so bili
opozorjeni, da je v razredu gotovo kak tak otrok, spomnili
dogodkov, ko se je otrok izgovoril, da na primer ne more na
izlet, ker ima nujne družinske obveznosti. Po podrobnem
pregledu pa se je izkazalo, da je v vsakem razredu nekaj
takih otrok. Šolski izleti in potovanja so za te otroke
poseben problem, saj niso poceni. Zato se jih navadno ne
udeležijo. Eden od funkcionarjev Zveze za varstvo otrok
(Kinderschutzbund) meni, da bi moral razred solidarnostno
omogočiti tem otrokom udeležbo na izletu ali pa se izletu
odpovedati.
Otroci brezposlenih staršev se morajo močno omejevati pri
nakupu učnih pripomočkov. Otroci sami nočejo v šolo z
neprimerno obleko; v šoli so vse boj potisnjeni ob rob.
Marsikateri starši ne morejo več plačevati vrtca, pa ostane
otrok brez varstva. To pa pomeni, da se tem otrokom jemlje
edina zatočišča pred družinsko bedo in se Jih potiska nazaj
v deprivirano in deprimirano družino s skrajno zoženimi
možnostmi in pogoji za zdrav psihosocialni razvoj otrok.
Najpretresljivejše je, kadar se mora družina izseliti iz
stanovanja, bodisi v skromnejše ali pa v zatočišče za brez-
domce. Veča se število primerov otroškega dela. Večje je
število primerov šolske neuspešnosti. Toda šola se za
doganje v družini ne zanima, otroci pa o tem tudi ne govore,
ker jih je sram.
Soc Delo 28, 1989, 2 Iz tujega tiska	253
Nakazane posledice brezposlenosti za otroke naj bi
senzibilizirale za ta vprašanja vse tiste, ki imajo posredno
ali neposredno opraviti z otroki. Brezposlenost namreč
nima samo neposrednih posledic za otroke, ampak tudi posle-
dice za ustanove, ki se ukvarjajo z otroki: šole, vrtce,
svetovalnice, prostočasne organizacije in druge.
Blaž Mesec
dokumentacija
Volume 70 Number 3 March 1989
Articles
131 Person-in-Environment: A Tri-Level Practice Model
Genevieve de Hoyos
139 Belief Systems and Social Work Practice
Katherine Gordy Levine and Anita Lightbwn
146 Relationship: The Cornerstone of Clinical Supervision
Raymond Fox
153 Certification of Patients for Involuntary Hospitalization
Joan Dworkin
159 Psychological Changes after the Murder of a Significant Other
M. Virginia Sprang, John S. McNeil, and Roosevelt Wright. Jr
165 Testing Professional Authority and Boundaries
Alex Gitterman
172 Group Work with Gay Men with AIDS
Richard Gambe and George 5. Getzel
180 News and Views
Children Exposed to Wife Abuse: An Intervention Model
Susan Kaye Wilson. Sheila Cameron, Peter Jaffe, and David Wolfe
185 Book Reviews
WORIONG wrra VIOLENT FAMILIES; A GUIDE FOR CLINICAL AND LEGAL
PRACrmONERS, by Frank G. Bolton and Susan R. Bollon. Revieii-ed hy Richard P.
Barth.
VIOLENCE IN THE BLACK FAMILY; CORRELATES AND CONSEQL EXCES, ediied
by Robert L. Hampton. Review ed hy Edith A. Lewis.
THE PERSONAL LIFE OF THE PSYCHOTHERAPIST; THE IMPACT OF CLINICAL
PRACTICE ON THE THERAPIST S INTIMATE RELATIONSHIPS AND EMOTIONAL
WEIX-BEING. by James D. Guy. Re\ ir^ fd hy Helen iMnd.
CHILD SEXUAL ABUSE; AN INTERDISCIPLINARY MANUAL FOR DIAGNOSIS.
CASE MANAGEMENT. AND TREATMENT, by Kathleen Coulbom Faller. Reviewed hy
Frances Saad Waters.
BOOKS RECEIVED
192 Personnel Vacancies
Inhaît	np 1/89
Johannes Münder	Der Referentenentwurf 1988 für ein Jugendhilfe-
gesetz	1
Christian von Wolffersdorff-	Geschlossene Unterbringung in Heimen	11
Ehlert/Vera Sprau-Kuhlea'
Joachim Kersten
Ingrid Krieger/Birgit Pollmann/ »So wie Sie hingehen, so wie Sie auftreten, so werden
Bernd Schläfke	Sie verdammt noch mal behandelt«	24
Matthias Windisch/Norbert	Beschäftigungssituation und -perspektiven von
Fasquay/Dagmar Bubenheim Sozialarbeitem/Sozialpädagogen	38
Dieter GolL Ulrich	Arbeitsmarktchancen besser als ihr Ruf?	54
Metzmacher.Peter Sauer
Wolfgang Kroner'Stephan Wolff Professionelle Dominanz - eine These und ihr
empirischer Gehalt	64
Bernd Dewe/Norbert Wohlfahrt Zu einigen methodologischen Problemen empirischer
Sczialarbeitsforschung	73
Essay
Brigitte Rauschenbach	Im Winter, im Winter, da ist die schönste Zeit	89
neue praxis aktuell
Harald Hottelet	Kommentar: Jugendhilfegesetz	96
Dokumentation: BSHG - Neues Instrument der
Asylantenpolitik (S. 99); Forum (S. 101);
Information (S. 102); Tagungshinweise (S. 102);
Aktuelle Materialien (S. 104)
Abstracts about the Articles'
Résumé des Contributions*
* ETsrheinen in Heft 2/89
Inhalt	пр2/89
Frank Nestmann	Förderung sozialer Netzwerke - eine Perspektive
pädagogischer Handlungskompetenz?	107
Wilhelm Mader	Vergessen und Erinnern : Zur Dynamik des Erzählens
im Alter	123
Christian v. Wolffersdorff-	Geschlossene Unterbringung in Heimen - Ein Streit-
Ehlert/Vera Sprau-Kuhlen/	fall der Jugendhilfe (II)	130
Joachim Kersten
Rolf Driebold	Kriminalpolitik von unten? Empfehlungen zur Ent-
kriminalisierung und ihre Umsetzbarkeit	147
Essay
Burkhard Müller	»Das Persönliche ist politisch« - Über kritische Theo-
rie und Psychoanalyse als Orientierungsmuster	160
Kurzdiskussion
Werner Nickolai	Sozialarbeit im Strafvollzug	167
Forschungsnotiz
Projektgruppe	Professionelle und administrative Voraussetzungen
einer präventiven Jugendhilfe	173
Bernhard Rohde	Sozialpädagogische Hochschulausbildung	178
neue praxis aktuell
Werner Geest	Kommentar: Rentenreform	181
Dokumentation: Wohnungspolitik der Bundesregie-
rung führt zur Obdachlosigkeit	184
Aktuelle Materialien {S. 188); Tagungshinweise
(S. 190)
Abstracts about the Articles	192
Résumé des Contributions	193
Nr. 3 März 1989 40. Jahrgang
INHALT
IHEORIE
UND
PRAXIS
DER
SOZIALEN
ARREIT
Herausgeber:
Arbeiterwohltahrt
Bundesverband e.V.
Bonn
Jutta Nöldeke
Ende der Durststrecke bei den BSHG-
Regelsätzen?
-	Statistikmodell jetzt beschlußreif	82
Tnerese Neuer-Miebach
Sterilisation geistig behinderter Menschen
-	Hilfe oder Zwangseingriff?
Diskussionsstand und Überlegungen der
Bundesvereinigung Lebenshilfe	90
Bernd-Otto Kuper
Vormundschaftsrechtsreform und Sterilisation
Behinderter
-	Diskussionsstand des Deutschen
Caritasverbandes	97
Hilde von Bailuseck
Erwerbsarbeit und soziale Arbeit
-	ein Modell zur Integration	102
Gertrud M. Backes
Soziales Ehrenamt - Alternative für
Frauen in der Krise ?	107
Stellungnahme der Arbeiterwohlfahrt
Eckdaten der AW zur Rentenstrukturreform 112
INFORMATIONEN UND MATERIALIEN
70 Jahre Arbeiterwohlfahrt	114
AW-Kursreihe über »Leitung und Teamarbeit
in Kindertageseinrichtungen«	114
Bedenkliche Novellierung des Strafvoll-
zugsgesetzes	115
Weniger Sozialhilfe für Asylsuchende ? 117
u. v. a. m.
LESERFORUM	IIS
NEUE FACHBÜCHER	119
ALTORENVERZEICHNIS	120
Redaktion : Heinz Niedrig Technische Redairtion : Doris Arft
Redaktionsbeirat: Rolf Ackemiann, Hermann Buschfort, Elfriede Eilers, Hannek>re Fojut,
Rk:hard Haar, Horst Koffke, Percy Lüth, Paul Saatkamp, Eva Sommer, Hans Trees, Helga Zeitler
Nr. 4 Aprili 989 40. Jahrgang
INHALT
THEOilE
Ш1В
nm
№i
SOZIALDI
ARBBT
Herausgaoer
ArtMiitei «Mihir^Ji.
Bundesvertaand c. *.
tem
Sven Borsche
Jugendhilfegesetzgebung - was nun?
- Versuch einer Zwischenbilanz	122
Dieter Greese
Vom Nutzen kommunaler Kinderbeauftragter 130
Eberhard de Haan
Konzentration auf einen Gegner -
Rechtsradikalismus und Fremdenhaß	133
Frank Niesiony
Alleinerziehend - Zur Lebenssituation
von Einelternfamilien	138
Blanka Hruby/Horst von Brauck
Eßverhaltensstörungen bei Kindern und
Jugendlichen und ihre Behandlung	144
Barbara Salewski / Renate Simmedinger
Frauenkriminalität und straffällige Frauen 147
Stellungnahme der Arbeiterwohlfahrt
Für einen besseren Umgang mit straffälligen
Frauen	152
INFORMATIONEN UND MATERIALIEN
Arbeiterwohlfahrt und IG Metall wollen
aufeinander zugehen	155
Arbeiterwohlfahrt verabschiedet neuen
Tanf\-ertrag für Beschäftigte in Einrichtungen
der Altenhilfe	155
Internationaler Hauspflege-Kongreß	156
Auswirkungen des Gesundheitsreformgesetzes
auf Altenheimbewohner	156
Kurzergebnisse der BMJFFG-Publikation
»Zur Situation der Frauen von Inhaftierten«	157
NEUE FACHBÜCHER	158
AUTORENVERZEICHNIS	160
Redaktion: Heinz Nteng Technische Redaktion: Doris Arft
Re«lakt»nst)e«rt: fU Ackannann. Hemiann Buschfort, Elfriede EBers, Hannelore Fojut,
ffichard Haar, Hor^lT lOi Percy Lüth, Paul Saatkamp, Eva Sommer, Hans Trees, Helga Zeltler
IZ UREDNIŠKE ZASNOVE
Socialno delo je slovenski časopis za teoretična in
praktična vprašanja strokovnega socialnega dela, socialnega
varstva in socialne politike ter sorodnih strokovnih podro-
čij in ved, kolikor obravnavajo vprašanja, ki so pomembna za
socialno delo, socialno varstvo in socialno politiko. Njegov
smoter je prispevati k razvoju socialnega dela kot stroke in
vede, k oblikovanju in uveljavljanju razumne socialne poli-
tike in k razvijanju in delovanju ustreznega sistema social-
nega varstva. Časopis naj prispeva k povezovanju strokovnih
in družbenopolitičnih prizadevanj na področju socialnega
varstva; k razvoju kulture strokovnega mišljenja in občeva-
nja; k razvoju empiričnega raziskovanja; k povezovanju med
strokovnimi delavci, njihovimi organizacijami in ustanovami
doma in v tujini.
Časopis je odprt za prispevke različnih teoretičnih, svetov-
nonazorskih in političnih usmeritev. Odraža raven teoretične
misli in empiričnega raziskovanja ter praktične veščine na
področju socialnega varstva v Socialistični republiki Slove-
niji in v širšem slovenskem kulturnem prostoru, odprt pa je
tudi za prispevke iz drugih delov Jugoslavije in iz tujine.
Objavlja teoretične razprave z omenjenih strokovnih podro-
čij, poročila o empirič nih raziskavah, metodične napotke in
poročila o praktičnih izkušnjah domačih in tujih strokovnja-
kov, omogoča izmenjavo različnih nazorov o posameznmih
vprašanjih, objavlja prikaze in recenzije domače in tuje
strokovne literature in obvešča o dogajanjih v stroki.
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo :
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Marinka Hasenbichel (predsednica), Meta Meneej, Danica
Ošlaj, Pavla Rapoša-Tajnšek, Vlasta Rozman
Uredništvo :
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec,
Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Pri urejanju te številke je sodelovala:
Mag. Marija Ovsenik
Lektorica:
Alenka Gložančev
Naslov uredništva in uprave:
Ljubljana, Saranovičeva 5, tel. 316-370, 311-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu
vsakega četrtletja v nakladi 600 izvodov
Naročnina:	za leto 1988	za leto 1989
za ustanove	50.000.-	100.000.-
za posameznike	25.000.-	50.000.-
za študente	10.000.-	20.000.-
Ti zneski veljajo, če so vplačani do 31. 7. 1989. Račun:
50100-603-40199 Višja šola za socialne delavce, Saranovičeva
5, 61000 Ljubljana (za Socialno delo)
Cena posamezne številke v prodaji 10.000.-	25.000.-
social
work
Slovenian review for theory and practice of social work
Volume 28	Ljubljana 1989	No. 2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
CONTENTS
CONTRIBUTIONS TO
THE SOCIAL PROGRAM OF SURVIVAL
INTRODUCTION	105
ARTICLES
-	Bernard Stritih
Searching for the possibilities of restructuring
of social help	107
-	Ciril Klajnšček
Toward the modern social policy	125
-	Pavla Rapoša-Tajnšek
Social care is the basis of the developmental
social policy	145
-	Andreja Kavar-Vidmar
The social program of survival	156
-	Srečo Dragoš
Why there are no social programs?	161
-	Gabi Cačinovi-Vogrinčič
Social program of survival: family in times of
crisis	189
-	Vito Flaker
Disinstitutionalization as a program of survival	197
-	Marija Ovsenik
A view on the social program of survival from the
point of view of organisational science	203
-	Bla2 Mesec
Individual and family scenarios of survival	212
REPORTS
-	Life conditions of the users of social aids
(Nada Rebolj, Miranda Vrh, Jožica Lukan, Blaž Mesec) 240
NEW BOOKS
-	Partition of society
(Vjeran Katunarić, Dioba društva, Sociološko
društvo Hrvatske, Zagreb 1988)
Srečo DragoS	244
FROM FOREIGN PERIODICS
-	Children of crisis - children of unemployed
(Blaž Mesec)	251
DOCUMENTATION
-	Signal informations about foreign periodics	255
» ♦ ♦
UDC 304+36
social
work
Vol. 28, 1989_No. 2
Slovenian review for theory and practice